vsem mojim Kdo je čefur? Čefur je oseba, ki živi na ozemlju določene države, vendar ni pripadnik tamkajšnje nacionalne večine. V našem primeru so to ljudje, ki prihajajo iz krajev južno ali vzhodno od reke Kolpe. Med čefurje v večini primerov štejemo tudi njihove potomce. Po svoji fiziognomiji se od pripadnikov večinskega dela populacije razlikujejo po nizkem čelu, skupaj raščenih obrveh, poudarjenih ličnicah in močnejši spodnji čeljusti. Njihove osnovne vedenjske značilnosti so: ljubijo lagodno življenje, preklinjajo, radi imajo alkohol, nežnejši spol, nogomet. Obožujejo kič in zlat nakit. Pri srcu so jim borilne veščine in so nemalokrat agresivni tudi povsem brez pravega razloga. Njihova aklimatizacijska doba je v večini primerov zelo dolga. iz pesmi Čefur Roberta Pešuta Magnifica čefur -ja m 'priseljenec iz južnih republik nekdanje Jugoslavije' (20. stol.), pisano tudi čifur, čufur, čefurka, čifurka, čufurka, čefurski, čifurski, čufurski, vse slabšalno. Verjetno prevzeto iz hrv., srb. Čift, Čivut 'Žid', kar je v večini govorov slabšalna oznaka pripadniku tega naroda. Slovensko -ur namesto izvornega -ut se je po zgledu nemčur vzpostavilo zaradi slabšalnosti. Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar Čefurji raus! priljubljen grafit z ljubljanskih ulic
Zakaj nimam svojega fuzbal kluba Nimam svojega fuzbal kluba! Od vsega mi gre to v bistvu najbolj na kurac. Če bi živel v Beogradu, bi navijal za Crveno zvezdo in bi bil Zvezdaš. Delija od rojstva do smrti! Če bi živel v Sarajevu, bi bil Manijak, navijač Železničarja. Tuki je pa vse v pizdi. Za Olimpijo ne moreš navijat, če igraš za Slovan, tako kot igram jaz. Za Slovan pa ne moreš navijat, ker je to češko. To je pičkin dim od kluba. A naj bom Red Tiger? Itak! Pa kaj še! Fuzbalerji Slovana igrajo v žnj ligi. Stadion ima pa tisoč stojišč. Olimpija je pa klub očkatovih in mamičinih sinčkov. Sami pedrčki murgelski igrajo tam. Saj ne, da ne navijam za Olimpijo. Samo Green Dragon pa ne bi bil za noben denar na svetu. Ne vem, zakaj. Bedno je pač. Jebiga. Mogoče je res problem v tem, da sem čefur. Ampak zato, ker sem čefur, me pa tudi mori to, da nimam kluba. To imam v krvi. To potrebo po fuzbal klubu, za katerega bi se sfajtal z vsakim, ki bi kaj sral čez njega. Zdi se mi, da moje sošolce, Slovence, sploh ne jebe to, da nimajo kluba. Boli jih patak! Mene pa zna to tako razčefukat od znotraj, da bi najraje koga prefukal. Te kurčeve tradicije ni tukaj. Če se rodiš v Barceloni, ti starci kupijo dres Ronaldinha, člansko izkaznico kluba in te ob nedeljah peljejo na Nou Camp gledat derbi z Realom in potem celo življenje hodiš na tekme. In ko se poročiš, hodiš na tekme z ženo, in potem z otroki, in potem z vnuki in tako naprej. In Barca je zate svetinja. Če kdo samo reče Real ali pa Ronaldo, ga lemaš. Ni vprašanj. Šamari geri! In če prideš v šolo v dresu Etoja, si frajer. Če oblečeš dres Raula, dobiš po pički. Ne tako kot v Sloveniji, kjer si največji papak na svetu, če prideš v šolo v dresu od Cimeta. In sredi Prešerca lahko šetaš v dresu Maribora, pa ti ne bo nihče razbil njuške. Moj fotr, Radovan Đorđić, je navijač Zvezde. Tudi jaz sem bil, ko sem bil majhen, ko sem gledal Radovanove videokasete s tekmami, ko so bili svetovni prvaki. Stojanović, Radinović, Najdovski, Šabanadović, Belodedić, Jugović, Prosinečki, Savičević, Binić, Mihajlović, Pančev. Gledal sem jih proti Milanu, ko je bilo ena nič za Zvezdo pa so zaradi megle prekinili tekmo, potem pa v ponovljeni tekmi izpadli na penale. Gledal sem jih proti Kölnu, ko se je Stojanović poškodoval, rezervni golman Milojević pa dobil tri gole v drugem polčasu. Potem so pa končno rasturili vse po spisku in postali evropski prvaki. Moja matka, Ranka, mi je pričala, da so bile to ludnice pri nas doma, polna bajta je bila. Fotrovi kolegi, stari čefurji. Vsi so navijali za Zvezdo na način, da mirno gledajo tekmo in neki pametujejo, potem pa se kar naenkrat vsuje: »Dooodaaaaj! Ma neee! Pa pička ti materina sebična! Mamu ti jebem, budalo jedna blesava! Konju jedan, marš u pičku materinu! Da bog da ženu promašio!« In potem spet vsi pametni do naslednje priložnosti za Zvezdo. Fotr je drugače Bosanec, samo je Srb pa je od rojstva navijal za Crveno zvezdo pa se fural v Beograd in Sarajevo na tekme navijat. Samo jaz ne morem biti Delija. Ne vem, zakaj. To je vse komplicirano u pičku materinu. Saj navijam za Zvezdo, ampak da bi bil pa to moj klub, mi je pa brez veze. To je za Beograjčane. Če si frajer, navijaš za klub iz svojega mesta. Samo Ljubljana je pač čudno mesto. Mogoče je to zato, ker sem čefur. Če bi bil Slovenček, bi doma navijal za Olimpijo pa najbrž bi hodil na hokej. Moj očka Janez bi mirno sedel in mi razlagal, kako je bila Olimpija v sedemdesetih državni prvak v košarki pa kako je v osemdesetih v nogometu igrala neodločeno s Crveno zvezdo, ki je bila svetovni prvak, pa kako je potem igrala z Milanom in je na tej tekmi zadnjič igral Marco van Basten in je Olimpija izgubila samo 3 : 0. Saj to je to. Če si enkrat navijal za klub, ki je bil svetovni prvak, potem ne moreš prešaltati in se napaliti na neodločene rezultate, častne poraze, predkola Lige prvakov, Slovenski pokal in visoke zmage nad NK Beltinci. Jebiga, to ne gre. Saj sem navijal za košarkaše Olimpije, ko so bili na Final Four v Rimu pa ko so razmontiravali Panathinaikos z Dominiqueom Wilkinsom in Kinder s Predragom Danilovićem. Potem ko so pa začeli izgubljati s Krko in Laškim, mi je pa dol padlo. Ni tukaj tiste prirojene tradicije. To je nekaj čefurskega v meni. Ali si najboljši na svetu ali pa šilji olovke, kot bi rekel Radovan. Moji kolegi navijajo za Zvezdo. Dejan navija. Pa Aco. Samo njuni starci so iz Srbije. Srbijanci. Mi Bosanci malo drugače gledamo na to. Radovanu grejo na kurac ti četniki, pa Arkan, pa Ceca, pa Gurović s tetovažo Draže Mihajlovića, pa to, da so iz Zvezde naredili klub, ki mora tako kot Olimpija igrati predkolo Lige prvakov. Jebeš to. Dejan fura rdeči navijaški šal okoli vratu in se pali na Zvezdine tekme proti Fincem, Madžarom, Estoncem in drugim šalabajzerjem. Aco se pali samo na Hrvate, jaz pa samo na Nemce. To mi je ostalo od tistega fotrovega kolega, ki je nekoč iz zagrebškega Dinama prestopil v Zvezdo in je potem razlagal, kako različna sta kluba in ljudje v njih. Ko se v Zagrebu pripravljajo pred žrebom Kupa šampiona, nerodno mencajo: »Znate dečki, kak bi bilo super, da ne naletimo na te Njemce već u prvom kolu. Bi morti prošli u drugo kolo. Samo da ne budu Njemci.« V istem času pa se v Zvezdi duvajo: »Samo da dobijemo Nemce, da im jebemo kevu ko četrdesetpete, mamicu im jebem švapsku. Pet komada ima da im uvalimo!« Saj ne, da so takrat Nemci rasturali vse po vrsti, samo šanse so pa seveda večje, če greš v tekmo z jajci. In na to se jaz palim. Jebeš tekmo, v katero greš z računico, da bo uspeh že minimalen poraz. To ni mentaliteta. Zato se Aco, Dejan in jaz, pa še Adija kdaj navlečemo, palimo na jugoreprezentanco. Mi imamo svoga boga, to je Dejan Bodiroga! Za basketaše navijamo skupaj, meni pa se ne da navijat za odbojkarje, vaterpoliste in ostale šupke. Fuzbal in basket. Mogoče še rokomet. Ostalo je brez veze. Fužine bi morale imeti svoj fuzbal klub. To bi bilo zakon. Saj nas je dvajset tisoč. Z ilegalci trideset tisoč. Če ne štejem narkomanov. NK Fužine. Ker to je fora. Ali navijaš za velik klub, ki se bori za naslov svetovnega prvaka, ali pa za mali, seljački, medblokovski, ki izgublja vse tekme in je vse skupaj dobra fora in se na tekmah zbere sto pametnjakovičev in po vsaki tekmi nekoga istamburajo in se ga vsi naroljajo. Ljubljana je nekje vmes med mestom in vasjo in njeni klubi so nekje vmes med dobrimi in nikakvimi. NK Fužine bi bil rešitev. Na to bi se dalo furati. Fužine zakon! Saj je nekaj časa že kazalo, da bomo dobili klub. Starci so namreč redno, vsako nedeljo prinesli mreže na fuzbal plac in se je igralo. Ob igrišču so penzioneri igrali šah, nekdo je pripeljal poln prtljažnik piva, tribune so bile polne mularije in tistih odraslih čefurjev, ki ne morejo igrati fuzbala, ker imajo vodo v kolenu pa podobne buče. Predvsem pa nikjer nikoli ni bilo videti nobene ženske in ni se slišalo nobene slovenske besede. Edino poštar Matej je igral, ki so ga vsi potem klicali Slovenac, ker je bil edini, ki ni bil čefur. Iz istega razloga so našega hišnika Vladota klicali Tuđman. Ker je bil iz Slavonskega Broda. Jebeš to, da ni bil Hrvat. Smajlagića so pa vsi klicali Janša, ker je enkrat demonstriral za to, da Janšo spustijo iz ćuze. In se je igralo. To je bil res užitek. Mi smo hodili to gledat in smo se smejali najavam starcev. Najbolj smešno je bilo seveda poslušati tiste, ki so se naučili malo slovenščine, pozabili pa malo čefurščine in so zdaj govorili neko mešanico. Fužinščino. Potem so padale najave: »Podaj mi žogu! Zvio sam si gležanj! Ščipa me u hrbtenicu!« Povrh pa še vse te nacistične in rasistične žaljivke, ki so jih v smehu stresali vsi ti hišniki, vodoinštalaterji, šoferji, kondukterji, građevinci in ostali fužinski čefurji in ki so vse po vrsti vsebovale družbeno-politične konotacije nekdanjega skupnega prostora: »Pucaj, Slovenac! Jebala te Milka Planinc u usta! O jebem ti ustašu šeprtljavog! Ma jeste li vi Bosanci glupi ili ćoravi? Sam stojim pred golom, a ti me ne vidiš!« Potem je šlo pa vse v kurac. Še šaha ne igrajo več tisti invalidi. NK Fužine ni več opcija. NK Olimpija je pa tudi razpadla in je ni več. To je itak čisto odštekano. Si predstavljate, da bi razpadla Barca? Ali pa Bayern? Ali Liverpool? Folk bi šel na ulice, bile bi demonstracije. Sesuli bi parlament. Za jaja bi obesili vse odgovorne. Ne pa to tukaj. Propade največji fuzbal klub v državi i nikom ništa. Če bi pa zaprli filharmonijo, bi se pa vsi umetniki
nekaj šli in pametovali o tradiciji, kulturi pa ne vem še čem. Če pa zjebeš klub, proti kateremu je Marco van Basten odigral zadnjo tekmo, je pa vseeno. Saj so samo športniki. Neumni, neizobraženi, nekulturni. Pa itak samo čefurji igrajo fuzbal. Pa vsi imajo kratke in krive noge. To je ta jebena mentaliteta. Ni spoštovanja. Kako naj se človek nafura na nekaj, kar vsi prezirajo. Potem pa nekaj trabunjajo o asimilaciji. To gre počasi. Pridejo delavci iz bivše Juge in ti bi, da se napalijo na Prešerna in Cankarja. Pa kaj še. Kot da so se doma fural na svoje pesnike. Jaz bi se rad nafural na fuzbal klub. Pa se ne morem. Eto. In potem moj del slovenske identitete trpi. Čefurski pa tudi. Kako naj se asimiliram in postanem kao nek Slovenac, če pa nimam fuzbal kluba. Ne gre. In to me jebe.
Zakaj smo se zbombal po koncu finala Z bazrbitrjem na finalni tekmi se ne more primerjat nobena jebačina. Ajde, mogoče če bi guzil Angelino Jolie. Ampak Brad Pitt se sigurno ne spomni vsakega fuka z Angelino, Michael Jordan pa se sigurno spomni vseh svojih bazrbitrjev v finalih NBA. Jebiga, to je dejstvo. Vsi, ki ste natepaval, magari J. Lo. v njeno debelo rito, ko sem jaz dosegal koš proti Olimpiji v zadnji sekundi finala državnega prvenstva, lahko veste, da sem bil jaz v tistem trenutku večji car. Najjači! Tega ne zamenjam za trio s Severino in Ceco. Ma za njiju dve mogoče še, ampak za noben drug trio na svetu pa ne. Ne jebem, stari. Bazrbitr je boljši od jebačine in konec! Bil sem pa najbolj živčen v lajfu. To ne moreš verjamet, kot bi rekel moj komšija Senad. Že tako ali tako sem bil celo tekmo nervozen, ker mi grejo te direktorski kurčki iz Olimpije tako na jetra, da mi kar slabo rata, ko jih vidim. Na vsaki tekmi imajo nove jordanke, igrajo pa tisti, od katerih starši sedijo na tribuni pa trenerju uturavajo karte za smučanje ali pa njihova podjetja sponzorirajo klub in so v upravnem odboru. Saj ne rečem, da je Slovan kul klub. Ampak Olimpija je pa fakin šit! Kurac palac portugalac! Pa namesto trenerja imajo eno debelo svinjo, naduvano ko balon! In potem igraš proti njim in si valda živčen in švicaš v roke in se treses in potem še sodniki piskajo za njih, da bi najraje kar začel čelne spuščati, pizda jim materina lopovska! Potem pa še naš trener, ki je totalen idiot in ima tak glas, da se ga v polni dvorani sploh ne sliši, ampak samo vidiš njegovo kmetavzersko faco, ki se napenja, da ne veš, a se bo kar razjebala. Pa točno veš, kaj se dere, in bi ga najraje poslal v kurac, ker itak nima blage veze in je totalen bluzator. Potem pa še Radovan pride na tekmo in nonstop nekaj najeda s tribune, pa čeprav nima treh čistih o basketu, ker je igral fuzbal. Ampak on misli, da vse ve, in potem ga slišim med tekmo, ko se dere: »Marko! Maaarkoooo! Pejdi po žogu! Otvori mu se! Kaj se sakrivaš! Vidiš, da su ga pokrili!« pa podobne debilizme. In potem še slišiš vse tiste navijače Olimpije, ki so najbolj zmatrani: »Nič ne more! Nima za burek! Usral se je!«, sploh pa ko začnejo atati spuščati kakšne slovenske najave: »Primooož, ne dovoli, da te preigra z navzkrižnim vodenjem!« Ko bi mu najraje navzkrižno s kurcem preigraval po tintari! In potem dobiš žogo in se zapodiš proti košu in jo vržeš nekam. Nekam u pičku materinu! In žoga pade v koš. Še sam ne veš kako in itak ti ni nič jasno, ampak si zmagal. In to je to, jebote! In gledaš zbunjeno faco tiste pičkice od Primoža, ki te je kao neki kril in ki si ga preigral z navzkrižnim vodenjem, in se mu dereš na uho in kažeš fakiče in najraje bi dal hlače dol, mu ga pokazal in razložil, da se lahko jebe. Najjači smo, najjači! Vsa nervoza se sprosti, adrenalin našopa in postaneš žival ali živala, kot bi rekel Senad! Spustiš tak živalski krik in z vso močjo nabiješ v nekaj, kar ti pač pride pod roke, in če imaš srečo, to ni betonska stena, ker bi se najbrž polomil. Tečeš gor pa dol po dvorani in se dereš, da ti grejo glasilke po gobe. Najjači smo, najjači! Objemaš se, močno stiskaš totalno prešvicane soigralce, butaš se z vso močjo po ramenih, zabijaš se in odrivaš, mečeš na tla, spet vstajaš in spuščaš to noro energijo, ki te razmetava po dvorani. Najjači smo, najjači! To je drugače slogan navijačev Zvezde, ki smo ga začeli vsi v ekipi ponavljati, potem ko je na eni tekmi v dvorani Pionir v Beogradu eden od navijačev priletel po koncu tekme, ki jo je Zvezda spušila, na igrišče in začel šakirati najboljšega igralca italijanske ekipe, enega nigerja, ostali navijači pa so vpili: »Najjači smo, najjači! Cigani smo, cigani!« Ta čefurski primitivizem, prfuknjen, vulgaren, nagravžen, bolan, ta balkanski morbidni narcizem ti je na nek čuden način vedno kul, ko ti tako živalsko dogaja ali ko si pijan kot mamba. To je nekaj genetskega v nas, vsaj v čefurjih. In zato se dereš: »Najjači smo, najjači! Cigani smo, cigani!« In s tabo se derejo še vsi drugi v garderobi, tudi Slovenci, in mahajo drug drugega z mokrimi brisačami po nagih šupkačah, skačejo in se kreveljijo, in ko so šli mimo tisti zeleno-beli dripci, sem se enemu direkt v ksiht zadri: »Najjači smo, najjači! Cigani smo, cigani!« On me je samo malo odrinil in je začelo padat. In smo se bombal najbolj v lajfu! Lepo smo jih potapkal! Jebo sam im kevu bogatu, kume!
Zakaj smo zaradi Radovana končali slavje v kibli Cajkiči so prišli zaradi Radovana. To sem prepričan. Še ko sem bil doma, je bil gotov, plus da sta bila pri nas še Rile in Krstić. Po mojem so nabijal Miroslava Ilića ali Šabana Saulića ali katerega od drugih matorcev, ki jih ima Radovan na original kasetah in jih ven potegne vsakič, ko je prbasan. Potem se pa derejo Dođi da ostarimo zajedno! Še skupaj smo nazdravili, jaz s sokom od bazge, oni pa z neko ljuto rakijo, ki jo je ne vem kdaj že prinesel iz Bosne in jo spravil za posebne priložnosti. Sicer je pri njem vsakič, ko se ga naleze, posebna priložnost. Saj ne, da je dostikrat ulit, ampak ko se ga tresne, je pa urnebes. Si kar predstavljam, kako se je po hodniku majal do plavcev. Pa pokal je vzel s sabo in jim razlagal, da je njegov sin Marko zmagao in da malo proslavljaju in da se malo veselijo, ker je dao Marko koš v zadnjoj sekundi in je dobio pokal za najboljega strelca turnira. Potem jim je najbrž obljubil, da bo stišal muziko in šel spat, in kapsi so šli, on pa se je zadrl, da naj podebljaju muziku in je razbijal po vratih tiste debele Maršičke in se drl, da kaj ma za klicat policiju in da ji jebe vsaku odvečnu kilu posebaj in da ji ni on kriv, da je njen sin narkoman. Čeprav Pero ni narkoman, ampak samo hašišar, samo kaj ve Radovan, da ni vsak hašišar avtomatsko iglavec in da je mogoče samo listavec. To je njemu vse isto. On bi vse njih na gradbišče, da fizično rintajo leto ali dve. Cajkiči so ga ziher slišali, ampak se jim ni dalo vračati se nazaj. Oni so itak samo prišli opozorit. Po zakonu so to dolžni. Ampak so pa potem v pritličju naleteli na nas. E moj Radovane, dobro si nas zajebo. Mi smo se tudi ubili z neko rakijo, ki jo je Dejan spizdil fotru. Stari Mirtić ne bo opazil, ker ima dovolj drugih flaš pa še boli njega uvo, kakšno rakijo pije. Mi smo se ga pa rasfukal. Potem je eden od nas štirih genijev, Dejana, Acota, Adija in mene, prišel na idejo, da zapojemo celemu bloku komad We are the Champions. In smo pozvonili na vse domofone, se vsi štirje objeli in začeli tuliti nekaj, kar je bilo bolj podobno zvoku bruhanja kot pa petju. V tistem trenutku so prišli mimo tisti cajkiči, ki so opozorili Radovana, da je njegov Šaban preglasen. Šli so že mimo nas in samo zavijali z očmi, ampak potem je pa Adi, ki se ga je najbolj narakijal, začel tolči po domofonu. »Ne može nam niko ništa, jači smo od sudbine!« Jebeni Mitar Mirić je zjebal celotno situacijo in cajkiči so dobili popizditis in še pred koncem refrena neuradne himne Republike Srpske smo bili vsi štirje v marici. Jaz ne vem, kako sem uletel tja, vem samo, da je Adi ležal pod mano, Dejan pa na meni. In da so se potem zaprla vrata in da je kurčeva kibla speljala, mi pa smo začeli šejkati v temi. Jasno mi je bilo, za kaj gre. To je klasika. Ponavadi so policaji trpali v marice mulce, ki so za Ljubljanico pecali ribice. Malo so jih provozali in jih potem izbacili nekje bogu iza nogu, sredi gozda. Tudi Adija so enkrat pohopsali, potem je pa bluzil okrog in je naletel na nek drug policijski avto. Naložil jim je, da je bil na plesnih in da ga je zabluzil in da če ga lahko peljejo domov. In so ga. Truntoti! Samo njega takrat niso tako prešejkali kot nas zdaj. Od začetka je bilo še kul in Dejan se je drl ko budala. »Mi smo s Fužin, mi vemo, kje smo. Ne boste nas zajebali, ker imamo konpas!« »Kakšen konpas! Kompas budalo!« Dejan je najavljal in mi smo se režali ko prasci in Adi je nadaljeval komad Mitra Mirića. »Mogu samo da nas mrze, oni što nas ne vole!« »Vozi Miško za Beograd!« »Može Miško i zatvorenih očiju!« Potem je bilo pa konec zajebancije. Začelo nas je metati po kibli, padali smo drug na drugega, kreteni pa so vžgali sirene, divjali in polagali ovinke kot norci. Nihče od nas ni več pisnil. Samo slišal si udarce in javkanje, butali smo se med sabo, sam pa nisem vedel, a naj raje z rokami lovim ravnotežje ali pa naj si ščitim glavo. Delal sem nekaj vmes in od enkrat je na enem ovinku nekdo priletel vame in sem z glavo počil ob steno, rasfukal sem se po tleh in se kotalil gor dol. Vrtelo se mi je v glavi, name pa so stalno priletavali drugi trije. Pokril sem z rokami glavo in čakal, da bo konec te ludnice. Odnio vrag šalu. Presran sem bil sto na uro in mislil sem, da je gotovo z nami. Kibla je vedno bolj zavijala, mi pa smo bili vsi na tleh in se držali drug drugega. Potem je pa kreten kar naenkrat zabremzal in nas je vse odneslo z glavami direkt v steno. Kibla se je ustavila. Potem so se odprla vrata in nekdo me je za nogo povlekel ven in sem zletel po tleh. Direkt v blato. Name je priletel Aco. Kibla je pa spizdila. Ležal sem na tleh in Aco se je počasi pobral z mene. Slišal sem Adija, kako bruha. Dejan je jokal, se mi zdi. Bili smo sredi neke čorave šume. V pizdi materini. Pa še dež je padal. Ležali smo v smrdljivem blatu in najmanj pet minut ni noben mrdnil. Sto let smo bluzili po tem pofukanem gozdu. Koji kurac, da te fuknejo tja in se ti potem jebi! Adi je spet kozlal. Dejanu je bilo tudi slabo. Spičili smo se, ker se nismo mogli zmenit, v katero smer bomo hodili. Nekaj smo se drli drug na drugega in Aco se je usedel na tla in rekel, da ne gre nikamor. Da naj se jebemo. Dejan mu je nekaj sikal in Aco ga je že prijel, da ga bo prefukal. Potem je pa kar opalil po gozdu. Mi pa za njim. Ne vem, če sem bil v lajfu tako razpizden. Ubil bi lahko nekoga. Prasci kretenski zarukani! Mamicu im nabijem pedersku! Dejan in Adi pa sta se nekaj prcala. »Po mojem je to Šiška.« »Kaka Šiška. Šiška je tam, kjer so Dravlje.« »Pol so pa Črnuče.« »Ti še v življenju nisi bil v Črnučah.« »Kje pa smo pol?« »Kaj pa vem? Šmarna gora.«
»Mamica ti je Šmarna gora. Šmarna gora je hrib, bumbar!« Bledlo se mi je. Res se mi je bledlo. Kar motno mi je bilo pred očmi. Tresel sem se, na jok mi je šlo, pizda, v zobeh sem imel tak čuden občutek. Grizel sem v prazno z vso močjo. Stiskal sem pesti in si zarival nohte v kožo. Če bi takrat videl kakega policaja, bi ga ubil. Majke mi. Bil sem nor. Prav nor sem bil. Za v ludaro. Ves tisti strah, ko me je metalo po tisti usrani kibli, vse to me je tako razjebalo, da sem mislil, da me bo hartatek strefil. »Men je to podobno Golovcu. Samo z druge strani.« »Z druge strani Golovca je avtocesta.« »Dej poklič taksi, stari!« »In kaj mu boš povedu? Da naj pride oduzad Golovca, pod Šmarno goro v Črnučah?« »A maš ti boljšo idejo al kaj?« Ko sem videl tisto pofukano lovsko kočo, ali koji kurac palac je že bila tista drvena starudija, se mi je strgalo. Začel sem metati vanjo vse, kar sem dobil v roke. Kamne, zemljo, veje, vse živo. Nabijal sem z nogo v vrata z vso silo. »Pička jim materna! Jebem jim jst mater! Kaj smo jim nardil, pizde pofukane! Kaj smo jim nardil!« Drugi so se mi pridružili. Razbili smo vsa okna, vrata smo odtrgali stran, ograjo smo totalno razjebali. Tema!
Zakaj ob nedeljah ne vstajam iz postelje Od vsega mi je najbolj bedno poslušat Radovana in Ranko, kako se kregata v nedeljo zjutraj. Edini dan, ko sta oba zjutraj doma in lahko kobajagi v miru spijeta skupaj kavico in gledata reprize mehiških nadaljevank in vse lepo in prav, ampak ne, onadva se gresta seveda skregat zaradi nekih debilnih razlogov. Potem pa še kao nekaj šepetata, da me ne bi zbudila, in potem slišim samo kakšno besedo, ko se Radovan ne more zadržat in začne urlat na ves glas. »Ja mogu crknut, ali biće tako, ko što si si ti zamislila! Je li tako? Priznaj! Priznaaaj, jebo te bog, da te jebooo!« In potem spet neko šepetanje, ti pa samo čakaš, kdaj bo spet usekalo. »Ma nije tako! Je li me slušaaaš?« Radovan razteguje zadnje dele svojih stavkov, ker takrat že Ranka uletava z nekimi svojimi štosi. Ranka ne popušča. Ona tera svoje. Mirno počaka, da Radovan razguli, kar ima za razgulit, in potem nadaljuje. Ranke ne moreš zjebat. Radovana je že prokužila in ne vem, zakaj se on dere in dere, če nima šans, da bi kaj dosegel. »Jesi rekla, da si stavila šerpu na balkon? Jesi li reklaaa?« Itak. Spet najbolj debilni razlogi. Šerpa na balkonu. Radovan pizdi, ker sarme ni v hladilniku, ampak je na balkonu. Sicer je to, da je na balkonu, fuknjeno, ampak to, da pa pizdiš zaradi tega, je pa že za v ludaro. Fora je pa v tem, da ga glava boli in ima mačka in zdaj hoče jest sarmo za zajtrk. Jebala ga sarma za zajtrk. Če to ni najbolj bosansko na svetu. »Je li ikada bilo, kao što sam ja reko? Je li? Ikada? Reci. Ajde, reci! Reciiii!« Ma naj gre v kurac. Zdaj sta šla nazaj v zgodovino. Razstavila bosta svoj zakon na prafaktorje, da ga potem živ kurac ne bo sestavil do naslednje nedelje. Ko ga bosta spet razstavljala. Eto, zato jaz ne vstajam ob nedeljah zjutraj. Vzamem Sportske izpod postelje in berem rezultate NBA in kdo je dal koliko pik in koliko je imel kdo skokov. Statistika. Evo, na primer Gilbert Arenas alias Agent Zero je dal 36 točk, s slabim odstotkom meta iz igre, ampak je imel še 7 asistenc. Vince Carter alias Half Man Half Amazing je Sacramentu uvalil 45, samo so vseeno spušili. Pri Sacramentu sta po 22 točk utrpala Bibby in Artest. Ron Artest je največji norec, ki se je šel enkrat tumbat z gledalci na tribuno. Ampak ne morem v miru brat, ker je v dnevni spet tišina in sem čisto nervozen, kdaj bo spet udarilo. Tišina je največji šit. Takrat bi se ubil. Evo ga, zdaj bo. »Idi u pičku materinu blesavu.« Lete lonci. Lupaju vrata. Zdaj bo nekaj časa mir. Za crknit bo mirno. Oba se bosta durila in frndila. Radovan bo stalno nekaj odpihoval, Ranka se bo delala, da je prizadeta. Malo tudi je, samo njej ni hudega. Ona rada Radovana takole jebe u zdrav mozak. Najhujše je pa to, da Radovan zdaj ne more biti pri miru in bo začel krožiti po stanovanju. Zato odložim Sportske in se delam, da spim. On odpre vrata in bleji vame nekaj časa, potem pa zapre in gre nazaj. Jebo ga bog njegov. Če ne bi bil lačen, bi ostal takole cel dan, ker zdaj iti med njiju je totalni dizaster. Ampak moram, jebiga. To je tako v lajfu. Samo najhujša so pa glupa vprašanja, ki jih Radovan postavlja s svojim mrkim užaljenim glasom. Meni pa gre itak vse na kurac in se mi ne da odgovarjat na njih. Pa še zaspan sem. Pa vse me boli. Ampak Radovan mora nekaj spraševat. »Jel ideš gdje danas?« Prikimam. »Kada?« »Ne znam.« »Kako ne znaš? Je li ideš ili ne ideš?« Zdaj sem že jaz na tapeti. Ranka je svoje slišala, zdaj moram še jaz. Ampak se mi ne da mirit situacije. Nimam danes moči za to. Ne rečem nič. Šutim ko zaliven. Radovan odpihuje in jezno šalta programe na teveju. Ranka uleti. »Gdje ste bili juče?« »Tu.« »Jel bilo dobro?« Ne da se mi odgovarjat in spet prikimam. Upalil sem Radovana. Ni rabil veliko. »Šta je tebi?« »Ništa, zašto?« »Eto ništa. To te tvoja mati lijepo odgojila. Ne budi ga, nek spava do dvanest. Nek ne govori, ako neće.« Saj sem vedel, da se bosta neki preko mene prcala. Na hitro kupim prnje in grem ven iz sobe.
»Kuda ćeš?« »Idem ...« »Kad se vraćaš?« »Ne znam.« Ko sem pri vratih, se Radovan dvigne in pride za mano. »Mati ti kuva ručak.« Spizdim ven. Pred blok. Ta jebancija ti res namori. Totalna gnjavaža.
Zakaj nismo obsedeli pred blokom kot vedno Posedanje pred blokom je fužinski nacionalni šport. Najbrž je tako v vsakem naselju, ampak na Fužinama je ta panoga razvita do maksimuma. Jebiga, majhna stanovanja, velike družine, napeti odnosi, nizek standard. Vsaka velika družina ima zaradi nizkega standarda v majhnem stanovanju samo eno televizijo in potem so odnosi napeti, ker se stalno kregaš, kdo bo gledal teve. Potem se eden srečkovič uleže na kavč in šalta kanale, drugi pa se lahko slikajo. Če mama gleda mehiške limonade, potem gre fotr v kafano, če pa fotr teži s Pinkom ali s 24-imi urami ali Trenji, potem gre mama h komšinici na kavo. V vsakem primeru otroci najebejo, in če nimajo računalnika, sedijo pred blokom. Čefurji pa niso za računalnike. Plejstejšn, to ajde še nekako gre, ampak programiranje i hekeriranje, to ni za nas čefurje. Pa še večina starcev čefurjev je nekje enkrat od nekoga slišala, da so računalniki opasni za otroke in potem ti nočejo kupiti dobre mašine. Potem pač sediš pred blokom in nabijaš base. Slažeš šuplje po domače. Tri dni debatiraš o tem, ali je boljši tisti merđo, ki ga delajo nemški stroji, ali ferari, ki ga delajo ročno. Stroj proti človeku. Velika tema. Potem pa vpleteš Terminatorja, pa Robokopa, pa Schumacherja, pa Adijevega strica Emirja, ki v Nemčiji šraufa merđote, pa Dejanovega kolega, ki testira ferarije v Italiji, pa Juventus, pa Bayern, pa džemper od Acotove babice Stojadinke, pa pulover iz Emporijuma in tako tri dni in tri noči. Vmes pa gledaš zmatrane fotre, ki hodijo iz službe, dobre male sosede, ko grejo iz šole, tisto voditeljico iz osmega štuka z visokimi petkami, ki ji ritka tako pleše, da me vedno vrat boli, ko jo gledam, Bo žotovo seksi mamico, ki še zmeri ne vemo, a je stara 40 ali 50, alkota Šuškića iz enajstega štuka, ki je bil enkrat tako nabasan, da je sfalil blok in je skoraj vlomil v osemko, ker ni mogel odklenit vrat, pa hišnika Vladota, ki stalno nekaj sika, mamicu mu zveknem. Na koncu pa še zmeraj ne veš, ali je boljši merđo ali ferari, ker je merđo švabo in je itak zakon in ga furajo vsi gasterbajterji in mafijozoti, ferari je pa ferari in to je to. Sediš pred blokom in gniješ. Ampak to je vsaj kul. Bolje kot poslušat Radovana in Ranko. Pa vsakič je vse isto. Dejan nekaj nabija, Adi ga pa zajebava pa mu dokazuje, da so to, kar nabija, buče. »Boš vidu, da smo bli v Črnučah.« »Ma mamica ti je bla v Črnučah. Kakšne Črnuče! Črnuče so tm k šestka pelje. Ti si res trunto!« »Dej kup časopis pa poglej, kje je una lovska koča. Ziher je v črni kroniki, da smo jo razbil.« To so te genialne predblokovske ideje. Itak da boš takoj, ko polupaš eno štalo, prišel v cajteng. Ampak Aco nasede na to glupo foro in gre v trafiko. In prinese Dnevnik. Sploh nisem vedel, da obstaja ta kurčev časopis. »Poglej ti tega debila, kaj je kupu. A boš bral o kulturi? Sm ti reku, da kup Novice.« »Sej je kle tut not črna kronika!« »Zdej boš vidu, kje smo bli. Črnuče. Boš vidu, da smo bli na Viču.« Itak. »Evo nas! Not smo!« »Dej sm! Dej da preberem, k ti itak ne znaš!« »Ma mamica ti ne zna!« Ne moreš, da verjameš! Ta lovska koča je neka ful znana bajta za žure in zdaj pišejo o nas v časopisu. Jebiga, nije nešto, ampak nekje je treba začet. »Ne...pri...di...pravi ... Pa kaj je to?« »To so ti budale. Čitaj dalje.« »Nepridipravi so včeraj ponoči poškodovali kočo na Dolgem mostu ... A vidiš, Dolgi most.« »Pa sej to je tm, k so Črnuče. Sej šestka pelje na Dolgi most.« »Mamica ti je tm, k so Črnuče. A veš, kje je Dolgi most?« »No, kje?« »To je ... tm k greš na Vič pa pol ...« »Ni Vič, k je Dolgi most. Če bi blo na Viču, bi pisal na Viču.« »Dej, k nimaš blage veze. Se spomnš, k ni vedu, kje je Tromostovje.« »To sem vedu, sam nism vedu, da je to Prešernov trg.« Boga pitaj, če bi se ta debata v lajfu kdaj končala, če ne bi bilo Samire, Adijeve tastare. »Adi, evo ti matke.« »A pizda ji materna!« Maršira Samira proti nam, ne jebe pet posto. Adijev fotr, Mirsad, dela v Avstriji. Adi pravi, da je šofer, mi pa, da je smetar. In potem Samira stalno
leze za Adijem in ga tera domov. Adi je pa ne jebe in ji spizdeva in potem ona pove to Mirsadu in potem Adi dobi po pički. Potem gre pa Mirsad nazaj v Klagenfurt, Adi pa spet spizdeva Samiri in ona spet luta po Fužinah in ga išče. »Adi, pejt gremo domov.« »Ma ne grem domov. Tuki bom.« »Danes oči pride.« Fora je v tem, da Mirsad nikoli ne uleti takrat, ko bi kao moral uletit, in Samira ga stalno čaka s pripravljenim kosilom in zbira otroke po Fužinah, da bi imeli kao neko skupno družinsko kosilo, ko pride Mirsad domov. Ampak Adija mogoče še kdaj ulovi, Sanela, Adijevega starejšega burazerja pa nikoli, ker je zabluzil totalno. »Pa kaj, če pride. Sej ko pride, bom pršou domov.« »Pejt domov, k bomo meli kosilo.« »Ne grem. Spizdi mi.« Vedno isto. Jebote jež, ampak kako ji ne dojadi, pa tudi ne vem. »Daj pejt ...« »Spizdi. Če gremo na kosilo skupi. Marko časti, k je zmagu včeri.« Pizdarija je, ker se mi Samira na koncu vedno zasmili. Še nikoli ni šel Adi z njo domov, ampak ona vedno stoji tam in nas gleda in prosi in Adi je ne jebe, mi pa stojimo zraven ko idioti in gledamo v tla. Včasih mi je tako glupo, da bi šel kar jaz z njo na to kosilo. »Pejt domov pa pust mene. Pejt gremo, k ne bo šla stran.« In potem gremo ponavadi za Adijem, njo pa pustimo, da stoji tam ko kup nesreče. Mirsad pa medtem trpa Avstrijke. Mirsad je itak tak sumljivec, da mene sploh ne bi čudilo, če bi on delal v Kranju in bi samo Samiri nalagal o Klagenfurtu. Kaj ve Mirsad, kje je Klagenfurt.
Zakaj se je po vsaki dobri klopi treba malo razlaufat Nobena prava čefurska družina ne hodi na kosila v restavracije. Še k Jovotu ne. Prvič je predrago, drugič bi se morali dve uri nekaj pogovarjat, kar je za čefursko družino prehudo. Doma v desetih minutah poješ in greš gledat dalje teve. Ali pa posodo pomivat. Zavisi od spola. Ampak jaz si ne predstavljam, da bi sedel z Radovanom in Ranko dve uri na kosilu. Ne predstavljam si, da Radovan in Ranka sedita dve uri na kosilu brez mene. Tu mač! To pogovarjanje v družini itak obstaja samo v ameriških nadaljevankah. Jaz se v lajfu nisem pogovarjal z Radovanom. Ali pa Ranko. Mi se samo sprašujemo in si odgovarjamo. »Jesi napiso domaču nalogu?« »Aha!« »Jel danas tekma? »Sutra.« Radovan tekmuje sam s sabo, koliko glupih vprašanj je sposoben postavit, in jaz tekmujem sam s sabo, kako čim krajše odgovorit na njih. Ranka pa ima drugačen tip vprašanj. »Zašto nisi pospremio stol poslije večere? Zašto nisi izvadio mokru robu iz torbe poslije treninga?« To je še bolj simpl. Na ta vprašanja ni odgovorov. In Ranka jih ne pričakuje. Jaz pa vedno dovolj stvari ne naredim, da ima ona vedno dovolj vprašanj. »Zašto nisi pospremio svoju sobu? Zašto nisi ugasio svijetlo u veceu? Zašto nisi iznio smeće? Zašto nisi prljave čarape bacio u prljavi veš?« Kako se lahko pogovarjaš s starci dve uri, mi nikoli ne bo jasno. Potem je pa še tretji razlog, zakaj čefurji ne grejo družinsko v gostilne. Ker žena kuha. To, da en dan ne bi kuhala, ni variante. Vedno je sarma, ali musaka, ali pita, ali sataraš, ali punjene paprike. Če slučajno en dan žena ne kuha, je tu gulaš od včeraj ali pasulj od prejšnjega tedna. Ali pa je kaj zmrznjeno v frižiderju in je treba samo odmrznit. Zato se nobenemu čefurju nikoli ne mudi domov na kosilo. Ker se da vso to hrano na kašiku pogret. Pita je pa mrzla čisto v redu. Samo ob nedeljah, ko se jede koka i pečeni krompir u tepsiji iz rerne, je treba biti kao točen na kosilu. Takrat kao jemo vsi skupaj. Ampak takrat se pa meni ne da. Ker sta Radovan in Ranka itak spičena in še pet minut se mi ne da sedet z njima. Jebeš koku i pečeni krompir u tepsiji iz rerne. Zato smo šli k Babniku. To je ena kmečka gostilna na drugi strani Ljubljanice, kjer imajo ful ugodne cene, če si hiter in če spizdiš, ko kelnarca ne gleda. En sam problem ima ta gostilna, in sicer ta, da greš lahko tja samo enkrat. Jaz ne vem, če je na tem svetu kak čefur, ki je bil dvakrat v njej. Ker vsak vikend kdo prlaufa iz Babnika sit ko prasec. Samo a sem jaz temu Babniku kriv, da so Fužine blizu in da kelnerca ne laufa za nami po naselju. Samo me je pa čisto razpizdila ta kelnarca iz Babnika. Pizda ji materina njena, ker nas je od začetka gledala, kot da smo največji lopovi. Samo zato, ker zgledamo taki čefurčki, ali kaj? Prav videl si njen pogled, ko nas je gledala in si mislila, da bomo po kosilu spizdili ven. Saj smo res spizdili, ampak ni to fora. Fora je, da ona ni mogla vedeti, da bomo spizdili, pa nas je vseeno tako gledala pa nam talala bedne porcije pa vse. Ker kaj če bi Getafe spušil od Alavesa in bi Aco zadel na stavnici in bi imeli keš in bi mi na koncu plačali? Kaj bi bilo? Ona bi nas isto tako gledala. In v tem je keč! Kurba pofukana. To, da te gleda, kot da si lopov, še preden sploh si lopov. In tako nas vedno vsi gledajo. Vedno vsi samo gledajo, kaj bomo spizdili pa kaj bomo rasturili pa koga bomo nalemali. Prav hotel sem na koncu vstati pa iti do šanka, pljunit na hiljadarku in ji jo prilepit na čelo. Pička ji materina ciganska. Ona bo mene gledala. Samo itak nisem imel hiljadarke. Nisem imel stotke. Imel sem petdeset jebenih tolarjev pa še malo drobiža. In smo laufal. In to je vedno smešno, kako štirje tipi laufajo ko budale pred eno matoro kelnarco. Laufaš, ko da te ganjajo specialci. In ne da bi se ustavil, ko prideš do Fužin, pa potem lagano naprej. Ne, ti laufaš vse do basket igrišča. Noben sploh ne pogleda nazaj. Tega res nikoli nisem štekal. Štirje kao jaki tipi, najjači, pa ena debela kelnarca. Pa še pol na Fužinama, ko že vsi hodijo lagano sportski, ko da so lihkar sterali Seku Aleksić, še če takrat rečeš 'Pazi!', vsi takoj cviknejo in spet začnejo laufat! Ej, če to ni neka psihološka fora.
Zakaj več noben ne špila basketa V zadnjem času so basket igrišča na Fužinama prazna. To je tako, če šole ne obnavljajo svojih igrišč pa če županja, ki je s Fužin, nič ne zrihta. Potem pa ni tabel, ni mrežic, ni nič. Meni je to res tužno gledat. Prideš na basket in nikjer nobenega. Tamali se fiksajo ali pa nabijajo videoigrice. Na Fužinama je šest basket igrišč, plus koš na teniških in igrišče pred ludaro, kjer imajo zraven pipo in lahko piješ vodo. In od vseh teh igrišč se igra samo na Krajevcu, pa še to je najbolj prfuknjeno igrišče na svetu, ker sredina ni aut. To pravilo si je nek bongo sto let nazaj izmislil in zdaj še vedno velja. Na vseh basket igriščih je sredinska črta konec igrišča, če igraš na en koš, samo na Krajevcu ne. Pa še tam danes ni hudega basketa. Včasih je bilo na vsakem košu ene par trojk, igral je Rašo Nesterović, pa ful enih hudih modelov, pa eni starci so špilali, ko jih nisi mogel nabit pa da se jebeš. Pred gostinsko so igrali eni opasni modeli iz petnajstke, ki so zraven igrišča nabijali Public Enemy na kasetofon in igrali zajeban basket. Tudi če ni znal model tapkat, je bil pa močen pa te je odjebal. Kdo ve, kje so zdaj te legende, ti razni Jordani. Samo pred gostinsko pa ni table že najmanj deset let. Pri nas, na Rusjanu, se je igral en tak u izi basket, samo je bila vedno dobra zajebancija, pa ful folka se je okupilo, zdaj pa pridemo pa tam en mulo neki šutira, žoga večja od njega. Nimaš s kom igrat tri na tri. Tuga živa. Potem pa po teveju slišiš, kako so neki zmatrani lulčki pametni pa serjejo o tem, da je vedno več drogic pa tega. Naj grejo malo u šetnju od basketa do basketa pa da vidijo, kje je folk. Itak da se fiksa, če prideš na basket ali pa na fuzbal, pa nikjer nobenega. Po mojem je več narkomanov kot basketašev na teh igriščih. »A daš mal žogo, da vržem eno trico?« Aco mora vedno nekaj sikat tamalim. Ker so kao nam težili in nas metali dol s koša, ko smo bili mališani, zdaj pa on kao otroke uči reda. Da se ve, kdo je glavni. Ampak tamali danes ne jebejo žive sile. Mi smo bili presrani pa se nismo upali nazaj sikat in smo šli lepo dol z igrišča, danes pa se mali duvajo pa kregajo s tabo. »Dej no, sej ti je ne bom pojedu. Sam eno trico vržem.« To so ti tamali. Polne riti imajo vsega pa starci jih nikoli ne kajširajo, tako kot je treba. Kao neka moderna vzgoja. In potem mu mora Aco na silo spizdit žogo, da vrže tisto svojo kurčevo trico, in mali je potem užaljen in gre mamici jokat, in Aco se raspizdi in mu nabije žogo u pizdo materino proti Ljubljanici. »Evo ti žoge, pizda si tečen ko ...« Ode mali kući plakajući! Mi pa sedimo lepo na tribuni pred praznim basket igriščem in uživamo. »A bo kdo mal trave? Od travara Jove?« Trave jaz nočem. Jebiga, če sem pa športnik. Čikci mi sedejo včasih. Tako malo za foro, če pa bi Radovan zvedel, da duvam, bi me rasturio u paramparčad. Jaja bi mi svezo oko vrata. Ni tu zajebancije. Droga ili žoga. Cigara, ena, dve, to ni nič takega, saj je tudi Radovan pušil, ko je bil mlad, ampak če bi popušil en džoint, letio bi kroz prozor naglavačke sa trinestog sprata. Saj ne, da ima naš blok dvanajst štukov, ampak za to priložnost bi Radovan smislio še trinajstega. Ode glava. Zato gledam Dejana in Adija, kako duvata, jaz pa prižgem enega na izi in niti ne inhaliram. Bolj za foro. »Noben več ne igra basketa!« »Ni denarja.« »Kaj pa rabiš denar. Tamaumu vzameš žogo pa igraš, kucaš pa to.« »Ma ne, ampak ni perspektive.« Včasih Dejan res najavi kako tako, da te zvije. Kaj ve on, kaj je to perspektiva. Človek nima blage veze o ničemer. Celo osnovno šolo je imel vse šut. Za dvojko pri zemljepisu se je moral naučiti samo vse kontinente na pamet, pa mu ni šlo. Na koncu se je z zemlarco zmenil, da ji za dvojko našteje vseh sedem londonskih klubov, ki igrajo v Premiershipu. »A ni perspektive? Pa ti bi lahko vodu dnevnik.« »Dober si ga to povedu! A ti sploh veš, kaj je to perspektiva?« »Valda vem! »Kaj? Ajde, majke ti, povej, če veš!« »Zakaj? Ti povej.« »Pa ti si bil pameten.« »Mamica ti je pametna, k te ni naučila, kaj je to perspektiva!« »Dej, k nimaš blage veze, kaj je to perspektiva!« »To je tist, k pride pol, v prihodnosti. Če bo kul pa to.« »A v prihodnosti? Jebote, kake ti danes najavljaš, stari! Boš doktoriru, al kaj? Ni perspektive!«
»Basketa noben ne igra, k se nobenmu več ne da. Folk je len, stari. Ne da se jim premaknt! Dej, poglej Nušića. Kje se njemu da laufat po igrišču! Folk je čist v pizdi. Ne jebejo, stari.« »Ma folk je prfuknjen.« In tako naprej. Ni lepšega. Sediš in uživaš. Boli te đoko.
Zakaj komunizem še ni izumrl Ko pridem zvečer domov, molim boga, da Radovan že čori. Ker se mi res ne da odgovarjat na vprašanja, kje sem bil, s kom in zakaj nisem prišel na kosilo. Samo danes me je pa Radovan prav čakal. Sedel je v spodnji majci in gatah, kar mu ga pride ko njegova pižama, pa šaltal kanale. Potem se je pa začel nekaj muvat okoli mene in sem vedel, da to ne bo šlo tako lako. Nekaj je on naumil in zdaj mi mora to povedat. Pičkarija. »Govorio sam sa ... ovim ... Krkovićem. On zna tamo ... u Olimpiji! Dobar je sa onim, kako se zove ... Ćućićem. Reko je da će vidit za tebe.« »Šta?« »Pa za Olimpiju. On je stvarno dobar s tim ... Ćućićem.« »Šta za Olimpiju?« »Pa Olimpiju.« »Ja neću u Olimpiju.« Jebala ga Olimpija i Ćućić da ga jebo. Kje me je najdu ob enih zjutri. Pa spet je nervozen za popizdit. Jebala ga njegova nervoza. »Je si ti lud, konju jedan! Šta nećeš! A šta ćeš? Da nećeš možda u inžinjere sa tim tvojim ocjenama? Ako nisi u Olimpiji, nisi nigdje! Misliš, da će ko dolazit na Fužine, da te gleda! Pička ti materina blesava! Ma idi budalo ... idi na Ježicu, među žene, kad si takav!« »A šta će taj tvoj Ćućić! On je tamo fizioterapevt!« »Jel zna Sagadina? Jel zna? Zna! A ko je glavni? Sagadin!« Samo še Ranka nam je manjkala. »Šta ste našli u ova doba da raspravljate. Probudili ste cijelo naselje.« »Neka smo! Kad imaš sljedeći trening?« »Sutra.« Radovan spet piha, Ranka trpi, jaz imam pa vsega poln kurac. Sploh pa teh njegovih Krkovićev in Ćućićev. Cel lajf imam poln kurac teh Krkovićev in Ćućićev in podobnih šalabajzerjev. Vedno Radovan nekoga pozna, ki bo nekaj zrihtal, ker on spet nekoga pozna, in vse sami čefurji, ki se poznajo in vsi nekaj rihtajo in na koncu itak zajebejo. Če kdo misli, da je komunizem izumrl, se grdno vara. Radovan ga še vedno fura s temi svojimi Krkovići in Ćućići. Pri njih je vse ja tebi ti meni. Ne moreš iti niti v štacuno kupit kruh, da ne reče Radovan: »Čekaj, zvaću ja Ćućića, da vidi, jel u pekarni kod Krkovića ostala koja štruca viška!« Za vsak kurac se išče veza, samo se gleda, če je kje kdo na -ić, in potem se gleda, kdo ga pozna, ker če je na -ić, potem je čefur in čefurja valda pozna nek drug čefur. In isto, če se pokvari pralni stroj, potem ne kupiš novega ali ga odneseš na servis, ampak kličeš Krkovića, ki pozna nekega Ćućića, ki bo to zastonj popravil. Itak. Sve džabe. Čefur čefurju. Pralni stroj gre pa potem čez dva dni spet v kurac. Komunizam je šel v kurac, ker so ljudje delali za male pare. Samo Radovan in njegovi Krkovići in Ćućići tega še niso skontali. Njih je vedno več in so povsod. Vsi se poznajo in si delajo usluge, v bistvu pa drug drugega zajebavajo. Ko sem začel trenirat basket, ni moglo brez Krkovića. Ne, on je moral na Slovanu kontaktirat nekega Ćućića in se kao nekaj zdilat. A vsi ostali prišli lepo na trening in začeli trenirat. Kaj jaz vem, to je najbrž zato, ker so vsi oni takrat v Jugi prišli v tujo republiko in niso imeli blage veze in so vsi presrani iskali svoje ljudi, da jim kao pomagajo, da se lažje znajdejo, ker niso znali ne jezika ne nič. Ampak po tridesetih letih bi pa lahko kaj na tem svetu naredil brez Krkovića in Ćućića, jebo ga Tito, da ga jebo.
Zakaj čefurji ne govorijo o seksu Zjutraj sem se v liftu spet fural s tisto voditeljico iz osmega štuka. Joooj, kaj bi ji delal. Res je huda. V živo je še boljša kot po teveju. Pa vedno ultra picnuta. Štikli pa oprijete hlače, da potem ritka lahko šejka, da se ti zrola, ko hodiš za njo. Meni je bilo vedno glupo nekaj dobacivat pa to. To mi je šlo vedno na kurac. 'Alo mala, a bi ti men dala!', 'Punca, maš všeč polovičke!' pa podobne najave. Kr neki. Samo da bi pa jaz kaj drugega rekel, sem pa prevelik luzer. Res sem tupko za te zadeve. Ona pride v lift in lepo zamiriše po njenem parfumu, a jaz se zabuljim v tla, in potem ko gre ona ven iz lifta, grem počasi za njo in gledam njeno dupence, kako skače v oprijetih hlačah. To je moj ljubavni život. Sranje. Da bi ji kaj rekel ali kaj, to ni šans. Sploh se ne spomnim, kdaj sem jo nazadnje pogledal v faco. Saj vem, da bi me odjebala, ampak mi gre vseeno na kurac, ker nimam muda, da bi probal kaj. Prav bojim se je. Userem se živ, ko jo vidim. Tudi Adi pa Dejan sta podobna luzerja, s tem da onadva še izgledata tako, da itak nimata kaj praskat, ker mora Adi prej še zrast, Dejan pa mora poštimat mozolje pa to. Aco edini neki mota te bejbe, pa še on neke male čefurke iz osnovne, ki mu itak nikoli ne dajo, in potem pizdi pa jih pusti pa ga potem še pol leta kličejo. Mi trije smo pa katastrofa. Adi samo porniče gleda in po mojem se mu bo še scufal od njih, ker on je manijak. Itak da pozna vse glumce iz porničev, kar je bolano, potem pa še razlaga stalno o njih, pa kako pa kaj, pa dosadan je že s tem, samo ga včasih ne moreš ustavit. Najhuje je pa, ko začne razlagat, kako Mirsad fuka Samiro. Meni je to res bolano, ampak Adi pa kar razlaga. Itak da si zmišljuje pa nabija sto na uro, samo meni slabo rata, če pomislim na Mirsada in Samiro. Če bi jaz njiju poslušal, kako se garata, se mi ne bi v lajfu več dvignil. Adi pa potem razlaga še, kako Mirsad drma neke kelnarce pa ne vem koga še vse. Bolano. Boga pitaj, zakaj mora to razlagat, ampak ta njegova družina je itak prolupala. Dejan pa stalno nekaj dobacuje, pa to tiste najbolj vulgarne najave, da potem vse bejbe, ko nas vidijo, spizdijo stran. Enkrat ko je dobacival voditeljici, sem ga skoraj zašamaril, ker je bil res nagravžen. Pa žvižganje. Stalno. Vsaki, ki gre mimo. To je najbolj čefursko na svetu. Kje so si to izmislili, da mi je vedet. Vse bolj ko razmišljam, bolj se mi zdi, da imam jaz s tem, s seksom pa to, neke težave. Jebiga, če bi bil normalen, bi že kakšno sprčil. Potem pa razmišljam, da je to zato, ker je pri nas doma seks tabu tema. O seksu se čefurji ne pogovarjajo. To ne obstaja. Po mojem itak Radovan in Ranka nista že sto let. Kje bosta, če sem pa jaz v sosednji sobi, stene na Fužinama so pa tako tanke, da slišim Radovana, kako smrči. In če je kakšen film na teveju, pa začneta tam dva kao nekaj mutiti pa to, Radovan takoj zamenja program. Jaz si ne predstavljam, da bi Radovana vprašal, kdaj je on prvič, ali pa Ranko. Edino, ko se omenja jebačina, je takrat, ko se govorijo kaki mastni vici, ko Mujo guzi Fato pa to. Drugače ni šans. Z Adijem, Dejanom in Acotom se tudi ne pogovarjamo o tem. Resno mislim. Zajebavamo se itak stalno pa Adi razlaga, da bi bambusal Tanjo Ribič pa Rebeko Dremelj, Dejan Jeleno Karleušo, Aco pa Natašu Bekvalac. Jaz ponavadi rečem Severino in potem me zajebavajo, da sem ustaša, mamico jim njihovo. Dobre zize pa so nadnacionalna kategorija. Ampak nikoli ne pričamo resno o tem. Ker se vsak boji, da ga bojo drugi jebal v glavo, če pove, kaj ga jebe. In itak, da bi ga. Če bi jaz rekel, da me daje voditeljica, bi vsakič, ko bi šla mimo, Dejan začel dobacivat: »Ej voditelca! Voditelca! Marko bi te guzio v to tvojo guzo!« Zato pa spet gledam v tla. Spet ima štikle in spet miriše lift na njen parfum. In spet se odprejo vrata lifta in spet počakam, da se malo odmakne in grem za njo. Spet ima oprijete hlače in spet šejka ritka levo desno, gore dole. Mašala dupence! In spet grem za njo do postaje in ona gre na bus, jaz pa kao čakam naslednjega, in potem ko bus odpelje, grem nazaj pred blok. Si ga pa ne morem drkat na njo. Ne gre. Čudno je to, ampak ne gre. Lahko si ga na druge sosede pa na sošolke pa to, na njo pa ne morem. A je to zaljubljenost ali koji drugi pičkin dim, ne vem, samo vem, da je ta moj ljubavni život totalno v kurcu in da sem jaz totalno v kurcu in da tudi naslednjič, ko bova sama v liftu, ne bom zucnul, ampak bom spet buljil v tla. Mogoče je bil Radovan isti papak, ali pa še večji, in zato zdaj noče nič govorit o tem, ker mu je še zmeraj tečno. Jebiga, krv nije voda.
Zakaj sem nehal trenirat Za nagrado, ker sem enemu Olimpijinemu klokanu prošetal zubiće levo desno po brnjici, sem bil suspendiran za en teden. To se je tisti naš moron od trenerja spomnil in mi potem ves naduvan in pameten nekaj sral o športni etiki. On je ena zarukana štreberčina, ki se je košarke učil iz knjig, jebale ga one. Športno etiko si lahko v buljo zatakne, ker nima treh čistih o basketu. Nadudlal se je neke ameriške šablone in je bil dvakrat v Ameriki na kao nekih tečajih, samo mu to nič ne pomaga, če ne zna model tapkat pa če se ob črte spotika. Jebala ga športna etika pa suspenzi pa ostale pičke materine. Umislil si je tisto tablico in zdaj nekaj crta po njej in misli, da je to ful neka taktika. Ti naduvenkoti bojo zjebal slovensko košarko. To je ta mentaliteta. Če ga vprašaš, kdo je najboljši basketaš, bo rekel, da tisti, ki dobro bloke postavlja, pa skače, pa zapira v obrambi, pa pozna vse akcije v napadu, ne pa tisti, ki utrpa deset trojk pa kucne čez tri mrge pod košem. Važno, da si priden pa da ubogaš trenerjeve taktične zamisli. Če bi Jordan samo trenerje poslušal, bi bil navaden kurac od ovce, ne pa legenda. In ti suspenzi niso zato, ker smo zelenčke debilčke malo podžombal, ampak zato, ker v zadnji sekundi nisem upošteval njegovih taktičnih gluposti, ampak sem dal koš. To je ta žalost slovenskega basketa. Ti razni mali debeli krmežljavčki, ki prodajajo bučke o košarki. In zato sem zanalašč prišel na trening petnajst minut kasneje pa s čikom v gobcu. Krofek zavaljeni mi ga lahko popuši. To je sramota, da lahko taki medvedki trenirajo na Slovanu. Ipak je to kao resen klub. Takoj sem ga videl, kako je stal tam pred dvorano že ves napaljen, pripravljen, da nekaj sere, in ko me je videl s čikom, je začel kar pihat, pa tista njegova rdeča lička seljačka so se še bolj pocrvenila. In potem hočem v dvorano in mi model ne pusti in me začne vleč stran. In me krofek vleče do mojega čika, ki sem ga fuknu v travo. »Poberi to.« »Zakaj?« »Poberi to.« In potem poberem in gledam, če je kje kakšen koš za smeti, če je že tak moron, da me jebe z ekološkimi forami. »Adijo. Ko boš hotu igrat košarko, pa prid nazaj.« In gre v dvorano pa zaklene za sabo. Ne morem verjet. Kere buče. Pa ta ni normalen. Pička mu materina štreberska. Ker trunto! Ne morem verjet. To ti je to. To je hvala, ker daš koš v zadnji sekundi in si državni prvak. Pa tega ni nikjer na svetu. Takšnih moronov. Zato pa Slovenija nikoli ne bo nič naredila v basketu. Zato bo vse propadlo. Vse bo šlo lepo po gobe. Pička vam materina pederska. A ti mamica šije brezrokavnike ali ti jih tvoj fant? A se bosta s fantom poročila, dupelizac kretenski! Popuši ga, majmune nadrkani. To je lahko samo v tej pofukani Sloveniji. Daš koš v zadnji sekundi in naslednji dan te odjebejo. Če bi se Jordan rodil v Sloveniji, bi nosil brisačke tistim, ki dobro postavljajo bloke. Marš more u pičku materinu! Čipša none! Pejt v kurac, buzi guzi! Da bog da ti šupak prokrvario! Ne jebem več. Dosta je bilo. Pa ne bom več treniral. Saj bojo še klical pa prosil, če pridem. Še žal jim bo. Pičke slovenske. Kaki šupki. Naj vam igrajo Nejci pa Rančići, pa boste vi kurac državni prvaki, zgemboti gubavi. Ko vas jebe. Bom pa tri na tri igral na Fužinama. Itak je to boljši basket od tistih vaših risbic na tablicah. Ko sem tako hodal in se delal, da sem najjači in da ne jebem žive sile in da me zaboli uvo za cel svet, me je zjebal zvok tapkanja iz dvorane. Slišal se je trening, dvajset žog, škripanje superg pa to. To me je zjebal, da sem imel kar naenkrat solzne oči. Jebo mater, da nisem jokal v lajfu, ampak ti kurčevi zvoki so me pa zjebal. Ubil so me. Kar ustavil sem se in poslušal trening. Kot hipnotiziran. In pol se spomnim še Radovana in pomislim na to, kaj mu bo delalo, če zve, da ne treniram več, in sem bil gotov. Muka mi je bilo, bil sem popizden, da so mi tekle solze. Hotel sem iti v dvorano in jebati mater tistemu kretenu. Samo sem kar stal tam in nekaj cmizdril in poslušal tapkanje žog. Čisto me je zjebalo. Potem sem pa začel gledat, da me kdo ne vidi, pa brisat solze pa se obračat proti steni dvorane, pa potem sem hitro spizdil od tam, da ne bi koga srečal. In potem hodim peš ob Ljubljanici proti Fužinam in razmišljam, da ne morem nobenemu povedat, da me je to tako zjebalo. Radovanu sploh ne morem povedat, da ne treniram več, Adiju, Dejanu in Acotu pa moram itak nekaj glumit, da sem kul pa to. Sranje. Zajebo sam, dobro sam zajebo. Mamicu mu pedersku, da bog da ga King Kong karo u šupak!
Zakaj smo končali na policijski postaji Delal sem se, da sem sfukan od treninga, in sedel v tišini pred blokom in poslušal debate o tem, a ima več šans za predsednika Amerike pička ali niger. Ali pa peder. Še sreča, da Dejana še ni bilo, ker bi potem pa res slišal hude argumente. Že Aco pa Adi sta bila dovolj genijalna. »A je več nigerjev ali je več pičk? Več je pičk in pičke bojo valda volile pičko!« »Kaj pa če bojo črnke volile črnca? A?« »Bojo moj kurac!« »Itak da bojo črnke volile nigerja. Taki so ti nigerji.« Adi je v življenju videl več nigerskih kurcev v porničih kot pa nigerjev. Ampak on ve. Včasih mi grejo te pametne najave res na kurac. Včasih se mi tega res ne da poslušat. Dosta više. Jebali vas nigerji i pičke! »Fora je v tem, da Američani so rasisti. Kje bojo uni kukluksklanovci glasoval za nigerja, ajde ne seri!« »Ti si prfuknjen. V Ameriki je itak največ Mehičanov, pa Kitajcev, pa Italijanov. Oni bojo glasoval za nigerja!« »Američani bi prej glasoval za pederčino k za nigerja.« Jebeni ameriški filmi. Zaradi njih vsak čefur misli, da ve vse o Ameriki in o hamburgerjih in o pički materini. Jebala vas Amerika po sred šupka. Končno evo Dejana, mamicu mu njegovu strogu, ki ga ne pusti ven. »Kaj je? A je šla mamica v službo?« »Končno! Pizda ji ... Tečna je, k je fotr dons spet u Kubani, do jutr! Spet bo ob petih zjutri s Terzićem po Fužinah ...« Dejanov fotr, Duško Mirtić, zvani agent nula nula tri, je teški intelektualac, ki je celo hodil na faks in dogural do tretjega letnika gradbeništva. A potem je uletela mamica Sonja in mali Dejan. I piši kući propalo. Duško se ga je lepo zaposlil pa rintal po cele dneve pa to, potem pa pride osamosvojitev in so mu Slovenci jebali nanine nane nanu. So ga izbrisali. Kaj je on prčkal pa mutil, jaz ne vem, ampak so pa izbrisali in njega in Dejana in Dejanovo sestro Natašo, samo je Sonja, ki je Slovenka iz Slovenskih Konjic, potem za Dejana in Natašo nekaj spedenala. A za Duška pa ni šlo. Agent nula nula tri je bil opasan za deželu. In Duško ga se propio. Saj ne, da ni že prej tankal ko veliki, samo od takrat je pa prav pojačal in se ga naliva ko blesav. Ponavadi v Kubani, kjer se ga stari čefurji pač nasekavajo. Zraven Kubane je pa Lakotnik, kjer se ga nažigajo mladi čefurji. Eto ti perspektive. Vse ti je jasno, če ta dva lokala pregledaš. »Zadnjič bi ga mogu videt, k ni mogu odklent. Pol mu jst odprem in a veš, kaj prav model? Prav: Najlepša hvala! Pa ne morš verjet. Najlepša hvala. A veš, kok morš bit nabasan, da rečeš najlepša hvala!? In to po slovensk! On govori slovensk, sam k je čist nabasan.« »Sej to je pol skoz!« »Mu bojo dal še državljanstvo!« »Joj, moj fotr ...« Nekje vmes med vsemi temi debatami o fotrih, ki so med čefurji zelo priljubljene, sem jaz izdavil, da sem nehal trenirat. Valda smo se smejal in zajebaval in ugotavljal, da je košarka za pedre in da itak ne moreš celo življenje samo tapkat, ampak meni je bilo pa za popizdit mučno. Vse mi je šlo na kurac. Te neke fore, pa hahaha, pa super stari, pa ko jim jebe mater, pa gremo polomit pedra, pa kurci turci, vse to me je v tako slabo voljo spravilo, da sem mislil, da se bom še enkrat zjokal tam na sredi otroškega igrišča, in sem se že videl obešenega na plezala. Jebem ti košarku i ko je izmisli. »Moraš se ga totalno nažljokat, stari! Ni druge!« »Ubijmo se do konca! Navali narode!« Adi je začel peti neke narodnjake in res ni bilo druge, kot da se ga ucurimo. Kar tam na igralih. Ali pa na basket igrišču. Simbolika pa to. Res ni druge. Če se ga ne bomo razjebal, se mi bo scufal, ker me je prav napsihiral. Ampak na srečo je za pijanko vedno dovolj interesentov. Jebo jih jež pijandurski. Itak nikoli nisem štekal te čefurske logike, da je alkohol zakon, droge so pa smrt. Ampak to je najbrž zato, ker so vsi naši fotri pa matke seljačka djeca, in kaj oni vejo, kaj so to droge. Niso se oni palili na hipije pa decu cveća pa te fore. Oni so v času seksualne revolucije in elesdeja hodili na lokalne seljačke pijanke in svadbe, pa pili konjak Zvečevo, pa lokalnim pevaljkam zatikali dinarčke među sise. Jebo ih Mile Kitić, da jih jebo. Kaj so oni vedeli, kaj je to marihuana. A vse vrste rakije so sprobali že pri šestih letih. Ampak rakijo pijejo vsi v selu, in to na veliko. Če gremo dol k našim, to se ga pije u božju mater, samo da se usedeš, že je rakija na mizi in že se pije. A če bi jaz rekel dol, da sem v lajfu potegnu dim trave, pa to bi me zgazili. Striko Dragan bi me držal, Radovan pa tambural, potem bi se pa zamenjala. A da litar rakije zvrnem na eks, potem bi pa bilo: »Tooo, momčino, nek se zna, da si Đorđić! Ožeži!« In tudi nam štirim genialcem ni nič lažjega kot to, da se ga prbijemo. Pa ajde kakšen dim. A da kdo omeni trde droge, ne daj bože heroin, to bi vsi samo gledali. I mi smo ti seljačka djeca. Katastrofa živa. Samo se ga pa še nikoli nismo nafukal tako kot zdaj. Bolano. Ni čudno, da se nam je čisto odfukalo. Meni najbolj od vseh. Bilo je vsega. Nasilja, nacionalizma, primitivizma, šovinizma, idiotizma, vulgarizma, vsega. Začelo se je fino, mirno, na basket igrišču. Samo po ene parih litrih se je meni
snelo in sem fuknil flašo v tablo. Flaša je bila še napol polna in se je tisto vino rasfukalo po tabli in povsod, da so vsi popizdili. Sploh Aco. »Idiot! Pička ti materina otkačena! Marš budalo!« »Kaj je! Najjači smo, najjači! Cigani smo, cigani!« »Ma marš, idiote jedan!« Dejanu pa Adiju je bila pa fora in sta začela še sama cilat tablo s flašami. Samo sta itak levaka in sta vse falila. Dejan je bil tudi čisto gotov. »Srbija! Srbija!« Potem pa vedno začne s temi nacionalističnimi forami. In jaz nasedem. »Bosna! Bosna!« Ampak še sreča, da je Adi zajebant. »Azerbejdžan!« »Azerbejdžan! Azerbejdžan! Azerbejdžan!« Koji kurac Azerbejdžan, pitaj boga, če to sploh obstaja. Ampak še dobro, da je Adi prešaltal iz tiste Dejanove Srbije, ker ko je Dejan pijan, zna sikat z nekimi četniškimi forami in ga vsem namori. Vse nas je zadela vojna v Bosni. Pri Adiju so imel sedem sorodnikov v stanovanju, pri nas je bila moja sestrična Zorka. Samo se jaz nič ne spomnim, ker sem bil še klipan. Mi smo pa potem v ene tretjem klasu imeli neko obdobje, ko smo se ful kregal zaradi vojne v Bosni. Totalno prfuknjeno, ampak stalno smo se nekaj prcali pa jebali na nacionalnem nivoju pa ponavljali, kar so starci doma pametovali, in ker so naši starci budale, smo tudi mi lupali budalaštine. Glupo do konca. Še danes se znamo kdaj spičkat zaradi tega in to se mi zdi čisto prfuknjeno. Mislim, koji kurac se imaš za kregat o tem. Itak je vsak sam najbolj pameten in nikogar ne moreš prepričat v nič. »Moldavija! Moldavija!« Tema! Ne vem, kako smo prišli do busa, ampak vem, da je bila gor neka pička. Taka boga, ampak huda mala. In itak, da je Dejan začel dobacivat. Mi pa tudi. Jebiga, bili smo mrtvi. »Jaz tebe poznam. Ti si iz trojke, a ne? Slišal sem, da pičke iz trojke ful fukajo. A je to res?« »Ej, mala! A bi ti men dala? Če bi ti men dala, bi ti reko hvala!« »Piiičkee!« »A maš to od mamice torbico al svojo?« »Kako ti je ime? Ziher je Sanela.« »Sanelaaa! Sanelaaa!« Una budala od Dejana je šel pa do nje in jo prijel za lase. »A si jih barvaš? A z Loreal barvami al z unimi, k jih u Sadje zelenjava prodajajo?« Tamala je spizdila do šoferja in model je ustavil avtobus in je spizdila dol. »Ej, Miško. Vozi. Ne se ustavljat, k bo šla dol, pizda. Pa a si peder, pička ti materina? Kaj si je pustu, da gre dol!« Hotel sem spizdit tisto tablico, na kateri piše 20 na zadnji strani busa, ampak nisem več mogel stat na nogah in sem se zavalil na zadnji zic. Drugi so začeli vsi lupat ko munjeni po šipah, da se je bus tresel, in šofer je ustavil avtobus in odprl vrata. »A greste dol, prosam.« Še en čefur. Ne moreš jih sfalit pa da se ubiješ. Meni pa se je že temnilo in sem mislil, da se bom kar onesvestil. »Daj ti raje pelji, prosam, da ti ne bomo avtobusa polupal.« »Dej da ne bo šaka nos patos! Pička ti materina!« Vem, da smo se potem drli nekaj in lupali po šipah in Aco je odtrgal dol tisto rdeče za šipe razbijat in je s tistim tolkel po zicih in je enega čisto rasturil. Model pa sploh ni več ustavljal avtobusa, ampak je pičil po svoje. Meni se je že tako vrtelo v glavi in sem sedel na svojem zicu in se nisem več mogel premaknit, in potem samo vem, da me je Adi nekam vlekel in da se je neki drl in da sta me potem kar naenkrat od nekje dva cajkiča dvignila in ko vreču krompira odnesla dol z busa.
Zakaj je slovenska policija v pizdi Po mojem na svetu ni večjih debilov od slovenskih policajev. To so največji šupki, kar jih je. To ne moreš verjet, kaki bumbari so to. Retardirani v nulo. Res. To so taki psihoti psihopatski, da to sploh ne moreš dojet. Kr neki. Kr neki. Dobijo te kao mrtvega, za na pumpanje, pa nič nisi naredil, malo si na busu galamil, in potem te nabijajo ko krave. Udri po bubregu, pička jim materina. Najhuje je pa to, da oni itak vejo, da ti nič ne morejo, in te bojo zjutraj tako ali tako spustili domov. Ampak boli njih đoko. Oni te bojo celo noč pendrekiral po ledvičkah, ker kurbe itak vejo, kam te morajo opalit, da se ne bo nič poznalo. Boli pa ko svinja. Bil sem prbasan najbolj v lajfu, pa me je tako bolelo, da sem mislil, da bom umrl. Potem pa še te njihove fore. Ne morejo te lepo lemat, ampak se morajo iti še neke jebene retardirane igrice. Kaki kurci od ljudi so to. In potem narišejo drevo na steno in neke jabuke, ti pa da boš skakal in se zaletaval v steno in jih obiral. Majmun pa s pendrekom stoji ob steni in ti nabija pod rebra, vsakič ko ne dosežeš ali pa ko fukneš po tleh. Pička jim materina ušiva. Še ko bruhaš, te debil kretenski ne pusti pri miru, ampak te neki šuta po nogah. Pa skoz se ti neki derejo direkt v faco. Ko da bi me pljuval. Že tako ti je slabo, potem te pa nabijajo v trebuh, da kozlaš ko prasec. Potem pa grejo pa te pustijo tam v sobi na tleh in jih ni par ur. In ti ležiš tam ko debil in ti je najbolj bed na svetu. Pa itak ti se vrti, pa boli te vse, pa ne moreš niti vstat pa se usest na stol, samo tudi če se usedeš, ti je pa še bolj slabo, pa itak fukneš po tleh. Potem pa pridejo pa te nekaj sprašujejo, pa spet tamburajo, pa ne vem kaj vse. Pa hoteli so, da povem, kdo je bil še na avtobusu z mano, pa te fore. To so totalni ludaki. Sikoti. Bolani so, majke mi, da so bolani, sto na uro so bolani. Umsko zaostali so, res. Še najbolj zajeban je pa to, da dobiš potem svojo kartoteko, in vsakič ko te naslednjič dobijo, si najebal, ker že imaš kartoteko, in si takoj sumljiv in takoj si kriminalac in ne vem kaj še in takoj začnejo padat šake jake. Boli njih patak, oni samo bubajo. V bubrege, pičke hinavske. Da ne boš plav pa da ne bo potem fotr videl, da so te nalomil ko prasca, in jih bo potem tožil, ker si itak maloleten pa te kao ne bi smeli. Boli njih za to, kaj bi oni smeli pa kaj ne. Udaraj! Ni tukaj zakonov. Jebeš to. Oni so te ujeli in gotovo. Lahko se jebeš. Nimaš za burek. Šuti i trpi. Pa zaletavaj se v steno in kupi nacrtane jabuke, jebem im mater u pičku bolesničku. Sam največja jeba je pa na koncu. Najprej ti dajo lepo brisačo v roke in moraš lepo počistit svoje kozlanje, potem pa ti prinesejo papir in kuli. »Podpiš, da te nismo tepl, in zgin. Fotr te čaka zunaj.« Kaj me niste tepl, majku vam pandursku. To je totalna štala, ker itak ti je jasno, da če ne podpišeš, ne boš šel ven ali te bodo pa ubili ko majmuna. »Ne bom nič podpisal. Ne znam pisat.« »A si pogumen ali kaj?« Zdaj so pa začeli pendreki padat. Živala prfuknjena me je porinil ob tla in me tako prijel za mišico, da sem mislil, da se mi bo zmešalo. Bolelo je ko sto mater. »Pička vam mate...!« Nisem mogel naprej, ker je kreten tako pritisnil, da sem samo še tulil od bolečine. Ko je malo popustil, sem pa samo začel jokat. Kar usulo se je. V lajfu nisem cmizdril pred drugimi, zdaj se mi je pa odtrgalo. Gotovo. »Pička vam ... vi niste ... normalni ... boli ...« Nekaj sem tulil med jokom, oni so se pa režali ko prasci. Bolniki. »A boš še enkrat ali boš podpisal? A si še zmeri pogumen?« Spet me je stisnil, moron, samo zdaj bolj na hitro. Nato se je pobral z mene. Solze so mi tekle in sem jih nehal brisat, šmrcal sem ko mališani v vrtcu. Debil me je pa spet z nogo našopal v trebuh. »A boš vstal ali ne? Kaj jokaš, pizdica mala cmerava?« Na koncu valda vsi podpišejo. Jaz sem komaj držal kuli v roki, ker me je vse bolelo in sem cmizdril in se tresel, in ko sem podpisal, sem se zrušil na stol, majmun za mano pa je pograbil stol in ga potegnil stran, da sem se razjebal po tleh. »Šetaj, mali! Oči te čaka pred postajo.« Jebo ti oči mamicu, a prav!
Zakaj je Radovan prišel v Slovenijo Stal sem na recepciji policijske postaje in si brisal solze. Pred policijsko sta stala Radovan in Marina, Acotova matka. Ni bilo šans, da grem ven, dokler se mi še pozna, da sem cmizdril. En bumbar pandurski me je pa gledal pa neki mahal z rokami, da naj se poberem. Ampak ni bilo šans. Odpihoval sem in se poskušal umiriti. Vprašal sem, kje imajo vece, pa mi je debil rekel samo: »Vozi!« Neki sem se brisal v rokav pa gledal Radovana. Bil je bjesan ko pas. Samo je Marini zdaj nekaj govoril in ona ga je samo gledala in se po svoje smehljala. Marina je snažilka in je bolj boga. Meni se je vedno smilila. Taka najbolj dobra duša. Ona se sploh ne more jezit. Samo smijucka se. Pa vsem bi pomagala. Možeš joj drva na glavi cijepat, bi rekel Radovan. Zato se mi je pa smilila. Radovana me je bilo pa strah. Po mojem sploh ni hotel na policijsko postajo, ker mu panduri stanu na živac, in potem se ne more zadržat in bi se najbrž začel fajtat. Zdaj, ko je mator, se že pozna in potem malo izbegava take situacije. Zato najbrž stoji zunaj z Marino in ne gre na policijsko. Nervozen je pa za popizdit. Saj ga kar vidim. Še sreča, da je Marina z njim. Ona pomiri človeka, ker začneš skrbet zanjo in se ukvarjat z njo in ne s sabo. Marina živi sama z Acotom. Aco sploh ne ve, kdo je njegov fotr, Marina mu ni nikoli povedala, ampak je govorila, da nima fotra, da ima samo njo. In zdaj Aco skrbi zanjo in ne ona za njega. Aco je glavni v svoji bajti, ker je Marina predobra za ta svet. Ljudje jo izkoriščajo, ker ona ne šteka enih stvari, tako kot je treba, in potem dela tudi, kar ji ni treba, in karkoli ji ljudje rečejo, ona naredi, ker misli, da mora. Edino potem je Aco odjebal te kretene in zdaj ji noben več ne reče nič. Prej pa je stalno ona pucala hodnik v bloku pa take stvari. Ker ji ni težko. Folk je res pokvarjen. Do bola. Radovan me je videl. Ma nek ide u ... Itak mi gre tale cajkič kurčič že na jetra. Ko so se odprla vrata policijske in sem prišel ven, se je Radovan obrnil in me sploh ni pogledal, ampak je šel do avta. Jaz sem šel za njim, in ko sem šel mimo Marine, se mi je nasmehnila, kot da sem lihkar maturiral. Ona je res predobra za ta svet. Radovan pa se je usedel v avto in prižgal motor. Jaz sem se usedel zraven. On pa je odprl okno. »Marina! Da te počakamo?« Marina se je samo nasmehnila in odkimala. »Ma nemoj zajebavat, Marina, nećeš valjda pješke na Fužine.« »Ne treba. Hvala, Radovan.« »Nije dosta, što si morala doć pješke, nego da se i vraćaš.« Saj res. Marina nima avta. Ko so jo panduri sredi noči zbudili in jo poklicali, da pride v Moste na postajo, je najbrž šla peš. Kreteni ji pa najbrž še niso povedali, kaj je z Acotom. Najbrž se je na smrt prestrašila. »Pejte vi domov. Bom ja sama Acota počakala.« Samo da je Aco živ in zdrav. Ona se za njega boji, da mu je kaj bilo. Da ga niso preveč tepli. »Dobro. Kako hoćeš. Samo se nemoj previše sekirat. Ništa to nije. Desi se. Mladi su. Kad će, ako neće sad, jeli tako. Sta ćeš.« Marina se je spet samo nasmehnila. Radovan je zaprl okno in sva speljala. Radovan me ni pogledal. Samo je bil vse bolj živčen. Marina ga je še nekako silila, da se dela mirnega, zdaj pa je zgledal, ko da bo samo še eksplodiral. Jaz sem spuščal glavo med roke, ker se mi je zdelo, da bo vsak čas priletelo. Da bo samo še bum. Še huje kot policaji. Radovan pa je lupkal po volanu in cmokal in vrtel glavo gor dol in si grizel ustnico. Bil je kot zver, ki bo napadla svojo žrtev. Nato pa zapelje desno pri Portalu in se ustavi na parkingu. Mislil sem, da me bo ubil. Žile so mu izstopile na obrazu. Nor je bil. »Jel ti znaš, kako sam ja došo u Sloveniju? Jeli znaš, bleso jedna blesava! Ne znaš, a? Ništa ti ne znaš. Te nedelje smo imali utakmicu i trebo je doc trener Želje, da je gleda. Već se govorilo, da ću ja ić igrat za Želju. U prvu ligu. Znaš ti, šta je prva liga? U subotu, pazi, u subotu meni stari kaže: 'Sutra ideš u Sloveniju.' Ja mu reko: 'Stari, imam utakmicu, kakva Slovenija!', a on: 'Zaboravi, dobio si poso u Sloveniji.' I ja ujutro fino na voz i u Ljubljanu. Kakva utakmica, kakav Željo, kakva kariera.« Ustavil se je, da malo odpihne. Trgalo ga je, čisto se mu je odklopilo. Pomislil sem, da ga bo šlog strefio. »A vi se svi zajebajete. Razmažena derišta. Sve vam se pustilo i sad ... Jebo vas Milan Kučan, da vas jebo!« Še naprej se je tresel. Zdaj sem že držal roke nad glavo, ker je bilo že jasno, da mi bo odtrgal tintaro. Ampak on je pa samo pihal. »Daj mi cigaru!« Kakšen šok! Kako ve, da pušim, mamicu mu njegovu. Nič mi ni bilo jasno. Razjebo sam se totalno. Odprl sem usta in buljil v Radovana in sem mislil, da me bo pobralo. Letim v Ljubljanico. Gotovo je. Radovanu se je zaštekalo v malih možganih in zdaj sem gotov. »Šta je? Šta blejiš? Daj mi cigaru, sam ti reko!« Počasi sem povlekel iz žepa škatlico in mu jo dal. On jo je pa ko manijak pograbil in si prižgal čik. V lajfu nisem videl koga bolj nervoznega. »Zar nisi presto pušit?« »Ma marš ...« Zajeb. Zdaj me je pa začel šamarat. Zakril sem se z rokami in ni bilo hudo, ampak je pa trajalo. Živčno je mahal ko budala. Potem je pa naenkrat odprl vrata od avta in šel ven. Jaz sem pa ostal v avtu in sedel z rokami nad glavo. Nisem si upal niti pogledati ven iz avta. Jebala me je pa tišina.
Čista tišina. Samo čakal sem, da me odnekuda zvekne. Potem pa počasi dvignem glavo in pogledam in Radovana nikjer. Odnijela ga magla. Nisem vedel, kaj bi. Tako se mu je scufalo, da se je mogoče vrgel v Ljubljanico. Kaj veš, kaj ljudem dogaja, ko jih tako napsihira. To se ti nekaj premakne v glavi. Tresti sem se začel od strahu. Samo si pa nisem upal iz avta. Prvič v življenju sem doživel, da me oblije znoj. Res sem mislil, da se je vrgel v Ljubljanico. Ker me še nikoli v življenju ni udaril. Ajde, me je zašamaril parkrat, ampak takole pa nikoli. Strava i užas. Nisem več mogel sedet v avtu. Nikjer ga ni bilo. Jebo ga bog njegov ludi. Pomislil sem, da bi moral poklicat policijo. Noro. Tudi meni se je že mešalo od vsega. Radovane, ne mi tega delat, prosim te. Ko boga te molim. Radovane! Šetal je tam ob Ljubljanici gore dole, s hrbtom obrnjen proti meni. Spizdil sem nazaj v avto. Zgledalo je, da se je malo umiril. Ampak čakal sem ga pa v avtu še najmanj petnajst minut. Samo sem ga pa imel iz avta na oku, ker se je malo približal. Potem je prišel, odprl vrata in speljal. Ko sva parkirala na Fužinah, sem ga šele pogledal. Oči je imel čisto rdeče. Jokal je. Tam pri Ljubljanici je jokal. Ne me jebat. Naj gre vse v kurac. Jezo še prenašam, batine prenašam, ampak to me je ubilo. Radovan z rdečimi očmi od solz, to me je zjebalo. Zdelo se mi je, da ne čutim rok in nog. Komaj sem dihal. Imel sem filing, da me nekdo nabija z bejzbolko. In to od znotraj. To pa je stokrat huje.
Zakaj me bo kurčeva tišina izludila »Gospa, ti vaši računi ... to on ne bo rabo, ker bo igrao košarku. In dajte mu lepo dva, da se ne rabimo kregat. Zakaj bi se kregali, če se lahko lepo zmenimo, a ne?« Tako je Radovan razložil moji tovarišici za matematiko, ko ga je klicala v šolo, ker sem že tretjič zašutiral. Pa ker sem ji vrgel geotrikotnik v glavo. Samo do tja sploh nista prišla. Ji je Radovan že prej vse povedal in je šel domov. Mene je sicer napizdil pa me nateral, da se dudlam matematiko, Miklavčički je pa jebo mater. Ker Radovan se je odločil, da bom jaz športnik in da bom igral enbea ligu. Najprej je hotel, da igram fuzbal, logično, pa da podpišem za Real Madrid pa to, ampak potem sem pa malo preveč zrasel, pa je videl, da je basket mogoče boljša varianta. Ranka se ni mešala v te njegove velike plane. Ona je po svoje spraševala. »Što ne učiš? Zar stvarno ne umiješ naučit tu biologiju bar za dva? Zar ne možeš jedan trening preskočit pa malo pogledat tu zgodovinu? Što se nisi javio, da te vpraša? Je li zna trener, kakve ocene imaš?« Odgovarjal pa ji je vedno Radovan. »Pusti ga, nije glup. Naučiće. Ajde, ko da se zgodovina mijenja. Učiće je, kad bude star konj. Šta se sekiraš, ko da je problem dobit dvicu iz angleščine. Da je to težak jezik, ne bi ga svi oni crnci u Americi govorili. Ima vremena, kad završi liga.« Radovan je hodil na vse moje tekme. Če bi mu pustili, bi hodil še na treninge. Ranka ni prišla nikoli. Iz inata. Nikoli ni nič rekla, samo nikoli ni hotela poslušat o mojih uspehih. Ko ji je Radovan razlagal o tem, kako smo postali državni prvaki, je samo kimala. »Hočeš se sad malo posvetit šoli? I popravit enku iz angleščine?« Da bi pa odkrito kdaj rekla Radovanu, da ji gre na kurac to, da se samo šport forsira pa da mi pusti, da bluzim v šoli, to pa ne. Ranka se je samo nekaj durila in se delala, da ne sliši, ko je Radovan govoril o košarki. Pa namerno se je vedno delala, da nima pojma o pojmu glede basketa in fuzbala. Namerno je najavljala najbolj glupe najave. Milijonkrat sem lahko jaz gledal dokumentarec od Jordana, pa bi ona vedno vprašala, da kdo je pa to. In pol rečeš, da je to Michael Jordan, in ona se naredi, da prvič sliši. »Kako se gledajući to ne naučiš engleski?« Zato ker so slam in dunk pravilni glagoli. Eto zakaj. Jaz pa imam kolčinu iz nepravilnih glagolov. Ne jebe Ranka. Ona bo še celo vesela, če rečem, da sem nehal trenirat. To bo njena mala zmaga. Radovana bi pa ubilo. Zato šutim. Zdaj je itak tako napeta situacija, da če bi zdaj povedal še to, da sem nehal trenirat, bi šlo vse v kurac. Eksplodiralo bi. Že brez tega se mi zdi, da bo vsakega trena. Že sto let so vsi tiho. Ne da se Radovan ne pogovarja z mano, tudi z Ranko se ne pogovarja pa potem še tako besno gleda, če kdo od naju kaj reče, da še midva ne govoriva več. Ranka ga gleda in ji ni jasno, kaj je ona kriva, ampak Radovanu so zdaj vsi krivi. Ranka še posebej. Ona je bila itak vedno dežurni krivec za vse. »Šta mene tako gledaš?« »Ne gledam te.« »Gledaš.« »Začepi.« I gotovo. To so vse besede, ki so bile v zadnjih nekaj dnevih spregovorjene v naši hiši. Ostalo pa tišina. Še teve se posluša čisto potiho, muzika se ne posluša, samo dnevnik. Opsadno stanje. Mogoče bo treba poslat modre čelade. Jasušija Akašija in Butrosa Butrosa Galija. Zadnjič sem hotel iti ven pred blok. »Kuda?« »Samo ...« »Ne jebi!« I gotovo. Ni šans. Nič mi ni jasno. Tri dni nisem bil v šoli. Nema. Zrolalo se mi bo, ampak ne vem, kaj naj naredim. Niti Ranka nima blage veze. »Dokle će on ovako?« »Ne znam, sine.« Na vsako besedo Radovan že puhti. Cvokoče od bijesa. »Šta je?« »Ništa.« Izludila me bo ta tišina. Ko da smo nekje v zaklonišču in nad nami letajo vojnička letala, mi pa moramo biti tiho, ker če slišijo, kje smo, nas bodo zbombardirali.
Zakaj ne maram biti sam Zjutraj sem se v liftu spet fural z voditeljico. Samo sem se takoj odločil, da ne bom šel za njo do postaje. Pa še pogledal sem jo direkt v oči. Nisem čisto prepričan, ampak se mi zdi, da je tudi ona mene pogledala. Ampak nima veze, ker sem se itak odločil, da jo odjebem za trajno. Vse bom odjebal in bom začel na novo. Brez basketa, brez voditeljice in brez Radovana in Ranke. Bom še živel z njima, samo govoril pa ne bom več. Jebiga, če nočeta govorit, je pa še bolje zame. Samo še spal bom doma, šolo bom pa tudi odjebal. Itak me zaboli, pa še na kurac mi gre, ko me vsi gledajo ko največjega truntota, če ne znam linearnih funkcij, pa iksov, pa ipsilonov pa to. Trenirajte vi stokrat na teden, pa da vas vidimo potem, kako boste obvladali kvadratne enačbe. Streberčine pederske. Itak da še hodit ne znajo, pa samo v računalnike buljijo, da jim bojo oči narasle ko krofne. Potem res nisem šel za voditeljico na postajo. Šel sem na drug izhod ven in potem do okrog bloka in sem jo samo od daleč gledal, kako maršira na postajo, in še to je nisem gledal v rit, ampak v glavo. Od daleč niti ni tako huda. Potem sem šel po sendvič v štacuno in domov spat. Samo potem nisem mogel zaspat. Bilo mi je ful čudno biti sam doma. Ponavadi grem zjutraj od doma v šolo, ko pridem domov, je pa itak Ranka že doma in kuha kosilo. Ona dela od petih do enih in potem je itak skoz doma. Radovan pride okoli treh, stanovanje je pa tako malo, da tudi če se zapreš v svojo sobo, nisi sam. Slišiš teve, mikser, telefon, ko se Radovan dere, ko da se brez telefona pogovarja, pa sto drugih stvari. Če nič drugega, slišiš, kaj se kakšna budala dere pred blokom. Budal je pa na Fužinama vedno bilo dovolj. Šel sem v štacuno po Sportske. Bom vsaj kaj bral, ker po teveju itak ni nič za gledat. Saj bi šel lahko pozvonit pa pogledat, če se kakemu genijalcu spet ni dalo v šolo, ampak se mi ni dalo gledat ne Adija, ne Dejana, ne Acota. Nisem bil za neke debilne debate. Ampak še Sportskih nisem mogel brat v tej kurčevi tišini. Zjutraj je na Fužinah za popizdit mirno. Vsi kao delajo. Radnički narod. Šel sem na balkon in gledal pred blok, če gre kdo znan. Nikjer nobenega normalnega folka. Sami penzioneri. Potem sem pa spet gledal v nasprotni blok, če se bo kaj videlo. Jebote, v filmih, vedno ko kdo gleda v druga stanovanja, se tam dva tucata, a jaz že celo življenje gledam v milijon enih oken pa balkonov, pa nisem videl nič razen ene sto let stare babe v modrcu. Moj problem je v tem, da sem edini otrok. Saj ne, da bi Radovan pa Ranka hotela imeti samo enega, ipak sta čefurja, ampak je imela Ranka neke probleme pa so ji vse ven pobrali, maternico pa jajčnike pa to. Oba pa sta iz velikih bosanskih družin in potem sta bila čisto živčna, da kako bom jaz sam brez bratov in sester, in potem smo se stalno dobivali z nekom in sem se jaz stalno družil z nekimi mališani, in ko sta kam šla, enkrat na sto let, so me takoj peljali k sosedom, da ja ne bi bil sam. Potem sem pa itak začel hodit pred blok pa trenirat pa to in nisem bil nikoli sam. Če so bile pa počitnice, smo šli pa dol k našim v Bosno. Res nisem vedel, kaj naj delam sam s sabo. Po eni strani bi mi sedlo, če bi Ranka prišla domov in začela tam v kuhinji nekaj prčkat, po drugi strani bi pa potem začela z vprašanji in zakaj nisem v šoli in te fore. Saj v tem je problem. Ne sede mi biti sam, a ne vem, koga bi poklical, ker se mi nobenega ne da poklicat, še manj pa gledat. Karkoli bi me kdo vprašal, bi me razpizdilo. Spet sem probal zaspat, ampak ni šlo. Potem sem prižgal televizijo in radio in un ventilator nad šporetom in odprl sem vsa okna in sem bral Sportske. Za popizdit tečno. Vsi so mi šli na kurac. Radovan, Ranka, Adi, Dejan, Aco, voditeljica, trener, cajkiči, sošolci, razredničarka, vsi. Predstavljal sem si, kako vsi cmizdrijo na mojem pogrebu. Jaz pa jih gledam kao skrit iz ozadja. Razmišljal sem, da je ta moj lajf čisto v pizdi in da bi najboljše bilo, če bi pokupio prnje in put pod noge. Nekam. Sam. Odjebem vse in grem. U život. Ko vas jebe.
Zakaj mi gre Slovenija na kurac Predvsem pa bi hotel spizdit iz te Slovenije. Saj sem se rodil tukaj pa to, samo imam pa vsega skupaj pun kurac. Ko greš dol, te vsi sprejmejo, ko da si največji car, samo zato ker si njihov. Takoj ti dajo vse, kar imajo, čeprav noben nima za živet. Moja bakica ima penzije sto konvertibilnih mark. To je petdeset evrov. Ali pa še toliko ne. Ampak ko te vidi, bi ti pa dala vse, kar ima. Pa ne samo tebi, vsem. Pa ko greš tam ven, so vsi odprti, pa se zajebavajo pa jih boli kurac, pa častijo stalno drug drugega, ne pa tako kot tukaj. Pa ko grejo na pevaljke, se sprostijo in uživajo, pokažejo čustva pa to. Pa noben nič ne jamra, pa so imeli vojno pa vsak je najebal ko žuti. In tudi če te ustavi cajkič zaradi prehitre vožnje, se nekaj zajebava pa smeje pa neke fore prbija. Pa vsi si pomagajo med sabo pa vsak vsakemu lahko pride v bajto na kavico, ni tam najavljanja pa teh for, to kar prideš, da malo popričaš, da se družiš, ne pa neke uradne najave pa bontoni pa kurci turci gnjurci! Opušteno. Ožeži. Folk živi, ne pa samo kuća poso, kuća poso. Znajo se veselit, pojejo, objamejo se pa poljubijo. Pa če kdo nima denarja, mu tisti, ki ga ima, da denar. Ne posodi. Da mu denar. Radovan vsakič, ko gremo dol, da vsem vsaj po sto evrov. Če bi mi rabili, pa bi recimo tetak Milan imel denar, bi dal pa on nam. Vse bi nam dal. Familija je tam zakon. Ni tam tako, da ne govorijo med sabo. Saj se kregajo, ampak to ni isto. Na koncu se vsi poljubijo pa še vedno so familija in še vedno se imajo radi in vse. To je meni zakon. Tukaj pa samo vsi gledajo sami nase, pa da imajo oni dovolj, pa dober avto, pa bajturina, pa ne jebejo brate, sestre, tete, strice. Folk ni odprt. Zato pa niso srečni. Zato pa samo neki jamrajo. Najbolj me pa razpizdi, ko mi napišejo Marko Djordjič. Pičke materine nepismene. Danes sem šel prvič v lajfu po pošto in tam pošta na ime Ranka Djordjič. Skoraj da nisem rekel poštarju, da se lahko jebe s tako pošto, ker to ni za nas. Če bi bil kakšen račun, bi ga odjebal. Jebo ih Djordjič u tri lepe pizde materine. Mene stalno jebejo v šoli s temi skloni pa sklanjatvami pa gospa gospe pa te fore, a oni ne znajo napisat enega priimka. Đorđić. A je težko? Šest črk. Dva đ pa mehki ć. Na vsaki kurčevi tipkovnici jih imaš. Samo to je ta nacionalizem. Oni nas čefurjev ne marajo in potem zanalašč tako napišejo. Zanalašč se kao delajo, da ne najdejo đ pa ć na tipkovnici. Ker ko pa bereš črno kroniko v časopisu, pa ropi pa pljačke pa mafija pa to, so pa vsi Hadžihafisbegovići pa Đukići pa vsi čefurji imajo lepo đ pa ć. Še podebljal bi radi te naše črke, da se ja ve, da so samo čefurji lopovi. Če pa bereš športno stran, potem imajo pa vsi Nesterovići lepo trdi č. Pa Bečirovići pa Lakovići pa Ačimovići pa Zahovići pa Cimerotići pa Backovići pa vsi. Naj grejo malo po Fužinah, pa da vidimo, če ima Nesterović na vratih trdi č. Mamicu vam nabijem. Če bi pa ta isti Radoslav Nesterović oropal menjalnico, bi imel pa mehki ć čez celo stran. To so te sitne forice, ki te jebejo vsak dan. Nimamo mi pa Slovenci šans. Vse se začne, že ko smo klinci in njim starci berejo jebene Pedenjpede pa Muce Copatarice, nam pa Ježeve kućice pa Grge Čvarke. In od tam naprej gre vse v kurac. Vsak gre v svojo stran in ni ga boga, ki bi nas združil. Lahko se mi kao družimo pa štekamo pa neki izigravamo kolege pa to, samo ne moremo se pa zares poštekat. Tako bratski. Nimamo istih stvari v krvi in gotovo. Mi smo čefurji in oni so Slovenci in to je to. Jebiga. Za vse sta kriva Branko Ćopić pa Jovan Jovanović Zmaj.
Zakaj so komšije boljše od sosedov Na Fužinah imamo sosede in komšije. To sploh ni ista stvar. Recimo v našem hodniku so štiri stanovanja in mi imamo dvoje sosede in ene komšije. Soseda je recimo Maršička, ki ima sina Perota, hašišarja. Z njo se Radovan stalno neki daje na sestankih hišnega sveta pa na kurac mu grejo njene rože pred vrati. Jaz sem s Perotom samo na živjo, ker je hodil na našo šolo prve tri klase, potem se je pa prepisal na Prežihovega Voranca. Radovan pravi, da Maršička ni hotela, da bi njen sin hodil v šolo s čefurji, in da zdaj ima zato sina narkomana. Radovan ji je to, da je Perota prepisala na neko kao elitno šolo, zameril za celo življenje. Od takrat se stalno nekaj jebeta, in kadarkoli Radovanu kdo omeni Maršičko, reče: »Krava.« Potem so naprej od Maršičke sosedi tudi Furlani. To je mlada, prijazna družina, z dvema malima otrokoma. Furlanka je dobra bejba, samo ima malo smučarskega imidža, tako po slovensko se oblači. S Furlanom stalno nekaj športata, ampak te slovenske športe, džoging, pa kolesarstvo, pa smučanje, pa otroke potem vlečeta s sabo. Njih itak skoraj nikoli ni doma, ker letajo nonstop nekam. Ranki so ful simpatični, ker lepo pozdravljajo pa so razpoloženi pa otroci so lepo vzgojeni, da odpirajo vrata, pa pozdravljajo v liftu pa te điđe miđe. Radovan pa samo govori, da to ni normalno, da samo letaš naokoli, pa da se ni zdravo toliko sam s sabo ukvarjat. Pa vedno doda, da so to tipični Slovenci. In to sploh ni kompliment. In potem so tu naše komšije Ristići, itak da čefurji, ki živijo zraven nas, da lahko jaz poslušam njihovo muziko, ko Bole nabija TV Pink. Bole in Živka sta oba iz Bosne in to celo iz istega sela, nekje zraven Bijeljine, imata pa dve hčerki, Snežano in Sanjo, ki sta obe že poročeni, in Snežana je že noseča. Bole je hišnik na gimnaziji Bežigrad, Živka pa je že v penziji, ker ima težave s srcem pa to. Oni so naše komšije, ker k njim lahko greš, kadarkoli hočeš, če si pozabil ključe od stanovanja, ali če v nedeljo zvečer rabiš jajca, ali pa če Radovan ne more gledati kake fuzbal tekme, ker gleda Ranka neke svoje gluposti, pa gre potem k Boletu. Pa ko Bole slavi slavu, gre Radovan k njim in se ga ubije ko živala. Pa vsakič, ko prideš, je takoj: »O, Marko, pa gdje si ti? Pa kako si? Sjedi malo. Popij nešto. Evo malo pečenice. Evo pivo za košarkaša.« Bole pa dostikrat pride k nam, ko mu kaj ni jasno, da kao vpraša, samo njemu stalno neki ni jasno, ko pa pride, pa samo govori in govori in ni šans, da se ga rešiš. Ve pa vse, kaj se dogaja na Fužinama. Ko baba tračara. Vse pozna in vse ve. On je, majke mi, obveščevalna služba. Če bi delal za policijo, na Fužinah ne bi bilo kriminala. Meni ponavadi res najeda, ko Bole uletava. Joj Bole, đe se gasiš? Ponavadi jaz kar spizdim, danes pa mi je prvič v lajfu pasalo, da je prišel in razbil to našo tišino in malo zdrmal situacijo. Čuo Bole, da sem bil na policiji, pa je prišel malo vprašat. Saj ne direkt, prišel je on, ker neki kao ne ve, kdaj je sestanek hišnega sveta, pa neke buče, a itak da vsi vemo, da je prišel prečekirat, kaj se je dogajalo z mano. In potem on mota in mota in neki napeljuje. Joj, Bole, reci že, kaj hočeš. »Vidim ja onog Marininog malog, Acota, hoda on s povijenom rukom, pa pitam Miru iz osmice, njih dvije se znaju, pa kaže, da su mu na policiji ruku slomili pa da ga je Marina poslije na urgencu peljala. Da su ga kar pustili, kao da nič ni bilo. A on sa zlomljenom rokom pa še rebra je imeo počena.« Jaz sem kar gledal. Saj sva se slišala z Acotom, ampak ni nič rekel. Jebem jim mater. Še Radovan se je usedel zraven. Še njega je bocnulo. »I pričam ja to Ljubici iz banke, pa pravi ona, da je i Marko bio s njim. Ustrašo sam se, kad eto Marka nisu tako, sva sreča. E moj Marko, ne se sa policajima zafrkavat, oni su ti pokvarjeni. Ne, to su, mislim, djecu tako, moj Marko, sramota. Pa še ko sam čuo, da ni bilo nič, da su samo malo galamili po avtobusu ... Samo to je onaj prasac Damjanović, šofer, on je zvao policiju ...« »Koji Damjanović?« »Ma onaj iz Preglovog, sigurno ga znaš, on je od Niša dole negdje, đubre jedno, on je radio u Saturnusu ko šofer, žena mu radi na pošti kao tajnica, moraš ga znat, kako se ono on zove ...« »Pa šta je on zvao policiju?« »Ma ja, a ništa nisu ni razbili, ni ništa, samo se derali, mogo im je lijepo reć da sidu sa avtobusa. A ne, Marko?« »Pa šta kažeš ... đubre ... zašto? Kakav je on onako?« »Ma đubre svjetsko. Njegova mala je hodala sa ovim malim od Bešlića, i kad su prestali hodit, on je maloga izšamaro. Dijete bolan. I to še ona njega pustila.« »Pa gdje stanuje?« »Ma na Preglovom trgu negdje, ne znam tačno, Komšić njega dobro zna, njih su dvoje nekad zajedno radili valjda. I njega je nešto zajebo bio, samo ne znam, šta je bilo. Ali čim je on s Komšićem šmiro, odma znaš, da ne valja.« Joj, Bole, a si moral to razlagat? Zdaj se bo Radovan začel paliti in bo začel vrtat, kdo je ta šofer s Preglovoga trga. Ker kako to, da je čefur pa s Fužin, pa da ga on ne pozna. Do sutra bo vrtel po glavi vse čefurje s Fužin in iskal nekje v malem mozgu sliko tega Damjanovića. Jaz sem pa razmišljal o Acotu in o tem, da res nismo nič takega naredili in da nas je ta Damjanović dobro zajebo, pička mu materina. Sploh Acota. Jaz se ga zdaj niti ne spomnim, kako je zgledal, ampak mogoče se ga pa Adi pa Dejan spomnita. Nekdo bo sigurno vedel za njega. »Kažeš, ne znaš, kako mu se žena zove?« »Ma znam ali ne mogu, da se sjetim. Radi na pošti. Crna. Ona je, ja mislim, Hrvatica.« To je pa od vsega zdaj itak najbolj važno.
Zakaj imajo dilerji pse Acota so pandurji res lepo nalomil. In njemu se pozna. On se jim je še upiral in potem so se razpizdili in so ga izubijal ko kanto. Še po gobcu so ga usekal. Roko si je pa baje že na busu zlomil, ko so ga fuknil po tleh pa je čez zice zletel. Adi pa Dejan sta jim pa spizdila. Jaz se itak nisem mogel zmuvat, Aco je pa kar stal pa se kao hotel sfajtat s kapsi. Zato je tako najebal. Baje so ga spustil šele ob pol devetih zjutraj. Boga Marina. Čakala je pet ur pred policijsko postajo potem sta šla pa še na urgenco. Meni to ni jasno. Nas prefukavajo, krimose pa dilerje pa druge mafijozote pa ne hapsijo. Jebo mater, da bi bil jaz boljši policaj kot oni. Če nič drugega, bi vedel, kdo je diler, ko bi se enkrat po Fužinah prošetal. Pa ko bi videl malega Đombića v merdžotu, njegovega fotra pa v škodi favorit, bi prokužil, da so to mutna posla. Osemnajst let star mulo brez šole, glup ko točak, pa fura avto za sto tisoč evrov. Kako neumen si pa lahko, da tega ne pokapiraš? Jaz ne verjamem Dejanu, ki pravi, da plavci vse vejo, da oni samo hvatajo velike ribe in da čakajo, da bojo naredil rastur na Fužinama in vse Kondiće pa Miškote začuziral! Za skoz. Če bi to hoteli, bi lahko že zdavnaj to naredili, ne pa da Gluvić še zmeri sedi v Lakotniku pa izpolnjuje športne stave. Ali pa Peši. Jebo mater, da se njemu iz aviona vidi, da dila. Ajde, da si je umislil psa, to itak vsi takoj naredijo. Če bi aretiral vse lastnike bulterierjev, ali koji kurac so že te džukci, bi spucal Fužine v roku od odma. Ampak Peši je dal psu ime Džanki. Ta je debil prve klase. Plus to, da je čisti Slovenac, dela se pa, da je najhujši čefur. Stalno neke narodnjake nabija pa se neki gre. Pa stalno neki teži. »Kje ste, pičkice!« »Maarš!« »Kje si, čefur!« »Kje si, Džanki, pizda ti materna smrdljiva! Pesi, a ti kdaj pereš to tvojo džukelo?« »Niti ne, k pol k mene tvoja mamica poliže, pol ji pustim, da še njega mal.« »Joj, kere bolane! Ti si res bolan, majke mi!« »Pa dej, poglej ga, stari! Sej Džanki zgleda bl normalen. Stavm, da Adijeva mamica raj njega liže k tebe!« »Dej spizdi v Slovenj Gradec al od kje so že tvoji dedki pa babice!« »A pol ne duvate več, momci?« »Mamica nam tvoja duva!« Dejan kupuje travo pri Pešiju, ker pravi, da mu gre Dario še bolj na kurac, Edi pa kao prodaja šiptarsko travo, ki je največji šit. Po mojem vsi prodajajo ista govna, samo Dejan nima blage veze. Na začetku je pa itak čaj kupoval. Droga Portorož. Tisoč in en dim. Pri Pešiju pa kupuje zato, ker mu drugi ne dajo za džabe, ko nima keša. Edino Pešija lahko zmuva, da mu da denar čez par dni, ko doma nabere drobiž. Dejan fotru, ko ta pride nažgan iz Kubane, lepo izprazni žepe, da ima za travo. Ker mama Sonja mu pa ne da niti tolarja. Pa Mirtiću tudi ne pusti, da bi mu dajal denar. Dejan je od vseh nas najbolj v pizdi s starci, ker je Sonja zajebana v nulo. Slovenka pač. Če Dejan ne pride domov, ko mu ona reče, dobi tak pošizitis, da ga potem ne vidiš zunaj še sto let. Pa stalno se govori, da se z Mirtićem ločujeta, samo ne moreta se, ker ima on to štalo s tem izbrisom pa je potem baje to komplicirano pa ne vem kaj. To folk neki naklada, v resnici pa boga pitaj, kaj imata onadva med sabo. Po mojem še Dejan ne ve. »Ajde momci, vidimo!« »Ajde, goni se, pederu!« »Turčine, popuši mi kurčine!« Končno je Peši odmaglil, mamicu mu džankursku. Dojadilo mi je poslušat Džankija, kako laja pa mi bazdi tuki pri nogah. Dejan pa Adi sta se skrila za plezala in začela motat, pa spet sta neke debate udarila, Aco in jaz pa sva lahko v miru izmenjala izkušnje s policijske. Samo Aco ni bil preveč zgovoren. Neki je momljal, neki je mutil. Še vedno je bil besen ko pes. »Un šofer je pa nek Damjanović s Preglovga trga. Neka baraba teška.« »A res al kaj? Kdo ti je reku?« »Bole.« »Jebo mater, ta model nije normalan. Vse ve.« »Vse. Njega, če bi vprašal, kje se skriva Osama bin Laden, bi po mojem vedel.« »Damjanović al kaj? Se bom mal pozanimu. Pička mu materina čefurska.« Aco je nekaj smišljal, ker ni bil še čisto miren. On ni imel fotra, ali brata, ali bratrancev, ali kolegov, da ga branijo, in se je vedno moral sam. In zato je od vseh nas najbolj zajeban model. Ne popušča. Njega, ko si enkrat dirnuo, se ni umiril, dokler ti ni duplo vrnil. Ali troduplo. Jebiga, on je borec. On gre z glavo skozi zid in to me kar malo skrbi. Včasih se mu zna preveč odšlepat tam v njegovi glavi.
»Tist inšpektor je pa nek Končar.« O tem govorim.
Zakaj je Kubana največja rupa na Fužinama Kubana je kafana za starce. Čefurje itak. Tam vidiš take face, da smo mi včasih hodili tja samo face gledat. Pa najave poslušat. Radovan skoraj nikoli ne gre tja, samo včasih na kavico s Tripkovićem pa Sušićem. Onadva tam igrata pikado. To je pa tako ali tako najbolj zabavno. Stoletni čefurji, ki igrajo pikado. O, jebo vas pikado, da vas jebo. Samo še fliper manjka pa poker avtomat. Rolajo pa muziko za te starce. Šaban Šaulić pa Miroslav Ilić pa Halid Bešlić pa te fore. Ajde, včasih še kakšno Dragano Mirković. Pa eno kelnarico imajo, uno tipično, štirideset let, blond pa velike dudice pa oprijeta tigrasta majica, da se vidi še špeh na trebuhu. Pa potem ji vsi nekaj dobacujejo, ona pa njim nazaj. Zakajeno pa tako, da ne vidiš prsta pred nosom. V Kubani je Dejanov fotr včasih po cele dneve. On pa Mensur pa Jože pa Franjo pa včasih še Adijev fotr Mirsad, ko pride iz Avstrije. In oni razvaljuju neke debate, pa ne vem, kaj se imajo toliko za pogovarjat, kako si niso že dosadili. Pa narokajo se ga vsak večer, ama prav vsak večer. In potem jih vidiš, ko jih ven vržejo, ko teturajo med bloki pa se nekaj derejo. Če bi Radovanu tako nadogajalo, bi se jaz odselil. Mene bi bilo sram, da ne bi smel priti ven iz stanovanja. Dejan pa vse to nekako prenaša. On se še nekaj zajebava pa se dela, da mu je smešno. Pa da je kao huda fora, ko ga Sonja pošlje v Kubano, da Duleta privleče domov. Ker ko Sonja vidi konec meseca, da ga je agent nula nula tri malo prekardašio in da je družinski budžet malo v krizi, potem pošlje Dejana, da Duleta pripelje domov, pa ga zaklene v stanovanje za par dni. Samo ni tukaj pomoči. Ponavadi grem jaz z Dejanom v Kubano, da mu kao pomagam, če je Dule preteral. Da mu ga pomagam odnest do bloka. Aco je šel enkrat, pa se je nekaj spičil z Mensurjem in od takrat noče iti, Adi pa je preveč žgoljav. Mene pa najbolj jebe to pregovarjanje pa to. »Pa đe ste, sportisti!« »Ajde popijte neki sok. Alo! Maja! Daj neke sokove, kole, nešto za naše momke!« »Ma donesi im, šta ih pitaš! Dvije kole! Donesi!« »Ajde sjedite!« Nikoli ne gre iz prve in Dejan vsakič probava Duleta takoj zvleči domov, a vedno začne Mensur srat. »I šta ima, momci? Guzite li? Ove mlade danas ... jooj. Nage po ulici hodaju i samo gledaju, đe ima ko da ih sprči! Jel tako, Jože? Jebemu miša! Joj, da vi znate, kako njih Jože fuka!« Jože se pa ne more mrdnit. Še govorit ne more. Zadnjič je fukal leta 1983. »Dejo, pusti očija bolan. Ne griješi, dušu! Grehota je čovjeka dizat od mize!« »Samo mi nešto momci obećajte! Da nećete postat narkomani. Ti narkomani. Ja ih gledam po našem bloku, tamo se na stopnišču piknejo s tim iglama. To treba samo butat! Pa skoz okno bacit!« In tako se potem daješ s temi alkoti in jaz gledam jadnega Dejana, ki vleče Duleta za rokav in ga prosi, da se dvigne, i tako sto puta, in potem se vedno spomnim sebe, ko sem kot mali klipan šel z Radovanom na njegovo rekreacijo, in potem sem šel z njim in njegovimi kolegi še na pivo in sem ga po prvi rundi, ko sem jaz spil svojo kokakolo in mi je ratalo dolgčas, začel vleči za rokav pa prosit: »Idemo kući, tata, molim te, hoću kući,« on pa je cel večer ponavljal: »Evo sad ćemo, samo da popijem do kraja.« In potem, ko je popio, je seveda že uletila nova runda in spet je šlo vse od začetka. In zdaj gledam Dejana in mi zgleda kot jaz takrat, mali ubogi šestletni otrok, in se mi smili, ko Duleta cuka za rokav. Dule pa že kliče novo rundo.
Zakaj so racije smešne Ko sva z Dejanom nosila Duleta od Kubane do bloka, sem se spomnil tiste lepe zgodbe o tem, kako je Dule prišel v Slovenijo. Dule je drugače iz Kikinde, vojsko pa je služil v Prizrenu, na Kosovu. Z njim sta služila še Miran iz Vipave in Muhamed iz Bihaća. In oni trije so se tako poštekali, da so baje jokali, ko je bilo vojske konec. Stalno so bili skupaj in se družili in vse. Potem je pa Dule predlagal, da ko pridejo vsak domov, da vsi probajo najti službo še za druga dva, da bosta lahko ta dva prišla k njemu in bojo tako spet skupaj. In po enem tednu, ko se je Dule vrnil v Kikindo, ga pokliče Miran in pravi, da je našel službo v Ljubljani za vse tri. Dule se je takoj popokal in šel na vlak in v Ljubljano, Muhamed pa tudi. In Muhamed je bil Duletova poročna priča, on pa je bil Miranova in Miran je bil Muhamedova. Samo Miran je umrl že nekaj časa nazaj od raka, Muhamedov sin Mirza se je pa čisto zafiksal in Muhamedu se je premaknilo in je pustil tu njega in ženo Refko in se vrnil v Bihać. Duleta so pa izbrisali in je šel v Kubano. Zdaj ga pa z Dejanom tegljiva po Fužinama, ker je tako komiran, da ne more sam priti do doma. To je življenje. Kaj veš, če ne bo z nami isto. Kaj veš, kaj se ti lahko zgodi. Potem pa pridemo do bloka in tam štala. Specialci so obkolili Dejanov blok, zaprli oba vhoda in naredili tako sceno kot v ameriških filmih. Res odfukano. Bilo jih je ene trideset, mogoče še več, in vsi čisto v črnem pa z vso tisto hudo opremo. Dule je začel nekaj tulit, jaz sem se pa usral živ. Ker to so norci, oni niso policajčki, oni prvo udaraju, pa onda pitaju. Njih zaboli za tvoje pravice pa te fore. Oni samo lomijo pa pucajo. Z njimi se ni za zajebavat. Pa čisto tako kot v filmih. Kako se to premikajo, eden za drugim, pa vsi z mitraljeskami v rokah, pa s čeladami pa z vsem. Dejan pa jaz sva kar gledala. Totalna štala. Pa vse v tišini in hitro, oni točno vejo, kam grejo in vse. To so kot roboti. Kot da bi jih sprogramiral. Samo potem pa konec. Ful smeha. Po vsej tej njihovi hudi akciji, pa teh opasnih muvih, pa ne vem kaj še, privlečejo ven iz bloka Tasića. In to ga trije specialci ful grobo držijo in ga nosijo v kiblo. Jaz sem mislil, da me bo pobralo. Vi bi morali videti tega Tasića. To je najbolj kriplast model na svetu. Ima ene petdeset let pa totalen invalid. Majhen, žgoljav, nikakav. Model šepa pa ves pogrbljen je. Pa njemu vsi držijo vrata od lifta pa te scene. In potem ga trije specialci držijo, da ne bi pobegnil. Model pa komaj stoji na nogah. Mogoče bi morali specialci Duleta prijet, midva z Dekijem pa lahko tega Tasića peške odneseva na postajo. Jebo mater, da je Dule bolj zajeban za nosit. Samo to so pač ti papki od pandurjev. Cele Fužine so vedele že sto let, da Tasić nekaj muti z drogo pa to. Saj so stalno Peši pa te k njemu hodili. Enkrat je Živka rekel: »Pa nije on mlada cura, da momci stalno kod njega idu! Da im možda ne dijeli bombone?« Joj, Živka. In namesto da bi poslali k temu invalidu enega prometnega policaja, da bi ga lepo ispito pa to, oni naredijo racijo pa specialce pa celo štalo. Oni res niso normalni. Dejanu sem pomagal Duleta spravit do lifta, dalje pa nisva šla, da kao ne bi njegova sestra slučajno videla, da mu ga pomagam nosit. Jaz sem šel pa domov. Kot vedno sem upal, da Radovan že spi in da bom šel lahko v miru spat. Ampak talent me čaka v polni pripravljenosti, in že ko odprem vrata, pride do mene in mi potegne torbo za trening z ramena in jo začne odpirat. In vzame ven moje gate in jih začne vohat. Jebo ga Kunta Kinte po sred čela. Valda nisem bil na treningu in mi gate lepo dišijo po arielu ali persilu. Radovan pa vzame še štunfe pa še dres pa hlače. Pa daj vzami superge, one še vedno tako bazdijo, da ti bo slabo ratalo. In potem ne reče nič, ampak samo jezno fukne torbo po tleh in gre kao spat. Jaz pa ostanem na sred hodnika, še vrat nisem uspel zapret, in stojim tam ko popišan. Pizda ti, Radovan, a boš začel govorit ali ne? Nosi se s takimi forami. Idiot.
Zakaj mi je ime Marko Ranka se je rodila v Derventi, samo so se njeni potem dosti selili po Bosni. Tako da je v osnovno šolo hodila v Banja Luki, potem pa v srednjo trgovinsko v Zenici. Potem pa so se preselili v Visoko, kjer je potem spoznala Radovana, ki je bil na dopustu, ker se je moja tetka Ružica poročila z Milanom. Ranka je bila tudi na poroki, ker je bil njen brat Dragiša prijatelj od Milana. Na tej svadbi sta se Radovan in Ranka spoznala in Radovan je potem klical v Slovenijo in se zmenil, da malo produži dopust. Jebiga, socializem pa to. In je produžil za par mesecev in z Ranko sta se poročila. Potem je spet klical v Slovenijo, če se lahko vrne v službo, in so ga sprejeli nazaj. V Visokem pa ni hotel ostati, iz inata, ker ga je njegov fotr Đorđe poslal v Slovenijo, in zato se je odločil, da bo njemu za inat ostal tam, pa če bo krepal od lakote. Ranka najprej ni hotela iti, a si je premislila, ker je Radovan tako težil. Potem sta prišla v Slovenijo in pol leta živela v enosobnem stanovanju skupaj z Almirjem in Eniso. Almir in Radovan sta delala skupaj, Ranka in Enisa sta pa kao iskali službo in jo našli v nekem tozdu, v računovodstvu, čeprav skupaj ne bi sešteli dva i dva. Spet socialistične fore. Potem sta se Radovan in Ranka preselila v neko sobo v Šiški kot podnajemnika in sta se tam odločila ustvariti družino. V najeti sobici, veliki devet kvadratov. A Ranka je splavila, ker je imela neke težave, in potem so jo operirali v Kliničnem, in potem še enkrat, in neki doktor Josip, ki je bil z nekega otoka pri Zadru, je Radovanu rekel, da Ranka ne bo mogla imeti otrok. In potem sta se skoraj ločila. Radovan se je nabutaval in potem stalno govoril o treh sinovih, in Ranka je trpela ko Isus na križu, ker se je počutila krivo. Zato je pobegnila nazaj v Visoko, Radovan je šel pa za njo, spet je vzel podaljšan dopust, potem sta pa nekaj časa živela v Visokem, dokler niso Radovana klicali, da če se ne vrne v treh dneh, da ode služba. Radovan je šel, Ranka pa je potem prišla za njim. Preselila sta se na Vič, nekje bogu iza nogu, v neko podrtijo, Ranka pa je spet dobila službo in potem je kar naenkrat zanosila. Radovana je skoraj kap. Napio se je pa tako, da je končal na Kliničnem in so Ranki že rekli, da ne kaže najbolje, da bo mogoče kakšna posledica pa to, da je uboga Ranka skoraj spet doživela splav. Ko sem se pa rodil, se je Ranka tako bala, da se bo Radovanu od sreče zmešalo, da je prišel Dragiša iz Bosne samo zato, da pazi na Radovana. Nekaj časa je lepo pazil, potem sta se ga pa tako zarakijala, da sta končala v ćuzi. Ranka je šla iz Kliničnega sama z mano z avtobusom domov. Radovan jo je klical iz ćuze in sta se po telefonu kregala, kako mi bo ime, ker je Radovan hotel, da bi bil Jovan, Ranka pa, da bi bil Predrag. Ker se nista mogla zmenit in ker Radovanu policaji niso več pustili klicat, je potem klical Dragiša in se z Ranko zmenil, da bom jaz Marko, Radovanu je pa napletel neko zgodbico o nekem Marku Šarku iz Doboja, ki je bil nek hud car in se je boril proti Turkom in jih kao pobil dvanajst tisoč, da je bil Radovan na koncu zadovoljen. Ko pa je prišel domov, me je vzel v roke in rekel: »Vas dvoje ste mu smislili ime, a ja ću od njega da napravim svjetskog fudbalera.« Ranka se je najbrž zaradi teh njegovih besed že takrat odločila, da bo Radovanu pustila, da svojega sina tera do maksimuma in da se ona ne bo vmešavala. Do danes. Do danes, ko je klicala, da je zbolela, in ni šla v službo, in ko sem vstal, me je čakal tak bogovski zajtrk in sem vedel, da nekaj ne štima. Ni slutilo na dobro. Ranka ni ostajala doma, še takrat ne, ko je bila res bolana. Njo je tranzicija tako presrala, da se ji je vedno zdelo, da bo izgubila službo, že če bo šla med šihtom na čik, ali pa če bo porabila ves dopust pred koncem leta, ali če bo šla za več kot en dan na bolniško. Ranka sto posto ni ostala doma, da bi meni naredila zajtrk, ko se zbudim. »Jesi bio juče na treningu?« Eto ti ga na. V tem grmu so ptiči in zajec. »Nisam.« »Nego?« Kaj nego? Nisem bil na treningu in kaj naj ti zdaj o tem razlagam. Vem, da ona to sprašuje zaradi Radovana, ki je mutav že sto let in ga tudi ona ne more več gledat takega. Ranka je vzela stvar v svoje roke. Mašala, Rankice. Samo še tega nam je manjkalo. »Šta je s tobom?« »Ništa.« Kaj naj bi bilo? Sjeban sam. Od tišine izven moje glave in od bubnjanja v moji glavi. Samo nimam nobenega, da bi mu to razložil. Stavke sem že sestavil in si jih ponavljam v glavi, ampak ni šans, da jih izgovorim na glas. Sploh pa ne tebi, Ranka. Ne bi šlo. Prva beseda, ki bi se zaslišala, bi me ucmekala. Popušil bi do daske in bi začel cmizdrit. Ampak Ranka me gleda in čaka. Ima ona strpljenja. Ona prenaša Radovana že celo življenje. »Ne treniram više.« Uf. Jedva jedvice. Zdaj je treba samo še glavo malo obrnit naopačke, da solze ostanejo v jebenem solzevodu. »Odkad?« E, jebiga sad. Zdaj bi pa Ranka natanane. Vse naenkrat pa v detalje. E, moja Ranka, ko bi ti vedela. Bom ti skomignil z rameni. To ti je več, kot si si zaslužila. »Kad misliš počet trenirat?« »Ne mislim. Dosta mi je. Svega.« »Čega ti je dosta?« Dosta mi je. Tega pogovora na primer. Ne morem več. Ranka pa tudi ne. Tudi ona vrti glavo naopačke, da bi zadržala solze. E, moja Ranka, kasno je sad za plakanje. Lahko se zjočeva skupaj, samo to ne bo pomagalo. »Jel zna tata?« Eto ti ga na. Saj sem vedel, kaj jo daje. Ne trpi ona. Radovan trpi in ona trpi za njega pa mogoče še kao malo zame. Ampak predvsem za njega.
Ve ona, da bo njega to zjebalo, če ga ni že. Tudi jaz vem. In mi ga je celo žal. Mutavkota blesavoga. »Šta me briga.« Samo ne bom ti priznal, pa da me ubiješ. Pa ne se mi zdaj zjokat, Ranka. Nemoj, matere ti! E, jebiga! Plače Ranka ko svi sretni. Zdaj mi je še nje žal. Zdaj je še meni mučno, zdaj še meni tečejo solze. Jebote, nisem jokal od male šole, zdaj pa trči trči pa suze. Postal sem prava cmizdrava pederčina. »Mogla sam si mislit. Ništa ne ide na silu. Sport, sport i samo sport! I šta sad, kad nema više sporta?« »Spoznavaćemo naravu i družbu.« »Ko? Ja? E, moj Marko.« »Šta je?« Ništa, ništa. Ranka odkimava in si briše solze. Brišem jih še jaz. Kaj nama je bilo tega treba, da mi je vedet. »Šta je? Pa nije kraj svijeta.« »Nije za tebe.« I to je to. Nije ovo moj problem. O, jebem ti, Ranka, tvoju psihologiju. Nije za mene, a? A za koga je, če ni za mene? A je on nehal trenirat? So njega odjebali pederi z brezrokavniki? A so njega izubijali na policiji? A se z njim nekdo že sto let ne pogovarja? Joj, Ranka, kje si se ti najdla z mano pogovarjat. A nisi mogla it v službo pa lepo delat svoje? Ne mi glumit mamicu Terezu, če nimaš blage veze o tem. »Znaš šta? Nek ide on lijepo u tri pičke materine.« Ugriznil sem se v jezik, da še nje nekam ne pošljem. Že to sem komaj rekel, ne da bi se spet zacmeril. Najhuje je pa to, da se mi je spet zasmilila in sem se zadržal tudi, ko sem hotel zalupiti z vrati. Pa še pozdravil sem, ko sem šel. Res ne vem, če je komu zdaj jasno, kdo je tu žrtev.
Zakaj nisem dal kape stari čefurki Usedel sem se na plezala in si prižgal čik. Nisem bil več jezen. Bolj sem bil žalosten. Mi pa vsaj ni šlo več na jok. Gledal sem te Fužine in si mislil, da je to najbolj glupo naselje na svetu. Samo tukaj se ti lahko take štale dogajajo. Ves ta folk, ki živi drug na drugem, vsa ta gužva pa ta nervoza. Pol folka dela od jutra do sutra, pol jih je pa v penziji ali pa brez službe in potem se dosadujejo in samo vrebajo na te, ki delajo. Te so pa vsi živčni pa sikajo pa na kurac jim grejo tisti, ki ne delajo. Potem se pa stalno neki jebejo med sabo. Ne vem, zakaj sem se kar naenkrat spomnil stare Čefurke, ki se je enkrat pozimi peljala z mano v liftu. Zgledala je kot klošarka, samo je imela po mojem stanovanje v našem bloku. Pa mogoče niti ni bila tako stara, kot je zgledala. Gleda ona mene in se mi smehlja, tako kot kakšna prijazna bakica. »Kok imaš ti fant lepo kapo.« In jaz se smehljam nazaj. Kaj pa naj rečeš na tako najavo? »A imaš še kakšno takšno kapo?« »Nimam. Samo to.« Stalno se je smehljala. Ni me prosila, tako kot običajno prosijo klošarji, ampak me je prosila, kot bi babica prosila svojega malega vnuka, če bi ji pokazal svojo novo igračko. »A imaš kakšno kapo? Za staru čefurku? Zdaj ko je zima pa me zebe? A imaš kapo za staru čefurku? Daj, zrihtaj eno kapo za staru čefurku!« Njen nasmešek me je totalno zmedel. Nisem vedel, ali sploh misli resno. Nekaj sem se smehljal nazaj in se izmikal, čakal, da se lift ustavi in da zbrišem. Bilo mi je čudno. Ni se mi smilila. Bila mi je simpatična. Simpatična stara čefurka. Lift se je odprl in še enkrat sem se ji nasmehnil in potem je šla. Nikoli več je nisem videl. Zdaj sem razbijal mozak, zakaj nisem dal kape stari čefurki. Saj mi je ful všeč ta Chicago Bulls kapa, ki sem jo kupil, še ko sem norel za Michaelom Jordanom, samo bi se mogoče zdaj boljše počutil, če bi jo dal njej. A problem je bil v tem, da se mi ni zasmilila. Vse mi je bila fora. Tudi folku sem o njej razlagal kot o dobri fori. Pa zategoval tako kot ona besedi stara čefurka. Še danes je to še ena v nizu fužinskih for. »A maš kapo za staru čefurku?« Ne vem, zakaj sem zdaj razmišljal o vsem tem. Boga pitaj, kje je zdaj ta stara čefurka. In a ima kapo. Problem je, da nisem znal pravilno odreagirati. Samo to je najtežje od vsega. Pravilno odreagirati na različne situacije. To noben ne zna. Vsi ga tu ukenjamo. Radovan in Ranka sploh. A krv nije voda. Oprosti, stara čefurka. Moral bi ti dati svojo Chicago Bulls kapo.
Zakaj je važno, da je Damjanović čefur »Ooo, Marko! Kako si zrasto! Kako lep fant. Samo poglej, kako si veliki. Sem te videla zadnjič, samo je bilo ponoči pa nisem videla, kako si lep fant.« Marina me je imela od nekdaj zelo rada. Ona ima vse rada, a mene še posebno. Po mojem še od takrat, ko si je Aco v drugem razredu zlomil nogo, jaz pa sem mu nosil zvezke domov, da je lahko kao sledil temu, kar smo se drkali v šoli. Od takrat je Marina moj veliki fen. Ona navija zame še bolj kot jaz sam. »Aco je v kopalnici. Bo takoj. Kako si ti, Marko? Si v redu?« »V redu.« »Kaj pa mamica? A veliko dela?« »Kar.« Aco me je klical, da naj nujno pridem k njemu. Kje je odkril to besedo nujno, mi tudi ni jasno. Pri njemu še v življenju ni bilo nič nujno. Model hodi najpočasneje na svetu, v bistvu, ko on hodi, nikoli ne veš, ali hodi ali stoji. Lagano sportski. Ne žuri se. Zdaj pa nujno, pizda. »Marko, a si lačen? Boš kaj pojedo?« »Ni treba. Hvala.« »Malo samo? Za malico.« Končno se je Aco privlekel iz kopalnice. »Ajde, Marina, pusti čoveka na miru.« »Bom ti naredila kaj za jest, Marko! Fantje so vedno lačni.« »Kok si dosadna. Če moraš kuhat, kuhaj! Sam ne mi najedat.« Marina je vsa srečna odmaglila. Ta ženska je itak najbolj srečna, če lahko komu kaj dobrega naredi. Ni na tem svetu dveh takih, majke mi, da ni. Aco pa neki odpira vrata od svoje sobe pa me neki rine noter pa vse ful neki tajno, da sem si res mislil, da je prolupo. In potem še zapre vrata pa se kao v tišini usede zraven mene. Glumi neki on, kao da je v ameriškem filmu. »Mal sm se pozanimu. Un Damjanović, a veš, k sva se včeri pogovarjala?« »Šofer?« »Ja. On živi na Preglovem. V Francijevem bloku. Na sedmem al osmem štuku.« »In?« »Ja nič. To je to.« »Pa, a bi ti šel do njega al kaj?« »A jesi glup. Nimam jst kej z njim pričat.« »Kaj pa pol?« »Mal bi mu koskice prebrojil. Da vidim, če tut njemu tko pucajo k men.« Zdaj smo pa tam. Saj sem vedel. Kaj sem šel debil razlagat za tega Damjanovića! Joj, Bole, kje sem tebe našel poslušat. Aco je pa trmast pa res je tak trunto, da bo šel ganjat tega Damjanovića po Fužinama. »Pa sej te ni on polomu?« »Sam on je čefur.« Tega pa res ne štekam. Blejal sem v Acota ko največji tukan in mi nič ni bilo jasno. Aco, tole mi boš moral nacrtat, ker sem preglup, da bi skontal te tvoje fore. »Zajtrk je na mizi. Pridite, ko boste.« Aco se je nekaj zamislil. Po mojem še sam ni znal razložiti, zakaj je fora v tem, da je ta kurac palac od Damjanovića čefur. Tip nas je zajebo, ampak to nima veze, če je on čefur ali Slovenac. Isto ti se vata. Kreten je univerzalna osobina. Kreteni svih zemalja, ujedinite se i idite u pizdu materinu. »Pejt, greva jest. K ne bo srečna, dok ne ispraznimo frižider.«
Marina je napedenala hud doručak. Bolestan bi ga jeo, kot bi rekel Radovan. In potem vsa zadovoljna stoji zraven mize in gleda mene in Acota, kako ždereva. »Jedite, fantje, da boste lahko delali pa se učili pa igrali košarku. A ne, Marko? Moraš dobro jest, če hočeš igrat košarko. A ne da?« S polnimi usti sem ji kimal in se smehljal. Kot tisti stari čefurki v liftu. »A je klicu un za pralni stroj?« »Ni, Aco. Ampak bo. Saj se ne mudi.« »Kurac se ne mudi. Naj on na roke pere, pizda mu materna, ne pa ti. A veš, kdaj mi je že reku, da pride. To so te čefurski šalabajzerji. Nč se ne morš zment. Jebo mater, da bom naslednjič kakšenga Slovenca poklicu. Kaj mi pomaga, če je ful pocen, če ga moram tri mesce čakat, pol me pa itak še zajebe.« Aco mi je bil vedno malo smešen, ko je glumil resnega odraslega tipa. Saj vem, da je moral zaradi Marine pa ker je bil sam pa to. Edini moški v hiši. Samo mi je bilo vedno fora ga gledat, kako se nekaj duva pa kao ful opasan pa to, v bistvu pa je navaden klinac, ki mu je malo brada zrasla. Pa to, kako ga skrbi za Marino. Potem jo pa vedno sikira, ker fukne v šoli pa ne vem kaj še. Stalno neki. Pa napizdeva jo kot otroka, če kaj narobe naredi pa je kao strog. Včasih se mi zdi, da sta čisto zamenjala vlogi in da je zdaj Marina otrok, Aco pa njen fotr. Potem ju pa gledam pa sta mi oba boga. Marina itak, Aco pa tudi, ker je prevelik mulac, da bi bil lahko tako resen.
Zakaj je dobro, da smo imeli racijo Včasih je res dobro, da se kaj zgodi, da se imaš o čem pogovarjat. Sploh če se desi racija. Potem so vsi tako pametni pa vsi imajo nekaj za povedat pa ful enega folka ful kao neki ve. Sploh Dejan. On je poln informacij, ko da mu je Bole v rodu. Če si zmišljuje, potem je res talentiran, če mu pa vse to nekdo naloži, potem je pa res debil, da mu verjame. »Jebem ti starudijo! Si ga ti vidu invalida! Jst mu držim vrata od lifta, k je tak revček, on pa lepo doma zelenico zaliva. Zelenjavar čefurski.« »Baje so mu namestili.« »Kurac so mu namestili, če so cele Fužine vedle, da ima polno bajto trave!« »A veš, kok modelov ma polno bajto trave, pa jih noben ne pipne.« »Samo niso invalidi.« »Kake ma to veze, majke ti?« »Vse ma vezo. Njega se niso bal.« »A Bajrota se pa kao bojijo? Dej, ne prbiji, model!« »Po mojem je bila to kamuflaža. Oni so neki druzga kle delal, samo so usput še Tasića potrpal, da folk ne bi posumljal.« »Itak. Kaj bi pa to delal v vašmu bloku, majke ti?« »Kaj veš. Vse živo. Mogoče so kake kamere namontiral pa to.« »Pa ti si prfuknjen. A si ga čuo, kaj je najavu. Pa ti res nisi normalen.« »Pa kaj ti veš. Oni majo sto biznisov. Ne bojo oni hodil sm zarad Tasića.« »Kaj pa?« »A ti veš, kaj delajo modeli s to robo, ki jo kao zaplenijo pa to? A veš?« »No kaj?« »Prodajajo jo. In mogoče so v kleti včeri lepo prodal to robo in to, folk je pa mislu, da je racija. A si pomislu mal na to? Ne ti men, k nimaš blage veze. Ti misliš, da mamo mi policijo, da lovi kriminalce pa te fore. To je, stari, hud biznis. Men verjem, stari. Oni majo vse pod kontrolo.« Najbrž so krivi še za to, da ima Dejan popravca iz matematike. Pa da ima Adi herpes. Kako vsi uživajo pogovarjat se o nekih velikih problemih. Če bi pa Dejana vprašal, če ima Sonja kakega jebača, bi pa tako zašutil, da bi se kadilo. Zato je dobro, da imamo na Fužinama racije. In potem se lepo pogovarjamo o Tasiću pa o skritih kamerah pa o biznisih v kleti pa o pički materini. Tudi meni je danes prav pasala ta tema, ker se mi tudi ne bi dalo več debatirat o Damjanoviću pa o Radovanu pa o Ranki pa o basketu. Racija je prišla kot naročena. Po dolgem času sem se še sam zapletel v te debilane in Dejanu razlagal, da ne rabijo pandurčki delat racije za te svoje fore, ampak Dejan me ni jebal pet posto, ker je njemu itak vse jasno in mu je Drago že vse povedal. Drago pa vse ve, ker je bil že trikrat na Povšetovi. »Ado!« Kdo drug, če ne Samira. Zdaj se pa dere od izpred svojega bloka. Adi pa nazaj. »Kaj je?« To dretje čez cele Fužine je mene vedno nerviralo, samo kaj ve Samira, da ni več na selu pa da to njeno dretje odmeva po celem naselju. To so te seljački fazoni, ki jih ne moreš spremenit. To se rodiš tak in si do smrti isti. »Oči je prišo. Eno ga pred blokom.« »Bom takoj!« »Ajde hitar!« »Takoj bom, pizda!« Konec naše debate. Jebem mu Mirsada, rasturio nam sjelo. A glih smo fino not padli. E, moj Mirsade, a nisi mogel še kako Avstrijko nabit na to svojo bosansko kito pa prit malo kasneje.
Zakaj so gasterbajterji najgora rasa Mirsad je tako tipičen gasterbajter, da ga ne moreš sfalit. Iz aviona ga uočiš. Vse štima. Pride lepo na Fužine in uspori lepo svoju mečku, spusti šipe, nabije muziko do daske in potem se zapelje direkt pred blok, in to vedno na prostor za invalide. Ampak večjega invalida od njega pa itak ni. Potem pa stopi ven iz avta, pa prvo naredi en krog okoli njega, pa si nekaj hlače popravlja, pa dvakrat pljune na tla, pa neki poje, pa cel šov. Pa samo gleda, kje je kaka znana faca, da se on pol zadere, da ga cele Fužine slišijo. »Pa đe si, jebote!« Pa potem spušča neke boksačke finte pa neke bolane fore. »Kako je, Mirsade, šta ima?« »Ma loše, pravo. One se Austrijanke tako loše guze, baš pravo loše. Ko ih je učio, da mu jebem, sve da mu jebem. Baš loše.« Teški frajer. Samira pa ganja Adija po Fužinama, podgrijava ručak pa vse, on pa pride pa se kurči. Pa še denarja nikoli ne prinese, kolikor je treba, in potem mu Samira teži, on pa popizdeva pa jo po mojem še malo zašamari, potem se pa fukne v Kubano in gnije pa peca kelnarce. Ološ svjetski. Samo jebiga, če Samira nima službe in nima pogojev, da jo dobi. Jezika ne zna, izkušenj nima, kaj naj potem. Sjedi i trpi. Tako ti je to. Ni tukaj emancipacije na vidiku. Adija je pa sram pa stalno nabija, da koliko Mirsad pošilja denarja Samiri, pa kaj vse on dela v Avstriji, pa kakšen car je tam pa vse, samo potem pa Mirsad pride pa lahko pričaš, kar hočeš, če je vsem jasno, kakva je to seljačina. Zadnjič si je Adi zmislil, da je dobil Mirsad ponudbo za delo v Nemčiji, pa stanovanje, pa avto, pa vse, samo da Samira ni hotela. Po mojem je Mirsad tam v Avstriji totalni pičkin dim in radi ko crnac in ga noben ne jebe pet posto, pa ne upa si pisnut, ker ve, da bi takoj popušil, potem pa se mu čisto odpuli, ko pride domov, pa je glasen pa glumi gljivu. Jebeš takav život. To je tuga največja. Jebo mater, če še ta mečka ni njegova, ampak si jo sposoja, da bi bil tukaj večji car. »Đe si, Ado, majstore. Ajde odpelji avto na parking.« Najhuje je, ko začne mežikat pa te scene. Ogabno. Ampak je pa res, da vsaj da Adiju avto. Samo to je zato, ker je bil včasih ful strog pa je tepel Sanela in Adija pa jima ni nič pustil. Adiju ni pustil, da gre na šolski izlet pa na naravoslovni dan. A potem, ko se ga je Sanel zadrogiral, je pa začel Adiju kar naenkrat vse puščat, pa mu dajat avto, pa kupovat video pa računalnik pa vse. Pa Ado majstore pa Ado care pa Ado legendo. Mirsad je v bistvu največji šupak. Jado je on. To vse, ko se on duva pa to, to je samo zavaravanje protivnika. Nima on za burek.
Zakaj čefurji nabijajo muziko v avtu To, da je Adi dobil ključe od avta, da ga pelje na parking, to je bilo zato, da gremo lahko mi na eno vožnjo do mesta. Mirsad bo pa Samiro malo na hitarco napičil. Da ima potem mir. Mečka od Mirsada itak smrdi po kurčevih smrekcah. Model ima osem smrekc v avtu, a že ena bazdi, da ne moreš dihat. Plus to, da ima ta čefur v avtu kasetar. Pa ne moreš imet v merdžotu kasetarja. Kje si to videl. Samo to je zato, ker ima Mirsad neke stare kasete od Lepe Brene pa od Dragane Mirković, pa noče kupit cd playerja, ker potem ne bi mogel poslušat teh komadov. A to, da lahko skineš vse Lepe Brene z interneta v pol ure, to pa on ne dojame. Kaj ve Mirsad, kaj je internet. Kasete so za njega še zmeraj zakon. Pa premotavanje pa to. Mi se vsakič, ko dobi Adi avto, zbašemo not in potem nabijemo muziko do daske in se najprej furamo po Fužinama pa trobimo pa te scene, potem gremo pa do mesta. To je ludnica. Itak se ne moremo pogovarjat, ker se vse trese, ker muzika tako nabija, da vse hrešči. Ampak je pa zakon gledat, kako folk pogleda, ko se mimo pelješ pa nabijaš najbolj čefurske komade. »Sedišta se tresu u mom mercedesu!« Najjači smo, najjači. Cigani smo, cigani. Nekaj je v tem nabijanju muzike v avtu, pa z odprtimi šipami, pa s počasno vožnjo, pa vsemi temi štosi. Največji užitek je videti ljudi, kako zavijajo z očmi. Ker veš, da jim ne sede ta muzika pa da bi nas vse potamanili pa poslali nazaj v Bosno, in potem greš deset na uro po mestu in nabijaš Mileta Kitića, da te vsi slišijo. »Plava ciganko! Plava ciganko! Ceo grad zbog tebe zna me, u crno si zavila me! Plava ciganko! Plava ciganko!« Kaj je? Mamicu vam vašu! Kaj gledaš? A bi batine? Noben ti nič ne more in si lahko pameten in si lahko čefur, če jim paše ali pa ne. V avtu ti ni treba razmišljat, kaj si folk misli o tem, da si čefur. Pelješ se mimo in te boli kurac. Ne vejo, kdo si, ne vejo, kje živiš, kako se pišeš, nič ne vejo. A ti kaj ni jasno? Da ne bomo pobremzal pa bodo šake padale. Močen si. To je to. Ni srama, pa ne bojiš se, da ti bo kdo kaj sikal, pa še dobra zajebancija je lahko. Sploh če se pelješ čez Prešerca pa sprašuješ folk, kje je Prešernov trg. Ali pa če vidiš kako res debelo žensko. »Teeetaaa! Zakaj si tako debela? A boš imela dojenčka?« »Puncaaa! Kok si ti lepa! Majke mi moje! A bi šla z mano na burek?« »Pederu! Alo pederčino! A bi mogoče kito v rito?« In odpelješ naprej. Folk pa zavija z očmi. Nimaš nobenega takega glupega občutka, kot ko te vprašajo, a je Đorđić z mehkim ali trdim č, pa od kje so tvoji starši, pa ko ti slovarca pred celim klasom najavi, da v eseju uporabljaš hrvatizme. Kakve hrvatizme, jebo ti Ciro Blažević mamicu. Bosančizme, ne pa hrvatizme. Ni tega. Ti se samo počasi pelješ po mestu in nažigaš narodnjake. Ko vam svima jebe mater! Vsi vi, ki nas gledate, ko da smo pobegnili iz živalskega vrta, pa zavijate z očmi pa si mislite, zakaj jih nismo izbrisal vseh, ne pa samo osemnajst tisoč. Za vse vas nabijamo te naše komade do konca pa se furamo po mestu pa vas provociramo. Glejte, glejte, lepših še dolgo ne boste videli. Mamicu vam vašu nabijem. »Armaturu čupaš iz temelja sreće, niko tako draga voljeti te neće.« Dejan je najžešći. Njemu je mama Slovenka in potem mu najbolj dogaja in se nagne ven iz okna in se dere čefurske komade. Aco šalta muziko in menja Mirsadove kasete, Adi mota volan s komolčkom na vratih lepo, jaz pa rugam folk v glavo. »Gospa, zgubil smo eno zebro, tako afriško, prugasto. A ste jo mogoče vidla? Lihkar je šla mim? Kako, da ne. A veste vi, gospa, kaj je to zebra?« To je največji žur. Pelješ se lepo z merdžotom in se zajebavaš. To ti je život, ne pa smučanja pa badmintoni pa savne pa bovlingi pa te slovenske kmečke fore. Pa Nuše Derende pa Saše Lendero. »Prijatelju Đemo, idem u San Remo, pričuvaj mi Fatu, dok pjevam sonatu.« To je žur.
Zakaj sva z Acotom blejala v domofone na preglovcu »Dej ustav na Preglovem, k sva jst pa Marko neki zmenjena.« »Popuši mi s takimi. Kaj sta vidva zmenjena?« »Zmenjena sva i ne seri. Ustav.« »Ni šans. Ko te jebe. Bosta lepo laganim korakom.« »Pa kaj si pizda, če sem ti reku, da ustav.« »Zaboli me dupe. Kaj ne poveš, kam gresta.« »Ma nosi se ti. Kaj te boli kurac.« »Prav. Boš pa pešaka izigravu, če nočeš povedat.« Adi je profural mimo Preglovega, Dejan je pa mene gledal, da mu povem, kaj sva zmenjena z Acotom, samo sem jaz vedel prav toliko kot on. Nič. Aco je nekaj naumio in zdaj se lahko slikaš. A itak, da ne bo povedal. Ni on od velikih govorcev. Jebe ga gramatika. Pa tudi stavki mu niso lih blizu. Adi naju je izbacil na postaji na Rusjanovem trgu. Aco je začel marširat proti Preglovemu in jaz sem šel za njim. Zdaj mi je bilo jasno, da je to povezano z Damjanovićem, in sem se malo uprpil, da ne bo že zdaj navalil na njega in da mu bom moral jaz pomagat. Ni dosti, da je Radovan mutav, zdaj je še Aco ušutil in neki pripravlja, mene je pa vključil v te svoje plane samo zato, ker so tudi meni policaji prebrojali kosti. Jebem vas tupane šutljive, a moram res ugibat, kaj vam dogaja v teh vaših tintarah. Prišla sva do trinajstke na Preglovem in Aco je začel gledat domofone. Jaz sem pa gledal naokoli, če koga poznam. Fužine so čudno naselje. Samo malo prošetaš, in face se že zamenjajo in že te vsi čekirajo pa gledajo, koji si kurac, pa se delajo, da so opasni pa da je boljše, da se pobereš, če ne, te bojo zbombal. Aco je pa še kar gledal domofone. Kaj misli, da bova šla kar do njega in ga malo preispitala? »Evo ga.« Piše Damjanović. In kaj zdaj? Aco je nekaj štel. »To je po moje šesti štuk.« Zdaj je stopil in gledal v zgornje balkone. Potem je nekaj šetal gore dole in gledal naokoli. Nekaj je glumil in se delal, da je hud pametnjakovič, ki si kao ogleduje teren, da bo potem izvedel tako akcijo kot Rambo. Meni je šlo kar malo na smeh. »Kaj zdaj?« »Nič. Tuki živi Damjanović. Na šestem štuku.« Do tu je imel Aco naštudirano. Drugič pa dalje. Jebiga, on je tak fužinski Rambo, ne pa pravi. Šel sem še sam pogledat tablico na domofonu, če sem že zaradi nje pešačil z Rusjanovega trga. Lepo je pisalo Damjanović. Mehki č. »Jst Adija pa Dejana ne bi mešu v to. Mene pa tebe so prefukal.« »Jst ne vem, če sem za.« Hodila sva po parkingu in Aco se je naenkrat ustavil. »Moraš. Če te Slovenc zajebe, rečeš okej, ker veš, da te bojo cel lajf jebal v glavo in nimaš kaj praskat. To je njihova država in nimaš kej. Samo če te pa čefur zajebe, mu moraš pa jebat mater, da se ve. Čefurjem se ne smeš pustit zajebavat, ker če ne, si najebo.« Nisem ziher, da sem ga poštekal. »Kaj pa vem. Ne morš ga zdaj pizda v Lublanco fuknt zato, ker je cviknu pa poklicu policijo.« »Mal bo še trajal s to mojo roko. Maš čas, da se odločiš.« Kot v filmu. Aco je nekaj teral in je glumil nekega manijaka, ki se je odločil, da bo maščeval svojo zlomljeno roko. Kot Žan Klod Van Dam, ko mu na začetku filma pobijejo vse živo in se potem on cel film pripravlja na maščevanje in na koncu vse pobije. Samo Acotu so samo roko zlomil. Pa Marina je čakala pet ur pred policijsko postajo. Aco je spet ušutil in ni več rekel niti besede. Šla sva vsak po svoje domov in si v pozdrav samo pokimala. Ustavil sem se pred blokom in si prižgal še en čik. Če Radovan ve, da kadim, potem lahko pušim tudi pred blokom, preden grem domov. Razmišljal sem, koliko je Damjanović kriv za Acotovo polomljeno roko. Niti se mi ni zdel več tako zelo. Mogoče bi tudi jaz poklical policijo, če bi imel na avtobusu štiri pijane kretene, ki se jim trga. Pa to, da je čefur, mi je bilo čisto brez veze. Aco res pretirava s temi svojimi sranji.
Zakaj je Radovan še vedno mutav Radovan je gledal BK teve in neko pogovorno oddajo, kjer so se braća Srbi pogovarjali o prihodnosti Srbije. Radovan je bil sicer v življenju trikrat v Srbiji, zadnjič pred dvajsetimi leti, pa še to samo na fuzbal tekmi, ampak bleji on v te Šešelje, Draškoviće, Koštunice in druge papke, ko da su mu rod rođeni. Njemu grejo vsi na kurac, samo ga kao zanima, kaj bo v Srbiji, ker tam živita Ružica in Milan pa neki njegovi rođaci, pa zato, ker on na to gleda kot na svojo državo. Jaz ga včasih namerno provociram, da kako je to njegova država, če pa je on iz Bosne, pa on nekaj jeclja pa mumlja pa palamudi, pa vedno me na koncu nekam pošlje pa reče, da ga neham zajebavat, ker nimam pojma. A jaz dobro vem, v čem je fora. Nima Radovan svoje države, in to ga jebe. Vse te bosanske Srbe to jebe. Bosno so kao sčrtal s programa pa se šli Republike Srpske, potem so se pa kao fural na Srbijo, zdaj pa gledajo te Šešeljevce pa ne vejo, če niso mogoče celo Muslimani pa Hrvati boljši od teh budal. Zato gleda Radovan to Srbijo in upa, da bo postala normalna država, da bo lahko rekel, da je to njegova država. Ker zdaj ga je pa sram reči, da je to njegova država, če jo pa vodijo taki liki, kot je Koštunica. Samo Srbija ne bo nikoli normalna država. To vsi vemo. Ampak gleda Radovan BK teve in spet je čisto nervozen in me sploh ne vidi, ko stojim pri vratih in gledam z njim to tugo. Radovan pa samo piha pa vsake toliko nekoga pošlje u materinu. Potem se pa nasloni nazaj in zmagoslavno zaključuje svoj komentar. »Jebem vam mater pokvarenu. Šta uradiste iz onakve države. Đubrad pokvarena.« Tu uletavam jaz. Jebiga, oddaja se je končala, Radovan je pa kvalitetno popizden in treba je še nekomu malo zabiberiti. Samo ne reče nič. Gleda me pa tako, kot da mi bo vsak čas jebo mater. Tega sem že navajen, saj me tako gleda že od policijske postaje, samo zdaj so radikali dodali ulje na vatru, pička im materina zaostala. Jaz šetam po stanovanju, Radovan pa mi sledi s pogledom. Kot tiste zveri z Animal planeta, ko vrebajo zebre pa antilope. Razmišljam, da mi je dosti vsega tega. Da ga ne morem več gledat, kako me tako gleda. Da bom izludio, če bo še dolgo mutav. Razmišljam, da je vse drugo boljše od tega. »Presto sam trenirat.« Nič. Ne jebe Radovan. Samo vstane in gre lagano v kuhinjo, da se kao napije vode. Preverja neki mašino za suđe. Pa vrača neke stvari v frižider. Pripravlja se, da bo šel spat. Zdaj me vsaj ne gleda več. Zdaj me kao ignorira. Čovjek promjenio taktiku. »Kad je trener vidio, da pušim, mi je reko, da ne dolazim više. Nije mi pustio u dvoranu.« Nič. Ode Radovan ven iz kuhinje čez dnevno sobo v kopalnico. Da pere zube. Pustil je, da teče voda, a name se vedno dere, če jo pustim, da teče v prazno. Ko đukac trčkaram za njim po stanovanju. Zdaj pa stojim pred kopalnico in ga gledam, kako pere zube. Voda pa še kar naprej teče. »Bilo mi je teško pa sam se napio. Malo smo galamili po autobusu.« Radovan zapre vodo in začne ugašat luči. V kopalnici, moji sobi, hodniku, povsod. Kot da me sploh ni. Preverja Radovan, če so zaklenjena vhodna vrata. Zaklene jih še enkrat. Potem povleče vodo v veceju. Jaz pa sem vse bolj živčen. Tresem se. Ne morem mu več mirno razlagat. Lahko se samo še derem ali pa cmizdrim. Tega pa nočem. »Pjan ko letva sam sjedio na autobusu, nisam se mogo ni maknut, povraćalo mi se, a oni su me zbog toga tukli cijelu noć. Bilo mi je teško, jer sam presto trenirat. Nisam imo mjere. Kako ti nije jasno?« Ode Radovan u spavaću sobu. Zapre okno v dnevni in hoče v spalnico. Ne morem ga več gledat. Začnem ga vleči za roko nazaj v dnevno. Derem se. »Nisi me pito, kako mi je bilo na policiji. Nisi me pito, šta mi je radio trener na treningima, kad mi nije vjerovo, da me boli gleženj. Nisi me pito, kako mi je bilo, kad mi je bio pun kurac košarke i kad nisam igro, jer sam bio kao premlad. Nisi me pito, kako mi je, kad ti šutiš i ništa ne govoriš.« Vlečem jaz Radovana, a on me gura. Gura me Radovan, a jaz ga držim za roko in ga nočem spustit. Derem se, cmizdrim, vse. On me odriva stran, ampak jaz ne popuščam. Ne dam mu, da gre v spalnico, dokler ne bo začel govorit, on pa je tudi že čisto besen in me vse močneje odriva. A ne govori nič. Pička mu materina mutava. Kako lahko tako? »Neću da te pustim, dok ne kažeš nešto. Reci nešto. Reci! Reeeciii! Reeeciii! Reeeciiiiii...« Derem se ko budala, Radovan pa šuti. Gura me stran, jaz ga pa vlečem v dnevno. Ranka uleti in naju rine narazen. Radovan pa še zmeraj ne progovara. Odrineta me skupaj, da skoraj padem po tleh. Radovan ne reče nič. Lepo ode v sobo in se uleže na krevet. Ranka pa pride do mene, da me bo objela pa potolažila. Jebi se sad, Ranka. Gdje si bila prije? »Budalo jedna mutava! Idi u pičku materinu pa tamo šuti. Jesi čuo!« Ranka me poskuša ustavit, a ne more. Naenkrat nešto u meni pukne i rasplačem se skroz. Do konca. Urlam, a suze teku i ne mogu ih više zadržat. Udaram šakama u zid i urlam. Nikad u životu nisam ovako plako. Tresem se i plačem i jedva dišem. Sve, što se skupljalo, sad se skupilo i najednom izletilo iz mene. Tuga, muka, jad, samo bijesa više nema. Plačem ko malo dijete. I Ranki dozvolim, da me zagrli, i plačem joj na ramenu. Gotov sam. Ne mogu prestat, nema šanse. Osjećam se, ko da je sve, što se skupljalo danima, sad procurilo iz mene velikim mlazom. Puko sam. Ko malo dijete. Na maminom ramenu. Mokrom od mojih suza.
Zakaj glumimo gljive Zakaj vedno glumimo neke gljive? Zakaj ne moremo biti normalni pa se normalno pogovarjat? Ne pa te neke igrice pa forice pa pičke žličke. Zakaj mora Radovan nekaj glumit že sto let? Zakaj Ranka nekaj glumi pa ga ne pošlje u pičku materinu? Zbog mira u kući. Saj vem. Vedno je bilo to. Vse se je delalo zbog mira u kući. Jebo ih njihov mir i njihova kuća. Vsi mi nekaj glumatamo, da bi bil kao ta kurčev mir u kući. Kdo pa pravi, da če bi nehali glumatat, da bi pa nastao rat. Kaj pa če bi šele potem bil mir? Ranka in Radovan sta zakasnila na voz. Še vedno mislita, da sem malo dijete, s katerim se ne moreš normalno pogovarjat. Eni ljudje ne bi smeli imet otrok. To je hotel doktor Josip iz nekega otoka pri Zadru povedat. Samo ga nista poslušala. Zakaj je vsakič, ko jaz kaj naredim po svoje, totalno sranje? Zakaj ne more biti vse v redu, tudi če neham trenirat ali pa če se ga usujem do konca? Kaj sem takega naredil, da moram biti kaznovan? A komu kaj hočem? Živim svoj život. Zakaj ne morem normalno delat stvari, tako kot jih hočem delat? Kot meni sede. Zakaj lih jaz vedno vse zaserem? Zakaj drugi normalno furajo pa se ne rabijo cmizdrit vsak drug dan? Zakaj so te Fužine tak kurac od naselja, da te vsi gledajo kot kriminalca, če si s Fužin? Imamo Rašota, NBA igralca, imeli smo županjo, varuha človekovih pravic, fuzbalerje, rokometaše, predsedniškega kandidata, voditeljico, vse imamo, nismo vsi kriminalci, pizda vam materina hinavska. Fužine so največje naselje v bivši Jugi. Vse imamo. Slovence, Hrvate, Bosance, Srbe, Črnogorce, Makedonce, Šiptarje, Cigane, še kakšen niger je vmes, pa Palestinci, pa mešani zakoni, pa vse živo. To je normalen folk. Ni nas treba takoj istamburat, če smo malo politi. A bi tudi kretenčke iz Olimpije tako tambural? Ne bi. Ker so oni iz Murgel. Mater vam jebem rasistično. Kaj smo vam mi naredili? Pička vam materina domobranska. Ne vem, zakaj hoče Aco skrhat tega Damjanovića. Samo zato, ker je čefur. Tega še vedno ne štekam. Jebo ga ti, Aco, a se ti je odtrgalo! Zakaj? Ni te Damjanović pendrečio, ampak Končar, jebo mu pas mater končarjevsko. Samo Aco ve, da ne more temu Končarju jebat mamice, potem se je pa na Damjanovića spravil. To so neke njegove glupe fore. Kot takrat, ko se je na popravcu odločil, da ne bo ust odprl, ker se mu je prfoksa kao zamerila. Teral je model neki in fuknu popravca, prfokso pa zaboli kurac. Njej še boljše. Jebem ti, Aco, te tvoje kretenizme. Kje si najdu bit tako glup. Radovan pa smrči. Naj gre on res v kurac. Zaboli njega za vse. Važno, da ima on neke svoje principe pa načela pa te fore. Da se on nekaj gre. Da glumi gljivu. Pa kaj potem, če sem nehal trenirat. Nehal sem in gotovo. Moja odločitev. Jaz sem nehal trenirat, ne ti, pička ti materina egoistična. Mene je jebala una pederčina in jaz sem završio priču. Gotovo je, in kaj zdaj. Bom pa kaj drugega v življenju delal. Bom že. Biće bolje, Radovane. Mutavko jedan mutavi. Biće bolje. Vidjećeš, da će biti bolje.
Zakaj je voditeljica v trenerki čisto druga Spet me je zbudil poštar. Ne vem niti, kdaj sem uspel zaspat, niti če sem sploh kaj spal, ker se mi zdi, da sem celo noč gledal slike Radovana pa Ranke pa mene pa Acota, pa vse se mi je vrtelo po glavi, da sploh ne vem, ali sem sanjal ali sem samo razmišljal. In potem kar naenkrat domofon zvoni. »Pošta je za podpisat.« Jebala ga pošta in kje je mene najdu zajebavat z njo. Naj se ti mamica podpiše. Bil sem še tako zaliman od spanja, da sem komaj odklenil vrata in se privlekel do lifta. Res ne vem, kje je danes mene dobil s to pošto. Zakaj nisem ostal ležat v postelji, pa bi model fuknu obvestilo v kaselc i gotovo. Itak bojo spet neke buče iz banke za Radovana. V liftu sem se pogledal v špeglu in ugotovil, da imam majico narobe obrnjeno pa da imam dve različni šlapi na nogah. Eno svojo in eno od Radovana. Pa še ves neumit pa smrdljiv pa zlepljen. V glavnem, nikakav. Potem pa pride v lift voditeljica. Pa ne me jebat. Pa lih zdaj, ko sem največji klošar. Pa še najbrž se mi pozna na obrazu od solz včeraj zvečer. Samo potem pa že hočem spustit pogled od srama pa vidim, da je ona še bolj prlimana od mene. V neki razvlečeni čefurski trenerki, brez šminke, skuštrana, v strganih copatah in v neki trikrat preveliki majici. In potem se gledava in se drug drugemu začneva smejat. Tako u izi. »A je tebe tut poštar zbudu?« Ona mene sprašuje. Ne moreš verjet. Pa se mi smeje. Zdaj pa res ne vem, če sem se zbudil ali še vedno sanjam. Kimam neki in se smejem, in mi celo ni nerodno in ne gle-dam v tla, in sem skoraj pogumen in vse. In že razmišljam, da če bo poštar normalno delil to pošto, pa ne bo neki palamudil, da se bova tudi nazaj skupaj peljala v liftu. Dol pri poštarju pa ful enega folka, neke dohodnine talajo ali kaj. In gre hitro. Podpišeš, vzameš in greš. »Prinčič.« Ona podpiše in dobi svojo kuvertico in gre proti liftu. Jaz pa ratam živčen. Kaj, če bo odšla brez mene. Gledam poštarja. Ajde zdaj, model. Izkaži se, da jo ujamem pa da se skupaj peljeva do gor, pa da me še kaj vpraša in da mogoče še izdavim kako besedo. »Đorđić.« In brska model neki in bluzi in najraje bi mu jebu mater. Voditeljica je pa že pred liftom. Ajde požuri, matere ti mile, molim te ko boga. On pa lagano sportski. »Đorđić?« »Da.« »Radovan?« »Ne. Marko. Sin njegov.« »Mora osebno prevzet.« E, jebiga zdaj. Vse si zajebal, model. A ne veš, da ne morem brez pošte nazaj? Voditeljica je še vedno pred liftom, ampak zdaj pa moram počakat, da gre noter sama. Ker kaj, če me vpraša, kaj mi je prinesel poštar? A naj ji rečem, da je bilo nekaj za očija? Ni šans. Piši kući propalo. Naj gre vse ne vem kam. Ker drugače bi lahko nekaj zmutil, pa da je zame od policije ali pa od ministrstva za obrambo, vse živo. Zdaj pa stojim tam pri kaselcih in jo gledam, kako čaka lift. A njega ni in ni. A da sem dobil pošto, bi pa takoj prišel in bi mi spizdila. Tako v trenerki je čisto druga. Kul je. Še zmeraj je huda s temi dolgimi črnimi lasmi pa to. Samo tako zaspana pa nenamazana je bolj normalna, mislim, bolj navadna. Lahko bi se še tak papak, kot sem jaz, z njo pogovarjal. Ne bi mi bilo nerodno pred njo. Ne bi rabil gledat v tla. Lahko bi jo gledal v oči in ne v rit. Če bi bila vedno v trenerki, bi še imel kaj šans. Lift je prišel in je šla not. Ni me pogledala, ni me počakala. Tako blizu uspeha sem bil. Kakav zajeb. Spet je Radovan zajebal. Koji kurac mora osebno prevzemat to pošto. Kdo si je to izmislil? Kje je fazon? Saj sem mu sin. Jedini. A ni to dovolj? Ko me bodo čez dvajset let vprašali, zakaj se nisem poročil, bom rekel, da zato, ker moraš osebno prevzemat pošto. Ode voditeljica in jaz gledam lučke nad liftom in vidim, da se je ustavil v osmem štuku. Prav vidim jo, kako gre ven iz lifta. Slišim, kako me pozdravlja s svojim seksi glasom. Kakav zajeb!
Zakaj nismo gledali tekme do konca Da je moj lajf čisto v pizdi, mi je bilo jasno, ko me je klical Dejan in me vprašal, če pridem k njemu zvečer gledat tekmo, jaz pa sem ga vprašal, katero tekmo. A igrata pa Barcelona in Arsenal. Finale Lige prvakov. Ne moreš, da verjameš. Čisto sem pozabil. Nisem bral Sportskih že sto let, nisem stavil, nisem gledal teleteksta, nisem nič. Totalno sem zabluzil. Jaz sem pa kao navijač Barcelone. Jaki navijač, ki pozabi, da igra njegov omiljeni klub finale Lige prvakov. Pičil sem do Dejanovega bloka in razmišljal o tem, da je vse to skupaj že kritično. Zato ker se mi je živo jebalo za Barco in Arsenal. Zaboli me đoko. Tudi če sploh ne bi gledal tekme. In to jaz, ki sem šprical treninge pa nalagal, da se učim pa to, da bi gledal tekme od Barce ob torkih in sredah zvečer. Evo postava Barcelone, iz glave: Valdes, Belletti, Marquez, Puyol, Van Bronckhorst, Xavi, Deco, Giuly, Ronaldinho, Eto'o, Larsson. Lahko naštejem še rezervno klop. Vse rezultate v Ligi prvakov, najboljše strelce, vse lahko naštejem direkt iz glave. Zdaj se mi pa jebe. Pizdarija. Res ne vem, če sem še sploh normalen. Kakšen čefur je to, če se mu jebe za finale Lige prvakov. Ponavadi gledamo tekme pri Dejanu, ker je Mirtić itak v Kubani, Sonja pa dela nočne, ker je medicinska sestra. Po mojem ona štepa nočne, da ne rabi razmišljat, zakaj Mirtića ni doma pa to. Dunja iz štirke, od moje sošolke Anje mama, je tudi medicinska sestra, pa ne štepa teh nočnih ko blesava. Sonji pa to sede. Danes smo vsi štirje na broju. Adi je stavil na Barcelono in je čisto živčen, ker je brez keša, in če popuši še zdaj, bo čisto v pizdi, Dejan pa je stavil na Arsenal, ker je bolj pameten od vseh in edini na svetu misli, da bo Arsenal zmagal. Čeprav so se prešvercali do finala in nimajo za burek. Aco pa ni stavil. Tudi on je v kurcu in tudi njemu se jebe za finale Lige prvakov. On sigurno misli na Damjanovića, jebo ga Damjanović u dupe tvrdoglavo. In gledamo mi tekmo in vse kul, in jebeni drveni libero Campbell da gol in Arsenal povede, in Dejan je pameten in sere in z Adijem se itak spičkata pa se neki usajata, samo jaz nisem zraven. Mene ni. Saj gledam, pa se kao delam, da me zanima, samo mi pa v resnici dol visi. Zaboli me za Henryja pa za Ronaldinha pa za ofsajde pa rumene kartone pa Iva Milovanovića. Itak mi najeda Dejan s temi svojimi srbskimi forami, ker noče dat na HTV pa da normalen komentar poslušamo. Božo Sušec ali Drago Ćosić. Ne pa da mi model prbija s temi okroglimi usnji pa kazenskimi prostori pa prepovedanimi položaji pa čuvaji mreže pa temi slovenskimi metaforami. Ko da gledam Prešerna, ne pa fuzbala. Adi pa Dejan sta pa že čisto nervozna. »Dej, k se vam bo Henri spet prošetu pa vam ga uvaliu med perhe temu Valdezu. Dej sam poglej tega cigota. Kje bo on Henriju branu, če ga še vid ne.« »Dej, da ne bo Barcelona začela zares igrat.« »Da ne bo res. Če ne bi mela Barcelona Ronaldinja, bi itak izpadla že v prvem krogu.« »Arsenal brez Henrija bi pa v drugi angleški ligi igral. A prav?« »Popušiš mi.« »Mrš!« Začel sem razmišljat o voditeljici. Naenkrat sem jo zagledal, kako v trenerki pa skuštrana sedi na kavču in gleda teve. Pa je kokice. Pa se smeje. Noge ima na mizi in s kokicami cilja ekran. Potem vstane in nabije muziko. Pa nekaj pleše in maha s svojimi dolgimi lasmi. Dela si sendvič. Od pira frižider in vzame mleko in ga pogreje na štedilniku. Usede se na pult in cupka z nogami. Pogovarja se po telefonu. Smeje se. Gleda se v ogledalo in si stisne mozolj. Gre na stranišče. Potegne vodo. Pogleda svoj mozolj. Razteguje se in se vrže nazaj na kavč. Naredi svečo. Vstane in gre na balkon. Gleda naokrog po Fužinah. Češka se po glavi. Pa srbi jo uho. Spet je na kavču in šalta kanale. Sezuje si štunf in gleda svoje stopalo. »A pička ti materina! Kako lahko to fališ, pederčino ena!« »Ne more, k je les, k ma dve levi nogi. Dej poglej ga, sej hodit ne zna.« »Ma jebi se, šonjo. Kje so tebe najdi, da igraš za Barcelono!« »V Arsenalu je pobiru žoge ob igrišču!« »Boš vidu, kaj vam bomo nardil v drugem polčasu.« »Vem jst, kaj nam boste vi nardil. Vem, vem. Pušiona bo. Velika pušiona.« Prvi polčas se je že končal. Arsenal je vodil ena nula. Dejan je stišal televizor in nabil neko muziko. Vsi smo se zavalil na kavču pa na foteljih. Nobenemu se ni dalo mrdnit. Dejana je pa trgal, ker je Arsenal vodil. Kot da nismo vsi vedeli, da jih bo Barca potrgala v drugem polčasu. Dejan je začel prčkat po nekih starih Duletovih ploščah in na gramofonu štimat nek komad. Kje si še videl, da obstajajo gramofoni. Duleta je res povozil čas. »Joj, da vidiš, kaj sem zadnjič najdu, kaj je Dule poslušu. To boš umrl od smeha. Keri bedni komadi.« Saj ne, da nobenega ni pol kurca zanimalo, kake komade je Dule poslušal, samo Dejan se je odločil, da nas bo jebal s to hašišarsko muziko, in smo morali poslušat neke stare jugo rock komade, o nekih pederih. »Ja sam za slobodnu mušku ljubav! Ja sam za slobodnu mušku ljubav!« Dejan je nabil do daske, da smo se morali prijet za ušesa. Tako je praskalo pa šumelo, da se ni dalo trpet tega sranja. Dejanu je pa dogajalo.
»A si ga vidu, Duleta, pederčino. Kaki so to komadi.« Jebiga, ni bil Dule seljak tako kot Radovan ali pa Mirsad. On je bil gradsko dete. On ni poslušal narodnjakov pa te scene. Dušan Mirtić je bil pravi roker. Intelektualac. On res ni bil za na Fužine med seljake. On bi lahko, če bi bil kdaj trezen, debatiral po televiziji, na Trenjih pa Odmevih pa to. »Dej ugasn to. To je za hašišare, ne pa za normalne ljudi.« To so bili res zajebani komadi v nulo. Res ne vem, kakšni papki so to bili, ti rokerji, da so to poslušali. Ni čudno, da se je Dule, zvani agent nula nula tri, propio na stara leta. »Dule hašišar!« »Ne morš verjet. A si ga predstavljaš, kako duva pa nabija to pedersko muziko?« »Dej nazaj na fuzbal, k se bo začel.« Dejan je končno ugasnil muziko pa dal na fuzbal. Malo sem začel not padat. Malo me je začelo jebat, da je ta Arsenal res zajebana ekipa pa da je Ronaldinho res nekaj zmatran in da nič ne more. Samo potem je pa kar naenkrat uletila Sonja in zjebala in fuzbal in žurko in vse. Ko nas je videla, ji je padel mrak na oči. V sekundi je bila vsa pošizena, Dejan pa se je usro živ, ko jo je videl. Kar ugasnil je teve, polčas se je pa lih začel. »A sva se zmenila, da boš delal za šolo pa da ne bo nobenega žuriranja?« »Samo tekmo pogledamo. Finale Lige prvakov.« »Me ne zanima. Sploh me ne zanima.« Nastala je čudna tišina. Dejan je nekaj mahal z rokami pa nekaj kazal teve, ki je bil itak ugasnjen, Sonja je pa zavijala z očmi pa mahala z glavo pa pihala kot Radovan. To pihanje je, kot kaže, fora vseh starcev. Tudi slovenskih. »Ne zanima me nič. Štiri predmete moraš popravit. Štiri. Pa konec maja je.« Mi smo videli, koliko je ura, in se začeli dvigovat s kavča, ker nam je bilo vsem trem jasno, da je najboljše, da se pokupimo domov. In to v roku od takoj. Dejan je še nekaj mutil pa probaval, samo Sonja se ni pustila jebat v glavo. Sonja ima že vsega poln kurac in je vsa živčna, in vsakič ko jo vidiš, se ti zdi, da bo vsak čas doživela živčani slom. Pa nekoga zadavila. Opasna ženska, res. Dejan se je nekaj opravičeval, Sonja nas je pa gledala, kot da smo mi krivi, ker ima Dejan štiri popravce in bo fuknil letnik, samo nisam ga ja rodio tako truntavog, gospa. Jebala je njena histerija. Smiri se ženo luda, bi rekel Radovan. Kadarkoli jo vidiš, je živčna ko pes. Pa vse gleda, kot da so ji oni krivi, da je vsa v kreditih pa limitih pa ne vem še čem. Še sreča, da je vsaj Nataša pridna pa pametna. Samo tudi njej bodo došle žute minute ob taki matki pa fotru.
Zakaj bo Adi ratal džanki Prišli smo ven iz bloka ko popisani. Vsem je šla ta situacija s Sonjo in Dejanom na kurac in nobenemu se ni dalo zdaj fuknit v neko kafano pa gledat tekmo do konca. Nekaj smo šetali po Fužinama in vsi živčni nekaj basal o ne vem čem. Aco je bil še vedno čisto tiho, jaz pa sem samo nekaj malega pizdaril zaradi Sonje pa Mirtića pa Dejana pa teh nebuloz. Vrgli smo se na plezala in Adi je privlekel iz žepa zelenico. Ful zelenice. Od kje mu toliko trave, mamico mu njegovo, Samiro. Z Acotom sva ga gledala kot zmešana, model je pa nekaj petljal pa zavijal pa ni hotel povedati, ampak je začel zvijat eno tako ogromno džolo. Gledal sem ga, kurca žgoljavega, kako stresa travo iz velike nabasane vrečke, in zazdelo se mi je, da se mi blede. Adi je bil vedno največja sirotinja, potem ti pa kar naenkrat uleti z nekimi vrečami zelenice. »A si ti začel dilat, pizda ti materina čefurska? A?« »Mamica ti dila!« »Adi, ne jebi. Povej, če dilaš!« »Pa kaj je! A maš probleme?!« »Sam povej, če dilaš, pizda ti!« »Dej, spizdi mi s takimi.« »Od kje ti pa pol vsa ta trava? A ti jo je mogoče očka iz Klagenfurta prnesu?« Veleslavni pametnjakovič Adnan Mutavdžić je motal svojo duvanico in šutil kot zalit. Jebo mater, če ga nisem hotel kar zadavit, ker je tak idiot. Hotel sem mu vso to njegovo travico strest v gobec. Pa ne zato, ker jo ima, ampak ker nekaj skriva pa noče povedat. To muljanje pa petljanje je šlo meni vedno tako na kurac, da bi najraje Adija prijavil cajotom, pa naj se njim nekaj zmišljuje pa palamudi. »A ti je maca pojela jezik al kaj? A hočeš, da te prefukam, pizda ti lažniva?« »Pa kaj sikaš! Brigi se zase, pizda ti materina!« »Prav. Ko te jebe.« Šel mi je tako na kurac, da sem bil čisto nervozen in sem vstal in nekaj šetal gore dole po otroškem igrišču. Fuknil sem se na gugalnico in se ko blesav ljuljal. Jebeni Adi in njegova trava. A smo kolegi ali nismo? Cel lajf smo skupaj pa se neki družimo. Kot klinac je hodil na moje rojstne dneve pa za foro pihal svečke na torti namesto mene, da je bila Ranka čisto razpizdena in ga nisem smel več povabit. Skupaj smo šprical šolo pa pri Iztoku video igrice nabijal, potem nas je pa njegov fotr dobil pa smo najebal, ker smo kao Iztoka prisilili v to, da z nami šprica šolo pa nas pusti na svojem računalniku nabijat igrice. Skupaj smo se prvič napili z rakijo, ki smo jo spizdili iz Hukićeve kleti, in potem smo vsi bruhali za Ljubljanico, Dejan pa je fuknil v vodo. Pa skupi smo v garderobi šlatal sošolko Almo, ki je mela velke balone. Pa na valeti smo bili vsi pametni in močni in težil folku, potem smo pa laufal iz diskača vse do Fužin, ko so nas ganjali neki manijaki, pička jim materina seljačka. Pa skupaj smo šli na koncert Baneta Bojanića in smo zalutal in potem bluzili celo noč po nekih njivah, potem smo pa nabijal na Fužinama, da je bil to najbolj nor koncert pa da kako smo se ga natrpal pa kako je dogajalo, potem nam je pa Cerić povedal, da je koncert odpadel. Kake budale smo izpadli. Naredili smo si sram, bi rekel moj komšija Senad. »Če že morš vedet, mi je Peši uvalil to robo, ker se je model usro živ, ko je bila racija.« »Zaboli me kurac!« »Pa kaj si pizda! Evo ti. Popuši en dim. Za pomirenje.« Še sam ne vem, zakaj sem kar vzel to kurčevo džolo in potegnil en dim. Tako na izi, nisem ful inhaliral. To je bil moj prvi dim v lajfu, ampak sploh nisem razmišljal. Sam sebe sem presenetil. Vsa ta situacija me je čisto razčefukala in sploh nisem več mogel razmišljat. Gledal sem tisto sranje v mojih rokah in nisem mogel verjet. Nič. Praznina. Nisem čutil, da bi me kaj zadelo, nisem čutil, da bi me bilo strah, da bi mi šlo kaj na kurac. Vse mi je bila ravnica. Dal sem jebeni smotuljak nazaj Adiju. Z Acotom sta pušila naprej, jaz pa nisem hotel več. Zdelo se mi je, da se nič od tega ne dogaja več meni. Da sanjam. Naj gre res vse v kurac, ta lajf pa to. Kot da sem prolupal. Kot zombi. Ali pa največji trunto. Samo blejim v prazno, stvari se mi pa dogajajo ena za drugo. Če nisem za v ludaro, potem res ne vem. Koji kurac. Vse je smrdelo po travi. Če bi kdo prišel na deset metrov do nas, bi vedel, da smo pušili. To skrivanje mi itak nikoli ni bilo jasno, če pa potem tako smrdi, da vsi vejo, kdo je pušil pa kje. Zanalašč sem se hotel prestrašit pa sem si predstavljal Radovana, kako uleti pa me vidi, kako duvam, samo mi je bilo tudi to ravnica. Zaboli me za Radovana. Zaboli me za vse živo. Ko vam svima jebe mater! Idite svi u tri pičke materine! Marš! »In kaj boš zdj s to travo?« »Kaj pa vem. Prodal jo bom dečurliji. Pol si bom pa nabavu une feltne, k se vrtijo. A veš, une iz une oddaje na emtivi, k pedenajo une stare avte? K dajo une vrteče feltne, k se vrtijo tut k se avto ustau? To si bom nabavu.« »Pa sej nimaš avta. Kaj ti bojo feltne?« »Na steno si jih bom dal v sobi, da se vrtijo lepo gor. Pol se pa fukneš na krevet pa gledaš, kako se rolajo pa svetlijo pa vse.«
Adi je mislil resno. Brez zajebancije. On bi si res kupil feltne in jih obesil na steno. On se je resno odločil potalat travo mulcem in si nabavit feltne. Ne moreš, da verjameš. To je ta fužinska scena. Da se ubiješ. Če bi Adiju ponudili bajturino na Beverly Hillsu pa jaguarja pa Angelino Jolie za ženo, bi še vedno raje izbral vrteče feltne na steni svoje malene sobice na Fužinah. Njemu ni spasa. On ima predispozicije džankija. Začele so pokat petarde. Konec tekme je in mi nimamo pojma, kdo je evropski prvak. Kakšni zarukani luzerji. Jaz sem se še naprej gugal na gugalnici, Adi pa Aco sta finiširala duvanac, v Parizu so se pa eni veselili naslova evropskih prvakov. Samo mi nismo vedeli, ali Arsenalovci ali Barca. Če to ni znak, da smo ga zabluzili. Totalka.
Zakaj mi pa zdaj naenkrat paše tišina? Doma je bila totalna tišina. Radovan in Ranka sta izmenično smrčala. Oblečen sem se v temi vrgel na svojo posteljo in se zagledal v strop. Ni se mi dalo niti do televizije, da pogledam, kdo je zmagal. Odklop. Ležal sem tam, kot bi bil prbit do konca. Nisem se premaknil po moje kaki dve uri. Ne vem, če sem vmes kdaj zaprl oči in hotel zaspat. Buljil sem v strop, in to je to. Kot debil. Najhuje mi je pa to, da mi je sedlo. Prav pasalo mi je. Poslušal sem smrčanje Radovana in Ranke, neke nerazumljive glasove folka pred blokom, zvok vlakov, ki so pičili mimo, brum lifta, ki sem šele pred kratkim prokužil, da je to lift. Bil sem miren in to mi je tako sedlo, da bi lahko ležal tam na tisti postelji še sto let. Pa ni bilo zaradi trave, ker sem potegnil samo en dim, pa še tega bolj plitko, brez inhaliranja. Nekaj drugega je bilo, samo nimam blage veze kaj. Nisem razbijal glave ne z Radovanom, ne z Ranko, ne z Acotom in Damjanovićem, ne z Adijem in njegovo robo, ne z Dejanom in njegovimi šuti. V bistvu sploh ne vem, o čem sem dumal. Vem samo, da sem ležal z odprtimi očmi in gledal jebeni plafon pa luster pa sence pa ne vem kaj Vem, da sem pomislil na tiste Kitajčke, ki so zamotani v čaršafe pa meditirajo pa se grejo nirvane pa to. Vedno so se mi zdeli malo otkačeni pa za v ludaro, zdaj pa sem se videl med njimi, kako sem tudi sam čelav pa v tistih šlapah sedim tam in meditiram in se mi jebe za cel svet. Vmes sem pomislil, da se mi je od vsega, kar se mi je zgodilo, čisto odpulilo in da nisem več normalen. Samo se sploh nisem sekiral zaradi tega, ampak sem mirno razmišljal o tem, kako šetam po ludari v tisti ludački košulji in se potem kot Mel Gibson v filmu Smrtonosno orožje izmotavam iz nje. Samo on je imel zjebano ramo pa se je zato lahko izmotal. Spet sem pomislil, da sem zadet. Samo ni bilo šans, ker če sem od enega dima tako počen, potem res nisem normalen. To so neke psihološke reakcije ali nekaj takega. Najbrž je to čisto normalno, samo da to vejo samo doktori in se potem delajo frajerje pa glumijo carje. Potem sem pomislil, da se mogoče vsi ludaci tako počutijo in da je res, kar je enkrat Adi nabijal, da so oni kao najbolj srečni ljudje na svetu, ker nič ne vejo in jim nič ni jasno. Mogoče res. Tako ležijo in gledajo v prazno in uživajo. Boli njih kurac, što Srbija nema mora. Res sem se počutil tako, da bi lahko tako ležal cel lajf. Pomislil sem, da nisem niti mrdnil od takrat, ko sem se ulegel. Niti ene mišice nisem premaknil. Niti sem čutil neko potrebo, da se premikam. A vedno sem se po postelji vrtel kot zmešan, da sem vsak čaršaf pod sabo izvlekel in zmečkal, da Ranka ni več vedela, kaj naj naredi. Gotovo. Ja sam lud čovjek. Prolupo. Pošandrco. Otkačio. Polupali mi lončići. Luđak.
Zakaj čefurji sedijo v zadnjih klopeh Center strokovnih je šola, ki so si jo Slovenci izmislili, ker niso vedeli, kaj naj delajo z vsemi čefurji. In potem so naredili Center strokovnih, najbolj nikakvo jebeno srednjo šolo na svetu, kjer potem največji debili od prfoksov jebejo vse nas na -ić v glavo. Samo na tej jebeni šoli nimaš nobenih pravic. Če se profotu sprdne, te lahko vpraša trikrat na uro in ti zalima tri kolčine in si gotov. Ne jebejo oni pravil pa to. Mi smo ološ in z nami lahko delajo, kar hočejo. Da narediš Center strokovnih, moraš biti genijalac. Ker ni, da ti bo kdo pomagal pa da ti bodo dali čas, da se naučiš pa to. Njim je cilj čim več čefurjev ubiti u pojam, kot bi rekel Radovan. Če imaš tri popravce, se bo takoj našel četrti pametnjakovič in ti prilepil še enega, da je avtomat. Ni tukaj trte mrte. To so pederska posla. Zato pa si vsako leto v drugem klasu. Če ti ne fukneš, fuknejo ostali. Danes sem šel po stotih letih spet v šolo samo zato, ker mi je dopizdilo sedet doma. Itak bom šel samo za dve tri ure, in še to se bom fuknil v zadnjo klop in malo podremal. Da nabijem statistiko. Da me ne zajebavajo, da me ni bilo pa to. Pa da vidim, če so še vsi na broju. Itak sem ta letnik že zafural, in če se izvlečem s tremi popravci, bo to čudo. Samo itak vem, da se mi ne bo dalo piflat čez počitnice in bom odletel. Mogoče je res bolje dobit še enega, pa da mirno avtomatično drmnem. Ker nimam jaz živcev za te njihove kontrolke pa delovne zvezke pa šestila pa table pa krede. Ajde, lahko sedim tam v zadnji klopi in se zajebavam ali dremam, samo da bi pa poslušal o kemijskih formulah pa o neenakopravnih enačbah, mi pa na kraj pameti ne pada. Tam popišeš celo tablo z nekimi brojkami in na koncu kao ugotoviš, da je iks enako tri. In koji kurac? Kakšen iks? Kaj je to? Neki računaš in se zajebavaš, da potem skontaš, da je neki jebeni iks enako tri. In kaj imaš od tega, da to veš, če je potem v naslednji nalogi iks že štiri ali pa sedem. Če to ni debilno. Jebali vas svi vaši iksi in ipsiloni! V zadnji klopi sedimo največji čefurji. To je pač tako. Od začetka. Ker ko prideš prvi dan v šolo, se vse slovenske mamice nabijejo na vrata pa slikajo s svojimi fotoaparati, pa vsi slovenski klipani so sređeni pa pametni, pa vsi se že poznajo pa že vse vejo, pa potem so vsi glasni in takoj se gurajo v prve klopi, da bojo bližje tovarišici pa da bojo odličnjaki. Pa vsi se pogovarjajo s tovarišico in se zajebavajo in se imajo super in vse. A jadna Ranka in druge čefurske mamice pa vse presrane stojijo z nami malimi čefurčki odzadaj pa samo gledajo, da jih ne bi kdo kaj vprašal, ker so se tudi same uprpile zaradi šole, ker jim nikoli ni šla, pa še ne znajo to slovenščino najbolje govorit pa potem upajo, da jih ne bo noben nič vprašal. In potem počakajo v tišini, da se vsi Slovenci namestijo, potem pa na skrivaj čušnejo svoje mališane v razred in spizdijo. In mališani potem, ker so isto tako presrani kot njihove mamice in se tudi bojijo, da jih bo kdo kaj vprašal, se čičnejo čim dalje od vseh, v zadnjo klop. V zadnji klopi pa potem v totalnem strahu sedijo mirni do konca petega ali šestega razreda, ko se jim od vsega tega strahu pa jebancije ne odklopi, da potem poblesavijo in začnejo delat pizdarije in jebat vse po vrsti v glavo. Tako kot jaz jebem tole našo Franičko nonstop v glavo pa se ji derem: »Turšica, je' bi se javu!« pa podobne fore. Samo danes se mi ne da, ker sem zaspan pa zjeban in sem lepo začoril na klopi. A zraven mene se največje tri budale v razredu, Ščekić, Đomba in Glistić, spomnijo, da bojo tekmoval v drkanju in da tisti, ki mu prej pride, zmaga. Sredi ure. Kake budale. »A gremo za gajbo?« »Za šteko malboro čikov.« »Za flašu rakije.« »Dej k boš spet uvalil uno svojo bljutavo pišurijo.« »Dej gremo se za rundo pikada.« Jebo ih ja tupčine tupkaste. Ampak so pa res ti modelčki začel drkat izpod mize, Franička pa je začela drkat mene. »Đorđić?« »Kaj je?« »Kaj je s tabo?« »Kaj je pa z drugimi?« Une tri budale so drkale naprej, folk se je režal, Franička je pa pihala, pa odpirala redovalnico pa dnevnik, pa je bila na meji tega, da dobi pošizitis. »Zaradi mene greš lahko tudi domov. Midva lahko že zdaj zaključiva za letos.« Pa kje me je najdla ta stara vještica. Ona dobro ve, da imam že tri zabetonirane šute in da me zdaj lahko jebe z avtomatom. A imam pa pri njej več dvic kot šutov. Samo boli njo za to statistiko pa to. Ona to po filingu. »Lahko se pa recimo presedeš v prvo klop pa začneš delat pa bova videla.« Kakšno prvo klop? A si ti normalna? Pa ne morem jaz sedet v prvi klopi. »Gospa profesor! Meni to vera prepoveduje!« »Kakšna vera?« »Veste, jaz sem s Fužin in mi ne smemo sedeti v prvi klopi.« »In zakaj ne?« »Ker bi pol ratal takve štreberčine k Miško in bi dobil te pepeljare na nos in bi nas pol vsak dan tambural po Fužinama.« »Marko!«
»Res, gospa profesor. Na Fužinah tamburajo vse, k sedijo v prvi klopi.« »Lahko greš pa tudi ven.« »Z lahkoto.« Vstal sem in sem šel ven. Folk se je pišal od smeha, Miško je tam v prvi vrsti ves užaljen nekaj cmizdril, ampak ko mu jebe mamicu. Kje je najdu model bit piflar na Centru strokovnih. Une tri budale so pa še naprej drkale in se režale in klop se je tresla, samo še nobenemu ni prišlo.
Zakaj so male čefurke največji monstrumi Male čefurke so mene od vedno najbolj nervirale. One so taki monstrumi, da to ne moreš verjet. Boga pitaj, zakaj so takšne, ampak takšne so in pika. Saj se potem umirijo, ko odrastejo pa se poročijo pa dobijo klince pa to, samo od dvanajstega do osemnajstega leta so pa užas živi. Ne jebejo one žive sile in samo meljejo neke svoje glupe priče in ne moreš se jih rešit v lajfu. In ko sem sedel na dvajsetki in se fural domov na Fužine in sem videl tisto Makarovićko od Acota, kako je prišla gor na bus, mi je pao mrak na oči. Vedel sem, da me bo zdaj začopatila in da me bo udavila do Fužin. Hotel sem že spizdit dol z avtobusa, a je model zaprl vrata in speljal. Ona pa me je uočila in doletela do mene. »A nisi ti od Acota kolega, a ne?« Kaj se delaš, da ne veš. Aco jih je prav zbiral. On je hodil s takimi napornimi čefurkami, da to svet ni videl. Ena gora od druge. Ampak Makarovićka je bila pa največja mora. Saj je kar v redu zgledala, ampak ona ni zapirala ust od jutra do sutra. Stalno nekaj. In potem jo je Aco pustil, in zdaj ga ganja in kliče in govori svašta po Fužinama in ne vem kaj še. »Dej povej Acotu, da me pokliče, a prou! K mu morm neki povedat! A boš mu povedu, matere ti? A si ti Marko, a ne? Kako se že pišeš? Đorđić? Saj moja matka pozna tvojo matko! A si bil ti sošolc od Acota v osnovni? Dej, res mu povej, da me pokliče, k mu morm neki povedat. A si boš zapomnu? Dej, res nemoj zaboravit! A ti hodš na Center strokovnih, a ne? Sej vem, k si bil od Burića sošolc. Jst sm hodila z njim, sam mi je model dosađival Kok je on dosadan, res. Če ga vidiš, mu reč, da naj si ga popuši sam. On mene kliče pa mi govori, da mu ga pridem popušit! On ni normalan! A ima tako malog, da nimam kaj popušit. A ti še treniraš košarko na Slovanu?« Zemljo, otvori se, da propadnem. Đe se gasiš, Makarovićka, majke ti mile lude. Prošetaj mala i oladi malo. »Sej vem, k je ena moja kolegice hodila z enim, k je s tabo treniru, enim Matevžem iz Jarš. A boš reku Acotu, da me pokliče? Res mu morm neki povedat!« Avtobus se je ustavil in sem šel dol. Nisem mogel več poslušat tega njenega nabijanja. Ampak modelka je šla pa za mano. Hotel sem samo na postaji počakat naslednji bus, zdaj bom mogel pa ubost pešaka do naslednje postaje. Samo Makarovićka pa ne popušta. Ona piči za mano in nabija. »A si ti Srb al si Hrvat? A? Dej, počaki, ne bit pizda. A veš, da se je ena moja kolegica palila nate? Sabina iz Most. Sigurn jo poznaš. Taka malešna. Nikakva. Lih zate. A ti je povedu Aco, zakaj sm ga odjebala? On je res idiot. Kam se ti tok žuri, dej uspori malo. Vi košarkaši ste res nenormalni.« To so najbolj zblojena bitja na tem svetu. Ne vem zakaj, ampak v glavi imajo tako pomutnjo, da ne veš, kako jih še niso strpali v ludaro. Nič jim ni jasno. Najbrž zato, ker so njihovi fotri vedno želeli sinove in jim govorijo 'Sanela, sine!' pa 'Daniela, sine!' pa 'Sanja, sine!', pa njihove matke čefurske so jih presrale s temi štosi, da se morajo poročit, pa da se pazijo, pa da same nimajo za burek, pa da so jadne, pa ne vem kaj vse še, da potem ko blesave ludijo za največjimi dripci, ki jim potem take štale delajo, da ne veš, kako to trpijo. Aco je, kar se tega tiče, svetska pizda. Samo s takimi ženskami ne moreš drugače, ker niso normalne. Zato pa jaz begam od njih. Samo od te Makarovićke ne morem. »Kako si lahk kolega s tem Acotom, matere ti mile? A ti veš, kakva budala je on? Dej, res mu povej, da me pozove. Če ne, mu bom jebala mater! Dej, ustav se, model, da te vidm v faco, k ti govorim. Pa kaj si glup!« Nisem več vedel, kaj naj naredim, in sem začel laufat stran od nje. Pogledal sem nazaj, in ko sem videl, da ne laufa za mano, ampak stoji tam in me gleda s svojim glupim pogledom, sem ji pokazal dva fakiča in ji pokazal, da je prfuknjena. Laufal sem stran in ji to kazal. Ona pa je stala tam in mi isto kazala fakiče. Stala sva ene dvajset metrov narazen in si kazala fakiče in si nekaj mahala. Kakšna debilna scena. Potem me je pa modelka začela obmetavat s kamni. Luda žena. Na srečo je šel bus in sem skočil nanj in ji spizdil. Te male čefurke so res užas živi.
Zakaj čefurji ščijejo ob Ljubljanici »Slovenci te pustijo na miru, ker se te bojijo. Sam če ti hočeš njih jebat v glavo, te napadejo in potem te zjebejo do konca. Drugač te pa ignorirajo. Čefurji te pa vsak dan po malem jebavajo, ker sam gledajo, do kam lahko grejo. In če vidijo, da si pičkica, si najebo, ker te bojo zgazili. Zato se čefurjem ne smeš pustit.« Aco mi je spet razlagal, zakaj morava prefukat tega Damjanovića in zakaj je važno, da je on čefur. Vsakič je bolje razlagal in videl si, da se je vsakič pripravil na to, da mi bo razložil to zadevo. Samo jaz ga še vedno nisem štekal. Te njegove razlage so mi bile še vedno čisto mimo. Še vedno mi je bilo vse skupaj pičkin dim od razloga in mi je šel že ful na kurac s to svojo veliko osveto. Za Makarovićko mu pa nisem povedal, ker nima smisla. Luda ona, lud on. »Čefurji so opasni. Slovenci so prpice. Oni majo za sabo policijo pa zakone pa državo pa vse. Čefurji pa nimajo nobenga in zato sam gledajo, kdaj te bojo napadi. Če vidjo, da se ne morš branit, si gotov.« Jebeni sociolog, psiholog in filozof Aco je nabijal sto na uro. Kaj je on vedel o čefurjih in Slovencih? Ampak on je takrat odjebal komšije, ki so hotele, da Marina puca hodnik, in zdaj je vedel vse o vseh. To je tipična čefurska lastnost. Ko ti nekaj uspe, rataš pameten, da boli glava. Samozavest zraste v minuti. Naduvaš se do bola. In potem hodaš po Fužinama na najbolj seljački čefurski način. Kot da si se od enkrat usral in požrl metlo. Ves ukočen oponašaš nabildane gorile iz filmov. Samo da se njim roke ne dotikajo telesa zaradi bicepsov pa tricepsov, ti si pa žgoljo in držiš roke pol metra od telesa samo zaradi imidža in zato zgledaš največji papak na svetu. Tak papak je bil Aco, ko se je duval in pametoval o čefurjih in Slovencih. Jebote Aco, pa ni ti to Omizje pa da mi boš filozofiral. A ti prinesem fotelju pa te napudram pa to? Res se mi ni dalo teh buč poslušat. Šel sem z njim, ker nisem imel drugega za delat in se mi ni dalo biti doma z Radovanom, pred blokom se mi pa tudi ni dalo viset. Ampak Acotov plan je bil še debilnejši od njegovih nabijanj. Šla sva pred Damjanovićev blok, da bova sedela vsak na svoji strani bloka in gledala, če bo mogoče ta kurac od ovce šel v blok ali iz njega. Katastrofa. Namesto da visim pred svojim blokom, bom visel pred Damjanovićevim. Spet preveč kurčevih ameriških filmov. Nekaj časa sem res sedel pred blokom in čekiral, kaj dogaja. Videl sem tri hude bejbe. Eni so tangice tako lepo pogledale iz hlač, ko so ji ključi padli na tla in jih je pobirala. Druga je bila Amela, ki je hodila na našo šolo, leto mlajša do nas. Ona se je že v šestem razredu dol dala s starejšim Ristićem iz Acotovega bloka. Potem je pa hodila s pol Fužinami. Jebiga, če je bila pa že mama kurbica in so stalno k njej hodil neki tipi z merdžoti pa bemveji. Tretja huda bejba je bila pa mlada mamica z otroškim vozičkom. Take guze že dolgo nisem uočil. Če ne bi imela pepeljare na nosu, bi bila najhujša bejba od vseh. Pomislil sem, da si ga že dolgo nisem zdrkal, in potem sem, ne vem zakaj, pomislil na voditeljico in me je minila želja za drkanjem. Spet sem jo videl v tisti njeni trenerki in v preveliki majici. Res me je dajala, mamicu joj njenu. Potem mi je pa dopizdilo viset pred blokom. Vedno bolj mi je šel Aco na kurac in pomislil sem, da itak ne vem, kako zgleda ta Damjanović, in da to, da je majhen, čelav in z brki, ni dovolj, da bi ga prepoznal, če se res nacrta pred blokom. Šel sem do Acota, da mu povem, da grem domov. Naj se sam zajebava s temi svojimi špijunskimi glupostmi. »Jst grem domov.« »Pa a si normalan? Pa kaj, če bo zdej Damjanović na uni strani bloka šel ven?« »Zaboli me đoko! Jebita se in ti in ta tvoj Damjanović. Nimam jst časa za te pizdarije, da se bom šel Džejmse Bonde pa Bruse Vilise.« »Pa ti si bolestan. Kakšne Džejmse Bonde, kaj prbijaš? Moraš videt, kdaj gre model ven iz bloka, da ga lahko kje počakaš!« »Ma ne bom ga čakal, a ti je jasno? Kaj mi je on kriv? Žgoljavi ćelavi mali brko. Boli me kurac za njega in za tvoje budalaštine. Grem pred blok.« »Ej! Alo! Marko! Evo ga!« Pa to ni res. Mali žgoljavi ćelavi brkati Damjanović je šel res ven iz bloka. Zdaj sem se ga celo spomnil. Videl sem njegovo faco na tistem avtobusu. Zgledal je res čisto nikakvo in je imel pravo čefursko faco. Enkrat smo se pred blokom skregal, ker sem trdil, da lahko po faci ločiš čefurja od Slovenca, in smo se potem prcal tri dni zaradi tega, na koncu pa sem vsem uspel dokazat, da je to res. Damjanović je potrjeval mojo teorijo. Njega res nisi mogel sfalit. Grobe poteze obraza, kosmati brki, nek blaženo tupi pogled, napol krezavi zobje, samo še zobotrebec mu je manjkal v ustih. Aco je vstal in šel za njim. »Aco! Počaki! Aco!« Ne jebe Aco. On maršira za Damjanovićem, ki ga piči proti Ljubljanici. Res nisem mislil, da se bom kdaj na Fužinama šel zasledovanja. Bolano. Aco pa je hodil za Damjanovićem. Celo spremenil je svojo hojo in ni več hodil kot največji seljak na Balkanu, ampak je nekaj glumil in se delal, da kao šeta ob Ljubljanici brez veze. Ne vem, če sem šel v življenju na šetnjo ob Ljubljanici. Tam šetaš, če greš na basket ali pa na trening. Samo da bi brez razloga šetal gore dole ob reki, mi je pa češko. To delajo tisti moroni, ki imajo cucke, in potem jih šetajo tam, da lahko cucki ščijejo pa serjejo ob drevesih. Itak je vse polno mušic in se ne da normalno pogovarjat, ker ti grejo vse jebene mušice v usta. Tam ob Ljubljanici pa vidiš samo stare čefurje, ki dajo roke na hrbet in potem lagano sportski špancirajo od Brodarca do fužinskega gradu in kukajo. »Nešto me boli hrbet, hoću crknut!« »Ma i mene je u križu zagrabilo, nisam mogo ustat iz kreveta.« »A što me tek glava boli u zadnje vrijeme. Od ovog vremena i od suvoga zraka.«
»A mene koljena muče pa mažem s onom masti, ali nešto slabo pomaga.« In tako kukajo, in ko obdelajo vse možne bolezni, bolečine, probleme in ostala sranja, grejo domov. Jebem ti tako življenje, da samo šetaš in kukaš. Doma pa samo gledajo teve pa rešujejo križanke. Za popizdit. Mene bi to izludilo, njim pa paše. Boli njih kurac za vse. Damjanović je pa ziher marširal proti balinplacu. Jebo mater, da ni imel nikamor drugam za šibat. To meni nikoli ne bo jasno. To balinanje. Ajde, da sediš pa se ga alkoholiziraš, samo da pa zraven še kao nekaj balinaš, mi je pa totalna prijava. Pa dobro, da balinajo starčki, ampak da je to šport in se kao z njim resno ukvarjaš, mi je pa največji idiotizem. Kakšen šport je to, če ga igraš z rokami na hrbtu in ga lahko igraš, tudi če imaš sto let. To je sviranje kurcu, ne pa šport. Ampak folk je res balinal. Damjanović je pa res zgledal tako, da lahko v življenju samo balina. Zdaj ko sem ga gledal, se mi je zdelo, da je res sav nikakav in da mu je še ta kugla za balinanje prevelika. In potem sem gledal Acota in sem si tudi njega predstavljal, kako balina s starčki pa z Damjanovićem. Tudi on je s to svojo hojo tak les, da večjega ni na Fužinah. Potem pa naenkrat Damjanović skrene in gre skozi grmovje do Ljubljanice, do brega. Aco se pa ustavi pa ga kao na skrivaj gleda. In Damjanović začne scat. Ta je pa res čefur. Sredi belega dneva, direkt ob potki, po kateri hodi folk, on lepo stane in ga privleče ven. Pripišalo mu se i gotovo. Jebem ti čefurja čefurskega. Zaboli njega uvo za kulturo pa za bontone. Ko na največjem selu. Lepo ob potki, da ga vsi gledajo. Če bi mu pa rekel, da se to ne dela, bi pa rekel, da je to naravno in da se itak vse zliva v zemljo pa v reko, pa da tudi đukci pišajo tam. To je ta čefurska mentaliteta. Seljaka iz sela lako, ali selo iz seljaka nikako, kot bi rekel Radovan. Ta Damjanović se je rodil nekje v pizdi materini, kjer ni telefonov, elektrike in tekoče vode, in zdaj lahko živi sto let v mestu, ampak že iz inata ne bo nehal s temi seljačkimi forami. Da se ve, da je on car, da ni on gospodin pa aristokrat pa ne vem kaj, da bo scal na veceju. Po moje namerno ni scal doma, da bi lahko ob reki. Ker tukaj si ne rabi rok umit po scanju. Kakšen čefur. Damjanović v sodelovanju z naravo. »Pička ti materina čefurska, ti boš men policijo klical, čefur prfuknjen!« Vse se je zgodilo v sekundi. Aco se je zaletel v Damjanovića in ga zbil na tla. Počil mu je film, ko je gledal modela, kako si ga otresa. Jaz sem pa stal kakšnih dvajset metrov stran kot vkopan in samo gledal. Aco je tulil in brcal Damjanovića, ki je najbrž mislil, da je Aco neki fanatični nasprotnik pišanja ob Ljubljanici. Hitro je postalo resno. Acotu se je čisto odpulilo in je udaral kot zmešan po Damjanoviću. Ta je spuščal neke čudne glasove, a se sploh ni mogel braniti. Samo ležal je, Aco pa je nabijal z nogo v njega. Zlaufal sem do Acota in ga probaval odmakniti stran, a ga nisem mogel, ker se mu je res otkačilo. Vlekel sem ga stran, rinil, se zaletaval v njega, a ta budala ni popustila. Začel je garbati še mene in me čisto razpizdil. Ko mutav sem se vrgel v njega in ga odrinil par metrov stran. Obema se nama je scufalo. Aco je brcal nekam v prazno, mahal po meni z rokami, jaz pa sem ga objel okoli pasu in ga kot kakšen divlji bik gural stran od Damjanovića. Oba sva se nekaj drla kot dva debila in Aco je kot prfuknjen butal po mojem hrbtu, da me je bolelo ko prasca, ampak nisem ga hotel pustiti, dokler nisva na koncu oba objeta fuknila po tleh. »Smiri se!« »Pusti me, pederu! Pusti me!« »Ne bom!« »Pička ti ...« »Smiri se! Smiriiii!« »Pusti me! Pustiiii!« Nisem mu pustil, da se dvigne. On me je še naprej butal in me probaval odriniti, jaz pa sem ga samo z vso močjo držal. Potem pa se je Aco kar naenkrat umiril. Njegov obraz je ratal čisto presran. Gledal je v Damjanovića. Tudi jaz sem se obrnil in pogledal tja. Damjanović je ležal na tleh in ni mrdal. Okoli njega je bila pa kri. Aco se je izvlekel izpod mene in spizdil stran. Jaz pa sem tudi cviknil. Nisem si upal približati Damjanoviću, da vidim, kaj je z njim. Pogledal sem Acota, ki je laufal ko budala proti Rusjanu, in začel laufati za njim. Pička mu materina blesava. Nisem nič razmišljal, ampak samo laufal, in pred sabo sem videl Acota, ki se je zaletaval v folk, ki je šetal ob Ljubljanici. Vsi so ga samo čudno gledali in šetali naprej. Potem sem pustil Acota, da laufa v svojo smer, in zavil na desno, čez most, na drugo stran Ljubljanice. Ne vem zakaj. Kar laufal sem in nisem niti enkrat pogledal nazaj.
Zakaj te noben ne jebe pet posto Čefurji se na Fužinama niso preveč asimilirali. Ne jebejo oni to asimilacijo sploh. Toliko je enih čefurjev tukaj, ki sploh ne znajo slovensko. Znajo reč 'nasvidanje' pa 'živijo' pa 'malo točeno' pa 'ene cigarete' pa 'prosam' pa 'hvala' pa 'trgovina' pa še tri besede pa nič drugega. Enega slovenskega stavka ne znajo sestavit. Ni blizu. Evo, recimo Pešić iz Adijevega bloka. On je v Sloveniji že trideset let, a edini stavek, ki ga zna povedat v slovenščini, je: »Ne hodi čez progo, je smrtno nevarno.« Jebiga, on se je, ko je prišel v Slovenijo, zaposlil na gradbišču na železnici in tam dela še danes. Na gradbišču so pa vsi Bosanci, razen delovodje, ki je iz Međimurja. Kje naj se človek nauči jezika. Ni šans. Pešić je pa v službi ali pa v Kubani, kjer so itak sami čefkoti. Enkrat je šel baje na sestanek hišnega sveta pa na govorilne ure v šolo, in takrat se je kao trudil, da bi govoril slovensko. Tako on pravi, samo tega ni nihče razen njega opazil. Slovenci ful pizdijo, če kdo ne zna slovensko govorit, ampak ne vem, kaj bi jim pomagalo, če bi vsi Pešići znali slovensko. A bi se radi z njimi pogovarjali? To so meni čisto brezvezne fore. Mislim to, da bi kao morali ti Pešići govoriti slovensko iz spoštovanja do Slovenije pa to. Pešići delajo na gradbiščih, celo Slovenijo so zgradili, spoštujejo pa v življenju samo Miroslava Ilića pa mrzlo pivo. Če bi vsi ti Pešići govorili samo tunguzijsko, pa tega noben ne bi opazil. Boli te kurac. Samo Slovenci trpijo zaradi tega pa nekaj težijo pa ne vem kaj. To so ti njihovi kompleksi, ker nikoli niso znali fuzbala igrat. So pa čefurji na Fužinama pobrali eno slovensko lastnost. Noben nobenega ne jebe pet posto. Vsak gre mimo tebe in se dela, da te sploh ne vidi. Svako ide svojim poslom, bi rekel Radovan. Potem te pa za hrbtom ogovarjajo pa to. Pa če te vidijo, da kradeš avtoradio, ti noben ne bo nič rekel, samo že čez pol ure bojo vse komšije vedele, kakšen si. Razen policije. Vsi te gledajo pa preučujejo pa opazujejo pa vse vejo, samo tebe pa nič ne vprašajo. Ne dirajo te. Zdaj ko imamo te kamere v bloku, vsi vejo, kdaj prihajaš domov, kdaj si se ga utuko do daske, kdaj si imel gips, vse. Ampak ti pa noben nič ne reče. Kot da te ni. A vse vejo o tebi. To včasih sede, ker če bi se mi vsi čefurji v našem bloku umešaval v moje zadeve, bi izludio. In danes, ko sem bluzil proti Golovcu in s strgano majico, ki mi jo je strgal ludi Aco, pa s krvavo ustnico pa ves v pizdi, so me vsi gledali, a so se vsi delali, da je vse normalno in da mi nič ni. Potem so se pa obračali za mano pa pletli neke pravljice, pa potem bojo po vsem naselju spraševali, kaj je bilo, pa nabijali v tri pizde materine in izmišljali neke lude teorije pa to. A noben da me ustavi pa vpraša, če je vse v redu, če rabim pomoč. In to mi je zdaj sedlo, ker bi najbrž vsakega, ki bi me kaj vprašal, zašamaril. Hodil sem proti Golovcu in mimo mene so šetali po Poti spominov in tovarištva vsi možni liki s Fužin. Od tistih ludakov, ki so čisto skrenuli in zdaj trčkarajo po Golovcu v pajkicah in s trakom čez ušesa in strašijo šumske životinje, do starcev, ki do fužinskega gradu niso obdelali vseh bolezni in so produžili dalje, do čefurk, ki šetajo in debatirajo o mehiških nadaljevankah pa se sekirajo, ker je Fernando pustil Mario. Vsi so me gledali takega nikakvega in totalno zjebanega in vsi so se delali, da niso videli nič posebnega. In vsi čefurji so najbrž rekli, da sem narkoman, Slovenci pa so si mislili, da smo čefurji pač takšni, da je to normalno. Po milijon letih sem splezal gor na Golovec. Tja te peljejo v osnovni šoli za športni dan in te pustijo, da se ganjaš gor in dol, da se kao zgoniš do konca. Tovarišice pa se čičnejo na klopce in popušijo šteko cigaret in nekaj pametujejo in zabijejo delovni dan. To so bili fužinski športni dnevi. In zdaj sem se jaz čičnil na te kurčeve klopce in sedel tam kot idiot, ki je pobegnil iz ludare. Gledal sem Fužine in se psihično pripravljal na to, da se vrnem pred blok in vidim, kje je Aco. Pa kje sta Dejan in Adi. Pripravljal sem se, ampak se nisem mogel pripraviti. Kot bi se mi rit zalimala za klop. Nisem se mogel premakniti. Postalo je mrzlo, začel je padati mrak, jaz sem pa še naprej gnil na Golovcu. Jebeni Golovec. Najbolje, da ostanem tu in postanem eden tistih norcev, ki so kao silovali ženske po gozdu. To so včasih ful nekaj nabijali o tem, samo nikoli ni noben res dokazal. Po mojem so to samo mamice strašile svoje hčerke, da ne bi šle s fanti na Golovec in se fatale za drevesi. Jebeni Golovec. Ampak nisem se mogel premaknit in se spustit dol in prošetat nazaj do bloka. Jebalo me je to, da sem strgan in krvav in da bi moral razlagat vse folku pred blokom. Ob tem pa sploh ne vem, kaj se je v resnici zgodilo in kaj je z Damjanovićem. V bistvu bi moral biti presran, če se mu je kaj zgodilo. A nisem bil. Samo se mi ni dalo razlagat, zakaj imam strgano majico. Ko sem se vlekel domov po Poti spominov in tovarištva, pa priđogira mimo tovariš Slatner, ki nas je imel biologijo v osnovni. To je najbolj smešen model, ki živi v svojem svetu, sadi rožice, dela herbarije in poje v nekem jebenem zboru. Otkačen totalka. Ne jebe nobenega. In pritrčkara on do mene v pikčastih pederskih pajkicah, in se ustavi in se smeji in me gleda, in trčkara tako na mestu pred mano in me sprašuje vse živo. »A si bil na sprehodu? A še treniraš košarko? A ti gre v šoli? A so starši v redu? A so kolegi pridni?« Postavlja on svoja pitanja in trčkara pred mano, jaz pa kimam. In potem si oba pokimava in on odđogira naprej proti Golovcu. Eto, to ti je to. Model je videl mojo krvavo ustnico in strgano majico, ampak ni to njegova stvar. On ima pametnijeg posla. Še sreča, da imajo vsi vedno nekog pametnijeg posla.
Zakaj se čefurji zajebavajo Dejan in Adi sta visela pred blokom. Dejan je bil čisto v kurcu, Adi pa je bil čisto trofnjen od dveh zelembačev, ki jih je sam popušil. Ta model je res prfuknjen. On sploh ne bo prodal tiste kurčeve robe, ampak jo bo vso podelal v parih dneh. Jebeni džanki. Jaz sem sedel zraven v svoji strgani majici in poslušal njuno debato, ki sploh ni bila debata. »A ti veš, kje so Slovenske Konjice? A veš, kje je to jebeno selo?« »A je to mogoče v Sloveniji?« Adi se je pišal od smeha od vseh svojih debilnih najav. Gotov je bil. Dva džambo džeta si je kreten zrolal, in zdaj se je režal ko prfuknjen in najavljal take nebuloze, da me je vmes prijelo, da ga prefukam ko budalo. Ajde, da si zadet pa se režiš pa to, ampak da se potem še delaš, da si še bolj zadet, pa se še bolj režiš. To mi je šlo totalno na kurac. Dejan je pa skoraj jokal. »To je selo nekje bogu iza nogu. Tm nimajo ... pizda, nč nimajo. Ovce pa krave pa traktorje. Pa pičke materine. Sami slovenski kmetavzerji. Ne morš tm živet!« »Slovenske Konjice ... so zakon.« »Tam zbirajo mis kmetije! Pa s traktorji hodijo na žure! To je taka zabit, da si ne morš mislt! A veš, kaki debili so to?« »Dejan Mirtić iz Slovenskih Konjic. Genijalno! Zakon!« »Kaj bom jst tm s tistimi seljaci slovenskimi? Kaj naj tm delam? A nej hodm na gasilske veselice al kaj? Jst sm čefur s Fužin! Ne jebem jst teh Slovenskih Konjic!« Adi se je držal za trebuh in se valjal od smeha. Dejan pa ga je gledal in je bil čisto nervozen. Trgalo ga je in kar švicat je začel in se trest. Naenkrat je Adija odrinil, da je ta fuknil po tleh. Ampak se je pa še naprej režal. »Dejan Mirtić iz Slovenskih ...« Ležal je na tleh in se smejal. Bledlo se mu je. Ali pa se je delal, da se mu blede. Dejan pa ga je začel brcat. Na kurac mu je šel in se ni mogel zadrževat. Ne vem, če sem kdaj v lajfu videl Dejana, da je koga brcnil. Adi pa je ležal na betonu in sploh ni reagiral na njegove udarce. »Pička ti materina debilna! Kaj če bi se teb to desilo? Kaj če bi teb tvoja matka rekla, da boš živel v Slovenskih Konjicah? A? Budalo glupa!« »Sloven ... ice ... zakon! Zakon!« »Marš, pederu! Pička ti materina blesava! Jebala te Samira tvoja u dupe! A si slišu?« »Jebale tebe ... Slovenske Konjice!« Dejan je šel do gugalnic, pobral šako peska in ga z vso močjo fuknil Adiju direkt v faco, da se je nehal režat, ker je imel polna usta majhnih kamenčkov. Potem se je pa Dejanu strgalo in je začel kot debil obmetavat Adija s peskom z otroškega igrišča. Dejan je kar metal. Adi si je pokril glavo z rokami in ležal na tleh. Še zmeraj se je napol režal. Ta debilna scena je trajala sto let. Dejan je metal šako za šako in vse bližje se je primikal Adijevemu obrazu. Umikal je njegove roke, da bi ga lahko zadel direktno v obraz. Meni pa se ni dalo mrdnit. Oba sta mi šla na kurac. Debila. Dejan je nekaj kukal, ker je Sonji dopizdilo do konca in je rekla, da se bo odselila nazaj v Slovenske Konjice in se ločila in da bosta šla Dejan in Nataša z njo v Slovenske Konjice. To je drugače stalno nabijala pa grozila Duletu, samo zdaj se je pa že kao pakirala in je bilo resno. Dejan bo itak fuknil razred, Nataša je imela ocene že skoraj zaključene in Sonja je odločila, da pokupi prnje. Mirtića bo pa pustila v Kubani. On najbrž sploh ne bo prokužil, da jih ni. Adi pa je Dejana zajebaval, ker ni imel blage veze, kaj naj mu reče in kako naj reagira. Najbrž je dojel, da je vse skupaj ena velika pizdarija. Itak da če čefurju omeniš ločitev, rata bled ko sir. Ločitev je za čefurje totalna štala. To je najhujša pizdarija od vseh. Še Slovenske Konjice so manjša jebancija. Ker se čefurji ne ločujejo. Njih samo smrt lahko loči. Ločitev ni opcija, ker sta poroka pa familija največji svetinji. Kako boš šel dol pa rođakom razložil, da si se ločil. Ne moreš. Oni tega ne štekajo. Imaš ženo, imaš otroke in vsi skupaj živijo to gasterbajtersko življenje v garsonjeri, dokler v penziji ne prideš z ženo živet v bajturino s tremi štuki nekje sredi Bosne, ki si jo gradil celo jebeno gasterbajtersko življenje. Kaj boš, če se ločiš? A boš živel sam v tisti bajturini? A boš sam sebi kuhal, pral, pomival? To sesuje cel čefurski sistem. Život je zajeban, ampak če imaš ženo, lahko njo kriviš za vse. To je čefurska mentaliteta. Vse ženske so iste in zakaj bi menjal eno za drugo, če zna prva dobro kuhat. Ločenec je pa za čefurje enako kot najveće siroće. To, da te žena pusti, je za njih največja sramota od vseh. »Kako si joj to dozvolio? Jado jadni. Ko te učio životu?« Po mojem lahko v Bosni ločenci uveljavijo status invalida in dobivajo podporo od države. Ostavila ga žena! in Ostao bez obje ruke!, to ti je nekje ista stvar. Adi je zato štekal, da je Dejan v pizdi. Samo Adi se ni znal nikoli resno pogovarjati. On je ratal živčen. Če bi Adiju rekel, da ti je umrla mama, bi najavil kako butasto foro in se nekaj smejal. Zato se čefurji toliko zajebavajo. Ker se ne znajo obnašati. Ker ne znajo reagirati v večini situacij in potem se kao nekaj zajebavajo in se vlečejo ven in se delajo glupe. V bistvu jim je pa nerodno pa ne vejo, kaj naj delajo. Enostavno se ne znajo resno pogovarjati. Adi se najbrž s Samiro in Mirsadom ni nikoli v lajfu resno pogovarjal, zato nima blage veze, kako se to dela. Če je kaj usral, je Mirsad najavil kako debilno foro in se mu smejal v faco, če pa ga je še bolj usral, ga je zašamaril. Ni tretje možnosti. In Adi zdaj valjda ne ve, kako naj se resno pogovarja. Se sanja se mu ne. In je začel Dejana zajebavat. Še dobro, da ga ni začel šamarat. Adi je še zmeraj ležal na tleh. Ni se več smejal, ampak je ves zblojen gledal v prazno in nekaj brbljal, da ga noben ni štekal. Dejan je pa ves užaljen sedel na gugalnici in se gugal in brcal pesek in v bistvu glumil gljivo. »Debil zarukan muslimanski!«
Eto nas. Zdaj smo pa tam. Ko Dejana do konca zjebeš, začne pa z nacionalističnimi forami. Adi je res preteral s svojim smehom, samo debil od Dejana pa tudi ni poštekal, da je ta trunto ob vsej svoji truntavosti še zadet ko mavra od te svoje kurčeve travice. »Majmune obrezani!« Kake debilane. Ne moreš verjet. Konec. Da se ti zagabi vse na svetu. Ko vidiš, kako se dva tvoja kolega takole jebeta v glavo, ti gre na bruhanje. Vprašaš se: »Jooj, s kim ja to živim?« S kim si, takav si, kot bi rekel Radovan. Ampak kaj naj jaz tukaj pametujem v strgani majici in s krvavo ustnico. Sploh nisem vedel, kje je Aco, in sploh nisem uspel vprašat. Nisem nič boljši od teh dveh kretenov. Isto govno sem.
Zakaj smo zapalili kosovni odpad Šel sem Acotu pozvonit na domofon, pa mi je Marina povedala, da ne ve, kje je, in da ga ni videla od zjutraj. Noben ga ni videl ali slišal in noben ni imel blage veze, kje je. Telefon je imel model izklopljen in nobenemu se ni javil. Jebem mu jaz tintaro njegovo ludo. Odmaglil je proti Rusjanu, a tam ga ni noben videl. Kdo ti ga bo zdaj vedel, kaj je z njim. Dejan je samo odkimaval in ni progovaral na tisti svoji gugalnici, Adi pa je nekaj bluzil in se delal, da je tako zadet, da sploh ne ve, kdo je Aco. Mater mu njegovu narkomansku. Naenkrat se je Dejan pokupil in spizdil domov. Ni pozdravil, ni nič. Drl sem se za njim ko budala, pa me sploh ni jebal. Model je imel vsega poln kurac in je hodil kot največji kup nesreče proti svojemu bloku. On se je meni vedno nekako smilil in tudi zdaj mi ga je bilo žal. Najebo je sto na uro. To so te fužinske družinske scene. V vsakem od teh milijon fletov lahko v vsakem trenutku poči i gotovo. Vsi so zjebani, nervozni, nesrečni, slabo plačani, vsi so u govnima do guše, kot bi rekel Radovan. In vsakemu od milijon Fužinčanov lahko pukne film. Ni zadovoljnih in srečnih Fužinčanov, ker če bi bili srečni in zadovoljni, ne bi živeli na Fužinah. To je dejstvo. Ker ni enega človeka na svetu, ki je kot dete sanjal o tem, da bo živel v predmestju Ljubljane, na dvanajstem štuku, v dvoinpolsobnem stanovanju, s petčlansko familijo in pogledom na sosednji blok. Nobeno dete ni sanjalo o tem, da bo preživelo življenje pred blokom na klopci ali v Kubani ali da mu bojo največje žurke sestanki hišnega sveta. Nobeno dete ni sanjalo o tem, da bo imelo petsto evriča plate in da bo celo leto šparalo za to, da lahko gre za tri tedne v Bosno ali Srbijo. Nobeno dete ni nikoli sanjalo o tem, da ga bojo trideset let ljudje gledali postrani, ker ne bo znalo pravilno naglaševati kurčevih slovenskih besed. Nobeno dete ni nikoli sanjalo o tem, da bo vrhunec njegovega dneva šetnja do Golovca in kukanje o bolesnim leđima. Nobeno dete ni nikoli sanjalo o tem, da bo šlo v penzijo zakreditirano in zalimitirano in da ne bo imelo šuške niti za zobno protezo ali za teden dni v nekih jebenih toplicah. Dejstvo je, da nobeno dete ni nikoli sanjalo o tem, da bo lajf preživelo na Fužinama i tačka. Vsi mi sanjamo vile na Beverly Hillsu pa odmore na Bermudih, Bahamih in Barbadosu. Pa jaguarje, rolsrojse in ferarije. Pa rolekse pa vse tiste italijanske pedre od armanijev in versačijev do gučijev, dolčetov in gabanotov. Pa tri Monice Bellucci, ki ti izmenično pušijo kurac. Ne pa Fužine ali, nedaj bože, Slovenske Konjice. Jebeš takav život i ko ga izmisli. Če se bom moral cel lajf tako kot Radovan in Ranka dizati sredi noči in pičiti v službo in potem tam rintati cel dan in krepan prihajati domov, se fukniti na kavč in ves crknjen buljiti v teve, se bom raje ustrelil u zdrav mozak. Ni šans. Jebeš vse to. Zato se mi je Dejan smilil. Ker je zgledal, kot da gre v ćuzo, ne pa v Slovenske Konjice. Ampak to je itak isto. Kaj bo on s Sonjo pa Natašo v Slovenskih Konjicah? Pa s svojo slovensko bakico, ki mu bo kuvala štruklje in pametovala o lepem obnašanju in srala o tem, da so čefurji kreteni in da je njegov fotr največji idiot vseh časov, ker je pustil, da so ga izbrisali? Res je to vse veliko sranje. Boga pitaj, če se bo Dejan izvlekel iz njega živ. Adi se je končno pobral in usedel zraven mene. Vsaj ni več ležal na podu ko največji šupak. Gledal me je s svojo zalimano faco in se mi smejal. Kakšen debil. Ampak je bil res smešen in sem se mu moral smejati. Take debilne face še v lajfu nisem videl. Nič mu ni bilo jasno. »In? Kaj bomo zdej?« Kakšno bumbarsko vprašanje. Šiljit ćemo olovke, bi rekel Radovan. Kaj naj midva počneva v lajfu? On z dvema džambo džetoma v svojem balvanskem mozgu in jaz s strgano majico in krvavo ustnico. Če bi nama kdo dal dve nacrtani ovci, bi nama obe spizdile. »Mam idejo!« Pa kje si mene, Adi, najdu s svojimi idejami. Jebale te one. V življenju še nisi imel pametne ideje. Ti bi lahko bil uvrščen v Ginesovo knjigo rekordov kot model z največ tupimi idejami. Adi je imel enkrat idejo, da bi mi kupili fužinski hrib in zaračunavali folku, ki se hoče sankat in smučat. Drugič je predlagal, da pljačkamo kleti po Fužinah in to potem prodajamo na tržnici. Tretjič je predlagal, da ustanovimo Slovensko čefursko stranko. Četrtič je imel idejo, da bi mi lahko švercal denar, in mu nismo mogli objasniti, da denarja več noben ne šverca in da je bilo to samo včasih v bivši Jugi. Pa vse te ideje je imel čisto trezen, zdaj pa je bil zelo daleč od tega. »Dejmo zapalit kosovni odpad.« O, jebote! Adi, ti si car. Paljenje kosovnega odpada je najbolj popularna fužinska fora. Karkoli so starci probavali, da ne bi več fužinske budale zažigale tega sranja, se je vedno našla junačina, ki je prižgala ogenj. Ker tega se nabere med bloki toliko, da te prav kliče, da to zapališ. Ko vidiš, kaj folk prinaša ven iz svojih stanovanj, te res namede. Kake bedne kavče, kake stare hladilnike, kake trule omare. Pa to ni res. Jaz ne vem, kako jih ni sram to puščati pred blokom, da potem to vsi gledajo. In potem ležijo ti kupi tam sto let, ker modeli iz odpada, ali od kje že, itak nikoli ne pridejo po to takrat, ko bi morali, ker valjda da morajo pred tem pobrati skupe kavče v Murglah pa v Trnovem pa v pizdi materini. Potem pa pridejo namesto njih vatrogasci. Samo letos so starci naredili veliki plan. Prvo niso izbacili pred blok stvari vse do takrat, ko so tisti moroni rekli, da res pridejo, potem bo pa kao še nekdo dežural pred tem kupom celo noč. Jaka muda. To bo itak spet kakšen Stamenković, ki bo prvi dve uri mogoče še stal tam, potem bo pa kar naenkrat nestao. On se je javil samo zato, da ga njegova Mira pusti zvečer ven in da gre lahko on potem v miru na pivo. In potem bo njej in vsem drugim razlagal, da je celo noč stal tam in čuval, in bo še hotel, da se mu plača na uro. »Ajde mi res povej, kako bi ti, majke ti, to zapalil!« »To je najlakše! Vzameš eno krpo pa jo poliješ z benzom. Pol jo daš pa na palco pa pržgeš, pa se zaletiš in jo fukneš na hrpo in spizdiš. Tko je lani Đoko to naredu pa ga niso dobil.« Res se je slišalo simpl ko pasulj. Namesto palice lahko odlomiš kakšno vejo in Adi je že začel lomiti eno vejo z najbližjega drevesa. Samo je bil on prežgoljav za te muške poslove. Jaz sem se mu pa režal v faco in mu namerno nisem hotel pomagati, ker je bil tako glup, da še veje ni znal slomiti. Pa še tu pred blokom jo je našel odlamljati, da so ga ja vsi gledali. Ampak boli njega kurac. Samira je šla z Mirsadom v Cazin za dva dni in ga ne bo ganjala po Fužinama.
»Namesto krpe lahko zapališ tole mojo majico.« Itak je bila strgana. To je bila odlična ideja. Zapalili bomo dokazni material. Z Adijem sva šla takoj na pumpo in na hitro polila majico z benzom pa spizdila. Noben sploh ni dojel. Meni je Adi posodil svoj pulover, ki mi je bil valda ful premali in sem bil res smešen, ampak me je pa zabolilo za vse. Šel sem do enega drevesa zraven pumpe, da mu jebem kevu in dobim to kurčevo grano. Ena teta je šla mimo in buljila v naju. »Kaj je, gospa? A ti kaj ni prav? Kaj gledaš, da bog, da ti oči ispale!« Adi je bil pogumen, ker je teta komaj hodila, pa še nikjer ni bilo nobenega. Teta je pa produžila korak in spizdila. Po moje je bila to prva oseba, ki se je v lajfu usrala zaradi Adija. »Pička ji materina. Sam naj mi pride kej težit. Jo bom tko zalepu, da bo pojedla une svoje debele džozluke!« Končno sem odlomil kurčevo vejo in sva produžila proti bloku. Šetala sva z vejo v rokah in z majico, ki je bila polita z benzom, po Fužinama. Jaz sem nosil petkrat premajhen pulover, Adi pa je še naprej glumil, da je zadet, in se nekaj gegal po cesti. Po moje takih dveh kretenov že sto let ni noben videl. Direkt za v kakšen najbolj glup film. Hvala bogu je bila že noč in ni bilo več dosti folka. Namestila sva se pri trafo stanici in omotala majico okoli veje. Adi je privlekel upaljač. »Kdo bo zapalil?« Adi se je zdaj kar naenkrat uprpil. Jebo ga jež. Gledal me je kot debil in mi porival vejo v roke. »Jaz bom zapalil, ti boš pa laufal. Jebiga, ti si sportista. Ti imaš kondicijo pa to.« Itak. Saj sem vedel. Adi je bil vedno največja prpa na svetu. Tudi v šoli je bil vedno glasen pa pogumen, potem ko je bilo pa treba fukniti petardo v lonec močnika, je pa samo gledal. Petardo pa je potem valda fuknil nekdo drug. Ponavadi Aco ali jaz. Jebeni seronja žgoljavi. »Zapali!« Adi je prižgal in moja majica je začela goreti ko luda. Oba sva se presrala in Adi se je kar pomikal nazaj, jaz pa sem kot največji trunto probaval držati gorečo majico stran od sebe in nekaj skakutal okoli trafo stanice. Kakšen cirkus. Adi pa je laufal stran in se mi nekaj drl. »Trči. Trčiii! Hitar!« Adi je bežal od mene in se kao skrival. Nisem imel kaj. Začel sem laufati ko budala proti ogromni hrpi kosovnega odpada pred našim blokom. Sploh nisem gledal okoli sebe, ampak sem samo laufal in držal vejo visoko nad sabo in pazil, da mi goreča majica ne pade z nje dol na tla. Gorelo pa je sto na uro. Tista hrpa odpada se mi je naenkrat zdela ful ful daleč. V pizdi materini nekje. Sploh ker nisem mogel tako hitro laufat zaradi kurčeve veje pa majice. Začel sem gledat, če je kje kdo, ki bi me lahko videl in prepoznal. Videl sem Šoškića pred štacuno. Jebo ga bog njegov kamiondžijski. Zabil sem glavo med rame in gledal samo še v tla. Videl sem nekje neke noge in potem še ene, potem pa sem končno dotrčal do kosovnega odpada in fuknil vejo direkt na sred kupa. Kam naj zdaj laufam? Jebem ti Đokota u sto pički materini. Pa Adija in njegove genijalne ideje. Sploh se nismo zmenili, kam naj laufam po koncu akcije. Na vse strani je bil folk, bloki, avti, pizde materine. Laufal sem mimo nekoga v sto let starih adidaskah in potem sem pičil proti fužinskemu gradu. Na parkingu je bil en avto in ful enih modelov okoli njega, pred šestko so neki sumljivci nekaj nabijal, iz parka pa sta prihajale dve mame. Laufal sem kot zmešan mimo njiju in potem po parku proti gradu. Tam so se peljali neki kurčevi avtomobili, pred gradom pa so stali neki pederi s kravatami pa te scene in sem zato zavil dol proti Ljubljanici. Laufal sem po klancu navzdol vse do ograje. Tam ni bilo več nobenega folka. Vsaj enkrat, da tam ni narkičev. Obračal sem se in gledal, kaj se dogaja. Niti nisem vedel, ali sem sploh zapalil kosovni odpad ali pa je nekdo umaknil vejo in mojo strgano majico. Na mostu sem videl par folka. Drugače je bilo mirno. Ves zapuhan sem gledal v usrano reko in se probaval umiriti. Kakšen debil. Počutil sem se tako bedno, da bi najraje sam sebi spucal šamar. Kakšen kurčev kretenski idiot, ki laufa z vejo pa z majico med bloki, da bi zapalil kosovni odpad. Kakšen seljak. Sigurno me je cel blok gledal in sem si naredil takšen sram, da je najbolje, da se odselim. Bil sem živčen in nisem mogel več stati na mestu. Počasi sem se spet dvignil nazaj do ceste in šel nazaj v park. Slekel sem pulover in ga obrnil narobe, da bi kao zgledal vsaj malo drugačen kot prej. Bilo me je ful sram. Res sem se počutil glupo kot sto mater. Naj gre Adi s svojimi kurčevimi idejami v kurac. Pička mu materina bosanska. Jaz sem pa tudi največja budala, da ga poslušam. Obrnil me je ko prasca na ražnju, pička mu materina blesava. Da bog, da ga Samira cel lajf tražila po Fužinama. Bil sem že na robu parka. Prvič sem dvignil glavo in pogledal proti bloku in zagledal tisti ogenj. To ne moreš verjet! Uaauu! Štala! Majke mi, da v življenju nisem videl take ludnice. Ogenj je bil višji od blokov, vse je bilo osvetljeno, kot bi bil dan, folk je bil na balkonih kot za novo leto, samo še petarde so manjkale. Take vatre jaz še nisem videl. Noro. To je bilo za slikat. Za na teve. Kakšna scena. Bližal sem se bloku in kot munjen gledal v to ogromno vatro in bloke okoli nje. Kakšna svetloba. Kot v znanstvenofantastičnih filmih. Majke mi mile. To je bilo to. Najjači smo, najjači. Vedno več folka je bilo pred blokom, na balkonih, svuda. Norišnica. Vatra pa je bila vedno večja. Pucketala je in v bistvu nisi rabil petard, ker je ful pokalo. Totalna žurka. Nikoli v lajfu mi ni uspelo narediti kaj tako velikega. Ajde, tisti koš v zadnji sekundi, ampak basketa zdaj ne jebem več, pa še samo mladinsko prvenstvo je bilo. Ta ogenj je bil pa ogromen. In zapalil sem ga jaz. Marko Đorđić. Vsi so ga gledali in sigurno se jim je zdel super in najjači. Ker je bil res hud. Nikoli v lajfu mi ni uspelo narediti take ogromne stvari. V šoli mi nikoli ni uspelo nič, potem sem pa še to košarko zajebal. Zdaj pa sem bil res ponosen na sebe. Končno sem bil zadovoljen sam s sabo. In nisem bil jezen. Res nisem bil jezen. Nobenemu od nas, Adiju, Dejanu, Acotu in meni, ni nikoli uspelo kaj takega. To je bilo za vse nas štiri. Najjači smo, najjači. Vsi smo mi sedeli v zadnji klopi in vsi smo redali svoje jadne dvojke in vedno smo bili nikakvi, in ko so šli naši starci v šolo, smo potem vsi štirje redom dobivali batine. In vedno smo imeli manj primerno vedenje in vedno smo delali pizdarije in vedno smo bili bedni do konca in vsi so nas vedno kritizirali in bili smo totalni luzerji. Mi smo se kao nekaj duvali, da smo najjači, ampak smo bili pa največji šugavi dripci. In zato je ta ogenj za vse nas štiri in za vse, ki so
nas jebali v glavo, ker nam ni šla ta šola pa nam niso šli krožki pa nam ni šla jebačina pa nam niso šli biznisi pa nam niso šli kurci turci in pičke materine. Poglejte si zdaj ta ogenj, mamicu vam vašu nabijem na njega. Najjači smo, najjači. Mogoče nismo talentirani za te vaše jebene slovenštine pa matematike pa fizike pa zemljepise pa te glupe fore. Mogoče smo talentirani za kaj drugega, samo niste se vi trudili, da odkrijete, kaj je to. Pička vam materina. Vsak človek je sigurno za nekaj talentiran. Mora bit. Samo vi ste mislili, da smo mi itak glupi čefurji in da zato nismo za noben kurac in da ko nas jebe. Evo vam ga zdaj največji ogenj na svetu. Da bog, da vam pod guzicom zagorio! A lahko vi tak ogenj zapalite? Pa še kaj. Da ne bo res. Mogoče smo mi najbolj talentirani piromani na svetu, samo to vi ne jebete. To ni to. Vi imate svoje bralne značke pa tekmovanja iz maternega jezika. Popušite mi ga s tem. Bomo videli, če lahko kdo od vas zapali večjo vatro od mene. Najjači smo, najjači. Tega ni v vaših knjigah, jebale vas one. Jebo vas Prešeren in Cankar in naj mi vsi vaši narodi poližejo dupence. Vsi smo mi talentirani. Vsak za nekaj. Sto posto. Samo nismo vsi talentirani za ta vaša sranja. Eni imamo drugačne materine jezike pa drugačne talente. Ampak smo pa vsi talentirani in vsi lahko delamo velike stvari. Ne samo vaši odličnjaki. Ampak to vas ne zanima. Jebe se vam za nas šugave čefurje iz zadnjih klopi. Mi smo za vas samo tisti na -ić!
Zakaj sem šel po stotih letih spet peš na deseti štuk Vatrogasci so me skoraj povozili, ker sem po sredi ceste marširal proti bloku. Nisem jih slišal, ker sem bil v nekem otkačenem transu. Dogajalo mi je sto na uro in nek model me je potegnil dol s ceste, da je šel lahko gasilski kamion do bloka. Pripičili so v desetih minutah in v roku od takoj pogasili moj ogenj. Mamico jim njihovo crveno. Samo potem so še pol ure vse to štimali pa polivali z vodo pa vsa ta sranja. Videl si, kaj so to profesionalci. Pa kako si ti mali in nikakav. Lahko ti sam zapališ še tako vatro, tako do vrha bloka, samo potem pa pridejo oni s svojimi haubicami in malo poprskajo in čiča miča, gotova je priča. Kot da nikoli ni nič gorelo. Folk se je že začel spravljat dol z balkonov in izpred bloka tudi ni bilo več veliko radoznalcev. Žurka je prošla. Stal sem pred blokom in gledal sežgani kup kosovnega materiala, ki ga je nek vatrogasac še naprej prskal z vodo. Od enkrat me je nekdo zagrabil za vrat in me potegnil proti vhodu od bloka, da sem poletel kot lagano peresce. Tak šok je bil, da sploh nisem vedel, kaj se dogaja, samo noge so se mi vlekle po tleh skozi ena in potem skozi druga vrata pa vse do lifta. Tam sem se šele uspel obrniti in videti Radovana v spodnji majici s svojim mutavim poblesavljenim pogledom manijaka, ki me kot nor vleče za sabo. Pred liftom je bil nek folk in Radovan se je obrnil in krenil proti štengam. »Alo! Pusti me! Alo!« »Ni jedne! Glavo ću ti razbit! Da te nisam čuo!« »Pusti me!« »Ma šuti, sam reko!« Radovan me je opizdil po tintari in me takoj zatem povlekel po štengah navzgor. Se vedno je bil močen kot bik. Pod vsem tistim njegovim salom in trbuhom, ki mu je viril ispod spodnje majice, je bil še vedno kot od brda odvaljen. Nisem imel šans. Vlekel me je kot manijak po štengah in se ni ustavljal. Jaz se nisem mogel niti obrniti, ampak sem gledal folk pred liftom, ki je gledal Radovana in mene, kot bi bila vesoljca. Neka ženska si je dala roko pred usta, kot tiste mame v filmih, ko je nekaj grozno. Ampak bolil je vse njih patak. Njim to pride prav, da sami sebe potolažijo, da ima i gorih budala od njihovih možev pa sinov. Na tretjem štuku se je Radovan za trenutek ustavil in sem se uspel obrniti in se postaviti normalno na noge in ga pogledati. Ampak kot bi ga ta moj pogled do konca razpizdil, da me je potegnil še močneje kot prej in sva se začela še hitreje penjati po štengah na deseti štuk. Butal sem z nogami ob ograjo, se spotikal ob štenge, se prijemal za vse, kar mi je prišlo pod roke. Samo Radovan ni jebal. On je marširal dalje. Vlekel me je pa tako močno, da se je Adijev pulover trgal po šivih in da sem komaj dihal. Nisem šel peš po štengah od drugega razreda osnovne šole. Takrat me je Ranka naterala, da hodim peš vsak dan, ker, jebiga, kaj je ona vedela, kaj je to lift pa če se smem jaz sam furati z njim. Ni Ranka pred tem v življenju videla lifta. Zato sem potem dve leti hodil vsak dan peš po štengah v šolo in iz šole. Nahodal sem se po teh štengah za cel lajf. Z Radovanom sva prišla do sedmega štuka. Zdaj je bil že čisto crknjen. Jebiga, saj sem žgoljav, samo sem pa dolg in imam teh nekaj kil. Radovan je dihal globoko. Z eno roko se je držal za prsa, z drugo pa je mene še naprej močno stiskal za vrat. Zdaj ga nisem hotel več pogledati. Da ga ne uvati srce. Pa da ne popizdi in me fukne po šten gah dol. Počasi je prihajal k sebi in zdaj me je začel spet vleči, ampak počasi, da sem lahko v bistvu hodil za njim. Prišla sva do desetega štuka in Radovan se je ustavil pred vrati hodnika. Še vedno me je držal. Tipal je po žepih in iskal ključe, a jih ni našel. »U pičku materinu!« Pozvonil je tako, da je skoraj razbil zvonec. Počasi je prišla ven iz stanovanja Ranka v pižami, vsa zblojena in presrana in je nekaj govorila, samo je nisi mogel razumeti, ker so bila vmes vrata. Gledala je mene in Radovana in v šoku odpirala vrata. »Da nisi pisnula. Jel jasno?« »A šta ...?« »Jeli jasno?« Ranka je ušutila, Radovan pa me je zdaj spet močno potegnil za seboj, da sem trčkaral za njim po hodniku do stanovanja. Porinil me je noter kot opico. Nato je še Ranko povlekel v stanovanje, da je nekaj zacvilila. Potem je zaprl vrata, da se je vse zatreslo. Ne jaz ne Ranka si nisva upala zucnut. Gledala sva drug drugega in potem spet Radovana in čisto presrana čakala, kaj bo rekel ali naredil.
Zakaj se je Radovan spet zarakijal Radovan je šel do kuhinje in odprl omaro. Ven je vzel flašo rakije in si natočil tri čepke in jih spil na eks. Rakija je tekla čez rob čepka in na tla, ker so se mu tresle roke. Ampak briga to njega zdaj. Odložil je rakijo nazaj v omaro pa se premislil in jo spet potegnil ven. Spil je še en čepek. »Sjedi vamo.« Usedel sem se na stol v kuhinji, Ranka pa je šla počasi za mano in se usedla na kavč v dnevni. Radovan se je tudi usedel na stol nasproti mene in nekaj puhal in se mrdal levo desno in se ni mogel umirit. Dvignil je glavo v zrak. »Jebem ti život i ko ga izmisli.« Potem je spet vstal in šel v dnevno. Tam je odprl omaro, vzel nekaj ven iz nje in potem to gledal in gledal. Ranka je vstala in šla do njega. Ampak Radovan se je obrnil in prišel do mene in fuknil neko kuverto pred mene na mizo. Nato je šel do omare in spet vzel rakijo iz nje. Hotel je natočiti še en čepek, a so se mu roke zdaj preveč tresle in je vzel kozarec za viski iz omare nad umivalnikom. Jaz pa sem vzel kuverto. Bila je karta za vlak. Ljubljana-Visoko. Enosmerna. »Sutra ideš u Bosnu. Petnest do sedam ujutro imaš voz.« Radovan je vzel čašo in flašo in oboje postavil na mizo. Potem se je usedel. Ranka je zagnjurila glavo med dlani. Jaz pa sem samo blejal v tisto karto in nič mi ni bilo jasno. Kaj je to? Kakšna karta za vlak? Kakšna Bosna? Petnest do sedam. To je čez par ur. In nikjer ni bilo povratne karte. »Kad nećeš da učiš, kad nećeš da se baviš sportom, onda ideš dole. Tamo nema tih tvojih zajebancija.« Radovan je spil novu čašu rakije. »I droga.« Kakve droge? Kje je zdaj to pobral? Temu se je čisto zmešalo. Še vedno pa me ni niti pogledal. Gledal je nekam v prazno in praznil svojo ljuto rakijo, ki mu jo je poslal Milan iz Srbije. Ranka je pa že na veliko cmizdrila. Samo ni rekla nič. Radovan je pa vstal in šel ven iz sobe. Slišalo se je, da nekaj brska po omarah in jih besno odpira in zapira. Tako je butal, da je odmevalo. Vse naokoli je bila totalna tišina, samo on je butal kot zmešan z vrati omar v hodniku pa moji sobi. Prišel je nazaj v sobo z mojo športno torbo in jo spustil na tla sredi sobe. »Ajde, spakuj ga. Samo mu na brzinu potrpaj svega u torbu. Nemoj sad doktorirat iz toga.« Ranka se ni premaknila z mesta. Samo naprej je cmizdrila, Radovan je pa nervozno ckal pa pihal pa zavijal z očmi pa odmahoval z glavo. »Šta sad izvodiš, boga ti? Jesmo li se dogovorili? Jesmo li? Jesmo liiii?« Radovan je tulil kot zmešan in Ranka je začela kimat z glavo. Ampak hkrati s kimanjem je začela še glasneje cmizdrit, da je bil Radovan samo še bolj živčen. »Šta je? Šta plačeš? Ne izvodi! Pakuj ga! Jesi me čula? Jesi li me čulaaa?« Vpil je kot budala. Ura je bila pa pol dveh zjutraj. Okna so bila odprta, vrata od balkona, vse. Moralo se je slišati ven na cesto. Spomnil sem se, kako sem enkrat, ko sem ponoči gledal finale NBA med Detroitom pa Lakersi, ob pol štirih zjutraj zaslišal iz nasprotnega bloka, kako se en tip dere in razbija in kako žena in mala hčerkica vpijeta na pomoč in jokata in ga prosita, naj se pomiri. Vse sem slišal in videl celo, v katerem stanovanju se to dogaja, a nisem vedel, kaj naj naredim. Bilo mi je grozno. Stal sem na balkonu, gledal v stanovanje in poslušal te grozne zvoke. Ampak stal sem pa kot kip in ni bilo teoretske šanse, da se premaknem. Pomislil sem, če je mogoče tudi zdaj komu iz nasprotnega bloka, ki posluša Radovana, kako se dere, in Ranko, ki cmizdri, tako grozno kot takrat meni. Bo mogoče ta človek poklical policijo? Ali bo tudi on stal tam kot kip in gledal v naše stanovanje? Ranka je počasi vstala in začela nosit moje stvari in jih basat v mojo športno torbo. Radovan pa si je natočil nov kozarec. In ga iskapil na eks. »Kod babe ćeš fino radit, pomagat joj oko dede i brinut oko kuće. Da se naučiš posla i da se odvikneš ovih svojih mangupluka. Nema više zajebancije. Znaš, da je deda bolestan i da je i senilan i sve. I babi će dobro doć tvoja pomoć. Ako ništa, treba neko da ode u trgovinu i da nasječe drva. A baba nek te nauči i da muzeš kravu. Pa ćeš radit oko štale. To će ti bit najpametnije. Nek te upregne na sve četiri. To ću se doduše ja sa njom dogovorit. A ti ima da radiš! Jesi me čuo?« Pokimal sem, čeprav še vedno nisem dojemal, kaj se dogaja. Nisem mogel verjet. Vsake toliko me je Radovan med tem svojim govorom tudi pogledal. Tako na hitro. In videl sem v teh njegovih pogledih, da je res konec zajebancije. Da se nima smisla nekaj bunit. Tudi Ranka se ni več bunila. Ona je trpala moje stvari v torbo. Radovan pa je prinesel iz omare nad umivalnikom še en kozarec za viski in v njega natočil malo rakije. V svoj je natočil malo več. Drug kozarec je dal meni. Gledal sem ga in nisem vedel, kaj hoče od mene. Nikoli mi ni dajal alkohola, čeprav je čefurska navada, da se otroke navaja na rakijo pa pivo. Zdaj mi je dal in še hotel z mano nazdraviti. Temu se je čisto zmešalo. Ali je pa že razmontiran od te rakije. Nazdravila sva z Radovanom. Prvič v življenju. »U zdravlje. Šta je bilo, bilo je. Od sad pa nadalje idemo drugačije. Nema više maženja i paženja. Od sad samo tvrda ruka. Život je zajebana stvar. Ne može se to tako, kao što bi ti i oni tvoji bilmezi htjeli. Niste vi Titina djeca pa da možete da radite, šta vam se sprdne.« Kje si zdaj našel Josipa Broza? Ne moreš, da verjameš. Ranka je še naprej trpala stvari v torbo. Ena je bila premalo in je prinesla še drugo. Radovan je sedel in pil svojo rakijo.
»Krećemo iz kuće u petnest do šest.« Gledal je še nekaj časa Ranko, kako pakira, potem pa je vstal, vrnil rakijo nazaj v omaro in šel spat. Jaz sem tudi vstal in šel do Ranke, da ji pomagam spakirati svoje stvari do konca. Samo mislim, da nama nobenemu ni bilo jasno, kako se spakiraš za enosmerno potovanje.
Zakaj sva se z Ranko spomnila vele Z Ranko sva pakirala moje stvari. V bistvu je ona pakirala, jaz pa sem samo kot mumija hodil za njo in kimal, če ni vedela, ali naj spakira kakšno majico ali hlače. Ranka je hitro nabasala dve torbi. Ni bil to njej nikoli problem. Vedno ko smo šli dol, je Ranka potrpala toliko stvari, da so vsi mislili, da se selimo. Kaj veš, kakšno bo vreme. Kaj veš, mogoče ostanemo še kakšen dan. Mogoče pride Milan pa bomo pekli rakijo. Na vse je treba biti pripravljen. To je moto čefurjev. Nikad se ne zna. »Treba li ti zimska garderoba?« Kako naj to jaz vem, Ranka, če ti ne veš? A sem se jaz z Radovanom dogovarjal? Zdaj je maj, konec maja. Ampak zaboli me đoko. Briga mene. Ti in Radovan sta se tako odločila in tako bo. Kaj zdaj mene sprašuješ? Meni je sve ravno. Sploh se ne sekiram. Grem v Bosno in gotovo. To so vse informacije, ki jih imam. Ampak pri nas se itak ni nikoli nič vedelo vnaprej. Kaj veš, kaj bo! Vsi so že aprila vedeli, kam grejo na počitnice, edino Radovan pa Ranka sta govorila: »Vidjećemo!« Itak, da smo šli vedno v Bosno, pa vedno ob istem času, pa vedno za tri tedne, pa vedno se ni do zadnjega nič vedelo. Radovan je bil vedno ves živčen, ko je bilo treba na pot. To so tudi te čefurske fore. Jebiga, če pa ne veš, na kakšno budalo boš naletio, ko boš pičil po Bosni, pa kdo ti bo na Hrvaškem hotel jebati mamico, ker ti je ime Radovan Đorđić, pa kaj vse bojo Bosanci hoteli od tebe na meji pa koliko pečenice pa mladega sira ti bojo Hrvati pustili odnesti domov. Plus to, da Radovana in Ranko jebejo te granice do zla boga. Cel lajf se furata po isti poti Ljubljana-Zagreb-Slavonski Brod-Visoko, zdaj pa kar naenkrat granice. Pa potem še: »Stoj, pokaži pasoš! Otvori prtljažnik! Daj zeleni karton! Koga imaš u Visokom? Jel ti Bora u rodu? Šta ti ga dođe general Đorđić? Jesi ti baš iz Visokog? Jel te dobro služe kola? Kako je u Sloveniji?« in vsa ostala glupa vprašanja, ki so jih sposobni smisliti bosanski cariniki. Zato sta potem Radovan in Ranka vedno živčna, ko gremo dol. »Ajde, nema veze, poslaćemo, ako bude trebalo.« Ma ja. Tako je Ranka. Nema problema. Poslaćeš. Mogoče tudi prideš na obisk pa mi prineseš ski bucke. Pa poklon za Novu godinu. Pa za rojstni dan. Če se boš takrat, 5. marca 2007, še spomnila name. Takrat bom imel osemnajst let. Okruglih. Takrat bom polnoleten in ne boš več odgovorna zame in se ne boš rabila več sekirat zaradi mojih pizdarij. Takrat boš lahko lepo odmorila. »Treba li ti još šta?« Malo ljubavi, pažnje, razumijevanja i ... »Četkica za zube.« Vedno Ranka pozabi mojo četkico za zube. Vsakič ko gremo dol, moram tam kupovati novo v tisti podrtiji od štacune z imenom Kod Vele. Najbrž se je tudi Ranka tega spomnila in se začela smejati. Kaj je tu smešno? »Uvijek zaboravim. Dobro, kupio bi ti novu kod Vele.« Zdaj se pa začne še bolj režat. Režim se tudi jaz. Jebala te Vela. Peri ti svoje žute zube četkicom od Vele. Vela je ena družinska fora. To je komšinica od moje babice pa dedka, ki je stara že sto let, ampak še zmeraj fura štacuno v pritličju svoje bajte. Še med vojno je je furala. Pri njej dobiš take stvari, ki so jih po vsem svetu že zdavnaj nehali prodajat. Pri njej dobiš Zirodent. Najbolj ogabno zobno pasto. Noben živ ne ve, kje Vela nabavlja stvari, ampak ker so poceni in ker nam je komšinica, potem vsi stalno hodimo k Veli po ščetke za zobe pa druge pizdarije. In zdaj se Ranka reži, piša se od smeha, ker se je spomnila Vele in dedka, ki vedno, ko kdo reče, da bo šel raje v normalno štacuno, reče: »Što? Pa šta fali kod Vele?« A fali vse. Nimaš ene normalne stvari za kupit pri Veli in nikoli ni pri njej nikogar, ko prideš ti tja, in nikoli ne vidiš, da bi kdo šel k njej, a ona ima to štacuno že sto let. Ne jebe Vela globalizacije. Najhujše so pa sladkarije, ko ti da bakica pet konvertibilnih mark, da si kod Vele kupiš čokolado. Tam pa ni milke, ampak samo sto let stare Zvečevo čokolade, ki jih je Vela dobila še v času bivše Juge. Ampak moraš kupit, ker je to od babice Mile. »Kupuj ti sebi četkicu kod Vele.« Ne vem, kdaj sem se nazadnje smejal skupaj z Ranko. Pa še ta smeh je napol histeričen. Ampak po mojem sva se prvič v življenju smejala isti fori. Kaj češ. Tako je to v lajfu. Ranka pa jaz nimava šans. Ni nama usojeno. Z Radovanom bi se prej poštekal kot z njo, majke mi mile. Z Radovanom se lahko vsaj o športu pogovarjava. Z Ranko se pa res nimam kaj pogovarjat. Razen o Veli pa o naših družinskih forah, o Visokom in vseh naši rođacih. Pri čefurjih je itak tako, da najbolje funkcionirajo čoporativno. Recimo, naša familija, mi trije, se najbolje štekamo v Visokem, ko je tam polno folka, ko je čisti urnebes. Ko so tam Ružica pa Milan pa Dragiša pa Dragana pa Stjepan pa Jovana pa vsi. Takrat smo mi kao neka družina pa se zajebavamo pa se pogovarjamo pa se družimo pa se štekamo. Tri tedne in še par vikendov na leto. Takrat imamo Velo pa vse druge interne družinske fazone, pa dedu Đorđa, ki se mu vsi smejimo, ker je začel pozabljat in najavlja hude prijave. Sprašuje, kdo je baba Mila, in potem ne verjame, da je ona njegova žena, ker je prestara za njega. In nas vse prepričuje, da ni on poročen s tom matorom babom, in se jezi, ker ga kao zajebavamo. Drugače pa je pač uobičajena štala. Zdaj pa se naenkrat jaz in Ranka sredi noči reživa skupaj isti fori. Celemu svetu se je zgleda sfukalo. Ranka se sploh ne more umirit in meni se zdi, da se bo samo iz smeha nafurala na jok. Sedi ona ob moji torbi in jo kao hoče zapret, a sploh ne more. Smeje se vse bolj in bolj histerično in vse bolj in bolj glasno. »Tiše tamo!« Samo še Radovana je manjkalo in Ranka, kot da ga je čakala. Smeha res ni več, ampak so samo še solze. Plače Ranka in ne more več niti sedeti pokonci, ampak se zvrne po tleh in samo z glavo nasloni na steno. Kolaps! Leži ona tam kot pokošena in joka. Samo še to sem rabil zdaj. Glavo
ima tako krivo, da samo gledaš, kdaj ji bo počil vrat. »Tiše!« Radovan pa ne jebe. E, moja Ranka, kaj si ti mislila, ko si se poročila. Na mene sigurno nisi. Na sebe pa najbrž tudi ne. Gledal sem jo v tem čudnem jadnem položaju, z zvito glavo prislonjeno na zid in v histeričnem joku. In se mi je zasmilila. Prijelo me je, da bi šel do nje in jo objel, jo potolažil. Ampak nisem se mogel premaknit. Gledal sem ko mutav odprto torbo na sredi hodnika in Ranko, ki leži na tleh ob njej čez cel hodnik. Gledal sem njeno zvito glavo. Najbrž jo je že začel boleti vrat, ampak Ranka ni mogla nehat. Telesa pa ni premikala. Njeno telo je bilo mrtvo, roke so ji tako čudno padale ob telesu, da sem mislil, da jih ne čuti več. Katastrofa živa. Samo ko je stokala, se je tresla, da si videl, da se njeno telo sploh še premika. Počasi sem se ji približal in jo prijel za roko. Stisnila me je tako močno, da sem mislil, da mi bojo začele pokati kosti v roki. Prijela me je še z drugo roko. Ni se premikala, ampak je samo stiskala mojo roko in jokala dalje. Mislil sem, da je konec z njo. Da se ji je čisto odtrgalo in da nikoli več ne bo normalna. In da nikoli več ne bo spustila moje roke. Držala pa jo je tako močno, da nisem imel šans, da jo izvlečem. Tako sem sedel tam na sredi hodnika, naslonjen preko odprte torbe, in se zvijal, da bi se lahko nekako namestil, da me ne bi vse bolelo. Rankina glava pa je bila še vedno čisto zvita in prislonjena ob steno.
Zakaj OZNA sve dozna Ne vem, če je kdaj kakšna noč proletila hitreje. Naenkrat je uletil Radovan in je bilo treba pičit na železniško. Kupi prnje in gremo. Nič pozdravljanja. Ranka se je pokupila s tal in šla direkt v spalnico in se ni več pojavila. Samo slišal si jo, kako cmizdri. Radovan se je pa samo oblekel. Nič tuširanja, nič pranja zob, nič brijanja. Jaz sem si hotel umiti zobe, ampak je Ranka spakirala moj neseser in vse in nisem hotel zdaj odpirati torbe, ker bi Radovana strefil pošizitis in bi bilo jebeno. Ceste so bile prazne, semaforji so utripali. Nigdje nikoga. Samo Radovan in jaz v našem sto let starem oplu. Čefurji morajo imeti švabski avto, pa da ga jebeš, in tudi Radovan se je zakreditiral in si nabavil vektro. Jebala ga ona. Kupil jo je na sejmu, ker mu jo je priporočil Hadžić iz enke pa ker jo je prodaval neki naš čovjek. Samo Švabo pravi dobra kola, sve ostalo je sranje. Zato pol Bosne fura sto let stare golfe, druga polovica pa sto let stare ople. V Bosni je največ rezervnih delov za golfa na prebivalca. Na vsakega pridejo trije auspuhi pa dva fergazera. Tudi železniška je bila prazna. Samo v dveh kafičih so nabijal Danielo pa Grašota. Da je to potem odmevalo po celi stanici. Ne moreš pobegnit od čefurjev, pa da boguješ. Na peronu sta bila samo en moški in ena ženska. En čiča, ki se mu je iz aviona videlo, da je tak čefur, da glava boli, in neka ženska, ki je šla najbrž samo do Zagreba, ker je zgledala prefino, da bi šla v Bosno. Z Radovanom sva prišla petindvajset minut prezgodaj. Upal sem, da me bo Radovan pustil tukaj in spizdil, ampak ne, on se ga je nakanil, da počaka vlak. Da se prepriča, da ne bom slučajno ostal v Ljubljani. Petindvajset minut bom moral zato gledati ta njegov šutljivi ksiht. Usedel sem se na klopco, Radovan pa je ves nervozen šetal gore dole po peronu. Potem je šel do čičata in ga vprašal, če je to peron za Sarajevo in če so javili, da vlak zamuja, in neki je Radovan pričal s tem čičatom, ki po moje še sam ni imel blage veze, kje je in kam gre. Ampak sta pa razvukla priču pa slagala šuplje celih deset minut. Model je objasnil Radovanu, da gre v Kakanj, da je bil v Ljubljani pri hčerki Jasmili, ki živi v Novim Jaršama, in da ga je njen mož Andrej pripeljal do stanice, samo je moral iti, ker dela od šestih dalje. Pa razložil mu je, da te vlaki ne zamujajo, ker so mednarodni in štartajo iz Nemčije, in Nemci to uštimajo tam v Minhenu, da je potem vse točno skoraj do Sarajeva. Pa razložil mu je, da je najbrž zadnjič videl vnukinjo Sabino in hčerko Jasmilo, ker je že star in ne more več potovati, Andrej pa noče priti v Bosno, ker gre na dopust raje v prikolico v Vrsarju. Še deset minut. Radovan pa pride do mene in se čične na klopco. Nekaj me gleda. Mogoče se bo zdaj končno pozdravil in odmaglil, jebo ga jež. Ampak ne, on me samo gleda in to kot kakšen čudak. Pa nervozan je sto na sat. Tupka z nogo ob tla, da sem še jaz živčen zaradi njega. »Jeste li vi prebili Damjanovića?« Kaj? U, jebote! Od kje mu zdaj to? Kako ve? V sekundi sem se prešvical, majke mi mile. Ozna sve dozna, je vedno ponavljal Radovan, samo jaz nikoli nisem vedel, kdo je ta modelka Ozna, in mi je bilo to vedno eno čudno ime. Mislim, da sem šele lani prokužil, za kaj gre. Radovan je bil pa gori od Ozne. Totalna pomutnja mi je ratala v glavi. Razturil me je Radovan na prafaktorje. Samo blejal sem kot tele v njega. »Jeste li?« Oduzele su mi se noge. Začel sem se trest in hotel sem zapreti usta, ampak ni šlo. Gledal sem sliko Acota, ki ob Ljubljanici šuta tega jadnega Damjanovića, in gledal sem Radovanovo faco, ki ni bila ne besna, ne nervozna, ne nič. Samo bila je tam in me tucala direktno u zdrav mozak. Probaval sem odkimati pa sem samo nekaj mahal s svojo glupo tintaro levo desno, gor dol. Jebo ga bog njegov radovanski. Kje me je najdu? Kje je zvedel? Ta res ni normalen. Moral sem progovoriti, samo ni bil moj dan. »Nisam ... Aco je ... ja sam bio tamo ... ali nisam ... htio sam ga ... da spriječim ... nisam ja bio ... tata ...« Rekel sem mu tata. Ne vem, kdaj sem nazadnje uporabil to besedo. Nimam pojma. Ampak je pa delovala, ker Radovan ni eksplodiral, ni začel pihat, ni nič od tega, ampak se je samo raztužil. Njegov pogled je bil tako žalosten, da sem mislil, da bo zajokal. Verjel mi je. To je najbolj važno. Res mi je verjel. Gledal me je s tem svojim tužnim pogledom in jaz sem videl, da mi verjame. Vlak pa je končno prihajal na postajo. Radovan se je obrnil in se zagledal v vlak, ampak se še ni mical. Spet me je pogledal ravno u oči s svojim tužnim pogledom. Nisva še končala. Ni še konec te debate. Spet se je pripravljal, da bo nekaj povedal. Gledal me je ravno u oči in se koncentriral. »Damjanović je ... u komi.« Kaj? Ka...? Konec. Nisem več dihal. Nisem nič. Kakšna koma? Kaj? Nisem mogel verjet. To je ... To je ... Totalna pizdarija! To ni več zajebancija. To je ... Poskus umora. Mogoče. Še vedno nisem dihal. Konec, res konec. O, moj Aco. O, moja Marina. Kaj bomo zdaj? Do kam smo prišli? Kaj je to? Nič mi ni bilo jasno. Bil sem gotov. Razjebalo me je na atome in molekule in vse. Kakšna koma? Kaj? A je to resno? A bo sploh preživel? Kaj je to? Katastrofa. Ne morem verjet. Naj gre vse v sto pički materini. Ne morem več dihat. Konec je z mano. Aco, budalo jedna največa. Jadna Marina. Kakšna koma? Kaj? To je konec. »Nisam ... ja ... Aco ...« Radovan me ni več poslušal. Niti gledal me ni več. Dvignil se je, pokupil je obe torbi in se zapičil na vlak. Jaz sem pa kar sedel tam. »Ajde!« Nekako sem se dvignil in šel za njim. Hodil sem kot zadet, spotikal sem se ob svoje lastne noge. Nič mi ni bilo jasno. Nisem vedel, kje sem, kaj sem, kdo sem. Nič več nisem vedel. A me Radovan pošilja v Bosno, da me ne bi cajkiči ganjali? Da me zaščiti? Da me reši pred ćuzo? A je to fora? A se že ve, da je Aco prefukal Damjanovića? A se že ve, da sem bil jaz zraven? Srce mi je razbijalo ko ludo, da sem mislil, da se bo razletilo u paramparčad. Švical sem kot nikoli v lajfu, tresel sem se, maglilo mi se je pred očmi. Vse. Komaj sem videl, kam hodi Radovan pred mano. Zaletaval sem se ob vse možno na tem jebenem vlaku. Radovan pa je trpal moje torbe v nek kupe na koncu vagona. V kupeju je sedel nek čiča, podoben tistemu s perona, samo še malo starejši in še večji čefur. Radovan je strpal moje torbe na police. Jaz pa sem se postavil na sredo kupeja in se ukipil. Nisem se mogel več premaknit.
»Javi se, kad stigneš.« To je bilo to. Obrnil se je in je šel. Kaj? Kaj zdaj? Stal sem tam na sredi kurčevega kupeja in vlak za Zagreb, Visoko in Sarajevo je začel peljati. Nekje sem ujel Radovana, ki je stal na peronu in gledal za vlakom. Jaz pa sem še naprej stal. Čiča je sedel za mano, jaz pa sem stal. Gledal sem skoz okno. Gledal sem ljubljanske bajte in bloke in vse mi je bilo tako čudno. Nič mi ni bilo jasno. Kmalu so se skoz okno videle tudi Fužine. Naš kurčevi blok. Usedel sem se, ker so mi se noge že tako tresle, da nisem imel več moči, da bi stal.
Zakaj je Bosna totalno v kurcu Prvič v življenju sem se fural z vlakom. Jebiga, kaj češ. Tako je to, če si čefur pa greš samo do Bosne, pa še to z opel vektro. Mi je pa Radovan od nekdaj nabijal svoje zgodbice z vlaka. On nikoli ni imel avta in se je vedno fural z vlakom. Pa se švercal, pa nek cigo mu je spizdil denarnico, pa nek Turčin mu je zasedel posteljo v spalniku, pa je prespal postajo in se fural do Sarajeva, pa je šel dol na pivo v Zagrebu in mu je vlak spizdil, pa je šel na olimpijado in se ga ukokal že na vlaku z nekimi Šveđani, pa dobili so ga, ko se je švercal in ga je kondukter hotel fuknit iz vlaka in sta se pobila, pa neka ciganka mu je gatala, da bo imel tri sina in da bojo vsi živeli v Ameriki in vozili džipe, pa celo pot do Ljubljane je stal na nogah, ker je bil tak džumbus na vlaku, pa z navijači Dinama se je fural do Zagreba in se kregal z njimi, ali je boljši Boban ali Savičević. Priče i pričice. Vlak je bil vedno del čefurske folklore. Jebiga, niso oni furali skupe avte pa se zajebavali. Oni so bili sirotinja in so se furali z vlaki. In potem so se delali, da so vlaki totalna žurka, da je to najjače prevozno sredstvo. Ložili so se starci na lokomotive in vagone. Radovan je stalno govoril, da si od vsega najbolj želi, da se še enkrat usede na vlak, in to z mano, pa da greva midva do Visokega. Da jaz vidim, kaj je to vlak. To naj bi bilo moje darilo za petnajsti pa potem šestnajsti in še sedemnajsti rojstni dan. Samo nikoli ni bil pravi moment, da bi se midva, otac i sin, usedla na vlak in zapičila do Visokega ko največja carja. Stari i mladi Đorđić. To si je Radovan želel. On je vedno hotel z mano potovati z vlakom v Bosno. To mu je bila vedno velika želja. Samo ko sem bil mali, je zaratilo, potem je bila razjebana proga, potem nisi vedel, kakvi se luđaci peljejo na teh vlakih, potem je pa že uletila opel vektra in Radovanu se ni dalo več jebati s peroni pa kondukterji. In nikoli Radovan in jaz ne bova šla skupaj na vlak. To sem zdaj že prepričan. Jebiga, Radovane, prošo nam voz. »Kako je, care? Šta ima?« Pa to ni res. Te čefurji so res otkačeni. Čiča je imel vsaj petinsedemdeset let in mi je najavil: »Kako je, care?«! Pa kako se ne boš pišal od smeha. In to tak čiča, ki mu vidiš, da je iz največjega sela. Ampak ne jebe on. On drma po svetu in uživa. Zaboli čiču za vse. Car. »Jesi ti iz Ljubljane?« »Jesam.« »Znači Janez. Neka, neka.« Smeje se čiča, smejem se jaz. Jebiga, če si iz Ljubljane, si Janez. To ti je to. Ni važno ali si čefur ali Slovenec ali cigo Žarko, ti si za njih dol Janez. Oni tako pravijo vsem, ki živijo v Sloveniji, in ne jebejo, ali je kdo njihov ali ni. Vsi smo mi Janezi. »I kako je u Sloveniji?« »Dobro.« »Ma ja. Slovenija je super. Budi sretan, što si iz Slovenije. Slovenija ti je vazda bila najrazvijenija. Vi ste Janezi uvijek bili zajebani. I treba tako. A reci mi, je li i vi razvrštavate smeće? Znaš ono, baška jaja, baška kesa, baška novine?« »Pa ima toga, ali ne rade to još svi.« »Da, da. Vidim ja, da ste vi već Evropa. Sad sam bio u Njemačkoj i tamo po cijeli dan samo to smeće razvrštavaju. Sve se pazi, sve se zna. Nema tamo ko kod nas, da može, kako ti hoćeš. Tamo sve Švaba diriguje. Ima red i zakon. To ti je država. A ne ovi naši pašaluci. Ali lako je vama Janezima, vi ste sad Evropa.« Lako je nama Janezima. Tako je, čiča. Točno tako. Lako je nama. Vsi oni dol mislijo, da mi seremo pare in da nam je lako. Da v Evropi ni problemov. Da tečeta med in mleko. Tako je to. Mi nimamo kaj kukat, ker pri nas razvrščamo smeti. E, moj čiča, ko bi ti vedel, da je v Evropi isti kurac kot v Bosni ali Srbiji ali v Tunguziji. Čiča je nekoč sedemnajst let delal v Nemčiji in je zdaj sedel na vlak in ga zapalil proti Minhenu, da obišče svoje kolege pa bivše sodelavce. Turčina Nurija, Makedonca Vladeta in Romuna Cornelia. Same nemške čefurje. Čiča ga je malo lumpovao, zdaj gre pa nazaj domov. In mi razlaga, da je v Nemčiji zakon, ker vsi njegovi kolegi imajo hiše in žene in otroke in penzije in audije in vse, in on bi imel isto, ampak se je vrnil v Bosno in ostal brez vsega, ker je vse izgubil v vojni. Žena umrla, djeca se razbježala po svijetu, kuču mu zapalili in zdaj on z denarjem, ki mu ga otroci pošljejo iz Amerike pa Avstralije, potuje do Minhena pa obiskuje Nurija, Vladeta in Cornelia. »A kako je sad u Bosni?« »Sad je super. Sad imamo piramide. Još da nam krave oče postat kamile i možemo osnovat egipatsko carstvo.« Slavne piramide u Visokom. To je en Bosanac prišel iz Amerike in nategnil celo Bosno, da so trije navadni špičasti hribi v resnici tri piramide, stare milijon enih let. To res lahko najavi samo Bosanac. Tega ni nikjer. Ljudje se pa valjda vsi zapalili za stvar, ker če kao nimajo penzij pa avtocest pa centralnega gretja pa sortiranog đubreta, potem naj imajo pa vsaj piramide. Kakšna država je res ta Bosna. To je najbolj baksuzna država na svetu. In tja grem jaz živet. Ne moreš, da verjameš. Bosna je država, v kateri ti lahko ovce prečkajo glavno cesto v državi. Bosna je država, v kateri te policaj ustavi zaradi prehitre vožnje, ti grozi s sodnikom za prekrške, potem pa reče: »Sam sa sobom vidi, kolika bi ti bila kazna, samo vodi računa, da smo nas dvojica!« Bosna je država, v kateri ti taksist, ko se hočeš vezat z varnostnim pasom, reče: »Sta češ to ti, matere ti? Ma ne zajebavaj, nije ti ovo Evropa!« Bosna je država, v kateri vsi pijejo kapučino, ker nikoli ne veš, ali moraš naročiti kavu, kafu ali kahvu. Bosna je država, ki izvaža prešvercano robo. Bosna je država, ki uvaža avte, avtobuse in kamione, ki so prestari, da bi jih registrirali v Evropski uniji. Bosna je država, kjer ti doktorji napišejo zdravila na listek, ki ga potem pošlješ sorodnikom v Nemčijo. Bosna je država, kjer še vedno obstaja plačanje u bonovima. Bosna je država, kjer se vsi smejejo pa zajebavajo samo zato, ker če bi se zresnili, bi jih pobralo od bede, v kateri živijo. Bosna je država, kjer ljudje težje dobijo vizo kot diplomo, a jim viza tudi bolj koristi. Bosna je država, kjer ima vsak človek svojo pumpo. Bosna je država, kjer prej najdeš piramido kot žiranta za kredit. Bosna je država, iz katere so vsi Bosanci pobegnili, ostali pa so samo Srbi, Hrvati in
Muslimani. Bosna je država, kjer se vlaki ustavljajo na prehodu čez cesto. Bosna je država, v kateri se ljudje z nostalgijo spominjajo vojnih časov, ko so vsaj lahko upali, da bo nekoč boljše. Zdaj vejo, da še dolgo dolgo ne bo. In v to Bosno je mene poslal Radovan. »A koga imaš ti u Bosni?« »Nema koga nemam. Imam babu i dedu. I stričeve i tetke i rođake i rodice. Manje nego prije rata ali ima ih.« »Lijepo bogami. I koliko ostaješ?« »Pa ... Vidjećemo. Ne znam još.« »Neka, neka. Nek si ti živ i zdrav pa gdje god bio.« Nema koga nemam. V tej Bosni je res bilo vedno milijon naših rođakov. Pun kurac Đorđićev in Rankinih Milićev. Samo eno je biti z njimi teden, ajde dva, drugo pa je biti več časa. Ker prvo se vsi razveselijo in krene zajebancija, veselje, pečenje, rakijanje, pjesma, roštiljanje, kafenisanje in vse živo. Zakon. Vsi se poželimo in vsi smo srečni, ko se vidimo, in se pišamo od smeha pa pucaju se vicevi pa Milan pa Dragiša pričata priče iz starih vremena pa vse možne seljačke fore pa anekdote pa vse. In tako par dni, potem pa se noben ne more več delat, da mu je super, in se začnejo vsi med sabo prcat pa jebat v glavo, in potem vidiš, da so vsi totalno v kurcu, da jih jebe ta njihova sirotinja, da nimajo več moči, da nimajo nič, da so na koncu z živci, da so bolani, skregani, tužni, razočarani, osamljeni, da samo glumijo pred nami, da se mi ne bi sekiral pa da ne bi videli, v kaki bedi živijo. Vse se začne razjebavat. Muka živa. Na koncu vedno jedva čekaš, da spizdiš domov v Slovenijo, ker se ne da več zdržat in gledat ljudi, ki jih imaš rad, kako trpijo pa kako se mučijo, da sploh preživijo, in kako imajo vsega poln kurac, da se jim sploh ne da več živet. In vedno si srečen, ker ti ne živiš tu, ampak v Sloveniji, in vidiš, da si drugačen in da nisi eden od njih, ker si Janez in ker je tebi lako, ker si v Evropi in ker razvrstavaš smeće.
Zakaj Bosna ni za čefurje Čiča je zaspal, jaz pa sem se zagledal skozi okno. Bosna je pičila mimo s svojimi pogorelimi hišami, sivimi tvornicami in zelenimi hribi. Jadna Bosna. Dotrajani mostovi, makadamske ceste, nakaradne kafane, hiše brez fasad, čiče brez zob, poln kurac džamij in cerkva, tete in klinci, ki prodajajo ob cestah pekmez in rakijo, vozila ujedinjenih naroda, stari švabski avtomobili, neobdelana zemlja, polna min, razjebane in prazne železniške postaje. To je Bosna. Jadna i bjedna. Žalostna. Zagrnil sem zaveso in probaval še jaz zaspati. Pomislil sem na Samiro, kako luta po Fužinama in išče Adija. Mirsad je šel s svojo mečko nazaj v jebeni Klagenfurt in ona je zdaj sama in šeta naokolo in išče sina Adnana. A on nekje v kakšnem smrdljivem podrumu puši onu svoju travu, jebala ga ona. Adi se je sto posto zapušil. Ni druge. Kdo mu bo rekel, da malo oladi? Nima nobenega. Sanel se ga je itak puko za vse večne čase in zdaj sploh ne ve noben, kje je, ker ga je Mirsad istambural in fuknil ven iz stanovanja, Samira, če mu bo srala, je ne bo jebal pet posto, ona pa ne bo povedala Mirsadu, da ne bi še Adija istambural in fuknil ven. Mirsad pa ne bo sam prokužil, ker je prevelik idiot. Od Adijevih kolegov mu pa razen mene itak noben ne bo nič rekel, ker se kao nočejo petljat ali pa tudi sami duvajo in jim je to vse kul. Mogoče bi mu Aco kdaj kaj rekel, samo boga pitaj, kaj je z njim. In kaj je z Damjanovićem. To je sranje. Tudi če se model probudi iz te svoje kome, je Aco najebo, ker ima že kartoteko, in bojo cajkiči počakali, da dopolni osemnajstko, in potem udri po njemu. Če vejo, da je Aco prefukal Damjanovića, gre Aco v ćuzo. Razen če ni spizdil, tako kot jaz. Samo on ne more pustit Marine same. To njega jebe. Jadna Marina bi umrla od muke brez njega. Ampak njo bo ubilo, tudi če bo šel Aco v ćuzo. To je vse tako zafukano, da ne moreš nič. Lupaš lahko z glavo ob zid. Dejan pa pakira svoje prnje in seli v Slovenske Konjice. Ta je še najbolj najebal. Ker Aco se lahko iz ćuze vrne, če se bo Damjanović probudil. Potem bo šel na par mescev ali kakšno leto, ne pa za stalno. Dejan pa se iz teh jebenih Konjic ne bo vrnil. Tam mu bo Sonja našla neko službo i teraj brale. On je gotov. Cel lajf bo skladiščnik v Merkatorju v Slovenskih Konjicah. Po moje bi šel on raje v ćuzo namesto Acota. Ampak nimaš kaj, Sonji je dopizdilo in cele Fužine so vedele, da ji bo, in se čudile, da ji ni že prej. Mirtić bo pa zdaj zaglavil do konca. Najbrž bo kar klošar ratal. Jebo ga bog njegov izbrisani. Radovan i Ranka se bosta pa pobila brez mene. Do zdaj sem jaz vedno bil neka tampon cona med njima pa kao miril situacije, zdaj bosta pa najebala. Radovan itak ne more preboleti tega, da jaz ne treniram več, in ga to grize in samo upam, da se ne bo spet propio, kot takrat, ko so Ranki rekli, da ne more imeti otrok. Pa itak bo spet ona kriva, ker me je prepričala v to. To bo koljaža živa. Drug drugega bosta izluđivala do konca. Masaker bo. Sto posto. Ampak boli me kurac, tako im i treba. Kdo jim je kriv, da sta taka kretena. Voditeljica se bo pa itak odselila v Murgle, h kakemu pozerju kmetavzerskemu. Po moje ona pada na te glupe seljačke fore, na avto pa na veliko bajto. Neka pederčina s kravato bo njo začopatila in bo ona spizdila s Fužin. Jebiga, to je tako. Spoznala bo nekega jebača, malo bosta drmala, i opa, svadba, kuća, deca. In potem bo stara, grda in debela in nikakva in nesrečna in bo težila, un njen jebač bo imel pa neko mlajšo. Tako to gre v ljubezni. Ista bo kot Sonja. Tudi Sonja je bila huda bejba, ko je bila mlada, zdaj pa je za v ludaro. Ni voditeljica zame. Nisem jaz njen tip. Nimam jaz dovolj šuške v žepu. Pa nisem nabildan, pa nimam kravate. Ne pada ona na nas čefurje s Fužin. Nisem imel za burek. Jebiga, to je tako. Samo je pa vseeno huda. Svaka čast. To je najboljša bejba u okolini. Ni boljše v celi jebeni Bosni. Najboljše bejbe so s Fužin. Fužine so pa itak zakon. Ker katero naselje ima svoje viceve? Fužine jih imajo, kolikor hočeš. Najboljši je un, da kaj delajo Slovenci na Fužinama? Iščejo svoje avte. Pa un, da so Fužine olimpijska vas, ker vsi hodijo v trenerkah pa vsak govori drug jezik. Fužine so zakon. Jaz ne bi v lajfu hotel živet kje drugje. Če jih primerjaš s to jebeno Bosno, s to krntijo od države, potem so Fužine Hollywood. Največji carji so s Fužin. Ma ni primerjave, ker to tukaj je totalni poraz. »Evo tebe, još malo pa Visoko.« Probudio se čiča. E, moj čiča. Če bi ti vedel, da bi jaz najraje propičil mimo tog jebenog Visokog. Kdo bo v njem živel več kot tri tedne? Kdo bo zdržal v tej Bosni? Ni Bosna za nas čefurje. Biti čefur v Sloveniji, to sem vsaj navajen, biti Janez v Bosni je pa cela nova jeba.
Zakaj sem obsedel na železniški V lajfu se nisem počutil tako bedno kot v momentu, ko sem se spuščal dol z vlaka. Mislil sem, da bom bruhal. Taka muka mi je bila v trebuhu, da sem komaj hodil, in ko sem vlekel obe torbi za sabo, sem se skoraj razlepil po tleh. Nisem vedel, ali sploh kdo od mojih ve, da pridem, ali me bo kdo čakal na postaji. In kdo? Videti pa itak nisem hotel nobenega. Bilo me je sram razlagati, zakaj sem prišel, in se nekaj zmišljevati, pa še pojma nisem imel, če je komu Radovan kaj povedal ali bom moral sam vse objasniti vsem. Sploh nisem bil pripravljen, da bi videl bilo koga. Imel sem tremo in se tresel, ko sem gledal naokrog po postaji in iskal kako znano faco. Ko se mi je zazdelo, da vidim Dragišo, se mi je srce ustavilo. Usro sam se živ. Ampak hvala bogu ni bil Dragiša in ni bilo nobenega od naših. Par ljudi je bilo tam in še ti so se takoj razbežali. Železniška postaja Visoko je ostala prazna. Bil je tako žalosten pogled. Razsuta zapuščena bajta in nikjer sploh nisi videl, da je to postaja. Če ne bi bilo tračnic, ni šans, da bi skontal, da je to povezano z vlaki. To je bilo Visoko in Bosna v vsem svojem sjaju. Razpad sistema. Nisem se imel kam usesti. Pa nikjer ni bilo žive duše. Ampak to mi je sedlo. To je bilo v bistvu super. Fuknil sem se kar na travo in se naslonil na eno od dveh torb. Probaval sem se umiriti, zbrati misli, kot bi se reklo. Nisem vedel, ali naj grem do Dragiše ali pa da teram do babe i dede. Do Dragiše se je mogoče dalo tudi pješke. Do babe i dede bi moral vzeti taksi. Samo nič od tega se mi ni dalo. Zato sem ostal sedet na travi. Ni se mi dalo prošetat do mesta. Vi ne veste, kako je v Visokem. To je mogoče včasih še bilo mesto, ko je bil Radovan še mali, danes pa bi bilo res najbolje, če bi, kot pravi Dragiša, ukinuli asfalt, semafore i prometne znakove, da ne zbunjuju jadne ljude. Visoko je polno nekega novega folka, ki so med vojno sišli z brda, in Visoko je postalo obična selendra, na sredi katere je porušen nekdanji simbol mesta, robna kuća Vema. Itak da jebeš mesto, ki mu je trgovina glavni štos. Ampak glavni problem je pa ta, da vsi pametni itak spizdevajo v Sarajevo. Ali pa v Ameriko. Pa večina Srbov in Hrvatov je med vojno šla, kdor ni šel sam, so mu pa pomagali. Samo nekaj jih je ostalo, tako kot moja dedek in babica, in ene par se jih je vrnilo, tako kot moj stric Dragiša. Drugače pa je šla multietničnost tako kot v celi Bosni tudi tukaj v kurac. Zdaj v kafanah, ko je ramazan, ne dobiš več alkohola, trgovinam pa takrat procvjeta biznis, ker se ga itak vsi nasekavajo. Ali tako je to. To je Bosna. Tako je to v vseh mestih in ni razlike, če so srbska, muslimanska ali hrvaška. Jad i bijeda sta v Bosni edini multietnični stvari. Tukaj je dogodek, če odprejo videoteko ali CD shop. Ni čudno, da so v Visokem piramide hit in da se prodajajo majice, obeski za ključe, faraonove baklave, Keopsova pita in ostale fore i fazoni na to temo. Če je ta folk včasih resno verjel, da jim bojo Slobo, Franjo pa Alija polepšali življenja, potem je to, da verjamejo v piramide, mala malica. Imajo pa v Visokem dobre ćevape. Garantovano bez svinjetine. Pa v bližini, pri Hrvatih v Kiseljaku, je super pijaca s poceni šverc robo. Pa do Sarajeva zdaj pelje avtocesta. Prvi kos avtoceste v državi. Pa Petrol je odprl pumpo in zdaj se ne rabiš sekirat, ali ti bo kakšen Bosanac nalil z vodo zmešani benz. Pa par dobrih pekarn je v mestu pa dva normalna kafiča. Pa policijska postaja. Zvečer pa vsi gledajo Sjećanja. To je oddaja na TV Visoko, ki samo rola osmrtnice. Preselio na ahiret in te fazone. Ni zvoka, samo slike osmrtnic. In vsi gledajo v to in potem komentirajo: »Zar ima tri godine, odkad je Šefik umro? Jel ovo od Mirsade Šećergovićke otac? Jel njemu žena umrla u ratu ili prije njega? Jel bilo svijeta na sprovodu?« in podobne nebuloze. To je njihova družbena kronika. Vsak večer v prajm tajmu gledajo osmrtnice in se prebrojavajo. Morbidno za popizdit, ampak njim sede in ne propuštaju Sjećanja, da ga jebeš. Jebiga, nimam kaj. Tako je, če so tvoji od dol. Ampak pazi se, Visoko, dolazim ja, Marko Đorđić. Samo da se dvignem s te jebene trave. Dobro sem se namestio in zdaj mi se seveda ne da dvignit. Ampak moram. Moram do dede i babe, da se bom lahko javil Radovanu, da sem tam, da ne bo ta kurac zganjal panike. Jebem ti ja njegovo paniko u tri pizde materine. Če bi bilo zaradi njega, bi prespal na tej kurčevi stanici, samo on bo potem zasekiral še vse rođake in bo štala. Zato nimam izbire. Vstal sem in krenil proti mestu. Šel bom pešaka do Dragiše, in če bo naišo neki taksi, bom ga ustavil in šel z njim do babe i dede. Nek ide sve u pičku materinu. Tako je to, ampak jebiga, treba se je borit. Ceste so blatnjave, asfalt je pun rupa, vse je v kurcu, ampak mene ne boste zjebali. Mene niso zjebali Slovenci, mene ne boste zjebali niti vsi Bosanci z Radovanom in vsemi Đorđići na čelu. Samo nikjer ni bilo nikogar. Kakšen golf se je prifural po cesti in to je to. Hodil sem proti mestu in gledal razjebane bajte. V Bosni imaš dve vrsti bajt. Nove, nagravžne florescentno modre in zelene dvorce s stebri pa kipi pa z zlatimi ograjami in temi najbolj seljačkimi forami, pa vse druge lepe navadne kockaste bosanske hiše, ki niso bile obnavljane že dvajset let in so vse po vrsti v kurcu in ubrzano propadajo. Bosna je res čuden svet. Ko da je bog malo eksperimentiral pa na enem kosu zemlje vse postavil na glavo. To je Bosna. In potem, ko šetam mimo teh razjebanih bajt, mimo nekega zapuščenega dvorišča, vidim koš. Za basket. Ampak tak z gnilo leseno tablo pa feltno od kolesa namesto obroča. Zarjavelo feltno, seveda. Vse skupaj je bilo pripopano na drevo. Ustavil sem se in gledal. Bilo je prazno in nikjer ni bilo nikogar. Pod košem pa natrpano neko staro železo in neke smeti. Ampak me je pa prijelo, da šutnem eno trico. Samo eno trico. Stal sem lih tako stran od koša, ko da bi stal na trici. Ma prijelo me je, da primem v roke uno šugavo žogo za basket. Pa da malo potapkam pa naredim kakšen roling pa ga kucnem pa to. Res me je zagrabilo. Stal sem in gledal sem ta koš in vse naokrog, če ni kje kakšna žoga. Magari probušena. Ampak itak, da ni bila. Pokupil sem s tal nek kamen in ga fuknil na koš. Falil sem sto na uro, ampak mi je prav sedlo. Potem sem fuknil še enega, večjega. In še enega. Metal sem kamne na koš in se delal, da tapkam. Kot debil. Jebeni basket. Kje me je zdaj najdu zajebavat sredi te kurčeve Bosne? Stal sem tam na zapuščenem dvorišču razjebane bosanske bajte sredi Visokog in metal kamne skozi zarjavelo feltno od bicikla. Patetika živa. Ampak nekaj me je stisnilo od znotraj. Neka čudna mučnina. Naenkrat sem pomislil, če sem mogoče zajebal, ker sem nehal trenirat pa pustil basket. Če mi bo še žal pa to. Gledal sem v tisto zarjavelo feltno in res me je nekaj grabilo nekje v trebuhu in v prsih. Totalno čudno sem se počutil. Jebeni basket. Ampak nisem. Res nisem. Nič nisem zajebal. Vse sem naredil, tako kot je treba. Točno tako. Vse od A do Ž. Koji kurac me bojo jebali pederi z brezrokavniki, pa itak je v lajfu še sto drugih stvari razen basketa. Spomnil sem se, kako je enkrat Radovan pametoval, da je razlika med deco in odraslimi v tem, da deca ne vidijo svojih napak. On jih pa kao vidi. Pomislil sem, če mogoče res ne vidim svojih napak, ker sem še klinac. Še enkrat sem sam sebe vprašal in še enkrat sem si odgovoril isto. Če bi lahko še enkrat vse od začetka, bi še enkrat naredil vse isto. Bil sem sto posto siguran. Za vse. Nobenih napak. Ker kaj pa bi lahko spremenil? Vse sem naredil najbolje, što znam. Jebiga, bolje ne mogu. Takšnega sta me Radovan in Ranka naredila. Čiji sam, još sam i dobar, bi rekel Dragiša. Res bi lahko bilo še stokrat slabše.
In sem stal tam pod tisto feltno od bicikla, ki je glumila, da je obroč, in res se mi je zdelo, da bi lahko še bolj najebal, da sem v primerjavi z Adijem, Acotom in Dejanom v bistvu jaz srečkovič. Oni so najebali, jaz sem se pa rešil. Radovan me je rešil. In zato bi vse naredil še enkrat isto. Edino bi mogoče dve stvari spremenil. V miru bi si hotel še enkrat od začetka pogledati finale Lige prvakov med Arsenalom in Barco, ker v bistvu še vedno ne vem, kdo je sploh zmagal. Pa tisti stari čefurki iz lifta bi dal tisto svojo Chicago Bulls kapo. To bi bila scena, ko bi ona z njo prošetala po Fužinama.
Urban Zorko: VODIČ PO VESTI NEKE VEČINE S Čefurji raus smo dobili enciklopedijo naroda (in jezika), ki se v slovensko medijsko kulturo navadno vpisuje le skozi črno kroniko ali prek Magnificove skladbe oziroma se zliva v kalupe štanc tv-likov. Dobili smo postulat ljudi, ki živijo »na Fužinama«, se identificirajo z nogometom in merijo temperaturo ksenofobije pod pazduho bele (khm) Ljubljane. Čefurji so našli svoje mesto v slovenski literaturi. Goran Vojnović svoj literarni debi zvije v burek inovativnega jezika, čefurskih kapric in druge fužinske folklore, ki je prestopila v območje legendarnega. Leta 1980 rojeni avtor nam razkriva svet, v katerem je sam odraščal od svojega šestega leta dalje, odpira nam vrata na ulico, igrišče in v dvosobno stanovanje ljubljanskih Fužin geta. Zametek teksta, ki ga danes beremo pod žanrsko oznako roman, se je najprej spočel v drugem, bolj tehničnem žanru v obliki filmskega scenarija. Goran Vojnović je namreč kot študent filmske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo že v času študija posnel tematsko soroden film Fužine zakon. Odtlej je študij zaključil in se mojstril v formi kratkega filma v Sezoni 90/91 in Mojem sinu, seksualnem manijaku, v televizijskih dramah Nočitev z zajtrkom, Tamara, Dobr' je, Sošolca, spisal je scenarij za kratki film Sretan put Nedime, trenutno pripravlja film z delovnim naslovom Kitajci prihajajo. Tekst je luč sveta ugledal kot prvi del scenarija za predvideno tridelno zgodbo, ki ni nikoli doživela svoje preobrazbe v sence na platnu, prav tako kot je ta, prvi del ostal osamljen in se sčasoma prelevil v celoto. Vojnović je shematično formo scenarija ujel v literarno mesovje. Nastal je roman
Čefurji raus. Vojnovićev »čefur« ne označuje le pripadnika subkulture, kot smo jo začenjali razumevati v devetdesetih letih, ko se je »čefur« z margine prerinil do pollegitimne pozicije in nato tam mencal v usodi individualne interpretacije. Pojem je tedaj označeval tako pretepaško mladež po rodu iz južnih držav rajnke Jugoslavije kot vizualno homogenejše skupine mladeničev, ki so po Ljubljani hodili v značilnih oblačilih. Črtasta trenerka, bomber jakna, točno določena znamka čevljev z masivnimi podplati in frizure »na gobico« so bili za mlado ulično občinstvo neločljivi atributi pravega čefurja. Pojem se je nato izkazal za univerzalno raztegljivega ne glede na povedano je pri nekaterih govorcih z lahkoto obsegel vse pripadnike klasifikacijske oznake »na -ić« ali pač poljubnega od njenih delov. Avtor se v svojem romanu loteva čefurja v skoraj najširšem pomenu. Povečini je to priseljenec ali potomec priseljenca iz držav bivše Jugoslavije, ima nizko izobrazbo, nizek življenjski standard, opravlja težaška gradbeniška, čistilska ter ostala fizična in slabo plačana dela, hodi na poklicne šole ter živi v dotičnem in najslavnejšem primeru na Fužinah. V slovensko birokratsko in nacionalno tkivo je slabo asimiliran. Pojem čefurja je v romanu vzpostavljen z dvema citatoma. Prvi je vzet iz Magnificove pesmi, drugi iz slovenskega etimološkega slovarja. Prvi opisuje označenca, drugi naravo označevalca. In ta je žaljiva. Vojnović pretkano opredeli perspektivo, s katere bo njegov pripovedovalec tudi samooznačeni čefur pripovedoval o svoji skupnosti. Izbere si optiko streotipa in izbere si ime čefur. Čez naslove poglavij, ki spominjajo na otroške enciklopedije z začetki na »Zakaj« in »Kako«, preletimo raznolike obraze stereotipne čefurske eksistence. Eno izmed poglavij se tako glasi, Zakaj čefurji nabijajo muziko v avtu, in spet drugo, Zakaj čefurji sedijo v zadnjih klopeh. Kot bi hotel avtor »nefužinski« Sloveniji plasirati kratek vodič za ignorante. Poglejmo, kako nam razloži fenomen »nabijanja« glasbe:
Nekaj je v tem nabijanju muzike v avtu, pa z odprtimi šipami, pa s počasno vožnjo, pa vsemi temi štosi. Največji užitek je videti ljudi, kako zavijajo z očmi. Ker veš, da jim ne sede ta muzika pa da bi nas vse potamanili pa poslali nazaj v Bosno, in potem greš deset na uro po mestu in nabijaš Mileta Kitića, da te vsi slišijo. Vojnoviću uspe zapisati pravcato zakladnico rekel, vicev in vraž, ki jih je slovenska duša skozi leta skovala na račun sosedov iz bivše Juge. Njegov junak, Marko Đorđić, jih ne zanika. Izpolnjuje jih, jih pojasnjuje in je nanje ponosen, saj so del njegove identitete, ki je sam ni imel možnosti izbrati. Bralec lahko izživi edinstveno priložnost stereotip opazuje skozi oči prav tistega, za kogar je bil ulit in se s tem sooči z bivanjsko pokrajino vzporedne, tukajšnje, a povprečnemu bitju sončne dežele oddaljene kulture. Stereotip nam postane fiktivno okno v še kako realen svet družinskih tragedij, finančne stiske, pomanjkanja človeškega pogovora in predvsem odraščanja. Marko, sedemnajstletnik, živi na Fužinah, igra košarko in je ničla v šoli. Krizni sprožilec njegovega pospešenega odraščanja je izločitev iz košarkarske ekipe, ker je soliral na državnem prvenstvu. Tak je vsaj uradni razlog. Trenerjeva odločitev Marka močno prizadene, obenem pa se ga loti strah pred tem, kako bo na slabo novico reagiral njegov oče Radovan. Ta je svoje upe doslej polagal v športno prihodnost svojega sina. S prijatelji Acotom, Adijem in Dejanom se Marko napije do mrtvega ter konča na policiji, kjer njega in Acota nemalo premlatijo. Odtlej se dogodki odvijajo hitreje, v umerjenem tempu dramaturškega stopnjevanja. Marko, ki ima z avtorjem skupnih nekaj poglavij v biografiji (denimo dolgoletno treniranje košarke pravzaprav so avtobiografski drobci po Vojnovićevih besedah raztreseni po vsem romanu), se znajde v zobovju pouličnih težav na eni in v stiski družinskega nerazumevanja na drugi strani. Po zgodbi nas vodi Marko v prvi osebi. V njegovih besedah čutimo užitek do pripovedovanja. Zvijanje stavkov in gnetenje jezikovne tvarine rezultira v jeziku, ki bi ga Marko lahko govoril svojim kolegom, Acotu, Adiju ali Dejanu. Ta stil nas navede na vprašanje, ali morda Marko ne »nabija«, toda njegova pripoved je kar preveč odkrita, da bi dlje časa vztrajali pri tej misli. Ko se Marko izpove očetu, ga ta dosledno ignorira in tako prizor kulminira v Markovi čustveni eksploziji. Na koncu svojih neuspelih poskusov zmerja Radovana: »Budalo jedna mutava! Idi u pičku materinu pa tamo šuti. Jesi čuo!« Intenzivnost prizora je poudarjena v stopnjujoči se uporabi Markovega maternega jezika, ki se tokrat prek kletvic in običajnih retoričnih okraskov pokaže v najbolj vsakdanjem, boleče odkritem izrazu. Intenzivna kriza v družinski sferi se vendarle ne more izraziti skozi priučeni jezik slovenščino. Zato se Marko dere in joka tudi skozi tekst, kjer skozi valovito besedo slišimo histeričen jok mladeniča, ki spozna, da mu dom ne nudi več opore. Ustvari se opozicija znotraj samega Vojnovićevega jezika (jezika, ki ga nima smisla nacionalno opredeljevati, saj je avtor svoje izrazoslovje vlekel najmanj iz vseh kotičkov bivše Jugoslavije pa vendar, recimo mu fužinščina). Dve plati ima ta govorica. Tisto, ki teži k slovenski sintaksi in jo »bosančizmi« ali ostali zajebantski domisleki retorično stilizira jo in mestoma vnašajo tujo sintakso, ter tisto, pri kateri neslovenska sintaksa in besedišče prevzameta pobudo in se v pravcati povodnji izraza izlijeta iz ust prizadetega pripovedovalca. Raven prevladujoče slovenščine je torej nosilec racionalno urejene pripovedi, medtem ko druga sfera jezika domuje le v intimi, na ravni intenzivnih, ofenzivnih in večinoma negativnih občutij. Marko je odkrit, svojo pripoved pelje z nedoločene perspektive v nedaljni prihodnosti, z mesta, ko dogodke že lahko ocenjuje s kritičnim očesom. Na srečo bralca voajerja prizori kljub temu ne izgubljajo neposrednosti. Priča smo dogajanju, ki ga pretekla pripovedna perspektiva v
občasnem mešanju s sedanjikom slikovito oživlja pred bralčevimi notranjimi očmi. Avtor pravi, da sta mu bila jezik in možnost, da ga zapiše na tak način, tista odločilna spodbuda, ki jo je potreboval za začetek pisanja. Od kod drugod bi ta jezik lahko prišel, če ne iz ljubljanskih Fužin, enega izmed etnično najbolj premešanih delov slovenskega prostora? Kaj pa Vojnovićevi predhodniki? Redek poskus ovekovečenja čefurske govorice je bil Skubičev Fužinski bluz; tam se jezik po izvoru, funkciji in količini ne da primerjati z Vojnovićevimi Čefurji. Vojnović za spodbudo k razmišljanju o avtobiografski pripovedi omenja Maughamove Človeške vezi (in se od označbe »avtobiografsko« obenem distancira), drugih medliterarnih referenc vsaj kar se jezika tiče pa ni mogoče najti. Čefurji raus lahko primerjamo z ustvarjanjem Andreja Moroviča, pa še to le v domeni zakladja jezikovnega izraza. Medtem ko Morovič izumlja svoj jezik prebivalca urbanega jedra in rokuje s paleto tujih elementov, med katerimi je udomačena angleščina enakovredna, če ne že presežna v primerjavi z drugimi jezikovnimi nanosi, ki se nato zlivajo v igro, se Vojnović na enakovredni stopnji jezikovne inovacije spopada le z govorico Fužin, z jezikom ljubljanskega obrobja. Ustvari polnovreden amalgam slovenščine in balkanskih jezikov. Njegova beseda je igriva, sveža in ne nazadnje realna. Fužinski bloki in igrišča pred njimi so z etnično mešanico prebivalstva idealno gojišče mrgolečega jezika, ki je pri vsakem prebivalcu oplemeniten z individualnim etničnim kodom in zatorej ni formaliziran, skoraj nikoli zapisan in še redkeje natisnjen. Iz žive plazme čefurske govorice rezka Vojnović jezik svojega junaka, sedemnajstletnega Marka, ki prvič v slovenski literaturi ubeseduje jezik mlajših fužinskih generacij tak, kot je. Jezik, za katerega brez slabe vesti lahko trdimo, da bi brez Vojnovića nezapisan končal v jezikovni ropotarnici, saj ga bodo naslednje generacije če upoštevamo konstantno brbotanje semiotske prajuhe na jezikovni, kulturni, in ekonomski margini prej ali slej nadomestile z novim. Avtorjeva naloga bržkone ni bila prav lahka. Literarne reference so skorajda neobstoječe, zapisati še nezapisano govorico je velik izziv. Spopadel se je z nevarnostjo, da bo jezik na koncu bodisi preveč neslovenski, bodisi preveč slovenski, ali pa se bodo različne prvine jezikov med seboj teple in postajale same sebi namen. A zahvaljujoč pretanjenemu občutku za jezikovni ritem in intimnemu poznavanju okolja, v katerem je odraščal, se je avtor spretno izognil prav vsem naštetim problemom. Novo, tokrat literarno obliko govorice si je moral kajpada na novo izmisliti, in tako smo priča jeziku, ki je ne le pregrešno zabaven, temveč navkljub omejitvam, ki mu jih avtor vseskozi postavlja, tudi sposoben razkrivati paleto občutij Vojnovićevih protagonistov. Avtor v imenu slikovitosti in raznolikosti jezik gradi iz prvin, ki v čefurski govorici povečini niso prav pogoste. Ena teh je nedosledna knjižna raba dvojine, spet druga snop besed, ki svojo eksistenco običajno najdejo le v pisanem izrazu. Tako iz banalnosti resnične govorice Vojnović izpelje pisni ekvivalent, ki ga je moral tako slovnično kot leksikalno prekovati v papirju všečno obliko. Posrečen primer vzemimo z mesta, ko zadeti Adi potem ko ga je Dejan vrgel na tla in histerično obmetal s peskom sede poleg junaka in se vpraša, kaj zdaj.
Kakšno bumbarsko vprašanje. Šiljit ćemo olovke, bi rekel Radovan. Kaj naj midva počneva v lajfu? On z dvema dzambo džetoma v svojem balvanskem mozgu in jaz s strgano majico in krvavo ustnico. Če bi nama kdo dal dve nacrtani ovci, bi nama obe spizdile. Stavek o dveh narisanih ovcah je nazoren primer zlivanja knjižne in pogovorne uporabe dvojine. Spet drug svet so Radovanove modrosti. Marko jih pogosto vpleta v svoj monolog in jih aplicira na svet, ki ga zaznava okoli sebe. Pregovori in fraze, ki so vedno v bosanščini, se pojavljajo na primernih mestih v strukturi in komentirajo vse od scanja v Ljubljanico (Seljaka iz sela lako, ali selo iz seljaka nikako) do splošnih modrosti (ozna sve dozna) ali retoričnih fraz (... vsi so u govnima do guše). Radovanovi pregovori funkcionirajo kot ostanek tradicionalnih vrednot, ki so se v novem okolju razmehčale v nacionalistične floskule oziroma specifične kaprice ali postale slovenskemu prostoru neprijetne čefurske navade. V Vojnovićevem romanu se tare pouličnega slenga, v katerem komaj ujamemo kakšen avtorski dodatek, tako neopazno je zlit s celoto. Od iglavcev in listavcev, ki tokrat niso vrste dreves, do izrazov, kot so »nabijaš base«, »slažeš šuplje«; sintakse v »sedel je v spodnji majici in gatah, kar mu ga pride ko njegova pižama«; likov, ki po Golovcu »strašijo šumske životinje«; uradnega razloga, zakaj je Marko nehal s treningi, saj je nekemu »klokanu prošetal zubiće levo desno po brnjici«; izbornega zmerjanja ljudi z izrazi, kot so debeli krmežljavčki, krofek zavaljeni, papak, medvedek, trunto, žgoljo, zgembo gubav; formulacij, kot sta »kje so si to izmislili, da mi je vedet«, ali »v rok od takoj«; glagolov in zvez, kot so »skakutat«, »ckat«, »glumit gljivu«, »pripišat mu se«; nežno pomilovalnih izrazov za očeta (»mutavko blesav«); trojice imen »Sčekić, Đomba in Glistić«; pa do fužinščini navidez tujih knjižnih izrazov, kot je monstrum, ki pa v pripovednem tkivu prevzamejo legitimno in fužinščini bližnje mesto. Celota daje vtis polnega, skorajda pesniško bogatega jezikovnega mesovja. Marko »iz inata« prevzema stereotipno vlogo ter »slovenski« strani in njenemu jeziku ničesar ne dolguje. Takole meni o komentiranju športnih dogodkov na Slovenskih programih:
Ne pa da mi model prbija s temi okroglimi usnji pa kazenskimi prostori pa prepovedanimi položaji pa čuvaji mreže pa temi slovenskimi metaforami. Ko da gledam Prešerna, ne pa fuzbala. Navidez brezdanja knjižnica Vojnovićevega izrazja nas v primernih odmerkih preseneča v vsakem odstavku, zato kaže s še toliko večjo radovednostjo opazovati sprejem Čefurjev raus med tistimi, skozi jezik katerih se Vojnović izraža. Presežna jezikovna kvaliteta, ki ji mirne vesti pripišimo zaslugo za literarno spočetje čefurščine oz. njene dotične podvrste fužinščine, je sicer na prvi berljaj najvidnejša lastnost romana. Toda slikoviti jezik se izogne zanki, v katero se je z zadnjim romanom, nalašč ali ne, zapredel starejši mojster sodobnega knjižnega slenga Andrej Morovič. Neprestane junakove zajebancije Vojnović uspešno preigrava čez raketo zgodbe naravnost v koš glavne tematike. Če se kdaj zdijo le same sebi namen, je njihova strukturna naloga vsaj umirjanje ritma, ustvarjanje narativne pavze. S.pet v drugem primeru služijo poglabljanju konflikta, grajenju napetosti in dolbenju zgodbe. Poglejmo primer, ko Marko, ne vedoč, kaj se bo zgodilo, z Acotom zasleduje šoferja avtobusa Damjanovića. Ta se odpravi olajšat k Ljubljanici in Marko se hitro ujame v šaljivo zafrkancijo:
Ta Damjanović se je rodil nekje v pizdi materini, kjer ni telefonov, elektrike in tekoče vode, in zdaj lahko živi sto let v mestu, ampak že iz inata ne bo nehal s temi seljačkimi forami. Da se ve, da je on car, da ni on gospodin pa aristokrat pa ne vem kaj, da bo scal na veceju. Po moje namerno ni scal doma, da bi lahko ob reki. Ker tukaj si ne rabi rok umit po scanju. Kakšen čefur. Damjanović v sodelovanju z naravo. »Pička ti materina čefurska, ti boš men policijo klical, čefur prfuknjen!«
Vse se je zgodilo v sekundi. Aco se je zaletel v Damjanovića in ga zbil na tla. Počil mu je film, ko je gledal modela, kako si ga otresa. Jaz sem pa stal kakšnih dvajset metrov stran kot vkopan in samo gledal. Aco je tulil in brcal Damjanovića, ki je najbrž mislil, da je Aco neki fanatični nasprotnik pišanja ob Ljubljanici. Hitro je postalo resno. Iz nedolžnega poigravanja telebnemo naravnost v kotel kaotičnih dogodkov, ki že kipijo izpod nadzora. Dialogi so živ del romana; dejstvo, da se avtor večinoma kali pri pisanju scenarijev in so tudi pričujoči dialogi ostanek nekdanjega scenarija, nam njihovo učinkovitost le še argumentira. Vojnović uporablja tudi logiko montažnega reza, saj kontrapunktira pripovedovalčev off z intenzivnim dogodkom, ki smo mu priča.
Čefurji raus je lahko okrnjen bildungsroman. Glavni junak se odpravi na pot dozorevanja, a do cilja ga avtor ne pospremi. Marko pravzaprav za seboj pusti le prve obotavljive korake, glavne odločitve pa so še pred njim. Toda pomembno je, da se je na pot odpravil. Vprašanja kot »Ali se bo v Bosni znašel?«, »Se bo Damjanović zbudil iz kome?«, »Ali se bodo družinske napetosti pomirile?« in »Kaj se bo zgodilo z Markovimi prijatelji?« so vprašanja, ki razgaljajo skelet, prek katerega se je zgodba nekoč nadaljevala v neobstoječo celoto tridelnega filma, zdaj pa nas puščajo brez odgovorov. Pravzaprav se nobena od glavnih fabulativnih niti v romanu ne zaključi. Avtor nas potegne za nos. In mi smo mu za to še hvaležni. Po tirnicah filigransko pretanjene dramaturgije nas je roman vlekel s sabo kot vlakec smrti. Ko se enkrat spusti, se ne ustavi. Vožnje je naposled konec in začudimo se, kako smo vmes utegnili celo kaj videti. Mimogrede, Vojnović priznava, da so mu pri razvrščanju prizorov pomagale filmske izkušnje. V romanu se seznanjamo s kaj in kako čefurjev ter dobivamo kritičen vpogled v večinsko kulturo, ki južne jezike navadno uporablja tako, da jih tlači v usta likov v televizijskih burleskah. Postavljeno nam je zrcalo in v njem se Vojnović loteva celotnega spektra čefurjeve eksistence v Sloveniji. Črna kronika je eden od njegovih delov.
Mene stalno jebejo v šoli s temi skloni pa sklanjatvami pa gospa gospe pa te fore, a oni ne znajo napisat enega priimka. Đorćić. A je težko? Šest črk. Dva đ pa mehki ć. Na vsaki kurčevi tipkovnici jih imaš. /.../ Ker ko pa bereš črno kroniko v časopisu, pa ropi pa pljačke pa mafija pa to, so pa vsi Hadžihafisbegovići pa Đukići pa vsi čefurji imajo lepo đ pa ć. Še podebljal bi radi te naše črke, da se ja ve, da so samo čefurji lopovi. Če pa bereš športno stran, potem imajo pa vsi Nesterovići lepo trdi č. Vojnović nam skozi glasilke svojega protagonista Marka kritično pojasni tudi, zakaj čefurji sedijo v zadnjih klopeh. V enem ali dveh odstavkih splete tapiserijo sramu, bojazni in defenzivnega odnosa do novega okolja, ki ga starši otroku ne znajo približati, v odraslih letih pa rezultira v zavračanju. Močnega vtisa na skopo odmerjenem mestu avtor ne generira z razlago vzrokov in posledic, temveč pred nas postavi šaljivo-ganljiv prizor, skorajda filmski, in razloži njegove osnovne poteze: prvi šolski dan.
Ker ko prideš prvi dan v šolo, se vse slovenske mamice nabijejo na vrata pa slikajo s svojimi fotoaparati, pa vsi slovenski klipani so sređeni pa pametni, pa vsi se že poznajo pa že vse vejo /.../ A jadna Ranka in druge čefurske mamice pa vse presrane stojijo z nami malimi čefurčki odzadaj pa samo gledajo, da jih ne bi kdo kaj vprašal, /.../ pa še ne znajo to slovenščino najbolje govorit pa potem upajo, da jih ne bo noben nič vprašal. In potem počakajo v tišini, da se vsi Slovenci namestijo, potem pa na skrivaj čušnejo svoje mališane v razred in spizdijo. Cinematičnost je mogoče zaslediti tudi v Markovem pogledu in generiranju pripovednih dejstev iz njega. Po zažigu kosovnega odpada sklonjen teče po Fužinah in gre mimo »nekoga v sto let starih adidaskah«. Adidaske so tisto, kar Marko v tistem trenutku vidi, saj gleda v tla. Glavni junak se utegne spraviti tudi nad slovensko razumevanje športnega posla, okrca nepodpiranje nadarjenih ter se ostro loti policije, njene učinkovitosti in kršenja zakona. O fužinskih ljudeh pravi takole:
Vsi so zjebani, nervozni, nesrečni, slabo plačani, vsi so u govnima do guše, kot bi rekel Radovan. In vsakemu od milijon Fužinčanov lahko pukne film. /.../ Ker ni enega človeka na svetu, ki je kot dete sanjal o tem, da bo živel v predmestju Ljubljane, na dvanajstem štuku, v dvoinpolsobnem stanovanju, s petčlansko familijo in pogledom na sosednji blok. /.../ Nobeno dete ni nikoli sanjalo o tem, da ga bojo trideset let ljudje gledali postrani, ker ne bo znalo pravilno naglaševati kurčevih slovenskih besed. Ob zažigu grmade kosovnega materiala glavni junak doživi pravo katarzo. Iz njega bruhne vsa zamera, ki se je nakopičila do šolskega sistema in države, za katero čuti, da nanj gleda kot na zgolj še enega potencialnega nepridiprava. Njegove besede zvenijo kot manifest upora. Mogoče
nismo talentirani za te vaše jebene slovenštine pa matematike pa fizike pa zemljepise pa te glupe fore. Mogoče smo talentirani za kaj drugega, samo niste se vi trudili, da odkrijete, kaj je to. Pička vam materina. Ogenj je zanj simbol uporništva. Kot Cankarjevemu hlapcu Jerneju. Toda Cankar je za Marka ne samo nadležen šolski kanon, temveč tudi znamenje prevladujoče kulture, ki Marka zavrača, saj ji ne pripada od rojstva. Ogenj v njem do konca prebudi željo po samouresničitvi in rešitvi iz začaranega kroga Fužin. V soju intuitivno zasluti, da je to mogoče. Markov gnev se zliva čez svet okoli njega, čez občuteno predeterminiranost v slovenski družbi, in medtem ko se v eni sapi pritožuje čez to, da ga natakarica v gostilni gleda kot lopova, obenem tudi priznava, da je pobegnil, ne da bi plačal račun. Marko je v svojih sodbah mladostno strasten, a v isti sapi začenja razumevati ostale vzvode, ki krmilijo njegovo življenje. Odtenek ljubezenske tematike je medtem prisoten v Markovem spogledovanju s televizijsko voditeljico iz njegovega bloka, njegovi prijatelji pa so v tej smeri tako pasivni, da je največ, kar izvemo o Adijevi spolnosti, dejstvo, da je »v življenju videl več nigerskih kurcev v porničih kot pa nigerjev«, Poleg občutne kritičnosti do slovenske makrokulture nas avtor sune v svet posameznih družinskih tragedij. Markovi prijatelji so vsak zase primer člana nefunkcionalne družine, a obenem odsevajo anomalije v sistemu, ki take situacije spodbuja. V šoli čisto neuspešni Dejan je s sestro Natašo sin iz mešanega zakona, kjer se mati Sonja le še za silo drži svojega moža, nekdanjega potencialnega intelektualca Duleta, ki cele dneve v primežu alkohola preždi v lokalu Kubana. Dule se je dokončno zapil, ko se je znašel med izbrisanimi, a je med fužinskimi čefurji po Markovih besedah precej redek primerek, saj jih večino (med njimi tudi svoja starša) označi za »seljačko deco«, čemur pripiše tudi izvor prenekaterega fužinskega simptoma. Aco odrašča brez očeta, z mamo Marino, čistilko, s katero vsi pometajo, in je zato prisiljen igrati vlogo glave v družini, še preden je temu dorasel. Adnanu očitno manjka očetovska figura. Njegov oče Mirsad (prek katerega kritično spoznamo temo gastarbajterstva) je vedno odsoten, brat se je izgubil v drogah in se pogreznil v neznano, mama Samira pa Adnana obupano išče po Fužinah, da bi ga privedla domov in si ustvarila iluzijo družine, ki je že davno v globokem razsulu. Za svoja starša Marko pravi, da spadata med tisto vrsto ljudi, ki ne bi smeli imeti otrok. Skozi Markovo »pametovanje« jasno vidimo njegovo navezanost na starša in ljubezen do njiju, čeprav se vsi trije med sabo ne znajo sporazumevati. Njegova starša nikoli nista prerasla postavk, ki jih je vanju vsadilo tradicionalno konzervativno patriarhalno okolje, v katerem sta
odraščala, in Markova prednost je najverjetneje v tem, da je to uvidel. O čefurskem dojemanju medsebojnih odnosov razdre prenekatero modrost:
Ločenec je pa za čefurje enako kot najveće siroće. To, da te žena pusti, je za njih največja sramota od vseh. »Kako si joj to dozvolio? Jado jadni. Ko te učio životu?« Po mojem lahko v Bosni ločenci uveljavijo status invalida in dobivajo podporo od države. Ostavila ga žena! in Ostao bez obje ruke!, to ti je nekje ista stvar. Ko stopimo nazaj in si v celoti ogledamo ambient Vojnovićeve zgodbe, se zagledamo v grozljivo fresko razpadlih družin, drog, medsebojne ignorance in ozkomiselnega brezperspektivnega odraščanja, s katero Vojnović operira na več ravneh. Prvi je čisto osebni svet njegovih junakov. In tu ni Vojnovićeva beseda nič manj ostra kot prej, ko se je lotevala večinskih Slovencev. Spet smo soočeni z vrsto stereotipov, ki jih avtor uporablja kot rezila, s katerimi odstranjuje lupino in razgalja krvavo drobovje skupnosti. V ospredje stopi nezmožnost medsebojnega komuniciranja. Vojnovićevi liki se ne znajo pogovarjati o seksu, namesto tega se zafrkavajo. Zafrkancija je na sporedu tudi, ko Adnan ne ve, kaj bi rekel Dejanu, ki ga pestijo družinske težave. Enostavno ne ve, kaj bi mu dejal, in je zmeden. To je podedoval od svoje družine, kjer situacija ni dosti boljša. Ljudje na ulici in v blokih izvajajo univerzalnejšo verzijo nekomuniciranja, ignoranco. Na Vojnovićevih Fužinah prevladujeta vaška opravljivost in ozkomiselnost. Avtor nam plasira like, ki se niso pripravili na odhod v novo okolje, in nanj so enako nepripravljeni tudi zdaj, po tridesetih letih življenja v Sloveniji. Vojnović krivdo enakomerno potresa po gredici. Njegova kritika ni patetična. Marko nam argumentirano kaže vzroke za svet, v katerega je vpleten. Skozi njegovo navidez pozersko retoriko se toliko očitneje in pristneje svetlikajo dogodki, ki so v poulično neposrednem tonu brez vsakršnega patosa in zato še toliko bolj deležni bralčeve empatije. Tudi zafrkancija ima svojo žalostno vlogo. Najbolje jo Vojnović ponazori v končnem Markovem razpredanju o državi, ki jo opazuje skozi okno vlaka: »Bosna je država, kjer se vsi smejejo pa zajebavajo samo zato, ker če bi se zresnili, bi jih pobralo od bede, v kateri živijo.« Svojega junaka avtor spremlja na pot, kamor ga požene oče, saj se boji, da njegovega sina ne bi obtožili zaradi pretepenega Damjanovića. Mimo vlaka drsijo podobe bede, Marko se vrača v domovino svojih prednikov. Njegovemu neumornemu komentarju ne uide kaotična narava stvari v Bosni (V Bosni je največ rezervnih delov za golfa na prebi valca. Na vsakega pridejo trije auspuhi pa dva fergazera.). Spet spoznavamo deželo skozi stereotipe, ki se rojevajo z razlogom. Marko se prepriča, da je biti čefur v Sloveniji bolje, kot biti Janez v Bosni. In tako se Marko/Janez usede na železniško postajo ter premleva svoja dejanja in njihove posledice. Ugotovi, da jo je od svojih prijateljev še najbolje odnesel in da ni nič izgubljeno. Pod zarjavelim obročem kolesa, ki »glumi« košarkarski koš, spozna, da so bile njegove odločitve pravilne. Podal se je na pot odraslega življenja. Prvovrstna komika tragiko v romanu le še dopolnjuje. Naš smeh je začinjen z žalostnim podtonom. Avtor postavlja na ogled v večinskem diskurzu pozabljeni del slovenske družbe. In svet, ki ga vidimo, ni lep in ne zbuja želje po šali. Tudi Vojnovićeva šala ne omogoča pozabe. Odgovora ni, je le opažanje. Slabo je, a ni najslabše. Odgovornost je individualna. In posameznik se mora odločiti, ali bo razbil jasno površino stereotipa in se podal v človeški kaos za njim. Vojnović zbirko predsodkov raztaplja v Markovi pripovedi, kjer ima vsaka postavka v jeziku svoje jasne razloge v realnosti. V Čefurji raus pred nas postavlja svet, v katerem nimamo izbire, ali naj ga razumemo ali ne. Preveč je univerzalen, da bi si pred njim zatiskali oči. Markova argumentacija, realen kontekst in razvoj zgodbe posušijo stereotip v pasji kakec na Rusjanovem trgu. Pojem »čefur« se odkrhne kot suh list, ne zato, ker bi se mu Marko uprl, temveč zato, ker nekje v romanu izgubi svojega označenca. In ga med fužinskimi bloki za hudiča ne najde več.
Kazalo Zakaj nimam svojega fuzbal kluba Zakaj smo se zbombal po koncu finala Zakaj smo zaradi Radovana končali slavje v kibli Zakaj ob nedeljah ne vstajam iz postelje Zakaj nismo obsedeli pred blokom kot vedno Zakaj se je po vsaki dobri klopi treba malo razlaufat Zakaj več noben ne špila basketa Zakaj komunizem še ni izumrl Zakaj čefurji ne govorijo o seksu Zakaj sem nehal trenirat Zakaj smo končali na policijski postaji Zakaj je slovenska policija v pizdi Zakaj je Radovan prišel v Slovenijo Zakaj me bo kurčeva tišina izludila Zakaj ne maram biti sam Zakaj mi gre Slovenija na kurac Zakaj so komšije boljše od sosedov Zakaj imajo dilerji pse Zakaj je Kubana največja rupa na Fužinama Zakaj so racije smešne Zakaj mi je ime Marko Zakaj nisem dal kape stari čefurki Zakaj je važno, da je Damjanović čefur Zakaj je dobro, da smo imeli racijo Zakaj so gasterbajterji najgora rasa Zakaj čefurji nabijajo muziko v avtu Zakaj sva z Acotom blejala v domofone na preglovcu Zakaj je Radovan še vedno mutav Zakaj glumimo gljive Zakaj je voditeljica v trenerki čisto druga Zakaj nismo gledali tekme do konca Zakaj bo Adi ratal džanki Zakaj mi pa zdaj naenkrat paše tišina? Zakaj čefurji sedijo v zadnjih klopeh Zakaj so male čefurke največji monstrumi Zakaj čefurji ščijejo ob Ljubljanici Zakaj te noben ne jebe pet posto Zakaj se čefurji zajebavajo Zakaj smo zapalili kosovni odpad Zakaj sem šel po stotih letih spet peš na deseti štuk Zakaj se je Radovan spet zarakijal Zakaj sva se z Ranko spomnila vele Zakaj OZNA sve dozna Zakaj je Bosna totalno v kurcu Zakaj Bosna ni za čefurje Zakaj sem obsedel na železniški Urban Zorko: VODIČ PO VESTI NEKE VEČINE
