JAPODSKA JAMA – SVETIŠČE KRESNIKA Saša Iskrić Smrekar T Izvleček Leta 2009 so prvič poročali o nenavadnih petroglifih v Japodski jami, severovzhodno od Ilirske Bistrice. Katja Hrobat Virloget je v poglobljenem članku petroglife opisala in predlagala nekaj hipotez o njihovem nastanku ter avtorjih, a se je tik pred pomembnim zaključkom ustavila. Ta članek predstavlja nekaj opazovanj, novih dejstev in hipotez, da bi podkrepil bolj divji zaključek: Japodska jama je bila staroslovansko svetišče, posvečeno Kresniku, sam Kresnik pa je v jami tudi upodobljen. 1. Japodska jama Japodska jama leži približno na sredini Ilirskobistriškega fosilnega plazu, slabe tri kilometre zračne črte severovzhodno od Ilirske Bistrice. Po podatkih Elektronskega katastra jam (2013) je jama s katastrsko številko 7691 dolga 15 m in globoka 8 m, klasificirana pa je kot “spodmol, kevdrc”. Strop jame se je že pred časom udrl, zato je danes vhod vanjo približno 5x3 m velika ovalna odprtina s strmimi stenami, ostanek stropa pa prekriva južni del jame.
Slika 1: notranjost Japodske jame; pogled izpod spodmola proti severu (foto J.L.).
1
V spodnji etaži jame je s kamni in lesom obdano umetno zajetje, bodisi naravni izvir bodisi za padavinsko vodo. Hrobat Virloget (2014) navaja, da so pastirji hodili v jamo po vodo, saj naj bi bila zanesljiv izvir tudi v suši.
Slika 2: groba skica tlorisa Japodske jame. Pod spodmolom v južnem delu jame iz vzhodne stene štrli manjša skalna luska, ki jo zaključuje izbokla sigasta formacija. Na tej luski in na izboklini so vrezani petroglifi. 2. Petroglifi. Prvo poročilo o petroglifih v Japodski jami je podal Poklar (2009), prva resno študijo pa je opravila Hrobat Virloget (2014). Petroglife najdemo v dveh skupinah precej blizu skupaj (sl.2). Prvo skupino (na izboklini) predstavlja vrezana stilizirana človekolika podoba, drugo (na luski) pa več prekrižanih krogov ter različno orientiranih črt, kak meter nižje in meter proti severu. Tako luska kot izboklina sta v spodnjem delu poškodovana, po poročanju Hrobat Virogletove so poškodbe načrtne (narejene s svedrom) in nastale pred kratkim.
2
Slika 3: groba skica položaja petroglifov na vzhodni steni Japodske jame. 2.1 človekolika podoba
Slika 4a: človekolika podoba na izboklini v Japodski jami (foto K.E.G. in J.L.). Stilizirana figura je visoka 12,3 cm in široka 15,2 cm. Vrezi so globoki od 3 do 5 mm. Glava je nakazana s polkrogom, telo je pokončna črta, iz katere izhaja ena roka, ena roka ter razširjene ‘noge’. Na koncu roke so vrezani dve črti, od katerih ena roko seka.
3
Slika 4b: človekolika figura (foto J.L.). Hrobat Viroglet je figuro opisala kot metalca (krte na koncu roke so tisto, kar naj bi metal), strelca (črte na koncu roke so “lok”) ali konjenika (“noge” so telo konja, črte prek roke konjska glava). Prav tako je figuri našla nekaj vzporednic (grafiti v Val Camonici, petroglifi pred jamo Brgujčeva loza 1, kamnoseški znak na oknu kartuzije v Žičah) a se je vzdržala odločnejše umestitve in interpretacije figure, pri čemer je omenila tudi možnost, da je petroglif sodoben in da je bil vrezan zgolj za zabavo. Spodnji del kapnika je poškodovan s svedrom. Po podatkih domačinov so na spodnjem delu bili vrezani “nerazumljivi znaki, kot nekakšna pisava” (Hrobat Viroglet, ibid.). 2.2. prekrižani krogi
Slika 5a: vrezani prekrižani krogi in črte v Japodski jami (foto J.L.).
4
Prekrižani krogi in črte so vrezane v skalo nedaleč od človekolike podobe. Vidni so vsaj trije prekrižani krogi (morda jih je pet) ter številne sekajoče se črte. Po mnenju Hrobat Virogletove nekaj črt sestavlja (nedokončan) pentagram. Premer največjega kroga znaša 12,5 cm,, manjšega (levo pod njim) pa 5 cm. Vrezi so manj natančni in plitvejši (redko globlji od 1 mm) kot pri človekoliki podobi; tudi tu je spodnji del skale poškodovan.
Slika 5b: vrezani krogi in črte (foto J.L.). 3. Slovansko svetišče? Trditi, da je v Japodski jami bilo staroslovansko svetišče, je drzno, zato mora biti tudi dokazovanje – vsaj temeljev za tako hipotezo – rigorozno. V splošnem je potrebno odgovoriti na tri vprašanja: kdo bi lahko klesal v jami; zakaj ravno v tej jami; in kaj podobe ter liki sploh predstavljajo. 3.1 Kdo bi lahko klesal v jami V okolici Ilirske Bistrice in na širšem območju, kjer leži Japodska jama, so ostanki poselitev iz številnih obdobij in kultur. Mezolitske najdbe so znane iz najdišča Pod Črmukljo pri Šembijah (Brodar 1992), neolitske pa okoli Knežaka in Koritnice. Starejšo in mlajšo železno dobo zastopajo gradišča Veliki Devin, Gradišče nad Trnovim in Ahac, ter sistem zidov med Ahacem, Stražico in Gradiščem. Tam okoli najdemo tudi rimske ostaline. Za plato z ledinskim imenom Sela pa Hrobat Virogletova (2014) navaja, da naj bi tam bili še vidni sledovi stavb, ostanki (pastirskega?) naselja. Slovanskega morda? Vsi omenjeni ljudje, ki so tu bivali vsaj od mezolitika do današnjih dni, bi lahko vklesali podobe v Japodski jami, zato se lotimo procesa izločanja – in takoj pustimo ob strani igračkanja modernih pastirjev: upamo pač, da niso oni (in ikonografija vrezov nas pri tem podpira; če bi šlo za zabavo, bi pričakovali več lingamskih in joničnih podob ter vsaj kak zapis, ki bi omenjal pregovornega Jožeta in
5
njegovo Micko – kar je, mimogrede, tudi poglavitni razlog, da imamo to jamo za svetišče in ne za igrišče; ne glede na to, čigavo je). Čeprav smo začeli z omenjanjem rigoroznega dokazovanja, bo tudi naslednje izločanje bolj čustveno kot dejstveno. Človekolika podoba in vrezani krogi v Japodski jami so sicer podobni vrezom iz mezolitika in neolitika (na tiste v Val Camonici je opozorila že Hrobat Virogletova), a bi bilo pripisati avtorstvo neolitskim ljudem vseeno pretirano. Kraji, kjer najdemo mezolitske in neolitske ostaline, so od Japodske jame precej oddaljeni (najbližje je več kot 3 km zračne črte stran), nikjer v bližnji okolici jame pa ni nikakršnih sledov, ki bi pričali o kamenodobnih ljudeh. Starejša in mlajša železna doba sta v okolici jame pustili precej sledov. Obe gradišči – na Gradišču nad Trnovim in na Ahacu – sta precej obsežni, sploh prvo, najdene ostaline pa so keltske in ilirske, latènske in halštatske (ARKAS 2001 a in 2001 b). Pod obema gradiščema sta obsežni nekropoli, med Ahacem, Stražico in Gradiščem pa leži sistem zapornih zidov, verjetno iz iste dobe. Da ti zidovi niso rimski, zatrjuje Osmuk (1986), da pa so podobni liburnijskim pri Prezidu, pravita Lipovac Vrkljan in Šiljeg (2007). Prebivalce teh gradišč so imeli za avtorje petroglifov v jami tudi tisti, ki so ji dali ime po Japodih. A vseeno ti Japodi – ali katero drugo železnodobno pleme – najverjetneje niso imeli nič z rezbarijami v Japodski jami. Prej omenjeno zaporno zidovje brani dostope do gradišč z vzhoda in severa, kar pomeni, da se prebivalci niso radi podajali v divjino semkaj. Poleg tega bi utemeljeno pričakovali, da so si svoja svetišča postavili znotraj zidov ali celo v gradišču, ne pa v jami, več kot 2 km oddaljeni, ležeči na ozemlju sovragov (bodisi tistih, ki so živeli vrh Velikega Devina, bodisi bolj oddaljenih ‘Liburnov’, bodisi volkov in medvedov, ki še dandanašnji vlivajo strah v kosti obiskovalcem). Tudi ikonografski razlogi nam omogočajo, da izločimo “Japode”. Že res, da so sončna kolesa tipičen okras za to dobo in za te ljudi, a so ta, vrezana v jami, preveč okorna in preveč grobo narejena, človeški lik pa sploh ni podoben ničemur, kar nam je ostalo iz železne dobe (glej npr. Bursić 2011, Kukoć 2003, Balen–Letunić 2011 ipd.). Rimljane – kljub nekaterim njihovim stavbam, katere ostanki se najdejo na pobočjih nad Ilirsko Bistrico – lahko prav tako brez skrbi izločimo. Niti vojaške postojanke ni v bližini, da o kakšnih večjih naseljih niti ne govorimo. Japodska jama pa niti slučajno ne spominja na mitrej ali kakšno drugo rimsko jamsko svetišče. 3.1.1 Toponimi in sveta pokrajina Od starih Slovanov fizičnih ostalin v bližini Japodske jame sploh ni. Vse, kar imamo, je majhna majhna možnost, da so pastirski stanovi na ledini Sela njihovi (Hrobat Viroglet 2014). Pa vendar so Slovani pustili krepak pečat na tem področju, sledi, ki so še danes jasno vidne. Gre za imena naselij in cerkva, vrhov, dolin in vrtač, ki so neločljivo povezana z njimi ter s tistim, kar poznamo o njihovem duhovnem življenju. Številne je predstavila že Hrobat Virogletova (2014), dodajamo pa jih še nekaj.
6
Slika 6: Slovanski toponimi in ostanki obredne pokrajine na območju ilirskobistriškega fosilnega plazu in okolice: 1 Japodska jama, 2 Volčji hrib, 3 Škedenc, 4 ledina Sela, 5 Devin, 6 Mrzli dol, 7 udornica Pekel, 8 Suhi vrh, 9 Knežak, 10 Šembije in cerkev sv. Vida, 11 Ilirska Bistrica in cerkev sv. Jurija (Geopedia 2013). Volčji hrib je najverjetneje povezan z mitom o volčjem pastirju, ki se pojavlja pri praktično vseh slovanskih narodih (razen pri Čehih in Slovakih). V vlogi volčjega pastirja v povedkah nastopata volk in starec, katerih podoba se ponekod prepleta. Glede na to, da so volčjega pastirja z nastopom krščanstva zamenjali najpomembnejši svetniki in celo Jezus ter Bog, in da je povedka o volčjem pastirju povezana z obrednimi dejanji med prazniki, lahko domnevamo, da je imela ta mitična oseba pred prevlado krščanstva božansko naravo. Opis volčjega pastirja v podobi volka / starca / starega volka povsem ustreza opisu praslovanskega boga smrti in živine Velesa (Mencej 2001). Škedenc (3) je po Snoju (2009) hiperkorektni zapis besede Ščedim, ki pomeni zaščiten gozd, oz. gaj. Na to kaže tudi naselje Škedenjc, del Trsta, ki nosi italijansko ime Servola/Selvola, ta pa izhaja iz latinskega Silvanus, gozd. Zaščiteni oz. sveti gaji in gozdovi so značilni element slovanske religije in pomemben del oz. prizorišča njihovih obredij. Ledina Sela (4), kjer naj bi se našli ostanki stavb, je dobila ime prav po selišču oz. naselju, kar krepi verjetnost, da je bilo slovansko naselje prav tam. Žal arheoloških raziskav tam (še) ni bilo. Vrh Devin (5) je že Hrobat Virogletova (2014) povezala z dolino Mrzli dol (6) ter Suhim vrhom (8) v značilno topografijo Devinega skoka. Dodajmo, da je pri Mrzlem dolu tudi udornica/uvala Pekel (7), kar dela Devin skok še jasnejši.
7
Devin skok temelji na mitu Deve, žene (ali hčere) sončnega oz nebesnega boga (Peruna), ki jo ugrabi htonski bog (Veles) in jo odpelje na svojo goro (v “grad” ali “jamo”). Deva se reši ujetništva tako, da skoči v prepad oz. globoko dolino, nato pa se s Perunom spet združi na njegovi gori (Šmitek 2004). Šmitek (tudi Pleterski 2014) identificira Devo z Mokoš, slovansko boginjo zemlje in plodnosti in vidi v topografiji Devinega skoka slovanski trikotnik bogov Mokoš – Perun – Veles. V našem primeru je bivališče htonskega Velesa vrh Devin, dolina, v katero se vrže Deva, Mrzli dol oz. Pekel, Perunovo bivališče pa Suhi vrh, ki je ime pridobil iz slovanskega mita o orlu (Perunu), ki pristane na vrhu svetega suhega drevesa (Katičić 2008). Topografska situacija popolnoma ustreza Peiskerjevi shemi (Peisker 1928); glej sliko 7, spodaj. Knežak (9) izhaja iz slovanske besede knez. Morda je na tem mestu bilo večje selišče, lokalno slovansko središče. Šembije (10) so ime dobile po svetem Vidu (Snoj 2009), je pa tudi možnost, da je ime povezano s slovanskim mitičnim bitjem Šembija oz. Šembilja, ki je nekakšna čarovnica, hudiču podoben stvor, poznan v Vipavski dolini, na Krasu in v Brkinih. Šembija dirja po starih (“rimskih”) cestah, v katerih pušča odtise kopit (Hrobat 2004, Čok 2012). Poleg tega je sveti Vid, zavetnik vasi (v njej je njegova cerkev iz poznega srednjega veka) tisti svetnik, ki je ob nastopu krščanstva prekril slovanskega Svetovita (Šmitek 2004). Začetki Ilirske Bistrice (11) segajo v zgodnje 15. stoletje, a jo vseeno omenjamo – tudi zaradi cerkve svetega Jurija, svetnika, ki je prekril kar nekaj slovanskih bogov in božanstev (Jarilo) in ki je vstopil v bitko med Perunom in Velesom na mesto Peruna (Velesa pa je zamenjal strašni zmaj).
Slika 7: levo topografija Devinega skoka dobre 3 km vzhodno od Japodske jame; desno Peiskerjeva shema Devinega skoka.
8
3.2. Zakaj ravno Japodska jama Japodska jama leži približno na sredini orjaškega Ilirskobistriškega fosilnega plazu, 5 km širokega in 6 km dolgega, ki se je sprožil na koncu pliocena ali v začetku kvartarja. Plaz je zdrsel z morfološko dvignjenega narivnega čela Zunanjedinarskega narivnega pasu v hitro ugrezajoči Ilirskobistriški bazen (kar je že samo na sebi izjemno zanimivo; plaz je daleč največji v Sloveniji in pomemben tudi v slvetovnem merilu!). Sestavljajo ga mezozojski karbonati, ob njegovem jugovzhodnem robu pa tudi paleocenski apnenec (Placer in Jamšek 2011). Ta plaz je vplival tudi na razsežnosti ter morfologijo kraških jam na tem področju. Jame zunaj območja plazu so globlje (dosegajo preko 50 m globine) in imajo obliko brezen (stopnjasta in poševna brezna), jame na področju plazu ter na njegovem južnem in zahodnem robu pa ne presegajo 17 metrov globine, od 11 jam pa je samo ena klasficirana kot brezno (e–kataster jam 2013). Vse jame na robu plazu ležijo čisto blizu gradiščem na Gradišču in Ahacu, a v nobeni od njih ni rezbarij. Poleg Japodske jame na osrednjem območju plazu najdemo še tri jame, od katerih sta dve – Škrilja 1 ter Škrilja 2 – izjemno podobni Japodski jami po morfologiji, dolžini in globini. Omenjeni jami ležita 1,3 oz. 1,7 km VJV od Japodske, tik pod platojem Sela, kjer bi lahko bilo selišče. A ne v prvi ne v drugi petroglifov ne najdemo. Japodska jama naj bi bila domačinom znana kot izvir, zanesljiv vir vode celo v največji suši. Umetno zajetje iz kamna in lesa načeloma potrjuje dejstvo, da so v jami hranili vodo, ni pa jasno, ali gre za izvir (verjetno ne) ali za zajetje padavinske vode. Poleg tega je bila jama konec junija 2015 popolnoma suha. Glede priročnosti jame – tudi če je bila vir vode za pastirje – vzbuja dvom tudi dejstvo, da je pičlih 200 m zahodno od nje obzidan, resen izvir Trnovski studenec. Da so Japodsko jamo avtorji petroglifov izbrali za svoje platno zaradi vode, tako ni preveč verjetno. 3.2.1 Astronomski razlogi? Kar dela Japodsko jamo res zanimivo, pa so astronomske posebnosti, povezane z okoliškimi vrhovi, izbranimi stranmi neba in soncem. Hrib Škedenc s svojim svetim gajem leži točno na vzhodu, Stražica pa točno na zahodu, gledano od jame. Ob enakonočjih sonce torej vzhaja in zahaja prav za tema vrhovoma. Naravnost proti jugu se pne stožčasti Ahac in označuje poldne. A še bolj zanimiva sta vrhova, ki ležita severozahodno in jugozahodno od jame. Sleme, vrh v grebenu Klobuka, leži praktično točno na liniji sončnega zahoda ob poletnem solsticiju (azimut sončnega zahoda je takrat 302.53°, azimut Slemena pa 300°). Na liniji sočnega zahoda ob zimskem solsticiju pa leži Volčji hrib (sončnega zahoda je takrat 239.16°, azimut Volčjega hriba pa 235°). Človek, ki bi stal pred Japodsko jamo, bi na solsticijsko pozno popoldne lahko opazoval, kako sonce zahaja točno za Sleme oz. Volčji hrib (slika 8).
9
Slika 8: azimuta sončnega zahoda on poletnem in zimskem solsticiju, gledano izpred Japodske jame. Označena sta Sleme in Volčji hrib. Japodsko jamo smo obiskali 20. junija 2015, dan pred poletnim solsticijem. Ob 18:45, dve uri pred sončnim zahodom, je nenenadoma v jamo posvetil sončni žarek in padel na vzhodno steno, slab meter nad vrezanimi krogi in kak meter bolj levo (severno). Žal nas je očaranost nad prizorom toliko zamotila, da smo uspeli narediti le eno fotografijo žarka – z mobilnikom. Fotografija je, jasno, slaba.
Slika 9: desno fotografija sončnega žarka na steni Japodske jame; desno groba skica lokacije žarka glede na petroglife.
10
Ta sončni žarek se najbolj približa petroglifom prav na poletni solsticij, ko je sonce najbolj severno. Razdalja med žarkom in prekrižanimi krogi na steni takrat znaša manj kot 75 cm. Ob zimskem solsticiju je sonce toliko južneje, da pade žarek na steno več kot tri metre bolj severno in sploh ne prodre v del jame, ki je še prekrit s stropom.
Slika 10: groba skica tlorisa Japodske jame z vrisanim sončnim žarkom ob času zahoda na poletni in zimski solsticij. Seveda jam ni moč prilagajati tako, da bi sonce ob izbranih datumih zahajalo za izrazitimi vrhovi ali na tako dramatičen način svetilo v temo jame. Vendar pa taka ujemanja, kot jih vidimo pri Japodski jami, igrajo ključno vlogo pri izboru jame za obredni prostor. Tudi verjetnost, da so petroglifi Japodske jame povezani prav s soncem, je zato kar precejšnja. Pa so Slovani plesali po jamah? 4. Jame kot obredni prostori Slovanov V jugozahodni Sloveniji sta dve jami, za katere vemo, da sta bili prizorišči slovanskih obredov. Gre za vhodni del jame Trhlovce pri Lokvah ter za spodmol Mala Triglavca pri Divači. Mala Triglavca je od Japodske jame malo manjša, sicer pa ji je izjemno podobna. Gre za 5 m dolg in 2 m globok spodmol s sigasto formacijo na koncu. Le–ta je bila središče slovanskega obreda plodnosti, ki se je ohranil še daleč tja v 19. stoletje (Čok 2010). V jami sicer najdemo sledove ljudi od mezolitika naprej (Turk 2010).
11
Sigasto formacijo sestavlja stalaktit ter stalagmit pod njim. V vrh stalagmita je vklesana ponvica, v kateri se je zbirala voda, ki je kapljala s stalaktita. Placer (2010) v stalaktitu vidi penis, v stalagmitu z vdolbino pa vulvo; obredje plodnosti, ki ga opisuje Čok (2010) to absolutno potrjuje. Obe sigasti tvorbi sta simbola dveh mitoloških bitij, ženske Deve (oz. Devače) in moškega Devača (Placer 2010). Pleterski (2014) pravi, da je Devač falična oblika strele, Peruna, Deva pa je podoba boginje Mokoš. V jami Trhlovca pri Lokvah so se odvijali obredi napovedovanja dežja ter napovedovanja letine (Čok in Placer 2011). Pred Trhlovco najdemo dve skupini s po tremi večjimi kamni, kar kaže na to, da je tudi Trhlovca (lokalno Terglouca) povezana s slovanskim Triglavom. Slovani torej so plesali v jamah. 6. Nekaj vmesnih sklepov Japodska jama je bila sveta. Vrezi na stenah in v sigi niso nastali po naključju ali zaradi zabave. Položaj jame in igra sončnih žarkov sta pri določanju jame za obredni prostor igrala ključno vlogo. V okolici Japodske jame je vse polno sledi starih Slovanov. Ostanki obredne pokrajine, sveti gaji, prežitki zgodb o Volčjem pastirju, Šembijah, o Devi, Perunu in Velesu so jasno vidni in pričajo o pomenu, ki ga je ta del sveta imel zanje. Vemo, da so Slovani izbirali jame za svoja svetišča in da so v njih izvajali svoje obrede. Podobnost med sigasto tvorbo Deva in Devač, središčem rituala plodnosti v Mali Triglavci, ter kapnikom z vrezano človekoliko podobo v Japodski jami je naravnost izjemna. V Japodski jami sicer manjka Deva/Mokoš, ostaja pa Devač/Perun. Trikotnik slovanskih bogov Peruna, Mokoš in Velesa najdemo tudi v topografiji Devinega skoka nedaleč od Japodske jame. Perun – iz protoslovanskega per’, udarjati, torej Tisti–ki–udarja – je znan kot nebesni bog, bog strele in groma. Mokoš, njegova partnerica, je boginja plodnosti in zaščitnica zemlje. Veles, temni Perunov nasprotnik, je bog smrti in živine. Mit, ki povezuje vse tri, govori o cikličnem ponavljanju letnih časov, o plodnosti, žetvi in zemlji: Mokoš ugrabi Veles in jo odpelje v podzemlje (pozna jesen); Perun se spusti za njim in se z Velesom stepe (zima, zimski solsticij); Perun jasno zmaga, se poroči z Mokoš (poletni solsticij) in oba prineseta plodno jesen. Šmitek (2004) pravi, da “Perun” ni toliko ime boga kot ime njegove funkcije (udarjalec, metalec strele). Seveda se lahko ime funkcije odrazi v imenu boga (tako baltski Perkunas in (vzhodno) slovanski Perun), Šmitek pa zatrjuje, da so na področju Slovenije temu bogu (najvišjemu, sončnemu, nebesnemu) rekli Kresnik – po kresu, poletnem solsticiju – in tako poudarili njegovo povezanost s soncem. S soncem pa so povezana tudi druga slovanska božanstva, Jarilo (ki naj bi bil Perunov oz. Kresnikov sin, pomladno sonce), Božič (zimsko sonce), pa Svarog in Svarožič (če sta sploh obstajala) ter Svetovit. So bila ta božanstva sploh različna, ali gre za enega (Peruna) z veliko imeni? Pleterski
12
(2014) vidi Peruna kot del Triglava – specializirani Perun meče strelo, za vladanje nad vesoljem pa potrebuje tri glave – skupaj z Mokoš in Velesom. Vrnimo se k astronomiji. Če še enkrat pogledamo sliko 8, ki kaže smer sončnega zahoda ob poletnem solsticiju, vidimo, da ta črta vodi do Šembij. Sredi Šembij pa stoji cerkev svetega Vida, svetnika, ki je prekril slovanskega Svetovita. Sv. Vid pa goduje 15. junija, praktično na poletni solsticij; ko v Japodsko jamo pade sončni žarek in obsije petroglife. So ljudje poznali Japodsko jamo in zato postavili cerkev pravega svetnika na pravo mesto? Podobno je z linijo sončnega zahoda ob zimskem solsticiju. Na tej črti leži cerkev svetega Jurija v Ilirski Bistrici. Spet, današnja cerkev je iz leta 1720 in pred 16. stoletjem verjetno tam ni bilo ničesar. A ne pozabimo, da so obredi v Mali Triglavci izpričani še leta 1820 (Čok 2010) – so ljudje zimski boj Peruna in Velesa samo zamenjali z bojem sv. Jurija in zmaja? Zimski solsticij je točka, na kateri Perun – Kresnik – zmaga, dnevi se daljšajo, pomlad prihaja in z njo Mokoš. Vse bolj je očitno, da je Japodska jama slovanski obredni prostor, povezan s soncem in s ciklom letnih časov – ter le deloma s plodnostjo, ki je imela glavno vlogo v Mali Triglavci. Za čvrstejši zaključek pa si moramo ogledati še petroglife same. 7. Kaj je narisano v Japodski jami?
Slika 11: petroglifi Japodske jame; levo prekrižani krogi, desno človekolika figura (foto J.L. (levo) in K.E.G (desno)) Petroglifi niso bili vrezani ob istem času ali z isto roko, saj so prekrižani krogi in črte precej bolj okorni, vrezi pa so plitvejši kot pri figuri, ki je narejena odločno in samozavestno. Vprašanje, katere so naredili prej, ostaja; morda dejstvo, da se sončni žarek bolj približa krogom, kaže na to, da so le–ti bili vrezani najprej, še obotavljaje, s poskusi in napakami.
13
7.1 Krogi: sončna kolesa, letni časi, preplet 3 in 4? Krog, s štirimi črtami razdeljen na osem delov – kolo z osmimi naperami – je starodaven simbol. Pri Slovanih se pojavlja kot sončno kolo, povezano s Kresnikom/Perunom (Kropej 1998), Dajbogom (Hrobat Virloget 2014), in Svetovidom (simbol najdemo na Zbruškem idolu). Pleterski vidi v takem krogu ploskovni ideogram, ki ponazarja preplet števil 3 in 4, preplet plodnosti in neplodnosti, in ki kaže tako na Troglava (Perun–Mokoš–Veles) kot na štiri podobe na Zbruškem idolu, na plodni in neplodni par “zgornjega sveta” (Pleterski 2015). Krogi v Japodski jami so torej tako podobe sonca kot podobe menjavanja letnih časov, simboli cikličnosti časa, simboli plodnosti (poletje), ki se umika neplodnosti (zima), da se spet vrne. Krogi predstavljajo sonce in hkrati pripovedujejo temeljni slovanski mit. 7.2 Človekolika figura: Perun oziroma Kresnik? Možnost, da bi figura bila strelec ali konjenik (Hrobat Virloget 2014) lahko zavrnemo že s podrobnim pregledom: “lok” ni podoben loku (predvsem je premajhen), črta, ki naj bi povezovala “konjevo glavo” s trupom pa ni vrezana, temveč je naravna razpoka v podlagi (glej 2.). Vrezi, ki sekajo roko podobe, spominjajo na črko Y in jih brez težav identificiramo kot strelo. Človekolika figura je torej upodobljena v trenutku, ko bo strelo vrgla, pokrčenih nog in iztegnjene roke. Metalec strele pa je seveda Perun. Podoba je v jami, zato lahko pomislimo, da je upodobljen sredi podzemskega boja s svojim največjim – in večnim – nasprotnikom, Velesom. Ker je figura vrezana na izbočenem delu stene, ki je izjemno podobna Devaču, kapniku iz Male Triglavce, lahko figuro identificiramo tudi kot Devača, torej falično (plodnostno) podobo Peruna oziroma Kresnika. Pri tem pa ne moremo mimo simbolov sonca in orientacije jame: Perun je tako upodobljen (tudi) kot (poletno) sonce samo, kot Kresnik. 8. Sklep Japodska jama nad Ilirsko Bistrico je izjemna redkost: slovansko svetišče v jami, posvečeno soncu in Perunu / Kresniku, kjer so opravljali obrede kulta sonca, menjavanja letnih časov in plodnosti, podobe v njem pa pripovedujejo temeljni slovanski mit o večnem vračanju in božjem trikotniku, o Perunu, Velesu in Mokoš. Obisk jame je izjemno doživetje; trenutek, ko sredi poletja žarek sonca posveti globoko v jamo, čisto zraven vrezanih simbolov, pa je praktično neopisljiv. Arheološke raziskave v sami jami in bližnji okolici, ter na ledini Sela, bi bile nadvse primerne, saj lahko predstavljene hipoteze in teorije pretvorijo v dejstva.
14
In ker častitljivi Japodi niso imeli s to jamo ničesar, je tu predlog za preimenovanje: naj spodmol oziroma kevdrc s katarstrsko številko 7691 raje nosi ime, ki mu zares pritiče. Kresnikova jama. 9. Viri Dokumentom, ki so objavljeni na spletu, smo dodali spletne povezave. ARKAS, 2004 a: Arheološki kataster Slovenije, http://arkas.zrc–sazu.si/index.php?kaj=viewNajdisce.poglej&id=050605.01 (15 julij 2015) ARKAS, 2004 b: Arheološki kataster Slovenije, http://arkas.zrc–sazu.si/index.php?kaj=viewNajdisce.poglej&id=050606.01 (15 julij 2015) Balen–Letunić, Dubravka, 2011: Two Liburnian fibulae from Trošenj–grad , Contributions of Institute of Archaeology in Zagreb 27, str. 135–144 Bursić, Zdenko, 2011: Izbor iz liburnskog nakita , Contributions of Institute of Archaeology in Zagreb 27, str. 241–248 Čok, Boris, 2010: Opis poganskega obreda v spodmolu Triglavca , Studia mythologica Slavica 13, str. 309–312 Čok, Boris and Placer, Ladislav, 2011: Trhlovca = lokavska Triglavca , Studia mythologica Slavica 14, str. 371–378 Čok, Boris, 2012: V siju mesečine , Studia Mythologica Slavica – Supplementa 5, Založba ZRC, Ljubljana, 184 str. E–kataster jam, 2013: http://www.katasterjam.si/ (15 julij 2015) Geopedia, interaktivni spletni atlas in zemljevid Slovenije, 2013, http://www.geopedia.si (15 julij 2015) Hrobat, Katja, 2005: Šembilja na rimskih cestah. O mitološkem prežitku in arheološkem indikatorju na Krasu in v Brkinih , Annales. Series historia et sociologia 15/2, str. 263–274 Hrobat Virloget, Katja, 2014: Petroglifi iz Jame v bližini Trnovskega studenca nad Ilirsko Bistrico na Snežniški planoti , Studia Mythologica Slavica 17, str. 155–172 Kropej, Monika, 1998: The Horse as a Cosmological Creature in the Slovene Mythopoetic Heritage , Studia Mythologica Slavica 1, str. 153–167 Kukoć, Sineva, 2003: Ptica i konj u solarnoj dinamici svijeta , Opuscula archaeologica 27, str. 243–250 Lipovac Vrkljan, Goranka and Šiljeg, Bartul. 2007: Istraživanja Liburnskoga obrambenog sustava u Prezidu 2006/Research of the Liburnian defence system in Prezid 2006 , Annales Instituti Archaeologici 3, str. 79–82 Katičić, Radoslav, 2008: Božanski boj. Tragovima svetih pjesama naše pretkršćanske starine . Ibis grafika, Zagreb, Mošćenička Draga, 378 str. Mencej, Mirjam, 2001, Volčji pastir v kontekstu dosedanjih raziskav na področju slovanske mitologije , Studia Mythologica Slavica 4, str. 159–188 Osmuk, Nada, 1986: Zaporni zid Ahac–Stražica, Varstvo spomenikov 28, str. 281–282 Ovsec, Damijan J, 1991: Slovanska mitologija in verovanje , Domus, Ljubljana, 538 str. Peisker, Jan, 1928: Koje su vjere bili stari Sloveni prije krštenja? Starohrvatska prosvjeta N.S. 2, str. 55–86
15
Placer, Ladislav, 2010: Triglavca, kraj češčenja plodnosti. Poizkus etimologije Divače . Studia mythologica Slavica 13, str. 313–323 Placer, Ladislav and Jamšek, Petra, 2011: Ilirskobistriški fosilni plaz – mesto na plazu/The Ilirska Bistrica fossil landslide – The town on the landslide, Geologija 54/2, str. 223–228 Pleterski, Andrej, 2014: Kulturni genom: Prostor in njegovi ideogrami mitične zgodbe . Studia Mythologica Slavica – Supplementa 10, Založba ZRC, Ljubljana, 408 str. Pleterski, Andrej, 2015: Preplet 3 in 4, preloška Beli Križ in Triglavca ter Zbruški idol, v Nesnovna krajina Krasa , ur. Katja Hrobat Virloget in Petra Kavrečič, Založba Univerze na Primorskem, Koper, str. 21–33 Poklar, Franc, 2009: Motiv na spominskem kovancu za 10 let EMU – 2009, Numizmatični list. Glasilo Primorskega numizmatičnega društva s filatelistično sekcijo Ilirska Bistrica 18, str. 4–5 Snoj, Marko, 2009: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen , Založba Modrijan in Založba ZRC, Ljubljana, 610 str. Šmitek, Zmago, 2004: Mitološko izročilo Slovencev , Študentska založba, Ljubljana, 428 str. Turk, Ivan (ed.), 2004: Viktorjev spodmol in Mala Triglavca. Prispevki k poznavanju mezolitskega obdobja v Sloveniji , Opera Instituti Archaeologici Sloveniae, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Založba ZRC, Ljubljana, 247 str. 10. Zahvale Hvala G.I. za merilno opremo, S.R. za pomoč pri iskanju jame ter za domiseln način vstopa vanjo, ter K.E.G, J.L, in S.W. za fotografije in za res lep izlet. Ter seveda Katji Hrobat Virloget, ki je petroglife prva opisala in interpretirala.
16
