Dedno Pravo

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

DEDNO PRAVO Zapiski s predavanj, dopolnjeni s knjigo Dedno pravo (3. Izdaja, Zupančič in Žnidaršič Skubic), šolsko leto 2010/2011 1. TEMELJNI VIRI IN TEMELJNI POJMI 1.1.

OSNOVNI POJMI

Dedno pravo ureja razmerja iz zasebnolastninske pravne sfere, ki se tičejo dedovanja (to je prehod premoženja umrle osebe na druge osebe) – dedovanje je pravno nasledstvo pravnega razmerja umrlega. S smrtjo človeka preneha civilno in pravno življenje (zato je potrebno likvidirati in urediti pravna razmerja, ki jih je ta oseba ustvarila). Praviloma NE MOREMO dedovati osebnih pravic in dolžnosti. Premoženje osebe po smrti razpade na posamezne dele (pravice in obveznosti), ki kot CELOTA preidejo na druge osebe. Ne preidejo pa zato tudi vse SESTAVINE premoženja – ne more se dedovati pravice in obveznosti, ki so že za časa življenja strogo osebne. PREMOŽENJE kot predmet dedovanja, je vezano na možnost prehoda na drugo osebo. PRAVNA NARAVA DEDOVANJA – prehod premoženja / zapuščine na pravne naslednike OZ. reševanje problematike pravnega nasledstva ali pravna ureditev neke socialne situacije, ki s smrtjo posameznika neogibno nastopi (teorija o DRUŽBENI FUNKCIJI dednega prava). Pomembna je tudi SOCIALNA FUNKCIJA – zagotavljanje materialnih osnov, eksistence zapustnikove družine,... 1. ZAPUSTNIK Ali OPOROČITELJ. To je oseba, ki je ob času svoje smrti imela neko premoženje in je to premoženje v trenutku njegove smrti prešlo na druge osebe. Te druge osebe so lahko dediči ali volilojemniki. Če je zapustnik razpolagal s svojim premoženjem z oporoko, ga imenujemo OPOROČITELJ. Da je nekdo lahko zapustnik mora imeti premoženje – to je bistveni pogoj. Da je nekdo lahko oporočitelj pa mora poleg premoženja imeti tudi t.i. OPOROČNO SPOSOBNOST – to je sposobnost, da lahko veljavno napravi, spremeni, prekliče oporoko (pridobimo jo, ko smo stari 15 let, če smo hkrati tudi razsodni). Zapustnik je lahko samo FIZIČNA OSEBA. Pravna oseba NI zapustnik, je ne imenujemo za zapustnika, ker ta oseba ne umre ampak preneha na različne načine. 2. ZAPUŠČINA Ali DEDIŠČINA. Je celota zapustnikovih premoženjskih (načeloma) pravic in obveznosti1, ki jih je imel po smrti in ki po predpisih (pravilih) dednega prava lahko preidejo iz zapustnika na njegove dediče ali

1

Razlika z definicijo po dednem pravu in po civilnem pravu

1

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

volilojemnike. To nam pove, da ne preidejo dejansko vse pravice na naslednike, ampak so izvzete tiste pravice, ki jih zakon o dedovanju kot take ne določa. V zapuščino sodi samo tisto premoženje, ki je pripadalo zapustniku ob njegovi smrti. Če je bil le-ta ob smrti v zakonski zvezi ali ZZS oz sta s preživelim zakoncem, partnerjem ustvarila skupno premoženje, pripada zapustniku samo DELEŽ NA SKUPNEM PREMOŽENJU, ki nanj odpade pri delitvi tega premoženja. Za določitev veljajo predpisi DRUŽ.P in SP. Je predmet dedovanja. Ko pride enkrat do dedovanja, ta zapuščina za dediče postane DEDIŠČINA. 3. DEDIČ / SODEDIČI Je oseba, na katero preide zapuščina. Na dediča preide zapuščina KOT CELOTA ali pa kot ALIKVOTNI DEL zapuščine (da dedič dobi npr. 1/2 , ¼,...). Kadar govorimo o dedovanju različnih alikvotnih deležev, govorimo o sodedičih, pri čemer gre torej vsakemu od dedičev nek del premoženja. Dedič je lahko vsaka FIZIČNA OSEBA. FIZIČNE osebe so lahko dediči po ZAKONU in OPOROKI, PRAVNE osebe pa so lahko dediči SAMO po OPOROKI. 4. VOLILOJEMNIK Nanj NE preide zapuščina, kot celota ali kot njen alikvotni del (ki pomeni npr. 1/3 vseh pravic in obveznosti) ampak preide nanj zgolj DOLOČENA PRAVICA, ki mu jo zapustnik izrecno nameni v oporoki (in ne premoženje). On NI dedič. Zapustnik lahko osebi nameni določeno korist iz zapuščine (npr. premoženjsko pravico) in pri tem lahko tej osebi naloži tudi kakšno dolžnost, spolnitev kakšne obveznosti. V tem primeru govorimo o NALOGU (MODUSU). Oporočitelj pa lahko razpolaga s svojim premoženjem tudi v nek dopusten namen. Lahko npr. ustanovi samostojno ali nesamostojno ustanovo – pove, naj se iz njegovega premoženja ustanovi samostojna ustanova (pravna oseba) ali nesamostojna ustanova (ki zasledujejo nek pravno dopusten cilj). 1.1.1. DEDOVANJE Ločujemo torej dedovanje v ŠIRŠEM SMISLU (sem uvrščamo tako dediče kot volilojemnike) in dedovanje v OŽJEM ALI PRAVNOTEHNIČNEM SMISLU (pomeni dedovanje, kot VESOLJNO ali UNIVERZALNO NASLEDSTVO, dedovanje »per universitatem« - dedovanje vseh pravic in obveznosti po zapustniku). Volilojemnik NI zapustnikov univerzalni naslednik je pa njegov singularni/posamični naslednik. 1.1.1.1. DEDOVANJE V OŽJEM (PRAVNOTEHNIČNEM) POMENU VESOLJNO / UNIVERZALNO NASLEDSTVO 1. Zapuščina (premoženje zapustnika) preide na dediče na podlagi enega samega akta (uno actu), ki pa je ZAPUSTNIKOVA SMRT. Pomembno je, da preidejo VSE pravice in obveznosti v tem trenutku iz zapustnika na dediče HKRATI in SOČASNO. Te pravice in obveznosti na dediče preidejo BREZ kakršnih koli PRENOSNIH AKTOV – za prehod ni potrebno opraviti nikakršne izročitve stvari, cesije, prevzema dolga (ti različni pridobitni načini, ki obstajajo za pridobitev določenih pravic, tu niso uporabni).

2

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

2. Vse pravice in obveznosti na dediče preidejo NEPOSREDNO od zapustnika (on je njihov neposredni pravni prednik)!!! 3. Dediči odgovarjajo za zapustnikove DOLGOVE (že na podlagi samega zakona velja, da so dediči odgovorni za zapustnikove dolgove). 1.1.1.2. DEDOVANJE V ŠIRŠEM POMENU Vključuje tude prehod POSAMIČNIH PRAVIC in OBVEZNOSTI na osebe, ki niso dediči (to bodo največkrat volilojemniki). Tukaj govorimo o POSAMIČNEM / SINGULARNEM NASLEDSTVU (deduje se samo posamična pravica). V tem primeru oseba pridobi zgolj posamično pravico, ki mu je VOLJENA ampak v trenutku zapustnikove smrti ne pridobi neposredno te pravice (ni neposrednega prehoda) ampak pridobi zgolj OBLIGACIJSKO PRAVICO (terjatev) terjati izpolnitev tega volila od DEDIČA. Volilojemnik (upravičenec) po samem zakonu NE odgovarja za zapustnikove dolgove!!! Za zapustnikove dolgove bo odgovarjal samo, če to zapustnik izrecno določa v oporoki, pa še to velja samo do VIŠINE prejetega volila. 1.1.2. DEDNA PRAVICA Dedič dobi z dedovanjem (kot zapustnikov univerzalni naslednik) določena upravičenja glede zapuščine. In ta upravičenja kot celota predstavljajo dedno pravico. Sestavljena je iz vrste UPRAVIČENJ glede zapuščine:    

Dedič ima pravico, da od vsakogar zahteva, da ga prizna kot dediča Če dobi lastninsko pravico dobi tudi posest nad stvarjo in lahko zahteva od drugih da to priznajo Lahko postane imetnik drugih pravic in obveznosti Na podlagi teh upravičenj lahko od vsakega (ki bi mu morda želel odtegniti te pravice) zahteva, da mu te pravice vrne

Dedna pravica je torej ABSOLUTNA PRAVICA (učinkuje zoper vsakogar, deluje ERGA OMNES). Hkrati je klasična premoženjska pravica, od drugih premoženjskih pravic se razlikuje zato, ker jo pridobimo samo ob izpolnjevanju določenih pogojev. Gre samo dediču (drugi dednopravni upravičenci nimajo te pravice, npr. volilojemniki). Dedna pravica gre vedno, pripada vedno SAMO DEDIČU. Volilojemnik NIMA dedne pravice! Dedno pravo dedno pravico praviloma pripiše zapustnikovim sorodnikom, zakoncem,... (torej osebam, ki so z zapustnikom tesno povezane). 1.1.3. UMESTITEV DEDNEGA PRAVA V CIVILNO PRAVO Pravica do dedovanja je v SLO zagotovljena že z URS (zagotovljena je poleg pravice do zasebne lastnine). Posameznik se lahko svobodno odloči, na katero osebo ali osebe bo prešlo njegovo premoženje ob smrti. Ta svoboda testiranja je sestavni del zasebne avtonomije. Prav zato ZD odreka veljavnost tistim pogodbam, s katerimi se zapustnik veže glede razpolaganja s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti. Nekateri teoretiki so mnenja, da je potrebno dedno pravo obravnavati kot posebno vejo prava (kot družinsko pravo). Načelo dedovanja v družini je v določenem nasprotju z načelom svobode testiranja – oporočno dedovanje nima prednosti samo, če je potrebno v skladu z ustavnim načelom o varstvu

3

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

otrok in družine upoštevati nujne dediče in to je en od razlogov, zakaj ne moremo dvomiti v to, ali je dedno pravo res avtonomna veja ali ne – očitno je, da gre za DEL CIVILNEGA PRAVA.

1.2.

TEMELJNA NAČELA

Dedno pravo izhaja iz 3h načel: SVOBODA OPOROČNEGA RAZPOLAGANJA, DEDOVANJE V DRUŽINI, VESOLJNO NASLEDSTVO (univerzalna sukcesija). NAČELO ZASEBNEGA DEDOVANJA se omenja tudi v tuji literaturi. Premoženje osebe preide na zasebnika, država pri dedovanju načeloma NI udeležena. Preide premoženje na osebo, ki jo je zapustnik določil z oporoko ali svojcem na podlagi zakona. Državi pa pripade zapuščina samo izjemoma, kadar ni nobene osebe, ki bi dedovala na podlagi oporoke ali zakona. Država je vseeno udeležena na zapustnikovem premoženju, kot DAVČNI UPNIK – pobira se davek na dediščino, oproščeni so ga samo zapustnikovi potomci (oz. posvojenci in njihovi potomci), zakonec, ZZS partner. Je pa država lahko DEDIČ na podlagi oporoke. Pravna ureditev, ki bi določila, da lahko zapustnikovo premoženje preide tudi načelo na državo (in ne izjemoma) bi pravico do dedovanja odpravila – ker bi se poseglo v zasebno lastnino, saj bi se zapustnik zasegu zapuščine lahko izognil samo tako, da bi svoje premoženje že INTER VIVOS prenesel na zasebnike. Upravičenec postane pravni naslednik zapustnika IPSO IURE v trenutku zapustnikove smrti (ne da bi bilo potrebno kakršnokoli njegovo ravnanje), ni pa predmeta dedovanja tudi dolžan obdržati – lahko se pravnemu nasledstvu odpove, kar učinkuje za nazaj (EX TUNC). 1.2.1. SVOBODA OPOROČNEGA RAZPOLAGANJA (SVOBODA TESTIRANJA) Pomeni, da lahko zapustnik z oporoko odloča o usodi svojega premoženja za primer smrti, ne da bi upošteval zakoniti red. Dedovanje na podlagi zapustnikove volje ima PREDNOST pred zakonitim dedovanjem, ker temelji na osebnih željah in predstavah. Zapustnika lahko premoženje zapusti poljubni osebi, lahko razpolaga s celoto ali samo z delom premoženja in ni prisiljen enako obravnavati svojih potomcev. Neveljavne pa so pogodbe, s katerimi se zapustnik veže glede razpolaganja s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti. Oporoka je nedopustna, če je njena vsebina v neskladju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Po OZ gre celo za težjo stopnjo neveljavnosti (NIČNOST), kar pa ne velja za kršitev vseh prisilnih pozitivnih predpisov. Oporoka mora biti tudi napravljena v eni od oblik, ki jih določa zakon in ob pogojih, ki jih določa zakon. Če zapustnik razpolaga tudi z delom zapuščine, ki bi ga kot nujni dediči lahko zahtevali zakoniti dediči, se tako razpolaganje razveljavi – nujni delež je najmočnejša omejitev svobode testiranja. DRUGE OMEJITVE AVTONOMIJE:     

Prepoved fideikomisarične substitucije Neveljavnost skupne (simultane) oporoke Zahteva, naj se oporoka v dvomu razlaga v korist zakonitega dediča Zapustniku ne gre pravica, da svojcu iz kroga nujnih dedičev iz utemeljenih razlogov odvzame ali omeji nujni delež Kogentnost določb o razlogih dedne nevrednosti

1.2.2. NAČELO DEDOVANJA V DRUŽINI 4

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Zapustnikovo premoženje preide ob njegovi smrti na osebe, ki so z njim v določenem družinskem razmerju, če zapustnik ni s svojim premoženjem z oporoko drugače razpolagal. S sorodniki so izenačene osebe, ki jih z zapustnikom veže posvojitev. Upravičen je tudi zakonec, ZZS partner, RIPS partner pa je v dedovanju omejen. Osebe bližnjega dednega reda izključujejo od dedovanja osebe iz oddaljenega dednega reda. To načelo se kaže tudi v institutu nujnega deleža – bližnjim zapustnikovim svojcem se z njim zagotavlja del zapuščine, če jih je zapustnik pri neodplačnih naklonitvah prezrl. Dediči prvega dednega reda so oproščeni davka na dediščino, z oddaljenostjo sorodstva ali če sorodstva sploh ni pa se davčne stopnje povečujejo. To načelo je v določenem nasprotju z načelom svobode testiranja, ki omogoča zapustniku, da odstopi od zakonitega dednega reda. Ta svoboda ima prednost pred zakonitim dedovanjem. Koristi najbližjih zapustnikovih svojcev pa so varovane z nujnim deležem. Zakonska ureditev nujnega deleža je še dodaten razlog za upravičenje zapustnika, da bližnje svojce izključi od dedovanja.

1.3.

VIRI DEDNEGA PRAVA

1.3.1. USTAVA Zagotavlja pravico do dedovanja, načine in pogoje dedovanja pa ureja zakon. 1.3.2. ZAKONSKI PREDPISI 1) ZAKON O DEDOVANJU (ZD)  Vsebuje materialnopravne določbe o dedovanju, kot tudi določbe o zapuščinskem postopku 2) ZAKON O MEDNARODNEM ZASEBNEM PRAVU IN POSTOPKU (ZMZPP)  Rešuje (med drugim) tudi dednopravne kolizije 3) ZAKON O DEDOVANJU KMETIJSKIH GOSPODARSTEV (ZDKG)  Za zaščitene kmetije določa posebno pravno ureditev dedovanja  Da se prepreči nadaljnjo drobitev srednjih kmetij ob dedovanju in se tako ohrani in krepi njihova gospodarska, socialna in ekološka funkcija 4) ZAKON O DENACIONALIZACIJI (ZDen)  Posebne določbe o dedovanju denacionaliziranega premoženja, ki je bilo prej podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in na druge načine, ki so našteti v zakonu  Materialne in procesualne dednopravne določbe 5) ZAKON O REGISTRACIJI ISTOSPOLNE PARTNERSKE SKUPNOSTI (ZRIPS)  Je neposredni vir le v delu, ki se nanaša na dedovanje RIPS partnerjev  Pri dedovanju NISO izenačeni z zakonci ali ZZS partnerji 6) ZAKON O NOTARIATU (ZN)  V okviru javnih pooblastil notar izaja tudi določena dejanja v povezavi z zapuščinskim postopkom oz. opravlja po nalogu zapuščinskega sodišča tudi druga opravila 1.3.3. DOPOLNILNI VIRI 1) ZAKON O PLAČILU ODŠKODNINE ŽRTVAM VOJNEGA IN POVOJNEGA NASILJA (ZSPOZ)

5

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN



2)

3) 4)

5)

Način zagotavljanja sredstev za plačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja za negmotno škodo ZAKON O PONOVNI VZPOSTAVITVI AGRARNIH SKUPNOSTI TER VRNITVI NJIHOVEGA PREMOŽENJA IN PRAVIC (ZPVAS)  Ureja ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so jim bile odvzete STVARNOPRAVNI ZAKONIK (SPZ)  Določa trenutek pridobitve posesti dediča na zapustnikovih stvareh ZAKON O GOSPODARSKIH DRUŽBAH  Določa nekaj temeljnih določb o dednopravnih posledicah smrti samostojnega podjetnika posameznika in družbenika v osebni ali kapitalski gospodarski družbi OBLIGACIJSKI ZAKONIK (OZ)  Vsebuje pravila glede začetka, veljavnosti, izvrševanja in prenehanja pravnoposlovnih razmerij in ta pravila so, razen v primerih, ko zakon določa drugače, uporabljiva tudi v dednem pravi (oz. pri pravnoposlovnih razmerjih dednega prava)

POSTOPKOVNI (PROCESNI ZAKONI)   

ZAKON O PRAVDNEM POSTOPKU (ZPP) ZAKON O NEPRAVDNEM POSTOPKU (ZNP) ZAKON O IZVRŠBI IN ZAVAROVANJU (ZIZ)

DAVČNI ZAKONI    

1.4.

ZAKON O DAVKU NA DEDIŠČINE IN DARILA (ZDDD) ZAKON O DAVČNEM POSTOPKU (ZDavP-2) ZAKON O DOHODNINI (ZDoh – 2) ZAKON O DAVKIH OBČANOV (ZDO)

PREDMET DEDOVANJA

Določen je v 2. ČLENU ZD. Pomanjkljivosti definicije: 1) Pravi, da se dedujejo stvari in pravice, ki pripadajo posamezniku, ampak ni nujno da se lahko dedujejo prav vse pravice, ki pripadajo posamezniku (zlasti so tu mišljene osebnostne pravice). 2) Drugi problem definicije je, da se dedujejo tudi OBVEZNOSTI (pasiva) in ne samo pravice (aktiva), kot to določa ta člen. 3) Problem je tudi v določilu, da se dedujejo STVARI, kar pa ni prav, ker pridobivamo pravice in ne stvari – prenašajo se vedno in povsod pravice in obveznosti, nikoli pa ne stvari (stvari so lahko samo predmet pravic in obveznosti)!!! Ustava in zakoni ne naštevajo podrobno, kaj je lahko predmet dedovanja in kaj ne, zato načeloma velja, da vse na čemur lahko dobimo pravico ali obveznost je predmet dedovanja. IZJEMA so stvari, na katerih imamo režim JAVNEGA dobrega (»javna lastnina«)– ta režim je na določenih stvareh vzpostavljen zato, ker obstajajo določene stvari, ki koristijo vsem – na taki stvari, lahko zasebnik pridobi pravico do UPORABE in ne more dobiti te stvari v last ali to stvar priposestvovati.

6

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Ne moremo dedovati OSEBNE SLUŽNOSTI (kot edine stvarne pravice, ki je ne moremo dedovati). Dedujejo se lahko tudi pravice iz pravnoposlovnih razmerij in iz neposlovnih razmerij, npr. pravica do povračila škode,... pri vseh pa velja, da se na dediče prenašajo če niso STROGO osebne pravice, če niso strogo vezane na osebo upravičenca, zavezanca. Izjemoma lahko dedujemo tudi pravico do povračila nepremoženjske škode, ki je nastala zapustniku, vendar velja, da se ta lahko deduje samo takrat ko je bila zapustniku bodisi pravnomočno dosojena ali pa je bila zapustniku priznana v pisni pogodbi. Deduje se lahko avtorsko pravico – dedujeta se oba aspekta, avtorska MATERIALNA in avtorska MORALNA pravica. Dedujejo se tudi pravice INDUSTRIJSKE LASTNINE, obema skupaj pravimo pravice intelektualne lastnine. Deduje se tudi sama DEDNA PRAVICA (oz. pravica odpovedati se dediščini). NE MOREMO dedovati pravice iz družinskega prava, osebnostne pravice, pravice iz socialne varnosti, dolžnosti zakonitega preživljanja, pravic iz pokojninskega / invalidskega / zdravstvenega zavarovanja... Prav tako, se ne morejo dedovati nekatera obligacijska razmerja (ne na aktivni, ne na pasivni strani) – mandat, podjetniška pogodba, družbena pogodba, posodbena pogodba. 1.4.1. ZMANJŠANJE ZAPUŠČINE ZARADI IZLOČITEV IZ ZAPUSTNIKOVEGA PREMOŽENJA Dedovati ne moremo tudi 3h posebnih kategorij premoženja, ki jih izločamo bodisi iz zapustnikovega premoženja ali jih izločamo iz zapuščine (v vsakem primeru jih izločimo preden pride do dedovanja): 1) IZLOČITEV NA ZAHTEVO ZAPUSTNIKOVIH POTOMCEV o Opravi se iz ZAPUSTNIKOVEGA PREMOŽENJA o Izločitev premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja in sicer lahko to izločitev zahtevajo:  ZAPUSTNIKOVI POTOMCI in njihovi potomci  Posvojenci in njihovi potomci o Zahtevajo lahko takrat, ČE so z zapustnikom skupaj živeli in skupaj z njim tudi pridobivali premoženje, ga uporabljali, upravljali z njim, zapustniku pomagali pri vzdrževanju premoženja,... o Dokler se to premoženje NE izloči, ne moremo govoriti o zapuščini  Ker je zapuščina premoženje, ki pripada zapustniku v času smrti in torej morajo to biti pravice, ki pripadajo res samo zapustniku, in če do izločitve ne pride je v tem premoženju tudi del premoženja, ki pripada potomcem,... o To premoženje, ki se izloči iz zapustnikovega premoženja (in ne zapuščine!!!!), pripada potomcem, ker so vlagali v to stvar, ki pa formalno pripada zapustniku  Izločen del ustreza prispevku navedenih oseb k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja  Ta možnost je dana, da ne bi plodov in rezultatov dela in prispevanja oseb (določenih v zakonu) pridobili z dedovanjem tisti dediči, ki niso delali ali prispevali  Premoženje, ki se tukaj izloči je DEJANSKO njihovo premoženje (čeprav je formalno pripadalo zapustniku) o Izločijo lahko tisti del, ki je dejansko pomenil PRISPEVEK k delu zapustnikovega premoženja  Ta del ne spada v zapuščino in zato se NE vračunava v njegov dedni delež!!

7

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN



Stari zakon do novele l. 2001 je napačno uporabljal torej izraz da se ta del izloča iz zapuščine, sedaj je popravljeno in pravi, da se izloča iz zapustnikovega premoženja o Pravna narava tega zahtevka ne more biti v celoti dednopravna (ker ne govorimo še o dedovanju ko se to izloči, govori se tudi o prispevku potomcev – zato potomec ne rabi izpolnjevati pogojev dedovanja, ker samo zahteva nazaj svoje premoženje – lahko je tudi dedno nevreden), ta prispevek je tudi stvarnopravni zahtevek (zahtevek, ki bi ga imel lahko naslednik še za časa življenja zapustnika) ampak je zapisan v Zakonu o dedovanju in zato pripada SAMO potomcem in njihovim potomcem (dedno pravo je predvidelo torej posebno rešitev zaradi primerov, ki so v praksi zelo pogosti)  Je torej SUI GENERIS zahtevek!!!!!!!2 Ima značilnosti civilnopravnega zahtevka ampak ga ureja Zakon o dedovanju  Ker tukaj ne gre za dedovanje, upravičenec ne rabi izpolnjevati pogojev, ki se zahtevajo za dediča ali volilojemnika in tudi ni potrebno, da je dedno sposoben  Lahko izločitev zahteva tudi nepopolni posvojenec in njegovi potomci ter osebe, katerih dedna pravica je bila ob posvojitvi omejena ali izključena (to je ponovno možno zato, ker ne gre za dedovanje) o Če potomec ni postavil izločitvenega zahtevka v zapuščinskem postopku, lahko zahteva izločitev tudi kasneje v pravdi, čeprav je sodeloval v zapuščinskem postopku, kajti zahteva na izločitev NI dednopravne narave in zanjo ne more veljati določba 220. ČLENA ZD o vezanosti strank, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, na pravnomočnost sklepa o dedovanju o Zakonec izločitve ne more zahtevati, ker ob prenehanju zakonske zveze (v tem primeru na podlagi smrti drugega zakonca) in se ob prenehanju skupno premoženje zakoncev razdeli 2) IZLOČITEV GOSPODINJSKIH PREDMETOV o Gre za izločitev iz ZAPUŠČINE (33. ČLEN ZD), saj upravičenci te predmete dedujejo (dedovanje v netehničnem smislu) o Lahko se izločijo samo gospodinjski predmeti nizkih vrednosti  Pohištvo, bela tehnika, hišna oprema – nizke vrednosti  Vse, kar olajšuje vsakodnevno življenje oseb, ki so z zapustnikom živele v času njegove smrti o Oseba, ki bo to izločitev zahtevala, bo morala dokazati, da je z zapustnikom živela v gospodinjstvu, saj je namen izločitve ta, da lahko preživela oseba, nadaljuje bivanje v tem gospodinjstvu o UPRAVIČENCI  Preživeli zakonec, ki je skupaj z njim živel v istem gospodinjstvu  Potomci in posvojenci (ter njihovi potomci), ki so skupaj z njim živeli v istem gospodinjstvu o Razlaga pravnega standarda skupnega (istega) gospodinjstva med zapustnikom in njegovim družinskim članom pomeni uveljavljanje objektivnih elementov in subjektivnih elementov povezanosti družinskih članov

2

Pazi na izpitu!!!

8

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN



Ratio (razlog) predpisa je, da se omogoči osebam, ki so živele z zapustnikom, da obdržijo predmete, ki so jih doslej rabile za zadovoljevanje vsakdanjih potreb  Zato je potrebno šteti, da je do teh predmetov upravičen tudi ZZS PARTNER (za upravičenca ga določimo de lege ferenda) o Tukaj priznavamo, da so ti predmeti dejansko tvorili zapuščino po zapustniku, da so del njegovega premoženja, ampak ker so del skupnega gospodinjstva se lahko izločijo  Govorimo o ZAKONITEM VOLILU!!!!!!!  Zakon določi posebno pravico, to pravico voli določenim osebam (osebe morajo izpolnjevati pogoje za volilojemnike)  To volilo se od splošnega volila razlikuje o Dejansko v tem primeru govorimo o t.i. PRELEGATU (volilo dobijo upravičenci POLEG svojega dednega deleža) in govorimo o VINDIKACIJSKEM LEGATU/VOLILU in ne o damnacijskem legatu/volilu (slednje je sicer splošno sprejeto volilo, ki ga določi zapustnik) o Damnacijsko volilo (pridobimo zgolj obligacijsko terjatev) o Vindikacijsko volilo (volilo pripade kot pravica v TRENUTKU zapustnikove smrti – v tem trenutku pridobimo lastninsko pravico na stvareh, ki so del gospodinjskih stvari) o Pri izračunavanju nujnega deleža se izločeni predmeti gospodinjstva Ne upoštevajo 3) IZLOČITEV PREMOŽENJA, KI GA JE ZAPUSTNIK PRIDOBIL NA PODLAGI PRIDOBIVANJA SOCIALNE POMOČI S STRANI OBČINE ALI DRŽAVE o Teh kategorij premoženja NE dedujemo, se izločijo preden pride do dedovanja  Izločajo se iz ZAPUSTNIKOVEGA PREMOŽENJA in ne iz zapuščine  Novela 2001 je prinesla nov 128. ČLEN ZD (prejšnji člen je bil razveljavljen zaradi spornosti iz ustavnopravnega vidika)  Predpisuje, da v primeru, da je posameznik za življenja prejemal pomoč države, občine (prejemal kakršnekoli socialne transferje), načeloma ne bo prišlo do dedovanja tistega dela njegovega premoženja, ki ustreza vrednosti te prejete pomoči o To se izvede tako, da tisti del premoženja zapustnika, ki ustreza višini pridobljenega premoženja (v skladu s predpisi socialnega varstva), ki ga je zapustnik pridobil od države, občine, se iz zapustnikovega premoženja izloči – zapustnikovo premoženje, ki ustreza vrednosti prejete pomoči NI predmet dedovanja, NE preide ob njegov smrti na dediče ampak postane PREMOŽENJE BREZ SUBJEKTA (podobno ležeči zapuščini), položaj traja dokler ne postane lastnina države ali občine (prehod v lastnino države, občine učinkuje za nazaj, EX TUNC – se šteje za državno, občinsko od trenutka zapustnikove smrti)  Kar pomeni, da na tem premoženju PRIDOBI LASTNINSKO PRAVICO DRŽAVA (ali občina) – postane državna lastnina oz. lastnina občine  Šele ko se to izloči lahko govorimo o zapuščini, ki jo lahko dediči dedujejo o Premoženje, ki ga je zapustnik zapustil je bilo njegovo samo formalno, dejansko paje pripadalo dajalcu pomoči  Premoženje v vrednosti prejete pomoči NI predmet dedovanja, zato zapustnik z njim ne more razpolagati z oporoko, če pa je razpolagal je tako oporočno določilo neveljavno 9

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN



o

o

o

o

o

Pri prehodu premoženja v državno lastnino (lastnino občine) NE gre za dedovanje, le-ta Ni dedič in Ne odgovarja za zapustnikove dolgove (ni ne dedič, ne volilojemnik) Namen instituta NI kaznovanje dedičev (kar vidimo tudi v tem, da je izključitev od dedovanja veljavna za vse dediče in ne samo za tiste, ki so bili po zakonu zapustnika dolžni preživljati SOCIALNA ALI DRUGA POMOČ DRUŽBENE SKUPNOSTI  Za pomoč se šteje vse, kar je zapustnik »zaradi slabega premoženjskega stanja« prejel na podlagi zakona ali splošnega akta občine v denarju ali v obliki oprostitve plačila (raznovrstne oblike pomoči s katerimi se je odpravljalo navidezno stanje socialne ogroženosti zapustnika)  Vedno gre za pomoč, ki se jo da izraziti v denarju (ni pa nujno, da jo je zapustnik tudi pridobil v denarju)  Ne moremo sem šteti dajatev, do katerih je bil zapustnik upravičen iz naslova minulega dela (pokojnina) ali zaradi posebnih zaslug (nagrade ali darila) Lahko se zgodi, da zapustnikovi dediči rečejo »to kar je zapustnik pridobil od države kot neke socialne dajatve, bomo mi povrnili«  ZAVEZA DEDIČEV po povrnitvi (zavežejo se, da bodo dajalcu pomoči povrnili vrednost dane pomoči)  Če se dediči to odločijo, država ne more ukrepati nasproti  Če se dediči to odločijo se to uredi v sklepu o dedovanju in dediči dedujejo  V tem primeru ima država zakonito zastavno pravico na tem premoženju (predpisuje jo ZD), zakon jo predpisuje do popolnega poplačila teh obveznosti s strani dedičev  Dajalec pomoči ima obligacijski zahtevek proti dedičem, ki je zavarovan z zakonito zastavno pravico na zapuščinskih stvareh Če zapustnik za seboj zapušča dediče, ki so bodisi njegov zakonec, zunajzakonski partner, istospolni partner (iz registrirane istospolne partnerske skupnosti!!!) ali otroke in je tak dedič tudi socialno ogrožen (tudi sam potreben socialne pomoči, transferjev) – država ima možnost, da se povrnitvi te pomoči ki jo je dala zapustniku, ODPOVE!!  Do dedovanja bo prišlo tudi v tem primeru (in ne samo v primeru, ko se dediči zavežejo k povračilu) Ko je zapuščina tako majhna, da bi že njen prevzem s strani države pomenil večje stroške, kot je vrednost te zapuščine – v tem primeru pride tudi do dedovanja in država ne poseže po takem premoženju

1.4.2. DRUGE ZNAČILNOSTI PRAVNE UREDITVE DEDOVANJA 1.4.2.1. ENAKOPRAVNOST V DEDNEM PRAVU Državljani so pri dedovanju enakopravni. Otroci so enakopravni NE glede na to ali so rojeni v ZZ ali zunaj nje – dedujejo po starših in njihovih sorodnikih. Razmerja oseb, ki so povezana s popolno posvojitvijo so enaka kot med pravimi sorodniki (saj s posvojitvijo nastanejo enaka razmerja kot med sorodniki). Kot enakopravnost je mišljena tudi enakopravnost moških in žensk pri dedovanju ter enakopravnost med zakonci in ZZS partnerji.

10

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Tujci so izenačeni z našimi državljani samo ob POGOJU RECIPROCITETE (če imajo v državi, katere državljan je tujec, naši državljani enake pravice pri dedovanju kot njeni državljani). 1.4.2.2. DEDOVANJE NA PODLAGI OPOROKE IN NA PODLAGI ZAKONA ZD pozna 2 pravna naslova, in sicer ZAKON (zakonito dedovanje) in OPOROKO (oporočno dedovanje). Oporočno dedovanje ima PREDNOST pred zakonitim dedovanjem. Dedne pogodbe naše pravo NE pozna, je neveljavna če se sklene. Dedič ima pravico pridobiti premoženje mortis causa, zapustnik pa ima pravico do svobodnega oporočnega razpolaganja (ki mu omogoča odstop od zakonitega dednega reda ali modificiranje letega). 1.4.2.3. OMEJITVE OPOROČNEGA RAZPOLAGANJA Oseba lahko s svojim premoženjem v tem primeru razpolaga na način in v mejah, ki jih določa zakon. Največje meje postavlja institut nujnega deleža (oporočitelj Ne more razpolagati z delom premoženja, če obstajajo osebe, ki jim po pravu pripada ta del premoženja). 1.4.2.4. ZAPUŠČINA BREZ DEDIČA POSTANE DRŽAVNA LASTNINA Z novelo l. 2001 je postala zapuščina brez dediča DRUŽBENA lastnina – preide v lastnino države RS (fiskus). Do tega pride, če ni ne oporočnih, ne zakonitih dedičev (med katere uvrščamo tudi nujne dediče) ali ti ne dedujejo. Tako premoženje (ki nima dediča) je KADUCITETNO PREMOŽENJE. Nekatere države poznajo pri državi DEDNO PRAVICO3 (država je zadnji zakoniti dedič) ali pa kot mi KADUCITETNO PRAVICO4 (država si prilasti zapuščino kot premoženje brez gospodarja). Naše pravo tega ne šteje kot dedno pravico ampak gre za POSEBEN prehod premoženja na državo, kot posledica vezi med zapustnikom in državo. Država pridobi zapuščino na temelju okupacije (prilastitve). Vendar pa tukaj ne gre za okupacijo v stvarnopravnem smislu (ker njena posledica ni originarna pridobitev zapuščine). Prehod zapuščine na državo je SUI GENERIS (za to se zavzema sodna praksa). Država za dolgove zapustnika odgovarja v višini vrednosti zapuščine – država torej zapuščino pridobi derivativno (gre za pravno nasledstvo, univerzalno sukcesijo mortis causa) ampak gre za poseben primer vesoljnega nasledstva (univerzalne sukcesije), kot da bi šlo za dedovanje. Država po zapustnikovi smrti pridobi pravice in obveznosti, je dolžna poravnati dolgove zapustnika in izvršiti volila in bremena. Namen je varovanje javnega interesa, ki je tudi v tem, da se prepreči razlikovanje med zapustnikovimi upniki glede na to, ali obstajajo dediči zapuščine ali ne (da se prepreči, da terjatve zapustnikovih upnikov ne bi bile poplačane, če zapuščina ostane brez dedičev). Zapustnik državi NE more onemogočiti pridobitve zapuščine z oporočno določbo (negativni testament) – to lahko stori samo tako, da postavi dediča.

1.4.2.5. IPSO IURE PRIDOBITEV DEDIŠČINE Dedna pravica se pridobi s smrtjo zapustnika, brez posebej izražene volje, iza katere bi izhajalo, da oseba dediščino sprejema (ipso iure). Trenutek DELACIJE (uvedbe dedovanja) je izenačen s 3 4

NEM, ITA, FRA, ŠVI AVT, VB

11

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

trenutkom AKVIZICIJE (pridobitev dediščine). Dedičeva izjava je zgolj deklaratorne in ne tudi konstitutivne narave. V trenutku delacije dedič ne pridobi samo lastninske pravice na stvareh ampak tudi posest, zato mu od trenutka zapustnikove smrti pripadajo ustrezni tožbeni zahtevki. 1.4.2.6. OMEJENA ODGOVORNOST DEDIČA ZA DOLGOVE ZAPUSTNIKA Dedič odgovarja za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar s svojim celotnim premoženjem. Poznamo 3 vrste odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove: a) ODGOVORNOST ULTRA VIRES HEREDITATIS  Neomejena odgovornost dediča po vrednosti in po vrsti premoženja (kasneje se je ta odgovornost omejila na vrednost podedovanega) b) ODGOVORNOST PRO VIRIBUS HEREDITATIS  Vrednostno omejena odgovornost ampak predmetno (stvarno) neomejena odgovornost  Tako ureditev pozna NAŠE PRAVO c) ODGOVORNOST CUM VIRIBUS HEREDITATIS  Vrednostno in predmetno omejena odgovornost 1.4.2.7. PROSTOVOLJNOST DEDOVANJA Nikomur ni potrebno biti dedič, če tega ne želi. Za tistega, ki se dediščini odpove velja, da nikoli ni bi dedič – učinkuje odpoved EX TUNC (za nazaj). IZJEMA je v primeru, da gre za zapuščino brez dediča (če se opravijo vsi potrebni postopki in dediča še vedno ni, preide zapuščina na državo) – država se taki zapuščini NE more odpovedati.

1.5.

POGOJI ZA DEDOVANJE

1. SMRT ZAPUSTNIKA To je temeljni pogoj za dedovanje, če smrt zapustnika ne nastopi, ne more nastopiti dedovanje! 2. PREDMET DEDOVANJA Obstajati mora zapuščina, zapustnik (oseba ki umre) mora imeti neko premoženje, da lahko to premoženje nekdo deduje. 3. DEDIČ Obstajati mora oseba, ki predmet dedovanja prejme. 4. DEDNI NASLOV Dedič mora imeti dedni naslov, če želi dedovati. To je pravni temelj za dedovanje! 5. DEDNA SPOSOBNOST Dedič mora imeti dedno sposobnost, ne sme biti dedno nevreden!!

12

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Ti pogoji morajo biti izpolnjeni da pride do dedovanja, kot UNIVERZALNEGA NASLEDSTVA (vesoljnega nasledstva). Vsi ti pogoji morajo nastopiti tudi v primeru VOLILA (dedovanja v širšem, netehničnem nasledstvu). Če so izpolnjeni vsi našteti pogoji KUMULATIVNO, bo prišlo do dedovanja, pravimo (v našem sistemu) da pride do DEDOVANJA IPSO IURE (deduje na podlagi samega zakona, po samem zakonu)!!! Zapuščino dedič pridobi v TRENUTKU zapustnikove SMRTI, pridobi jo NEPOSREDNO od zapustnika. To je pravna domneva, fikcija (da je v trenutku zapustnikove smrti tudi posestnik te stvari) zato se lahko dedič tej zapuščini ODPOVE (ne želi učinkov ipso iure) – ta odpoved velja EX TUNC (za nazaj), velja, da dedič te dediščine ni nikoli prejel.

Dediščini se ne moreta odpovedati: 



DRŽAVA o Tukaj o temu govorimo pogojno, ker države kot dediča ne poimenujemo o Ne more se odpovedati dedovanju o Zato ker mora v končni fazi nekdo obstajati, da razreši pravno situacijo, ki nastane ob smrti osebe DEDIČ, ki je bodisi ŽE IZRECNO SPREJEL DEDIŠČINO ali SPREJEL TO DEDIŠČINO S KONKLUDENTNIMI DEJANJI o IZJAVA o sprejetju dediščine je načeloma nepreklicna in kdor izrecno izjavi, da o sprejema se dediščini ne more odpovedati  Lahko se izpodbija s splošnimi instituti civilnega prava (zmota, grožnja, prisila,...) o Kdor je ŽE RAZPOLAGAL z zapuščino, uporabljal del te zapuščine ali celoto  To ne velja v tistih primerih, ko so njegova ravnanja razpolaganja, uporabljanja zapuščine bila opravljena zgolj v namen ohranitve zapuščine oz. njene tekoče uprave

Naš sistem je sistem IPSO IURE dedovanja. Obstaja pa še drug način urejanja teh vprašanj, in to je SISTEM LEŽEČE ZAPUŠČINE – zapuščina se ne pridobi v trenutku zapustnikove smrti ampak je zapuščina v trenutku zapustnikove smrti dedičem samo PONUJENA. Pravimo, da ob uvedbi dedovanja (ob smrti zapustnika) v sistemu ležeče zapuščine pride zgolj do DELACIJE – zapuščina je dedičem PONUJENA, šele ko se dediči odločijo, da jo sprejmejo z IZRECNO IZJAVO pride do sprejema zapuščine ali AKVIZICIJE. To npr. poznajo v AVT pravu, pri nas pa trenutek delacije in trenutek akvizicije združen v enem samem trenutku. Je pa pri nas to korigirano tako, da se lahko dedič kaseneje odpove tej zapuščini. 1.5.1. SMRT ZAPUSTNIKA Osnovni pogoj za nastop dedovanja je ZAPUSTNIKOVA SMRT. Enako se obravnava tudi morebitna razglasitev pogrešanega za mrtvega (če je nekdo zelo dolgo pogrešan in ga ne najdejo se po določenem času mora pogrešano osebo razglasiti za mrtvega) – to ureja ZNP (predlog vloži državni tožilec, zainteresirani svojci in sodišče). S pričakovano dediščino ne more nihče razpolagati.

13

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Dokazovanje smrti je potrebno, kadar ne obstajajo dokazi pa vemo, da je nekdo umrl. Tudi v tem primeru smrt nadomesti SODNA ODLOČBA!!!, kadar ne razpolagamo z listinami, ki so potrebne po zakonu o matičnih knjigah. Za smrt šteje zakon samo DEJANSKO, FIZIČNO smrt. Pri nas ne poznamo več CIVILNE/PRAVNE smrti! To so poznali v Rimskem pravu. Pomenilo pa je, da je oseba TRAJNO izgubila pravno sposobnost (danes pa pravne sposobnosti ne moremo izgubiti) in je bilo dejansko za časa njegovega življenja lahko uvedeno dedovanje. Smrt mora biti IZKAZANA (in ne samo zatrjevana) z izpiskom iz matičnega registra ali drugimi dokazili (ali z odločbo o razglasitvi pogrešanega za mrtvega). 137. ČLEN ZD ureja institut ODPOVEDI NEUVEDENEM DEDOVANJU – izjemoma se lahko potomec v soglasju s svojim prednikom odpove dedovanju, ki še ni bilo uvedeno. Potomec se sporazume s svojim prednikom, da se bo takrat ko bo dedovanje nastopilo (ko bo prednik umrl) odpovedal dediščini. To je edina izjema pri nas, ko je dedna pogodba dovoljena!!! Včasih je lahko zelo pomemben natančen trenutek zapustnikove smrti (tudi iz dednopravnih razlogov) zato se v matični register vpiše dan, mesec, leto in ura smrti! o o o o o

Zapuščino tvori samo tisto premoženje, ki ga je imel zapustnik v trenutku smrti, zato je tak pomemben ČAS SMRTI!!! Dediči, volilojemniki so lahko samo osebe, ki obstajajo (ki so žive) v trenutku zapustnikove smrti. Po tem trenutku se presoja tudi obstoj ali neobstoj dedne sposobnosti oz. dedne nevrednosti (dediči, volilojemniki ne smejo biti dedno nesposobni ali dedno nevredni v tem trenutku) V tem trenutku začnejo teči tudi roki za podajanje dednih izjav in drugih dednopravnih zahtevkov (pravica zahtevati zapuščino)! Trenutek je odločilen tudi za vprašanje določanja krajevne pristojnosti zapuščinskega sodišča (presoja se po stalnem prebivališču zapustnika, ki ga je imel, ko je umrl). Stvarno je pristojno OKRAJNO sodišče v posebni obliki nepravdnega postopka, ki mu rečemo ZAPUŠČINSKI POSTOPEK.

1.5.2. OBSTOJ PREDMETA DEDOVANJA Ali obstoj ZAPUŠČINE. Do dedovanja pride takrat, ko imamo predmet dedovanja, zapuščino. Če ni predmeta dedovanja, zapuščine ne moremo govoriti o zapustniku in ne bo uvedeno dedovanje. V določenih primerih, ko zapuščino sestavljajo samo nepremičnine in nihče od dedičev ne sproži postopka zapuščinske obravnave in to pomeni da zapuščinske obravnave ne bo! To pa ne pomeni da tudi ni dediča oz. da ni dedovanja!! 1.5.3. DEDIČ Je lahko fizična ali pravna oseba (torej vsak pravni subjekt). Fizična oseba lahko postane dedič ali legatar, če je ob času smrti zapustnika živa (če že živi ali če še živi). Tudi pravna oseba mora obstajati v trenutku zapustnikove smrti če želi biti dedič. Prva izjema pri fizičnih osebah je NASCITURUS5!! To je zarodek, še nerojeni otrok. NASCITURUS bo veljal za rojenega v trenutku zapustnikove smrti, če se bo kasneje rodil ŽIV. Bistveno je, da je ŽIVO 5

Nasciritus iam pro nato habetur quotiens de comodis eis agitur

14

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

rojen (če je mrtvo rojen, do dedovanja ne bo prišlo). Zapustnik (umrli) je oče tega otroka zakonec matere, če se otrok rodi v roku 300dni po njegovi smrti – če se rodi v tem roku bo dedič. Ta domneva velja za vse dediče!! Ne velja samo neposredno za potomce zapustnika (lahko velja tudi za vnuke, nečake), ki so zapustnikovi potencialni dediči. Po analogiji z nasciturusom imamo podobna pravila uveljavljena tudi za pravno osebo. Izjemoma lahko deduje tudi pravna oseba, ki v trenutku zapustnikove smrti še ni obstajala, vendar pa mora (če želi biti dedič) izpolnjevati 2 temeljna pogoja:  

Mora v trenutku zapustnikove smrti TRAJATI POSTOPEK za njeno USTANOVITEV o Mora biti že v postopku nastajanja (podobno kot zarodek) Da tudi dejansko že takrat izpolnjuje VSE POGOJE za pridobitev PRAVNE OSEBNOSTI

1.5.3.1. INSTITUT KOMORIENCE Primeri, ko v nekem časovno istem nesrečnem dogodku skupaj umreta 2 ali več oseb, ki bi lahko med seboj (vzajemno) dedovali!!! In se ne da ugotoviti točnega časa njihove smrti oz. zaporedja smrti! KOMORIENTI pravimo tem osebam. Tukaj velja DOMNEVA – če ne moremo določiti natančnega zaporedja smrti teh ljudi (nemoremo realno določiti), velja domneva, da so umrli HKRATI in da DRUG PO DRUGEM NE DEDUJEJO. Med njimi torej ne pride do dedovanja ampak dedujejo po vsakem od njih njihovi lastni dediči!! Za vsakega od njih posebej se (po kriterijih, ki smo jih navedli) poišče dediča, med seboj pa NE dedujejo. Ta domneva je PRAVNA DOMNEVA (praesumptio iuris), torej je ta domneva IZPODBOJNA!! Oseba, ki bo zainteresirana za to, da dokaže, da je npr. en od teh komorientov umrl kasneje in s tem postal dedič preostalih komorientov bo seveda to lahko tudi DOKAZOVAL (on mora to dokazati, če je to v njegovem interesu). V pravni praksi se določba o komorienci uporablja, ni pa urejena komorienca v ZD. Je pa ta komorienca posebej uvedena v ZAKONU O DEDOVANJU KMETIJSKIH GOSPODARSTEV (ZDKG) – tukaj je posebej uvedena za primere, ko umreta v istem dogodku PREDNIK in POTOMEC, ki sta skupna lastnika zaščitene kmetije (skupaj jima pripada zaščitena kmetija, imamo več pripadnostnih položajev te kmetije) – za ta primer je predpisana domneva IURIS ET DE IURE (pravna in dejanska domneva), ki je torej NE MOREMO izpodbiti. Ta domneva pa pravi, da je v takem izrecnem primeru POTOMEC preživel PREDNIKA. 1.5.4. DEDNI NASLOV Poznamo 2 dedna naslova: ZAKON in OPOROKA! ZAKON  

Po zakonu so dediči tiste osebe, ki jih zakon navaja kot zakonite dediče, zakon jih kot take navaja, zaradi njihovega razmerja (osebnega, družinskega, zakonskega) z zapustnikom Zakon presumira voljo zapustnika, komu bi ta zapustnik prepustil premoženje, če bi sam prej to izrazil (to zakon presumira, ker zapustnik ni pustil oporoke)

OPOROKA 

Zapustnik je tisti, ki bo določil dediča v oporoki 15

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011 

Ana VRAN

Ima prednost pred zakonom, kot dednim naslovom (če lahko uporabimo oporoko, dedovanje po zakonu ne pride v poštev)

Pri nas dedni naslov NI dedna pogodba, ker je to dvostransko zavezujoč in nepreklicljiv pravni posel. Zaradi tega je bistveno različen od oporoke. Z dedno pogodbo se zapustnik zaveže sopogodbeniku, da bo bodisi nanj bodisi na neko tretjo osebo po svoji smrti prenesel premoženje. Ob sprejemanju našega ZD je prevladalo stališče, da je takšna zaveza zapustnika (ki je neprekljicljiva) nemogoča, ker je bolj pravilno, da varujemo oporočno svobodo do smrti zapustnika. Oporoka ima prednost pred zakonitim dedovanjem, če obstaja bo nastopila pred zakonskim dedovanjem. Po našem pravu je dovoljeno dedovati istočasno po oporoki in po dedovanju. V celoti bo do zakonitega dedovanja prišlo:      

ko oporoke sploh nimamo ko je oporoka neveljavna ko v oporoki ni postavljen dedič ko v oporoki postavljen dedič ni preživel zapustnika ko je dedič nesposoben za dedovanje (je dedno nevreden) ko se je dediščini dedič odpovedal in zapustnik ob tem ni postavil t.i. SUBSTITUTA (»če se ta postavljen dedič odpove dediščini, naj deduje ta drugi dedič«)

1.5.5. DEDNA SPOSOBNOST (IN DEDNA NEVREDNOST) 1) DEDNA SPOSOBNOST pomeni sposobnost pridobiti zapustnikove premoženjske pravice in obveznosti. Dedno sposobnost ima načeloma VSAKDO, vsaka fizična in vsaka pravna oseba, vendar pravne osebe so sposobne dedovati samo po oporoki (ne pa tudi po zakonu), medtem ko lahko fizične osebe dedujejo tako po oporoki kot tudi po zakonu. TUJCI lahko dedujejo pri nas, vendar pod pogojem VZAJEMNOSTI oz RECIPROCITETE. To pomeni, da bodo tujci pri nas lahko dedovali takrat, ko imajo tudi naši državljani v državi tega tujca dedno sposobnost. 2) DEDNA NEVREDNOST pomeni, da oseba (fizična oseba!, ki je sicer na splošno dedno sposobna) ne bo dedovala (dedna nevrednost onemogoči, da bi dedovala), ker je zagrešila določeno dejanje ali določeno opustitev. Določena dejanja opredeljuje zakon o dedovanju v 126. ČLENU ZD:  posameznik je naklepno vzel življenje zapustniku ali je to poskušal storiti o enako velja za sostorilca, pomočnika, napeljevalca o do dedne nevrednosti ne bo prišlo, kadar je bilo dejanje storjeno v silobranu ali skrajni sili  da je posameznik zapustniku nameraval preprečiti da bi svobodno izjavil svojo poslednjo voljo o z zvijačo, goljufijo, silo je npr. pripravil zapustnika da zapiše oporoko ali da prekliče prej napisano oporoko,... o ni nujno, da ta sila, zvijača, grožnja izhaja vedno zgolj iz strani osebe, ki naj deduje, saj to lahko stori tudi neka tretja oseba (ob pomoči, napeljevanju osebe, ki naj bi dedovala, ki ima torej interes)

16

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

o





upošteva se tako grožnja neposredno samemu zapustniku, kot tudi grožnja osebi, ki je zapustniku blizu! oseba želi preprečiti, da bi se že demonstrirana, izjavljena volja zapustnika uresničila o oporoko, ki že obstaja, skrije, uniči, ponaredi – že obstoječo voljo zapustnika predrugači da ta oseba (dedno nevredni) huje zanemari dolžnost preživljanja zapustnika oz mu ne nudi ustrezne pomoči, ko jo ta potrebuje o hujše zanemarjenje dolžnosti preživljanja  najprej moramo ugotoviti, da je šlo za dolžnost preživljanja, pomagali si bomo z določbami ZZZDR (da ugotovimo, kdo je sploh dolžen med seboj se preživljati) a) zakonita dolžnost preživljanja velja med zakoncema, ZZS partnerjema, RIPS partnerjema, starši in otroki,...  kako hudo je zanemaril bo v vsakem posameznem primeru odločalo sodišče, ki ima pri tem odločanju nekaj temeljnih vodil: a) ko je zaradi opustitve preživljanja bil tudi dejansko že ogrožen obstoj zapustnika (ko je nedajanje preživljanja že ogrožalo preživetje, obstoj zapustnika) b) SUBJEKTIVNI ELEMENT, kar pomeni, da je ob tem dedič moral vedeti, da to ne-dajanje preživljanja dejansko ogroža zapustnikovo eksistenco c) Pomembno je tudi to, da je ta potencialni dedič imel možnost dajati preživljanje (je lahko nudil preživljanje, je imel materialne pogoje za to) pa tega zavestno ni hotel o Opustitev nudenja pomoči  To se navezuje na kaznivo dejanje te vrste, gre za to, da nekdo nekoga pusti brez pomoči v razmerah, ki so nevarne za njegovo življenje in zdravje in mu torej ne pomaga, ko je nekdo v neki neposredni nevarnosti, kljub temu, da bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za kogarkoli drugega

Dedna nevrednost je RELATIVNA. Govorimo o t.i. RELATIVNOSTI dedne nevrednosti. To pomeni, da je oseba dedno nevredna zgolj v razmerju do določenega zapustnika (do katerega je storila zavržno dejanje) in lahko normalno deduje po nekemu drugemu zapustniku. ODUPSTEK (odpust dedne nevrednosti) pomeni, da lahko zapustnik neko dejanje, ravnanje, ki je zavržno, ki ga zakon kot takšnega opredeljuje in ima za posledico dedno nevrednost, dediču odpusti. To lahko zapustnik stori bodisi izrecno, bodisi s konkludentnim ravnanjem. Sodišča morajo načeloma paziti na obstoj dedne nevrednosti po uradni dolžnosti. Imamo določeno izjemo, ko morajo dedno nevrednost uveljavljati tiste osebe, ki imajo interes da te osebe ne dedujejo (če gre za opustitev preživljanja in dajanja pomoči, hujše kršitve). Če se ugotovi, da je nekdo dedno nevreden, ta oseba ne deduje niti po zakonu in niti po oporoki, ne more dobiti volila, ne more dobiti kakršnekoli druge koristi iz zapuščine in ta oseba tudi ne more biti nujni dedič.

17

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

POSLEDICE DEDNE NEVREDNOSTI občuti dedno nevredna oseba sama. Štelo se bo, kot da je dedno nevreden umrl pred zapustnikom, kar pomeni, da bodo njegovi potomci dedovali na podlagi vstopne pravice delež nevrednega. Pri oporočnem dedovanju je stvar drugačna – če je zapustnik v oporoki določil, da je dedič oseba A in ta oseba postane dedno nevredna, ne bodo dedovali potomci osebe A ampak zakoniti dediči oporočitelja zato, ker pri oporočnem dedovanju ne poznamo vstopne pravice (ko potomcu vstopijo namesto dediča in dedujejo njegov delež). Lahko pa zapustnik določi substituta (to je oseba, ki bo prvotnega dediča nadomestil, če ta ne bo mogel). ODPOVED DEDIŠČINI Če se dedič odpove dediščini brez da bi izrecno izjavil, da se odpoveduje zgolj v svojem imenu, velja domneva, da se odpoveduje zase in tudi za svoje potomce. Če bo izrecno izjavil, da se odpoveduje zgolj v lastnem imenu bo lahko njegov potomec dedoval na podlagi vstopne pravice. Pravna posledica odpovedi dediščini pomeni, da se ta oseba sploh nebo štela za dediča. Če gre za zakonito dedovanje pa se je oseba odpovedala zgolj v svojem imenu, bodo njeni potomci dedovali, če pa se je odpovedala na splošno ti potomci ne bodo dedovali. Ko gre za oporočno dedovanje in se je oseba odpovedala v svojem imenu, bodo dedovali zapustnikovi zakoniti dediči.

2. ZAKONITO DEDOVANJE 2.1.

POJEM

Je dedovanje na podlagi nekih dejstev, ki jih dednopravni predpisi predvidevajo kot osnovo za dedovanje v vseh tistih primerih, ko iz najrazličnejših razlogov ni moglo priti do oporočnega dedovanja. Do tega bo prišlo, ko bo to predvidel zakon in ko ne bomo razpolagali z veljavno oporoko:   

ko zapustnik sploh ni zapisal oporoke ko je oporoko napisal ampak v njej ni razpolagal z vsem svojim premoženjem ko je oporočni dedič umrl pred oporočiteljem ali se je dediščini odpovedal ali je bil dedno nevreden

V vseh teh primerih bo zapustnikovo voljo nadomestil zakon. Uveljavljena je DOMNEVNA VOLJA ZAPUSTNIKA. Kot dediče se določi tiste osebe, ki so zapustniku najbližje – zakoniti dediči bodo osebe, za katere se bo normalno štelo, da so zapustniku najbližje (sorodniki, zakonec,...). Vsi zakoniti dediči ne dedujejo istočasno in ne dedujejo enakih delov. Zakonito dedovanje se izvaja na način, da osebe, ki so določene (da pridejo v poštev kot zakoniti dediči) dedujejo v DEDNIH REDIH. Bistvene predpostavke, da se kvalificiramo kot zakoniti dediči (katera dejanska razmerja nas kvalificirajo?):   

krvno sorodstvo zakonska zveza, zunajzakonska skupnost, registrirana istospolna partnerska skupnost (RIPS) razmerje posvojitve

Zakoniti dedič je tudi zapustnikov posvojenec.

18

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

2.1.1. DEDOVANJE ZAPUSTNIKOVIH SORODNIKOV SORODSTVO je odnos med dvema ali več osebama, ki je lahko pravne ali socialne narave. Znotraj sorodstva je ožji pojem KRVNO SORODSTVO in tudi SVAŠTVENO SORODSTVO. Poznamo DUHOVNO SORODSTVO (sorodstvo po krstu - botri). Obstajalo je celo sorodstvo po mleku (dojilje – Aleksandrinke). Zadnje dva sorodstva nista relevantna pri nas. Podlaga dedovanja kot pridobivanja (brez dela) v pravični družbi ne more biti golo sorodstvo – medsebojno dedovanje naj velja samo za sorodnike, ki so emotivno povezani in jih druži (jih je družilo) tudi skupno življenje in delo. 2.1.1.1. KRVNO SORODSTVO Gre za sorodstvo dveh oseb, ki sta med seboj povezani iz svojega izvora. To pomeni, da lahko neposredno izhajata drug iz drugega ali sta povezana zgolj preko svojega prednika. Temelj je biološka, krvna povezanost. Govorimo o PREDNIKIH (ASCEDENTI) in POTOMCIH (DESCEDENTI) – ena oseba izhaja direktno iz druge. Zato govorimo o RAVNI LINIJI/ČRTI (sorodstvo v ravni črti). Imamo pa tudi določene STOPNJE SORODSTVA (kolena sorodstva). Ko štejemo stopnje poznamo pravilo »KOLIKOR ROJSTEV TOLIKO STOPENJ«. Med materjo in sinom je bilo eno rojstvo, zato je to prva stopnja, med dedkom in vnukom sta bila 2 rojstva zato je to druga stopnja. Zaplete se pri STRANSKI LINIJI / ČRTI, kar pomeni da sorodniki izhajajo iz SKUPNEGA PREDNIKA in ne iz krvne povezanosti. STOPNJE ZARAČUNAVAMO tudi s pravilom rojstva (vedno zanemarimo rojstvo skupnega prednika), torej med bratom in sestro sta bila 2 rojstva (eno rojstvo brata in eno rojstvo sestre) zato gre za drugo stopnjo. 2.1.1.2. PRIMER OPLODITVE Z BIOMEDICINSKO POMOČJO Dedovanja na temelju sorodstva NE bo, če gre za genetično sorodstvo med otrokom spočetim z oploditvijo z biomedicinsko pomočjo in darovalko jajčnih celic / darovalcem semenskih celic. Darovalke, darovalci NIMAJO pravnih ali drugih obveznosti do otrok, spočetih v postopkih OBMP. In ker v primeru takega postopka NI dovoljeno ugotavljanje očetovstva niti materinstva je genetično sorodstvo (ki nastane z rojstvom otroka) pravno irelevantno. 2.1.2. DEDOVANJE ZAPUSTNIKOVEGA ZAKONCA Če želimo, da ima učinek pri dedovanju mora ta zakonska zveza biti sklenjena po pravilih ZZZDR (osebe različnega spola, ne sme biti zadržkov, načeloma polnoletni osebi,...). ZZ mora načeloma obstajati (če želimo dedovati na podlagi ZZ) v TRENUTKU ZAPUSTNIKOVE SMRTI. Pravico do zakonitega dedovanja ima po zapustniku tisti zakonec, ki je bil z zapustnikom v času smrti v veljavni zakonski zvezi. 22. ČLEN ZD govori o tem, kdaj določeni zakonec nima dedne pravice (govor o NEOBSTOJU DEDNE PRAVICE) in kdaj jo je izgubil (govori o IZGUBI DEDNE PRAVICE). NEOBSTOJ DEDNE PRAVICE

19

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011  

Ana VRAN

Da je bila ZZ z zapustnikom že pred njegovo smrtjo razvezana ali razveljavljena Da sta sicer lahko še vedno formalno poročena ampak je prenehala njuna življenjska skupnost (za časa življenja zapustnika) in je ta prenehala bodisi po krivdi preživelega zakonca, bodisi po sporazumu obeh zakoncev

IZGUBA DEDNE PRAVICE 

Tukaj se predpostavi, da jo je enkrat že imel (za časa zapustnikove smrti) pa jo je potem izgubil, ker je: o Zapustnik je vložil tožbo za razvezo ZZ pa se po njegovi smrti izve, da je ta tožba bila utemeljena o Zapustnik je vložil tožbo na razveljavitev ZZ in se razveljavi šele po njegovi smrti, razveljavi se iz razloga za katerega je preživeli zakonec vedel že OB SKLENITVI  krivdni odvzem dednega deleža  razlika z razvezo je ta, da razveza velja ex nunc (za naprej), razveljavitev pa ex tunc (za nazaj)

Stari 100. ČLEN (veljal je do 2001) je določal DOMNEVO O PREKLICU OPOROČNEGA DOLOČILA v korist sovjega zakonca (če je potem prišlo do razveze zakonske zveze). Določilo oporoke v korist bivšega zakonca šteje za neveljavno. Ko sta se razvezala oporoke ni spremenil in je nekaj let po razvezi umrl – po tej stari ureditvi se je štelo, da bi (če bi se spomnil,...) ta umrli zapustnik to oporoko preklical. Ta člen je torej nadomeščal voljo zapustnika, torej bivši zakonec ni mogel dedovati po zapustniku. Ta člen je BIL ČRTAN, saj NE upošteva volje zapustnika (ta člen je preveč posegal v njegovo voljo), saj je imel zapustnik vso možnost, da oporoko spremeni (jo strže, zažge ipd. ) – če zakonec ni želel odvzeti dednega deleža svojemu bivšemu zakoncu je oporoko pustil intaktno. Ta določba je bila vsiljevanje neke volje, ki je zapustnik ni izkazal. Ne more biti dvoma, da bi zapustnik pozabil iz oporoke črtati bivšega zakonca. Ker je ta člen črtan se v tem primeru uporabljajo splošna pravila. 2.1.2.1. SVAŠTVO Tudi tukaj ločimo RAVNO in STRANSKO ČRTO. Zakonec je z osebo v isti črti in istem kolenu svaštva, kot je njegov zakonec s to osebo v sorodstvu. Tast in tašča sta z zakoncem v prvem kolenu ravne črte, svak in svakinja sta z zakoncem v drugem kolenu stranske črte. 2.1.3. DEDOVANJE ZAPUSTNIKOVEGA ZUNAJZAKONSKEGA PARTNERJA ZD izenačuje obe možnosti. Za razliko od zakoncev je lahko pri ZZS potencialno sporno neko dejstvo – ZZS je DEJANSKA SKUPNOST, ne more biti pravno razmerje, ker nimamo nekega kosa papirja, ki bi pravil, da smo v tej zvezi. Zato je tu problem ugotoviti, kdaj je nastala – nastala bo takrat, ko bo že dalj časa trajala ta življenjska skupnost. Za dedovanje je relevantno vprašanje, da je ZZS v trenutku zapustnikove smrti res obstajala – da se je do trenutka smrti res konstituirala, torej da so do smrti zapustnika res dejansko stekli vsi pogoji za njeno veljavnost. 

Do dedovanja ne bo prišlo med partnerjema ZZS kadar je en od partnerjev (ali oba) še/že poročen, tudi, če preživeli partner NI vedel, da je drugi partner poročen

20

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Sodišče bo v zapuščinskem postopku to ugotavljalo dokler so sporna dejstva (od katerih je odvisen obstoj ZZS) – takrat bo prekinilo zapuščinski postopek in napotilo na pravdo. Partnerja morata živeti v življenjski skupnosti in ta je morala trajati dalj časa pred smrtjo partnerja, po katerem naj bi drugi dedoval. Pri odločanju o dedovanju se upoštevajo vse okoliščine posameznega primera. Življenjska skupnost ZZS partnerjev mora biti po vsebini enaka kot življenjska skupnost zakoncev – skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, gospodarska skupnost (soodvisnost) – veljata v očeh okolja za taka življenjska partnerja, kot sta to zakonca. Do dedovanja pride, če je ZZS trajala do smrti zapustnika. 2.1.4. POSVOJITEV Pri nas je urejena samo POPOLNA POSVOJITEV = posvojenec je popolnoma/v celoti integriran v družino posvojitelja, kot da bi bil njegov naravni otrok. Posvojenec je izenačen z naravnim otrokom tudi glede vprašanja dedovanja – dednopravna upravičenja s posvojiteljem so enake narave, kot če bi bil ta njegov pravi biološki roditelj. To za posvojence pomeni, da nimajo dednopravnih upravičenj do lastnih bioloških roditeljev / staršev, tudi ne do preostalih bioloških sorodnikov. Za popolno posvojitev je značilno, da se ne more razvezati, lahko se samo iz določenih razlogov razveljavi. Če pride do razveljavitve posvojitve po smrti zapustnika ta oseba, ki je zaradi posvojitve postala dedič po umrlem zapustniku praviloma NE BO IZGUBILA dedne pravice (ker grejo učinki razveljavitve praviloma EX NUNC torej za naprej). Prišlo bo do izgube dedne pravice res samo izjemoma, takrat, ko je oseba, ki iz posvojitve izvaja neko dedno pravico po umrlem vedela za razveljavitveni razlog že ob nastanku te posvojitve – na nek način mora iti za krivdo te osebe, ki uveljavlja dednopravno upravičenje. V primeru NEPOPOLNIH POSVOJITEV (ki so bile sklenjene po prejšnjih predpisih, pred l. 1977) = lahko se spremenijo v popolne posvojitve, če so podani ustrezni pogoji, sicer zanje veljajo določbe starega zakona in sicer TZP (temeljni zakon o posvojitvi), ki izhaja iz l.1947. V skladu s temi predpisi dedujejo posvojenci in njihovi potomci po posvojitelju tako, kot njegovi otroci in drugi potomci razen v primeru, da je bila dedna pravica posvojenca v posvojitveni pogodbi omejena ali pa celo izključena. Slednje se zgodi, ko je imel tudi svoje naravne otroke. NIKOLI pa ne deduje nepopolni posvojenec po sorodnikih posvojitelja ali zakoncu posvojitelja!!!!, lahko pa deduje po svojih naravnih sorodnikih. Posvojitelj in njegovi sorodniki NE MOREJO dedovati po posvojencu, lahko pa jih posvojenec v oporoki postavi za dediče. Pri nepopolni posvojitvi dedna pravica preneha tudi tako, da se RAZVEŽE – lahko se vloži zahteva po razvezi (posvojitelj vloži) in se posvojitev razveže (posvojitev preneha). Če je posvojitev prenehala že za življenja posvojitelja, posvojenec in njegovi potomci nimajo dedne pravice po posvojitelju.

2.2.

PARENTELE

Sorodniki in njihovi potomci, posvojenci in njihovi potomci, zakonec ali partner iz ZZS ali partner iz RIPS, zapustnikovi starši in njihovi potomci ter zapustnikovi stari starši in njihovi potomci – te osebe dedujejo po določenih dednih redih – govorimo o tem, da naš zakon izhaja iz t.i. PARENTELNEGA SISTEMA Z REPREZENTANCO (PARENTELNO LINEAREN SISTEM) – osnova za oblikovanje dedovanja je SORODSTVO z zapustnikom. Sorodniki so razvrščeni v posamezne parentele oz. zarod, parentele se nato delijo še v linije/črte/stopnje sorodstva. Posamezno parentelo sestavljajo zapustnikovi predniki, ki so po stopnji sorodstva enako oddaljeni od zapustnika in tudi vsi njihovi potomci (to ne velja za

21

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

prvo parentelo, ki jo sestavljajo samo zapustnikovi potomci in je torej njihov skupni prednik zapustnik sam).   

Prva parentela = ZAPUSTNIKOVI OTROCI IN NJIHOVI POTOMCI Druga parentela = ZAPUSTNIKOVI STARŠI IN NJIHOVI POTOMCI Tretja parentela = ZAPUSTNIKOVI STARI STARŠI IN NJIHOVI POTOMCI

Po ZD se dedovanje s tretjo parentelo zaključi. Poznamo NAČELO IZKLJUČENOSTI – sorodnik iz parentele, ki je po stopnji bolj oddaljena od zapustnika ne more dedovati, če obstaja kakšen sorodnik iz bližje parentele!!!, in če ta sorodnik more in hoče dedovati. LINIJO pa tvori skupina sorodnikov, ki izhajajo iz skupnega prednika vštevši tega prednika kot predstavnika linije. Prvi parenteli so predstavniki linij zapustnikovi otroci – v drugi parenteli sta predstavnika linij zapustnikova oče in mati – v tretji parenteli so predstavniki linij ded in babica po očetovi strani in ded in babica po materini strani. Dediščina se bo načeloma delila na toliko enakih delov, kolikor je linij v parenteli, pri čemer je potrebno upoštevati načelo izključnosti. Med sorodniki, ki sestavljajo določeno linijo/črto velja t.i. VSTOPNA PRAVICA oz. PRAVICA REPREZENTANCE – če predstavnik linije ne deduje, potem vstopijo na njegovo mesto (kot dediči) potomci prve stopnje oz. njegovi otroci. Potomci na podlagi vstopne pravice dedujejo skupaj tisti delež, ki bi šel njihovemu pravnemu predniku, če bi ta dedoval. Vstopajoči dedič (dedič, ki deduje na podlagi vstopne pravice) deduje DE IURE PROPRIO (po svojem pravu, svojepravno), kar pomeni, da njegova dedna pravica ni izvedena iz dedne pravice njegovega prednika ampak je torej to njegova lastna dedna pravica –to pa zanj predvsem pomeni, da mora takrat, ko sam nastopi kot dedič (ko sam deduje) izpolnjevati vse pogoje za dediča!!!! Do dedovanja na podlagi vstopne pravice NE BO PRIŠLO (ko imamo zakonito dedovanje), ko teh potomcev ne bo, so se dedovanju odpovedali ali so dedno nevredni – v tem primeru govorimo o PRIRASTU / AKRESCENCI, ki bo nastopila ko ni dedovanja na podlagi vstopne pravice ampak bo dejansko ta dedni delež odpadlega od dedovanja pripadel sodedičem po razmerju njihovih dednih deležev – to pomeni, da prosti dedni delež priraste deležu sorodnika iste linije in iste stopnje sorodstva, če ni dedičev iste linije se poveča sorodnikom druge linije oz. ostalim dedičem. Prirast pride v poštev tudi za zakonca, partnerja iz ZZS oz. partnerja iz RIPS, medtem ko vstopna pravica pa velja samo za potomce!!!! Prirast lahko nastopi tudi pri oporočnem dedovanju!!, ne smo pri zakonitem, vstopne pravice pa pri oporočnem dedovanju ne poznamo. 2.2.1. DEDNI REDI V našem zakonu niso navedene parentele oz. zarodi ampak so to samo nek okvir, na podlagi katerih so se oblikovali DEDNI REDI – oblikovani so v skladu s parentelnim sistemom. To bo potrebno nekoliko dopolniti toliko, da v drugem in v prvem dednem redu dedujejo poleg oseb, ki so v parentelah navedene tudi še zapustnikov zakonec, ZZS partner in RIPS partner – ker je temelj parentelnega sistema krvno sorodstvo, pri dednih redih pa dodajamo še zgornje 3 skupine. 1. DEDNI RED  Zakonec, ZZS partner, RIPS partner, potomci

22

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Da so dediči prvega dednega reda pomeni, da bodo dedovali pred vsemi drugimi in da bodo te osebe dedovale po enakih dednih deležih. Oddaljenejši potomci dedujejo na podlagi vstopne pravice. 2. DEDNI RED  Zakonec, ZZS partner, RIPS partner, starši zapustnika (in njihovi potomci po vstopni pravici) Do dedovanja po drugem dednem redu bo prišlo, če nima potomcev in posvojencev (upoštevamo tudi vstopno pravico). V tem primeru bo zakonec dedoval skupaj z zapustnikovimi starši oz. njihovimi potomci, če bi dedovali na podlagi vstopne pravice. Tukaj je posebnost glede dednih deležev – starši zapustnika dedujejo skupaj praviloma ½ zapuščine (oba starša po enakih delih, vsak ¼), zakonec, ZZS partner, RIPS partner pa drugo polovico. Če zakonca, ZZS partnerja ali RIPS partnerja NI, gre celoten delež zapuščine zapustnikovim staršem in njihovim potomcem. Če tudi staršev ni, dedujejo njihovi potomci po vstopni pravici – paziti je treba na polbrati in polsestre, kjer velja, da očetov delež dedujejo očetovi potomci in materin delež dedujejo materini potomci. Če se zgodi, da ima le eden od teh staršev potomce, bo šlo vse tistim potomcem (priraste jim delež, ki bi šel tistemu staršu ki ni dedoval in nima potomcev). Če ne dedujejo zapustnikovi starši in tudi ni njihovih potomcev (oz ne dedujejo) bo celotno zapuščino dedoval zapustnikov zakonec, ZZS partner. 3. DEDNI RED  Zapustnikovi stari starši (dedki in babice) in njihovi potomci (dedujejo na podlagi vstopne pravice) Ti pridejo v poštev samo, če ni na voljo nobene osebe iz prvega ali drugega dednega reda. Razmerje je takšno, da dedi in babice po očetovi strani dedujejo ½ ter dedi in babice po materini strani dedujejo ½, kar pomeni, da vsak ded in babica deduje ¼. Tukaj ni več zakonca, ZZS partnerja, RIPS partnerja – ker ni potrebe po tem, da nastopa še v tretjem redu. Tukaj poznamo 2 vrsti akrescence/prirasti: OŽJO AKRESCENCO in ŠIRŠO AKRESCENCO. Če zapustnikov ded ali babica nima potomcev oz. ti ne dedujejo bo njegov delež prirastel k deležu njegovega zakonca – OŽJA AKRESCENCA. Če pa ne dedujeta ne ded in ne babica po eni strani (npr. po materini strani) in hkrati tudi ni potomcev, ki bi dedovali po njima (na podlagi vstopne pravice) potem bodo ti prosti deleži te strani pripadli deležem druge strani (npr. dedku in/ali babici ali njihovim potomcem po očetovi strani) – ŠIRŠA AKRESCENCA. 2.2.2. DEDNI DELEŽI Dedni deleži so načeloma fiksni – IZJEMA je določena v 13. ČLENU ZD (imenujemo ta člen tudi INSTITUT v smislu socialnega korektiva zakonitemu dedovanju), ki nam omogoča, da dejansko razdelimo zapuščino med zakonite dediče nekoliko drugače, kot načeloma določa zakon, in sicer pri tem upoštevamo MATERIALNE potrebe dedičev (tu se upošteva t.i. socialni korektiv). V skladu s tem členom lahko katerikoli od sodedičev zahteva proti kateremukoli od sodedičev zvečanje ali znižanje dednega deleža – sodišče pri odločanju vodijo samo premoženjske razmere, pogleda se vrednost zapuščine, kakšno je premoženjsko stanje dediča, kakšno je premoženjsko stanje sodedičev, kakšna je njihova pridobitna sposobnost in potem sodišče, glede na konkretno situacijo lahko odloči o povečanju oz. o zmanjšanju dednega deleža posameznemu sodediču. Lahko pa se sodišče odloči tudi tako, da bo celotno zapuščino dodelilo zgolj enemu od sodedičev, če je vrednost te zapuščine tako

23

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

majhna, da bi ti dediči dejansko zašli v pomanjkanje, če bi se ta zapuščina delila. Podobno je socialni korektiv urejen tudi za dedovanje v drugem dednem redu (poglej zakon).

2.3.

NUJNO DEDOVANJE

S tem je v temelju OMEJENA predvsem OPOROČNA PRAVICA (pravica zapustnika do samovoljnega testiranja) – zapustnik lahko samostojno razpolaga z načinom dedovanja in določi sam kdo in kaj bo dedoval (pogosto s tem spremeni zakonito dedovanje). Do popolnega neupoštevanja zakonitih dednih redov ne more priti – oporočitelj ne bo mogel v celoti spregledati določene osebe v oporoki, zato pravimo, da gre določenim osebam iz kroga zakonitih dedičev po zakonu določen del zapuščine. Ta del zapuščine morajo dobiti nujni dediči v vsakem primeru, tudi, če bi jih zapustnik v oporoki v celoti prezrl. Ustanova nujnega deleža ne omejuje zapustnika samo glede njegovih razpolag MORTIS CAUSA (oporočnega razpolaganja) ampak ga omejuje tudi glede razpolaganja s premoženjem INTER VIVOS (za časa življenja) – zapustnik bi lahko ta institut zlorabil tako, da nebi sploh premoženja z oporoko namenil nekomu ampak bi ga razdal že za časa življenja. NUJNI DELEŽ je kompromis med neomejeno svobodo testiranja in dedovanjem zapustnikovih svojcev – utesnjuje pa tudi zapustnikovo prosto razpolaganje s premoženjem inter vivos (ne more svojega premoženja razdati za časa življenja in tako izključiti določene osebe od dedovanja). NUJNI DEDIČI =To so osebe iz kroga zakonitih dedičev, ki jim gre v skladu s kogentnimi določbami zakona del zapuščine oz. del premoženja, ki ga je zapustnik odtegnil tem dedičem z razpolaganji. Nujni delež je tisti del zapuščine, ki pripada posameznemu nujnemu dediču. SKUPNI NUJNI DELEŽ = označuje tisti del zapuščine, ki pripada skupaj vsem nujnim dedičem oz. gre za vsoto vseh posamičnih nujnih deležev. Je pridržan, rezerviran za nujne dediče, zato ga imenujemo tudi REZERVIRANI DEL (ali rezerva). Če se zgodi, da je zapustnik s tem delom premoženja razpolagal bodisi z darili za življenja bodisi z oporoko, lahko dediči po zapustnikovi smrti zahtevajo, da se ta razpolaganja razveljavijo (26. / I. ZD) – zapustnik s tem delom svojega premoženja ne more razpolagati, lahko pa razpolaga s preostankom zapuščine (ki mu pravimo RAZPOLOŽLJIVI DEL ZAPUŠČINE). Posamični in skupni nujni delež se določajo na podlagi OBRAČUNSKE VREDNOSTI ZAPUŠČINE, ki jo dobimo, če vrednosti čiste zapuščine dodamo vrednost določenih daril, ki jih je zapustnik naklonil za življenja (zato, da ne bi zapustnik z darili inter vivos obšel predpisov o nujnem deležu in izigral nujne dediče). Pri nujnem dedovanju ne govorimo o oporočnem dedovanju (čeprav nastopi v primeru slabega oporočnega dedovanja) ampak o ZAKONITEM DEDOVANJU POSEBNE VRSTE, ker imajo osebe, ki so poklicane k nujnemu dedovanju LASTNOST nujnih dedičev samo v primeru, ko so tudi sicer po zakonitem dednem redu poklicane k dedovanju. Velikost nujnega deleža je določena v razmerju do zakonitega dednega deleža, nujni delež je torej del zakonitega dednega deleža. Bistvena razlika je v tem, da lahko zapustnik zakoniti dedni delež spremeni (drugače kot mu zakon določa za zakonite dedne deleže) ne more pa razpolagati drugače, kot je v kogentnih določbah določeno glede nujnih deležev – te določbe mora upoštevati, razen v nekaterih posebnih izjemnih primerih, ko nastopijo razlogi za RAZDEDINJENJE. Nujni delež je MANJŠI od zakonitega dednega deleža (podan je v ulomku od zakonitega dednega deleža). Pravica do nujnega dednega deleža je DEDNA PRAVICA, kar pomeni, da je nujni dedič pravi zapustnikov dedič (torej je njegov UNIVERZALNI naslednik), deduje del vsake stvari, pravice ki sestavlja zapuščino – njegov alikvotni del je manjši kot pri dedovanju po zakonu,

24

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

sicer pa se njegov položaj bistveno ne razlikuje od položaja tistega, ki je zakoniti dedič – nujni dedič odgovarja tudi za zapustnikove dolgove (v ustreznem obsegu). Nujni dedič ohrani ta svoj položaj tudi, ko oporočitelj v oporoki določi, da naj nujni dedič dobi nujni delež v določenih stvareh, pravicah, denarju. To ne pomeni, da je nujni dedič izgubil položaj univerzalnega pravnega naslednika, s tem ko je zapustnik to določil tudi ni spremenil pravice nujnega dediča (npr. v obligacijskopravni zahtevek po izročitvi tega denarja, stvari ki mu je namenjena ali odstop pravice) je zapustnik dejansko samo opravil DELITEV ZAPUŠČINE (s tem je v oporoki samo določil NAČIN, kako naj de zapuščina deli) – to ne pomeni, da nujni dedič ni upravičen do alikvotnega nujnega deleža zapuščine. Mora pa voljo, da naj nujni dedič dobi nujni delež, IZRECNO izjaviti v oporoki ali vsaj mora to izhajati iz konkludentnih ravnanj zapustnika. 2.3.1. NUJNI DEDIČI 1. SKUPINA = Zapustnikovi potomci, posvojenci in njihovi potomci, starši / posvojitelj, zakonec, ZZS partner in RIPS partner – to so ABSOLUTNI NUJNI DEDIČI!, nujni delež jim pripada ne glede na izpolnjevanje kakšnega dodatnega pogoja. 2. SKUPINA = Zapustnikovi dedi in babice, bratje in sestre – vezani so na dodaten pogoj, saj bodo te osebe dejansko pridobili status nujnega dediča samo takrat, ko bodo trajno nezmožni za delo in ko nimajo potrebnih sredstev za življenje – to so RELATIVNI NUJNI DEDIČI. Vse te osebe so lahko nujni dediči samo takrat, če so po zakonitem redu dedovanja v konkretnem primeru tudi RES UPRAVIČENE DEDOVATI. To pomeni, da pravila o dednih redih in izključnosti pri dedovanju v teh dednih redih veljajo tudi za nujne dediče. Pri popolni posvojitvi je potrebno priznati pravico do nujnega deleža tudi posvojitelju (posvojiteljema),njegovim (njunim) otrokom, in tudi posvojiteljevim staršem – otroci in posvojiteljevi starši so lahko nujni dediči samo, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje (relativni nujni dediči). ZD ne omenja ZZS partnerja med nujnimi dediči. Štejemo, da vse določbe, ki veljajo za zakonca, veljajo tudi za ZZS partnerja – kadar zakon govori o zakoncu misli tudi na ZZS partnerja (mutatis mutandis) in to velja tudi za določbe o nujnem dedovanju. 2.3.2. DELEŽI NUJNIH DEDIČEV Če želimo določiti velikost nujnega deleža posameznega dediča moramo najprej ugotoviti, kakšen del zapuščine bi konkretno dobil, če bi prišlo do zakonitega dedovanja, potem pa določiti nujni delež na podlagi kvote, ki velja za dediča. Velikost je odvisna od kroga oseb, ki konkurirajo v zakonitem dedovanju kot dediči, zato se upošteva:  

Vse osebe, ki bi poleg dediča v konkretnem primeru bile zakoniti dediči (ne glede na to ali imajo pravico do nujnega deleža) Možnost povečanja / zmanjšanja dednega deleža določenih oseb iz kroga zakonitih dedičev v korist ali breme dediča, čigar nujni delež računamo

Ne upošteva se tistih oseb, ki bi prišle v poštev kot zakoniti dediči ampak so dedno nevredne ali so bile razdedinjene – ker zakon tako osebo obravnava, kot da je umrla pred zapustnikom. Prav tako se ne upošteva tista oseba, ki bi lahko bila zakoniti dedič, pa se je pred uvedbo dedovanja

25

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

odpovedala dedovanju zase in za svoje potomce – ker zakon tako osebo obravnava, kot da je umrla pred zapustnikom. Kategorija absolutnih dedičev in nujnih dedičev ne pokriva celotne kvote deleža. Skupino ABSOLUTNIH nujnih dedičev tvorijo otroci, zakonci, ZZS partnerji, RIPS partnerji, starši – skupino RELATIVNIH nujnih dedičev tvorijo stari starši in njihovi potomci. Nujni delež ½ zakonitega dednega deleža velja samo za potomce (katerekoli stopnje), zakonca, ZZS partnerja, RIPS partnerja. Za stare starše ne velja enako, ampak se glede nujnega deleža priključijo drugi skupini, katerim pripada 1/3 zakonitega dednega deleža. Če bomo želeli ugotoviti, kolikšen je nujni delež za posameznega upravičenca moramo najprej ugotoviti, kolikšen delež bi ta posameznik dobil, če bi prišlo do zakonitega dedovanja. 2.3.3. IZRAČUNAVANJE NUJNEGA DELEŽA IN RAZPOLOŽLJIVEGA DELA ZAPUŠČINE OBRAČUNSKA VREDNOST ZAPUŠČINE – da preprečimo zapustniku, da bi z darili inter vivos (za časa življenja) zaobšel mimo predpisov o nujnem dedovanju (dedno pravo tega ne dopušča, zato si pomaga s tem pojmom). Ta vrednost se zaračuna tako, da čisti vrednosti zapuščine prištejemo vrednost daril, ki jih je zapustnik naklonil za časa življenja. Ob zapustnikovi smrti moramo najprej oceniti, popisati, ugotoviti, kakšno je zapustnikovo premoženje (kakšna je aktiva in kakšna je pasiva), iz tega premoženja izločimo dele, ki niso predmet dedovanja (izločitve 3 vrste: gospodinjskih predmetov, na zahtevo potomcev in če je zapustnik pridobival socialno pomoč države) – od ostanka te vrednosti zapuščine se odštejejo še zapustnikovi dolgovi (nastanejo za časa življenja, sam jih napravi) in t.i. dolgovi zapuščine (nastanejo po njegovi smrti, npr. v zvezi s samim upravljanjem zapuščine). Ko vse to odštejemo, dobimo vrednost ČISTE ZAPUŠČINE (to je zapustnikovo premoženje minus izločitve minus dolgovi zapustnika minus dolgovi zapuščine). Vrednost daril bomo dodajali, ko je zapustnik tudi dejansko za časa življenja razpolagal s premoženjem. Če je zapustnik z darili razpolagal v korist zakonitih dedičev, kogarkoli, ki bi lahko po zakonu postal dedič, potem se lahko ta darila vštejejo v to obračunsko vrednost zapuščine, ne glede na to kdaj so bila ta darila dana. Če pa se iz vrednosti čiste zapuščine prištevajo darila, ki so bila dana tretji osebi, takrat pa se prištevajo samo tista darila, ki so bila dana v zadnjem letu zapustnikovega življenja (razen če gre za običajna manjša darila). Privilegirana darila so darila, ki jih ne bomo upoštevali pri izračunavanju obračunske vrednosti zapuščine 



Darila, ki jih nekdo nameni v dobrodelne, humanitarne namene o Darila, ki imajo človekoljuben namen o Darila v času raznih katastrof, vojn Darila, katerih vrednost se po zakonu ne vračunava dediču v njegov dedni delež o Kar je bilo porabljeno za preživljanje dediča in za njegovo obvezno šolanje, se ne vračunava v dedni delež o Za šolanje, ki ni obvezno se izdatki vračunajo ali ne na podlagi presoje sodišča, pri čemer ima sodišče možnost, da upošteva, kakšna je sicer vrednost zapuščine in pa zlasti naj sodišče ugotovi kako je izšolal zapustnik druge sodediče o 56. ČLEN ZD – darila, ki so bila dana tisti osebi namesto katere sedaj vstopa dedič v dedovanje, iz razloga njegove dedne nevrednosti ali iz razloga razdedinjenja (mu je bil odvzet nujni delež), se dediču NE vračunavajo v njegov dedni delež 26

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

SKUPNI NUJNI DELEŽ = gre za vsoto (seštevek) vseh nujnih deležev in velikost tega skupnega nujnega deleža - je torej odvisna od števila nujnih dedičev in seveda od velikosti njihovih nujnih deležev. RAZPOLOŽLJIVI DEL ZAPUŠČINE = dobimo ga, ko bomo čisti zapuščini odšteli skupni nujni delež. Zavedati se moramo, da do nujnega dedovanja NE BO prišlo, če ga nujni dedič ne bo izrecno zahteval. Zapuščinsko sodišče na to pravico nujnega dediča ne bo pazilo po uradni dolžnosti. Nujni dedič, ki zahteva nujni delež mora dati POBUDO, če ne bo sodišče upoštevalo OPOROKO!!! 2.3.4. ZMANJŠANJE OPOROČNIH RAZPOLAGANJ IN VRNITEV DARIL ZARADI PRIKRAJŠANJA NUJNEGA DELEŽA PRIKRAJŠANJE NUJNEGA DELEŽA = do tega pride, kadar oporočitelj s svojimi oporočnimi razpolaganji ali z darili inter vivos, prekorači vrednost razpoložljivega dela zapuščine. Če je posegel, načel ali v celoti izčrpal skupni nujni delež (rezerviran del), bomo govorili o prikrajšanju. Potrebna je REDUKCIJA ALI CELOTNA ODPRAVA OPOROČNIH RAZPOLAGANJ – najprej bomo prikrajšanje poskusili odpraviti tako, da se na zahtevo dediča zmanjšajo ali po potrebi v celoti odpravijo razpolaganja, ki jih je zapustnik določil z oporoko. Če z redukcijo oporočnih razpolaganj ne pokrijemo primanjkljaja, se bo poseglo tudi na darila – VRAČANJE / RESTITUCIJA DARIL!! Najprej posežemo na oporočna razpolaganja in šele na to na darila /ta vrstni red se uporabi tudi, kadar prikrajšanje nastane zaradi volil ali daril, naklonjenih drugim nujnim dedičem). Zahtevek za zmanjšanje oporočnih razpolaganj oz. zahtevek na vrnitev daril lahko uveljavlja samo nujni dedič (tisti nujni dedič, kateremu je bila pravica do nujnega deleža kršena)!! – če nujni dedič tega deleža ne bo zahteval bo zapuščinsko sodišče v konkretnem primeru ugotovilo zgolj njegov zakoniti dedni delež in pri tem upoštevalo samo tisti del zapuščine s katero oporočitelj NI razpolagal, če pa take zapuščine ni pa bodo dedovali oporočni dediči. Če je treba zaradi kritja nujnega deleža poseči tudi na darila, je v zakonu predpisano, da se darila vračajo sukcesivno v obrnjenem vrstnem redu, kot so bila dana – najprej se vrne darilo, ki je po času naklonitve najbližje času smrti zapustnika, nato časovno oddaljenejše darilo in tako po vrsti nazaj od časa smrti, dokler ni delež pokrit. Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril mora zahtevati nujni dedič v zapuščinskem postopku – sodišče o tem odloča samo, če je za zahtevke podana dejanska podlaga in ta ni sporna (če je sporna se ga napoti na pravdo). Pravica do nujnega deleža je PREMOŽENJSKA PRAVICA (ni osebna pravica) in je kot takšna tudi podedljiva!, kar pomeni, da lahko zahtevo za zmanjšanje oporočnih razpolaganj ali vrnitev daril uveljavljajo tudi morebitni dediči upravičenega nujnega dediča. Nujni dedič lahko nujni delež uveljavlja tudi takrat, ko čiste zapuščine sploh ni, takrat, ko je obračunska vrednost enaka vrednost daril (ko je zapustnik vse svoje premoženje izdal za časa svojega življenja in zaradi tega tudi ni opravil oporoke ali jo je napravil pa je ta brez vrednosti, ker ni zapuščine) – tukaj obračunsko vrednost zapuščine sestavlja zgolj vrednost daril.  

Zmanjšanje oporočnih razpolaganj lahko nujni dedič zahteva v 3H LETIH OD RAZGLASITVE OPOROKE Vrnitev daril lahko nujni dedič zahteva v 3H LETIH OD ZAPUSTNIKOVE SMRTI (oz. od dneva, ko je postala odločba s katero se ugotavlja njegova smrt pravnomočna) 27

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

S potekom roka dedič izgubi možnost tožiti in tudi pravico do nujnega deleža – zato gre za prekluzivni rok. To pravico se lahko zahteva tudi s tožbo ampak je redna pot za uveljavitev te pravice zapuščinski postopek (nepravdni postopek, kjer ni tožb). 2.3.5. RAZDEDINJENJE NUJNEGA DEDIČA IN ODVZEM NUJNEGA DELEŽA V KORIST POTOMCEV Zapustnik ima možnost, ob obstoju določenih pogojih, lahko v celoti ali samo zmanjša delež svojemu nujnemu dediču – temu namenu služita 2 določbi ZD: 1) RAZDEDINJENJE NUJNEGA DEDIČA oz. EXHEREDATIO OB IUSTA CAUSA (razdedinjenje iz pravega razloga, namena) o Namen je KAZNOVANJE dediča, ki ima pravico do nujnega deleža, zaradi njegovega nedopustnega ravnanja do zapustnika, njemu bližnjih oseb  Lahko pa gre tudi za neke vrste neprimerno življenje osebe, ki naj bi bil nujni dedič o Za veljavnost je potrebno, da razdedinjenje zapustnik izrecno določi v oporoki (mora izrecno določiti, koga razdedini in pove tudi razlog zakaj)  Ni nujno da navede razlog za razdedinjene ampak mora kakšen razlog obstajati v času, ko zapustnik določi to razdedinjenje o RAZLOGI (taksativno so določeni v zakonu, samo iz teh razlogov je možno razdedinjenje) – 42. ČLEN ZD  Če se je dedič s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom (mora biti krivdno)  Je naklepno storil hujše kaznivo dejanje, bodisi zoper zapustnika ali njegovega zakonca, otroka, posvojenca, starše  Razlog vdajanja brezdelju in nepoštenemu življenju (razlog ki mora obstajati tudi ob zapustnikovi smrti, če naj pride do razdedinjenja6) o Lahko je POPOLNO (govorimo o POPOLNI IZGUBI DEDNE PRAVICE, kar pomeni, da razdedinjena oseba ne more biti dedič ne na temelju zakona in ne na temelju oporoke!!! – razdedinjeni ne more dobiti ničesar iz zapustnikovega premoženja, ne za časa življenja in ne za časa njegove smrti, ne more zahtevati vrnitve daril ali redukcije volil) ali DELNO (pomeni zgolj ZMANJŠANJE NUJNEGA DELEŽA - delno razdedinjena oseba ne izgubi statusa nujnega dediča ampak se mu nujni delež samo ustrezno zmanjša) o Pravice drugih oseb se v primeru razdedinjenja določijo, kot da bi razdedinjeni umrl pred zapustnikom  Pri popolnem razdedinjenju to pomeni, da dedujejo potomci razdedinjenega (če jih ima) njegov nujni delež na temelju vstopne pravice – če potomcev nima se povečajo nujni deleži drugih nujnih dedičev (pravila o prirasti), če ni dedičev na katere pride v poštev prirast postanejo nujni dediči zakoniti dediči, ki dedujejo v naslednjem dednem redu – če takih dedičev ni se poveča razpoložljivi del za nujni delež razdedinjenega  Pri delnem razdedinjenju velja enako, razen tega, da se pravice drugih oseb, ki lahko dedujejo po zapustniku določajo v »obsegu razdedinjenja«, kar pomeni, da se upošteva prosti del nujnega deleža delno razdedinjenega dediča 6

Ostali razlogi morajo obstajati ko je zapustnik pisal oporoko

28

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

2) ODVZEM NUJNEGA DELEŽA V KORIST POTOMCEV oz. EXHEREDATIO BONA MENTE (razdedinjenje v dobrem namenu) o Želijo se zavarovati pravice oz. premoženjski interesi potomcev tega zapustnikovega potomca, ki ima pravico do nujnega deleža o Tukaj gre za institut, ko zapustnik odvzame nujni delež svojemu potomcu v korist njegovih potomcev, pogoja za dopustnost tega odvzema:  Da je zapustnik, kateremu se odvzema delež zapravljivec ali prezadolžen  Nujni delež, ki je odvzet mora pripasti potomcem osebe, kateri je nujni delež bil odvzet, ki morajo izpolnjevati določene pogoje – morajo ti potomci biti bodisi mladoletni bodisi polnoletni vendar nesposobni za pridobivanje o Nujni delež se lahko odvzame vsakemu potomcu, ne glede na stopnjo sorodstva z zapustnikom, posvojencu in njegovemu potomcu, razen če je bila dedna pravica nepopolnega posvojenca in njegovega potomca ob posvojitvi izključena ali omejena s tem, da mu ne gre nujni delež o Odvzem gre lahko SAMO V KORIST MLADOLETNIH ali POLNOLETNIH AMPAK PRIDOBITNO NESPOSOBNIH otrok ali vnukov, posvojencev in njihovih otrok (prezadolženega, zapravljivega nujnega dediča)  Te otroke, vnuke mora imeti tak dedič ob zapustnikovi smrti, sicer ne velja odvzem  Ta odvzem izgubi veljavo tudi, če razdedinjeni potomec ob smrti zapustnika ni več prezadolžen in ne zapravlja več oz. če razdedinjeni po smrti zapustnika ne živi več brezdelno, nepošteno in ne velja, če so upravičenci ob zapustnikovi smrti polnoletni ali zmožni pridobivati, ali če so dedno nevredni, razdedinjeni oz so se dediščini odpovedali Ta dva instituta imata različen namen.

2.4.

VRAČUNAVANJE DARIL IN VOLIL V DEDNI DELEŽ

COLLATIO BONORUM (KOLACIJA) – gre za to, da se s pomočjo tega instituta omogoči, da dobijo tisti dediči pri zakonitem dedovanju, ki jim je zapustnik za življenja že dal določena darila ali pa jim je naklonil določena volila v oporoki – ti dediči dobijo toliko manj iz zapuščine na račun njihovega dednega deleža toliko manj, kolikor znaša vrednost tega darila / volila, ki so ga pridobili (ki jim ga je zapustnik namenil). Zakon je s pomočjo tega instituta zavzel stališče, da je treba vse neodplačne naklonitve (tako tiste, ki so bile dane za časa življenja, kot tudi tiste mortis causa) obravnavati kot neko celoto, iz katere pripade vsakomur od dedičev toliko, kolikor mu pripade pri zakonu (upravnilovka). Na ta način je zakonodajalec želel doseči povsem enako obravnavo zakonitih dedičev glede vsega, kar so dobili od zapustnika neodplačno. Institut vračunanja se pojavlja pri DELITVI DEDIŠČINE (pojavlja se EX LEGE, na podlagi zakonske določbe). Pojavlja se ex lege takrat, ko ni zapustnikova volja drugačna - če zapustnik izrecno določi, da vračunanja ni, ga pač ne bo, če pa nič ne določi, bo pri zakonitih dedičih ex lege prišlo do vračunavanja, pri oporočnih dedičih bo do vračunavanja prišlo samo, ko bo oporočitelj to izrecno določil. Do tega prihaja po samem zakonu zato, ker se vzpostavlja zakonita domneva, da zapustnik z naklonitvijo volila oz. darila ni želel nobenega od sodedičev preferirati (ni želel nikomur dati nekaj več) – če se v konkretnem primeru izkaže, da je imel tak namen, ne bo prišlo v poštev vračunavanje tega volila. Do vračunanja ne bo prišlo, če ga sodediči NE bodo zahtevali – vračunanje je torej 29

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

POTREBNO ZAHTEVATI, sodišče tega dela ne opravlja po uradni dolžnosti. Vračunanje velja za vse zakonite dediče v vseh dednih redih in velja tudi za nujne dediče, ki so ravno tako zakoniti dediči. Dejanski pogoj za vračunanje je DEJSTVO, da je ta oseba tudi v resnici POSTALA DEDIČ (zakoniti dedič mora tudi dejansko postati dedič, takrat preide iz dediča ad abstracto v dediča in concreto). 1) DARILO KOT PREDMET VRAČUNAVANJA  Darilo je kakršnokoli neodplačno razpolaganje zapustnika v korist zakonitega dediča o Tudi dedičev dolg zapustniku se šteje kot darilo, ki ga je potrebno vračunati o Za darilo se šteje tudi del premoženja, ki ga zapustnik nakloni osebam, ki pridejo v poštev kot dediči prvega dednega reda  IZJEME o Darilo se ne bo vračunalo, če je takšna VOLJA ZAPUSTNIKA  Po volji zapustnika bomo to lahko počeli toliko časa, dokler ne pride do prikrajšanja nujnega deleža (če kakšen sodedič ne bi potem dobil zapuščine niti toliko, kolikor znaša njegov nujni delež) o Darilo se ne bo vračunalo PO VOLJI ZAKONA  To velja glede na določeno vrsto darila (običajna manjša darila, ki se ne vračunavajo in se ne vračajo, darila v smislu stroškov preživljanja in obveznega šolanja dediča)  Ne vračunavajo se plodovi ali druge koristi, ki jih je imel dedič od podarjene stvari do zapustnikove smrti (ko je bil dobroverni posestnik te stvari)  Ne vračunavajo se stroški za preživljanje dediča in za njegovo obvezno šolanje

2) VOLILO KOT PREDMET VRAČUNAVANJA  Volilo se vračunava EX LEGE ampak samo, če sodedič zahteva vračunanje o Dedič volila NE dobi v naprej, za življenja zapustnika ampak je v zapuščini  IZJEME o Volilo se ne bo vračunalo, kadar je takšna VOLJA ZAPUSTNIKA  Ko bo npr. iz oporoke izhajalo, daje dejansko zapustnik hotel, da naj dobi dedič ta delež povrh dednega deleža  OPOROČITELJEVA VOLJA ZA PRELEGAT (da da volilo povrh dednega deleža) o Volilo se ne bo vračunalo PO VOLJI ZAKONA  Na podlagi zakonske določbe imamo ZAKONITI PRELEGAT (v primeru izločitve gospodinjskih predmetov) 2.4.1. NAČIN IN POSTOPEK VRAČUNAVANJA Zakoniti dedič lahko izbere NAČIN VRAČUNAVANJA. Lahko se odloči za VRAČUNANJE VREDNOSTI darila / volila (idealna kolacija) ali da bo STVAR (predmet, darilo) V NARAVI VRNIL V ZAPUŠČINO (realna kolacija) – v primeru volila realna kolacija zgleda tako, da volila dedič NE zahteva. IDEALNA KOLACIJA = darilo se oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti, glede na stanje ob daritvi (ker čas daritve ni istoveten s časom zapustnikove smrti) - pri vračunavanju se vsakemu sodediču (ki to zahteva) iz zapuščine dodeli enaka vrednost, kot je vrednost darila ali volila, ki ga je dobil dedič, kateremu se darilo ali volilo vračunava; ostanek pa se razdeli med dediče v razmerju njihovih dednih deležev. 30

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

REALNA KOLACIJA = dedič vrne darovani predmet v zapuščino in se mu vrednost tega predmeta ne vračuna v dedni delež (izračunamo ga od vrednosti zapuščine, povečane za vrednost darila) – po zakonu velja domneva, da je dedič dobroveren posestnik, če kdo trdi da je nedobroveren, mora to tudi dokazati. Rok za uveljavljanje kolacije – ZD ne določa posebnega roka za uveljavitev, sodediči nimajo predpisanega roka za zahtevo po kolaciji ampak tu ne gre zaradi tega za pravno praznino – to pa zato, ker pravica zahtevati vračunanje daril / volil NE ZASTARA (pravica je nezastarljiva). Dedič jo lahko zahteva že na zapuščinski obravnavi, lahko jo zahteva po zaključku zapuščinske obravnave (ko je bil že sprejet pravnomočni sklep o dedovanju), najkasneje pa lahko to zahteva ob DELITVI DEDIŠČINE – ker je kolacija institut, ki je neposredno vezan z institutom delitve dediščine (ki je nezastarljiv) je tudi sama pravica iz tega instituta nezastarljiva.

3. OPOROČNO DEDOVANJE 3.1.

POJEM

Z oporoko je dovoljeno razpolagati s premoženjem za primer smrti ampak samo v mejah in obsegu, ki ga določa zakon. Absolutno razpolaganje v oporoki s svojim premoženjem ni možno, največjo omejitev predstavljajo nujni dediči. OPOROKA (TESTAMENT) je enostranska, preklicna, v predpisani obliki dana osebna izjava volje, s katero posameznik razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti. 1) ENOSTRANSKI PRAVNI POSEL = ta posel je tako glede nastanka, kot glede obstoja ali pravnih posledic in tudi lastne vsebine ODVISEN samo od volje oporočitelja (nimamo druge pogodbene stranke). Za veljavnost oporoke, ni potrebno da oseba, kateri oporočitelj namenja svojo zapuščino (potencialni oporočni dedič) poda soglasje. 2) PREKLICEN PRAVNI POSEL = oporočitelj lahko kadarkoli (in tudi na kakršenkoli način) svoje odredbe poslednje volje v oporoki prekliče. Zaradi te lastnosti imamo opravka s pravo zapustnikovo voljo tudi ob smrti – ker če bi se želel premisliti, bi lahko svojo voljo spremenil vse do svoje smrti. 3) STROGA OBLIČNOST OPOROKE = oporoka bo veljavna samo takrat, ko bo napravljena, napisana v eno od tistih oblik, ki jih izrecno predvideva zakon. To je FORMA AD VALOREM (oblika, ki vpliva na dejansko veljavnost pravnega posla)!! 4) STROGO OSEBEN PRAVNI POSEL = poudarjamo, da zastopanje pri takih pravnih poslih NI MOGOČE (ni primerno in zato tudi nedopustno)!! 5) PRAVNI POSEL ZA PRIMER SMRTI = je pravni posel mortis causa, kar pomeni, da za časa življenja zapustnika, oporoka nima nikakršnega učinka. Pomembno je, da vemo, da je oporočitelj v celoti prost glede razpolaganja s svojim premoženjem s katerim je sicer razpolagal z oporoko. Oporočna določila se bodo realizirala (se uveljavila) šele po zapustnikovi smrti. 6) RAZPOLAGANJE S PREMOŽENJEM = pri nas ni izrecne zahteve po tem, da je v oporoki nujno potrebno določiti dediča! V nekaterih državah ločijo med t.i. oporoko in KODICILOM – kodicil (kot ga poznajo npr. v AVT pravu) je poslednjevoljni pravni posel, kjer se ne določa dediča, pojem oporoka pa je rezervirana samo za primere, ko je določen tudi dedič. 3.1.1. POGOJI ZA VELJAVNOST 31

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Načeloma za oporoko veljajo določila obligacijskega prava glede enostranskih pravnih poslov, razen v primeru, ko zakon o dedovanju ne določa kakšne posebnosti. ZD vsebuje 3 vrste posebnih predpisov glede veljavnosti oporoke: 1) Predpisi o OPOROČNI SPOSOBNOSTI o OPOROČNA SPOSOBNOST pomeni sposobnost zapustnika, da izjavi poslednjo voljo – da napravi oporoko, da jo eventualno spremeni ali prekliče  Kdor ni oporočno sposoben, NI subjekt (imetnik) pravice testiranja  Mora biti oporočno sposoben v času, ko izjavi poslednjo voljo (če kasneje ni več razsoden je taka izjava, dana prej v normalnem stanju, še veljavna)  Zapustnik mora imeti za izjavo poslednje volje potreben razum in tudi voljo  Nesposoben je zapustnik, ki je v takšnem duševnem stanju, da ne more pravilno razumeti pomena te izjave in njenih posledic  Zakon zahteva tudi določeno ZRELOST preudarka in volje, ki nastopi s 15im letom o Oporočitelj mora biti star NAJMANJ 15LET  Ker se lahko pri teh letih že zaposli in razpolaga s svojim premoženjem  Gre za strogo osebno odločitev in zato ne prenese zastopanja  Pravni posel bo učinkoval po njegovi smrti in takrat ne more več škodovati svojim lastnim interesom zato lahko razpolaga s svojim premoženjem  Tudi, če je mladoletnik pred dopolnjenim 15im letom pridobil polno poslovno sposobnost NE more pridobiti oporočne sposobnosti, ker to zakonsko določilo, ne dopušča izjem o Mora biti RAZSODEN (sposoben razsojati)  Ta pogoj se ocenjuje z blažjimi merili, kot se ocenjuje razsodnost, ki je potrebna za poslovno sposobnost (sodna praksa je prišla do sklepa, da je testiranje manj zahteven posel, kot sklepanje nekaterih drugih pogodb)  Sam odvzem poslovne sposobnosti nebi sam po sebi pomenil tudi oporočne sposobnosti!!, odvisno je zakaj je bila poslovna sposobnost vzeta  STANJA NERAZSODNOSTI – slaboumnost, zaostal duševni razvoj, duševne bolezni, senilne in presenilne demence, pijanost, hipnoza, delirija,...  Kakšno je DEJANSKO STANJE njegovega RAZUMA in njegove VOLJE v času, ko je pisal oporoko  Sposobnost za razsojanje (in oporočna sposobnost) je PRAVILO, kdor trdi, da oseba, ki je oporoko pisala NI bila sposobna razsojanja, mora to tudi DOKAZATI o Če zapustnik v času, ko je napravil oporoko NI bil oporočno sposoben je taka oporoka NEVELJAVNA, neveljavnost je LAŽJA neveljavnost (IZPODBOJNOST)  Oporoka ni neveljavna sama po sebi ampak je potrebno neveljavnost UVELJAVLJATI, uveljavlja jo tisti, ki bi zaradi neveljavnosti lahko prišel do kakšne koristi in mora dokazati oporočiteljevo nerazsodnost  Vsak od dedičev je legitimiran za izpodbijanje  Delna neveljavnost ne pride v poštev, zato je oporoka v primeru dokazane nerazsodnosti oporočitelja, v CELOTI NEVELJAVNA  Zahtevati je potrebno v določenem roku 32

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN



1 LETO od dneva, ko je upravičenec izpodbijanja izvedel za zapustnikovo oporočno nesposobnost v času ko je napravil oporoko (subjektivni rok) o Ne more začeti teči pred razglasitvijo oporoke!!!  10LET od razglasitve oporoke (objektivni rok) 2) Predpisi o OPOROČITELJEVI VOLJI in o NAPAKAH TE VOLJE o Mora zapustnik imeti ANIMUS TESTANDI, kar pomeni, da mora imeti voljo za napraviti oporoko (mora hoteti napraviti oporoko) – volja zapustnika, izražena v oporoki mora ustrezati pravi in resnični volji oporočitelja, sicer govorimo o NAPAKAH VOLJE  Napake volje so prisotne takrat, kadar oporočiteljeva volja ne bo svobodna (o tem posebej govori ZD) – za napako volje gre takrat ko:  Je bil oporočitelj bodisi z grožnjo ali silo prisiljen, da je napravil oporoko (lahko je šlo za grožnjo, silo, zvijačo) o SILA (uporaba fizičnega nasilja) o GROŽNJA (resna in povzroči pri zapustniku utemeljen strah, ne rabi biti nedopustna – vsaka grožnja ki vpliva na voljo zapustnika je nedopustna, lahko jo izvaja kdorkoli) o ZVIJAČA (nekdo pri oporočitelju povzroči zmoto ali ga v zmoti drži, ni pomembno ali gre za zmoto v nagibu ali zmoto v volji)  Zapustnikova zmota glede določenih okoliščin (relevantne so kakršnekoli zmote, tudi nebistvene)  Pri oporoki ni potrebno v tolikšni meri varovati interesov pravnega prometa ampak se v večji meri poudarja PRAVA ZAPUSTNIKOVA VOLJA (različno kot pri obligacijskem pravu, ker pri dednem pravu ne rabimo upoštevati interesov pravnega prometa) o Vse te okoliščine lahko pomenijo napako volje zapustnika, ko so te okoliščine bile tudi v resnici (v konkretnem primeru) odločilne za to da je zapustnik napisal ravno takšno oporoko z ravno takšno vsebino (kavzalna, vzročna zveza med katerokoli od okoliščino in posledico da je zapustnik napisal oporoko)  Upošteva se tudi ZMOTA V NAGIBU / MOTIVU (za razliko od ostalih obligacijskih poslov) ampak se moramo tudi tu prepričati, da je bil ta nagib res odločilen razlog, da je prišlo do posledice o O SIMULACIJI ZD posebej ne govori, jo pa poznamo iz obligacijskega prava  Simuliran pravi posel = gre za simulirano, navidezno oporoko tedaj, ko oporočitelj oporoko dejansko napravi samo navzven (da se na videz izkazuje, da jo je napisal) v resnici pa ne želi napraviti oporoke oz želi ravno s to oporoko, ki jo sklepa navidezno prikriti nek drug pravni posel  Oporoka je v tem primeru NIČNA, ker ni prave volje!!!  Prikriti pravni posel pod oporoko lahko velja, če so izpolnjeni tudi vsi drugi pogoji, za njegovo veljavnost o MISELNI PRIDRŽEK (RESERVATIO MENTALIS)  Za tak primer bi šlo, ko zapustnik v oporoki izjavlja nekaj vendar pa to kar izjavlja, kar zapiše ne pokriva v celoti njegove prave volje (oporočitelj ima v mislih nekaj več, kot to izhaja iz njegove izjave)  V teoriji ni popolnega soglasja glede upoštevanja miselnega pridržka v dednem pravu 33

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN



Zupančič: ker pri dednem pravu dajemo večji pomen resnični volji stranke in zato je potrebno sprejeti afirmativno teorijo, da je lahko miselni pridržek upoštevan (izjema pri dednem pravu) – da velja tui to, kar je imel oporočitelj v mislih pa tega v izjavi ni navedel 3) Posebne zahteve, predpisi o ZAHTEVANI OBLIČNOSTI PRI SKLEPANJU OPOROK o Bistvo obličnostne zahteve je, da v skladu z ZD velja temeljno pravilo, da bo veljavna samo tista oporoka, ki bo napravljena v eni od oblik, ki so določene v ZD + ob posebnih pogojih, ki jih postavlja ZD (kdaj se lahko določena oblika uporabi) o Oblika je pogoj za veljavnost oporoke (FORMA AD VALOREM) – ker želimo zagotoviti, da je to res prava izjava volje zapustnika, ga zaščititi, da ne pride do nedopustnih vplivov, zlorab  Oblika daje gotovost, da bo ob smrti oporočitelja res upoštevana njegova prava volja, oblika olajša dokazovanje ZD o tem vprašanju nima posebnih analogij z OZ, mora pa biti oporoka dopustna, mogoča, določena ali vsaj določljiva – dopustna mora biti tudi kavza oporočnega razpolaganja. 







NEMOŽNOST (NEMOGOČNOST) VSEBINE OPOROKE o Lahko je dejanska ali pravna o Pravna nezmožnost ni vedno identična z nedopustnostjo NEDOPUSTNA OPOROKA o Če je vsebina ali podlaga oporoke v nasprotju z ustavnimi načelu družbene ureditve, prisilnimi predpisi ali moralo družbe o Podlaga razpolaganja NE more biti ekonomskega značaja DOLOČENOST (DOLOČLJIVOST) VSEBINE OPOROKE o Če se tudi s sredstvi razlage NE da ugotoviti vsebine je vsebina nedoločljiva o Z razlago se v oporoko ne sme vnašati nečesa, kar oporoka NE vsebuje SANKCIJE (za zgornje kršitve) o Uporabljamo jih po smislu določbe iz OZ, ki o tem govori (saj ZD o tem ne govori)

3.1.1.1. IZPODBOJNOST Če oporočitelj v času testiranja ni bil oporočno sposoben oz. je njegova volja imela napake ali oporoka ni bila napravljena v eni od oblik, ki se zanjo zahteva je oporoka NEVELJAVNA vendar gre za lažjo obliko neveljavnosti (IZPODBOJNOST) – oporoka ni neveljavna sama po sebi ampak je potrebno neveljavnost izkazati in zahtevati razveljavitev. To je zato, ker če je oporoka narobe napisana še ne pomeni, da je tudi volja napačna – najpomembnejša je resnična volja, varujemo pravo zapustnikovo voljo. Če imamo pravne posle inter vivos in bo prišlo do ničnosti takega posla bosta stranki to ničnost lahko sanirali, ko pa zapustnik enkrat umre, tega stanje ne bo več mogel sanirati, zato se vztraja pri veljavnosti oporoke tako dolgo, kot je to le mogoče!!! Zahtevo za razveljavitev oporoke lahko poda samo tisti, ki ima za to PRAVNI INTERES. Ne more te zahteve podati kdorkoli ampak samo tista oseba, ki bo imela določeno korist od tega, da bo oporoka razveljavljena. Oporoka je lahko tudi samo DELNO neveljavna, kar pomeni, da so neveljavna zgolj posamezna določila, ki jih je napravil oporočitelj. V primeru, da je podana oporočna nesposobnost oporočitelja, govorimo o neveljavni oporoki V CELOTI. 34

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Roki, ki so predpisani za zahtevke za razveljavitev:  

Rok je ZASTARALNE NARAVE (ne gre za prekluzijo) So SUBJEKTIVNI in OBJEKTIVNI o Zahtevek na razveljavitev iz vseh drugih razlogov (razen obličnostnega razloga) je treba vložiti v roku 1 LETA od dne, ko je ta zainteresirana oseba izvedela za vzrok neveljavnosti oporoke (rok ne more začeti teči pred razglasitvijo oporoke) vendarle lahko takšno tožbo vložimo največ v 10 LETIH od razglasitve oporoke  Izjemoma, proti nepošteni osebi, znaša rok 20 LET od razglasitve oporoke o Zahtevek na razveljavitev oporoke zaradi kršitev obličnostnih določb lahko oseba (ki mora imeti pravni interes) vloži tožbo v roku 1 LETA od dne, ko je izvedela za oporoko (ta rok ne more začeti teči prej preden je oporoka razglašena) vendar najpozneje v 10 LETIH od razglasitve oporoke

KONVERZIJA (pravni posel, ki je obremenjen z nekimi napakami in je zaradi tega tudi neveljaven, se vzdrži ali uveljavi kot nek drug pravni posel, če izpolnjuje vse potrebne predpostavke za veljavnost drugega pravnega posla) = ta institut pri oporoki pride v poštev, ko bo oporoka obremenjena s kakšnimi napakami glede obličnosti, ko ne bodo izpolnjene vse tiste predpostavke, ki jih zakon določa glede oblike. Lahko se oporoka obdrži v veljavi, če ne izpolnjuje obličnostnih zahtev, ki se zahteva za tisti tip oporoke – lahko postane veljavna drugačna oporoka. PISNA OPOROKA PRED PRIČAMI – pogoj veljavnosti je, da jo mora oporočitelj podpisati, lahko se v konkretnih okoliščinah zgodi, da oporočitelj tako zboli, da ne more več podpisati oporoke ampak zmore govoriti, zato bo taka oporoka lahko ostala v veljavi kot USTNA OPOROKA, če so zanjo izpolnjeni vsi pogoji. 3.1.1.2. NIČNOST NIČNOST OPOROKE (strožja neveljavnostna sankcija) = če je njena vsebina nemogoča ali če se vsebine ne da določiti (se ne da razbrati, kaj je s to oporoko hotel), če je v nasprotju z moralo, če je v nasprotju z ustavnimi načeli. Pri kršitvi prisilnih predpisov v dednem pravu ni vedno posledica ničnost. 

ZDKG = tudi tu lahko nastopi ničnost oporoke o NIČNA bodo tista razpolaganja oporočitelja s katerimi on razpolaga s kmetijo (zaščiteno kmetijo) v nasprotju s temeljnim načelom ZDKG, ki pravi, da načeloma kmetijo deduje en sam dedič (izjemoma dva) o NIČNA bo tudi določba o volilu, v tistem primeru, ko bo oporočitelj z institutom volila razpolagal z nepremičnino, ki spada v zaščiteno kmetijo (takrat bo njegovo volilo, legat ničen), če pa bo zapustnik, ki je lastnik zaščitene kmetije, z volilom naklonil nek denar ali drugo stvar (premičnino) bo ta določba o volilu zgolj IZPODBOJNA  Namen vsega tega je zaščititi integriteto kmetije, da deluje kot funkcionalna celota

Nična bo določba o FIDEIKOMISARIČNI SUBSTITUCIJI (fideikomisarični nadomestitvi) – gre za to, da je nična določba v oporoki s katero bi zapustnik dejansko določil dediča svojemu dediču (ko bi zapustnik določil cel vrstni red, kako naj se deduje). Tudi ničnost je lahko DELNA. Če je posamezna določba v oporoki nična, ni nujno, da je nična tudi celotna oporoka, razen takrat, ko brez te nične določbe oporoka nima nikakršnega smisla. 35

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Na ničnost je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Na to se lahko sklicuje VSAKDO, ki ima PRAVNI INTERES na tem, da je oporoka nična (to so predvsem zakoniti dediči, ki imajo ta interes). Ničnost učinkuje EX LEGE (po samem zakonu), zato pravica zahtevati in uveljavljati ničnost NIKOLI ne zastara.

3.2.

OBLIKE OPOROKE

3 klasične delitve oporok (delijo oporoke v 2 skupini): 1) REDNE (pisane v normalnih okoliščinah) in IZREDNE (pisane v izrednih okoliščinah) oporoke 2) ZASEBNE (pri sestavljanju ne potrebujemo sodelovanja državnega organa) in JAVNE (potrebno je sodelovanje javne institucije, organa) oporoke 3) PISNE in USTNE oporoke = presojamo glede na to, kaj nam po sestavi oporoke ostane (ali imamo zapis ali nam je ta oporoka ostala v glavah prič, ki morajo nato to na sodišču izjaviti) ZD NE ureja t.i. SKUPNE OPOROKE (testamentum simultaneum) = to je oporoka 2h ali več oseb, gre za več izraženih poslednih volj, ki so medsebojno vsebinsko povezane oz. soodvisne, izražene so v istem aktu, v isti oporoki. Sodna praksa je sprejela stališče, da je pri nas dejansko neveljavna samo tista simultana oporoka, v kateri dve osebi druga drugo postavljata za dediča (najpogosteje sta to zakonca ali ZZS partnerja) – kot veljavne se priznavajo tiste oporoke, kjer ti dve ali več oseb skupaj razpolagajo v korist tretje osebe. 3.2.1. OBLIKE 1) LASTNOROČNA (HOLOGRAFSKA) OPOROKA Najbolj osnovna, najbolj uporabna, najpreprostejša in najpogostejša oporoka. Ta oporoka je ZASEBNA, REDNA in PISNA. Za veljavnost te oporoke mora oporočitelj to oporoko NAPISATI z LASTNO ROKO (sam mora napisati besedilo oporoke, lahko tudi z nogo ali usti, če to opravičujejo okoliščine) in LASTNOROČNO PODPISATI besedilo oporoke (ime ali priimek ali nadimek,... to ni pomembno). Pomembno je, da lahko to osebo identificiramo po njegovi pisavi. Če zapustnik ne napiše kdaj in kje je napisal oporoke to ni še pogoj za presojo veljavnosti oporoke. Je pa lahko datum zelo koristen (dobro je, da ga napiše), zlasti tedaj, ko se po njegovi smrti najde kakšna druga ali celo več oporok – potem je potrebno dokazovati, katera je zadnja s katero je razpolagal. 2) PISNA OPOROKA PRED PRIČAMI (ALOGRAFSKA OPOROKA) Oporoka je REDNA, ZASEBNA in PISNA. Za njeno veljavnost NI potrebno, da jo zapustnik napiše z lastno roko (lahko je tudi s tujo roko) – ni pomembno kdo je pisec oporoke – pomembno pa je, da dejansko obstaja pisni sestavek, listina in ta sestavek, listino mora oporočitelj PODPISATI (ročni znak ali prstni odtis ne pomenita podpisa). Pomemben pogoj za veljavnost te oporoke je, da je oporočitelj znal brati in pisati v jeziku v katerem je ta oporoka napisana (in da je bil sposoben v trenutku pisanja to storiti) – če se zna zapustnik samo podpisati, to še ne pomeni, da je izpolnjen pogoj znanja pisanja in branja. Oporočitelj to oporoko PODPIŠE PRED 2MA OPOROČNIMA PRIČAMA in s tem hkrati tudi izjavi, da je to njegova poslednja volja, da gre res za njegovo oporoko. Obe oporočni priči, morata biti v tistem

36

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

trenutku, ko se to dogaja, PRISOTNI (obe istočasno prisotni)! Pomembno je, da se priči na to oporoko PODPIŠETA. Odločilno za veljavnost te oporoke je, da gre za oporoko zapustnika, da je sam podpisal in da so podpisale priče – da je to vse skupaj EN SAM AKT (da se dogaja istočasno), da lahko govorimo o enotnem aktu (unitas actus). ZD posebej določa, kdo je lahko priča in kdo ne more biti priča: 

ABSOLUTNO NESPOSOBNE PRIČE o Te osebe so nesposobne biti priča pri kakršnikoli pisni oporoki pred pričami, ne glede na to, kdo je oporočitelj (pri nobenemu ne morejo sodelovati) o 2 KATEGORIJI:  Osebe, ki NISO poslovno sposobne  Osebe, ki NE ZNAJO brati in pisati



RELATIVNO NESPOSOBNE PRIČE o Te osebe NISO sposobne biti priče zaradi njihovega razmerja do oporočitelja  Zato, da zagotovimo funkcijo prič in njihove neodvisnosti in neopredeljenosti, ne sme biti podana krvna ali kakršnakoli druga povezanost med oporočiteljem in pričo, ker bi sicer ta oseba lahko imela interes na usodi zapustnikovega premoženja  To preprečuje že določba, da se določena oseba iz kroga teh oseb NE bo štela za pričo, glede tistih določb oporoke s katerimi je zapustnik nekaj naklonil njej ali pa tudi njej bližnjim osebam o Če pri oporoki sodeluje nesposobna priča ima to za posledico IZPODBOJNOST OPOROKE o TE OSEBE SO:  Vsi predniki in potomci v ravni liniji (krvno sorodstvo) + posvojitelji, posvojenci  Vsi sorodniki v stranski liniji, do vštetega 3.kolena sorodstva  Zakonci vseh zgornjih oseb + zakonec samega oporočitelja7

3) SODNA OPOROKA Je REDNA, JAVNA (napraviti mogoče samo s sodelovanjem sodišča, kot javnega organa) in USTNA (oporočitelj ustno izjavi sodišču svojo poslednjo voljo) oporoka. Po oporočiteljevi volji jo sestavi sodnik posameznik stvarno pristojnega sodišča (to je OKRAJNO sodišče), ko se na zanesljiv način ugotovi identiteta oporočitelja - sestavek sodnika. Sodnik tako izjavo zapiše v zapisnik. 2 VARIANTI: 

7

PRVA VARIANTA o Pride v poštev, ko zna oporočitelj brati in pisati

Zakon ne navaja, da bi morali biti izključeni tudi ZZS partnerji vseh naštetih oseb, ki so relativno nesposobne

37

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

o



Prebere oporočitelj sestavek oporoke (ki ga napravi sodnik) in ta sestavek podpiše, sodnik pa to overi s podpisom DRUGA VARIANTA o Uporabimo jo, ko oporočitelj ne zna / ne more prebrati oporoke o Zakon zahteva SODELOVANJE 2H PRIČ – v njihovi navzočnosti sodnik prebere sestavek oporoke, oporočitelj izjavi, da je sestavek res njegova oporoka, sestavek podpiše (ali poda ročno znamenje) o Priči se podpišeta na oporoko (tako se zagotovi, da je oporočiteljeva izjava avtentična,...)

ABSOLUTNO NESPOSOBNE PRIČE - so osebe, ki nimajo poslovne sposobnosti in ne znajo brati ali pisati, ter tudi osebe, ki ne razumejo jezika, v katerem je oporoka sestavljena – oporoka, kjer sodelujejo nesposobne priče ali sodnik je IZPODBOJNA. RELATIVNO NESPOSOBNE PRIČE = oseba, ki ji je oporočitelj kaj zapustil ali je kaj zapustil osebam, ki so s to osebo krvno povezane – nesposobnost velja samo glede določila oporoke, s katerim je oporočitelj navedenim osebam kaj zapustil!!! – oporoka s takim določilom je IZPODBOJNA.

a. OPOROKA SESTAVLJENA V TUJINI o 69. ČLEN ZD – imenujemo jo tudi KONZULARNA OPOROKA (sklenjena pred konzularnim predstavnikom naše države v tujini) o Redna, javna, ustna oporoka – državljanu SLO, ki se nahaja v tujini, jo sestavi konzularni predstavnik ali diplomatski predstavnik RS o Kar velja za sodno oporoko velja tudi za konzularno (sposobnost biti priča, sposobnost sestaviti oporoko po oporočiteljevi izjavi,...) b. OPOROKA SESTAVLJENA MED IZREDNIM ALI VOJNIM STANJEM o Ali tudi VOJAŠKA OPOROKA (70. ČLEN ZD) o Javna, izredna (v poštev samo v času izrednega ali vojnega stanja), ustna  Poslednjo voljo lahko izjavi samo vojaška oseba o Po ustni izjavi oporočitelja sestavi oporoko določeni vojaški starešina (po predpisih, ki veljajo za sodno oporoko) o Velja samo določen čas:  OBJEKTIVNI ROK je 60DNI od prenehanja izrednega ali vojnega stanja  SUBJEKTIVNI ROK je 30DNI in je vezan na individualno prenehanje službe oporočitelja (pride v poštev, če je oporočitelju prenehala vojaška služba pred koncem takega stanja) c. OPOROKA SESTAVLJENA NA SLOVENSKI LADJI o 70. ČLEN ZD o Javna, izredna, ustna o Sestavi jo poveljnik ladje, po oporočiteljevi ustni izjavi – sestavi po predpisih za sodno oporoko  Oporočitelj je lahko naš državljan ali tujec, član posadke ladje ali potnik o Je izredna zato, ker lahko poslednjo voljo izrazi samo oseba, ki je na slovenski ladji!! In ker je čas njene veljavnosti OMEJEN!!!

38

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN



Oporoka velja samo 30 DNI od dneva vrnitve oporočitelja v SLO (dedovanje nastopi na podlagi te oporoke samo, če v tem času oporočitelj umre ali če postane oporočno nesposoben) o Enako velja tudi za oporoko, sestavljeno na slovenskem letalu 4) MEDNARODNA OPOROKA Njeno obliko enotno ureja konvencija iz 1977 (Konvencija o enotnem zakonu o obliki mednarodne oporoke), ki je bila posledica tega, da se z določitvijo enotne oporoke zagotovi pravna veljavnost mednarodne oporoke v drugih državah, ki so ratificirale Mednarodno konvencijo o enotnem zakonu o obliki mednarodne oporoke. DOLOČILA O OBLIKI: 







PISNA o Napiše jo oporočitelj ali tretja oseba ali jo sestavi sodnik, konzularni ali diplomatski predstavnik (pooblaščene osebe) o Lahko v kateremkoli jeziku, z roko ali drugače NAVZOČNOST 2H PRIČ o Oporočitelj pred njima izjavi, da je tak pisni sestavek njegova oporoka, da je seznanjen z njeno vsebino in podpisati mora sestavek o Če ima oporoka več listov, mora oporočitelj podpisati vsak list PRIČI, POOBLAŠČENA OSEBA o Se ob navzočnosti oporočitelja podpišejo in pristavijo, da se podpisujejo kot priče, pooblaščenci o Podpis samo na koncu oporoke DATUM o Pooblaščena oseba ga napiše na konec oporoke o Datum je dan, ko je pooblaščena oseba oporoko podpisala

ABSOLUTNO NESPOSOBNE PRIČE = osebe brez poslovne sposobnosti in ki ne znajo brati, pisati – ni potrebno da razumejo jezik, v katerem je oporoka napravljena, saj ne rabijo poznati vsebine oporoke. RELATIVNO NESPOSOBNE PRIČE = oporočiteljevi potomci, posvojenci (in njihovi potomci), predniki in posvojitelji (+ posvojiteljevi predniki pri popolni posvojitvi), sorodniki v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena, zakonci vseh teh oseb in zakonec oporočitelja. Veljavnost take oporoke (glede oblike) ni vezana na kraj (kjer je bila sestavljena oporoka, kjer je zapuščina, državljanstvo,...). Relevantno je, da je sestavljena v skladu s pogoji, ki jih zakon navaja glede oblike in prič. Če pogoji niso izpolnjeni je taka pogodba NEVELJAVNA. Tudi tukaj velja načelo konverzije. Dokaz o veljavnosti mednarodne oporoke je POTRDILO o oporoki – obstoj tega potrdila (in njegova pravilnost) nista dodatna zahteva za veljavnost ampak gre samo za zahtevo ad probationem (in ne ad valorem) – kljub potrdilu se lahko še vedno dokazuje, da oporoka glede oblike NI veljavna. 5) USTNA OPOROKA

39

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Je ZASEBNA, USTNA in IZREDNA (redne so samo oporoke, ki so pisne). Zapustnik tu izjavi svojo poslednji voljo ustno, pred 2MA PRIČAMA. Obvezna je prisotnost obeh prič (to je pogoj) – sočasno prisotni. Ta oporoka (glede na to da je izredna) lahko veljavna samo takrat in samo pod pogojem, ko zapustnik zaradi nekih IZREDNIH RAZMER NI mogel napraviti pisne oporoke – te okoliščine so lahko objektivno pogojene ali subjektivno pogojene, morejo pa biti VZROK, da zapustnik ni mogel testirati v pisni obliki. Pojma »izredne razmere« ne smemo razlagati ekstenzivno. Ti dve priči morata izjavo zapustnika nemudoma (čim prej ko je to mogoče, glede na obstoječe razmere) ZAPISATI in jo izročiti sodišču. Lahko tega ne zapišeta pa čim prej to poslednjo voljo zapustnika neposredno reproducirata pred sodiščem. Lahko se zgodi, da priči ne bosta povedali tako kot je povedal zapustnik, v tem primeru govorimo o PONAREJENI (falsificirani) OPOROKI – taka oporoka sploh ni zapustnikova oporoka in na podlagi take oporoke nihče ne more dedovati po zapustniku – oseba, ki bi dedovala, če take oporoke ne bi bilo mora ponarejenost dokazati!!!.  

Priči sta odgovorni, če nastane oporočnim dedičem ali drugim osebam, ki jim je z oporoko kaj naklonjeno, škoda zaradi odlašanja Če priči ne zapišeta ali reproducirata oporoke, take oporoke ni mogoče uporabiti, nima pravnega učinka

Nikoli ni možno izpodbijanje take oporoke zaradi napake v obliki. Ker gre za izredno obliko je omejen tudi ČAS njene VELJAVNOSTI. Ta oporoka dejansko traja samo toliko časa, kolikor časa trajajo IZREDNE razmere in samo še 30DNI po prenehanju teh izrednih razmer (če zapustnik umre ali izgubi oporočno sposobnost v času izrednih razmer ali 30dni po prenehanju izrednih razmer bo poroka veljala). Priče ne rabijo znati brati ali pisati – če ne znajo pisati ne bodo mogle napraviti zapisa o oporočiteljevi izjavi, jo bodo pa lahko reproducirale pred sodiščem. Določena oseba kot piče ne more sodelovati kot priča pri delih oporoke, s katerimi zapustnik razpolaga v njeno korist ali korist njenih bližnjih. Tukaj je širši krog oseb glede relativne nesposobnosti, kot pri pisni oporoki. Posledica nesposobnosti prič je IZPODBOJNOST oporoke ali tiste določbe oporoke, s katero je zapustnik kaj naklonil priči oz. njenim bližnjim. 6) NOTARSKA OPOROKA Prišla je z Zakonom o notariatu (niso urejene v ZD). Je REDNA, JAVNA (sodeluje notar, kot javni organ). ZN jo ureja v 2h OBLIKAH:  

Oporoka, ki jo v obliki notarskega zapisa notar sestavi po ustni izjavi oporočitelja Oporoka, ki jo v obliki oporočiteljeve že napisane izjave poslednje volje oporočitelj predloži notarju v potrditev

Za obe oblike velja, da gre za obliki, ki se uporabljata poleg oblik po ZD in sta z ZD v skladu. Zakon določa, da ima notarska oporoka enake pravne učinke kot sodna oporoka. a. OPOROKA, SESTAVLJENA V OBLIKI NOTARSKEGA ZAPISA o Sestavi jo notar, po ustni izjavi oporočitelja (zahteve obličnosti so iz ZN glede oblike notarske listine, vsebini notarskega zapisa in podpisih notarja,...) 40

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

o Notar mora ugotoviti istovetnost oporočitelja in prič, oporočitelja poučiti o vsebini, posledicah in smislu take izjave – po oporočiteljevi izjavi to voljo zapiše jo prebere udeležencem o Zapis odobri oporočitelj tako, da izjavi, da gre za njegovo poslednjo voljo in ga tudi podpiše o Notar zapiše datum in tudi podpiše, podpišeta se tudi priči o PRIČE  Lahko so samo polnoletne osebe, ki so pismene in obvladajo uradni jezik  Ne morejo to biti osebe, ki so odvezane dolžnosti pričevanja, ki so zaposlene pri notarju, ki jim gre kakšne korist iz oporoke, ki so z oporočiteljem (notarjem ali osebami ki imajo korist) v ZZ, ZZS, sorodu v ravni črti in stranski (do 2. kolena) in svaštvu (do 2. kolena), razmerju posvojitve, rejništva, skrbništva, zakonitem zastopstvu ali pooblaščenci  Notar ne more oporočitelju sestaviti oporoke v obliki notarskega zapisa, če mu gre iz oporoke kakšna korist b. PISNA OPOROKA, KI JO OPOROČITELJ IZROČI NOTARJU o Dobi lastnost notarskega zapisa (javne oporoke), kadar jo notar POTRDI o Ni pomembno, kdo je napisal oporoko, mora ustrezati obliki notarske listine in zahtevam glede vsebine take listine  Če ne ustreza jo notar potrdi tako, da sestavi poseben notarski zapis s temi pomanjkljivostmi in ga spoji z oporoko, ki jo podpiše o Notar oporoko potrdi tako, da vnese svoje ime, podatek o načinu ugotovitve istovetnosti oporočitelja – podpiše jo in nanjo pritisne svoj pečat o Zakon NE zahteva prisotnosti prič

3.3.

VSEBINA OPOROKE

3.3.1. OPOROČNA DOLOČILA Oporoka vsebuje razna določila, s katerimi oporočitelj razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti in določila / izjave oporočitelja, ki ne pomenijo razpolaganja s premoženjem ampak so za dedovanje (ali druga pravna razmerja) pomembna. PRVA SKUPINA OPOROČNIH DOLOČIL = določitev dediča / dedičev, določitev volil, določitev namestnika dediču ali volilojemniku, razpolaganje v dovoljen namen, določitev pogojev, rokov in bremen za dediča ali volilojemnika. Dodatna določila = določilo o razdedinjenju nujnega dediča, o odvzemu nujnega deleža v korist potomcev, o izključitvi določenega zakonitega dediča od dedovanja, določilo o nevračanju daril in volil zakonitemu dediču, določilo o preklicu prejšnje oporoke, določilo o odpustitvi dejanja, ki je razlog dedne nevrednosti. DRUGA SKUPINA OPOROČNIH DOLOČIL = določitev izvršitelja oporoke, načina delitve zapuščine, izjavo o priznanju očetovstva,... Mora biti povsem DOLOČNA. V določenih primerih, ko je neka določba v oporoki vsebinsko nepopolnoma jasna (ko ni povsem določna) pa vendarle ne pride v vsakem primeru nujno do neveljavnosti – včasih bomo lahko z ustrezno razlago oz. interpretacijo oporoke prišli do pravilnega rezultata (bomo lahko ugotovili, kaj je zapustnik v oporoki želel povedati in ugotovili pravi smisel oporoke). Tu naj bi veljalo temeljno pravilo, da je v dednem pravu dati večji poudarek pravi volji

41

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

zapustnika kot pa sami izjavi volje – to pa zato, ker v dednem pravu ni potrebno v tako veliki meri varovati interesov pravnega prometa. ZD vsebuje dve temeljni INTERPRETATIVNI PRAVILI: 1) Zakon določa, da je treba oporočiteljev zapis oporoke razlagati po NJEGOVEM PRAVEM NAMENU, kar pomeni, da je dejansko treba ugotoviti, kaj je hotel povedati s tem nejasno formuliranim besedilom (izhajamo iz samega besedila) o Z razlago se v oporoko ne sme vnašati nekaj, česar oporoka ne vsebuje, lahko se pa upošteva oporočiteljev namen, ki v oporoki ni prišel do izraza, če je sicer jasno izkazan 2) Zakon pravi, da se je v dvomu treba držati tistega, kar je BOLJ UGODNO ZA ZAKONITEGA DEDIČA oz. za TISTEGA, KI MU JE Z OPOROKO NALOŽENA DOLOČENA OBVEZNOST o V dvomu je treba razlagati oporoko v korist zakonitih dedičev – ta del je precej problematičen in teorija opozarja, da je takšna rešitev nelogična glede na pomen same ureditve oporočnega dedovanja  Problematičnost izvira iz samega dejstva, da če se je zapustnik spravil testirati, pisati oporoko je že s tem povedal, da ne želi, da nastopi zakonito dedovanje ampak da želi to dedovanje urediti na drugačen način  Večina EVR ureditev pri tem vprašanju izhaja iz drugega izhodišča: NEM pravni ureditvi velja, da je treba razlagati tako oporoko tako, da če se le da naj ostane le-ta veljavna (benigna interpretacija oporoke ali DOBROHOTNA RAZLAGA, ali tudi razlaga »in favorem testamenti«) – da naj oporočno določilo, če je le mogoče, obvelja o Drugi del pravila (treba se je držati tega, kar je bolj ugodno za osebo, ki je z nečim obremenjena) – analogija z obligacijskim zakonom (nejasna določila pri neodplačni pogodbi je treba razlagati v smislu, ki je manj težek za zavezanca, dolžnika) – je povsem pravilen, če gledamo skladnost s 84. ČLENOM OZ 3.3.2. DOLOČITEV DEDIČA Je najpomembnejši izraz svobode oporočnega razpolaganja – dedič je oseba, ki naj po volji oporočitelja deduje vse njegovo premoženje. Oporočitelj mora dediča določiti SAM – imenovanja ne more prepustiti nekomu drugemu (lahko mu prepusti samo izbiro med več možnimi kandidati, ki jih je sam izbral po določenem objektivnem merilu) Včasih si moramo pomagati z razlago, da ugotovimo kako je želel oporočitelj razdeliti zapuščino – če je postavil samo enega dediča in ni določil ali mu gre cela zapuščina ali samo del velja, da mu gre cela zapuščina – če pa je določil da gre samo določen del zapuščine temu edinemu dediču, ostali del zapuščine pripade zakonitim dedičem. Lahko postavi kot dediče več oseb – jim določi deleže ali jim deležev ne določi (v slednjem primeru velja, da dedujejo po enakih delih). 3.3.3. VOLILO Z oporoko bo oporočitelj največkrat postavil DEDIČA, lahko pa v oporoki nakloni tudi volilo. Volilojemnika lahko za dediča štejemo, ko bo dejansko oporočiteljeva volja takšna, da je ta volilojemnik (oseba, kateri je namenil neko pravico) dejansko njegov dedič. Šlo bo za takšne primere, 42

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

ko je zapustnik razpolagal z nekim predmetom, stvarjo, pravico, ki predstavlja njegovo celotno premoženje! Bistvena razlika med dedičem in volilojemnikom je vprašanje, ali bo ta oseba odgovarjala za zapustnikove dolgove – če ta oseba odgovarja za zapustnikove dolgove je res lahko poimenovana kot dedič. Če oporočitelj postavi več dedičev in kateri od njih ne deduje gre njegov delež zapustnikovim ZAKONITIM DEDIČEM – do tega ne pride, ko oporočitelj določi drugače, ko določi t.i. SUBSTITUTA ali ko določi PRIRAST (da delež odpadlega sodediča priraste drugim sodedičem – lahko samo enemu ali vsem). Oporočitelj lahko v oporoki določi eno ali več volil. V našem sistemu govorimo o t.i. DAMNACIJSKEM VOLILU (LEGATU), kar pomeni, da je volilo v ZD urejeno kot OBLIGACIJSKA pravica volilojemnika – volilojemnik lahko zahteva po zapustnikovi smrti samo izpolnitev volila od tistega, ki je po oporoki volilo tudi dolžan izpolniti (to bo načeloma dedič). Sam predmet volila bo volilojemnik pridobil šele z izpolnitvijo volila. VINDIKACIJSKI LEGAT (volilo) pa pomeni, da volilojemnik v trenutku zapustnikove smrti pridobi stvarnopravni zahtevek (pridobi lastninsko pravico na voljeni stvari v trenutku zapustnikove smrti in lahko zato volilo zahteva na podlagi lastninske tožbe (reivindikacije)). 

Naš zakon ureja posebno volilo, ki je VINDIKACIJSKO volilo – za t.i. GOSPODINJSKE PREDMETE (ker gre tukaj za zakonito vindikacijsko volilo) o To volilo določa zakon in ne zapustnik o Volilo je stvarnopravne narave

3.3.3.1. OBREMENJENEC Z VOLILOM IN VOLILOJEMNIK Volilojemnik načeloma za zapustnikove dolgove NE odgovarja, lahko pa oporočitelj to izrecno določi ampak bo vedno odgovarjal LE do vrednosti pridobljenega volila. Volilojemnik (kot neke vrste upnik dediča) na vrsti za poplačilo KASNEJE kot drugi upniki zapustnika (ti imajo pravico zahtevati poplačilo pred volilojemnikom). Volilojemnik načeloma ne odgovarja za zapustnikove dolgove, lahko pa oporočitelj to izrecno določi, a bo vedno odgovarjal le do vrednosti pridobljenega volila volilojemnik je kot neke vrste upnik dedič,a na vrsti za poplačilo po ostalih upnikih. Oni lahko zahtevajo pred volilojemnikom. Dolžnost izpolniti volilo oporočitelj lahko naloži katerikoli osebi, ki dobi za primer njegove smrti korist iz zapuščine. Obremenjenci so navadno dediči, zakoniti in oporočni. Nujnim dedičem ne more biti naloženo volilo v breme nujnega deleža (ker je ta delež čist). Če zapuščina postane državna last bo volilo izpolnila država. SUBLEGAT = kadar oporočitelj z volilom obremeni volilojemnika. Volilo mora izpolniti oseba, kateri je bilo naloženo (če jih je več mora vsaka izpolniti v določenem razmerju). Če zapustnik NE določi, kdo naj volilo izpolni ga morajo izpolniti zakoniti in oporočni dediči sorazmerno s svojimi dednimi deleži. Če nek dedič umre pred oporočiteljem in ne more izpolniti volila, ga izpolnijo osebe, ki dedujejo za njim ali pa država – zato ker torej volilo NE ugasne, pravimo da je volilo BREME zapuščine. Volilo ugasne, če gre za strogo osebno izpolnitev obremenjenca (če ta umre, nebo nihče več tega volila mogel izpolniti).

43

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Obremenjenec ni dolžan dati več, kot je dobil iz zapuščine. Volila se lahko na zahtevo obremenjenca zmanjšajo, če vrednost presega vrednost razpoložljivega dela zapuščine – če se zmanjšajo volila, se enako zmanjšajo tudi sublegati in bremena, lahko tudi popolnoma odpadejo. Sorazmerno zmanjšanje ne bo mogoče, kadar je v oporoki določena posebna naklonitev. VOLILOJEMNIK (LEGATAR) je lahko fizična ali pravna oseba, če je dedno sposobna. Določi ga oporočitelj. Volilojemnik je UPNIK in ne odgovarja za dolgove oporočitelja, izjemoma odgovarja, če tako določi oporočitelj (ampak v tem primeru odgovarja samo v vrednosti volila). Če nakloni volilo več osebam in im ne določi deležev so te osebe KOLEGATARJI – med njimi je možen PRIRAST. Če nakloni oporočitelj volilo osebi, ki je že dedič, povrhu njegovega dednega deleža, govorimo o PRELEGATU. PREDMET VOLILA JE vse kar je tudi sicer lahko predmet obveznosti - dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Stvar, ki je namenjena volilojemniku je lahko INDIVIDUALNO DOLOČENA (species) ali DOLOČENA PO VRSTI (genus), lahko je potrošna ali nepotrošna. Pravice so lahko stvarne (poleg LP tudi služnosti), osebne in stvarne, obligacijske,... Ker lahko oporočitelj obremenjenca zaveže tudi za storitev, lahko govorimo tudi o stvareh, čigar lastnik ni oporočitelj. Lahko gre za to, da mora obremenjenec priskrbeti kakšno tujo stvar ali pravico za volilojemnika ali jo zanj izločiti iz svojega premoženja (kot storitev). Denarno vsoto MORA obremenjenec plačati volilojemniku, ne glede na to ali je denar v zapuščini ali ne!! 3.3.3.2. PRIDOBITEV VOLILA Volilojemnik dobi pravico zahtevati volilo v trenutku zapustnikove smrti – od obremenjenca (največkrat je to dedič). Ta pravica je pravne narave in zato nastane s smrtjo oporočitelja, če so pogoji za dedovanje izpolnjeni. Določilo o volilu mora biti VELJAVNO – če predmet volila ni mogoč, ni dopustne, ni določljiv ali podlaga volila ni dopustna bo to volilo neveljavno. Neveljavno je tudi volilo, ki je naklonjeno osebam, ki so pri sestavi oporoke sodelovale. V trenutku smrti preide na dediča zapuščina in breme volila. To ne bo veljalo ko je oporočitelj volilo naklonil z določenim pogojem ali rokom – v tem primeru dobi volilo, ko se izpolni pogoj ali ko poteče čas.. Za pridobitev volila NI potrebna izjava o sprejemu, prav tako se volilu lahko volilojemnik odpove, brez posebnega roka. Za to da PRIDOBIMO VOLILO je poleg nastopa zapustnikove smrti potrebni tudi da je volilojemnik živ v trenutku oporočiteljeve smrti. Ker gre za dedovanje v širšem smislu, ni dovolj le da je živ, ampak mora biti tudi dedno sposoben (ne sme biti dedno nevreden). Volilojemnik bo svojo PRAVICO UVELJAVIL tako da bo od obremenjenca zahteval izpolnitev tega volila (izročitev, prenos, ...) – to zahteva lahko v času, ko je volilo pridobil in to je v trenutku oporočiteljeve smrti (nikoli ne prej!!!) ali ob spolnitvi pogoja / nastopu roka če je bil postavljen. Lahko volilo zahteva tudi kasneje, če oporočitelj tako določi.

44

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Čas pridobitve volila in čas dospelosti tega volila v plačilo ne sovpadata – zato ker je neetično zahtevati od dediča, da izpolni takoj ko dediščina nanj odpade (saj se zgodi, da včasih dediča ne najdemo takoj, da ni skrbnika zapuščine, da ni izvršitelja oporoke,...) in tudi sam volilojemnik takoj po smrti oporočitelja velikokrat ne ve, da je upravičen do volila. Načeloma trenutek pridobitve volila in čas dospelosti torej sovpadata, če ni nič posebej določeno in to je trenutek zapustnikove smrti. A realno ta trenutka ne bosta povsem sovpadala, da bomo lahko že v trenutku smrti terjali neko volilo. To je le načelo, domneva v praksi to ni popolnoma izvedljivo. Zakon določa tudi rok v katerem lahko zahtevamo volilo – pravica zahtevati volilo lahko zastara. Govorimo torej o zastaralnem roku. Pravica zahtevati volilo zastara v roku 1 LETA od dne ko je volilojemnik izvedel za to pravico do volila in je tudi smel zahtevati to volilo (ta pogoja za zastaranje sta kumulativna). Če obremenjenec volilo izpolni, predmeta volila ne more zahtevati nazaj, ni kondikcijskega zahtevka.

VOLILO UGASNE Volilo ugasne(govorimo o ugasnitvi volila, oz. volilo odpade) v primeru, če volilojemnik:   

umre pred oporočiteljem se volilu odpove je dedno nevreden

Pri volilu ne poznamo vstopne pravice potomcev. Predmet volila v takem primeru ostane dediču oz. drugemu obremenjencu, razen če je oporočitelj v oporoki določil kaj drugega (npr. substituta,...) ali če je volilojemnikov več (kjer pride do prirasta). Če VOLILO ODPADE to pomeni, da to oporočno določilo o volilu sploh ne obstaja. Štejemo da ga ni. Pri volilu namreč nimamo vstopne pravice (npr. da bi potomci vstopili) bo to volilo v primeru da umre pred oporočiteljem ostalo samemu obremenjencu z volilu. Drugače je lahko samo v primeru ko je OPOROČITELJ DOLOČIL SUBSTITUTA. Ko je sam izrecno predvidel kdo naj pridobi volilo v primeru da ga prvo postavljeni volilojemnik iz različnih razlogov ne bo pridobil. Substitut je torej lahko postavljen tudi volilojemniku. Da VOLILO UGASNE pa so lahko kriva tudi dejanja oporočitelja za časa življenja, volilo bo tako ugasnilo tudi takrat ko ga je oporočitelj sam odtujil (npr. prodal ali podaril, ali je at predmet na drug način prenehal obstajati..). Ker volila ne moremo izpolniti in ugasne. Naknadno razpolaganje zapustnika z volilom štejemo za naknadni preklic volila. Zapustnik lahko do smrti s premoženjem prosto razpolaga in če premoženja v trenutku smrti ni, štejemo da so bila ta volila naknadno preklicana. Enaka posledica velja tudi ko je volilo bilo uničeno po smrti zapustnika, a pod pogojem da je bilo to volilo po njegovi smrti uničeno po naključju (ne pa tudi če ga je npr. uničil dedič). 3.3.4. DOLOČITEV NAMESTNIKA DEDIČU ALI VOLILOJEMNIKU (NAVADNA/ VULGARNA SUBSTITUCIJA) 45

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

V oporoki lahko zapustnik postavi tudi določilo s katerim oporočitelj določi osebo, ki naj bo dedič v primeru da postavljeni dedič ne bo dedoval. Oporočitelj lahko pripiše tudi razlog (npr. da se odpove, je dedno nevreden itd.). Substituta lahko postavi za določen primer ali pa generalno (za vse primere) reče – »v vseh primerih ko ne bo dedoval, naj deduje...«. To je edini substitucijski primer ki ga naše pravo priznava, in je po našem pravu veljaven. S tem ko postavi nadomestnega dediča želi oporočitelj preprečiti da bi v primerih ko oporočni dedič odpade od dedovanja dedovali njegovi zakoniti dediči. Substituta lahko postavi zapustnik tako dediču kot volilojemniku. Lahko ga postavi zapustnik v oporoki tudi takrat ko ne bo postavil INSTITUTA (prvo postavljeni dedič) - postavi torej substituta zakonitim dedičem. Pri nas ne poznamo LEGALNE SUBSTITUCIJE – pomeni da namesto oporočnega dediča, ki v določenem primeru ne deduje vstopijo ex lege njegovi potomci. Šlo bi za neke vrste vstopno pravico pri oporočnem dedovanju. Tega pa naše pravo ne pozna. Ker ni vstopne pravice pri oporoki, pri nas tudi legalne substitucije ne poznamo. Substitut je neposredni naslednik oporočitelja, ker nadomesti instituta kot dedič in mora zato izpolnjevati vse pogoje za dedovanje (dedno vreden) in mora biti živ v trenutku oporočiteljeve smrti (ne rabi pa doživeti nastop substitucijskega primera). Če se institut odpove dediščini, postane substitut dedič, čeprav je umrl preden je prišlo do odpovedi (odpoved namreč velja za nazaj) in pridobijo dediščino substitutovi dediči. Če institut preživi oporočitelja ampak umre, preden se odpove dediščini, preide njegova dedna pravica na njegove dediče in do substitucije NE pride. Če institut deduje se šteje, kot da oporočitelj substitucije ni določil in substitut iz dediščine nima nobene pravice. Če substitut postane dedič mora izpolniti bremena in volila, ki so bila dana institutu, ne rabi pa izpolniti tistih, ki jih glede na naravo same stvari lahko izpolni le institut. 3.3.4.1. FIDEIKOMISARIČNA SUBSTITUCIJA Gre za to da oporočitelj v oporoki določi dediča svojemu dediču. Za en ali več rodov naprej določi kako naj poteka dedovanje. V skladu z našim pravom taka substitucija ni veljavna, po samem pravu bi bila nična. Oseba ki pridobi dediščino v trenutku zapustnikove smrti je fiduciar , ta oseba je v skladu s to substitucijo dedič do tedaj, dokler v oporoki ne nastopi trenutek, ki je v oporoki določen kot substitucijski primer. To drugo osebo imenujemo fideikomisar (npr. fiduciar je dedič dokler fideikomisar ne postane polnoleten). Prepoved te substitucije je pri nas SPLOŠNA PREPOVED. To pomeni da ta prepoved ne velja samo takrat ko je substitucijski primer smrt fiduciarja, ampak velja to tudi za vse druge substitucijske primere. Razlog za tako prepoved našem pravu je to da so take substitucije škodljive za gospodarstvo, za pravni promet. S temi določitvami substitucij namreč se ustvarjajo trajnejše vezi in s tem se ovira prosto razpolaganje s premoženjem. Zlasti je oviran fiduciar. Drug argument za tako ureditev pa je to, da če želimo doseči po smislu enak rezultat kot ga dosežemo s to substitucijo, dosežemo z

46

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

ustanovitvijo užitka. Fideikomisarja se postavi za dediča, fiduciarja pa za užitkarja, to premoženje bo užival do smrti, potem ga pa bo užival fideikomisar. Ker je ZD v bistvu star zakon, se sprašujemo ali je taka ureditev te substitucije še v skladu z ustavo, ker je nova ustava dala prednost zasebni lastnini in pravicam zapustnika. Ampak dejstvo je da se fiduciarja zelo omejuje z dediščino. A s tem ko prepovedujemo to substitucijo pa omejujemo zapustnika, da bi z njim upravljal tudi za nekaj rodov naprej, kar je ponekod v primerjalnem pravu sprejeto. 3.3.5. RAZPOLAGANJE V DOVOLJEN NAMEN (NESAMOSTOJNA USTANOVA) Obstaja možnost da zapustnik nekaj zapusti ustanovi. Lahko gre tudi za nesamostojno ustanovo. Oporočitelj v oporoki določi da naj se kaka stvar ali pravica iz njegove zapuščine uporabi za kak dovoljen/ dopusten namen. Za NESAMOSTOJNO USTANOVO je značilno da oporočitelj razpolaga z premoženjem v določen namen a pri tem ne ustanavlja pravne osebe. Gre za uresničevanje trajnega namena, zato je pomembno da se največkrat uporabljajo dohodki od premoženja (substanca, glavnica premoženja), ne pa sama glavnica. Lahko pa ustanovi sredstva zagotovi tako, da v njeno korist obremeni z nalogom dediča ali volilojemnika. Lahko pa zapustnik tudi določi da določena sredstva zapusti že obstoječi ustanovi /pravni osebi. Lahko pa pravno osebo ustanavlja v oporoki. Lahko zapusti premoženje pravni osebi, katere ustanovitev predvidi v oporoki (do odobritve državnega organa se bo štela za dediča po analogiji o nasciturusu). To podrobneje ureja Zakon o ustanovah. 3.3.6. DOLOČITEV POGOJEV, ROKOV IN BREMEN ZA DEDIČA OZ. VOLILOJEMNIKA 3.3.6.1. POGOJ Nemogoči, nedovoljeni, nemoralni, nerazumljiv pogoji in pogoji, ki so sami s seboj v nasprotju se štejejo, kot DA JIH NI, kot da jih oporočitelj NI postavil. Oporoka naj se obdrži v veljavi, če je to le mogoče – to je pri presoji pogojev potrebno upoštevati. ODLOŽNI (SUSPENZIVNI) POGOJ = dedič pridobi dediščino, če nastopi negotovo dejstvo, ki ga je oporočitelj postavil kot pogoj. Dedič mora preživeti zapustnika, doživeti trenutek spolnitve pogoja in biti dedno sposoben – oporočitelj lahko določi, da ne rabi doživeti spolnitve in v tem primeru dediščino dobijo dedičevi dediči (transmisija). 



 

Dedič med visečnostjo pogoja NE more izvrševati upravičenj glede dediščine, lahko pa zahteva opustitev vsega, kar bi lahko ogrozilo odloženo, pričakovano dedno pravico in lahko zahteva tudi zavarovanje pravice V času visečnost pripada dediščina zapustnikovim zakonitim dedičem, ki imajo pravni položaj UŽITKARJA, stvari torej lahko uporabljajo, ne smejo jih pa uničiti ali poslabšati in imajo pravico do vseh plodov, pridobljenih v času visečnosti pogoja To vse velja, če oporočitelj ne določi drugače Nastop odložnega pogoja učinkuje EX NUNC (za naprej)!!!!

47

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

RAZVEZNI (RESOLUTIVNI) POGOJ = dediščino dedič pridobi v trenutku oporočiteljeve smrti, če pa se pogoj izpolni, izgubi to dediščino. Pridobitev učinkuje od spolnitve razveznega pogoja dalje (EX NUNC). 

  

Dedič bi moral kasneje zapuščino izročiti zakonitemu dediču, zato pravimo da v času visečnosti pogoja, dediščino lahko neomejeno uporablja, ne sme pa prizadeti njene substance. Če se razvezni pogoj ne bo uresničil, lahko pogojno postavljeni dedič pridobi dediščino dokončno in lahko neomejeno z njo razpolaga (samo, če oporočitelj ni določil kaj drugega) Negativni odložni pogoj je razvezni pogoj, če dedič ne bi pred svojo smrtjo mogel pridobiti dediščine (ali volilojemnik volil). POGOJ JE IZPOLNJEN, če spolnitev prepreči dedič (volilojemnik) za katerega pogoj pomeni omejitev, POGOJ NI IZPOLNJEN, če spolnitev prepreči dedič (volilojemnik), ki mu je spolnitev pogoja v korist

Če je dedič postavljen z ZAČETNIM ROKOM pridobi dediščino ko pride določen časovni trenutek ali ko preteče določen čas. Če je dedič postavljen s KONČNIM ROKOM, dediščino pridobi z oporočiteljevo smrtjo ampak ko preteče čas mora to izročiti zakonitemu dediču. To velja samo v dvomu, da zapustnik ni določil kaj drugega. 3.3.6.2. NALOG / MODUS Gre za to da zapustnik tisti osebi, ki ji nekaj nakloni iz zapuščine, potem naloži tudi kako obveznost, ki naj jo ta oseba izpolni. Gre za breme za to osebo, rečemo mu nalog ali modus. S tem DP nalogom (ni enako kot OP nalog) oporočitelj naloži volilojemniku ali dediču naj opravita določeno ravnanje, vendar v tem primeru ni osebe ki bi lahko v lastnem interesu izsilila to ravnanje/ izpolnitev. To ravnanje ne rabi imeti premoženjskega značaja. Nalog se od pogoja razlikuje, ker zavezuje na določeno ravnanje. Če bi govorili o ravnanju obremenjenega v korist določene osebe, bi ta dobil terjatev na izpolnitev, in to potem ne bi bil nalog, ampak volilo. Pri nalogu zapustnik terja nekaj v svojo korist (npr. skrb za grob). Če zapustnik postavi nedovoljen /nedopusten / nemogoč/ nemoralen nalog, ali je ta sam s sabo v nasprotju (perpleksni pogoj/ nalog), takrat se bodo ti šteli za nezapisane – šteje se, kot da jih oporočitelj NI določil. Oporoka bo ostala v veljavi kot da teh nalogov ni določenih. Nalog lahko oporočitelj odredi v lastnem interesu ali v korist tretje osebe, skupine ali vrste oseb, interesu skupnosti. Kdor je obremenjen z nalogom mora to izpolniti v času, ki ga je oporočitelj določil, če pa časa ni določil, mora izpolniti TAKOJ. Če naloga NE izpolni, izgubi dediščino ali volilo. 3.3.7. IZVRŠITELJ OPOROKE Lahko oporočitelj v oporoki določi eno ali več oseb kot IZVRŠITELJE oporoke. Ta oseba mora imeti poslovno sposobnost, lahko je pravna ali fizična oseba – zavezana je kot oporočiteljev mandatar. Funkcija izvršitelja je STROGO OSEBNA in NEPRENOSLJIVA. Izvršitelj sodišču predloži račun o svojem delu. Lahko zahteva povračilo stroškov in nagrado za delo ampak tudi odgovarja za škodo, ki jo stori z malomarnim opravljanjem dela.

48

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Izvršitelj mora skrbeti za zapuščino (za popis in cenitev, za shranjevanje premičnih stvari,...), mora upravljati zapuščino (v okviru redne uprave lahko razpolaga s posameznimi zapuščinskimi predmeti), mora poskrbeti, da se poravnajo zapustnikovi dolgovi, izpolnijo volila in nalogi in nasploh skrbi da se oporoka izvrši tako, kot je to hotel oporočitelj. Njegova funkcija preneha, ko OPRAVI NALOGO – če njegovo delo ni v redu ali ne izpolnjuje pogojev, ga lahko sodišče pred potekom zapuščinskega postopka razreši. Če ga razreši ne more določiti novega izvršitelja, lahko pa določi začasnega skrbnika, če je to nujno.

3.4.

SHRANJEVANJE, PREKLIC IN REKONSTRUKCIJA OPOROKE

3.4.1. SHRANJEVANJE ZD ureja samo shranjevanje oporoke pri sodišču in shranjevanje listin o ustni oporoki – drugega ne omenja, ker je to stvar oporočitelja. Shranjevanje ima samo dejanski pomen – za veljavnost oporoke je IRELEVANTNO. Ima pa učinek veljavne oporoke uničena, izgubljena, skrita, založena oporoka, če jo lahko rekonstruiramo. Oporočitelj se lahko odloči, da bo sam shranil oporoko (to lahko stori za vsako oporoko), da jo bo izročil v shranjevanje drugi osebi ali depozitni ustanovi (druga oseba je lahko tudi oporočna priča, ki ji je bila naklonjena korist iz zapuščine) ali da bo oporoko shranil pri notarju. 3.4.2. PREKLIC Oporočitelj lahko oporoko vsak čas prekliče (v celoti ali samo delno). Ne more skleniti pogodbe, s katero se zaveže, da nekega določila oporoke ne bo preklica. IZRECNI PREKLIC OPOROKE (revocatio expressa) = prekliče tako, da svojo voljo izjavi v katerikoli obliki, v kateri se lahko napravi oporoka. Napravi oporoko, njena vsebina pa je samo preklic prejšnje oporoke – zato morajo biti izpolnjeni vsi pogoji za veljavnost oporoke!!. V tem primeru po oporočiteljevi smrti nastopi dedovanje po zakonu (ali cele zapuščine ali samo dela). MOLČEČI PREKLIC OPOROKE (revocatio tacita) = prekliče tako, da napravi novo oporoko v kateri s svojim premoženjem razpolaga drugače kot v prvi oporoki. Če nova oporoka ni veljavna, velja prejšnja oporoka, slednja velja tudi, če je oporočitelj novo oporoko uničil ali preklical kako drugače. Za tak preklic gre tudi, če oporočitelj oporoko uniči ali kadar jo uniči druga oseba z odobritvijo in vednostjo oporočitelja (uniči se lahko le pisna oporoka). 

DOMNEVA O PREKLICU zaradi konkludentnih dejanj za oporočna določila o volilu = volilo velja za preklicano, če je oporočitelj odtujil ali porabil predmet volila ali če je ta predmet drugače prenehal obstajati za oporočiteljevega življenja ali če je bil po naključju uničen po njegovi smrti = ta domneva ne velja, če se izkaže drugačna oporočiteljeva volja

3.4.3. REKONSTRUKCIJA Domneva o preklicu zaradi uničenja oporoke NE velja, če je oporoka uničena po naključju ali z dejanjem druge osebe, brez vednosti ali volje oporočitelja. Oporoka ima pravne učinke, če se jo da rekonstruirati. Rekonstrukcija poteka na zapuščinski obravnavi ali v pravdi. Rekonstrukcija = tisti, ki se sklicuje na oporoko (dedič, volilojemnik) mora dokazati, da je obstajala ta oporoka (ampak je uničena, skrita,...), da je bila sestavljena v obliki, ki jo predpisuje zakon in so 49

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

obstajali drugi pogoji veljavnosti ter dokazati vsebino oporoke oz. določila oporoke na katero se sklicuje.

4. DEDOVANJE – PODROBNO 4.1.

DEDNOPRAVNE POGODBE

Pogodbe, s katerimi pogodbenik kakorkoli prevzema obveznosti oz. se zavezuje glede razpolaganja s premoženjem, ki ga bi imel ob smrti. Te pogodbe so praviloma neveljavne – NIČNE. V to skupino dednopravnih pogodb uvrščamo:     

Dedna pogodba Skupna oporoka Fideikomisarična substitucija Pogodba o vsebini oporoke Pogodba o odpovedi neuvedenemu dedovanju (ta je izjemoma pri nas VELJAVNA!!)

Na podlagi izrecnih določb ZD neveljavni 2 pogodbi: DEDNA POGODBA () in POGODBA O VSEBINI OPOROKE. 



Dedna pogodba je pogodba s katero nekdo zapušča svojo zapuščino, celotno ali zgolj del, svojemu sopogodbeniku ali komu drugemu, tretji osebi. Sklenjena je med živimi ampak za primer smrti – to pomeni, da je izpolnitev te pogodbe zadržana do smrti enega od pogodbenikov. Od oporoke se razlikuje po tem, da lahko oporoko enostransko spreminjamo in prekličemo, dedne pogodbe pa ne moremo enostransko. Pogodba o vsebini oporoke je pogodba s katero se nekdo zaveže, kaj bo v oporoko določil ali česa nebo določil, kaj bo preklical, ipd.

Edina veljavna dednopravna pogodba je SPORAZUM (POGODBA) MED PREDNIKOM IN POTOMCEM O ODPOVEDI DEDIŠČINI, ki bi šla potomcu PO PREDNIKOVI SMRTI. Potomec mora biti star 18let in razsoden. Taka odpoved načeloma velja tudi za potomčeve potomce, razen v primeru, ko je bilo v tem sporazumu o odpovedi dediščini (vnaprejšnji odpovedi dedovanja) ali kakšnem drugem sporazumu določeno drugače. Te pogodbe so bile do l. 2001 vsebovane v ZD, sedaj jih določa OZ – pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja (izročilna pogodba) in pogodba o dosmrtnem preživljanju. Ti pogodbi sta sedaj obligacijskopravni, ker gre za razpolaganje s premoženjem, ki ga ima pogodbenih za časa življenja. 4.1.1. POGODBA O IZROČITVI IN RAZDELITVI PREMOŽENJA (IZROČILNA POGODBA) Je pogodba INTER VIVOS – o razpolaganju s premoženjem med živimi. Prednik s to pogodbo izroči in razdeli svoje premoženje (običajno nepremičnine, zemljišča, zgradbe) med svoje potomce, posvojence in njihove potomce. Po vsebini gre za darilno pogodbo, ki pa ima že po samem zakonu določene posebnosti. Stranke te pogodbe se namreč lahko z njo dogovorijo tudi o določenih posebnih obveznostih za prevzemnike premoženja:  

Npr. lahko si izročitelj zase, za svojega zakonca ali koga drugega izgovori užitek na tem premoženju V naravi ali denarju (poljuben znesek) 50

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011 

Ana VRAN

Lahko se dogovorijo tudi za dosmrtno preživljanje

Če je užitek ali kakšna oblika dosmrtne rente dogovorjena za izročitelja in njegovega zakonca skupaj, gre v primeru smrti izročitelja ali zakonca ta doživljenjska renta V CELOTI drugemu od njiju. Ta pogodba mora biti sklenjena v obliki NOTARSKEGA ZAPISA (nista pa potrebni 2 priči). Lahko so sopogodbeniki izročitelja SAMO tiste osebe, ki bi lahko po njem dedovale kot dediči prvega dednega reda (potomci katerekoli stopnje, zakonec ali ZZS partner). Vse te osebe, razen zakonca, se morajo z izročitvijo in razdelitvijo premoženja STRINJATI. To pomeni neke vrste vnaprejšnje dedovanje, gre za dedovanje pred smrtjo zapustnika (successia anticipata). Posledica takšnega pravnega posla je, da sopogodbeniki iz ta izročilne pogodbe po smrti zapustnika NIMAJO nikakršnih dednopravnih zahtevkov glede tega izročenega in razdeljenega premoženja. Izročeno in razdeljeno premoženje za življenja ne spada v zapuščino – ne tvori zapuščine v trenutku zapustnikove smrti. Ob sklenitvi izročilne pogodbe štejemo, da se ti sodediči odpovedo bodoči dedni pravici glede tega premoženja. To pomeni, da se z izročilno pogodbo v naprej uredijo premoženjska razmerja, ki bi se sicer urejala po izročiteljevi smrti, in sicer se urejajo s tistimi osebami, ki bi po izročitelju (predniku) dedovale, če te pogodbe ne bi bilo. Iz take narave pogodbe bi izhajalo dejstvo, da so pogodbeniki izročitelja samo tisti ZAKONITI dediči, ki bi bili tudi dejansko v konkretnem primeru poklicani k dedovanju po predniku – dediči IN CONCRETO. 

Sodna praksa je zavzela drugačno stališče – te specifične narave izročilne pogodbe (da gre za nek način vnaprejšnjega dedovanja), te lastnosti sodna praksa ne upošteva in prevladuje stališče, da je lahko sopogodbenik izročitelja tudi potomec, ki v konkretnem primeru ne bi dedoval po predniku (da je lahko sopogodbenik tudi vnuk, pravnuk, pod pogojem da še živi njegov otrok ali vnuk).

Jamčevanje med osebami, ki jim je to premoženje bilo razdeljeno in izročeno, podobno kot ga poznamo pri dedovanju – jamčijo druga drugi, za vse napake premoženjskih objektov (ki so jih pridobile) in to enako, kot jamčijo sodediči po delitvi dediščine. Potomec se lahko ob sklepanju izročilne pogodbe, z izročitvijo dela premoženja ali celotnega premoženja NI soglašal. Če so deli premoženja, kljub temu bili izročeni drugim sodedičem, se bodo izročeni deli premoženja šteli za DARILA, ki so bila sodedičem dana za življenje. To pomeni, da lahko pride do vračunanja daril (izročenega premoženja) v dedni delež tega potomca – izročeno premoženje se bo upoštevalo pri ugotavljanju vrednosti zapuščine. To bo veljalo tudi, ko se izročitelju po tem, ko sklene takšno pogodbo, rodi nov otrok (postane na novo roditelj) ali se pojavi naknadno dedič, ki je bil razglašen za mrtvega (razen, če bi se te oseben z izročitvijo naknadno strinjale), sicer izročitev ne bo veljavna. Zakonec izročitelja ima poseben položaj – zato da bo izročilna pogodba veljavna, NI potrebno, da je pri tej izročitvi upoštevan tudi izročiteljev zakonec. Zakonca lahko izročitelj pri tej pogodbi v CELOTI spregleda – ni nujno da ga kakorkoli upošteva – zato je položaj tega zakonca nekoliko slabši od položaja drugih sodedičev po prvem dednem redu (zapustnikovi potomci). Zakonec ima, za razliko od potomcev, samo pravico NUJNEGA deleža – ta se obračuna od obračunske vrednosti zapuščine.

51

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Enak položaj pri dedovanju, kot ga ima zakonec, ki ni bil upoštevan pri pogodbi, pa ima lahko v določenih primerih tudi POTOMEC. Gre za potomca, ki je moral izročitelju vrniti tisto, kar je prejel ob izročitvi, če se je ta potomec po sklenitvi pogodbe bodisi proti izročitelju ali njemu bližnji osebi neprimerno obnašal:   

PREKLIC IZ HUDE NEHVALEŽNOSTI o Po temeljnih moralnih načelih bi bilo nepravično, da bi ta oseba prejeto obdržala OSEBA NI DAJALA DOGOVORJENE PREŽIVNINE o Oseba, kateri bi to premoženje bilo dano, je kršila svojo preživninsko odgovornost NI PORAVNALA OSEBA IZROČITELJEVIH DOLGOV (čeprav se je k temu izrecno zavezala ob sklepanju izročilne pogodbe)

Če pa potomec ne bi izpolnil kakih drugih bremen, ki so mu bila določena s tako pogodbo, je določeno, da o takem vprašanju določi sodišče – sodišče presodi vse okoliščine (kakšno breme je prevzel, zakaj ga ni izpolnil, koliko je res težko izpolniti tako breme) in bo določilo ali mora potomec vrniti prejeto stvar ali pa bo določil, da ima izročitelj zgolj pravico prisilno izterjati pravico tega bremena. Tudi izročilno pogodbo je mogoče PREKLICATI ampak razlogi za preklic niso enaki kot pri darilni pogodbi. Razlogi za preklic so: 



HUDA NEHVALEŽNOST PREVZEMNIKA o Prevzemnik se po tem, ko mu je bilo premoženje izročeno z izročilno pogodbo, do izročitelja ali njegovih bližnjih obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi to izročeno premoženje obdržal (555. / I. OZ) o Tega vprašanja sodna praksa še vedno ne obravnava tako rigorozno NEIZPOLNJEVANJE POGODBENIH OBVEZNOSTI (s strani prevzemnika)

4.1.2. POGODBA O DOSMRTNEM PREŽIVLJANJU Pri tej pogodbi elementov dednopravne pogodbe NI – gre za izključno obligacijsko pogodbo INTER VIVOS (med živimi). Dajatev ene pogodbene stranke je dajanje preživljanja do smrti, protidajatev (za dano preživljanje do smrti) je neko premoženje (celotno premoženje osebe, ki bo preživljanje ali samo del) – zlasti gre za nepremično premoženje. Gre za nepremičnine preživljanca, ki jih ima OB SKLENITVI te pogodbe!! Izročitev premoženja (kot nasprotna dajatev) je odložena do smrti preživljanca!! Ta pogodba spada v skupino ALEATORNIH POGODB – štejemo jo lahko za tvegano, aleatorično pogodbo. To pa zato, ker obveznost ene od strank NI v trenutku sklenitve pravnega posla, obseg dajatev dajalca preživljanja NI v celoti poznan. Preživljanec bo gotovo umrl, ne vemo pa kdaj. Zato v tem primeru NI dovoljeno, ne pride v poštev uveljavljanje t.i. čezmernega prikrajšanja. Če ugotovimo da pri tej pogodbi ni bilo odplačnosti (da ni šlo za darilno pogodbo) potem tudi nujni dediči preživljanca NE bodo mogli zahtevati razveljavitve pogodbe zaradi dopolnitve morebitnega prikrajšanega nujnega deleža (seveda pod pogojem, da se ne dokaže, da gre za darilno pogodbo, ker če ne velja, da je ta pogodba odplačen pravni posel). 

Za darilo gre, ko je že jasno, da dajatev na strani preživljanca bistveno presega dajatev na strani preživljalca. Drugi razlog pa je, da je bil tak dejansko tudi name pogodbenih strank, da 52

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011



Ana VRAN

sta že pogodbo sklepali z darilnim namenom in ne z odplačnim namenom obstoja dosmrtnega preživljanja. Zelo pomembno je, kako presojamo ta darila. CIGOJ – za izpodbojno darilo moramo šteti tisti del izpolnitve preživljanca, ki naj bi bil po poslovnem namenu strank ob sklenitvi pravnega posla neodplačen (ker je npr. preživljanec zelo star,...), relevanten je sam pravnoposlovni name, ki sta ga stranki imeli. Glavni problem pravnoposlovnega namena je, da ga je zelo težko dokazati – zato imamo objektivizirano rešitev, v skladu s katero naj se kot izpodbojno darilo obravnava razlika med izpolnitvijo preživljanca in protivrednostjo, ki jo je ta dobil do smrti preživljalca.

Po sodni praksi so lahko stranke te pogodbe tudi osebe, ki so se sicer dolžne medsebojno preživljati po predpisih družinskega prava – zakonci, otroci in starši. Če se sklene preživljanje v korist otroka kot preživljanca (da je otrok tisti, ki se zaveže dati neko premoženje in ga nekdo drug preživlja do smrti) tudi velja, da NI potrebno pridobiti soglasje CSD, ker se šteje, da ne gre za premik v otrokovem premoženju oz. za nek večji poseg v njegove premoženjske interese. OBLIČNOSTNE ZAHTEVE so enake kot pri izročilni pogodbi, torej mora biti pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena v obliki NOTARSKEGA ZAPISA. Se pa lahko preživljanec (kdor preživljanje dobiva) zaveže, da s svojim premoženjem NE bo razpolagal, da s tem premoženjem, ki je predmet pogodbe dejansko ne bo razpolagal (kar sicer ni njegova zaveza, dolžnost) – če se zaveže k nerazpolaganju, se bo to vpisalo v zemljiško knjigo, in sicer bo šlo za vpis prepovedi odsvojitve ali obremenitve nepremičnine. Tega preživljanja se ne obravnava tako striktno v smislu dosmrtnega preživljanje – se lahko uporabi tudi, ko se oseba ne zaveže dajati preživnino ampak se lahko zaveže, da bo SKRBEL ZA OSEBO preživljanca, da bo skrbel za njegovo PREMOŽENJE (ali pa oboje) – to stori proti obljubi dediščine. Vse to lahko tudi štejemo za pogodbo o dosmrtnem preživljanju ampak je obljuba dediščine napačno uporabljena, ker tukaj nimamo dednopravnih elementov in ni dedovanja ampak gre zgolj za obligacijskopravne elemente. Stranki se lahko dogovorita tudi za SKUPNOST ali SKUPNOST premoženja – ali eno ali drugo ali oboje hkrati. Preživljalec ne bo odgovarjal za dolgove preživljanca po njegovi smrti, razen v primeru, če bi se o tem posebej drugače dogovorila, sicer pa temu ni tako (ker ne gre za dedovanje) – odgovornost je podana samo v primeru izrecnega dogovora o tem. Premoženje, ki je del te pogodbe se v trenutku, ko sopogodbenik umre IZLOČI iz zapuščine, že prej pripade osebam, ki so sklenile to pogodbo kot obligacijskopravni posel. RAZLOGI za RAZVEZO pogodbe:  

SPORAZUM strank Tudi na ZAHTEVO ene ali druge stranke (iz kakšnega od razveznih razlogov): o Razlog TEŽKE OMAJANOSTI RAZMERJA med strankama, ki sta vzpostavili življenjsko skupnost o Razlog, če druga stranka NE IZPOLNJUJE svojih obveznosti o Razlog t.i. SPREMENJENIH RAZMER (rebus sic stantibus)  Razmere so se v konkretnem primeru tako spremenile, da bi bila izpolnitev obveznosti ene od strank nemogoča ali znatno otežena 53

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Pogodbo RAZVEŽE sodišče. Pri razlogu omajanosti razmerja se (podobno kot velja za ZZ) KRIVDA za omajanost razmerja NE upošteva – tudi tista oseba, ki je kriva za omajanost razmerja lahko poda zahtevo. Ni pomembno, kdo je povzročil omajanost. Ne more zahtevati razveze pogodbe tista stranka, ki pa drugi stranki dejansko preprečuje, da bi pogodbo izpolnila. PRAVNE POSLEDICE (OZ jih ne določa posebej) – ker gre za kondikcijski zahtevek, zakon za vsako pogodbo ne določa posebnih posledic. V skladu s tem zahtevkom velja, da mora stranka vrniti VSE prejeto, če pa to ni možno, se vrne vrednost dosežene koristi – ko nekdo nekaj dobi, glede na podlago, ki je kasneje odpadla. Pod predpostavkami, ki veljajo za odškodninsko odgovornost se postavi odškodninski zahtevek če obstajajo pogoji za določitev krivde. Vračati je potrebno plodove in zamudne obresti, to velja tudi, glede danih daril, povrnejo se tudi vsi potrebni in koristni potroški. Včasih se lahko zgodi, da bo sodišče (kljub temu, da so nastopile spremenjene razmere, ki otežujejo izpolnitev) po lastni presoji ali na predlog ene ali druge stranke, sodišče tako pogodbeno razmerje, raje kot razvezalo, PREOBLIKOVALO (ga spremenilo) – npr. spremeni pravico preživljanca v kakšno obliko dosmrtne rente, če to ustreza eni in drugi pogodbeni stranki. Na ta način se skuša pravni posel ohraniti pri življenju. Zakon posebej določa, kaj se zgodi v primeru, da umre preživljalec (če umre preživljanec se izpolni končna posledica pogodbe) – pogodba s smrtjo preživljalca načeloma NE preneha ampak v to pogodbo vstopijo dediči preživljalca, in sicer posebej določa kateri so lahko ti dediči, ki vstopijo (dediči PRVEGA DEDNEGA REDA – zakonec, potomci, posvojenci in njihovi potomci, ki so dejansko poklicani k dedovanju, dediči IN CONCRETO). Vse to velja pod pogojem, če dediči V TO PRIVOLIJO!!! Če v to ne privolijo je posledica ta, da se POGODBA RAZVEŽE. Glede pravnih posledic razveze je odločilno, ali se ti dediči niso odločili za vstop v to pogodbo, ker niso sposobni dajati preživljanja ali pa bi bili sposobni dajati to preživljanje pa tega ne želijo: 



Če je razlog za zavrnitev vstopa v pogodbo svojega pravnega prednika v tem, da dediči ne morejo sprejeti pogodbenih obveznosti (nimajo dovolj sredstev) imajo pravico, da se jim NADOMESTI vrednost dosedanjega preživljanja (da se jim povrne tisto, kar je njihov pravni prednik že dal v obliki preživljanja preživljancu) – zakon tukaj napačno govori o odškodnini, saj gre za KONDIKCIJSKI in ne odškodninski zahtevek. Sodišče bo odločalo po prostem preudarku, gledalo bo dejansko premoženjsko stanje dedičev. Če dediči imajo možnost preživljanja ampak tega ne želijo, se jim ta vrednost, že dana s strani pravnega prednika, NE nadomestijo, ker se šteje, da bi lahko vstopili v razmerje in na koncu dobili to premoženje.

4.1.3. POGODBA O PREUŽITKU Po določilih ODZ se je ta pogodba včasih obravnavala pod imenom izročilna pogodba – ne mešaj teh dveh izrazov. Ta pogodba se v praksi uporablja največkrat na kmetijah, ko so npr. kmetje, lastniki kmetij zaradi starosti, bolezni, obnemoglosti morali / hoteli prenehati s kmetovanjem in so želeli to svoje premoženje prepustiti osebi, ki nadaljuje s tem delom na kmetiji. Ob izročitvi tega premoženja so si te osebe izgovorile določene dajatve ali storitve.

54

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

S to pogodbo se preužitkar zaveže (že za življenja) prenesti na prevzemnika LASTNINSKO PRAVICO na določenih nepremičninah in premičninah, ki so namenjene za rabo ali uživanje teh nepremičnin. Prevzemnik pa se zaveže, da bo preužitkarju do njegove smrti nudil določene storitve oz določene dajatve – da ga bo oskrboval z določenimi življenjskimi potrebščinami, dal določene denarne dajatve, nudil stanovanje. Tudi da pogodba je aleatorna, trajanje prevzemnikove obveznosti ne more biti v naprej ocenjeno. Ne moremo v naprej oceniti vrednosti njegove izpolnitve, ker se ne ve, kdaj bo preužitkar umrl. Zato tukaj pride v poštev primerna uporaba pravil aleatornih pogodb. Ne pride v poštev uporaba čezmernega prikrajšanja. Za veljavnost se zahteva sklenitev v obliki NOTARSKEGA ZAPISA. Tudi pri preužitku obstaja možnost, da se lahko zabeleži v zemljiško knjigo – ustanovi se stvarna pravica v korist preužitkaraja (stvarno (realno) breme) – če prevzemnik prevzete nepremičnine odsvoji, je za izpolnitev obveznosti iz pogodbe o preužitku odgovoren tudi novi pridobitelj. Preužitkarska pogodba se tudi lahko RAZVEŽE. Če pogodbeni stranki živita skupaj (in je njuno razmerje omajano, postane skupno življenje nevzdržno) lahko vsaka od njiju zahteva razvezo pogodbe. Razlog za razvezo je tudi, da druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti, kot je bilo to dogovorjeno s pogodbo. Če se pogodba razveže se bodo tudi tu uporabile določbe OZ o neupravičeni pridobitvi (na voljo je KONDIKCIJSKI zahtevek), vsaka stranka lahko zahteva povračilo danega ali nadomestitev vrednosti. Tudi tukaj gre sporno razmerje razveze na sodišče – OZ o možnosti, da sodišče razmerje spremeni in preoblikuje, izrecno ne govori – teorija opozarja in pravi, da je tukaj (zaradi podobne situacije kot pri dosmrtnem preživljanju) možna analogna uporaba določb 561. in 562. ČLENA OZ.

4.2.

ZAPUŠČINA BREZ DEDIČA

O njej govorimo ko se zanesljivo ve, da dedičev ni ali pa da so se sicer znani dediči odpovedali dediščini ali so dedno nevredni oz. jih je zapustnik razdedinil, ali pa ni znano ali je kaj dedičev (se ne ve kje so). V takem primeru bo sodišče izdalo oklic. Opravilo bo oklicni ali ediktalni postopek v katerem bo pozvalo morebitne dediče po določenem zapustniku naj se v roku enega leta priglasijo k dedovanju. Ta oklic bo sodišče nabilo na oglasno desko in objavilo v Uradnem listu. Če se v tem roku ne oglasi nihče kot potencialni dedič in so nastopili kateri od prej naštetih razlogov (da jih ni,..) bo sodišče razglasilo to zapuščino brez dedičev za državno last. sodišče bo to storilo s posebnim sklepom o domiku/izročitvi tega premoženja državi (to ni sklep o dedovanju, pri nas države ne štejemo za dediča, primerjalno pravno pa je lahko zadnji dedič). In sicer se to izroči pristojnemu organi RS. Če bi se oglasil dedič ko bi zapuščina že prešla v državne roke ima še vedno pravico zahtevati zapuščino, lahko jo zahteva s pomočjo dediščinske tožbe v roku 1 leta od takrat ko je izvedel za svojo pravico in za posestnika te stvari. Najkasneje (objektivni rok) pa 10 let od zapustnikove smrti, oz. razglasitve oporoke, če gre za oporočno dedovanje. Zapuščina brez dediča preide v državno lastnino v trenutku zapustnikove smrti, v celoti (z aktivo in pasivo) in neposredno od zapustnika. Država mora poravnati dolgove zapustnika, izpolniti volila in izvršiti naloge, ki jih je zapustnik določil v oporoki – odgovarja do višine vrednosti zapuščine. Za 55

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

odgovornost države se analogno uporabljajo določbe, ki veljajo za dediča, ne velja pa določba, da dedič, ki se je dediščini odpovedal, za zapustnikove dolgove ni odgovoren, saj se namreč država NE MORE ODPOVEDATI DEDOVANJU. Odgovarja s podedovanim premoženjem in z lastnim premoženjem (celotno premoženje, pro viribus hereditatis). INSTITUT STEČAJA ZAPUŠČINE = te določbe veljajo v vseh primerih prezadolžene zapuščine, ne samo tedaj, ko pridobi država zapuščino brez dedičev. Sicer bi upniki zapuščine brez dediča nedopustno privilegirani nasproti drugim upnikom. Uporabljajo se pravila OZ glede zastaranja terjatev – zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Všteva se čas, ki je pretekel v korist zapustnika in čas pretekel po zapustnikovi smrti (v korist njegovega pravnega naslednika).zastaranje je zadržano zaradi nepremagljivih ovir, zaradi katerih upnik ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti (npr. smrt upnika, neznan pravni prednik,...).

4.2.1. ODGOVORNOST DRŽAVE ZA ZAPUSTNIKOVE DOLGOVE Država ne odgovarja nič drugače kot dedič – odgovarja za zapustnikove dolgove do višine vrednosti zapuščine ki jo je pridobila. Enaka odgovornost je zato ker gre za podoben prehod premoženja na državo ( kot prehod premoženja na dediče). Ravno tako pridobiti zapuščino derivativno (od zapustnika), zato tudi odgovarja za njegove dolgove z lastnim in podedovanim premoženjem. Odgovarja do višine ugodnosti podedovanega premoženja. A ona se ne more odpovedati dediščini (do te odpovedi prihaja zlasti ko je zapuščina prezadolžena). To pa zato ker je bistveno da je na koncu nek subjekt ki bo uredil pravna razmerja ki jih je ustvaril zapustnik (saniral dolgove). Država ravno tako odgovarja s podedovanim in svojim celotnim premoženjem. V praksi je to lahko problem – fraza: »država je slab gospodar«. Zato imajo nekatere tuje države sprejeto ureditev da država odgovarja le s podedovanim premoženjem (NEM), pri nas velja enako kot za dediča (svoje + podedovano premoženje). Država mora poravnati dolgove zapustnika, izpolniti volila in izvršiti naloge, ki jih je zapustnik določil v oporoki. Za dolgove, volila in bremena odgovarja do višine vrednosti zapuščine.

4.3.

PRIDOBITEV DEDIŠČINE IN ODPOVED DEDIŠČINI

4.3.1. PREHOD DEDIŠČINE NA DEDIČE Pri nas se dediščino pridobi po sistemu ipso iure, pridobimo jo na podlagi zakona v trenutku zapustnikove smrti. To pomeni da ni potrebno nikakršno izjavno ravnanje, ni treba da dediči izjavijo da dediščino sprejmejo. Domneva se da jo sprejemajo. Lahko pa to domnevo izpodbijejo tako da izjavijo da dediščine ne sprejemajo, ali se ji naknadno izrecno odpovedo, ta odpoved velja ex tunc, od uvedbe dedovanja naprej. S trenutkom zapustnikove smrti, z uvedbo dedovanja, postane dedič subjekt pravic in obveznosti, ki jih je imel zapustnik. Pridobi stvarne in obligacijske pravice, postane tudi posestnik iz zapuščine – postane dobroverni posestnik tudi, če zapustnik ni bil dobroveren, če dedič ni vedel in ni mogel

56

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

vedeti. Trenutek uvedbe dedovanja (DELACIJA) je izenačen s trenutkom pridobitve dediščine (AKVIZICIJA), zato, da zapuščina ni brez subjektov (da ni ležeče zapuščine). Nasproten našemu je sistem sprejema dediščine ali ležeče zapuščine. Za ta sistem je značilno da bo dedič zapuščino pridobil takrat ko jo bo izrecno sprejel. Sistem ležeče zapuščine se imenuje tako, ker od trenutke uvedbe dedovanja – delacije, do sprejema dediščine – akvizicije, obstaja obdobje ko zapuščina leži, se ne ve ali jo bo dedič dedoval, zapustnik pa je že umrl. Ta zapuščina nima subjekta. 4.3.2. ODPOVED DEDIŠČINI IN SPREJEM DEDIŠČINE 4.3.2.1. ODPOVED DEDIŠČINI Pri nas lahko IZJAVO O ODPOVEDI dediščini dedič poda do konca zapuščinske obravnave. ODPOVED DEDIŠČINI je izjava volje, ki jo dedič poda ob zapustnikovi smrti o tem, da ne želi biti dedič – z njo izpodbije domnevo, da dediščino sprejema (drugače obvelja DOMNEVA, da osebe, poklicane k dedovanju, dediščino sprejemajo). Možna je odpoved dediščini v korist določenega dediča – gre za izjavo o odstopu dednega deleža; za sprejem dednega deleža in sočasno razpolaganje z njim. Odpoved neuvedenemu dedovanju nima pravnih učinkov, izjema velja le za potomca, ki se lahko v sporazumu s prednikom odpove dediščini, ki bi mu šla po prednikovi smrti (odpoved bodoči, pričakovani dediščini). Izjavo mora podati najkasneje do konca postopka na prvi stopnji – ko sodišče izda sklep o dedovanju. Dedič, ki je razpolagal s celo zapuščino ali z njenim delom, se dediščini ne more več odpovedati!!! Šteje se, da je MOLČE SPREJEL DEDIŠČINO ali sprejel dediščino s konkludentnim dejanjem (pro herede gestio). Ni nujno, da je dedič ravnal kot subjekt zapuščine in zato se dediščini še lahko odpove. Ne more se dediščini odpovedati dedič, ki je že podal izjavo o sprejemu dediščine. Ta odpoved velja za odpovedujočega dediča in za njegove morebitne potomce, razen v primeru da dedič izrecno izjavi da se odpoveduje le v lastnem imenu – dediči ne pridobijo dediščine proti svoji volji (to jim zagotavlja naše pravo). Takšna ureditev je v teoriji kritizirana, ker : 



Na ta način volja pravnega prednika (dediča ki se odpoveduje) v celoti izniči pomen in vlogo same vstopne pravice o To pa ni v skladu z načelom da dedujejo potomci na podlagi vstopne pravice iure proprio (svojepravno) – da morajo tudi sami ves čas izpolnjevati pogoje za dediče o Če dedujejo neodvisno od pravnega prednika, bi morali tudi dedovati po vstopni pravici neodvisno od volje pravnega prednika Ta rešitev tudi ni v skladu z načelom da se zakoniti dedni red, ki ga določa zakon (zakonito dedovanje) lahko spremeni le po oporočiteljevi volji - napiše oporoko s katero spremeni zakonito dedovanje.

Ugotavlja se da je ta določba relikt neomejevalne roditeljske pravice. Ostaja iz starih časov ko je bilo jasno da pater familias odloča o usodi cele družine. Po našem pravu ni potrebna privolitev CSD, čeprav gre lahko za velik premik v premoženje otroka. 4.3.2.1.1. DEDNA TRANSMISIJA Gre za primere ko dedič umre pred koncem zapuščinske obravnave, pred izdajo sklepa o dedovanju, pa se v tem času ni odpovedal dediščini (morda se je hotel a je prej umrl) pravimo da ta pravica da se 57

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

odpove dediščini PREIDE NA NJEGOVE POTOMCE. To je dedna transmisija v sistemu ipso iure pridobitve dediščine. Odpoved pravici odpovedati se dediščini – ko sprejmeš dediščino se dedič s tem odpove pravici odpovedi dediščini. Pravica do odpovedi je upravičenje dedne pravice, ki ob smrti tega dediča preide na njegove dediče kot sestavni del njegove zapuščine. 4.3.2.1.2. PRAVNA POSLEDICA DANE ODPOVEDI Se šteje da odpovedujoči SPLOH NI POSTAL DEDIČ. Dedni delež oporočnega dediča gre zakonitim dedičem (če ni oporočitelj določil kaj drugega, npr. postavil substituta). Lahko pride tudi do akrescence (prosti delež priraste deležem sodedičev). Dedni delež zakonitega dediča, ki se je odpovedal v lastnem imenu – šteje se da je dedič umrl pred zapustnikom, kar pomeni, da dedujejo njegovi potomci na podlagi vstopne pravice ali pride do akrescence (če ni potomcev). Če velja odpoved tudi za potomce, ti ne morejo dedovati. Tudi volilojemnik se lahko odpove volilu (veljajo enaki pogoji kot za odpoved dediščini) – razlika je ta, da potomci legatarja, nimajo NOBENE PRAVICE do legata, razen če je bila oporočiteljeva volja drugačna. 4.3.2.2. SPREJEM DEDIŠČINE S tem dedič odpravi negotovost ali bo ostal dedič ali ne. Ta izjava o sprejemu pomeni ODPOVED PRAVICI ODPOVEDATI SE DEDIŠČINI!!! IZRECNO lahko odpove tako, da poda ustno izjavo na sodišču (zapiše se v zapisnik) ali pisno izjavo. Oboje mora biti podpisano s strani dediča (ali zastopnika) – overitev podpisa samo v dvomu o verodostojnosti. MOLČEČI sprejem dediščine – dedič stori dejanje, ki kaže na to, da hoče ostati dedič (pro herede gestio). Sem ne štejemo ukrepov za ohranitev zapuščine in ukrepov redne uprave. 4.3.2.3. DEDNA IZJAVA Dedna izjava je torej pomembna. To je izjava s katero se dediščini odpovemo ali jo sprejmemo. Je enostranski pravni posel inter vivos in kot tak mora izpolnjevati vse pogoje za njegovo veljavnost. Biti mora podana poslovna sposobnost dediča (popolna poslovna sposobnost)8, predpisana je tudi oblika te izjave – treba jo je podati pred zapuščinskim sodiščem, lahko pa tudi pred katerim koli okrajnim sodiščem. Podpisati jo mora sam ali njegov zastopnik. Dedna izjava, ki jo poda poslovno popolnoma nesposobna oseba je NIČNA. Izjava mora izražati pravo in resnično voljo dediča – če ne lahko odpoved izpodbija (zahteva razveljavitev). Tudi sodišče lahko razveljavi dedno izjavo, če dejstva od katerih je odvisna neveljavnost izjave, niso sporna. Dedna izjava tudi ne more biti delna. Če bi bila takšna se sploh ne bi upoštevala, in bi se dedovalo kot da ne bi bila dana (na primer da sprejmeš če premoženje brez dolgov). Izjava je lahko podana samo

8

Za izjavo dediča, ki je dopolnil 15let in še ni polnoleten ali za osebo, ki ji je bila poslovna sposobnost delno odvzeta se zahteva VNAPREJŠNJE soglasje, dovoljenje ali vsaj kasnejša odobritev staršev/skrbnika ali tudi CSD

58

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

za celo dediščino ali za dedni delež. Odpoved ne more biti delna. Lahko se pa dedič odpove dedovanju na podlagi oporoke / zakona ali zahteva samo nujni delež. Ni dovoljeno dati izjave pod kakšnim pogojem/ rokom ali z bremenom. Odpoved v korist določenega dediča se ne šteje za odpoved dediščini ampak za izjavo o odstopu dednega deleža. Dedno izjavo tudi ni mogoče preklicati, spremeniti– je nepreklicna izjava. Lahko pa se jo izpodbija iz klasičnih razlogov. Stanje, nastalo z izjavo, je dokončno – definitivna pridobitev ali izguba dediščine. 4.3.3. PRAVNI POLOŽAJ DEDIČA V trenutku zapustnikove smrti ni še gotovo, ali bo dedič zapuščino obdržal ali ne (lahko se odpove) – to vpliva na njegov pravni položaj. Čas, ko je negotovo ali bo dediščino obdržal ali ne je ta čas DELIBERACIJSKI ROK. Tak dedič je ZAČASNI DEDIČ (če je pa dediščino že sprejel ali ni pravočasno podal izjave o odpovedi je to DOKONČNI DEDIČ). 4.3.3.1. POLOŽAJ ZAČASNEGA DEDIČA Je imetnik pravic in obveznosti – ne sme izvrševati vseh upravičen, ki iz teh pravic izvirajo in spolniti vseh obveznosti (tako ohrani svojo možnost odpovedi dediščini). Ne sme razpolagati s celo zapuščino (s substanco ali temeljnimi sestavinami zapuščine) in ne sme nastopati v pravdi glede zapuščine ali zapuščinskih predmetov kot tožnik ali toženec. Lahko s soglasjem sodišča razpolaga s substanco samo če je za to upravičen po oporoki ali če je potrebno poravnati stroške ali odvrniti škodo (ostane pravica do odpovedi veljavna). Lahko pa opravi ukrepe za ohranitev zapuščine in ukrepe tekoče uprave (razpolaganje s plodovi, uporaba dohodkov, zapuščinskega denarja za tekoče potrebe zapuščine). Ne odgovarja s svojim premoženjem za dolgove zapustnika, ker še ne pride do združitve njegovega premoženja z zapuščino. Ima položaj upravitelja zapuščine – v razmerju do sodedičev ga glede dejanj, ki jih je napravil za ohranitev zapuščine in za tekočo upravo, obravnavamo kot poslovodjo brez naročila (negotiorum gestor). 4.3.3.2. POLOŽAJ DOKONČNEGA DEDIČA Izvršuje vsa upravičenja iz pravic in odgovarja za zapustnikove obveznosti (v višini vrednosti dednega deleža). Lahko toži in je tožen, je legitimiran za pravdo ex lege (ker je zapustnik umrl in so nanj prešle zapustnikove pravice in obveznosti v trenutku smrti). Drugače je pri izvršbi, kjer mora dedič, ki zahteva izvršbo (podlaga je izvršilni naslov, kjer je zapustnik izenačen kot upnik) s sklepom o dedovanju dokazati prehod zapustnikove terjatve nanj. S tem sklepom mora tudi dokazati, da je zapustnikov dolg prešel na dediča. Razpolaganja dediča so neveljavna, če se ugotovi, da ni pravi dedič.

4.3.4. ZAČASNI SKRBNIK ZAPUŠČINE Treba ga je postaviti ko ob prehodu zapuščine na dediče pride do kakršnih koli težav. Zakon navaja dva primera, ko je treba postavit takega skrbnika: 59

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011  

Ana VRAN

Ko imamo neznane dediče, ali se ne ve če je kaj živih dedičev oz. ni znano njihovo prebivališče (ni nikogar, ki bi skrbel za zapuščino) Ko je to potrebno o Dediči poklicani k dedovanju ne morejo ali nočejo skrbeti o Pride do spora kdo je dedič o Se ne morejo sporazumeti o upravljanju zapuščine o So upniki zahtevali ločitev zapuščine od premoženja dedičev o Je dedič nasciritus ali pravna oseba v ustanavljanju

Postavi ga zapuščinsko sodišče, vendar bo o tem moral obvestiti CSD, ki lahko če presodi da je to potrebno postavi tudi drugega skrbnika. Če so dediči znani ali znanega prebivališča jih je potrebno o postavitvi začasnega skrbnika obvestiti. Če je dedičev več, skrbi skrbnik za zapuščino v interesu vseh dedičev kot celote (vse dediče se gleda kot eno samo stranko) – v pravdi nastopa v imenu in za račun vseh dedičev, stranka so vsi dediči skupaj (NUJNO ENOTNO SOSPORNIŠTVO). 4.3.4.1. PRAVICE IN DOLŽNOSTI SKRBNIKA Mora tožiti ali biti tožen, izterjevati terjatve, izplačevati dolgove in zastopati dediče. Skrbeti mora za zapuščino, jo upravljati v korist vseh sodedičev, razpolaga z zapuščinskimi stvarmi in pravicami (v okviru redne uprave in ohranitve zapuščine) in dediče ta skrbnik tudi zastopa. Ima torej status SKRBNIKA ZA POSEBNE PRIMERE (mora imeti za ravnanja, ki presegajo okvir rednega poslovanja in upravljanja, SOGLASJE CSD). Njegova funkcija bo prenehala, ko bo prenehal razlog zaradi katerega je bil skrbnik postavljen – ko postane sklep o dedovanju pravnomočen (preidejo vsa upravičenja na dediče), ko postane zapuščina državna lastnina (poseben sklep) ali če postavi sodišče na predlog dedičev upravitelja zapuščine.

4.4.

SODEDIČI

4.4.1. SODEDIŠČINA V praksi se bo pogosto dogajalo da bomo imeli več dedičev – govorimo o sodedičih in dediščinski skupnosti. Ta nastane med sodediči v trenutku zapustnikove smrti. Nastane glede določenega premoženja, to je dediščina. Traja dokler sodediči te dediščine medsebojno ne razdelijo – do trenutka razdelitve dediščine. Zakon ne opredeljuje kakšna je pravna narava te dediščinske skupnosti, a jo teorija jasno uvršča v ročno skupnost – gre za skupno lastnino sodedičev na stvareh iz zapuščine (pri kateri deleži na stvari niso določeni). Gre za dejansko skupnostno upravljanje z predmeti iz zapuščine. Zakon jo kot takšno imenuje, ne opredeljuje pa pravne narave. Pove pa da je upravljanje in razpolaganje s to dediščino skupno. 

 

Skupnost nastane samo med sodediči in ne tudi med dediči in drugimi osebami, ki jim gre kakšna korist iz zapuščine in ne med dediči in nujnim dedičem (ki mu je bil določen nujni delež in je s tem bil popolno krit njegov nujni delež) Tak nujni dedič pridobi določene predmete v velikosti svojega nujnega deleža v trenutku smrti zapustnika in ne sodeluje pri delitvi dediščine Če pa nujni delež ni poravnan, lahko zahteva da se mu dopolni iz vseh sestavin zapuščine in je zato udeležen v skupnosti sodedičev 60

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Načeloma morajo glede upravljanja in razpolaganja soglašati, a lahko pod določenimi pogoji vsak od sodedičev s svojim dednim deležem razpolaga tudi v času ko še obstaja ta dediščinska skupnost. Po svoji pravni naravi je nedeljena, kolektivna skupnost, oz je tej skupnosti najbolj podobna, najbolj se približuje skupnoročni skupnosti. Pri sodediščini je najbolj pomembno da so subjekt dediščine vsi dediči kot celota. To pomeni da gredo vsem dedičem skupaj pravice in obveznosti, ki tvorijo zapuščino. Ne more pa sodedič razpolagati z deležem na posamičnem zapuščinskem predmetu. Ker sodedič dodelitve zapuščine na posamezni zapuščinski stvari nima nikakršnega deleža. Njegov dedni delež pomeni imeti določeno dedno pravico – imeti pravico na vseh pravicah in obveznostih, ki sestavljajo zapuščino. Nima pa npr. pravice na hiši, ki jo je podedoval. Zapuščinske stvari niso v solastnini dedičev – za solastnino je značilno da obstajajo idealni deleži na nerazdeljeni stvari. Mi pa govorimo o skupni lastnini – podobno kot pri zakoncih. Tu pa velja pravilo da deleži na stvareh niso določeni, so pa vedno določljivi. Deleži torej niso deljeni, deljena pa je naša dedna pravica. Deljeni so dedni deleži glede zapuščine kot celote. Kot zbir vseh obveznosti ki sestavljajo zapuščino. A obstaja neka razlika s skupnim premoženjem zakoncev – tam ni nič deljeno, ne sama pravica, ne objekt pravice. Pri dediščinski skupnosti pa je deljena dedna pravica, medtem ko pravica na posamičnih stvareh ni deljena. Model je torej tu modificiran. Drugače pa je ko pride do delitve. Z delitvijo zapuščine lahko vsak sodedič v skladu z velikostjo svojega dednega deleža dobi določeno stvar v svojo IZKLJUČNO LASTNINO, če je možno, če je tako soglasje med sodediči, se med njih razdeli pravice, tako da vsak od njih dobi pravico ali stvar v svojo izključno last. O delitvi zapuščine pa govorimo tudi ko zaradi nesoglasja med sodediči ali narave stvari ne pride do fizične delitve, ampak pravne delitve – ko sodediči postanejo solastniki posamičnih solastninskih stvari. Razdelijo si v razmerju s svojimi dednimi deleži. S samim sklepom o dedovanju s katerim sodišče ugotovi kdo je dedič in kak je njegov dedni delež s tem sama ipso facto delitev zapuščine še ni opravljena. Sam sklep o dedovanju še ne pomeni nujno tega da je prenehala dediščinska skupnost. Z njim dejansko sodišče le ugotovi v kakšnem razmerju dedujejo sodediči. Dedičem torej določi dedne deleže, ne določi pa deležev na posamičnih zapuščinskih stvareh. To je predmet same delitve zapuščine. Lahko se sodediči o delitvi dogovorijo v zapuščinskem postopku, takrat bo delitev opravljena – sprejmejo dedni dogovor, ko ni spora, nesoglasja, o delitvi,.. Dokler se dejansko dediščina ne razdeli torej med sodediče, do takrat se lastninska pravica na nepremičninah, ki tvorijo zapuščino vpiše v ZK na ime vseh sodedičev kot njihova skupna lastnina – podobno kot je urejeno v ZZZDR, da se vpiše nepremičnina kot skupna last po nedoločnih deležih. Ko se opravi ta delitev se vpis prilagodi dejanskemu stanju opravljene delitve. 4.4.2. PRAVICE IN OBVEZNOSTI SODEDIČEV V TAKI SKUPNOSTI

61

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Najprej morajo z dediščino upravljati in razpolagati skupno, sporazumno. Vsa dejanja opravljanja torej morajo izvajati skupno in soglasno, to velja tako za primere redne kot izredne uprave, za razpolaganje s posameznimi stvarmi dediščine in za razpolaganje s pravicami. Le izjemoma bo lahko eden od sodedičev sprejel kak ukrep brez soglasja ostalih: -

Primeri zavarovanja zapuščine pred nevarnosti (eden od sodedičev odvrne grozečo nevarnost, itd.

Razpolaganje zajema tudi nastopanje v sporih glede zapuščine kot celote ali glede posameznih dediščinskih stvari, lahko tožijo ali so toženi vsi sodediči kot celota (vsi sodediči skupaj). IZJEMA je sodedič, ki je zapustnikov upnik ali dolžnik, je v sporu iz takega razmerja nasprotnik vsem ostalim sodedičem. Nerazdelno in solidarno odgovarjajo za zapustnikove dolgove - vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža. 4.4.3. UPRAVITELJ DEDIŠČINE Sicer pa to predpisano skupno upravljanje z zapuščino lahko praksi prinaša probleme – lahko jih je veliko, so iz različnih koncev, so različnih mnenj kako upravljati. Zato se v takih primerih lahko ponudita dve možno rešitvi, kako olajšati razpolaganje in upravljanje z zapuščino: -

-

Te probleme lahko reši že sam oporočitelj – lahko se posluži izvršitelja oporoke o Ta lahko pomeni veliko razbremenitev sodedičev – določi njegove obveznosti da upravlja, skrbi za zapuščino, do njene delitve, ko se sodediči dogovorijo ali pa ne razdelijo o Postavi ga v oporoki Če pa ni določil tega instituta, si lahko sodediči pomagajo tako da prepustijo upravljanje zapuščine posebnemu upravitelju zapuščine o Lahko ga bodisi postavijo sami sodediči, če se vsi sodediči strinjajo o Lahko pa ga postavi sodišče, na predlog vsaj enega od sodedičev  To bo v primeru ko se sodediči ne morejo sporazumeti o upravi, lahko se sporazumejo o upravitelju, a ne o tem kdo naj bo upravitelj o Upravitelj je lahko kdo od sodedičev, lahko je več sodedičev skupaj, lahko je pa tretja oseba o Upravlja dediščino za vse dediče, stori vse v okviru redne uprave, upravičen je razpolagati z dediščinskimi stvarmi (če je zapustnik to določil v oporoki ali je to potrebno da se poravnajo stroški in povrne škoda)  Ne more tožiti ali biti tožen, razen če gre za pravdo iz poslov redne uprave o Ni organ sodišča, je pooblaščenec vseh sodedičev in njim odgovarja za svoje delo

4.4.4. RAZPOLAGANJE Z DEDNIM DELEŽEM PRED RAZDELITVIJO ZAPUŠČINE Pred samo delitvijo dediščine lahko dedič odstopi svoj dedni delež , tako da ga odstopi sodediču, lahko pa tudi tretji osebi. Sodediči lahko odstopi na dva načina:

62

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011 -

Ana VRAN

Z pisno in overjeno pogodbo – pred novelo je bilo določeno sodno overjena. Danes se razlaga – obličnost je zagotovljena ko se overi podpis na pogodbi. Z dedno izjavo o odpovedi dediščini v korist določenega dediča – lahko jo po izrecni določbi ZD podamo na zapuščinski obravnavi, ali izven nje pred katerim koli okrajnim sodiščem (pomembno da je stvarno pristojno torej, ne krajevno). To izjavo štejemo za sprejem dediščine. Pomeni da si dediščino sprejel in jo sočasno odstopil sodediču.

V obeh primerih gre za popolni ali delni prenos dednega deleža – če delež odstopi tretji osebi se zaveže, da bo po delitvi (razdružitvi dediščinske skupnosti) izročil tretjemu zapuščinske predmete, ki predstavljajo njegov dedni delež. 4.4.4.1. ODSTOP DEDNEGA DELEŽA TRETJI OSEBI, KO DEDIŠČINA NI RAZDELJENA V tem primeru štejemo da se je sodedič samo zavezal da bo po razdelitvi zapuščine dejansko izročil svojemu sopogodbeniku (tretji osebi) te predmete, ki predstavljajo njegov dedni delež. 

Pri odstopu sodediča govorimo da sodedič prenese na sodediča svojo dedno pravico, sodedič vstopi v njegov pravni položaj, prvi prenese na drugega celoten položaj, ki izhaja iz dedne pravice– gre za univerzalno pravno nasledstvo (ne pa samo za pridobitev premoženja, ki ga je podedoval sodedič). To lahko stori ker gre za dediča, ki je eden od dednih upravičencev. Sodedič odgovarja za zapustnikove dolgove in za spolnitev volil ne samo v razmerju lastnega dednega deleža ampak tudi v razmerju deleža, ki mu ga je sodedič odstopil.

Pri tem prenosu, pa oseba ni sodedič zato je drugače. S pogodbo o odstopu dednega deleža se dejansko za odstopajočega sodediča vzpostavi zgolj obveznost da po opravljeni delitvi izroči to kar bo pripadlo njemu, svojemu sopogodbeniku. »Delež« je tisto premoženje, zapuščinski predmeti, ki jih sodedič dobi ob delitvi dediščine po velikosti svojega dednega deleža. Sopogodbenik ki je tretja oseba, ne more vstopit v dediščinsko skupnost. Sopogodbenik dodelitve zapuščine nima nobene posebne pravice, ima pa pravico da po delitvi dediščine zahteva predmete za katere se je s sodedičem dogovoril. Ker ni v dediščinski skupnosti tudi nima pravice zahtevati prenehanja skupnosti oz. delitve zapuščine. To pravico ima samo sodedič – ta ki je svoj dedni delež odsvojil. Ta sodedič tudi po odsvojitvi svojega dednega deleža tretji osebi, še vedno odgovarja kot sodedič tudi za zapustnikove dolgove. Na ta način se uveljavlja izjema da lahko sodedič razpolaga s svojim deležem, tudi če dediščina še ni bila razdeljena – to pri skupnem premoženju zakoncev to ni mogoče. Ne vemo kolikšen je delež vsakega. Imamo domnevo pol-pol, a lahko sodišče ugotovi drugačno stanje. 4.4.5. PRENEHANJE SKUPNOSTI Praviloma preneha z delitvijo dediščine – to pomeni da se predmeti zapuščine, vrednost zapuščine razdeli med sodediče v razmerju z njihovimi dednimi deleži. Ko se dediščina razdeli se do tedaj skupno premoženje sodedičev spremeni v posamično premoženje vsakega od sodedičev med katere smo razdelili to skupno premoženje. Za vsakega posebej se to posamično premoženje spoji z njegovim preostalim premoženjem. Ob delitvi dediščine lahko pride tudi do vračunavanja volil in daril v dedni delež. Govorimo o institutu kolacije. Pravimo da se uveljavlja neko načelo enakopravnega obravnavanja vseh zakonitih dedičev. 63

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Delitev dediščine lahko zahtevajo samo sodediči, ni nujno da vsi skupaj, ampak lahko kdorkoli od njih kadarkoli zahteva, razen ob nepravem času (npr. določen čas nek sodedič ne more sodelovati pri delitvi, lahko pa bo kasneje). 

 

Lahko jo zahteva sodedič postavljen z razveznim pogojem ali končnim rokom (ne pa tudi z odložnim pogojem ali začetnim rokom – ker do nastopa roka / pogoja še ni pridobil dediščine) Zahtevek za delitev dediščine se šteje za molčeči sprejem dediščine Delitev ni mogoča, dokler niso rešena predhodna ali sporna vprašanja, zato se razdeli dediščina šele, ko je zapuščinska obravnava končana

Ali lahko pogodbeno ustanovimo skupnolastniško skupnost? Profesorica meni da v zakonu tega nič ne omejuje. Pravica zahtevati delitev dediščine ne zastara. 4.4.5.1. IZVEDBA DEDIŠČINE ZD nima posebnih določb o izvedbi same delitve dediščine. Uporabljajo se določbe SPZ o delitvi skupne stvari (zlasti 70. ČLEN SPZ na podlagi 72./V. SPZ). Način same delitve dediščine lahko določijo sodediči sami – lahko se dogovorijo kakšna naj bo delitev in jo sami potem tudi izpeljejo. Govorimo o izvensodni delitvi zapuščine. Delijo na temelju DELILNE POGODBE – potrebno soglasje vseh sodedičev. Izrecno določilo zapustnika v oporoki o načinu delitve dediščine sodedičev ne zavezuje – če pa je postavil oporočitelja mora ta skrbeti, da se delitev izpelje tako, kot je določil oporočitelj – ne sme biti v nasprotju s kogentnimi predpisi. Posamezni dedič lahko delilno pogodbo izpodbija po pravilih ki veljajo za dvostranske pravne posle inter vivos (zaradi sile, grožnje, zmote). Če dogovor o delitvi ni dosežen lahko sodediči zahtevajo da delitev izvede sodišče. Določi način delitve in bo delitev tudi opravilo – gre za sodno delitev. Če so med dediči sporne dejanske okoliščine, nepravdno sodišče prekine postopek in napoti stranke na pravdo (po pravnomočnosti odločbe pravdnega sodišča nepravdno sodišče nadaljuje postopek in razdeli dediščino). Opravila se bo v nepravdnem postopku: -

-

FIZIČNA DELITEV o Najprej se preveri če je možna fizična delitev (vsakemu se dodeli nekaj), če ta ni mogoča, ali pa je mogoča samo ob izrazitem zmanjšanju te stvari, bo sodišče odločilo da se opravi civilna delitev CIVILNA DELITEV o Posamezni deli se bodo prodali in izkupiček se razdeli med sodediče o Ta izraz uporabljamo tudi za primere ko bi en od sodedičev prevzel celotno zapuščino in bi deleže ostali sodedičev izplačal v denarju o To je možno če je oporočiteljeva volja taka ali se s tem strinjajo sodediči o Sodišče tega ne more določiti kot najbolj pametno rešitev

4.4.5.2. DODELITEV NEKATERIH PREDMETOV ZAPUŠČINE DOLOČENIM DEDIČEM Na zahtevo dediča, ki je živel in pridobival skupaj z zapustnikom, lahko sodišče odloči, da se mu dodelijo iz zapuščine posamezne premične ali nepremične stvari ali skupne stvari, s tem, da drugim sodedičem izplača vrednost teh stvari v denarju in v določenem roku. Tukaj ne gre samo za 64

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

zapustnikove potomce/posvojence/njihove potomce ali posvojence ampak gre za dodelitev premoženjskih predmetov, ki so tudi dejansko in ne samo formalno pripadali zapustniku, ker niso rezultat prevzemnikovega prispevanja – prevzeti deli zapuščine se prevzemniku vračunajo v njegov dedni delež. Sodediču, ki je z zapustnikom živel v skupnem gospodinjstvu, lahko sodišče na njegovo zahtevo dodeli gospodinjske predmete, s katerimi zadovoljuje svoje vsakdanje potrebe. 4.4.5.3. MEDSEBOJNO JAMČEVANJE MED SODEDIČI Gre za jamčevanje tudi po delitvi dediščine. V praksi se ob delitvi dediščine lahko zgodi da en od sodedičev ob delitvi ugotovi da stvar ali pravica ki mu je bila dodeljena ni, ali da je manj vredna ali da gre za terjatev ki je ne bo mogel nikoli izterjat ali je bil predmet uničen. Da se to prepreči je v ZD predvideno, da te škode ne more v celoti prevzeti nase tisti od sodedičev, ki je dobil tako pravico v sklopu svojega dednega deleža. Zato se ta primanjkljaj porazdeli med vse sodediče, v sorazmerju z velikostjo njihovih dednih deležev. Tej porazdelitvi škode ustreza institut jamčevanja dedičev. JAMČIJO si za to: -

-

Da stvar ki jo dobi en od sodedičev nima pravnih napak o Dedič lahko zahteva, da mu drugi sodediči povrnejo izgubo v sorazmerju s svojimi dednimi deleži, tudi sam pa nosi del škode (glede na svoj dedni delež) Da nima skritih fizičnih napak o Dediči so dolžni povrniti nanje odpadli del škode Da je terjatev ki je dodeljena enemu od sodedičev dejansko obstaja in da jo lahko izterjamo o Obveznost jamčenja za obstoj in izterljivost terjatve traja 3LETA od opravljene delitve o Obveznost za terjatve, ki zapadejo v plačilo po delitvi pa 3LETA od zapadlosti

Sicer bo potrebno ponovno opraviti primerno razdelitev dediščine. 4.4.5.4. DRUGI NAČINI PRENEHANJA SKUPNOSTI Včasih pa bo do prenehanja dediščinske skupnosti prišlo ipso facto: 



Zapuščina se kot celota znajde v rokah ene same osebe o V tem primeru ni več potrebno opravljati delitve dediščine o Sodediči, udeleženci dediščinske skupnosti, odsvojijo celotno zapuščino osebi, ki ni sodedič o Lahko se nanj prenese aktiva zapuščine s posamičnimi akti o Prevzemnik mora sprejeti tudi pasivo zapuščine Vsi dedni deleži se znajdejo v rokah ene osebe o Ko vsi sodediči pred delitvijo sočasno ali sukcesivno prenesejo svoje dedne deleže na enega sodediča, s pogodbo o odstopu dednega deleža ali z izjavo o odpovedi dediščini v korist določenega sodediča o Tak sodedič postane edini upravičenec do zapuščine o Drugi dediči so še vedno solidarno odgovorni za dolgove, zato ostanejo v določeni skupnosti po pasivni strani 65

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

4.5.

Ana VRAN

ODGOVORNOST DEDIČEV ZA ZAPUSTNIKOVE DOLGOVE

4.5.1. PRAVNI TEMELJ IN VRSTE ODGOVORNOSTI Ta odgovornost je osebna. Ne glede na to ali imamo enega ali več dedičev. Bistvo te odgovornosti se kaže v tem zapustnikov upnik terja poplačilo svoje terjatve ne proti zapuščini ampak proti dediču (enemu ali več). Dedič odgovarja za zapustnikove dolgove ne samo s podedovanim, ampak tudi lastnim premoženjem. Vse pa zgolj do višine podedovanega premoženja. Njegova odgovornost je torej po višini omejena, glede na to s čim odgovarja pa neomejena. Zato govorimo o osebni odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove. Gre za omejitev dedičeve odgovornosti po vrednosti, ne pa tudi po vrsti premoženja, zato govorimo o odgovornosti pro viribus hereditatis. V določenih izjemnih primerih pa bo lahko dedič odgovarjal po drugem pravilu – cum viribus hereditatis. To pomeni zgolj s podedovanim premoženjem. Tako odgovarja ko bodo zapustnikovi upniki zahtevali ločitev zapuščine oz. separacijo bonorum – 143. ČLEN ZD. Upniki želijo ločiti premoženje zapustnika in dediča, ki se v trenutku smrti zapustnika združita. Njegovi upniki se lahko bojijo da bo ta združitev šla njim na škodo. Tega se bodo bali če bo dedič prezadolžen. Ta separacija pomeni da se bodo lahko poplačali zgolj iz zapuščine. Ne bodo se mogli poplačati iz premoženja dediča. Poznamo pa tudi odgovornost ultra vires hereditatis – pomeni neomejeno odgovornost dediča za zapustnikove dolgove. Takšne ureditve naše pravo v nobenem primeru ni sprejelo. Tu ni omejena ne višina odgovornosti za dolgove, ne po premoženju s katerim se jamči. Poznana je takrat ko dediči ne izkoristijo beneficium inventarii – pravna dobrota možnost opraviti popis dediščine. V teh sistemih oseba ki ne izkoristi tega instituta, lahko pride do neomejene odgovornosti in tak sistem je veljal tudi v naši predvojni ureditvi – po starem ODZ. Pri nas popis zapuščine ni obligatoren, zato tega ni. Če imamo več dedičev kot dolžnike za zapustnikove dolgove. V tem primeru je po našem pravu predpisana solidarna odgovornost za zapustnikove dolgove. To pomeni da bo eden od sodedičev lahko odgovarjal za celoten dolg zapustnika, če se bo upnik odločil za njega. Upnik ne sme biti na slabšem ker je njegov dolžnik umrl in ima zdaj več dedičev. Ta pa kar plača več, kolikor bi mu pripadlo glede na njegov dedni delež, lahko terja nazaj z regresnim zahtevkom od sodedičev. Ne more pa noben od sodedičev odgovarjati več kot znaša višina njegovega dednega deleža. Ne glede na to ali je dediščina razdeljena ali ne. Lahko pa oporočitelj razdeli dolgove med sodediče tudi v drugačnem razmerju – tako določi kakšen dedni delež lahko oni dobijo. 4.5.2. ZAPUSTNIKOVI DOLGOVI IN DOLGOVI ZAPUŠČINE Odgovornost za dolgove zapustnika – obveznosti, ki izhajajo iz samega zapustnika, ne glede na pravni temelj nastanka. Večina preide na dediče – dediči odgovarjajo tudi za dolgove zapuščine (vrednost pomoči se navadno izloči iz zapustnikovega premoženja). Obveznosti nastanejo po smrti zapustnika (po uvedbi dedovanja) – stroški pogreba, stroški popisa in ocenitve zapuščine (NE pa tudi stroški pravd glede dedovanja,…). Obveznost je tudi v izpolnitvi volil in nalogov ampak za te obveznosti veljajo posebna pravila. 4.5.2.1.

OBSEG ODGOVORNOSTI IN POGOJI ZA ODGOVORNOST 66

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Če deduje EN SAM DEDIČ odgovarja za dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (pri stvareh gledamo prometno vrednost). Dedič odgovarja tudi s tistim zapuščinskim premoženjem, ki se je našlo kasneje. Vrednost se ugotavlja s popisom in cenitvijo premoženja – v pravdi ali v upravnem postopku.  

Družinska pokojnina po zapustniku NI podedovano premoženje Zavarovalnina iz življenjskega zavarovanja NI podedovano premoženje

Če je VEČ DEDIČEV so ti nerazdelno, solidarno odgovorni za zapustnikove dolgove do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev že izvršena ali ne. Zapustnikov upnik lahko terja plačilo dolga od kateregakoli sodediča ampak samo do višine vrednosti njihovega deleža, ali pa zahteva plačilo od nekaterih ali od vseh sodedičev po poljubnih deležih. Če je sodedič upniku plačal več kot nanj odpade dolga glede na delež, lahko od sodedičev zahteva povračilo. Z vračunanjem volil ali daril se velikost dednega deleža, kot alikvotnega dela dediščine NE spremeni. Zato sodedič odgovarja za dolg tudi v primeru, če zaradi vračunanja ne dobi ničesar iz zapuščine. Dedič ki se mu darilo ali volilo vračuna, ni dolžan nič vrniti, če je darilo ali volilo večje kot njegov dedni delež. Kdor se je dediščini odpovedal ne odgovarja za dolgove. Odgovarja pa dedič, ki se je dednemu deležu odpovedal v korist določenega sodediča, saj izjava o taki odpovedi šteje za sprejem dednega deleža in sočasno odstop deleža sodediču. Če je dedič bil postavljen pod odložnim pogojem odgovarja za dolg samo če se pogoj izpolni (oz ko nastopi rok, če je postavljen z začetnim rokom). Če je bil postavljen pod razveznim pogojem odgovarja dokler se ta ne izpolni (oz dokler se ne izteče rok, če je postavljen s končnim rokom). 4.5.2.2.

UPRAVIČENCI DO KORISTI IZ ZAPUŠČINE, KI ODGOVARJAJO ZA DOLGOVE ZAPUSTNIKA Nujni dedič je pravi dedič in zato odgovarja za zapustnikove dolgove solidarno z drugimi oporočnimi in nujnimi dediči do višine vrednosti svojega nujnega deleža. Višina vrednosti je takšna, kot če bi dobil poleg čistega nujnega deleža še del zapuščine, ki ustreza znesku pasive, ki odpade na nujni delež (kosmati nujni delež). Volilojemnik ne odgovarja za dolgove oporočitelja, lahko pa oporočitelj določi, da odgovarja ampak potem odgovarja samo do višine vrednosti volila. Če gre potomcem del premoženja kot rezultat njihovega prispevanja ali v korist katerih se izločijo gospodinjski predmeti NE odgovarjajo za dolgove. RS odgovarja za zapustnikove dolgove tako kot dediči – do višine vrednosti zapuščine. Država odgovarja s celotnim premoženjem, tako podedovanim kot lastnim (pro viribus hereditatis). 4.5.2.3. LOČITEV ZAPUŠČINE (ZA ZAVAROVANJE UPNIKOV) Dedič svojim upnikom odgovarja s svojim celotnim premoženjem – podedovanim in tistim, ki ga je imel že prvotno (spojita se). Ločitev zapuščine je sredstvo za zavarovanje interesov zapustnikovih upnikov, saj so v primeru da je dedič prezadolžen, njegovi upniki v boljšem položaju kot zapustnikovi (ker ni zakonske omejitve odgovornosti do višine podedovanega premoženja). Upniki zavarujejo interese tako da zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dediča. Govorimo o 67

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

institutu separatio bonorum (pravna dobrota ločevanja premoženja), ki se je upniki lahko poslužijo v roku 3 mesecev od uvedbe dedovanja (= zapustnikova smrt). Če sodišče tej zahtevi ugodi, pravimo da ima dedič dve vrsti premoženja:  

Kategorija podedovanega premoženja Kategorija njegovega siceršnjega premoženja

Če te ločitve ni se ti dve kategoriji v trenutku uvedbe dedovanja zmešata, potem je vse eno premoženje. Ti dve kategoriji premoženja ostajata ločeni toliko časa kolikor traja postopek poplačila terjatev zapustnikovih upnikov, ki so to ločitev zahtevali. Dokler sta ti kategoriji premoženja ločeni dedič ne more razpolagati s podedovanim premoženjem. Dejansko bo pridobil pravico do zapuščine ko bodo poplačani vsi upniki in bo še kaj ostalo zanj (če bo). Upniki ki zahtevajo ločitev morajo dokazati da za njihova terjatev obstaja ( da imajo terjatev zoper zapustnika), ni pa jim treba izkazati da obstaja nevarnost da terjatev ne bo poplačana. Ločitev velja le za upnike, ki so jo zahtevali ,terjatve drugih pa ne ugasnejo. V času ko sta premoženji ločeni, se dedičevi upniki ne morejo poplačati iz zapuščine. Zapustnikovi upniki pa imajo prednostno pravico pri poplačilu samo iz zapuščinskega premoženja – odgovornost dediča cum viribus hereditatis. Sodišče ne bo dovolilo ločitve zapuščine, če bo dedič te upnike takoj poplačal ali pa če da ustrezno zavarovanje za to poplačilo razen v primeru da to zavarovanje ne zadostuje za popolno kritje terjatev. Ko upniki zahtevajo ločitev, se v skladu z zakonom obvezno opravi popis in cenitev zapuščine. Če je to potrebno, se lahko sprejme še druge ukrepe za preprečitev oškodovanja upnikov – sodišče lahko odredi začasne ukrepe za zavarovanje zapuščine, če meni da je to potrebno. 4.5.2.4. UVELJAVLJANJE ODGOVORNOSTI Če dedič ne plača prostovoljno, lahko upnik zahteva plačilo v pravdi. Toži lahko ne glede na to ali obstaja sklep o dedovanju, s katerim je bil ugotovljen dedič, kajti zapsustnikov dolg (in s tem pasivna legitimacija) nanj preide ipso facto, z zapustnikovo smrtjo. Upnik lahko toži dediča tudi tedaj, ko je sodišče odločilo, da ne bo opravilo zapuščinske obravnave, ker ni zapuščine (saj to ni dokaz, da dejansko zapuščine ni). V našo ureditev se ni prenesel institut, ki je veljal pred 2.svetovno vojno – convocatio creditorum. To je sklic upnikov na zahtevo dediča, zato da bi se ugotovili vsi zapustnikovi dolgovi in poplačale samo prijavljene terjatve. Posledica je bila da je dedič če je poplačal le nekatere od prijavljenih upnikov, odgovarjal tudi drugim prijavljenim upnikom z vsem svojim premoženjem, ne glede na višino svojega podedovanega premoženja.

Dedič lahko poplača terjatev upnika ne glede na obstoj terjatve še kakega drugega upnika. Ni pomembno če s poplačilom enega upnika oškoduje druge. Vse to velja od 1.10.2008 le do trenutka ko je sprožen postopek stečaja zapuščine. Takrat so sprejeli zakon, ki je vpeljal možnost uvedbe STEČAJA ZAPUŠČINE – Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Ta zakon med stečajnimi postopki navaja tudi postopek stečaja zapuščine. Za ta postopek je pristojno okrajno sodišče. Krajevna pristojnost – glede na kraj zapustnikovega stalnega ali začasnega prebivališča (enako kot pri zapuščinskem sodišču).

68

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Postopek stečaja je dovoljeno voditi za zapuščino po vsakem zapustniku. Namen postopka - da je vsem upnikom zapustnika omogoči da iz stečajne mase, dobijo plačane svoje navadne terjatve do zapustnika, hkrati in v enakih deležih. Gre za sorazmerno poplačilo vseh upnikov. NAVADNE TERJATVE so terjatve, ki niso posebej zavarovane, niso niti prednostne (se prve poplačajo – pred navadnimi in podrejenimi), niti podrejene (zadnje , po navadnih). Npr. terjatev na podlagi zakonite preživnine, plače delavcev, odškodnine za poškodbe povezane z delom, odškodnine za znižanje delovne aktivnosti. PREDNOSTNE TERJATVE:    

Plače in nadomestila plač za zadnje 3mesece pred začetkom postopka insolventnosti Odškodnine za poškodbe, ki so povezane z delom pri dolžniku in poklicne bolezni Terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi zakonite preživnine Odškodnina za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal…

STRANKE:   

Zapustnikov dedič (razen če se je dediščini odpovedal) Upniki (če so opravili dejanja v skladu z zakonom – prijavili terjatve,…tudi če je zamudil predpisane roke za ta dejanja, ampak je njegova terjatev priznana) Država (le če je ona dobila zapuščino)

Pri nas je izročitev iure crediti prepovedana. To pomeni da dedič ni upravičen do tega da bi upnikom izročil namesto plačila dolga. V stečajno maso poleg premoženja ki je doseženo z unovčenjem, upravljanjem stečajne mase in izpodbijanjem pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Spadata tudi terjatve do dedičev na podlagi njihove odgovornosti za zapustnikove dolgove ter premoženje, ki je bilo ločeno od dedičevega premoženja. Zastaralni roki tečejo po pravilih OZ. splošni zastaralni rok je 5 let, v zastaranje pa se všteva tudi čas ki je pretekel v prid dolžnikovim prednikom (v korist zapustnika in čas ki je pretekel v korist njegovega pravnega naslednika).

4.6.

ODSVOJITEV DEDIŠČINE

ZD ne govori o odsvojitvi celotne dediščine ampak samo odsvojitev dednega deleža – odstop dednega deleža sodediču pred delitvijo. Pogodba nima učinka odsvojitve dednega deleža kot alikvotnega dela vseh pravic in obveznosti glede zapuščine – na podlagi pogodbe tudi ne pride do neposrednega premika v premoženju pogodbenikov. Dedič (edini) ki pridobi dediščino v trenutku zapustnikove smrti jo lahko V CELOTI odsvoji. V tem primeru dediščina ne preide na pridobitelja per universitatem (kot celota premoženjskih pravic in obveznosti) ampak je taka pogodba samo pravni naslov za pridobitev posameznih sestavin zapuščine. Pogodba se izpolni s posamičnimi akti, ki pomenijo način pridobitve in tako dedič prinese vse aktivne sestavine zapuščine na pridobitelja. Za tako odsvojitev gre samo, kadar odsvojitelj prevzame tudi pasivo zapuščine.

69

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

4.7.

Ana VRAN

VARSTVO IN UVELJAVLJANJE PRAVIC DO ZAPUŠČINE

4.7.1. SREDSTVA V zapuščinskem, pravdnem ali upravnem postopku. Po pravnomočnosti odločbe, izdane v ZP (sklep o dedovanju ali volilu) se lahko pravice do zapuščine (dednopravni zahtevki) uveljavljajo samo v pravdi. ZP ni mogoče ponovno uvesti niti obnoviti. Možnost uveljavljanja dednopravnih zahtevkov v pravdi pomeni korektivno sredstvo za varstvo pravi do zapuščine, ki se v zapuščinskem postopku ni moglo doseči. 4.7.2. ZAPUŠČINSKI POSTOPEK 4.7.2.1. POJEM IN POMEN ZP je celota dejanj strank, sodišča in drugih organov, s katerimi se uveljavljajo, ugotovijo, potrdijo z zapustnikovo smrtjo nastale pravice dedičev in drugih upravičencev. PREDMET postopka je ugotavljanje kdo so dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino,… To sodišče navede v SKLEP o dedovanju ali v SKLEP o volilu. Zapuščinska obravnava je samo najpomembnejši stadij ZP – pripravljalnih dejanj ne opravlja samo sodišče ampak tudi upravni organi. V ZP sodišče posebej zavaruje interese oseb, ki ne morejo same skrbeti za svoje pravice in koristi – da lahko hitro in enostavno uveljavljajo svoje pravice in koristi, da zavarujejo svoje pravice. 4.7.2.2. POMEMBNEJŠA PRAVILA Subsidiarno se uporabljajo pravila pravdnega postopka – če ZD ne določa drugače. ZP se uvede po uradni dolžnosti, kakor hitro sodišče izve, da je kdo umrl, ali da je razglašen za mrtvega. Dejanje matičarja (s smrtovnico obvesti sodišče) je pripravljalno dejanje. Postopek se lahko uvede tudi na predlog strank. STRANKE:      

Dediči in volilojemniki Druge osebe, ki uveljavljajo pravico iz zapuščine Občina Osebe, ki zahtevajo izločitev določene premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja Država, občina, ki je dajala socialno pomoč Upniki zapustnika

Sodišče VES ČAS postopka pazi, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo. Paziti mora, da dosežejo svoje pravice osebe, ki ne morejo same skrbeti za svoje pravice in koristi. Sodišče skrbi, da imajo osebe zakonite ali uradne zastopnike in da ti v redu opravljajo dolžnosti – sodeluje s CSD, sodišče mora CSD obvestiti da obstaja nasciritus, ki bi bil lahko upravičen dedovati in o tem, da ne bo opravilo zapuščinske obravnave, če se med dediči osebe, ki niso sposobne same skrbeti za svoje zadeve in nimajo staršev. SKLEP O DEDOVANJU in poseben SKLEP O VOLILU izda sodišče na podlagi uspeha celotnega obravnavanja, upošteva tudi dokaze, ki so jih predložile stranke in dokaze, ki jih je samo priskrbelo. 70

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

4.7.2.3. PRISTOJNOST ZA POSTOPEK Sodišče RS je IZKLJUČNO pristojno za obravnavanje nepremičnine zapuščine tujega državljana, ČE SO NEPREMIČNINE V RS (enako velja za PREMIČNINO). Osebe brez državljanstva, katerih državljanstva se ne da ugotoviti in osebe s statusom begunca – IZKLJUČNO je pristojno sodišče RS, če je NEPREMIČNINA na ozemlju RS. Pri premičninah velja, da je sodišče pristojno, če so v RS ali če je zapustnik ob smrti imel v RS stalno prebivališče. Za zapuščinsko obravnavo je IZKLJUČNO pristojno sodišče RS. Če je nepremičninsko premoženje SLO državljana v tujini je SLO sodišče pristojno samo če ni po zakonu tuje države, kjer se nahaja premoženje, pristojen drug organ – ZD določa torej pristojnost za zapuščinsko obravnavo glede na LEGO NEPREMIČNINE. Slovensko sodišče na katerega območju je zapustnik umrl, mora domače dediče, volilojemnike in upnike z OKLICEM pozvati, naj v določenem roku priglasijo svoje zahtevke do zapuščine. Če PRIGLASIJO sodišče zapuščine ali njenega dela NE izroči sodišču oz organu tuje države ali pooblaščeni osebi DOKLER ni pravnomočno odločeno o dednopravnem zahtevku oz terjatev ni plačana ali zavarovana. ZD ne določa neposredno STVARNE PRISTOJNOSTI ampak je pristojno redno sodišče in da odloča o pritožbah zoper sklep sodišče druge stopnje. Na prvi stopnji so pristojna OKRAJNA sodišča. Vse odločbe izdaja SODNIK POSAMEZNIK (funkcionalna pristojnost). Krajevna pristojnost se ravna po stalnem ali začasnem prebivališču zapustnika v času smrti. Pristojno je sodišče v SLO, na območju katerega je zapuščina – če je v raznih krajih po SLO pa je pristojno tisto, kjer je pretežni del zapuščine – če zapuščine ni v SLO, določi krajevno pristojnost Vrhovno sodišče. Sodišče je dolžno paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost VES ČAS postopka. Prorogatio fori v zapuščinskem postopku NI dovoljena – stranke ne morejo sporazumno spremeniti stvarne in krajevne pristojnosti sodišča. 4.7.2.4.

PRIPRAVLJANJE ZAPUŠČINSKE OBRAVNAVE

4.7.2.4.1. SMRTOVNICA ZP se vodi na podlagi smrtovnice – to je javna listina, s podatki o smrti določene osebe in drugimi podatki, ki so pravno relevantni za obravnavanje zapuščine umrle osebe. Če je zapustnik prejemal socialno ali drugo družbeno pomoč je treba tudi to navesti in obvestiti ustrezen pristojni organ RS ali občine. Sestavi jo matičar in jo pošlje pristojnemu okrajnemu sodišču. Lahko jo sestavi tudi zapuščinsko sodišče z listino, da je nekdo umrl ali je bil razglašen za mrtvega. Sestavi se tudi, če umrli ni zapustil premoženja ali če se ne ve ali je zapustil premoženje. 4.7.2.4.2. POMEMBNEJŠA DEJANJA 1) POPIS IN CENITEV ZAPUŠČINE – odredi ga zapuščinsko sodišče po uradni dolžnosti, če to zahteva SKRBNIH zapuščine iz upravičenih razlogov. Drugače pa se opravita samo na ZAHTEVO zapustnikovih dedičev, volilojemnikov ali upnikov.  Opravi jo notar ali izvršitelj, ki ga določi ZSOD ali delavec sodišče, ki ga določi sodnik 71

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011  

Ana VRAN

NAVZOČNOST 2H POLNOLETNIH DRŽAVLJANOV Prisostvuje lahko tudi vsaka prizadeta oseba

2) ZAVAROVANJE ZAPUŠČINE lahko odredi sodišče v nujnih primerih v obliki ukrepov. To se izvede tako, da se izroči zapuščino ali njen del v shranjevanje zanesljivi osebi ali se odredi hrambo pri izvršitelju (če gre za gotovino, VP, dragocenosti, hranilne knjižice ali druge pomembne listine). 3) RAZGLASITEV OPOROKE opravi sodišče po smrti zapustnika. Razglasi jo tudi, če ni pristojno za zapuščinsko obravnavo in tudi če oporoka ni veljavna ali obstaja več oporok. Morata pa biti NAVZOČI 2 POLNOLETNI PRIČI, ki sta lahko tudi dediča. Sodišče razglasi pisno oporoko tako, da jo odpre in prebere ter o tem sestavi zapisnik. Razglasi tudi pisno oporoko, ki je izginila ali bila brez zapustnikove volje uničena ampak je potrebno oporoko najprej rekonstruirati, kar pa je možno samo, če je med prizadetimi osebami SOGLASJE, da je oporoka obstajala, soglasje o obliki in vsebini. 4.7.2.4.3. ODLOČITEV SODIŠČA, DA NE BO OPRAVILO OBRAVNAVE Če ZSOD ugotovi, da umrli ni zapustil premoženja ali je zapustila samo premično premoženje in dediči ne zahtevajo naj se obravnava opravi, sodišče odloči, da NE BO OPRAVILO obravnave. Če so se dediči sporazumeli, pomeni, da med njimi obstaja soglasje o tem, kdo so dediči, katero premično premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice gredo dedičem, volilojemnikom in drugim. To pomeni, da dediči lahko takoj izvršujejo vse pravice, ki jim gredo kot dedičem ampak odgovarjajo takoj tudi za vse obveznosti. Na predlog dedičev jim sodišče lahko izda potrdilo, da so dediči. 4.7.2.5.

ZAPUŠČINSKA OBRAVNAVA

4.7.2.5.1. POTEK Opravi se na enem ali na več narokih, kamor se povabi »prizadete« osebe. To so osebe, ki so poklicane k dedovanju po oporoki ali po zakonu in osebe, ki jim je oporočitelj naklonil kakšno korist iz zapuščine + osebe ki imajo pravico do izločitve določene premoženjske mase ali vrednosti iz zapustnikovega premoženja. Povabi se tudi morebitnega izvršitelja oporoke ali začasnega skrbnika zapuščine. V vabilu je navedeno, da lahko osebe do konca postopka podajo izjave o odpovedi dediščini oz sprejemu dediščine in da bo sodišče odločilo o pravicah do zapuščine oseb. Vabilo se vroča po predpisih o vročitvi tožbe v pravdnem postopku. Če sodišče ne ve, ali je kaj dedičev, če so neznani izpelje EDIKTALNI POSTOPEK = povabi se osebe, ki mislijo da imajo pravico do dediščine, naj priglasijo svoj zahtevek v 1 LETU od objave oklica. Če se ne javijo razglasi sodišče s SKLEPOM, da je zapuščina postala lastnina RS. Če se dediči, sicer znani ampak neznanega prebivališča, ne zglasijo se upoštevajo kot dediči a jih na obravnavi zastopa skrbnik. Sodišče rešuje tukaj vsa vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino. O temu odloča, ko dobi od prizadetih oseb potrebne izjave. Zakon zahteva, da mora stranka podati izjavo v navzočnosti druge prizadete stranke. To je izjema od načela audiator et altera pars, ki sicer velja v pravdnem postopku.

72

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Sodno poravnavo je mogoče skleniti glede uveljavljanja pravice nujnih dedičev do nujnega deleža ali glede pravice zapustnikovih potomcev, ki so živeli in prispevali skupaj z zapustnikom od izločitve dela zapustnikovega premoženja, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti premoženja. S poravnavo se ZP ne da končati. Če so med strankami sporna dejstva od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, napoti zapuščinsko sodišče stranke na pravdo ali na upravni postopek. So pa določena vprašanja, ki morajo biti rešena v pravdi ali v upravnem postopku:     

Spori o dejstvih od katerih je odvisen obstoj dedne pravice Spori o dejstvih od katerih je odvisna možnost izločitve gospodinjskih predmetov Spori o dejstvih od katerih je odvisna velikost dednega deleža Spori o dejstvih ki so pomembna za dedičevo nevrednost ali razdedinjenje Spori o dejstvu, da se je dedič dedni pravici odpovedal

Če spor nastane zaradi dejanskih okoliščin, zaradi katerih se izpodbija oporoka, je prizadeto stranko potrebno napotiti na pravdo. Če je v pravdi potrebno ugotoviti sporno dejansko okoliščino ali je določena oseba zapustnikov otrok (in zato dedič) ali ne, lahko tako pravdo sprožijo samo osebe, ki so za pravdo po zakonu legitimirane. Spor nastane lahko zaradi velikosti dednega deleža, ali se lahko določena darila / volila vštejejo v dedni delež ali zaradi zahteve, naj se dedni delež zapustnikovega zakonca zmanjša ali tudi poveča v korist otrok ali staršev zapustnika. Sporno vprašanje, ki zadeva samo uporabo prava, reši zapuščinsko sodišče samo. IZJEMA je kadar gre za spor ali spada kakšno premoženje v zapuščino, zlasti če je med dediči spor o izločitvenem zahtevku zapustnikovih potomcev oziroma posvojencev in njihovih potomcev – vedno odloča pravdno sodišče ali upravni organ, tudi če je sporno področje uporabe prava, saj ne izvirajo iz dednopravnega razmerja ampak iz drugih premoženjskih razmerij. Tudi spor o deležu preživelega zakonca na skupnem premoženju se rešuje v pravdi. Če je sporen obseg zapuščine so pasivno legitimirani za pravdo vsi dediči, ki ne priznavajo, da določeni del zapustnikovega premoženja NE spada v zapuščino, ker se tožbeni zahtevek opira na dejansko ali pravno podlago, ki velja za vse dediče. Če sodišče napoti stranke na pravdo ali v upravni postopek, prekine zapuščinsko obravnavo in določi rok, v katerem mora stranka sprožiti pravdo ali upravni postopek. Rok ni prekluziven. Prekinitev traja dokler ni začeti postopek pravnomočno končan. Stranka lahko tudi po pravnomočnosti odločbe izdane v zapuščinskem postopku uveljavlja svoj zahtevek v pravdi ali v upravnem postopku. Če dediči ne oporekajo volilu, lahko izda sodišče, lahko izda sodišče na zahtevo volilojemnika poseben sklep o volilu pred izdajo sklepa o dedovanju. Če nastane spor, napoti sodišče volilojemnika na pravdo ali na upravni postopek ampak ne prekine zapuščinske obravnave. 4.7.2.5.2. 4.7.2.5.2.1.

SKLEP DEDOVANJU VSEBINA

73

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Je MERITORNA ODLOČBA. Sodišče ne izda sklepa o dedovanju, če ni opravilo zapuščinske obravnave, ker ni bilo zapuščine oz ker je bilo v zapuščini samo premično premoženje ali če izroči zapuščino brez dedičev državi oziroma državnemu organu. V sklepu se ugotovi, kdo so zapustnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Obsegati mora:       

Osebne podatke Podatki o premoženju Osebne podatke o dedičih Izrek o volilu Odločitve in omejitve dedne pravice ali pravice do volila Izrek o omejitvi dedovanja po 128. Členu ZD Izrek o izločitvi iz zapustnikovega premoženja

4.7.2.5.2.2. PRAVNA SREDSTVA ZOPER SKLEP Vsem dedičem, volilojemnikom in drugim osebam, ki so v zapuščinskem postopku uveljavljale kakšne pravice do zapuščine se vroči sklep. Zoper ta sklep imajo te osebe pravna sredstva. PRITOŽBA = vložiti jo je treba v 15 DNEH OD VROČITVE SKLEPA. Zadrži izvršitev sklepa, je suspenzivno pravno sredstvo, ima devolutivni učinek. O njej odloča višje sodišče, lahko tudi sodišče prve stopnje po pritožbi samo spremeni sklep o dedovanju ali o volilu, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep. Vrhovno sodišče revizijo zavrača. Zoper pravnomočni sklep o dedovanju ali o volilu lahko vloži javni tožilec ZAHTEVO ZA VARSTVO ZAKONITOSTI (uporablja se ZPP). NI mogoče obnoviti zapuščinskega postopka. 4.7.2.5.2.3. IZVAJANJE IN UČINEK PRAVNOMOČNEGA SKLEPA Sklep je ugotovitvena, deklaratorna odločba. Ne vsebuje nobenega izpolnitvenega oz dajatvenega izreka. Osebe, katerih pravice so ugotovljene v pravnomočnem sklepu o dedovanju ali o volilu, morajo same poskrbeti zato, da pridejo do teh pravic. Uresničitev pravic NI stvar zapuščinskega sodišča. Sodišče ne sme odrediti potrebnih vpisov v zemljiški knjigi in ne sme odrediti, naj se upravičencu izročijo shranjene premičnine, dokler upravičenci ne predložijo dokazov, da so izpolnili ali zavarovali obveznosti, ki jim jih je oporočitelj naložil v korist oseb, ki ne morejo same skrbeti za svoje zadeve in koristi, ali v splošno koristen namen. Pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku če jim po zakonu ni priznana pravica da uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi. Za stranke je razsojena stvar RES IUDICATA. Stranka je v postopku sodelovala, če je bila pravilno povabljena ali jo je zastopal pooblaščenec / skrbnik ali če je sama sprožila postopek oz dala potrebno izjavo o svojem zahtevku. Stranke pravnomočen sklep veže samo, če je njihova pravica dednopravne narave (dedna pravica ali pravica do volila). Stranke, ki so v postopku sodelovale lahko po pravnomočnosti sklepa uveljavljajo svojo LP na delu premoženja, ki je formalno pripadalo zapustniku dejansko pa ne spada v zapuščino. 74

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Stranka ni vezana na pravnomočni sklep o dedovanju (po ZD) in zato lahko uveljavlja svoj zahtevek v pravdi tudi po pravnomočnosti v naslednjih primerih:    

Če jo je sodišče v zapuščinskem postopku napotilo na pravdo ali v upravni postopek Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde oporoka Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pojavi dedič Če so podani pogoji za obnovo po določbah ZPP

Stranka tudi ni vezana na pravnomočni sklep o dedovanju, če njena dedna izjava ne ustreza njeni pravi volji.

5. POSEBNOSTI DEDOVANJA KMETIJSKIH GOSPODARSTEV 5.1.

DEDOVANJE KMETIJSKIH GOSPODARSTEV, KO JE PREDMET DEDOVANJA ZAŠČITENA KMETIJA

Ta ureditev je uresničitev načela iz 67. Člena ustave – zakon naj uredi način pridobivanja in uživanja lastnine na ta način da je zagotovljena njegova socialna, ekonomska in ekološka funkcija. Lastnina naj ne bo le atribut popolne avtonomije ampak naj se z njo zagotavljajo tudi širši interesi. NAMEN = preprečitev drobitve zaščitenih kmetij, omogoči naj dediču, da prevzame kmetijo pod pogoji, ki ga preveč ne obremenjujejo, ustvari naj možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije. Vodilno načelo je, da se Z DEDOVANJEM NE SME PRITI DO NADALJNJE DROBITVE KMETIJ (NAČELO NEDELJIVOSTI KMETIJ OB DEDOVANJU). Izjemoma lahko deduje kmetijo več dedičev ampak mora biti izpolnjeno vsaj drugo načelo in sicer da se OMOGOČA DEDIČU ZAŠČITENE KMETIJE DA KMETIJO PREVZAME POD POGOJI, KI GA PREVEČ NE OBREMENJUJEJO. SOCIALNA FUNKCIJA LASTNINE Tudi s pomočjo ZDKG ne omogoča eksistenca kmečkega prebivalstva. To se zagotavlja s prepovedjo delitve zaščitenih kmetij oz. z načelom da naj prevzemnik kmetije slednjo prevzame pod pogoji, ki ga ne bodo preveč omejevali. EKONOMSKA FUNKCIJA LASTNINE Zagotavlja se preko načela nedelitve, nedrobitve zaščitene kmetije. To pomeni da kmetija ohranja gospodarsko itd. celota in se omogoči njeno smotrnejše gospodarjenje – da prevzemnik lahko nastopa kot konkurenčen subjekt na trgu. Zaščitene so zlasti slednje kmetije. Ogromne kmetije ni treba zaščititi pred delitvijo, ker tudi če jo razdelimo lahko opravlja vse te funkcije. Majhnih pa ni treba, ker s svojo majhnostjo ne zagotavljajo preživetja družini. EKOLOŠKA FUNKCIJA Uresničuje se tako, da dedič ki prevzame kmetijo na kmetiji tudi ostane na ta način mu je omogočena eksistenca), s tem ustvarja ustrezno poseljenost (ni bežanja kmetov v mesto, zaraščanja kmetij). Na ta način imamo podlago za EKO – SOCIALNI kmetijstva, h kateremu teži SLO.

75

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Vodilno načelo pri dedovanju kmetijskih gospodarstev je to da z dedovanjem ne smemo dovoliti nadaljnje drobitve kmetij. Temeljno načelo je načelo nedeljivosti kmetij ob dedovanju. To načelo se izraža v številnih določbah ZDKG. Povsem neposredno pa se kaže v določbi da lahko zaščiteno kmetijo deduje le 1 dedič. Temu dediču (prevzemnik) se omogoča prevzem kmetije pod ugodnimi pogoji.

5.2.

PREDMET DEDOVANJA

Predmet dedovanja, za katerega veljajo določbe zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, so zaščitene kmetije. Status zaščitene kmetije dobi kmetijska oz. kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki izpolnjuje pogoj glede velikosti (obsega) in pogoj glede »lastništva«. Ne more dobiti statusa zaščitene kmetije kmetija, ki jo sestavljajo samo gozdovi. Zaščitena kmetija obsega vse, kar predstavlja gospodarsko celoto in je namenjeno za kmetijsko oz. gozdarsko proizvodnjo in z njima povezane dejavnosti. O tem, katera kmetija ima status zaščitene kmetije, odloča v upravnem postopku pristojna upravna enota po uradni dolžnosti. Status zaščitene kmetije se zaznamuje v zemljiški knjigi in v zemljiškem katastru. Lastništvo = gre za kmetijo, ki jo kot gospodarsko enoto sestavljajo stvarne in druge pravice ter obveznosti, ki:  



Pripadajo eni osebi, kot lastniku oz. Upravičencu ali zavezancu, ali Pripadajo zakoncema kot njuno skupno premoženje ali kot posebno premoženje enega in drugega o V slednjem primeru so lahko na stvareh tudi idealni deleži zakoncev (solastnina) Pripadajo enemu od staršev oz. Posvojitelju (bolje: določeni osebi) in njegovemu potomcu oz. Njegovemu posvojencu ali njegovemu (posvojenčevemu) potomcu, v obeh primerih, kot soupravičencema ali sozavezancema

Enako kot zakonce obravnava ZDKG tudi zunajzakonske partnerje.

5.3.

ZAKONITO DEDOVANJE ZAŠČITENE KMETIJE

5.3.1. DEDIČ KMETIJE Dedič zaščitene kmetije na podlagi zakona je lahko samo oseba, ki je glede na zakoniti dedni red po splošnih predpisih poklicana k dedovanju. Zaščitena kmetija v lasti ene osebe – zapustnika se deduje in je po splošnih predpisih k dedovanju poklicanih več oseb, se deduje:   

Deduje kmetijo tisti izmed njih, ki ima namen delati na kmetiji in ga sporazumno izberejo dediči Če se ne sporazumejo, tisti, ki je svoj namen delati na kmetiji že izkazal na način določen v zakonu, če je takih več ima prednost tisti, ki je odraščal in že delal na kmetiji, Ob enakih pogojih ima prednost zapustnikov zakonec

76

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011   

Ana VRAN

Če konkurirajo sodediči, ki nimajo kmetijsko-gozdarske izobrazbe s tovrstno izobraženimi dediči, imajo prednost le-ti Otroci, ki izvirajo od zapustnika imajo prednost pred otroci vdove/ca z novim zakoncem, (dedič naj bo potomec tistega, ki mu je kmetija pripadala) Ravno tako imajo pri dedovanju v drugem redu prednost potomci tistega starša, od katerega v veliki meri izhaja kmetija

Kmetija v lasti, solasti, ali skupni lasti zakonskega para = dedič je preživeli zakonec. Komorienca napotuje na sedmi člen. Kmetija v solasti starša in potomca =dedič je preživeli solastnik, če ima zakonito dedno pravico. Ob komorienci velja nespodbojna domneva, da je potomec preživel prednika. Zato je dediča v skladu s pravili sedmega člena izbira med potomčevimi dediči. Če so med zakonitimi dediči, ki bi dedovali zaščiteno kmetijo po splošnem redu dedovanja tudi zapustnikovi mladoletni otroci ali posvojenci (in kmetije ne deduje preferirani zakonec), lahko zapuščinsko sodišče določitev dediča kmetije odloži na predlog zakonca, njegovega otroka ali posvojenca in CSD, dokler ne postanejo vsi otroci polnoletni. Pri odločanju o odložitvi sodišče upošteva koristi mladoletnih in drugih dedičev, ki bi dedovali po splošnih predpisih o dedovanju in tudi drugi dediči, ki bi dedovali po splošne redu dedovanja. Ta čas s kmetijo upravljajo sodediči v skladu s pravili, ki veljajo za skupnost dedičev. Določeni razlogi lahko dediču preprečijo dedovati zaščiteno kmetijo, čeprav izpolnjujejo pogoje in ustreza merilom, ki jih za dediča kmetije predpisuje ZDKG:   

Dedič očitno nesposoben za gospodarjenje s kmetijo (duševna ali telesna prizadetost), Obstaja dvom, da bo dedič dobro gospodaril s kmetijo (alkoholizem, zapravljivost, narkomanija) Pogrešanost dediča (dve leti že odsoten v takih okoliščinah, ki izključujejo njegov povratek v roku)

Te razloge bo upoštevalo sodišče samo, če je dediču onemogočajo ustrezno vodenje in nadzorovanje dela na kmetiji, ne pa če mu onemogočajo fizično delo na kmetiji. V tem primeru deduje eden izmed sodedičev. Zakon pravi, da se to uporabi, samo če eden izmed sodedičev izpolnjuje pogoje, Karl pravi, da bi lahko dedoval tudi dedič iz oddaljenega dednega reda. O izključitvi dediča od dedovanja sodišče odloča samo na predlog sodediča. Če ima dedič iz sedmega člena že eno zakonito kmetijo mu lahko sodišče iz razlogov pravičnosti onemogoči dedovanje, če sodedič iz istega dednega reda to zahteva. Če ni nobenega dediča, ki bi izpolnjeval pogoje iz sedmega člena, dedujejo kmetijo vsi dediči, ki so po splošnem zakonitem dednem redu poklicani k dedovanju. V tem primeru se sme zaščitena kmetija izjemoma razdeliti po fizičnih delih. Dedič je v skladu z zakonom lahko le oseba, ki je po zakonitem dednem redu poklicana k dedovanju – torej se uporabi določbe ZD da se ugotovi kdo je zakoniti dedič. Nato pa ZDKG vsebuje podrobnejša pravila kako in komu bo zaščitena kmetija pripadla. Ureja ta prehod zaščitene kmetije v 3 različnih kategorijah oz. v 3 različnih pripadnostnih položajih.

77

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Pripadnostni položaj nam pove komu je kmetija pripadala v trenutku uvedbe dedovanja – kdo je bil lastnik, solastnik, skupni lastnik kmetije, ki jo dedujemo.

3 PRIPADNOSTNI POLOŽAJI 1. PRIPADNOSTNI POLOŽAJ Ko je kmetija pripadala enemu samemu zapustniku. Določbe ZDKG se uporabi ko gre za dedovanje po enem zapustniku ki je bil lastnik kmetije in je k dedovanju poklicanih več oseb – imamo več sodedičev. To pa zato, ker če je dedič le eden ni težav komu bo pripadla kmetija kot celota. Tu deduje tisti od sodedičev, ki ima namen delati na kmetiji in ga hkrati sporazumno izberejo vsi sodediči. Če se ne morejo sporazumeti , ima prednost tisti ki je svoj namen delati na kmetiji že izkazal (npr. se usposablja za kmetovalca…) če imamo več sodedičev, ki enako izpolnjujejo te pogoje, ima prednost zapustnikov zakonec. Če pa bi kmetija pripadala prejšnjemu zakoncu, imajo prednost kot prevzemniki kmetije potomci zapustnika in njegovega prejšnjega zakonca (ne pa potomci ki jih ima kmet z novim zakoncem). Če še vedno ostane v igri več sodedičev, ki izpolnjujejo pogoje, se presoja opravi glede na bližino sorodstva. Drugi kriterij pa je kdo izmed njih je bolje usposobljen za upravljanje s kmetijo. Zadnja rešitev je možnost da se upošteva želja zapustnikovega preživelega zakonca. 2. PRIPADNOSTNI POLOŽAJ Imamo opravka s kmetijo ki je v lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para. Tu je dedič tistega dela ki je pripadal zakoncu zapustniku njegov zakonec. V primeru komorience (istočasno umreta + ne da se določiti zaporedja smrti) se določi dediča po 1. pripadnostnem položaju. Ko pa bi kmetija ob komorienci v pretežnem delu sodila v premoženje enega od zakoncev, imajo prednost pri dedovanju njegovi sorodniki (gleda se torej kdo je imel večji delež). 3. PRIPADNOSTNI POLOŽAJ Tu gre za primere ko kmetija pripada določeni osebi in njegovemu potomcu kot solastnina. Dedič tistega deleža ki je pripadal enemu od solastnikov, ki je umrl, je preživeli solastnik ob pogoju da ima zakonito dedno pravico. Če je ne bi imel (dedno nevreden…)ali bi se odpovedal dedovanju bi se dedič določi po pravilih 1. pripadnostnega položaja. Če nastopi komorienca velja neizpodbitna domneva, da je potomec preživel prednika. Določi se dediča potomca po 1. prednostnem položaju. V posebnim primerih lahko sodišče v skladu z ZDKG prestavi določitev dediča. Gre za primere ko so med zakonitimi dediči tudi zapustnikovi mladoletni otroci oz .posvojenci. Zapuščinsko sodišče lahko določitev dediča kmetije prestavi na obdobju ko bodo dediči postali polnoletni. To je zlasti npr. ko se bo mladoletni dedič šolal za kmetovanje, ki izkazuje interes za dedovanje, a ne more še dedovati. Sodišče tak ukrep sprejme na predlog zakonca, otrok, CSD (ne odloča o tem po uradni dolžnosti). V vmesnem času ko se čaka na polnoletnost je kmetija skupno premoženje vseh sodedičev. Posebnosti – tu sodediči na njej nimajo dednih deležev ker se kmetija ne sme deliti.

78

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Po ZDKG obstajajo razlogi, ko lahko govorimo o izključitvi dediča od prevzema zaščitene kmetije. Gre za primere ko dedič sicer izpolnjuje kriterije a iz določenih razlogov ne sme postati prevzemnik. Razlogi:  

Dedič je nesposoben za trajno gospodarjenje s tako kmetijo. Ta nesposobnost se kaže v hudi telesni prizadetosti, duševni bolezni Obstajajo okoliščine pri tem dediču, ki spoznajo resne dvome o tem ali bo glede na te osebne okoliščine (alkoholizem, odvisnost od drog, zapravljivost)sposoben dobro gospodariti s kmetijo

Ta razlog bo sodišče upoštevala le ko dedič zaradi teh razlogov ne bo mogel vodit oz. nadzirat dela na kmetiji. Ni pa odločilno dejstvo da npr. sam ne more fizično postoriti določenega dela. To pomeni da iz teh razlogov ne bomo od prevzema kmetije izločili npr. starejšega zakonca ki ne more več opravljati fizičnih del a ima izkušnje. Sodišče ne odloča o tem po uradni dolžnosti. O tem izloča izključno na predlog sodediča. 5.3.2. ONEMOGOČANJE DEDOVANJA KMETIJE DEDIČU ZARADI RAZLOGOV PRAVIČNOSTI Zaradi razlogov pravičnosti lahko izključiš dediča. Gre za dediča, ki že ima v lasti neko drugo zaščiteno kmetijo. Tudi tu mora izločitev zahtevati sodedič (sodišče ne upošteva tega po uradni dolžnosti). Če po vseh teh modelih ne pridemo do enega samega prevzemnika se bo izjemoma opravila razdelitev kmetije. Gre za primere ko res nimamo zakonitega dediča ki bi izpolnjeval pogoje. Potem pridejo v poštev vsi sodediči, ki so možni po splošnih predpisih. Če pa smo uspešni (dobimo prevzemnika) zakon določa, da imajo dedno pravna upravičenja do zaščitene kmetije poleg prevzemnika le še določene osebe iz kroga oseb ki bi bile sicer po splošnih predpisih poklicane k dedovanju. Zakon govori o nujnih deležih – ampak nujno dedovanje se uporabi pri oporočnem dedovanju. V tem primeru govorimo o zakonitem dedovanju, ki je v ZDKG posebej urejeno – dobimo prevzemnika + preostale sodediče po ZD ki ostanejo brez vsega. Za nekatere od teh sodedičev ZDKG predvideva nujne deleže. A to niso nujni deleži v pravem pomenu. To so zakoniti dedni deleži. ZDKG jih je tako poimenoval, ker so zmanjšani za velikost nujnih deležev. Nujni deleži se izplačajo v denarju. Torej ne gre za izplačilo v naravi ampak le OP zahtevek. Te osebe so (krog teh oseb je ožji kot je po splošnih predpisih za nujne deleže):   

Zakonci, ZZ partnerji, (istospolni partnerji – US ni odločilo kaj bo z njimi) Starši zapustnika Potomci katerekoli stopnje

Tem osebam gredo dedni deleži ki po vrednosti obsegajo vrednost nujnih deležev. V te zakonite dedne deleže se po uradni dolžnosti vračunajo vsa darila in volila. Gre zgolj za terjatve do dediča, ne gre za SP upravičenja. Deleže je prevzemnik dolžan izplačati v roku. Določi ga sodišče glede na socialne razmere dediča in ?

79

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Rok je načeloma 5 let, izjemoma tudi 10 let. zakon dopušča kot izjemo načelu izplačevanja v denarni vrednosti da se izplača v obliki zemljišča, nepremičnine, premičnine, a pod pogojem da te stvari niso odločilne za samo gospodarsko sposobnost kmetije. DELEŽI:  

Starši – 1/3 zakonitega dednega deleža Vsi ostali pa ½ zakonitega dednega deleža

5.3.3. PRAVICE DRUGIH DEDIČEV Potomcem in posvojencem, ter njihovim potomcem, zakoncu zapustnika in zapustnikovim staršem gredo dedni deleži, katerih vrednost ustreza nujnim deležem po zakonu o dedovanju. V te deleže se obvezno, po uradni dolžnosti tj. brez predloga sodedičev in ne glede na voljo zapustnika, vračunajo darila in volila. Ti deleži predstavljajo obligacijsko terjatev do dediča, ki je dedoval kmetijo. Ta jih je dolžan plačati v denarju, ne v naravi in sicer v roku, ki ga določi sodišče glede na gospodarsko zmožnost kmetije in socialne razmere dediča. Praviloma je ta rok največ pet let. Znesek »nujnega« deleža se valorizira. Izjemoma lahko »nujni« delež predstavlja tudi zemljišče ali druge nepremičnine in premičnine, če lete niso pomembne za gospodarsko sposobnost zaščitene kmetije. ZDKG pozna tudi možnost povečanja, pa tudi zmanjšanja »nujnega« deleža. Dediču, ki ne deduje kmetije, lahko sodišče na njegovo zahtevo delež poveča, če nima sredstev eksistence. Nasprotno pa lahko na zahtevo dediča, ki deduje kmetijo, sodišče »nujni« delež zmanjša, če bi izdatki zaradi plačila »nujnih« deležev in drugih obveznosti presegli vrednost vseh »nujnih« deležev, ali pa bi bila znatno ogrožena gospodarska zmožnost zaščitene kmetije. Pri odločanju se upošteva razen premoženjskih razmer in pridobitne zmožnosti zlasti tudi gospodarsko zmožnost kmetije. V konkretnem primeru lahko sodišče odloči, da kakšen dedič ničesar ne deduje, posebno, če so njegove premoženjske razmere dobre, dedič, ki deduje kmetijo, pa je z »nujnimi« deleži drugih dedičev že dovolj obremenjen. DRUGE OBVEZNOSTI: 





Dolžnost dediča kmetije, da zagotovi mladoletnim dedičem usposobitev za samostojno življenje, ustrezno gospodarski zmožnosti kmetije, če odložitev dediča zaradi mladoletnosti dedičev ni bila odložena → se vštejejo v nujni delež Dolžnost dediča kmetije, da zagotovi sredstva za življenje polnoletnim zapustnikovim potomcem, ki zaradi duševne ali telesne prizadetosti ne morejo sami pridobivati teh sredstev, pod pogojem, da kmetija te izdatke gospodarsko zmore → ti izdatki se vštejejo v nujni delež prizadetih potomcev Dolžnost dediča kmetija, da zapustnikovemu preživelemu zakoncu, ki ni dedoval kmetije, na njegovo zahtevo zagotovi »doživljenjsko preživljanje« o Ker lahko obveznost dediča kmetije sestavljajo razen preživljanja še druge dajatve in storitve, je najbrž ustrezneje govoriti o preužitku o Pravica do preužitka preživelemu zakoncu ne gre, če se lahko preživlja iz svojega premoženja 80

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011 o

Ana VRAN

Sodišče lahko znova uredi preužitkarsko razmerje, če se spremenijo razmere pri zakoncu ali pri dediču kmetije ali če postane zakoncu življenje na kmetiji nevzdržno

Ob posebnih pogojih gre preživelemu zapustnikovemu zakoncu, ki ni dedoval kmetije, tudi – po zakonskem besedilu – »pravica do užitka« zaščitene kmetije. Ti pogoji so:    

da je preživeli zakonec v času zapustnikove smrti živel na kmetiji; da preživeli zakonec na kmetiji dela; da dedič kmetije še ni dopolnil 25 let; ta pogoj velja samo, če je dedič kmetije potomec zapustnika ali preživelega zakonca – kaj je v nasprotnem primeru zakon ne določa; »dokler« je preživeli zakonec »lastnik, solastnik ali skupni« lastnik zaščitene kmetije.

Preživeli zakonec je tudi dolžan izplačati upravičencem »nujne« deleže, če v tem času zapadejo v plačilo, vendar samo iz presežkov donosa zaščitene kmetije. Če presežkov ni, je dolžan plačati »nujne« deleže dedič kmetije. Zapustnik ne more odpustiti dedne nevrednosti »nujnim« dedičem zaradi neizpolnjevanja zakonite dolžnosti preživljanja zapustnika in protipravne odpustitve dajanja pomoči zapustniku. 5.3.3.1. ODTUJITEV KMETIJE Zakon določa, da mora dedič, ki odtuji kmetijo ali njen znatni del, preden preteče deset let od tedaj, ko je kmetijo prevzel, in v enem letu od odtujitve ne pridobi druge kmetije, kmetijskega zemljišča ali gozda oziroma ne vloži sredstev, ki jih je z odtujitvijo pridobil, v kmetijo izplačati na zahtevo vse zakonite dediče oz. jim poplačati razliko med določenimi zakonitimi dednimi deleži (»nujni«deleži) in deleži, ki bi jim šli po splošnih predpisih o dedovanju. Sodediči imajo prednostno pravico pri zakupu ali nakupu kmetije. Do izplačila dednih deležev so upravičene vse osebe, ki bi v konkretnem primeru dedovale kmetijo kot zakoniti dediči po splošnih predpisih o dedovanju, in ne samo »nujni« dediči po ZDKG. Ravno tako mora ta določba veljati tudi v primeru razmerju oporočnega dediča kmetije do nujnih dedičev. 5.3.3.2. NUJNI DELEŽ V določbi 23. člena ZDKG o nujnem deležu govori zakon o nujnem deležu, ki pripada določenim osebam, ki so zapustniku najbližje, pa jih je le-ta prezrl v oporoki, ali pa jim naklonil manj, kot bi dobile, če bi prišlo do zakonitega dedovanja. (mišljeno je zakonito dedovanje po 14. členi ZD a.k.a. »nujni« delež). Te osebe lahko zahtevajo, da se jim dodeli »nujni delež po tem zakonu«. Upoštevaje splošna pravila ZD, lahko oporočitelj nujnega dediča razdedini ali mu odvzame nujni delež v korist potomcev. 5.3.3.3.

POSEBNE PRAVICE ZAPUSTNIKOVEGA ZAKONCA IN POTOMCEV, KI SO ZAPUSTNIKU POMAGALI PRI PRIDOBIVANJU

81

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Vrednost izločenega deleža po 32. členu ZD se dodeli v polni vrednosti, ampak ne v naravi, temveč v denarju. Izplača ga dedič, ki je dobil zaščiteno kmetijo, v roku, ki ga določi sodišče, ki ne sme biti daljši od dveh let. Pravico zakonca ali potomca iz prejšnjega odstavka do denarnega deleža lahko sodišče na njuno zahtevo ali pa na zahtevo dediča kmetije spremeni v pravico dosmrtnega preživljanja v breme dediča kmetije. 4. Oporočno dedovanje 5.3.3.3.1. OMEJITVE OPOROČITELJEVE VOLJE GLEDE POSTAVITVE DEDIČA KMETIJE

Da ne bi prišlo pri dedovanju po oporoki do drobitve zaščitene kmetije, ZDKG določa, da lahko postavi oporočitelj za dediča kmetije samo eno fizično osebo. Izjemoma dovoljuje zakon, da postavi oporočitelj tudi dve osebi za dediča, in sicer, če kmetijo zapusti:  

zakoncema ali enemu »staršu« in otroku ali posvojencu ali njegovemu potomcu.

V teh dveh primerih se kmetija ne sme deliti po fizičnih delih. V primeru zakoncev je stvar problematična, ker kot premoženje ne-pridobljeno z delom spada kmetija v posebno premoženje vsakega zakonca in s tem ZDKG kot lex specialis derogira ZZZDR. Do problemov utegne priti predvsem pri vprašanju razveze zakonske zveze. Če zapusti oporočitelj kmetijo neki osebi in njenemu potomcu, bo kmetija skupno premoženje teh dveh oseb. Določila oporoke, s katerimi razpolaga oporočitelj s kmetijo v nasprotju z zgoraj obravnavanimi pravili, je po samem zakonu neveljavno in pride do dedovanja po zakonu. Gre torej za ničnost takega določila. Po drugi strani je pa izrecno določeno, da oporočitelj lahko z oporoko razpolaga s kmetijskimi zemljišči in gozdovi ter z drugim nepremičnim in premičnim premoženjem, če to premoženje ni sestavni del kmetije, po splošnih predpisih o dedovanju.

5.3.3.3.2. OMEJITVE OPOROČITELJEVE VOLJE GLEDE VOLIL

Oporočitelj ne sme nakloniti volila, katerega predmet so kmetijska obdelovalna zemljišča. Neobdelovalna zemljišča so lahko predmet volila samo, če v primeru neobdelovalnih kmetijskih zemljišč posamezno volilo ne presega dveh odstotkov vrednosti kmetije, vsa volila skupaj pa ne presegajo deset odstotkov skupnih kmetijskih površin, v primeru če so predmet volila stavbna zemljišča ali pa druge pravice, ki spadajo v zapuščino pa ne smejo presegati dveh odstotkov celotne vrednosti, vsa volila skupaj pa ne desetih odstotkov celotne vrednosti zapuščine. Oporočna določila o volilih v nasprotju s tem so izpodbojna. 82

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Denarna in druga volila, ki bi dediča kmetije preveč obremenjevala sme sodišče na njegovo zahtevo zmanjšati. 5.3.3.3.3. OMEJITVE RAZPOLAGANJ S KMETIJO S PRAVNIMI POSLI MED ŽIVIMI

Da ne bi prišlo do izigravanja prisilnih določb ZDKG s pravnimi posli, sklenjenimi za življenje zapustnika, je določeno, da zapustnik ne more s pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja, s pogodbo o dosmrtnem preživljanju in z darilno pogodbo za primer smrti razpolagati z zaščiteno kmetijo v nasprotju z določbami tega zakona.

6. DEDOVANJE ISTOSPOLNIH PARTNERJEV 6.1.

OBLIKE ZAKONSKE UREDITVE IPS

Registrirano partnerstvo je posebna institucija, deloma jo lahko primerjamo z ZZ in v določenih državah nadomešča ZZ. To je določen način priglasitve homoseksualne partnerske skupnosti pristojnim drž. Oblastem. Civilnopravni / premoženjski vidik je lahko delno primerljiv z tistim v ZZ.

6.2.

DEDOVANJE ISTOSPOLNIH PARTNERJEV

V preteklosti je veljalo da so homoseksualna nagnjenja razlog za razdedinjenje nujnega dediča. Danes pa tega vsekakor ne moremo obravnavati kot »nepoštenega življenja«, zaradi katerega lahko do tega pride. PRIMER KARNER VS. AVSTRIJA = šlo je za pravico IP do nadaljevanja najemnega razmerja. Sodišče je odločitev sprejelo v korist preživelega partnerja iz IPS in to navezalo na Konvencijo o varstvu ČPS, kjer prepoveduje diskriminacijo na podlagi raze, barve kože, spola,… Konvencija pravi da morajo obstajati močni razlogi, da se lahko drugače obravnava ljudi samo na podlagi biološkega spola ali spolne usmerjenosti. Sodišče meni, da se lahko sprejema težnjo po zaščiti družine (v tradicionalnem pomenu te besed) kot utemeljen razlog drugačnega obravnavanja ampak ali ravnanje države pri sprejemanju take razlage ustreza pogoju sorazmernosti? 6.2.1. DEDOVANJE IP V SLOVENIJI Zakon določa pogoje in postopek za registracijo IPS, pravne posledice registracije, način prenehanja, razmerje med partnerjema po prenehanju IPS. ISTOSPOLNA PARTNERSKA SKUPNOST je skupnost dveh ženska ali dveh moških, ki pred pristojnim organom registrirata svojo skupnost na način, ki ga določa ZRIPS. Premoženje, ki ga partner ima ob registraciji ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga (posebno premoženje), premoženje, ki ga partnerja ustvarita z delom v času trajanja skupnosti pa je njuno skupno premoženje. Tukaj se vidijo podobnosti z določili, ki veljajo za zakonce po ZZZDR. Zakonodajalec pa je uredil dedovanje med IP v registrirani skupnosti drugače in sicer OMEJEVALNO – ZRIPS namreč določa, da pri zakonitem dedovanju preživeli partner pridobi samo pravico do dedovanja na deležu skupnega premoženja, ki je pripadal umrlemu partnerju. Če zapustnik NI IMEL OTROK, deduje preživeli partner celoten zapustnikov delež na skupnem premoženju. Če JE zapustnik IMEL OTROKE, dedujejo premoženje skupen preživeli partner in

83

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

zapustnikovi otroci po enakih delih (otroci, drugi potomci na podlagi vstopne pravice, posvojenci in njihovi potomci). POSEBNO PREMOŽENJE umrlega partnerja pa preživeli partner deduje po predpisih o dedovanju (in ne po ZRIPS), kar pomeni, da je pri dedovanju tega premoženja ta partner IZKLJUČEN in mu ta del premoženja zapustnik lahko nakloni samo z oporoko. Istospolni partner tudi NI zapustnikov nujni dedič in NI udeležen pri dedovanju kmetijskih gospodarstev. Partner nima pravice na deležu skupnega premoženja, če je bila skupnost z zapustnikom razveljavljena ali je prenehala v skladu z določbami ZRIPS ali če je skupnost po krivdi preživelega ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. 6.2.2. KRITIKE NA NAŠO VELJAVNO UREDITEV Pravica do dedovanja je obrambna pravica, kar pomeni, da država ne sme neupravičeno posegati vanjo, kar se v praksi lahko zgodi preko zakonskega urejanja načinov in pogojev dedovanja – zakonodajalec mora upoštevati tesno povezanost lastninske pravice in pravice do dedovanja. Ustava govori o enakosti pred zakonom – vsakomur so zagotovljene enake ČPTS, ne glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero,… sem pa uvrščamo tudi istospolno usmerjenost posameznika. Ratio legis dedovanja med IP ne podlagi zakona je podoben kot pri heteroseksualcih – tudi tu gre za stabilno skupnost dveh oseb, ki sta si blizu in si medsebojno pomagata in se podpirata. Zapustnik ima tudi pravico, da zakonodajalec upošteva in spoštuje njegovo domnevno voljo, da z dediščino, čeprav oporoke ni napisal, finančno preskrbi osebo, s katero je delil življenje. V IPS gre za razmerje ki je podobno ZZ ali ZZS ampak je vseeno drugače obravnavana, kar pa je neupravičeno. Če ustava ne predvideva omejitev ČPTS je treba presoditi, ali je poseg dopusten zaradi varstva ustavnih pravic drugih oz. zaradi javnih koristi – mora biti vedno v skladu z NAČELOM SORAZMERNOSTI in mora ZASLEDOVATI USTAVNO DOPUSTEN CILJ. Pri omejevanju pravice do dedovanja po ZRIPS pa ti zahtevani pogoji NISO IZPOLNJENI. Vprašljivo je, ali je tako obravnavanje v skladu z načelom sorazmernosti saj se lahko družina, kot posebna družbena vrednota, zavaruje tudi na drugačen, bolj primeren način.

7. DEDOVANJE DENACIONALIZIRANEGA PREMOŽENJA 7.1.

UPORABA SPLOŠNIH PRAVIL DEDNEGA PRAVA PRI DENACIONALIZACIJI

Tudi osebe, za katere je verjetno, da bodo dedovale denacionalizirano premoženje (pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije) imajo določena upravičenja že pri denacionalizaciji: 

MOŽNOST UVELJAVLJATI PRAVICO DO DENACIONALIZACIJE o Če je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno umrla ali je bila razglašena za mrtvo o Pravico do denacionalizacije lahko uveljavljajo tudi osebe, ki naj bi bile dediči ali volilojemniki po oporoki

84

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011 

7.2.

Ana VRAN

PRAVICO DO VLOŽITVE ZAHTEVE ZA DENACIONALIZACIJO (aktivno legitimacijo) IN BITI STRANKA V POSTOPKU ZA DENACIONALIZACIJO

POSEBNA PRAVILA ZA DEDOVANJE DENACIONALIZIRANEGA PREMOŽENJA

7.2.1. IZPELJAVA NOVEGA ZAPUŠČINSKEGA POSTOPKA Če je upravičenec do denacionalizacije mrtev in je bil s opravljen zapuščinski postopek ter s pravnomočnim sklepom o dedovanju končan, vendar pa v tem postopku sodišče ni odločilo tudi o dedovanju premoženja, ki gre upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, izpelje sodišče glede tega premoženja nov zapuščinski postopek. Zakon o denacionalizaciji odstopa od pravila zakona o dedovanju, da se tedaj, kadar se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da spada v zapuščino, ne opravi nova zapuščinska obravnava, ampak da razporedi sodišče to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Če pa ni bilo oporočnih razpolaganj, niti dednih izjav, niti dednopravnih pogodb, posebno pravilo iz člena 74/1 zakona o denacionalizaciji o novem zapuščinskem postopku ne pride v poštev. Uporabi se torej splošno pravilo zakona o dedovanju (člen 221/1): sodišče razdeli denacionalizirano premoženje s posebnim sklepom na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju. V novem zapuščinskem postopku se uporabljajo tako materialna kot postopkovna pravila ZD, kot tudi pravila ZDKG. 7.2.2. POSEBNA PRAVILA MATERIALNEGA PRAVA ZDen v prvotnem in tudi v sedaj ponovno veljavnem besedilu določa, da se dedovanje po umrlem uvede »v tem postopku« z dnem pravnomočnosti »odločbe o dedovanju«; pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v tem postopku, pa preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Ta določba je sporna že od samega začetka veljavnosti ZDen. Nekateri izražajo dvom v tak namen zakonodajalca in menijo, da je bila to najverjetneje redakcijska napaka. Vsebinske pomisleke pa vzbuja predvsem izraz »odločba o dedovanju«. Zakon namreč na dveh drugih mestih uporablja termin »sklep o dedovanju«, ki govori o istem aktu kot tukaj, kar je tudi v skladu s terminologijo ZD. Odločba o dedovanju lahko, kot je že rečeno pomeni samo prejšnji sklep o dedovanju, tj. sklep o dedovanju v zapuščinskem postopku, ki je bil opravljen po smrti upravičenca – prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. Če se dedovanje uvede s pravnomočnostjo prejšnjega sklepa o dedovanju, dediči pa pridobijo to premoženje kot zapuščino s pravnomočnostjo sklepa o denacionalizaciji, bi šlo v vmesnem času za podoben položaj, kot pri ležeči zapuščini, seveda če to premoženje ne bi imelo subjekta. Vendar pa ga ima: pravno osebo, ki je zavezanec na vrnitev. Ker podržavljeno premoženje ni brez subjekta, je tudi umljivo, da se postavi skrbnik za posebne primere, ki naj varuje koristi potencialnih dedičev šele z odločbo o denacionalizaciji (do tedaj pa jih v 85

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

določeni meri varuje prepoved razpolaganja po 88. čl. ZDen) – in še bolj nerazumljivo, zakaj naj bi se štel dan pravnomočnosti prejšnjega sklepa o dedovanju kot čas uvedbe dedovanja denacionaliziranega premoženja. Enako velja tudi glede teka rokov. Roki, ki po zakonu o dedovanju začno teči z uvedbo dedovanja, tj. z zapustnikovo smrtjo, začnejo pri dedovanju denacionaliziranega premoženja (ne: v tem postopku, kot pravi zakon) teči z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Tudi krog dedičev denacionaliziranega premoženja se presoja po dnevu pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. GLAVNA ARGUMENTA proti taki določbi sta: 1. da se pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji ne more uvesti dedovanje, ker predmeta dedovanja še ni, 2. da gre za rešitev, ki izhaja iz sistema ležeče zapuščine, torej iz popolnoma drugačnega temelja, kot je uveljavljen v sistemu zakona o dedovanju, po katerem sta čas uvede dedovanja in čas pridobitve dediščine identična. Obstaja sicer stališče, da je bil ratio legis določbe v tem, da so lahko k dedovanju poklicani drugi dediči, kot v primeru, če bi se uvedlo dedovanje s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji (in bi bilo s tem bolj ustreženo zapustnikovi volji). Do takega sklepa pa lahko pridemo samo, če sprejmemo stališče, da preide zapuščina na dediče že ob pravnomočnosti prvotnega sklepa ob dedovanju in ne šele ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Vprašanje je, ali lahko sprejmemo neko rešitev, ki izhaja iz povsem drugačnega temelja, kot je uveljavljen v sistemu zakona o dedovanju. Skladnost s tem sistemom je dosežena, če sta čas uvedbe dedovanja in čas pridobitve denacionaliziranega premoženja z dedovanjem identična. Zakonodajalec je zato zakon spremenil, ampak ga je ustavno sodišče vrnilo nazaj v prvotno stanje z argumentom, da je imel zakonodajalec namen s tem, da je postavil pravnomočnost sklepa za trenutek uvedbe dedovanja, določiti čas po katerem se določa krog dedičev in presoja njihova dedna sposobnost. Ravno tako je menilo, da je ta sprememba poseg v zasebno lastnino in pričakovalne pravice dedičev do pridobitve lastninske pravice. Vprašanja ob tej odločbi: kdaj se določi čas dedovanja, če ni sklepa o dedovanju? US pravi, da v času smrti zapustnika. Zakon določa, da dedne izjave, ki so jih dediči podali do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede (kasneje) denacionaliziranega premoženja. Veljajo pa dedne izjave, ki so bile dane, preden je bilo premoženje podržavljeno, in pa dedne izjave, dane v zapuščinskem postopku. Ravno tako je dana izjava o odpovedi neuvedenemu dedovanju neveljavna glede denacionaliziranega premoženja. Tudi dedno pravne pogodbe, ki so bile sklenjene pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ne veljajo glede denacionaliziranega premoženja, razen če ni b pogodbi izrecno določeno, da zajema tudi to premoženje.

86

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Po 81. ČLENU zakona o denacionalizaciji veljajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede denacionaliziranega premoženja samo, če je to v oporoki izrecno določeno. Če je zapustnik štel, da (bo) spadal(lo) podržavljeno premoženje v njegovo zapuščino, in je v tem prepričanju z njim mortis causa razpolagal, izraža oporoka brez dvoma njegovo pravo voljo. Če pa v oporoki ni izrecno navedeno, da veljajo oporočna razpolaganja tudi glede denacionaliziranega premoženja, je morda napravil določena razpolaganja samo zato, ker je bil prepričan, da podržavljeno premoženje ni v zapuščini. Zato zakon določa, da veljajo oporočna razpolaganja glede podržavljenega premoženja v tem primeru samo, če se z njim strinjajo zakoniti dediči. Oporoka, s katero oporočitelj na splošno razpolaga z vsem svojim premoženjem, ne da bi posebej izjavil, kaj to premoženje sestavlja, velja torej glede denacionaliziranega premoženja samo, če ni zakonitih dedičev. Ni pa treba, da oporočitelj v oporoki izrecno navede, da je premoženje s katerim razpolaga podržavljeno. Vprašanje ali oporočno razpolaganje velja tudi za denacionalizirano premoženje, je pravno vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče v zapuščinskem postopku. Karel Z. meni, da bi bilo treba določbo 81. člena ZDen spremeniti, in sicer tako, da bi bilo omogočeno tudi glede dedičev denacionaliziranega premoženja ugotavljati oporočiteljevo pravo voljo (v skladu s pravilom razlage iz člena 84/1 ZD). Dosedanja ureditev s preferiranjem zakonitega dedovanja ni v skladu z načelom svobode testiranja, ki je atribut z ustavo zagotovljene pravice do dedovanja. Ker zapustnik o usodi tega premoženja ni nič izjavil, po navadi predvsem zato, ker je odpisal nacionalizirano premoženje – gre torej za praznino v oporoki – bi bilo treba uporabiti metodo tako imenovane dopolnjujoče razlage, ki je uveljavljena zlasti v nemškem in avstrijskem pravu. Ustavno sodišče je v odločanju o tej tematiki zavzelo stališče, da gre pri obravnavi določbe 81. člena ZDen za vprašanje primernosti zakonske ureditve: reševanje tega vprašanja pa ni v pristojnosti ustavnega sodišča. Zakonodajalec je pač glede na dejanski in pravni položaj v primeru vrnitve pred desetletji podržavljenega premoženja z 81. členom ZDen uredil dedovanje, z dajanjem prednosti zakonitemu dedovanju v tej dejanski in pravni situaciji pa po mnenju US ni kršil ustavne pravice do zasebnega dedovanja. Karlu se zdi, da razmerje med zakonitim in oporočnim dedovanjem ni v celoti v dispoziciji zakonodajalca. Z vidika spoštovanja ustavnih pravic do lastnine in do dedovanja je treba dati dedovanju, ki izvira iz volje lastnika, prednost pred dedovanjem, ki izvira iz volje države. Oporočno dedovanje naj ne bi imelo prednosti le tedaj, ko je treba v skladu z ustavnim načelom varstva otrok in družine upoštevati nujne dediče. Pri soglasju dedičev v drugem delu 81. člena pa je vprašljiva narava soglasja zakonitih dedičev. Ali gre za odpoved dediščini v korist določenega dediča? Če je bil zapustnik – upravičenec do denacionalizacije – tujec, se za dedovanje uporabi pravo države, katere državljan je bil zapustnik, oporočna sposobnost zapustnika pa se presoja po pravu države, katere državljan je bil ob sestavljanju oporoke. Vendar pa se morajo tudi v tem primeru uporabiti materialno pravni predpisi zakona o dedovanju, predvsem tiste določbe, ki se razlikujejo od splošnih pravil zakona o dedovanju. 87

DEDNO PRAVO, šolsko leto 2010/2011

Ana VRAN

Tuje pravo dokazujejo stranke, ki uveljavljajo denacionalizacijo, kar je v nasprotju z načelom »iura novit curia«. Prav tako nosijo tudi stroške dokazovanja. Pojavlja se tudi vprašanje, kako velja dednopravno obravnavati zahtevek za vrnitev premoženja ali na popolno odškodnino za premoženje zapustnika, ki je bilo podržavljeno z zaplembo. Ustavno sodišče je razveljavilo 92. čl. ZDen, ki je določal, da se za to vračanje uporabljajo določbe ZDen. Sedaj se v teh primerih uporablja 145. člen o zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Je pa ustavno sodišče odločilo, da se v primeru vrnitve zaplenjenega premoženja le-to ne sme razdeliti v skladu s prejšnjim sklepom o dedovanju, ne da bi razpisalo narok, na katerega bi povabilo vse dediče. 7.2.3. POSEBNA PROCESNA PRAVILA Za zapuščinski postopek glede denacionaliziranega premoženja je pristojno izključno sodišče RS. Zapuščinski postopek glede denacionaliziranega premoženja se začne na predlog pravnega naslednika upravičenca do denacionalizacije in ne po uradni dolžnosti, kot to velja po splošnih pravilih o zapuščinskem postopku.

88