Gradivo Za Predavatelje

GRADIVO ZA PREDAVATELJE NA TEČAJIH USPOSABLJANJA ZA UČITELJA ALPSKEGA SMUČANJA 2

Ljubljana, oktober 2013

PRIPRAVILI: Člani izobraževalne vrste 2013/14 s sodelavci

Smučarska zveza Slovenije, ZUTS Slovenije, Podutiška cesta 146, 1000 Ljubljana 1

TEHNIKA IN METODIKA ALPSKEGA SMUČANJA TEHNIKA ALPSKEGA SMUČANJA Športna tehnika je idealen model nekega gibanja, ki ga določajo biomehanske zakonitosti. Gre za racionalnost izvedbe v prostoru, času in z vidika silovitosti. RAZMERJE: NAKLONINA-HITROST-GIBANJE Vsaka optimalna izvedba na določeni naklonini in v ustrezni hitrosti zahteva temu primerno gibanje. Pri alpskem smučanju poznamo dva načina gibanja pri spremembah smeri, ki sta odvisna predvsem od naklonine in hitrosti smučanja. VERTIKALNO GIBANJE Pri vertikalnem gibanju gre za gibanje v skočnem, kolenskem in kolčnem sklepu GOR – DOL. Takšno gibanje prevladuje pri počasnejših smučarskih storitvah, saj omogoča optimalno in lažjo spremembo smeri oz. vrtenje smuči v 1. fazi zavoja. Položaji bokov imajo relativno veliko amplitudo gibanja v vertikalni liniji - višina teh se glede na razdaljo od smuči precej spreminja. LATERALNO GIBANJE Pri lateralnem gibanju gre za gibanje v skočnem, kolenskem in kolčnem sklepu V STRAN. Lateralno gibanje se pojavlja pri hitrejših smučarskih storitvah. Omogoča optimalno spremembo smeri na relativno strmejših terenih. Faza izhoda in vhoda v zavoj se združita v eno akcijo, kot posledica izkoriščanja napetosti smuči na koncu zavoja. To napetost izkoristimo, ko smuči popustimo in jih spravimo čim hitreje v nov zavoj s pomočjo pritegovanja kolen in čim dlje od telesa z minimalnim vertikalnim gibanjem težišča. Položaji bokov imajo relativno majhno amplitudo gibanja v vertikalni liniji med vodenjem zavojavišina teh se glede na razdaljo od smuči bistveno ne spreminja, razen med razbremenitvijo SMUČARSKI ODKLON Pomeni postavitev smučarja v zavoju na način, ki omogoča nenehno vzpostavljanje ravnotežja (uravnoteženega položaja) in izkoriščanje nastalih sil. Je edina možna pot k pravilnemu vodenju smuči skozi zavoj po robnikih. Odklon je kombinacija nagiba in zasuka telesa v zavoju. NAGIB - pomeni aktivno upiranje centrifugalni sili (nagib gležnjev, kolen in bokov v stran). ZASUK (sledenje ramenske osi)- pomeni potisk kolčne in ramenske osi v smer smučanja. Odklon je odvisen od: -naklonine: večja naklonina-večji odklon, -hitrosti: večja hitrost-večji odklon, 2

-radija zavoja: manjši radij-večji odklon. OBREMENITEV – RAZBREMENITEV - ODRIV Razbremenitev pomeni fazo zmanjšanega pritiska na podlago. Je pomemben element smučarske tehnike in predstavlja pogoj za prehod v nov zavoj. Pojavlja se: -

na koncu pospešenega gibanja težišča smučarja po vertikali navzgor (dviganje iz nižjega v višji položaj),

-

na začetku pospešenega gibanja težišča smučarja po vertikali navzdol (spuščanje iz višjega v nižji položaj).

Razbremenitev predstavlja najugodnejši trenutek za spremembo smeri smučanja. Obremenitev je faza povečanega pritiska na podlago in se pojavlja: -

na začetku pospešenega gibanja težišča smučarja po vertikali navzgor (odriv) in

-

pri potisku kolen proti centru zavoja.

Obremenitev smučar izkorišča za vodenje smuči v zavoju in za ustvarjanje impulza za odriv v zavoj, ki je potreben pri nekaterih smučarskih tehnikah. Razbremenjevanje in obremenjevanje smuči je potrebno obravnavati kot dinamičen in medsebojno povezan proces. Eden brez drugega ne obstajata in s hitrostjo predstavljata pogoj za izvedbo zavoja. Pri razbremenitvi govorimo o hitrem prehodu iz enega v drug položaj, pri katerem smučar energično zmanjša pritisk na smuči. Da bi se pri učenju na snegu izognili pretirani razlagi, oba pojma, odriv in razbremenitev, običajno združimo v besedi odriv v zavoj! TEMELJNE ZNAČILNOSTI SODOBNE SMUČARSKE TEHNIKE RAZKLENJEN POLOŽAJ SMUČI Gre za postavitev smuči v širini bokov, kar daje smučarju boljšo oporo in večjo stabilnost pri izpeljavi zavoja in mu omogoča večji nagib kolen v stran, kar pomeni, da smučar v razklenjenem položaju z neodvisnim delom nog najlažje premaguje nastajajoče sile, ki se pojavljajo v zavoju pri večji hitrosti. Razklenjen položaj smuči prihaja do izraza tako pri prvih korakih na snegu kot tudi pri vrhunskih in tekmovalnih oblikah smučanja, pri katerih vadi smučar zavoj s potiskom obeh kolen, tudi notranjega, v zavoj. Omogoča mu optimalen nagib obeh smuči na robnike. Razklenjen položaj omogoča najbolj optimalno vzpostavljanje uravnoteženega položaja in kontrolo težišča telesa.

3

TEŽIŠČE TELESA Vsa telesa imajo svoje težišče oziroma ravnotežno točko telesa v prostoru. Ta točka je obenem izhodišče gravitacijski sili, ki telo po navidezni liniji vleče proti središču zemeljske krogle. Težišče telesa ni nujno, da je v telesu samem. O tem odloča oblika telesa oziroma njegov položaj. URAVNOTEŽENI POLOŽAJ Pri pravilno uravnoteženem položaju delujejo sile skozi težišče telesa in stopala. Slednje je še zlasti pomembno, saj nam predstavlja osnovno izhodišče vsega nadaljnjega učenja. Ko sile delujejo skozi težišče telesa in stopala je smučka izkoriščena po vsej njeni funkcionalni dolžini. Ker se dolžine smuči ob večjem stranskem loku krajšajo, je medsebojna zveza položaj telesa-ravnotežje še odločilnejša. SLEDENJE RAMENSKE OSI Res je, da se zavoj začne z nagibanjem gležnjev, poudariti pa moramo, da je zelo pomemben del vstopa v zavoj uvodni zasuk ramenske osi oziroma anticipacija. Uvodni zasuk ramen v fazi odriva pomaga in omogoča optimalen prenos smuči v nov zavoj. Na tak način smučar pravzaprav nakaže smer vodenja smuči, pomembno pa je, da v zavoju ne pride do nagibanja ramenske osi v zavoj (posledica spuščanja notranje roke) ter prevelike rotacije (vrtenje ramenske osi čez smer smučanja). Sledenje telesa pomeni zaporedje gibanja delov telesa smučarja. Zavoj se začne z nagibanjem gležnjev in predčasnim zasukom ramenske osi smeri zavoja. Pri sledenju telesa gre za sledenje ramenske in kolčne osi gibanju težišču telesa smučarja. (Pri daljših zavojih se ramenska os pričenja med vodenjem zavoja zaustavljati v smeri smuči, ker se smučar že pripravlja na uvodni zasuk; pri krajših zavojih pa ramenska os sledi vpadnici;) NAGIB OBEH KOLEN V ZAVOJ Vsak smučarski zavoj se praviloma začne z t.i. anticipacijo in sočasnim nagibanjem gležnjev. Pravilnemu gibanju gležnjev nastavek smuči na robnike omogoča krožno gibanje kolen v smeri naprej in navznoter. Pri smučanju gre za t.i. neodvisno delo nog, ki je pomembno zlasti pri velikih hitrostih in obremenitvah, ko velik del teže v zavoju prevzame tudi notranja noga. Danes je po raziskavah razmerje razporeditve teže na zunanjo in notranjo smučko okrog 60:40 odstotkov, v ekstremnih primerih pa predvsem tik pred začetkom novega zavoja lahko zgornja/notranja noga obremenjena celo bolj kot spodnja/zunanja. POLOŽAJ BOKOV NAD SMUČMI Ustrezno visok položaj bokov je pomemben predpogoj za dober začetek zavoja. Če zagovarjamo način smučanja, pri katerem je obremenitev obeh smuči enakomernejša, mora v zavoju biti položaj smučarja takšen, da njegov notranji bok ne uhaja v zavoj. To pomeni, da mora kolčna os smučarja v zavoju biti dovolj visoko nad smučmi (zunanji bok potisnjen nekoliko naprej), ne pa biti obrnjena v odklon ( notranji bok potisnjen v zavoj). Smučki morata biti čim bolj poravnani (vzporedni), tako da notranja smučka ne prihaja v položaj krmarice.

4

SPREMEMBA SMERI SMUČANJA PRI NIŽJI HITROSTI… Zahteva večjo amplitudo gibanja dol-gor, večja hitrost pa zahteva nižji položaj telesa in minimalno gibanje dol-gor oziroma zahteva poudarjeno stransko gibanje. VBOD PALICE Vbod palice je izveden ob odrivu, kar naše gibanje poveže v celoto (ni prekinjeno). Pri večji hitrosti pa je vbod palice zaradi varnosti samo nakazan in je izvršen v bolj iztegnjenem položaju. Palico vbadamo med krivino smučke in čevljem, nekoliko stran, tako da se prek palice oziroma roke prenaša mehanska sila v telo in smer novega zavoja. To je šolska izvedba vboda palice. KOT ZANIMIVOST: Tekmovalci vbadajo palico bistveno bolj proti sredini smuči oz. ob smučarskem čevlju, saj so njihovi nagibi smuči in odkloni bistveno izrazitejši. NAČINI VODENJA SMUČI IN KONTROLA HITROSTI ZAREZNO Z NAGIBANJEM Smuči vodimo izključno po robnikih s postopnim nagibanjem gležnjev, ter nato kolen in bokov v stran skozi zavoj brez oddrsavanja. Za nami ostaneta dve tanki sledi v snegu (tirnici). KOMBINIRAN NAČIN (VRTENJE+NAGIBANJE) Smučar po oz. med razbremenitvijo zavrti smuči v stopalih v vpadnico. Nato nadaljuje vodenje smuči z nagibanjem gležnjev, kolen naprej in bokov v stran po robniku. Z ODDRSAVANJEM Gre za nepravilen način vodenja smuči, saj smuči na koncu zavoja nekontrolirano oddrsnejo. Vzrok je največkrat nepravilen položaj zgornjega dela telesa ter tudi neprilagojena hitrost oziroma pretežek teren glede na lastno smučarsko znanje. KONTROLA HITROSTI Hitrost kontroliramo na dva načina: - z zapiranjem oziroma zaključevanjem zavojev pri smučanju izključno samo po robnikih, - s smučanjem na kombiniran način, kadar zaradi prezahtevnih pogojev izpeljava izključno po robnikih ni več mogoča. Kontrola hitrosti vodenja zavojev je pogojena z: - znanjem in sposobnostjo smučarja (hitrostna bariera sposobnosti še kontroliranja hitrosti), - zahtevnostjo terena, - opremo (oblika in kvaliteta smuči).

5

METODIKA METODIČNA SHEMA NACIONALNE ŠOLE SMUČANJA

6

Cilj vsakega procesa učenja je usmerjen navzgor – vadečega naučiti smučati, medtem ko se lahko pot do znanja glede na različne izkušnje, poglede, pristope in še kaj zelo razlikuje. Metodična pot nacionalne šole smučanja je le okvir, katerega se je potrebno držati le v posameznih točkah, saj ima vsak učitelj smučanja glede na izkušnje svoje metode in poti učenja do cilja. Zato se moramo zavedati, da je delo učitelja smučanja velika odgovornost. Izbira (najučinkovitejše) poti učenja je odvisna predvsem od izkušenj in znanja učitelja. Pri tem poleg njegovih drugih kvalitet ne igra vodilne vloge le njegovo pedagoško znanje in obvladanje tehnike smučanja, temveč mora biti v prvi vrsti sposoben čim bolj objektivno oceniti vse pogoje in možnosti za napredovanje vsakega posameznika. Na podlagi prikazanega smučanja mora učitelj pri vsakem subjektu zaznati in ugotoviti najpomembnejše razlike med prikazano in ciljno izvedbo gibanja. Glede na analizo razlik in pomanjkljivosti mora izmed množice korekcijskih vaj izbrati najučinkovitejše, ki bodo učencu glede na njegovo znanje in sposobnosti omogočale najhitrejše približanje želeni izvedbi. Tako poznamo TRI poti učenja: Konvencionalno pot učenja Kombinirano pot učenja Direktno pot učenja METODIČNI NASVETI - Vadbo pričenjamo primerno ogreti (sklop gimnastičnih vaj za ogrevanje). - Pravilno izbran teren je osnova pravilne, uspešne in varne vadbe. - Vsaka demonstracija, poskus ali vaja ima smisel in tvori celoto, če ima svoj začetek, izvedbo in konec. - Vsako nalogo, ki jo je možno narediti v obe smeri, vadimo enako v obe smeri. - Izjemoma demonstriramo in vadimo v nižji hitrosti (kadar želimo dodatno poudariti ali razjasniti posamezne detajle). - Izraz LEVO - DESNO uporabljamo na ravnini ali pri smučanju po vpadnici, ZGORNJE - SPODNJE pri smučanju poševno po bregu, NOTRANJE - ZUNANJE pa v zavoju. - Menjamo mesto opazovanja: od spodaj ali zgoraj - kadar želimo ugotoviti pravilnost izvedb leve in desne strani, od strani - kadar želimo ugotoviti pravilnost položaja smučarja glede na naklonino. - SMUČANJE učimo s smučanjem ne s statičnimi vajami. Uporabljamo načine vadbe in vaje, ki same vzpodbujajo h končni hitrosti, ritmu dinamiki,...in ne delujejo zavirajoče. - Vadbo tehnike naj stalno spremlja VADBA HITROSTI. - Vadimo po načelu "od lažjega k težjemu" oziroma "od znanega k neznanemu". - Ne prehitevajmo v zastavljanju ciljev. 7

ZNAČILNOSTI SODOBNEGA ALPSKEGA SMUČANJA PRAVOČASNOST – Sposobnost izvedbe neke storitve v natančno določenem trenutku, ki je ali optimalen ali edino mogoč. Primer: (vbod palice v pravem trenutku, ob koncu odriva) NATANČNOST – Sposobnost izvedbe smučarske storitve tako, da je čimbolj prilagojena zahtevani oziroma idealni. Primer: (smučanje po robnikih brez oddrsavanja v katerikoli fazi, če gre za zarezno tehniko) RITMIČNOST – Sposobnost zaporednega ponavljanja smučarskih storitev v nizu, vsak ritem lahko smučar izvede v različnem tempu, kar pomeni izvedbo različnih ritmičnih sekvenc z različno hitrostjo. Primer: (pravilna izvedba je smučanje z isto hitrostjo in enako dolgimi zavoji) HITROST – v smučanju jo pojmujemo na dva načina: kot hitrost izvedbe (hitrost akcij, ki omogočajo izvedbo smučarske storitve) in kot izvedbo v hitrosti (hitrost, v kateri smučar storitev izvaja). Primer: (terensko vijuganje v ožjem hodniku se izvaja z višjo hitrostjo izvedbe; terensko vijuganje v širšem hodniku pa se izvaja v višji hitrosti.) MEHKOBA – Usklajenost, ki jo dojemamo z vidom in predstavlja vrhunec smučanja; gre za lahkotnost in skladnost tako prej naštetih kot še nekaterih drugih prvin smučanja. Primer: (smučanje z močjo tigra in lahkotnostjo lastovke) (DR. Krešimir Petrović) Vsaka od navedenih temeljnih značilnosti sama zase ni učinkovita. Vedno sta povezani najmanj dve značilnosti, če ne tri. Največkrat pa se združujejo ali prepletajo med seboj, da postane smučanje zabavno in polno užitkov. Narobe bi bilo, če pri tem ne bi začeli čim prej uporabljati in uveljavljati novosti, predvsem pa prednosti, ki nam jih prinaša sodobno alpsko smučanje ENAK CILJ RAZLIČNE POTI UČENJA KONVENCIONALNA POT- je pot katera je najdaljša in najzamudnejša. Sestavlja jo veliko število posredniških in korekcijskih vaj. Namenjena je manj sposobnim začetnikom in učencem z malo smučarskimi izkušnjami. KOMBINIRANA POT- je pot katera se uporablja za učenje učencev z več smučarskimi izkušnjami in bolj dojemljivih oz. učljivih učencev. Je krajša v primerjavi s konvencionalno potjo. DIREKTNA POT- je pot katera je namenjena najbolj nadarjenim začetnikom, saj je pot najhitrejša in najkrajša, pri kateri se poslužujemo najmanjšega števila korekcijskih in posredniških vaj. PREDNOSTI SKUPINSKEGA DELA OZ. UČENJA Glede na to, da sodi smučanje v skupino individualnih športnih panog, je treba poudariti, da proces učenja smučanja, razen pri nekaterih izjemah (najem učitelja za individualne ure), poteka po skupinah. Te že po predpisih ne smejo biti številčno prevelike – največ 8-10

8

tečajnikov. Učinki učenja smučanja so lahko celo mnogo večji, če pri tem izkoriščamo prednosti, ki nam jih prinaša skupinsko delo. Prednosti skupinskega dela: - medsebojna tekmovalnost (medsebojna primerjava), -samostojno učenje tečajnikov, -uporaba igre (najboljše sredstvo učenja), -izvajanje končnih storitev ali korekturnih vaj v parih, trojkah, formacijah. Smučanje v parih, trojkah ali večjih skupinah lahko izvajamo s po znanju nehomogenimi smučarji. Pri tem je naloga boljših smučarjev ta, da slabšim narekujejo ritem, hitrost in hodnik smučanja. Naloga slabših pa je, da skušajo svoj način smučanja prilagajati boljšim članom skupine. Tak način dela je bolj sproščen in zabaven, hkrati pa tudi učinkovitejši, saj je sočasno dejavnih več ali pa celo vsi smučarji v skupini. Tako se lahko izognemo zdolgočasenemu stanju v vrstah in čakanju na izvedbo vsakega posameznika. Nekaj primerov smučanja v parih: -vzporedno – oba v isto smer, -vzporedno – vsak v svojo smer, -senčno – drug nad drugim, pri čemer je spredaj boljši smučar, -senčno – drug nad drugim, pri čemer je spredaj slabši smučar, -križanja – drug nad drugim (prvi zavoj začneta vsak v svojo smer), -zasledovalno – spredaj je boljši smučar, -zasledovalno – spredaj je slabši smučar, -menjave – začneta drug nad drugim, smučata v istem ritmu, ne pa tudi z isto hitrostjo, saj mora sprednji smučati bolj zaključeno (zaviranje), da ga lahko partner za njim prehiti. Smučanje v trojkah je oblika skupinskega dela na snegu, kjer imajo lahko skupine iste naloge, lahko pa tudi ne. Skupine lahko oblikujemo: -glede na stopnjo znanja in sposobnosti, -glede na vrsto napak pri gibanju, -na interese znotraj cele skupina, -itd. Sestavljanje t.i. formacij se začenja že s smučanjem v trojkah, nadgrajuje pa se z večanjem skupin, ki poskušajo smučati bodisi sinhrono ali v težjih kombinacijah. Neomejeno število

9

možnosti smučanja v formacijah spodbuja ustvarjalnost na snegu, hkrati pa veliko pripomore k sproščenemu ozračju in končno tudi k večjemu učinku pridobivanja smučarskega znanja. METODIČNI POSTOPKI IN KOREKCIJSKE VAJE METODIČNI POSTOPEK – gre za postopno osvajanje znanja, po korakih, ki nas pripeljejo do obvladanja želene storitve. POSREDNIŠKE VAJE- gre za vaje s katerimi učencu posredujemo znanje oz. ga z njimi nekaj novega naučimo, je sestavni del metodičnega postopka. KOREKCIJSKE VAJE- gre za vaje, katere uporabljamo za tehnično izboljšanje gibanja v želeni storitvi smučanja. Vsake smučarske storitve se lahko naučimo na več načinov. Kateri način učitelj smučanja izbere je odvisno od njegovih idej in znanja predvsem pa znanja in sposobnosti učencev. Glede na didaktično načelo postopnosti učitelj smučanja izbere najprimernejši način s katerim bo dosegel želeni cilj. Vsak metodični korak ali korekcijsko vajo lahko izvajamo tudi s pomočjo rekvizitov ali v postavitvah, kar je priporočljivo (še posebej za otroke), saj to daje dodaten motiv pri vadbi, predvsem pa je tudi napredovanje lažje in hitrejše. Spoznali se bomo z osnovnimi in najbolj pogostimi ter preizkušenimi metodičnimi koraki, ki pa ni nujno, da so vedno in edino uspešni. KLJUČNE STOPNJE PRI OSVAJANJU ZNANJA SMUČANJA Ko si otrok pridobiva nova znanja, bogati svoj gibalni spomin. Na tej poti do smučarskega znanja so opazni določeni mejniki, ki pa se smiselno nadgrajujejo in dopolnjujejo. Pomembno je, da tega zaporedja ne preskakujemo in mu zgolj sledimo, saj je nujno za popolno in pravilno osvajanje smučarskega znanja. Omenjene stopnje se ujemajo s fazami psihomotoričnega učenja in stopnjami razvoja gibalnih sposobnosti. Napredovanje skozi stopnje je odvisno predvsem od posameznega otroka glede na njegovo dovzetnost, motorični transfer, že osvojena znanja,… Te stopnje so: PRILAGODITEV Predvsem na opremo, novo okolje (sneg) in občutek premikanja – drsenje. Prav tako je pomembno, da se otroci v tej fazi prilagodijo na vse vrste položajev na smučeh. SPREMEMBA SMERI Prehod preko vpadnice je ena izmed najtežjih prvin za začetnika. Zato je zlasti pomembno, da otroka naučimo prehoda preko vpadnice in s tem spremembo smeri skozi različne položaje (klinasti, paralelni, iz prečenja).

10

RAZBREMENITEV Prenos težišča iz višjega v nižji položaj in obratno je za otroka izjemno težavno. Vendar ga edino s premikanjem težišča lahko pripravimo do tega, da bo razbremenil smuči in s tem lažjega prehoda preko vpadnice. KOORDINIRAN ZAVOJ Ko otrok osvoji znanje do te mere, se lotimo koordiniranega zavoja z vbadanjem palic in gibanjem težišča ter nadaljevalno šolo smučanja. METODIČNA PREDELAVA POSAMEZNIH ELEMENTOV ŠOLE SMUČANJA PRILAGAJANJE NA OPREMO IN OSNOVNE OBLIKE DRSENJA PRILAGAJANJE NA OPREMO Prilagoditev na specifično obutev – smučarski čevelj, poteka skozi igro. Tu je cilj učitelja, da smučar začetnik pridobi občutek za gibanje v »okorni« obutvi. Igre naj vsebujejo predvsem naloge, ki vključujejo gibanje po prstih, petah; najprej v hoji, kasneje pa tudi v tekih in skokih. Predvsem pri otrocih, ki so po večini deležni teh vsebin, se že od samega začetka poskuša uporabljati različne rekvizite, ki dodatno popestrijo vadbo. Z žogo lahko organiziramo nogomet na snegu, stožci predstavljajo oznake za teke, obroči so lahko oznake za skoke… Prilagajanje na podaljšano stopalo – smuči se prične s pomočjo učitelja ali še bolje, drugih učencev. Tu se v ravnini z vlečenjem in potiskanjem od smučarja poskuša pridobiti občutek za ohranjanje dinamičnega ravnotežja, ki je najpomembnejše za ohranjanje stabilnega položaja. Kasneje smučar drsi sam, pri čemer prve poskuse izvaja samo z eno smučko, prosta noga pa mu služi za oporo in »pogon«. Otroci največkrat imitirajo skiro. Ko smučar samostojno drsi na obeh smučeh, si pri tem pomaga s smučarskimi palicami. V tem sklopu je igra največkrat štafetnega značaja, uporabljamo pa tudi klasične igre, kot so na primer: »kdo se boji črnega moža?«, »lisica, kaj ješ?«, »iskanje zaklada«… DRSENJE V OSNOVNIH POLOŽAJIH Smuk naravnost – paralelni položaj smuči v širini bokov ter pokrčenostjo v skočnem, kolenskem in kolčnem sklepu s sproščenim trupom in rokami. Klinasti položaj – krivine smuči v širini bokov, zadnji deli nekoliko razširjeni. Naraven položaj za začetnika – občutek varnosti in kontrole. Prav tako pokrčeni v vseh sklepih, pri čemer je težišče nižje kot v paralelnem položaju. Plužni položaj – krivine smuči skupaj, zadnji deli precej razmaknjeni. Položaj se uporablja samo za zaustavljanje. Težišče še nižje kot pri klinastem položaju.

11

Drsenja se začnejo z vajami ravnotežja ter gibanja težišča najprej na paralelno postavljenih smučeh. Pomembna je predvsem primernost terena z širokim in ravnim iztekom. Smučarja vzporedno učimo zaustavljanja v plužnem položaju ter različne načine vzpenjanja. Sledijo naloge v klinastem položaju, ki dajo dobro osnovo za prve spremembe smeri, ki se bodo zgodile prav v tem položaju. PREPROSTE SPREMEMBE SMERI DRSENJA V analitični obliki učenja te pomenijo posamične zavoje k bregu (pahljača zavojev) v paralelnem in klinastem položaju, v sintetični obliki spoznavanja vsebin pa prenos teže z ene na drugo smučko v klinastem položaju na položnem terenu. V slednjem primeru ob pravilni izvedbi prihaja do prvih enostavnih zavojev. ZAČETNE OBLIKE SMUČANJA SMUČARSKI LOKI S KLINASTIM ZAVOJEM ALI KLINASTI LOKI Gre za kombinacijo paralelnega in klinastega položaja, kjer s slednjim naredimo zavoj preko vpadnice, ob odrivu pa preidemo v paralelni položaj, v katerem prečimo smučišče. Zakaj lok in ne zavoj? Ker je prečenje neaktivna faza. Hitrost smučanja je majhna, naklonina pa blaga. ZAVOJ S KLINASTIM ODRIVOM Cilj zavoja je neprekinjeno gibanje v skočnem, kolenskem in kolčnem sklepu. Smučar prvič izkorišča odriv za spremembo smeri, klinasti položaj pa mu pomaga za lažji in varnejši prehod preko vpadnice, v nadaljevanju zavoja smuči prehajajo v paralelni položaj. Smučar poskuša ohranjati konstanten ritem, smuča pa že v nekoliko večji hitrosti. Ko so izvedbe že dokaj sigurne, smučarja začnemo učiti izkoriščanja smučarske palice. Vbod palice se mora zgoditi v zapestju, in sicer v fazi odriva smučarja navzgor. Pravilen vbod palice pomeni z vidika biomehanike, pomoč pri spremembi smeri. OSNOVNO VIJUGANJE Z povečevanjem hitrosti od smučarja zahtevamo paralelni položaj smuči v vseh fazah zavoja. Z osnovnim vijuganjem je smučar načeloma sposoben kontrolirati hitrost smučanja na vseh nakloninah – od tod tudi ime. Vbod palice je tu še pomembnejši, za doseganje dobre dinamike smučanja pa je pomembno povezano gibanje v vseh sklepih v značilnem ritmu doool – hop. Tu še ne gre za vodenje smuči izključno po robnikih, temveč za vrtenje oziroma »oddrsavanje« v fazi vhoda (1. faza) in vodenja (2. faza). Nagib smuči na robnike smučar izkoristi v fazi izpeljave (3. faza). NADALJEVALNE OBLIKE SMUČANJA TERENSKO VIJUGANJE V ŠIRŠEM HODNIKU Pri smučarjih najpopularnejša storitev, ki prinaša svobodo in užitek v večji hitrosti in popolno izkoriščanje geometrije smuči. Za razliko od osnovnega vijuganja je tu cilj smučarja vodenje smuči izključno po robnikih – z nagibom. Za izpolnitev tega cilja je poleg gibanja gor - dol (vertikalnega gibanja), bistveno gibanje gležnjev, kolen in bokov naprej in v stran (lateralno gibanje). Za dobro uravnoteženost pri nagibu smuči je ključnega pomena odklon smučarja. Ta 12

pomeni kombinacijo nagiba in zasuka telesa, pri čemer ramenska in kolčna os sledita smeri smučanja. Dober nagib smuči na robnik, najprej v gležnjih in kolenih, omogoči uvodni zasuk telesa v fazi odriva, vbod palice je pri tem najmanj nakazan. Vodenje smuči z vrtenjem ni napačno, je le manj kvalitetno. Vadba je usmerjena predvsem v korekcijske vaje za ramensko in kolčno os ter dinamično in pravilno gibanje v vseh sklepih. TERENSKO VIJUGANJE V OŽJEM HODNIKU Koordinacijsko zahtevnejša storitev, ki se od širšega hodnika razlikuje v ritmu smučanja. Gre za krajši ritem, ki pa je vseeno daljši kot pri predhodniku te storitve - hitrem vijuganju. Z »novejšo« geometrijo smuči, smučar namreč poskuša čim več zavoja narediti po robniku, kar pa v večini primerov vseeno ni povsem mogoče. Slednje ramenske in kolčne osi smeri smučanja v tem ritmu pomeni gibanje osi približno pravokotno na vpadnico. Gibanje v kolenih naprej in navznoter (krožno gibanje) je tu še odločnejše, še vedno pa ostaja tudi gibanje gor - dol. Vadba je usmerjena v korekcijske vaje, pri katerih je poudarek na umiritvi zgornjega dela telesa, ki pomeni neodvisno delo nog. Koordinacijske vaje se izvajajo predvsem z različnimi variantami vboda palice, ki ima pri tej storitvi najpomembnejšo funkcijo. TEKMOVALNE OBLIKE SMUČANJA IN IZPELJANKE ZAVOJ S STRANSKIM RAZBREMENJEVANJEM Izhodišče je terensko vijuganje v širšem hodniku, kjer pa je tako imenovano stransko oziroma lateralno gibanje še bolj poudarjeno. Kot že ime storitve pove, je ključna faza razbremenjevanja, ki naj bi bil usmerjena čim bolj v stran. S tem smučar lahko smuči hitro nagne na robnike bolj stran od telesa na relativno iztegnjenih nogah, kasneje pa s krčenjem smuči dobiva pod telo, kjer se zopet zgodi razbremenitev. Gre za približek tekmovalnemu smučanju, saj je na ta način smučar sposoben narediti bolj zaprt zavoj na krajši razdalji. TEHNIČNE DISCIPLINE ALPSKEGA SMUČANJA Slalom Veleslalom HITRE DISCIPLINE Smuk Superveleslalom

IZPELJANKE DOPOLNILNE OBLIKE SMUČANJA Dopolnilne oblike smučanja so uporabne v vseh fazah učenja, saj z njimi širimo smučarski spekter znanja smučarja na vseh nivojih učenja od začetnika do tekmovalca. Tukaj moramo biti previdni, da izberemo vajo oz. dopolnilno obliko, ki je primerna za fazo učenja v katero vključujemo te oblike smučanja.

13

Smučanje po eni smučki, različni poskoki, obrati, ekstremni »carving« brez smučarskih palic, škarjasto odpiranje in fuzzijev zavoj, smučanje vzvratno in terenski skoki so rezervirani za najboljše smučarje, ki z vadbo teh elementov širijo smučarsko - gibalne informacije v specifičnih - oteženih pogojih. SMUČANJE V CELCU ; SMUČANJE PO GRBINAH ; SMUČANJE V SNEŽNIH PARKIH

14

SPECIALNA DIDAKTIKA PSIHOLOŠKIMI PRIJEMI

S

PEDAGOŠKO

UVOD Izobraževanje je danes zelo razširjena človekova in družbena dejavnost. Predstavlja prihodnost in je največje zagotovilo, da se bo človek ohranil in kvalitetno živel. DIDAKTIKA Didaktika je znanstvena disciplina, ki znanstveno preučuje izobraževanje, ga utemeljuje, razvija, spremlja, raziskuje, izpopolnjuje in spreminja. Didaktika ima svoje korenine daleč v zgodovini. Nekateri viri navajajo, da je bilo izobraževanje (tudi šolsko) razvito že pred 2000 leti pr.n.št. in več. Vendar današnja didaktika ni v kontinuiteti s takratno didaktiko. Današnja didaktika ima svoje korenine v antični družbi, iz katere izhaja tudi izraz didaktika: - didaskein = poučevanje - didasko = poučujem - didaktikos = poučen - didaskalos = poučevalec (učitelj) Iz antike se je didaktika prenesla v rimsko družbo. Rimljani so razvili zlasti metodiko govorništva. Današnja didaktika ima kontuiteto iz 17.stol.: - W. Ratke (1571-1635) ponovno uvede izraz didaktika, ki se ohrani do današnjih dni, čeprav takrat še ni označeval didaktiko kot znanstveno disciplino v današnjem pomenu. - Jan Amos Komensky (1592-1670) je najbolj znan je po svojem delu Velika didaktika. V delu razvije idejo osnovne šole in jo utemelji. Didaktika kot znanstvena disciplina se pojavi v 18. in 19.stol., ko nemški pedagog in filozof Herbart didaktiko vključi med univerzitetne študije. PREDMET

DIDAKTIKE

Predmet didaktike je izobraževanje ne glede na to v kakšni obliki poteka, kje poteka in kdo ga izvaja. Specialana didaktika: je veda, ki obravnava samostojna učna področja in obdeluje točno določeno področje, tako lahko govorimo o specialni metodiki pri poučevanju smučanja. Specialno didaktiko lahko delimo glede na: -

zvrst športne panoge, posebne potrebe posameznika 15

TEMELJNI DIDAKTIČNI POJMI Vsaka znanstvena disciplina ima svoje temeljne pojme, ki jih moramo poznati. Poznati moramo njihovo vsebino, obseg in pomen, da se lahko učinkovito med seboj sporazumevamo. Temeljni pojmi so nujni komunikacijski in referencialni aparat.Didaktika prevzema nekatere pojme, ki so po svojem izvoru psihološki, pedagoški, sociološki in jih proučuje z vidika izobraževanja. UČENJE (aktivnost učencev) Učenje je v bistvu psihološki pojav. Psihologija pravi, da je učenje proces sprejemanja in zadrževanja določenih dražljajev. Pod vplivom zunanjih dražljajov in človekove lastne aktivnosti nastajajo relativno trajne spremembe, ki jih človek ohrani. Spremembe so vidne kot razvoj psihomotornih in mentalnih lastnosti. Dosežki učenja se sčasoma spreminjajo (neko znanje preraste v drugačno kvaliteto) ali pa izginejo (ga pozabimo). Učenje je temeljna aktivnost oseb, ki se učijo. V izobraževalnem procesu je učenje temeljna aktivnost učencev. Učenje je izrazito notranja aktivnost (intra-aktivnost) učečega subjekta samega. Namesto učenca se ne more učiti nihče drug. VRSTE UČENJA SPOZNAVNO (KOGNITIVNO) Spoznavanje in osvajanje novih dejstev, reševanje problemov, zakonitosti, pravil, kriterijev za presojo pravilnosti znanja, razvijanje intelektualnih in miselnih sposobnosti. V šolskem izobraževanju osvojimo s spoznavnim učenjem pretežni del znanja. V šolah preveč zapostavljajo spoznavanje kriterijev za presojo pravilnosti znanja. Učenje se ustavi pri zadrževanju dejstev, delno je usmerjeno v olajšanje razumevanja, ne posveča pa se temu, da bi učenec znal znanje preveriti. S preverjanjem znanja učenec razvija sposobnosti ugotavljanja lastnih dosežkov in presoje njihove pravilnosti. PSIHOMOTORNO Učenje in razvijanje gibov, gibalnega delovanja, različnih telesnih funkcij, spretnosti in sposobnosti. V OŠ je usmerjeno v harmoničen telesni razvoj (pisanje, uporaba delovnih pripomočkov, spretnosti pri telesni vzgoji, glasbi, tehničnem in likovnem pouku). Veliko več psihomotornega učenja je na strokovnem in poklicnem izobraževanju, kjer je poudarek na učenju in osvajanju raznih delovnih operacij. AFEKTIVNO Oblikovanje in sprejemanje stališč, razvijanje interesov, sodb, osebnostih lastnosti. Z afektivnim učenjem človek razvija svoj odnos do sebe, drugih in sveta (vzgojna aktivnost). Vse tri vrste učenja so med seboj tesno povezane. Psihomotorno učenje je povezano s spoznavnim (da bi lahko neko operacijo pravilno motorno izvajali, jo moramo poznati). Z afektivnim učenjem pa ustvarjamo psihične pogoje za uspešno učenje v celoti (učenec, ki ima dobre delovne navade, interes in motivacijo, bo učno uspešnejši od tistih, ki teh navad nimajo).

16

Po namenu ločimo: - nenamerno (spontano, nezavedno, naravno) Poteka na način posnemanja, imitacije. Funkcionalno učenje ni nenamerno. Funkcionalno učenje je takrat, ko delujemo (učitelj se funkcionalno uči s tem, ko izvaja učiteljsko vlogo). - namerno Namerno učenje nastane zaradi potrebe ali interesa. Oseba se uči zavestno z namenom, da nekaj doseže. Večina procesov, ki potekajo v izobraževalnem sistemu je namernih. Namerno učenje se je razvilo v umetno učenje v smislu, da se je razvilo v posebej pripravljeno in izpeljano aktivnost, ki predstavlja začetek šolanja. Na nenamerni ravni učenja zadoščajo starši ali starejši ljudje. Zahtevnejše znanje pa zahteva nekoga, ki to znanje obvlada in ga zna posredovati. POUČEVANJE (aktivnost učiteljev) Učenje in poučevanje sta medsebojno zelo povezana. Poučevanje je vedno v funkciji učenja in mu je v tem smislu podrejen. Ni prav, da se učenec prilagaja poučevanju. Poučevanje se mora podrediti učencu, ker je poučevanje v funkciji učenja. Poučevanje je zaradi učenja in ne obratno. Res pa je, da je učenje tudi posledica poučevanja. Temeljni razlog je učenje, zato pride do poučevanja, poučevanje pa je zopet usmerjeno v to, da bi se učenec dokončno naučil. Poučevanje je uvajanje v učenje, pomoč učencem pri učenju, miselno, metodološko in metodično usmerjenje ter vodenje učencev v njihove spoznavne in učne aktivnosti. Je delovna in intelektualna komunikacija in interakcija med učitelji in učenci. Poučevanje ni samo posredovanje vsebine, temveč kaže tudi pravilne metodološke poti, način mišljenja, tehnike dela, organizacijo, oživlja odnos do učenja in učne problematike, sproža psihične procese (interes, motovacijo, odnos do dela, osebnostne lastnosti učenca...). SAMOPOUČEVANJE Sodobni didaktični pogledi poudarjajo, da poučevanje ni več samo učiteljeva aktivnost. V današnji šoli nekatere vidike poučevanja izvajajo učenci sami. Pri samopoučevanju učitelj učenca navaja in usmerja, da sam išče znanje in ga oblikuje. USPOSABLJANJE Usposabljanje je učenje v katerem se učenec pripravlja za opravljanje določenega dela, vloge, delovanja. Težišče je na pridobivanju in razvijanju praktičnega delovanja, ki je potreben za izvajanje nekega dela (npr. učitelj začetnik se uči kako konkretno, praktično poučevati). Ne gre za pridobivanje teoretičnega znanja.

17

VZGOJA (primarno pedagoški pojem) Vzgoja je proces razvijanja človekove osebnosti, določenih sposobnosti, socializacija... na splošni ravni. Vzgoja v pedagogiki ni tako osrediščena na pridobivanje znanja kot v didaktiki (izobraževanje). V pedagogiki je vzgoja temeljni pojem in je pred učenjem. DIDAKTIČNA NAČELA Didaktična načela so vodila znanstveno-strokovno utemeljene smernice, ki so učitelju v pomoč pri pripravi in izvajanju i.p.. Vodila nimajo absolutne vrednosti in jih ne smemo enačiti s pravnimi predpisi. Učitelj se glede na konkretno situacijo od didaktičnih načel lahko oddalji. Dikaktična načela so izpeljana iz: -

znanstvene teorije (različne znanstvene discipline: psihologija = načelo aktivnosti, filozofija = načelo enotnosti vzgoje in izobraževanja, didaktika = načelo nazornosti...);

-

širših družbenih razmer (družba v i.p. skrbi za zadovoljevanje svojih potreb in interesov);

-

vzgojno-izobraževalnih praks.

Vsi ti vidiki se medsebojno povezujejo, dopolnjujejo in korigirajo. Z didaktičnimi načeli želimo zajeti vse pomembne vidike in dele i.p., da bi z njimi lahko oblikovali celovito, zaključeno in popolno celoto ter sklenjen proces. Dikaktična načela se nanašajo na: -

celoten in celovit i.p.; posamezne sestavine; posamezne vidike; pogoje; kriterije; učiteljeve odločitve; ravnanje.

Vloga didaktičnih načel je, da: -

urejajo strukturo procesa; usmerjajo potek procesa.

18

Didaktična načela so vodilo, kažipot, da bi bilo učenje uspešnejše. So smernice učitelju, s katerimi vodi vadbo na tak način, da se učenci kar največ in najhitreje naučijo ob dejstvu, da vadba poteka varno. Najpomembnejša didaktična načela so: NAČELO VZGOJNOSTI V i.p. poteka tako vzgoja kot izobraževanje, zato učinkuje vzgojno in izobraževalno. Šele z uresničevanjem obojevrstnih učinkov je i.p. celovit. Vzgojnost izhaja iz: -

vsebine i.p.;

-

medosebnih odnosov učiteljev in učencev (socializacija);

-

metod dela (metode niso samo načini pridobivanja znanja, ampak se v njih kaže odnos do predmeta spoznavanja; pot do resnice ni samo spoznavno vprašanje, ampak tudi etično);

-

interesa učencev (vsak učenec si želi vzgojo in jo potrebuje);

-

učitelja (učencu mora biti sočlovek, sodelavec in avtoriteta).

NAČELO VARNOSTI Vadba mora potekati kar se da varno od začetka do konca učne ure. Dolžnost učitelja je, da izniči vse možne dejavnike, ki omejujejo tako varnost tečajnikov kot tudi njegovo. NAČELO NAZORNOSTI Ko neko gibanje razlagamo ali prikazujemo, moramo to storiti na način, da je vadečim čim bolj jasno in ga občutijo kar najbolje – nazorno. NAČELO PRIMERNOSTI Načelo primernost se kaže v znanstvenosti i.p.. Če je i.p. znanstven je v veliki meri že primeren. I.p. mora biti primeren antropološkim, družbenim, znanstvenim in strokovnim zahtevam. Primernost je potrebno uskladiti na globalni ravni in znotraj i.p.. To pomeni skladje med cilji, vsebino, sredstvi, metodami in obliko organizacije. Vse to mora biti prilagojeno učenčevim razvojnim in individualnim značilnostim. Poznamo dvo globalna teoretična pogleda: -

teorija pospeševanja (deluje spodbujevalno);

Vzgojno izobraževalne zahteve postavimo malo nad tistim, kar učenec zmore. Učenec z določenim naporom doseže tisto, kar prej še ni zmogel (napredek). Če v tem pretiravamo, potem se lahko zgodi, da je samo manjši del učencev sposobnih doseči tak napredek. Posledica je velika selektivnost i.p. in se kaže kot diskrimitiven. -

teorija sledenja. 19

Otrokom ne postavlja nobenih zahtev (alternativne šole). Za normalno populacijo teorija sledenja ni sprejemljiva. Sprejemljiva je za subpopulacije, kjer deluje terapevtsko. NAČELO POSTOPNOSTI Načelo postopnosti pomeni, da je dinamika i.p. prilagojena učencem (hitrost napredovanja, dolžina korakov, ustreznost zahtev po obsegu in težavnosti, stopnjevanje, postopnost pri obdelovanju vsebine in metodološki postopnosti...). Pri načelu primernosti in postopnosti iščemo rešitve v katere se lahko vključi čim več učencev. Pospešeno (akcelerativno) napredovanje se kaže kot preskok razreda. Pri tem je problematično to, da učenec ne živi v svoji skupini, ki se mu razvojno prilega. Zato so nadarjeni učenci velikokrat čudaški, vase zaprti in osamljeni, ker ne najdejo socialnega stika. … od lažjega k težjemu, od znanega k neznanemu, od enostavnega k sestavljenemu; gre za načelo, ki je najpomembnejše, na glede nato, da se načela med seboj prepletajo in dopolnjujejo. NAČELO PRAKTIČNE UPORABNOSTI Kar delamo pri vadbi, moramo v praksi tudi uporabljati; kar se naučimo, moramo v praksi tudi potrditi… NAČELO RACIONALIZACIJE IN EKONOMIČNOSTI Z najmanjšimi stroški največ vadbe, s čim manj napori do največ znanja, v čim krajšem času do največ znanja… Poleg že omenjenih, nekateri avtorji navajajo še druga načelo. Tako F. Strmčnik navaja v reviji Sodobna pedagogika (letnik 1994, št. 3-4, 9-10; letnik 1995, št. 3-4, 9-10 in letnik 1996, št. 1-2) še: -

NAČELO ZNANSTVENOSTI

I.p. mora biti znanstveno nesporen in veljaven. Znanstvenost se kaže v ciljih, vsebinah, metodah, ravnanju in v strukturi i.p.. Znanstvenost ciljev pomeni, da so cilji znanstveno utemeljeni, ustrezno oblikovani in operativirani. Izhajajo iz potreb, interesov in možnosti učencev. Utemeljeni so objektivno in izhajajo iz dosežkov znanosti, prakse, kulture, umetnosti ter potreb dela, življenja in prakse. Oblikokvani morajo biti realno, tako da jih učenci z določenim naporom lahko dosežejo. Nerealno postavljeni cilji delujejo demotivacijsko. Znanstvenost vsebine pomeni, da je vsebina znanstveno utemeljena, veljavna, strokovno pravilna in ustrezna. Vsebina vsebuje znanstveno veljavne informacije, resnice, dejstva, pravila in učencu razkriva znanstveno veljavne metodološke pristope (ne sme biti dogmatična). Vsebina vsebuje temeljne, jedrne pojme, pravila, posplošitve, principe, je logično strukturirana, izobraževalno in vzgojno bogata ter spoznavno metodološko primerna učencem. Vsebina naj zajema sestavine, ki bodo učencem omogočale razvoj dialektičnega gledanja na svet. Znanstvenost izobraževalnega procesa se kaže v tem, da je oblikovan in znanstveno 20

utemeljen tako, da upošteva vsa pomembna didaktična, pedagoška, psihološka, sociološka in naravoslovna znanja na katerih temelji. Metodični postopki in drugo ravnanje učiteljev in učencev mora biti znanstveno veljavno. Učitelj ne sme delovati po intuiciji, ker lahko s tem učenca zapelje v mnoge zmote in neresnice. -

NAČELO SISTEMATIČNOSTI

Izhaja iz psiholoških spoznanj, da so učenci uspešnejši pri učenju smiselnih, sistematičnih in preglednih vsebin. Pri sistematičnem učenju učenec lažje uvidi bistvo stvari ali vodilno idejo (rdečo nit) ter hkrati razvija sposobnost sistematiziranja, povezovanja in strukturiranja znanja. S tem učence navajamo v sistematiziranje pojmov in struktur, izpeljavanje ugotovitev, povezovanje funkcij in postopkov, odkrivanje zaporedij, razlikovanje... -

NAČELO EKSEMPLARNOSTI

Izhaja iz eksemplarjev. Eksemplarji so reprezentativni, jederni, bistveni deli vsebin ali neke problematike, ki predstavljajo širše področje in imajo veliko izobraževalno-vzgojno vrednost. To pomeni, da učenci z manj količine podatkov spoznajo in obvladajo več znanja, ker je eksemplarnost bolj usmerjena na notranje logično bistvo, sistematiko in metodološko-logične značilosti področja. Učencu ni potrebno poznati vsa posamična, podrobna dejstva da stvari obvlada. Eksemplarnost najdemo tako v vsebini kot v metodologiji. -

NAČELO DIFERENCIACIJE

- socializacija (proces podružabljanja človeka) - individualizacija (posledica diferenciacije) Človek je hkrati individualno in socialno bitje. Individualizacija hkrati dopolnjuje in omejuje socializacijo (teleološki problem). Vsak učenec je individuum. To pomeni, da je enkraten, neponovljiv, izviren psihosocialni pojav, ki se razvije v osebnost s spoznavno in doživljajsko razsežnostjo. Ker je i.p. v šolskem izobraževanju skupinski, mora biti notranje zelo raznolik, razgiban. Zaradi tega pride do zahteve prilagajanja izobraževalnega procesa učenčevim značilnostim, z namenom da te značilnosti ohrani in razvija. Kvaliteten in antropološko ustrezno usmerjen izobraževalni poroces razlike med učenci ohranja in celo povečuje. V praksi se v šoli razlike med učenci počasi brišejo. Učitelji se bolj ukvarjajo z učenci, ki komaj dosegajo pozitivni uspeh kot s tistimi, ki zmorejo več. Bolj je razvit dopolnilni kot dodatni pouk. Diferenciacija je posledica optimalizacije i.p. glede na individualne in socialne značilnosti učencev. Bolj ko učitelji poznajo in obvladajo didaktična načela, manj je možnosti da i.p. ukalupijo. Navadno se to dogaja, kadar učitelj zelo ozko obvlada didaktična načela. Didaktična načela naredijo i.p. bolj kreativen, dinamičen, prilagodljiv in razvojno spreminjajoč. I.p. je sam po sebi spreminjajoči pojav, zato ga ne moremo regulirati z nespreminjajočimi vodili. Didaktična načela se spreminjajo skladno z razvojem znanosti in izobraževalne prakse. Dialektičnost didaktičnih načel pomeni, da se načela med seboj dopolnjujejo in koregirajo. Npr. če učitelj pretirava z nazornostjo, bo nazornost začela zavirati učenčeve višje miselne procese. Kadar učitelj ne presodi dobro glede količine in dolžine trajanja neke nazornosti, lahko ovira miselni razvoj učencev. Z absolutiranjem se načelo nazornosti sprevrže v svoje nasprotje. 21

Načelo individualizacije je utemeljeno s človekovo individualno naravo in je usmerjeno v razvoj človekove individualnosti. Vendar če to načelo absolutiziramo, zanemarimo človekovo socializacijo. To lahko privede do vzgojno in moralno-etičnih nezaželenih pojavov kot so: egoizem, nesodelovanje, ozkosrčnost... Zato ima vsako didaktično načelo v sebi že vsebuje načelo, ki ga koregira. Didaktična načela zajemajo: -

družbene dimenzije i.p. (enakopravnost, enake možnosti učencev);

-

integrativno vlogo »šole« (ustvarjanje pogojev za sožitje različnosti);

-

princip učinkovitosti in storilnosti »šole« (država in družba zahtevata določeno uspešnost).

V. Poljak opozarja na večdimenzionalnost in dialektično dvopolnost načel, in sicer: -

nazornost – abstraktnost;

-

aktivnost – razvoj;

-

sistematičnost – postopnost;

-

diferenciacija – integracija;

-

primernost – napor;

-

individualizacija – socializacija;

-

racionalizacija – ekonomičnost;

-

zgodovinskost – sodobnost.

TRANSFORMACIJSKI PROCES Človek (tečajnik, vadeči, …) kot odprt sistem sprejema iz okolja (učitelj, …) določene informacije, materijo in energijo (t.j. INPUT ali vnos). Informacije so lahko elementi tehnike ali taktike različnih športnih zvrsti (npr. v levem zavoju rotiraš, …); materija je hrana, pijača, droga ipd.; energija pa toplota, električni impulz ipd. Vse to vpliva na elemente in mehanizme v človeku, ki se glede na svojo sestavo in zgradbo spremenijo. Preko gibalne ekspresije (gibalnega izraza) pa te spremembe, kot svoj odgovor, človek posreduje v okolje (OUTPUT). Tako na primer na različne načine vodi smuči, vbada palico, odriva v naslednji zavoj, ipd., s tem pa vpliva na sisteme v svojem okolju.

22

Pri učenju alpskega smučanja sta v ta proces vključena, tako učitelj kot učenec. PROCES (obdelava podatkov)

INPUT (vnos podatkov)

OUTPUT (izhod podatkov)

FEEDBACK (povratne informacije)

Primer: Učitelj vadečemu

Vaja: palice pred telesom

…v levem zavoju rotiraš..

… izvedba vaje…

Učenec … novi občutki ob »nerotaciji«…

Učitelj: Ponovitev vaje, izvedba namreč še ni optimalna…

4. INDIVIDUALNA IN SKUPINSKA VADBA Glede na to, da sodi smučanje v skupino individualnih športnih panog, je treba poudariti, da proces učenja smučanja, razen pri nekaterih izjemah (najem učitelja za individualne ure), poteka po skupinah. Te že po predpisih ne smejo biti številčno prevelike – največ 8-10 tečajnikov. Učinki učenja smučanja so lahko celo mnogo večji, če pri tem izkoriščamo prednosti, ki nam jih prinaša skupinsko delo. Prednosti skupinskega dela: -

medsebojna tekmovalnost (medsebojna primerjava);

-

samostojno učenje tečajnikov;

-

uporaba igre (najboljše sredstvo učenja);

-

izvajanje končnih storitev ali korekturnih vaj v parih, trojkah, formacijah.

Smučanje v parih, trojkah ali večjih skupinah lahko izvajamo s po znanju nehomogenimi smučarji. Pri tem je naloga boljših smučarjev ta, da slabšim narekujejo ritem, hitrost in hodnik smučanja. Naloga slabših pa je, da skušajo svoj način smučanja prilagajati boljšim članom skupine. Tak način dela je bolj sproščen in zabaven, hkrati pa tudi učinkovitejši, saj je sočasno dejavnih več ali pa celo vsi smučarji v skupini. Tako se lahko izognemo zdolgočasenemu stanju v vrstah in čakanju na izvedbo vsakega posameznika. Pa vendar tudi individualna vadba ponuja določene prednosti. 23

Prednosti individualnega dela: -

pozornost učitelja je usmerjena na enega tečajnika;

-

možnost izvajanje vaj, ki so namenjene problemu enega tečajnika (v skupini to ni mogoče);

-

odnos učitelj – tečajnik je bolj prijateljski;

-

nivo učenja je popolnoma prilagojeno tečajniku (ni niti previsoko, niti prenizko).

Seveda vsaka izmed oblik vadbe (tako skupinska kot tudi individualna) ima poleg določenih prednosti tudi nekatere slabosti: Slabosti skupinskega dela: -

prilagajanje vadbe skupini in ne posameznikom;

-

»ne najboljši« vadbeni učinek pri posamezniku.

Slabosti individualnega dela: -

visok denarni zalogaj;

-

oteženo izvajanje vadbenih vsebin skozi igro;

-

ohranjanje optimalnega motivacijskega nivoja.

DIDAKTIČNI PRIPOMOČKI Poti, kako pripeljati smučarskega začetnika do smučarskega znanja, je več. Tako imamo široko množico učiteljev, ki pri svojem delu oziroma učenju uporabljajo različne prijeme, in navsezadnje je tudi prav tako. Izogibati se je potrebno monotone in enostranske vadbe, saj je za vadečega nezanimiva, neprivlačna. Tako je vadeči tisti, kateremu je potrebno prilagoditi vadbeni proces, saj s svojimi telesnimi in psihičnimi lastnosti oziroma značilnostmi narekuje specifične vadbene prijeme. Pri sami vadbi je potrebno v ospredje postaviti dovolj visok motivacijski nivo vadečega, saj le-ta predstavlja edino pristno in ugodno izhodišče njegovemu pridobivanju novih informacij. Torej je naloga in dolžnost učitelja, da poskrbi za takšno vzdušje. V prvo vrsto velja zagotovo postaviti njegovo inovativnost in navsezadnje tudi osebnost. In prav inovativnost slehernega učitelja je tisti navidezni del pedagoškega dela, ki loči dobro od manj dobrega. Zaradi svoje nespecifičnosti, ki jo smučanje še kako poudarja, se lahko pri samem poučevanju in vadbi uporablja različne elemente, ki doprinašajo k posameznikovemu znanju. Tako je že danes možno opaziti na slovenskih smučiščih, da le besede niso dovolj pri samem poučevanju smučanja. Vedno bolj in bolj prihajajo v ospredje različni pripomočki, ki predstavljajo glavni steber poučevanja, sploh pri najmlajših. Gre za pripomočke, ki imajo zelo širok spekter uporabe. In kar je najbolj pomembno; gre za pripomočke, ki so očem in telesu prijazni.

24

Vendar pripomočki kot taki nimajo pravega učinka, če niso smiselno uporabljeni. To pa pomeni, da je njihova uporaba načrtna, sistematična in smiselna. DIDAKTIČNI PRIPOMOČKI IN NJIHOVA IZBIRA Učitelj smučanja naj v svoje delo vključi najrazličnejše improvizirane ali standardizirane učne pripomočke. Izbira lahko med zahtevnejšimi, modernimi, dražjimi ali pa takimi, ki so vedno pri roki. Vsekakor je za to, ali bo svoje delo poživil in otroku ponudil nekaj več, odgovoren samo učitelj s svojim znanjem. Tudi po tem lahko spoznamo dobrega učitelja smučanja, ki pozna »pedagoško odgovornost«. Že sama sprememba pripomočka, ki ga otrok pri vaji uporablja, ali pripomočka, ki ga učitelj vključi v svoje delo na snegu, pomeni za otroka novo nalogo, novo situacijo. Tisti, ki smo se z otrokom večkrat znašli v podobni situaciji, dobro vemo, kaj vse lahko sproži rdeči kij, oranžen obroč ali rumena kolebnica. Ne le zato, ker so nekateri pripomočki primernejši za eno, drugi pa za drugo vajo, razlika je predvsem v doživljanju otroka. V tem pa je prednost dela z najmlajšimi, saj jim s tem lahko hitro omogočimo novo izkušnjo in tako obogatimo njihovo gibalno znanje. Pri tem pa se moramo zavedati tudi drugih prednosti, kij jih ima tak način dela. Velik rdeč balon, ki postane del otroka, ima pomembno vlogo tudi zato, ker hitro preusmeri pozornost otroka (strah pred padcem, strmino, odsotnostjo staršev, nepoznani učitelj, ali nova skupina otrok,…). Obogati čustveno učenje in ga za delo dodatno motivira, posredno pa razvija tudi občutek odgovornosti in pozitivnega odnosa do opreme. Pripomočke izbiramo glede na otroka in glede na učitelja, pri tem pa upoštevamo: GLEDE NA OTROKA: -

starost (kronološka, mentalna - razvojna stopnja);

-

predznanje;

-

sposobnosti;

-

razpoloženje, počutje, motivacijo...

GLEDE NA UČITELJA: -

stopnjo učnega procesa (posredovanje novih informacij, utrjevanje, preverjanje);

-

del vadbene ure (pripravljalni, glavni, sklepni del);

-

izbrane vsebine (smuk naravnost, navezovanje paralelnih zavojev,...);

-

možnost izbire terena;

-

razpoložljiva sredstva...

25

DIDAKTIČNI PRIPOMOČKI IN NJIHOVA UPORABA Kot smo že v uvodu napisali je uporaba pripomočkov na smučišču vedno bolj prisotna. Zakaj je temu tako, obstaja več utemeljenih razlogov: -

zaradi svoje oblike in izgleda so očem in telesu prijazni ter nenevarni;

-

njihova uporaba je praktična, zavzamejo malo prostora in so zaradi njihove minimalne teže zelo mobilni, prenosljivi;

-

zaradi svoje raznobarvnosti in priročnosti dvigujejo motivacijski nivo vadečih ter tako povečujejo delovno učinkovitost.

Pripomočki morajo biti primerni za delo na snegu, to pa pomeni, da morajo biti odporni na okoliščine, v katerih se lahko znajdejo (mraz, vlaga, veter, sonce,...). Na prvo mesto je seveda potrebno izpostaviti varnost, kar pomeni, da morajo biti pripomočki celi, ne poškodovani, brez ostrih delov in seveda iz materialov, ki so telesu prijazni in ne nevarni (guma, primerna plastika, zaščiten les,...). Njihov videz mora biti človeku ter okolici prijeten in privlačen, kar dosežemo z pisanimi in živimi barvami. Zelo uporabni so različni pripomočki za označevanje terena: tulci, trakovi, vrvi, smučarski količki, količki za deskanje, potni znaki … Na prilagojenem smučišču lahko postavimo tudi ponjavo (vrečevino, pokrito s snegom) ali celo tekoče stopnice oz. trak, ki deluje kot vlečnica in olajša otrokom vračanja na vrh.. poligon ali vrtec na snegu lahko poživimo tudi vigvamom (indijanski šotor), pravljičnimi podobami, baloni in glasbo. Izberemo lahko tudi različne kije (velike, male), palice, kolebnice, obroče (velike, srednje, male; lesene, plastične, gumijaste); žoge (različne velikosti, teže in materialov); balone, kocke, blazine, tamburin, piščalka… Vsi ti pripomočki nam zagotovo olajšajo delo pri korekciji/odpravljanju napak. Če imamo možnost uporabe videokamere, lahko aktivnost na snegu posnamemo. Večerna analiza (za najmlajše pomeni to, da se dvakrat dobro ogledajo in sproščeno nasmejejo) bo še poživila zimski program. DIDAKTIČNI PRIPOMOČKI IN NJIHOVA IZDELAVA Kadar na voljo ni standardiziranih športnih pripomočkov (bodisi zaradi denarja, situacije, …), lahko z malo domišljije hitro pripravimo tudi poceni improvizirane pripomočke: prazne plastenke (manjše in večje, napolnjene z pobarvanim peskom), živo obarvane pločevinke, kose starih pisanih cunj, žoge iz prelepljenega časopisnega papirja, smrekove vejice in še marsikaj drugega, kar lahko uporabimo v enake namene. Pripomočki, ki jih lahko otroci celo sami pripravijo, so lahko velikokrat še več vredni. SNOW BLADE KOT DIDAKTIČNI PRIPOMOČEK Beseda »snowblade« je angleškega izvora (»snow« – sneg, »blade« – rezilo), ki se je tudi v našem prostoru prijela za poimenovanje kratkih smuči (dolžine od 90 do 100 cm) z izrazitim stranskim lokom (radij od 7 do 9 m). Kratke smuči v metodiki smučanja že dalj časa predstavljajo enega najkoristnejših pripomočkov za hitrejše in kvalitetnejše osvajanje 26

sodobnih načinov smučanja. Kratke smuči so lažje, zaradi njihove oblike pa je z njimi začetnik bolj okreten – omogočajo lažje gibanje, ki močno spominja na rolanje po asfaltu ali drsanje po ledeni ploskvi. Ker so smuči kratke, začetniku nudijo manj opore v smeri naprejnazaj. Tako je ta prisiljen ohranjati uravnotežen položaj na sredini smuči, kar je seveda eden najpomembnejših pogojev sodobne smučarske tehnike. Ko v procesu prilagajanja na smuči pri začetniku dosežemo uravnotežen položaj v smeri naprej-nazaj, se v naslednjem koraku osredotočimo na nastavek robnikov, ki predstavlja pogoj za spremembo smeri drsenja. To dosežemo z zvračanjem stopal in nagibom kolen v zavoj! Sprememba smeri drsenja po robnikih (zarezna tehnika) je torej posledica nastavka robnikov pri čemer mora biti razporeditev teže na obe smučki približno enaka. Zvračanju stopal in potisku kolen v zavoj sledi tudi pravilen položaj kolčne in ramenske osi (sledenje zgornjega dela telesa!!!). Pri tem je pomembno, da med izvedbo zavoja smučarjev notranji bok ne prehiteva zunanjega in da ne prihaja do t.i. potiskanja boka v zavoj. Prav tako ne sme prihajati do povečanega nagibanja in vrtenja ramenske osi v zavoj (rotacija). Z uporabo posredniških storitev na kratkih smučeh omogočamo začetniku izvedbo prvih zavojev (k bregu) z manj napora in strahu. Pri uporabi omenjenega didaktičnega pripomočka se moramo ob upoštevanju vseh načel vadbe zavedati hitrega napredka. S kratkimi smučmi je praktično vsak začetnik v relativno kratkem času sposoben izvesti preprost(e) zavoj(e) po robnikih. Problem (ne)uravnoteženosti na sredini smuči se stopnjuje s hitrostjo drsenja, ki je potrebna za izvedbo zavojev preko vpadnice. Vadba s kratkimi smučmi je torej omejena s hitrostjo (smučanje z večjo hitrostjo ni varno), zato je uporaba teh vezana na osnovne oblike drsenja in začetne oblike smučanja. Uporabne niso le pri začetnikih temveč tudi pri rekreativnih smučarjih in tudi pri tekmovalcih. Če pri začetnikih omogočajo pridobivanje občutka za podaljšano stopalo in pravilen ravnotežni položaj pri prvih korakih na snegu, potem rekreativnim smučarjem predstavljajo popestritev pri smučanju, tekmovalci pa jih uporabljajo pri treningih za izboljšanje občutka za ustrezen ravnotežni položaj. NAVODILA ZA IZDELAVO UČNE PRIPRAVE GLAVA PRIPRAVE

UČITELJ

Datum

Ime in Priimek Stopnja smučarske usposobljenosti

Smučišče

MENTOR Ime in Priimek Stopnja smučarske usposobljenosti Smučarska organizacija

Število učencev Spol Zaporedna številka učne enote

27

NAVODILA - Učitelj: napišemo ime in priimek učitelja (npr.Nejc Jeraša); - Stopnja smučarske usposobljenosti: navedemo stopnjo smučarske usposobljenosti učitelja (npr. Učitelj I. stopnje; če posameznik opravlja prakso, zato da bo pridobil naziv Učitelj I. stopnje, tega dela ne izpolnimo!!!); - Mentor: napišemo ime in priimek mentorja (npr.Boštjan Jeraša); Stopnja smučarske usposobljenosti: navedemo stopnjo smučarske usposobljenosti mentorja (npr. Učitelj II. stopnje); - Smučarska organizacija: napišemo v katerem društvu, klubu, smučarski šoli opravljamo prakso (npr. SD Snežak Celje); - Datum: napišemo datum izvedbe vadbe (npr. 27.12.2007); - Smučišče: napišemo smučišče, kjer poteka vadba (npr. Rogla – Uniorček, ...) - Število učencev: napišemo število tečajnikov, ki jih imamo v skupini (npr. 5); - Spol učencev: spol učencev (npr. moški, ženski) - Zaporedna številka učne enote: napišemo zaporedno številko učne enote v smučarskem letu, tečaju,... (sledijo si npr. od 1 do 14, kar pomeni 14 vadbenih dni, ur, ...); DOLOČITEV OSNOVNIH ZNAČILNOSTI VADBENE ENOTE Vsebina ure: Stopnja učnega procesa:

Podajanje novih vsebin Utrjevanje Preverjanje NAVODILA Vsebina ure (tema): napišemo natančen naziv tematskega sklopa (npr. Alpsko smučanje) in ožjega vsebinskega sklopa (npr. zavoj s klinatsim odrivom); Stopnja učnega procesa: (napišemo stopnjo učnega procesa oz. njeno podstopnjo: npr. utrjevanje v olajšanih okoliščinah ali podajanje novih učnih vsebin);

CILJI IN METODIČNE ENOTE Cilji:

Metodične enote:

































28

NAVODILA - Napišemo čim bolj konkretne, operativne cilje (npr.naučiti klinasti zavoj, naučiti usklajen vbod palice z odrivom, utrditi navezovanje zavojev z zvračanjem gležnjev in kolen na malo bolj strmi naklonini, …); - Cilji morajo biti tako konkretni, da lahko njihovo uresničevanje preverimo na koncu ure. - Cilje pišemo z nedoločniki (naučiti, izpopolniti, seznaniti, predstaviti, razumeti, odpraviti napake ...). - Število metodičnih enot je odvisno od stopnje učnega procesa (posredovanje novih vsebin manjše število 1 do 3, utrjevanje - večje število 3 do 6) in zahtevnosti vsebine - lahko tudi le ena (npr. učenje osnovnega vijuganja, zavoja po robniku). - Širina posredovanja metodične enote je odvisna od razvojne stopnje otrok. PREVLADUJOČE UČNE OBLIKE Potrebno je dopisat smiselno učno obliko pod posamezno rubriko in jo tudi označit. Oblike dela:

Skupinska Heterogene skupine

x

Frontalna Vadba v trojkah Poligon

Individualna x x

NAVODILA - Vadba je lahko skupinska (istočasno skupine izvajajo različne vsebine, torej imajo različne cilje); pri tem so skupine lahko homogene ali heterogene (kar posebej označimo); vadbo lahko izpeljemo v klasični skupinski obliki ali kot vadbo z dodatnimi ali dopolnilnimi nalogami (kar spet posebej označimo). - Pri frontalni vadbi vsi učenci istočasno delajo enako vsebino. - Pri individualnem delu ima vsak učenec svoj specifični cilj; učencem prilagodimo vsebine ali obremenitve (individualiziramo vsebino, obremenitev, metodični postopek …). - Označimo prevladujočo učno obliko v glavnem delu vadbene ure (in ne obliko, ki jo bomo uporabili v pripravljalnem delu). Če bo vadba v glavnem delu potekala v dveh oblikah časovno enakovredno (npr. polovico frontalno, nato pa individualno, označimo obe obliki). PREVLADUJOČE UČNE METODE Pred učno metodo, ki jo bomo uporabljali dodamo samo znak. Metode dela:

Razlaga

x

Demonstracija

x

Razgovor

PRIPOMOČKI in POMAGALA Pomagala Kamera

Število Pripomočki 1 Obroči Stožci

Število Pripomočki 4 18

Število

29

NAVODILA - Napišemo natančno število pripomočkov. - Postavitev pripomočkov in pomagal (npr. kamere) mora biti predstavljena v organizacijski pripravi. ZGRADBA URE PRIPRAVLJALNI DEL Najprej napišemo pripravo za glavni del, nato pa šele za pripravljalni del ure. Pripravljalni del ure mora biti namenjen pripravi na glavni del ure, zato mora biti pripravljen izjemno skrbno; z njim motiviramo učence in jih pripravimo na nadaljnje delo. Z dobro pripravljenim in izpeljanim pripravljalnim delom se zmanjša tudi možnost poškodb pri uri. PRIMER PRIPRAVLJALNI DEL Uvod: Predstavitev,

Trajanje: 35 min 7 min

motivacija učencev, navodilo za delo: kako bo potekala ura, kdo pripravi in kdo pospravi pripomočke, opozorilo o nevarnostih,...

Splošno ogrevanje: Lovljenje s preskakovanjem kolebnice Sklop gimnastičnih vaj s kolebnico (kolebnica je zložena na četrtino): Predkloni – zakloni 8 x Zasuki trupa, roke v predročenju 8 x Odkloni levo – desno 8 x Prednoženja, zanoženja – 6 x z vsako nogo Prestopanja kolebnice – 6 x z vsako nogo Preskoki s kolebnico – 20 sonožnih preskokov naprej 5 sonožnih preskokov z dvojnim vrtenjem 15 sonožnih preskokov nazaj

Specialno ogrevanje: prosta vožnja: 4x 1) prosta 2) palice pred seboj 3) z dvigom notranje smučke 4) z vbodom obeh palice

4 min 9 min

15 min

NAVODILA UVOD Učencem se najprej predstavimo (če se prvič srečamo), motiviramo (povemo, kaj bomo delali in kaj želimo z vadbo doseči) in jim damo potrebna navodila za delo; preverimo tudi smučarsko opremo; SPLOŠNO OGREVANJE

- Običajno uporabimo tekalno igro ali tek. Izbirajmo čim raznovrstnejše igre in oblike teka. Pri športnih igrah – npr. nogomet na snegu, lahko uporabimo tudi nevezano frontalno učno obliko. - Sklop gimnastičnih vaj (napišemo celoten sklop vaj s številom ponovitev; vaje lahko tudi narišemo. Če imamo posebej pripravljene in označene sklope vaj, napišemo le npr. K 9, to je 30

sklop vaj s kolebnico; obvezno označimo različico sklopa ( v čem se določene vaje ali število ponovitev spremeni glede na posamezno razvojno stopnjo ali posebnosti posameznih učencev). SPECIALNO OGREVANJE

- Običajno opravimo določeno število prostih voženj (lahko tudi že s kakšnimi nalogami). - V pripravljalni del napišemo tudi čas, ki ga bomo porabili za vsak posamezni del. Čas napišemo v desni zgornji kot v minutah.

SN

Značilnosti:

1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10.

majhna hitrost drsenja nepovezani zavoji zaključevanje klinastih zavojev razlika med visokim položajem med prečenjem in prehodom v nižji položaj v zavoju paralelni položaj smuči med prečenjem smučišča in klinasti položaj med spreminjanjem smeri drsenja ramenska in kolčna os sta v zavoju pravokotni glede na smer smučanja smučanje v širšem hodniku Pahljača (ob palicah) klinastih zavojev k bregu (levi in desni) 30 min Pahljača (ob palicah) klinastih zavojev od brega (levi in desni) 20 min Navezovanje preprostih sprememb smeri v klinastem položaju blizu vpadnice 3x Izvedba klinastih lokov z daljšim prečenjem okoli stožcev 3x Izvedba klinastih lokov z krajšim prečenjem 5x Izvedba klinastih lokov brez palic 2x Izvedba klinastih lokov v parih – senčno 3x Izvedba klinastih lokov v parih – zasledovalno 1x Prehod iz klinastih lokov v navezovanje klinastih zavojev 4x Navezovanje klinastih zavojev 20 min

ORGANIZACIJSKA priprava

9.00 – pričetek dela -

postavitev palic

x

x x

x x

x x

x x

- postavitev stožcev x 12 m x x 4m x x

11.00 – odmor 12.00 – konec odmora, pričetek dela 14.00 – konec dela

31

KOLIČINSKA priprava

METODIČNA priprava

SNOVNA priprava

Trajanje: 240 min GLAVNI DEL-PRIMER Izvedba: Smučar iz položaja prečno na vpadnico zdrsi v blago prečenje smučišča (skoraj prečno na vpadnico). Z regulacijo nastavitve in popuščanja robnikov na paralelno postavljenih smučeh smučar nadzoruje hitrost drsenja, ki mora ne glede na zahtevnost terena biti majhna. Ko je smučar pripravljen na izvedbo zavoja, prenese večji del teže na robnik spodnje smučke, gornjo smučko potisne v klinasti položaj. Postopoma prenese večji del teže na klinasto postavljeno smučko, s sočasnim zniževanjem in gibanjem kolena naprej in navznoter (ustrezna nastavitev robnika) pa gornjo (bodočo zunanjo) smučko zapelje preko vpadnice. Notranja smučka pri tem zadržuje »klinasti« položaj glede na zunanjo, ramenska in kolčna os pa ves čas trajanja zavoja ostajata pravokotni na smer smučanja.

NAVODILA SNOVNA (VSEBINSKA) PRIPRAVA Glede na stopnjo učnega procesa vsebuje: - opis tehnike – izvedba in značilnosti (npr. izvedba smučarskih lokov s klinastim zavojem), - pri utrjevanju opis morebitnih napak, - pri preverjanju opis merskih postopkov in merilne lestvice (opisnikov). METODIČNA PRIPRAVA Vsebuje: - opis dejavnosti učenca: zaporednje nalog. - izbor didaktičnih korakov (izbranih metodičnih postopkov, ki jih posredujemo z ustreznimi strategijami poučevanja: npr. napišemo, kdaj uporabimo predvideno metodo (prikaz, razlaga), kdaj uporabimo izobraževalno tehnologijo (npr. kamero) in s kakšnim namenom. KOLIČINSKA PRIPRAVA Natančnost določanja obremenitve je odvisna od stopnje učnega procesa. Določimo čim več mogočih kazalnikov: - predvideno število ponovitev naloge, - čas izvajanja posamezne naloge. ORGANIZACIJSKA PRIPRAVA

Vsebuje opis in skico organizacije: - priprava in pospravljanje pripomočkov, - gibanje in delo učitelja, - organizacija skupin, - uporaba kamere (kdo jo uporablja, kje in kako bomo pogledali posnetek…), - varnostne ukrepe, če so potrebni (pomoč, postavitev pripomočkov, zaščita terena, opozorila učencem …).

32

ANALIZA URE ANALIZA URE (izpolni učitelj) Doseženi cilji: Posebnosti: Opombe za naslednjo učno enoto: ANALIZA URE (izpolni mentor) Pregledal:

Opombe:

Datum:

NAVODILA DOSEŽENI CILJI

Analizo naredimo po končani uri. Napišemo, ali smo dosegli zastavljene cilje. Če jih nismo, napišemo, zakaj jih nismo dosegli. POSEBNOSTI

Opišemo posebnosti, ki so se dogodile med uro (npr. načrtovali smo preveč vsebin ali opis morebitne poškodbe ali poseben napredek učencev…). OPOMBE ZA NASLEDNJO URO

Napišemo, na kaj naj bomo pozorni naslednjo uro (npr. dva učenca nista dosegla zastavljenih ciljev ali priprava individualnega programa za posameznega učenca ali potrebujemo kamero…).

33

ZGODOVINA SMUČANJA RAZVOJ ALPSKEGA SMUČANJA IN ALPSKIH TEHNIK Naziv alpsko smučanje se je pojavil takrat, ko so se začela prva tekmovanja v slalomu in smuku in je bilo potrebno takšen način smučanja tudi pojmovno ločiti od klasičnega oziroma nordijskega smučanja (tek, skoki). Današnjo podobo pa je alpsko smučanje vendarle začelo dobivati šele v zadnjih 70 letih, z razvojem različnih smučarskih tehnik. Le redki zgodovinarji smučanja se lotijo opisov podrobne smučarske tehnike. Zato bodo tudi v tej predstavitvi samo kratki izvlečki razvoja prelomnih tehnik alpskega smučanja z omembo bistvenih prvin vsakršnega načina krmarjenja po snegu. MATTHIAS ZDARSKY IN LILIENDFELDSKA TEHNIKA Matthias Zdarsky je s tem, ko je naročil leta 1890 smuči iz Norveške, postavil prelomnico v razvoju smučanja. Smuči so bile dolge 224 cm s telemark vezjo (peta je zaradi vodoravnega vleka drsela na eno in na drugo stran), zato se je z njimi težko krmarilo in vijugalo. Po šestletnih poskusih, med katerimi je naredil okoli 200 inačic smuči in vezi, je končno uporabil 180 cm dolge smuči in izumil kovinske vezi s čeljustmi in zadnjim delom, ki je preprečeval zdrs pete levo in desno. S takšno opremo je izumil posebno tehniko smučanja, ki je omogočala spreminjanje smeri že na strmini in ne šele v izteku oziroma v ravnini (tako kot pri nordijski tehniki). Zdarsky je prvi krmaril v plužnem položaju, tako da se je močneje oprl na eno ali drugo smučko in pri tem naredil zavoj preko vpadnice. Tehniko smučanj je razvil celo do plužnega loka (zavoj je napravil v plužnem položaju, nato je v poševnem drsenju po vpadnici smuči postavil v paralelni položaj). Za ohranjanje ravnotežja je uporabljal en kolec, kar pa je njegovo tehniko močno omejevalo pri nadaljnjem razvoju. Zdarskyju gre tudi zasluga za izvedbo prvega slaloma, ki je bil 19.3.1905 na 1246 visokem Muskenkogelsu. Ime slalom prihaja iz nordijskih besed »slad« in »laam«, kar pomeni sled na strmini. Danes bi ta slalom prej imenovali veleslalom, saj so tehnični podatki (500 m višinske razlike, 2000 m dolžine in 85 vratc) takšni kot tri desetletja kasneje pri prvem veleslalomu. Zdarsky je leta 1895 izdal smučarski učbenik Lilienfieldska smučarska tehnika (»Lilienfielder Skilauf Technik«). Kot učitelj smučanja, Zdarsky dolga leta ni bil priznan, tako je šele leta 1901vodil prvi uradni tečaj smučanja. V njgovih tečajih je bilo preko 20000 smučarjev. Za učenje ni dobil nobenega honorarja. Plačali somu samo stroške bivanja in hrane, celo vožnjo do kraja tečajev si je največkrat plačal sam. Zato pa ga je zgodovina nagradila s priznanjem, da je oče alpske tehnike in je dal osnovo za nadaljnji razvoj vse do današnjih dni.

34

NORDIJSKO – ALPINSKA TEHNIKA (Georg Bilgeri) Georg Bilgeri je bil poklicni vojak in ljubitelj smučanja. Uspešno je združil dobre lastnosti obeh doslej poznanih načinov smučanja: od Norvežanov je prevzel smuči z žlebom, dve palici, telemark in kristanijo,od Zdarskyja pa plužno tehniko zavijanja in trdo vez, katero je še sam izboljšal. Nordijsko – alpinska tehnika je bila v veljavi od leta 1900 do konca 1.sv. vojne. Bilgeri je poudarjal, da so tehnike smučanja šele v razvoju in da jih ne moremo jemati kot nekaj dokončnega. Sam se je večinoma ukvarjal z učenjem smučanja vojakov, zato je razumljivo, da mu ni bila všeč le tehnika Zdarskyja, saj je za vojaške namene bilo nordijsko smučanje bolj primerno. In če nordijskemu smučanju dodamo še Zdarskyjevo plužno tehniko, potem dobimo delno obliko današnjega turnega smučanja, pri tem pa so seveda zelo pomembne palice, katere je Bilgeri skonstruiral tako, da so se po potrebi lahko uporabljale kot ena (alpska tehnika) ali pa kot dve, ki sta bili nujno potrebni za hojo po ravnem in pri vzpenjanju v hrib. ARLBERŠKA TEHNIKA (Hannes Schneider) Schneider je izpolnil lilienfieldski pluži zavoj in ga nadgradil s plužno kristianijo. Vpeljal je nizko prežo z močno upognjenimi koleni, kar je omogočilo smučarju večje ravnotežje in lažje obremenjevanje zunanje smučke med zavoji in kristijanijami. Med zavojem je smučar potiskal zunanjo ramo naprej, da je dal poudarek obremenitvi zunanje smučke in smeri zavoja. Po letu 1933 pa je Schneider že vpeljal škarjasto kristijanijo (krivine smuči škarjasto razklenjene med zavojem) in že prve skoraj paralelne kristijanije. Kristijanije je bilo že moč izvesti ob večji hitrosti in tudi že z razbremenitvijo in obremenitvijo. Med poševnim smukom je bil smučar vzravnan, z zasukom gornjega dela telesa v smeri vpadnice in zavoja ter prehodom v nekoliko nižjo prežo začel zavoj. Smuči so v začetku bočno drsele v smeri novega zavoja, dokler ni smučar nadaljeval poševni smuk na nekoliko bolj obremenjeni spodnji smučki. Arlberško tehniko v vrhunski obliki so omogočale nove »bildstein« in »kandahar« vezi in pa jekleni robniki na zunanjih robovih drsne ploskve smuči. Robniki so bili narejeni prvič leta 1917, Avstrijec Lettner pa jih je patentiral leta 1928 in so bili prvič uporabljeni na »1. zimski akademskih igrah« v Davosu leta 1930. VRTILNA OZIROMA ROTACIJSKA TEHNIKA Na razvoj tehnike alpskega smučanja so od Bilgrija naprej vplivali le tekmovalci, ki so težili k čim hitrejšem smučanju na tekmovanjih. Rotacijsko tehniko po razvoju razdelimo na: -

Alpska rotacijska tehnika Francoska rotacijska tehnika

Alpsko rotacijsko tehniko je najbolj zaznamoval Toni Seelos imenovan tudi »kralj slaloma«, ki si prvo zmago priboril 26. januarja 1930 v Insbrucku. Seelos je izvedel to o čemer je Schneider šele pisal. Schneiderjeva arlberška tehnika je bila plužna in škarjasta kristijanija, ki pa so jo posamezni tekmovalci že postopoma zmanjševali v plužni položaj smuči pri prestopu in tako smučali vedno hitreje. Seelos pa je Schmeidejevo tehniko nadgradil s t.i. tempo paralelno kristanijo in zasukom zgornjega dela trupa v smer zavoja (zaradi vrtenja ramen 35

v smeri zavoja jo imenujemo alpska rotacijska tehnika), hkrati pa se je s izrazitim razbremenjevanjem že zelo približal paralelnemu načinu spreminjanja smeri. Po letu 1937 pa sta francoza Emile Allias in J.Couttet presegla svojega učitelja Seelosa, ki sta smučala že popolnoma paralelno. Ta tehnika je v strokovni literaturi dobila ime francoska rotacijska tehnika. Sama izvedba je potekala tako, da je smučar ob prečenju v srednje nizkem položaju potisnil spodnjo ramo naprej (uvodna rotacija ali fr.: appel-rotation), nato vbodel spodnjo palico nekje blizu spodnje krivine (prvič v zgodovini se pojavi vbod palice pred razbremenitvijo). Temu je sledil odriv telesa naprej nad smuči in tako sunkovito znižanje v nizek položaj, pri tem pa z zamahom zunanje roke naprej v zavoj poudaril gibanje telesa v smeri zavoja. Pri tem so krivine smuči močno obremenjene drsele po želeni krožnici, zadnji deli smuči pa so sledili zavoju (ta lik se je imenoval »čista kristijanija« ali fr.: christiana pur). Ker pa se je s to tehniko dalo smučati le v daljših zavojih je za krajše zavoje na zelo strmih pobočjih je Allais uvedel zavoj s poskokom (»ruado« ali fr.: ruade), ki je zahtevala enako gibanje, vendar bolj izrazito in kratko, kot prej opisana kristianija. Ker je bila s poskokom razbremenitev bolj poudarjena, so se smuči ob dotiku snega za zadnjimi deli bolj ugreznile v podlago (takrat so bile proge mehkejše) in preprečile prekomerni oddrs navzdol. Smučarska oprema : Smuči: so bile lesene, jesenove ali boljše iz lesa ameriškega belega oreha, dolge okoli210 cm. Imele so kovinske ali celuloidne robnike. Na drsni strani so imele poglobljen žleb za boljše drsenje v smeri smučanja. Pod čevljem so bile odebeljene in so se proti repu in krivinam stanjševale. Bile pa so lakirane z raznimi laki. Smučarske vezi: so imele poševni ali celo navpični vlek. Vezi Kandahar s kovinsko čeljustjo in jekleno pletenico s petnim peresom , stranskimi ušesnimi vodili na robovih smuči in prednjim napenjalcem je že leta 1932 izumil Švicar Guido Heuge Smučaska oblačila: uporabljali so že smučarske hlače iz kamgarna, ki so se od bokov, do čevljev ožile. Na spodnjem robu je bil prišit trak, ki seje zataknil na sredo stopada, da se hlače niso dvigovale (tako imenovane »špichoze«) Po vojni so začeli uporabljati tudi vetrovke iz balonske svile. Uporabljali so tudi alpinistična ovalna steklena očala in oglata smučarska očala z elastiko in možnostjo menjave stekel. TEHNIKA Z NASPROTNIM SUKANJEM RAMEN Začetki te tehnike segajo v leto 1936, ko so na tak način že smučali Nemec dr. Eugen Mathias, Švicar Kurt Reinl in Toni Ducia ter nato omenjenega leta izdali knjigo Natürlische Skilaufen (Naravno smučanje). Tehnika pa se je uveljavila šele na smučarskem kongresu Interski leta 1955 v Val d`Iseru, ko je začela dominantna francoska rotacijska tehnika, izgubljati ugled. Eden od glavnih Avstrijskih strokovnjakov, ki so začeli razvijati to novo tehniko, je bil Kruckenchauser. Tehniko so poimenovali kar »avstrijska«, ki se je od rotacijske tehnike razlikovala predvsem po tem, da je bil smučar v bolj vzravnani-pokončni drži. Tehnika z nasprotnim sukanjem ramen pa se je imenovala zaradi vrtenja ramen v nasprotno stran od smuči.

36

Glavne značilnosti: nastavek robnikov med smukom poševno in med zavojem s smučarskim odklonom (kolena potisnjena k bregu in gornji del telesa od brega), hitro nizanje kratkih zavojev s pomočjo poudarjenega gibanja gor-dol, uravnotežen položaj smučarja s pomočjo odklona in opore na vbodeno palico ob vsakem začetku zavoja. Sklenjen položaj smuči ni bila le modna muha, temveč posledica oblike smuči. Večja ploskev je omogočala boljšo oporo na podlago zaradi nastavka robnikov predvsem na bolj trdi snežni podlagi. Hitrosti v tekmovalnem smučanju skokovito naraščale zaradi nove tehnike, dopolnitve opreme (trdno povezan čevelj s smučmi, dolgi jermen na petnem delu vezi in spredaj čeljusti, hitre smuči zaradi umetnih podlag na drsni ploskvi), vratca postavljena bliže vpadnici, možnost smučanja bliže kolcev po najidealnejši navidezni smučini med vratci… Pomembnost vloge ustreznega gibanja, nastavka robnikov, smučarskega odklona in nasploh razvoja tekmovalne smučarske tehnike v omenjeni smeri je z zmago v smuku, slalomu in veleslalomu nekoliko kasneje na olimpijskih igrah v Cortini dAmpezzo leta 1956 potrdil Toni Sailer Smučarska oprema: Smuči: so bile lesene lepljene, lakirane s prozornim ali barvnim lakom, največlrat rdeče ali modre. Znani proizvajalci so: Kästle, Kneissl, Atomic, Dynamic in Rossignol. Slalom smuči so bile dolge od 205 cm za moške, za ženske pa so bile malo krajše. Veleslalom smuči so bile glede na smučarja dolge od 210 cm 215 cm, za smuk pa so bile višine smuči od 215 do 220 cm. Drsna ploskev je že imela plastične prevleke (za boljše drsenje). Uporabljali so tudi razne voske, ki so jih nanašali na različne načine od drgnejna »na suho2 do likanja in nanaosa s čopičem. Smučarska vez: Smučarska vez dolgega jermena s čeljustjo (nem. Langriemen) je onemogočala dvig pete – navpični vlek. Ta vez se je uporabljajla med obema vojnama. Smučarske palice: nemesto lesenih palic so že uporabljali drage jeklene in kromirane palice, ki so segale do pazduh ali največ med pazhudo in ramo. Hlače: pojavile so se raztegljive (lateks) hlače, ki so bile oprijete. Smučarski čevlji: čevlji so bili iz enojnega li dvojnega usnja, šivani na roko, s tankim gumijastim podplatom, z vezalkami spredaj in celo na zgornjem zadnjem delu. Segali so visoko čez gleženj in so bili narejeni pod določenim kotom – za položaj naprej TEHNIKA KROŽNEGA GIBANJA KOLEN IN »JAJCE« TER RAZKLENJEN POLOŽAJ SMUČI Francoz Jean Vuarnet je premočno dobil smuk v novem položaju »jajce«. Smuči so bile zelo razklenjene, kolena upognjena (do skoraj pravega kota v kolenskem sklepu), gornji del telesa prepognjen močno naprej (skoraj naslonjen na kolena), glava samo toliko dvignjena, da je tekmovalec usmeril svoj pogled naprej, roke iztegnjene naprej,palice pa so počivale med gornjim delom telesa in stegni. V slalomu in veleslalomu ja Francoz Jean Claude Killy smučal z močno razklenjenimi smučmi, kar so Francozi poimenovali neodvisno delo nog. Spodnja smučka je bila le rahlo

37

bolj obremenjena od gornje, kar je zmanjševalo trenje in vsaka smučka ali noga je posebej »amortizirala« terenske raznolikosti med vratci. Francoski tekmovalci so začeli zmagoviti pohod leta 1962, pa vse tja do leta 1970. Med tem pa so se nacionalne smučarske šole močno razhajale. V tem odbobju sta Joubert Vuarnet nakazala poenostavljeno tehniko smučanja. Rdeča nit je bila tehnika Krožnega gibanja, neodvisno delo nog in uvodni zasuk gornjega dela telesa. Prva sta omenila tudi zarezni zavoj brez stranskega oddrsavanja. Smučarska oprema: Smuči: Izdelovali so jih iz različnih materialov in jih lepili v različnih plasteh in dolžinah laminatov. Narejene so bile iz različnih materialov od steklene volne, aluminija, različnih plastik in lesa, ki s smučki dajali daljšo življenjsko dobo in boljšo prožnost smuči. Robniki so bili največkrat vliti v smučko, kar je izboljšalo drsne lastnosti. Žleb je postajal čedalje plitvejši. Bile pa so različnih pisanih barv. Varnostna vez: sistema kandahar ter varnostna peta in glava so izpodrinili nevarne čeljusti in vez dolgega jermena. Palice: začeli so izdelovati aluminijaste palice s plastičnimi ročaji in manjšimi plastičnimi krpljicami. Smučarski čevlji: Plastificirani usnjeni in plastični čevlji s kovinskimi zaponkami so nadomestili usnjene čevlje z vezalkami SMUČANJE PO GRBINAH Francozi, ki so jim Avstrijci s svojim spektakularnim prikazom nove tehnike pobrali vse lovorike na sicer uspešno organiziranem Interski kongresu v Val d'Iseru, se niso nikoli kaj prida navdušili za to avstrijsko novost. Vendar ta ugotovitev bolj za učitelje smučanja in manj za tekmovalce. Le-ti so v začetku v celoti prevzeli novo tehniko, saj je npr. Killy na Mariborskem slalomu pri Ribniški koči, ko je doživel svoj prvi večji mednarodni uspeh, že smučal s to tehniko (kot sodnik pri vratcih je opazoval njegovo vožnjo avtor tega teksta). Francozi so očitali Avstrijcem, da je to balet na snegu in da tehnika preveč poudarja le estetski vidik, zanemarja pa racionalno komponento gibanja. Da so imeli po svoje prav, se je pokazalo na enem od naslednjih kongresov smučanja, ko so bili zaradi pretiranega poudarjanja estetske komponente smučarjevih gibov celo izžvižgani. Francozi so nasproti uniformiranosti avstrijske tehnike poudarjali uporabo različnih načinov spreminjanja smeri: poleg plužne in paralelne še smučanje po grbinah in vse vrste prestopne tehnike. Posebnost smučanja na grbinah je v tem, da značilno gibanje kolen privede smučarja na vrhu grbine v sedeč položaj, po katerem se je v začetku ta tehnika pri nas napačno poimenovala »sedeča tehnika«. ZAČETKI ZAREZNEGA ZAVOJA Norvežan Sondre Norheim je že leta 1880 spremenil obliko norveških klasičnih smuči. Stranski lok smuči je poudaril z rahlim zoženjem smuči v srednjem delu smučke pod stopalom.

38

Georges Joubert je v sodelovanju s tekmovalcema J. Vuarnetom (smukač) in P. Russelom (slalomist) prvi ustoličil zarezno tehniko in nakazal razvoj smuči s predlogom po malo bolj poudarjenim stranskim lokom smuči. Russel je na prelomnicah zelo učinkovito uporabil razbremenitev v nizko prežo. Za prelomnico je aktivno iztegoval noge, da so smuči imele ves čas stik s podlago in nagibanjem kolen znotraj zavoja skušal nastaviti robnike. Zaradi velike obremenitve srednjega dela pod stopali so se prednji in zadnji konci smuči usločili navzgor in upora na sneg je bila slabša. Joubert je našel rešitev z nasvetom, da je treba širino smuči pod stopalom zožiti in ob primernem gibanju telesa narediti zarezni zavoj. Z rojstvom smučarske deske (ang.: snowboard) se je zarezna tehnika zares uveljavila. V alpskem smučanju na dveh smučkah se je prvič v zgodovino primerilo, da je proizvajalec smuči najprej izdelal zarezno smučko (ang.: carving), s poudarjenim stranskim lokom. Šele nato so se tekmovalci in učitelji smučanja privajali nanjo. Uveljavitev zarezne tehnike pa se pojavi v zimi 1999/2000. Zarezni zavoj, zarezne smuči, zarezna tehnika so angleško “carving”. Natančno sto let je moralo preteči, da so se zarezne smuči in tehnika uveljavili. Gre za razvoj in ne vrhunec danes sodobnega smučanja in opreme.Že Norvežan Sondre Norheim, znan doma in v ZDA, je leta 1880 spremenil obliko norveških klasičnih smuči. Poudaril je stranski lok smuči z rahlim zoženjem srednjega dela smuči pod stopalom. Ta se je uveljavila šele z rojstvom smučarske deske (snowboard). Poudarjen stranski lok smuči je plod raziskav dela konstruktorjev tovarne smuči ELAN Jurija Franka in Pavla Škofica. Tokrat se je prvič v zgodovini pojavilo, da so izdelali nek nov tip smuči na katerega so se tekmovalci šele kasneje privadili nanj, kajti slovenska tovarna je z proizvodnjo teh smuči začela že leta 1993. Med tekmovalci so se šele uveljavile med sezono 1999/2000, medtem ko so učitelji smučanja spremljali razvoj zareznih smuči in tehnike že od samega začetka. RAZVOJ TEKMOVALNEGA SMUČANJA PRI NAS IN V SVETU Prva prireditev v alpskem smučanju v srednji Evropi je bila leta 1893 v Mürzzuschlagu v Avstriji, ko so morali moški, dame in mladci presmučati 600m dolgo progo v širokem snežnem kanalu. Po več smučarjev se je hkrati pognalo navzdol po 9˚ naklonini. Na koncu je bil zavoj v levo in kratek raven iztek, ki je bil posut s premogovim prahom, da so se lažje zaustavili. Komur to ni uspelo, se je ujel na prečno postavljen lesen drog. Zmagal je Norvežan Samson. V Sloveniji so bile prve tekme 8. marca leta 1895. smučarji so se morali povzpeti na Goljak v Trnovskem gozdu in nato spustiti po bregu do cilja. Zmagal je Filip Kajnradel. Tekma nad Ajdovščino je bila peta po vrsti v srednji Evropi. Thomas Zdarsky je organiziral in izvedel prvo tekmo v alpskem smučanju, ki so jo poimenovali po norveški besedi »slalaam« (norv.: sla = strm hrib, laam – izgovori lom = sled smuči v snegu). Proga na hribu Spitzbrand pri Lilienfeldu je imela 500m višinske razlike, dolga 2000m in na njej zakoličenih 85 vratic (PRVI SLALOM). Anglež Sir Arnold Lunn je leta 1921 organiziral v Švici angleško državno prvenstvo v spustu na čas (PRVI SMUK). Dve leti kasneje je dodal še tekmo v slalomu. Njegova največja zasluga je, da je s Hannesom Schneiderjem, organiziral prve velike mednarodne tekme v alpskem smučanju v smuku in slalomu za moške in ženske leta 1928 v St. Antonu v 39

Avstriji, na progi Arlberg-Kandahar. Leta 1930 se je pridružila enaka tekma z Lauberhorna (Wengen, Švica) in leto kasneje še znana Hahnenkamm (Kitzbühel, Avstrija). Lunn je spretno zagovarjal tekme v alpskem smučanju pred zelo nazadnjaško Mednarodno smučarsko zvezo (FIS). Padla je odločitev, da bodo prve poskusne tekme v smuku in slalomu leta 1931 v švicarskem Mürrnu. Kasneje so priznali to tekmo za prvo svetovno prvenstvo, ki je bilo vse do druge svetovne vojne vsako leto, nato pa na štiri leta. S tem je bil premagan močan vpliv skandinavskih predstavnikov v FIS-i, ki so zagovarjali predvsem klasično smučanje. Prve neuradne OI so bile leta 1921 kot dodatek k rednemu letnemu programu. OI niso nikoli priznali, pa tudi medalj niso podelili. Prve OI so bile leta 1924 v Chamonixu v Franciji Vendar so v smučarskih disciplinah tekmovali le v teku na 18 in 50 km, skoskih , kombinaciji skokov in tekov ter vojaški moštveni tek na 30 km, alpskih disciplin pa na programu ni bilo. Alpske discipline so bile prvič na OI leta 1936 v Garmisch-Partenkirchnu. Tekmovali so moški in ženske. Podelili so le medalje za kombinacijo smuka in slaloma. Presenetljivo je zmagal v smuku skakalec iz Norveške Birger Ruud (tedaj olimpijski prvak v skokih). Ciril Praček iz Jesenic je bil odličen 15. v kombinaciji. Ta uspeh sta izboljšala šele leta 1956 v Cortini d`Ampezzo Franc Cvenkelj (13) in Ludvig Dornig(14). Ciril Praček je osvojil tudi 7 mesto na svetovnem prvenstvu v zakopanih leta 1939in 12 mesto v kombinaciji. Ta dosežek je presegel Blaž Jakopič šele leta 1970 v Val Gardeni v kombinaciji z 11. mestom in leta 1982 Bojan Križaj s srebrno medaljo v slalomu. Avstrijec Toni Sailer je bil prvi tekmovalec, ki je na OI leta 1956 osvojil vse tri zlate medalje v alpskem smučanju (slalom, veleslalom, smuk, kombinacija je štela le za svetovno prvenstvo). Za njim je ponovil isti uspeh samo še Francoz Jean-Claude Killy (Grenoble, 1968). Prva znana tekma v Sloveniji v smuku je bila leta 1926 na Koprivniku na Pokljuki (»Višinska tekma«), prva v slalomu leto kasneje v Tržiču (»Tekma v umetnostnem smučanju« z merjenjem časa in še sloga). Leta 1927 je Turistovski klub Skala, prvič priredila Triglavski smuk, na katerem je največkrat zmagal Ciril Praček. Državna prvenstva tedanje Jugoslavije so se začela leta 1933 v slalomu, 1935 v smuku, 1936 v kombinaciji (slalom in smuk), 1949 v veleslalomu in 1985 v super veleslalomu. Največkrat je bila državna prvakinja Slavica Župančič iz Kranja (21-krat) in bila tudi prva naša ženska alpska olimpijka (Cortina ď Ampezzo, 1956). Med moškimi je bil največkrat državni prvak Peter Lakota z Jesenic (19-krat). Največ zaporednih zmag na državnem prvenstvu je dosegel Bojan Križaj in sicer v slalomu: 8-krat od leta 1977 do 1984. Francoski novinar Serge Lang ima zaslugo za uvedbo svetovnega pokala, ki ga je prvi dobil Jean-Claude Killy leta 1967 za zbrano največje število točk na tekmah v slalomu, veleslalomu in smuku. Tudi v teh disciplinah posamezno je zbral največ točk, kar ni uspelo niti velikemu Ingemarju Stenmarku, saj ni tekmoval v smuku. Stenmark je zmagal 78-krat na tekmah svetovnega pokala in bil olimpijski ter svetovni prvak v tehničnih disciplinah. DOSEŽKI SLOVENSKIH SMUČARJEV SKOZI ZGODOVINO Bojan Križaj je bil prvi slovenski smučar, ki je utiral smučino v sam svetovni vrh. Prvič je zmagal leta 1978 v Madonni di Campiglio na tekmi svetovnega pokala v slalomu. Na OI ni imel športne sreče, saj je bil ob bronasto medaljo v veleslalomu v Lake Placidu leta 1980 za 40

vsega dve stotinki. Prav tako so po vrhunskih uvrstitvah posegali Boris Strel, ki je bil leta 1982 bronast na SP v Schladmingu, samo dva dni preden je bil Bojan Križaj še boljši, drugi v slalomu. Jure Franko je presenetil vse s srebrno medaljo v veleslalomu na OI leta 1984 v Sarajevu. Rok Petrovič je bil neprekosljiv v slalomu v sezoni 1985/86, ko je osvojil mali kristalni globus v svetovnem pokalu s petimi zmagami v slalomu, drugi je bil Bojan Križaj. Naslednje leto je Križaj pokazal, da vrsto let sodi v sam svetovni vrh in kot eden najbolj zanesljivih tekmovalcev v sezoni preje mali kristalni globus za dosežke v slalomu med ženskami je bila najuspešnejša Mateja Svet, saj je bila v Crans Montani leta 1987 na SP druga v veleslalomu, tretja v slalomu in tretja v super veleslalomu, na OI 1988 v Calgaryu je prejela srebrno medaljo v slalomu in postala svetovna prvakinja v slalomu v Vailu leta 1989 in še tretja v veleslalomu. Tudi kasneje smo imeli slovenci zmagovalce svetovnega pokala in sicer Jure Košir, ki je prvič zmagal leta 1993 na veleslalomu v madonni di Campiglio. Skupaj je v svoji karieri zabeležil 3 zmage v Svetovnem pokalu ter v skupnem seštevku osvojil 2 krat 2. mesto in 2 krat tretje. Med dobitnice malega slalomskega kristalnega globusa se je vpisala tudi Špela Pretnar, ki ji je s 4 zmagami to uspelo v sezoni 2000. Poleg Koširja in Pretnarojve so se velikokrat na stopničke povzpeli tudi Mitja Kunc, Matjaž Vrhovnik, Mojca Suhadolc, Urška Hrovat, Katja koren, Nataša Bokal Alenka Dovžan ter Andrej Miklavc.

41

RED IN VARNOST TER KODEKS ETIKE OBNAŠANJA NA SMUČIŠČU UVOD Zagotavljanje varne smuke ni le odgovornost upravljavcev žičniških naprav in smučišč, temveč in predvsem smučarjev samih ki le s samoodgovornim ravnanjem lahko naredijo največ za lastno varnost in varnost drugih. Od njih je odvisno dobro počutje na smučiščih, pri čemer je prav varnost predpostavka za prijetno smuko. Samo z znanjem o osnovnih smučarskih pojmih bomo našli pravo pot do koristnega in primernega vedenja na smučiščih, to je kulture smučanja. Samo ozaveščen smučar bo izbiral progo in smer smučanja ter hitrost, ki je primerna njegovemu znanju. Tako bo pred spustom določil ustrezno osnovno smer svojega smučanja, pazil na smučarja pred seboj, obvladoval svojo hitrost, prehiteval v primerni razdalji in spoštoval enake pravice drugega smučarja, kajti na smučišču nisi sam. če ga bo smučanje utrudilo, naj raje naredi vožnjo manj. Zavedanje smučarjev lastne odgovornosti, upoštevanje pravil in spoštovanje enakih pravic drugega lahko preprečijo mnoge nevšečnosti, celo poškodbe in smrt. Temelj dobrega in varnega obnašanja na snegu je 10 pravil FIS iz leta 1967, ki jih je pravna stroka zaradi njihove jasnosti in nedvoumnosti začela uporabljati pri reševanju raznih smučarskih nezgod. Prevzela jih je tudi zakonodajna oblast, tako da so našla pot v predpise lokalnih ali državnih oblasti. Tudi v Sloveniji so bila okrog leta 1970, pravila FIS sprva vključena v besedila občinskih odlokov o redu in varnosti na smučiščih, iz katerih je nastal v letu 1977 pri slovenski smučarski zakon o varnosti na javnih smučiščih. Prav ti oblasti pravni akti sestavljajo tematsko celoto, zato jih lahko imenujemo smučarsko pravo, ki velja za smučarje, upravljavce žičniških naprav in smučišč, za njihove delavce in za ostale, ki skrbijo za red in varnost na smučiščih, ali druge osebe, ki so na smučišču. Mar je res treba končati prijetno smučarijo v bolnišnici in šele na sodišču zvedeti, kdo je odgovoren za škodo, ki je bila prizadejana v smučarski nezgodi (Marušič, 2006)?!

42

PRIREDITVE NA SMUČIŠČIH Prireditve na smučiščih se smejo prirejati le s soglasjem upravljavca smučišča in v skladu s predpisi za organiziranje prireditev.

-

Organizator športne prireditve mora zagotoviti, da v času prireditve na smučarske proge ali na del smučišča, na katerih poteka tekmovanje, nimajo dostopa druge osebe, razen tekmovalcev in služb organizatorja športne prireditve ter upravljavca smučišča. Zagotoviti mora tudi dodatne obvestilne in opozorilne znake, znake za prepoved in znake za obveznost in zaščitna sredstva, če so ta potrebna.

-

Organizator športne prireditve mora prostor za vadbo tekmovalcev, ki nastopajo na športni prireditvi, v času vadbe označiti z obvestilnim znakom in trakom vzdolž celotne postavitve.

-

Organizator športne prireditve mora po koncu prireditve, preden se smučarska proga ali del smučišča znova odpre, odstraniti s smučišča obvestilne in opozorilne znake, znake za prepoved in znake za obveznost, zaščitna sredstva in naprave, postavljene zaradi prireditve.

-

Upravljavec smučišča mora po, v prejšnjem stavku navedenih opravljenih dolžnostih organizatorja športne prireditve, opraviti varnostni pregled smučišča.

RED NA SMUČIŠČU IN NADZORNA SLUŽBA RED IN RAVNANJE VSEH SMUČARJEV NA SMUČIŠČU -

Smučarji in druge osebe se morajo ravnati v skladu z redom in navodili o varnosti oziroma ravnanju na smučišču, opozorilnimi in obvestilnimi znaki, znaki za prepoved in znaki za obveznost in po odredbah, navodilih ter opozorilih nadzornikov.

-

Smučar mora: – ravnati samoodgovorno in odgovorno do drugih tako, da ne ogroža ali poškoduje sebe, drugega ali naprav; – prilagoditi hitrost in način vožnje svojemu znanju, terenskim in vremenskim razmeram ter gostoti smučarjev na smučišču; – izbirati smer vožnje tako, da ne ogroža drugih smučarjev; – med smučanjem dajati prednost smučarju pred seboj in izbirati tako pot, da ga ne ogroža; – prehitevati od zgoraj ali od spodaj, z leve ali desne, vendar vedno v zadostni razdalji, ki pušča prehitevanemu smučarju dovolj prostora za smučanje; – za zaustavljanje, zadrževanje in vzpenjanje uporabljati le rob smučišča; – pomagati pri nesreči, dati svoje podatke, če je priča ali udeleženec v nesreči ali če je kršil določbe tega zakona; – počakati do prihoda policista, kadar tako določa zakon; – do 12. leta starosti uporabljati zaščitno smučarsko čelado; – pri prečkanju ali vstopu na smučarsko progo se prepričati, ali to lahko stori brez 43

nevarnosti zase in za druge ter enako storiti tudi ob vsakem ustavljanju; – smučarsko in drugo opremo v času, ko jo ne uporablja, puščati na mestu, ki ga za to določi upravljavec; – ob padcu, če ne potrebuje pomoči reševalca na smučišču, čimprej zapustiti mesto padca in se umakniti na rob smučišča. -

Smučar ne sme: – se zadrževati na zoženih ali nepreglednih delih smučišča; – smučati v času, ko je smučišče ali del smučišča zaprto; – smučati preblizu teptalca snega ali motornih sani; – smučati tako, da ogroža varnost oseb na žičniški napravi; – postavljati, prestavljati ali odstranjevati znakov in naprav na smučišču; – smučati s pomanjkljivo ali okvarjeno opremo; – smučati, če je pod vplivom alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi; – onesnaževati smučišča in njegove okolice; – smučati izven meja smučišča ali po neurejenem smučarskem prostoru; – izvajati skokov, razen na mestih, kjer je to dovoljeno; – voditi pse in druge živali po smučarski progi, po smučišču pa ne brez povodca; – voziti motornih sani po smučarski progi oziroma izven za to predvidenih površin na smučišču.

-

Druga oseba mora: – pri izvajanju druge športne aktivnosti ali druge dejavnosti ali gibanju na površinah, predvidenih za te aktivnosti ali dejavnosti ali gibanju po smučišču, ravnati samoodgovorno in odgovorno do drugih tako, da ne ogroža ali poškoduje sebe, naprav ali koga drugega ter uporabljati označene dostopne in izstopne poti; – izvajati drugo športno aktivnost ali drugo dejavnost samo na za to določenih površinah; – pomagati pri nesreči, dati svoje podatke, če je priča ali udeleženec v nesreči, ali če je kršil določbe tega zakona; – počakati do prihoda policista, kadar tako določa zakon.

-

Druga oseba ne sme: – se zadrževati ali izvajati drugo športno aktivnost ali drugo dejavnost na smučarskih progah; – postavljati, prestavljati ali odstranjevati znakov in naprav na smučišču; – puščati opreme na smučišču tako, da je zaradi tega ogrožena varnost drugih; – onesnaževati smučišča in njegove okolice; – voditi pse in druge živali po smučarski progi, po smučišču pa ne brez povodca; – voziti motornih sani po smučarski progi oziroma izven za to predvidenih površin.

-

Pod vplivom alkohola je smučar, ki ima v organizmu več kot 0,5 grama alkohola na kilogram krvi. Količina alkohola v organizmu je določena s koncentracijo alkohola v izdihanem zraku. Ali je smučar pod vplivom alkohola, se ugotavlja s sredstvi in napravami.

44

-

Pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi je smučar, pri katerem se s posebnimi sredstvi in napravami ugotovi prisotnost takih snovi v organizmu.

10 FIS PRAVIL 1. Obzirnost do drugega Smučar se mora obnašati tako, da ne ogroža ali poškoduje drugih smučarjev. 2. Izbira smučine Hitrejši smučar mora smučino izbrati tako, da ne ogroža smučarjev pred seboj. 3. Prehitevanje Smučar lahko poljubno prehiteva, vendar v taki razdalji, da ima prehitevani dovolj prostora za smučanje. 4. Smučarsko znanje Hitrost vožnje mora smučar prilagoditi svojemu znanju, razmeram na smučišču in gostoti smučarjev. 5. V smuk - nadaljevanje Preden smučar odsmuča po progi, mora pogledati navzgor in navzdol, ali je varno zanj in za druge. 6. Ustavljanje Smučar se ne sme ustavljati na zahtevnejših delih smučišča, razen v sili, vendar naj se čimprej umakne. 7. Vzpenjanje - sestopanje Smučar sme za vzpenjanje ali sestopanje uporabiti le del smučišča. 8. Upoštevanje označb Smučar mora spoštovati informacije, signale in prometne oznake na smučiščih. 9. Pomoč ob nesreči Ob nesreči je smučar dolžan po svojih močeh pomagati ponesrečencu. 10. Dolžnost legitimiranja Smučar, udeleženec ali priča, odgovoren ali ne, se mora pri nesreči pustiti legitimirati odgovorni osebi.

45

OSNOVNA OPREDELITEV KODEKSA ETIKE UČITELJEV IN TRENERJEV SMUČANJA SLOVENIJE Kodeks etike je zapis najpomembnejših načel in pravil, po katerih se ravnajo učitelji in trenerji smučanja v Sloveniji pri opravljanju svojega dela v vzgojno – izobraževalnem procesu na področju smučanja. Vsak učitelj in trener smučanja mora svoje naloge opravljati v skladu s splošnimi predpisi ter splošnimi moralnimi načeli in v skladu s pravili SZS. Pri svojem delu se mora ravnati po dogovorjeni metodologiji in učnem načrtu zbora (ZUTS) in ohranjati ugled učiteljev in trenerjev v naši družbi. NALOGE IN ODGOVORNOST STROKOVNIH KADROV PRI VODENJU SKUPINE PRED PRIČETKOM SMUČANJA JE VODJA SKUPINE DOLŽAN -

izbrati varno zbirališče;

-

preveriti opremo tečajnikov (poskrbi za odstranitev napak, če tega ne more storiti sam, napoti tečajnika na ustrezni servis opreme);

-

seznaniti tečajnike s programom vadbe (vadbeni sklopi in način dela); obnašanjem na smučišču (10 FIS pravil);

-

izbrati ustrezen teren za vadbo (glede na vremenske razmere, prilagojen znanju najslabšemu tečajniku v skupini);

-

poskrbeti pred pričetkom smučanja za ustrezno ogrevanje (igrice, gimnastične vaje) za dvig funkcionalnih sposobnosti.

MED POUČEVANJEM SMUČANJA JE VODJA

SKUPINE DOLŽAN

-

način poučevanja prilagoditi znanju tečajnikov in snežnim ter drugim razmeram na smučišču;

-

tečajnika, ki v znanju bistveno zaostaja za drugimi člani skupine, je treba premestiti v drugo skupino, če to ni mogoče, mu učitelj mora določiti take vaje, ki ustrezajo njegovemu znanju; skrbeti, da poteka smučanje varno (zaustavljanje na varnih mestih, poskrbeti za oddih,..);

-

-

skrbeti za varno in ustrezno uporabo žičniških naprav.

VODJA SKUPINE JE DOLŽAN PREKINITI VADBO -

v neustreznih vremenskih in terenskih razmerah, ki zmanjšujejo varnost smučanja (gosta megla, močno deževje, gosto sneženje, hud mraz,…);

46

-

ob utrujenosti članov skupine in drugih okoliščinah, ki onemogočajo varno smučanje (alkohol, naveličanost, popustitev koncentracije,…);

-

ob poškodbi člana skupine ali drugega smučarja, ki mu je potrebna pomoč.

NALOGE IN ODGOVORNOSTI VODJE TEČAJA -

vodja tečaja je dolžan na začetku tečaja napraviti preizkus znanja in tečajnike razdeliti v čim bolj homogene skupine;

-

organizator tečaja je odgovoren za izbor kadrov (učiteljev) ter za njihovo strokovno in moralno usposobljenost;

-

optimalno število tečajnikov v posamezni vrsti je 8;

-

vodja tečaja se pred začetkom vadbe dogovori z vodji skupin kje bo potekala vadba in kakšen bo progam dela;

-

če vodja tečaja opazi nepravilnosti pri delu skupine je na to dolžan opozoriti vodjo skupine (opozorilo naj bo diskretno, tako da ne krni ugleda učitelja pred tečajniki).

NALOGE, OBVEZNOSTI IN POOBLASTILA NADZORNIKA NA SMUČIŠČU Nadzornik ima naslednje pravice in dolžnosti: - izrekati opozorila, odredbe in navodila v skladu s tem zakonom; - kot prekrškovni organ izdati plačilni nalog osebam, ki jih zaloti pri prekršku iz 35. člena Zakona o varnosti na smučišču, razen iz sedme alineje tretjega odstavka 24. člena tega zakona; - smučarjem preprečevati nevarne vožnje in druga nevarna ali škodljiva dejanja, s katerimi ogrožajo ali povzročajo nevarnost za druge udeležence na smučišču; - preprečevati oziroma prepovedati smučanje s pomanjkljivo ali okvarjeno opremo in preprečevati smučanje smučarjem, ki ne upoštevajo njegovega opozorila, odredbe ali navodila ter v primeru nespoštovanja njegovega ukrepa obvestiti policijo; - o ravnanju smučarjev, za katere sumi, da smučajo pod vplivom alkohola, prepovedanih drog ali psihoaktivnih zdravil, obvestiti policijo; - urejati gibanje oseb ob vstopu na smučišče in izstopu z njega in ob vstopu na žičniško napravo in izstopu z nje; - ugotoviti identiteto udeležencev nesreč na smučišču in kršiteljev po tem zakonu; - odpravljati pomanjkljivosti na smučišču oziroma opozarjati upravljavca nanje; - opraviti ogled nesreče in o ogledu napisati zapisnik s skico in fotografijo; 47

- v primeru nesreče, v kateri je prišlo do hude telesne poškodbe ali smrti, zavarovati in označiti kraj nesreče, obvestiti reševalce in nuditi prvo pomoč do prihoda reševalcev, zavarovati sledove nesreče, obvestiti policijo, pomagati policistu pri opravljanju ogleda kraja nesreče, poskrbeti, da so najbližji sorodniki obveščeni o nesreči, poskrbeti za opremo in ostalo premoženje poškodovanega in jo izročiti lastniku, sorodnikom ali pooblaščeni osebi; - obveščati reševalno službo in upravljavca o nevarnosti in nesrečah na smučišču, - nadzornik ali policist ima pravico smučarju prepovedati smučanje in odvzeti vozovnico za isti dan brez povračila ali o tem obvestiti upravljavca smučišča, ki prekliče veljavnost vozovnice in zagotovi prepoved nakupa nove za isti dan, vendar mora smučarju omogočiti vrnitev v dolino, če vozovnica to omogoča.

OBVEZNOSTI IN PRAVICE STROKOVNIH KADROV DO ZUTS IN OO ZUTS-a – učitelj in trener smučanja mora nenehno vzdrževati in krepiti svoje motorične sposobnosti; – skrbeti za neprestan razvoj, napredek in izpopolnitev tehnike alpskega smučanja; – izpopolnjevati mora tehnike in metodiko poučevanja; – vsakoletno izpopolnjevanje praktičnega in teoretičnega znanja na organiziranih seminarjih (predsezonski in posezonski ISIA seminar, IVSI seminar,…).

48

SMUČARSKA OPREMA IN PRIPRAVA SMUČI PRIPRAVA SMUČI S pravilno pripravljenimi smučmi je smučanje bolj enostavno in bolj zabavno. Nabrušeni in zglajeni robniki nam dajejo boljšo kontrolo nad smučmi. Posebej pri smučeh s poudarjenim stranskim lokom s poudarjenim stranskim lokom lahko občutimo veliko razliko med pripravljenimi nabrušenimi in nepripravljenimi nenabrušenimi robniki. Zelo pomembno je, da so smuči primerno namazane., saj nam tako omogočajo boljšo drsnost. Prednost nabrušenih in namazanih in nabrušenih smuči je, da gredo lepo in tekoče v zavoj, v zavoju njen oprijem ne popušča ter na ravnih odsekih proge dobro drsijo. Smuči se lahko uredi strojno ali ročno. Strojno se najpogosteje ureja v smučarskih servisih, kjer stroji urejajo drsno ploskev, robnike ter na koncu smuči še namažejo in spolirajo. Doma pa si lahko ročno sami pripravimo smuči, s primernim specializiranim orodjem. Postopek urejanja smuči pa je v obeh primerih enak.V nekaj korakih bomo predstavili osnovno pripravo smuči. Najprej je potrebno smuči nabrusiti, za tem pa sledi še mazanje oz voskanje. Za lažjo in bolj varno pripravo smuči uporabite se uporablja posebne primeže.

Smuči urejamo v naslednjem vrstnem redu: čiščenje drsne ploskve popravilo drsne ploskve brušenje robnikov voskanje drsne ploskve odstranjevanje voska krtačenje poliranje

2 UREJANJE DRSNE PLOSKVE 2.1 Čiščenje drsne ploskve Prvi korak pri pripravi smuči je čiščenje drsne ploskve. Očistimo jo s primerno krtačo ali pa s posebnim čistilom, ki ga razpršimo po drsni ploskvi iz zbrišemo s krpo. S tem z drsne ploskve odstranimo umazanijo, ki je na smučko prišla med smučanjem ali prevozom. 2.3 Popravilo drsne ploskve 49

Nemalokrat med smučanjem povozimo manjše ali večje kamne, vejice, … ki na drsni ploskvi pustijo sledove. Zareze v drsni ploskvi zalijemo s posebnimi svečicami. Nato odstranimo odvečno maso in zravnamo z brusnim papirjem.

3 BRUŠENJE ROBNIKOV BRUŠENJE ROBNIKOV DRSNE PLOSKVE Robnike smuči je potrebno abrusiti z drsne ploskve za 0,5-1°. To storimo ob prvi pripravi smuči, kasneje samo poliramo praske z diamantno pilo ali brusnim kamnom.poškodb Če robnika smuči ne nabrusimo z drsne ploskve, potem so smuči lahko agresivne, nemirne in težje vodljive, saj robnik (pre)hitro zagrabi.

3BRUŠENJE STRANSKEGA ROBNIKA Stranski robnik brusimo pod kotom 90°,89°, 88° ali 87°. Za začetnike se priporoča 89° za boljše smučarje pa 88° ali 87°. Najprej je potrebnose odstraniti fenol – stransko plastiko ali kovino, ki nam preprečuje brušenje pod pravilnim kotom. Nato pa nabrusimo robnike smuči s pilo in primernim kotnikom,. obstajajo pa tudi že razna električna orodja za brušenje smuči.

50

3GLAJENJE ROBNIKOV Ko so smuči nabrušene s pilo, imajo t.i. »iglo«, ki jo je potrebno zgladiti.Na koncu je potrebno robnike še zgladiti, kar lahko naredimo z diamantno pilo ali keramičnim kamnom. Z glajenjem odstrnimo »iglo«, ki se ustvari ob brušenju robnika. Robniki tako ostanejo dlje časa ostri. 51

Opozorilo: Pri glajenju robnikov, moramo paziti da diamantno pilo ali keramični kamen držimo čvrsto v rokah. En zdrs, diamantne pile ali keramičnega kamna, preko robnika nam lahko popolnoma uniči robnik in ves postopek od brušenja do glajenja moramo ponoviti. Poleg tega pa se lahko še porežemo po4 MAZANJE OZ. VOSKANJE SMUČI 4.1. NANAŠANJE VOSKA Kot prvo je potrebnoNajprej izbrati izbremo primeren vosek glede na temperaturo snega. Nato z likalnikom nakapljamo vosek po drsni ploskvi in ga zalikamo vanjo. Ko se maža ohladi, jo s plastičnim strgalom postrgamo in na koncu še skrtačimo.

4.2 ODSTRANJEVANJE VOSKA Ko se maža ohladi, jo z ostrim plastičnim strgalom odstranimo.

52

Opozorilo: Pri nanašanju maže, ter likanjem le te, moramo paziti da z likalnikom ne segrejemo preveč smučke. Lahko se zgodi, če preveč segrejemo smučko, da se lepilo med posameznimi plastmi zrahlja in s tem smučka izgubi svoje vozne lastnosti. 4.3 KRTAČENJE IN POLIRANJE Ob koncu drsno površino še z različnimi krtačami, da odstranimo vso odvečno mažo in jo zgladimo v drsno površino smučke.

Obstaja pa tudi bolj enostaven način mazanja. Gre za mazanje z voski v tekočini ali pasti, ki jih ni potrebno likati, kot so maže v tekočini ali pasti. Vosek samo enakomerno nanesemo po drsni ploskvi in na koncu zgladimo s krpico.

53

NEVARNOSTI PRI SMUČANJU V GORATEM SVETU UVOD Smučanje je izzivalen šport, ki je lahko udi nevaren. Nevarnost pa se še stopnjuje, če zapustimo urejena smučišča in se podamo v visokogorje. Skrb za našo varnost mora biti izpolnjena že pred odhodom v gore. Poznati moramo temperature, vremensko napoved, debelino in sestavo snežne odeje in neneazdanje stopnjo osebnega smučarskega znanja. Gorski svet, predvsem visokogorje je zelo poseben svet, ki ga treba spoštovati. V njem najdemo plazove, prepade, vremensko spremenljivost, ozebline, izgubo orientacije, … To so le primeri nevarnosti, ki se pojavljajo v tem prelepem svetu. V svetu obstaja veliko publikacij in propagandnega materiala, ki smučarje sili v to, da ne zapuščajo urejenih belih strmin. Največ take propagande je na smučiščih združenih narodov. Po drugi strani proizvajalci smučarke opreme projektirajo smuči, ki najdejo svoj naravni habitat ravno v sveže zapadlem snegu. Tudi marketinška politika vodi smučarje v trend 54

prostega sloga, ki narekuje ljudem zapuščanje urejenih smučišč, skoke čez skale in vijuganje po strmih nedotaknjenih pobočjih. Kakor smo že omenili v mnogih ameriških publikacijah piše, da zapuščanje urejenih smučišč je smrtno nevarno. To propagando izvajajo, ker se na neurejene proge podajajo ljudje, ki niso dovolj izkušeni. Velikokrat se v ameriških revijah prebere stavek; smučanje izven urejenih smučišč je strogo prepovedano, ker je to preveč nevarno Če se vam tam karkoli zgodi niti reševalci ne bodo morali do vas. Poleg tega bo reševanje zelo dragi in samoplačniško. Lahko bo trajalo več dni in lahko se bo še kateri od reševalcev poškodoval. Vseeno če želite to početi bodite pripravljeni na vse, ker je škoda izgubiti priložnost smučanja po svežem pršiču. vir: www.wintersports.com.

Nevarnost športov, ki se dogajajo v naravi je imanentna. Stopnja nevarnosti pa narašča premo sorazmerno s časom, ki ga preživimo v goratem svetu. Največja nevarnost med smučanjem v goratem svetu je plaz. V to temo se bomo poglobili v nadaljevanju. Mraz je eden izmed človekovih velikih sovražnikov. Naslednji velik problem, ki se pojavlja pri obisku goratega sveta je orientacija. Poškodbe so tema, ki ima svoje predavanje, vendar je smiselno nekaj povedati tudi o njih, kot o posledici površnega ravnanja v gorah. Po otvoritvi smučarske sezone se na bele strmine poženejo mladi, stari izkušeni in neizkušeni smučarji. V lanskem letu so na italijanskih smučiščih reševalci pomagali 13.15 poškodovancem v povprečju 87 na dan. Statistika govori, da najnevarnejše ure so od 11.00 do 13.00h. Največ nesreč je bilo zaradi trka dveh smučarjev. Največkrat so v nesreči udeleženi moški med 24 in 30 letom. Nesreča se v goratem svetu lahko zgodi kot posledica razmer v goratem svetu, zaradi vpliva okolja na telesno počutje smučarja, nesreča zaradi razmer na smučišču, nesreča zaradi opreme. Nesreča kot posledica razmer v gorah V naslednjih vrsticah si bomo ogledali glavne razloge zaradi katerih lahko pride do nesreče med smučanjem v goratem svetu.

55

-

-

Megla – zmanjšana vidljivost, otežena orientacija in vidljivost terena Veter – odnaša sneg, gradnja opasti, zameti ustvarja pogoje za trganje plazov. Nizka temperatura – podhladitve, ozebline, zmrzline, občutno zmanjšana telesna odpornost, prizadeta gibljivost mišic in sklepov. Pri podhladitvi gre za znižanje telesne temperature pod 35 °C. Ta vrsta je še posebej nevarna za izčrpanega smučarja. Zvišana temperatura – načne trdnost snežne odeje, kar oteži smučanje in posledično pripomore k večji porabi energije. Razgibanost zemljišča – je lahko usodna predvsem za tiste smučarje, ki se brez podrobnejših informacij o terenu podajo iz urejenih smučišč. Tam jih lahko pričakajo prepadi, grape, strmine, neprehodne ruševine…

Nesreče zaradi vpliva na telesno počutje -

-

Višinska bolezen – pojavi se že na višini 1500 m spremljana je z vrtoglavico, slabostjo… Vpliv pomanjkanja kisika - močno zmanjša vzdržljivost smučarja. Mišičevje ni več zmožno prenesti takih naporov. V najhujših primerih je smučar onesposobljen usklajenega delovanja gibov in misli. Lahko nastopijo tudi kratkotrajne motnje zavesti. Opekline in snežna slepota. – nepotrebna izpostavljenost in pomanjkanje ustrezne zaščitne opreme lahko pripelje do hudih opeklin izpostavljenih površin kože. Potrebna je tudi uporaba kvalitetnih sončnih očal, s pravimi filtri. Pri uporabi nekvalitetnih očal se zenica v očesu razširi, vendar veliko škodljivih žarkov prodre v oko in v najhujših primerih povzroči snežno slepoto.

Nesreče zaradi opreme -

Tudi oprema je eden od pogostih vzrokov nesreč. Če primerjamo ne-servisirano smučko z avtomobilom z obrabljenimi gumami nam je hitro jasna primerjava. Na urejenih progah je to eden zelo pogostih vzrokov nesreč, ki bi se ga dalo z malo pametne propagande v veliki meri odpravit. V primeru smučanja izven urejenih smučišč pa je najboljša uporaba širših smuči, ki nam omogočajo več kontrole nad smučanjem.

NEVARNOSTI V GORATEM SVETU Nevarnosti lahko razdelimo na dve veliki vrsti in sicer na subjektivne nevarnosti in na objektivne nevarnosti. Objektivne nevarnosti so vzrok naravnih posledic, medtem ko subjektivne nevarnosti so posledica človeka samega. Potrebno je vedeti, da obe sferi

56

nevarnosti niso tako striktno ločeni kot zahteva splošno razdeljevanje. Velikokrat se nevarnosti pojavljajo v soodvisnosti in kot posledica… Zaradi lažjega sporazumevanja smo torej razdelili nevarnosti na objektivne (vzroke naravnih posledic) in subjektivne (ki so posledica delovanja človeka na naravo). Za smučarje največjo nevarnost v goratem svetu predstavlja plaz. Ob izgubi orientacije lahko nebogljeni smučar zaide v prepad. Lahko pride do poškodb zaradi slabe vidljivosti. Ostale nevarnosti v goratem svetu so ledeniške razpoke, opasti, divjad… Oprema Preventivo lahko zagotovi že ustrezna oprema. Lahko bi rekli, da so nekateri kosi opreme nujno potrebni pri smučanju v visokogorju. Med slednje vsekakor štejemo žolno. To je radijski oddajnik ki skrbi za lokalizacijo zasutega smučarja pod plazom. Pri smučanju v goratem svetu je obvezna navzočnost sonde. To je teleskopska palica, ki služi pri iskanju smučarja pod plazom. Smučarji imajo tudi zložljivo lopato in sicer ne zato, da bi delali skoke , ampak pri reševanju zasutih prijateljev. Vsi našteti in opisani pripomočki služijo za reševanje, zabeljeno pa je, da bi se smučar posluževal tudi rekvizitov za povečanje njegove varnosti. Med slednje štejemo seveda čelado, ščitnike, ki se vstavijo pod pokrivalo in ščitijo vitalne dele in sklepe, ter najnovejše pripomočke za varnost. Slednji se imenujejo air bagi . To so zračne vreče, ki smučarju pri hudem padcu obvarujejo vrat in glavo. Predvsem, če zapuščamo urejena smučišča nam lahko zelo prav pride zemljevid s kompasom in GPS naprava. Največkrat vemo kje smo startali, zaradi slabih vremenskih pogojev (megle, snega), pa v goratem svetu se ni težko izgubiti, zato je najbolje, da si pomagamo še z drugimi instrumenti. Opremljeni moramo biti odlično tudi zato, da se uspešno borimo proti mrazu. Najbolje bo če se bomo oblekli večplastno, saj na tak način bomo lahko po potrebi slekli odvečne kose opreme in poskrbeli za optimalno pokrivalo oz. temperaturo. Če pa se zgodi da je v goratem svetu res velik mraz nam večplastna obleka zelo prav pride. Topel zrak, ki se zadržuje med plastmi naših oblek se segreje in služi kot izolacija našemu telesu. Pravilna uporaba opreme 57

Da bi oprema res pomagala smučarjem mora biti pravilno uporabljana. Denimo žolna mora biti nameščena na prsni koš smučarja pod bundo. Delujoča žolna oddaja radijski signal, ki ga je na moč lokalizirati z drugo delujočo žolno. S takim početjem iščemo izgubljene smučarje pod plazovi. SNEG IN VRSTE SNEGA Sneg je padavina, ki nastane v oblakih nastaja iz ledenih kristalov, ko je zrak zasičen z vodno paro pod 0ºC temperature. Tedaj vodna para sublimira (takoj preide v trdo stanje). Če je sublimacija postopna, ledeni kristali dobivajo več ali manj pravilno obliko, se pri padanju spajajo in tako nastanejo snežinke. Ledeni kristali rastejo tudi na osnovi različnih hitrosti padanja. Večji kristali so težji in padajo hitreje in pod sabo pobirajo manjše, počasneje padajoče ledene kristale. V gorah vsako zimo pade več sneg kot v nižinah, saj je v gorah hladneje. Če so v snežni odeji plasti le rahlo povezane, potem se ob motnji zgornja plast odtrga in zdrkne po pobočju navzdol. Plaz uničuje vse pred seboj, lahko polomi drevje, poruši hiše, zasuje ceste in seveda ogroža človeška življenja.Med sneženjem pogosto piha veter in prenaša sneg. Tam kjer je veter močan, sneg odnaša, v zavetrju pa ga odlaga. Tako nastajajo zameti snega. Zametom na pobočjih rečejo klože, takšnim, ki se kot balkoni pojavijo na grebenih, pa opasti. Klože so pogosto slabo povezane z podlago.

Vrste snega Sneg delimo na stari sneg (ko je sneg že poležan) in na novi sneg (sneg, ki je ravnokar padel na podlago).

Vrste novega snega -

Južni sneg - vlažen sneg, ki pada v večjih delcih pri temperaturi blizu ledišča Pršič - suh sneg, ki pada ob mrzlem vremenu v snežinkah Puhec - najlažja oblika pršiča (brezvetrje in hud mraz) Površinski srež - ledeni kristali, ki se ob mrzlih nočeh pojavijo na površini snega

Vrste starega snega -

Kloža – rahlo do zelo trdo sprijet sneg Požled – ledena prevleka na površini snežne odeje Sren – trda snežna skorja (se pri hoji ne predira) Osrenica – tanka plast srena, ki se predira Srenec – uležan, debelozrnat sren 58

-

Globinski srež – ledeni kristali, ki ob mrazu zrastejo v posameznih plasteh snežne odeje Firn – Zelo star sneg

PLAZ Plaz je snežni kumulus, ki se pomika po goratih pobočjih v raznih vrstah in oblikah. To je največja nevarnost pri smučanju v goratem svetu. Kakor smo že v prej povedali so to nevarnosti, ki jih pripisujemo naravnim pojavom, statistično gledano pa lahko slednji pojav pripišemo drugim smučarjem, kamnitemu plazu, živalim, ali zgolj napačni interpretaciji podatkov o vremenu… Vrste plazov Razdelimo jih lahko glede na globino odtrgane snežne podlage. Tako imamo vrhnje in talne. Vrhnji nastopi takrat,ko se snežna podlaga še ne sprime. V dolino zgrmijo samo vrhnje plasti snežne podlage. Drugače pa je pri talnih. Ta je nevarnejši saj je sneg že sprijet in zelo težak. Kumulus snega zgrmi v dolino do take mere, da tla pogledajo izpod snežne podlage. Nikakor smučarjem ne pomaga veter, ki uniči kristale snega, tako da prenaša sneg in na vrhu snežne podlage povzroči nastajanje trde skorje. Ravno te skorjasti plazovi so najnevarnejši, ker so najtežje predvidljivi. Še posebej pogosti so v temperaturno spremenljivih okoliščinah. Če je teren po katerem smučamo podvržen plazovitosti je za mehanično sprožitev dovolj le en smučar ali divja žival. Če pa razdelimo plazove glede na sestavo snega pa imamo: -

Plazove nesprijetega snega. Prav taki se radi večinoma trgajo sami, saj človek na s svojo navzočnostjo bistveno ne vpliva na ravnovesje. Območje splazitve je točkasto, nato pa se plaz stožčasto razširi. Praviloma splazi le zgornja plast snežne podlage. Obstaja nevarnost zadušitve.

-

Plazovi sprijetega snega. Plazove sprijetega snega pogosto sproži smučar, ki dodatno obremeni ali prerežejo snežno podlago. V sprijetem snegu se sile prenašajo na velike razdalje, zato se plaz sproži že z gibanjem v izteku plazine.

-

Vpliv vlažnosti snega

Vlažnost snega vpliva predvsem na hitrost gibanja plazovine. Plazovi suhega snega so praviloma nekaj krat hitrejši od plazov mokrega snega, kar zmanjšuje možnost uspešnega 59

umika s plaznice. V pomladanskem času pa so zelo pogosti plazovi južnega snega. Ta vrsta plaza je dokaj predvidljiva, ker se sproža vsako leto na istih pobočjih v enakih obdobjih. Poznamo tudi suhe plazove, ki se pojavljajo takoj po sneženju: - plazovi suhega nesprijetega snega - plazovi suhega sprijetega snega - plazovi vlažnega nesprijetega snega - plazovi vlažnega sprijetega snega Mehanizmi proženja Lahko se pojavi zaradi mehanskih razlogov, zaradi metamorfoze snežne podlage, zaradi naklona gorskih sten, zaradi temperature in zaradi vetra. Največkrat se lahko pojavi v zimskem in pomladanskem času. Redko smo lahko priča temu dogodku poleti-zgolj v visokogorju. Dejavniki, ki vplivajo na sprožitev plaza so; lastna teža smučarja, gibanje v nevarnih predelih, veter, sneženje, opasti. Poznamo spontano proženje plazov. Ta nastopi, ko je snežna podlaga pretežka in laz povsem sam zgrmi v dolino. Druga možnost pa je sprožitev pod obremenitvijo. Največkrat je za obremenitev kriv človek. Človek ko stoji je obremenitev. Obremenitev se poveča za 100 % ko smučar naredi zavoj. Če pa smučar pade e obremenitev na snežno podlago štirikrat poveča. Posebno nevarnost lahko predstavlja tudi veter. S svojim delovanjem in prenašanjem snega lahko na izpostavljenih mestih nanese določeno količino snega. Tako nastajajo opasti, ki nakazujejo nevaren odsek smučarske smeri. Predvsem na zavetrni strani lahko se celotna opast odlomi in zgrmi s smučarjem v dolino. Preventiva Pri preventivi lahko največ postorimo sami. zavedati se moramo, da so letni časi, ko so plazovi pojavi, ki so zelo pogosti. Predvsem pomladi in pozimi po sneženjih je plaz kar pogost pojav v visokogorju. Takoj po sneženju sneg, ki se usede na podlago začne svojo spremembo. Pojav se imenuje snežna metamorfoza, slednja pomaga pri utrjevanju snežne podlage.Med tem procesom se lahko pojavi plaz. Predvsem pozimi bo zaradi trajno nizkih temperatur ta proces poteka zelo počasi, kar še dodatno vzpodbudilo nastajanje plazov. Nevarnost lahko traja veliko dni po sneženju. Višja temperatura, pa deluje obratno. Pomaga pri spojitvi novejših snežnih plasti s starejšimi, kar dodatno pospeši proces strjevanja snežne podlage. Nevarnost v tem primeru ne traja več kot cca. 3 dni po zadnjem sneženju.

60

Več snega pade, večja je nevarnost snežnih plazov. Že trideset centimetrov novo zapadlega snega je lahko usodnih. Naslednji dejavnik, ki vpliva na proženje plazov je strmina goratih pobočij. Najnevarnejše strmine so od 28 do 45°. Test snežne oddeje Ocenimo lahko nevarnost z norveško metodo. Z lopato zasekamo približno 20 cm široko vertikalno v sneg. Pri preskusu trdnosti zasekamo čelno in zadnjo ploskev zasekamo pravokotno glede na naklon snežne odeje. Nato stranske ploskve zasekamo vertikalno. Globina profila mora biti najmanj 1 meter. Odstranimo nov sneg. Pomembno je, da je mesto preizkusa na območju gibanja. Nato namestimo držalo palice in potegnemo plast po plast proti sebi. Ta metoda je V tem tekstu podana zgolj kot informacija. Za verodostejen test se je potrebno nasloviti na usposobljen kader.

Preventiva pred plazovi Smučarji naj se ne bi podajali na snežne strmine, izven urejenih smučišč takoj po sneženju. Predvsem ko sneženje prekorači višino 30 cm. Posebej nevarno pa je smučanje po sneženju z višino 50 cm svežega snega. Če pa s sneženjem piha močan veter je že 20 cm snega lahko nevarnih za plazenje snežne odeje. Paziti morajo pri smučanju na pobočjih strmejših od 28°. Vedno je potrebno imeti obvezno opremo. Žolna mini oddajnik radijskega signala, ki neprestano oddaja radijski signal. Na tak način je mogoče v najkrajšem možnem času najti poškodovanega smučarja.

ZAKONODAJA V Sloveniji ni zakona, ki bi natančno obravnaval smučanje izven organiziranega smučarskega prostora. Obstaja Zakon o varnosti na smučišču (ZVSmuč), ki ureja vsa pravila v skladu z dogajanjem na smučiščih. Slednji pa se ne ukvarja s smučanjem izven organiziranega smučarskega prostora.

61

Upravljavca smučišča ne obvezuje za kakršenkoli odgovornost če mi smučamo izven meja urejenih smučišč. Prepoveduje smučanje izven prog, po neurejenem smučarskem prostoru in vplivnem območju proge. Sklicujemo pa se lahko na Zakon o gorskih vodnikih (ZGV), ki obravnava profesionalno vodenje ljudi na turnih smukih. V kolikor pride do nesreč pri smučanju čez ˝drn in strn˝, je lahko smučar kazensko ali civilno odgovoren oškodovancu oz. po odškodninskih določbah Obligacijskega zakonika!

62

VZROKI NESREČ IN POŠKODB IZVEN UREJENIH SMUČIŠČ V zgornjih vrsticah smo omenili, da največkrat smučarji sprožijo sami plazove in so si sebi največja nevarnost. Največkrat pa lahko to trdimo, ko se odpravljamo v gorati svet brez ustreznega znanja o vremenskih razmerah, o tehniki smučanja o preventivi pred plazovi in z nepopolno opremo. Predpostavljamo primer,da nek odličen smučar, ki veliko ve o smučanju izven urejenih smučišč vseeno planira obisk svežega ˝pršička˝ naj se naj te pogoje resno pripravi. Najbolje je a sledi desetim zapovedi, ki veljajo za vse obiskovalce goratega sveta: 1. Nikoli sami. Če smo v družbi, predvsem izkušenih smučarjev, ki poznajo situacijo v goratem svetu naša možnost preživetja v primeru nesreče je veliko večja. 2. Kondicijska pripravljenost. Izbor smučarskih površin,ki ustrezajo našemu tehničnemu znanju in telesni pripravljenosti. Fizična in kondicijska pripravljenost veliko pripomoreta k reševanju iz določenih situacij. 3. Oprema. Pri smučanju na urejenih progah je zelo pomembna ustrezna oprema. Toplo in vodi neprepustno oblačilo. Ustrezni smučarski čevlji in ustrezne smuči z nabrušenimi robniki. Pri smučanju izven urejenih smučišč pa je nujna oprema sonda, ki nam pomaga pri iskanju ponesrečenca, žolna, ki je električna naprava za orientacijo in iskanje smučarjev pod snežno podlago. Nenazadnje pa moramo imeti v nahrbtniku tudi zložljivo lopato, ki nam bo pomagala pri odkopavanju ponesrečenega smučarja. 4. Čas športnega udejstvovanja. Slabo vreme je največkrat zgoščeno v najtoplejših urah dneva, ravno zato je rana ura najboljša ura. V primeru slabega vremena se tudi orientacija smučarja poslabša. 5. Javljanje informacij. Zelo uporabna metoda je javiti našo smer smučanja nekomu, ki ostane na progi. Na tak način v primeru nesreče lahko reševalci prej pridejo do ponesrečencev. 6. Znanje smučanja. To je zelo pomembna točka, saj se v največ primerih nastopi nesreča, ko ljudje precenjujejo svoje sposobnosti in svoje znanje. 7. Prehrana Zelo je pomembna hidratacija telesa. Pomembno je veliko piti, ker med smučanjem telo izgubi velike količine vode in soli. Pri pitju doktorji medicine priporočajo veliko izotoničnih napitkov, ki telesu vrnejo izgubljene minerale in soli. 8. Aklimatizacija. Ko človeško telo se povzpne nad 2000m je za nekatere potrebna aklimatizacija oziroma prilaganje telesa na okolje, ki vsebuje manj kisika. 9. Nevarnosti. Najbolj pogosta nevarnost pri smučanju izven urejenih smučišč so plazovi. Pomembno je posamezno prečkanje nevarnejših predelov. Smučar, ki prečka nevarno območje si odpne nahrbtnik in čim hitreje prečka pobočje.

63

10. Vreme. Dobro je vedeti kakšno bo vreme v prihodnjih dneh in kakšno je bilo v prejšnjih dneh. Na tak način lahko ugotovimo kakšna je sestava snega in kolikšna je nevarnost plaz Praktični primer Spodnja slika prikazuje prehod preko nevarnega grla. Pdo slednjo imamo opisan postopek obnašanja ob sproženju snežnega plaza.

Ob zasutju Zanimivo je dejstvo da v 90% primerih je plaz sprožen s strani poškodovancev istega plaza. Največkrat se plaz sproži med prečkanjem pobočja. S pametnim ravnanjem in z kančkom več znanja bi se nesreče lahko predvidelo. Statistika nam pa tudi govori, da poredko poškodovanec preživi. Zato je zelo pomembna poučenost o plazovih. Priporoča se zbiranje informacij o plazovih na radiu, televiziji, časopisu in na internetu. Če se lotimo prečkanja nevarnega pobočja se tega lotimo v daljših presledkih. Na tak način morebitni plaz zasuje le enega smučarja, drugi mu lahko pomagajo. 64

Dobro vzeti si daljšo pobarvano vrv, ki služi kot marker v plazu. Smuči, palice in nahrbtnih so pravcata sidra med plazom, zato spustimo varnostne vrvice na palicah in smučeh. Nahrbtnik odpnemo in si ga nadenemo le z eno naramnico. Vedno opazujmo dogajanje nad in pod nami. V primeru plaza začnimo mahati z okončinami in poskušamo ˝priplavat˝ diagonalno na obrobje plaza. Kdor je v plazu, mora se poskušati rešiti vseh rekvizitov, ki jih ima na sebi. Smučar mora držati zaprta usta in se poskusiti obesiti na drevesa, grmičevja… Ob ustavljanju plaza naj se smučar z rokami pred obrazom poskuša čim bolj odriniti, na tak način pridobi nekaj dragocenih kubičnih centimetrov zraka. Če pa zasuje prijatelja poiščemo varno mesto za opazovanje dogajanja. poskušamo spremljati tok plaza in smučarja v njem. Nemudoma obvestimo gorsko reševalno službo. Pregledati moramo na hitro plazovino. Poslužimo se vseh rekvizitov, ki jih imamo s seboj (žolna, sonda, lopata). Če poškodovanca najdemo mu nudimo prvo pomoč.

65

OSNOVE POSTOPKOV RAVNANJA OB NESREČI TER PRVA POMOČ NA SMUČIŠČU PRVA POMOČ Prva pomoč pomeni neposredno zdravstveno oskrbo, ki jo dobi poškodovanec ali nenadno oboleli na kraju dogodka in čimprej po dogodku. Opravimo jo s preprostimi pripomočki in z improvizacijo in traja toliko časa, dokler poškodovanec ali oboleli na dobi ustrezne strokovne pomoči. Nujna medicinska pomoč (NMP) pomeni izvajanje nujnih ukrepov zdravnika in njegove ekipe pri osebi, ki je zaradi poškodbe ali bolezni neposredno življenjsko ogrožena ali ki bi glede na bolezenske znake v kratkem času lahko postala tako ogrožena. Najpomembneje je, da ugotovimo, ali so potrebni takojšnji ukrepi za ohranjanje življenja in ali gre za hude, smrtno nevarne poškodbe ali bolezni. Načrt nujnega ukrepanja vsebuje 5 točk: 1. V - varnost; 2. O - odzivnost; 3. D - dihalna pot; 4. D - dihanje; 5. O - obtok. Temu sledi pregled, s katerim poskušamo odkriti stanja, ki prizadetega življenjsko ogrožajo in lahko pripeljejo do srčnega zastoja: nezavest, šok, poškodbe glave, prsnega koša, trebuha ali medenice. ZAČETNI PREGLED Po oceni zgoraj navedenih točk sledi začetni pregled prizadetega, s katerim odgovorimo na dve pomembni vprašanji: -

Ali je stanje prizadetega dovolj resno, da je treba obvestiti službo NMP, ali ga napotiti k zdravniku? S kakšnimi ukrepi lahko prizadetemu pomagamo in preprečimo poslabšanje stanja?

Vsakega prizadetega začnemo obravnavati enako, da ne spregledamo pomembnih in življenje ogrožajočih stanj. Če teh stanj ali težav ni, nadaljujemo z ugotavljanjem manj pomembnih in manj nevarnih težav. Začetni pregled napravimo pri vseh poškodovancih, ki nimajo srčnega zastoja. Pri tistih, ki imajo srčni zastoj, takoj izvajamo temeljni postopek oživljanja (TPO). Prizadetim, ki nimajo srčnega zastoja, že zelo preprosti ukrepi, kot so vzdrževanje prehodne dihalne poti ali ustavitev krvavitve, lahko rešijo življenje. Preden začnemo z začetnim pregledom, že poznamo stanje zavesti (odziven-neodziven), prehodnost dihalne poti (dihalna pot je lahko prehodna ali ne), vemo, da prizadeti diha in da krvni obtok deluje. Sedaj podrobneje ocenimo: 66

-

-

-

ZAVEST: buden, se odziva na besede, se odziva na bolečinski dražljaj, neodziven OCENA IN OSKRBA DIHALNE POTI: pri prizadetih, ki imajo moteno zavest, je najpogostejši vzrok zapore dihalnih poti jezik, ki zdrsne nazaj in zapre dihalno pot. Dihalno pot moramo takoj sprostiti s tem, da glavo zvrnemo nazaj in dvignemo brado. Po končanem pregledu ponesrečenca namestimo v položaj za nezavestnega. OCENA DIHANJA: Za natančnejšo oceno dihanja moramo opazovati prsni koš, zato je najbolje, da razpnemo zgornji del obleke. Opazujemo dviganje in spuščanje prsnega koša, ali je enakomerno na obeh straneh, hitrost dihanja, uporaba pomožnih dihalnih mišic, vidne poškodbe. Prizadeti, ki je v dihalni stiski, nemudoma potrebuje strokovno pomoč, da mu zagotovi dodatni kisik in nadaljno oskrbo. OCENA KRVNEGA OBTOKA: Tukaj iščemo zunanjo krvavitev in znake šoka. Zunanjo krvavitev takoj ustrezno zaustavimo. Znake šoka ugotavljamo s pregledom kože, ali je bleda, hladna in potna. Tudi ob šoku prizadeti potrebuje strokovno pomoč.

Kadar ima prizadeti težave z vzdrževanjem prehodne dihalne poti, težave z dihanjem, močno krvavi, je v šoku ali ima moteno zavest, moramo takoj poklicati nujno medicinsko pomoč! Pri dajanju prve pomoči se vedno držimo enakega vrstnega reda: 1. Najprej se prepričamo, ali lahko prvo pomoč damo varno. 2. Nato preverimo, ali so potrebni temeljni postopki oživljanja. 3. Kadar prizadeti nima srčnega zastoja, preverimo življenjske funkcije, stanje zavesti, dihalne poti, dihanje in krvni obtok. 4. Šele nato se lotimo nadaljnjega natančnega pregleda, s katerim poskušamo ugotoviti, ali prizadeti potrebuje zdravniško pomoč ali pa mu pri njegovih težavah pomagamo sami. Pri huje prizadetih ali življenjsko ogroženih moramo vedno znova preverjati življenjske funkcije. Ko prizadetega oskrbimo, ga namestimo v ustrezen položaj: -

Položaj za nezavestnega (bočni položaj) Dvignjeno vznožje (izguba večje količine krvi) Dvignjeno vzglavje, upognjena kolena (poškodbe ali bolezni trebušnih organov) Polsedeči položaj (poškodbe ali bolezni prsnega koša) Dvignjena glava (pri izolirani poškodbe glave), če gre za poškodbo obraza, je položaj za nezavestnega ali trebušni položaj

KLIC SLUŽBE NUJNE MEDICINSKE POMOČI Kadar kličemo nujno medicinsko pomoč, si pomagamo z naslednjimi vprašanji: -

Kdo kliče? Kaj se je zgodilo? Kje se je zgodilo? Kdaj se je zgodilo? Koliko je ponesrečencev in kdo so? Kakšne so poškodbe? 67

-

Kakšne so okoliščine na kraju nesreče? Kakšno pomoč potrebujemo?

NEZAVEST Nezavest je zaradi nevarnosti zadušitve nujno stanje. Če bolniku ali poškodovancu ne pomagamo, se bo lahko zadušil, ker zaradi ohlapnosti mišičja jezik zapre dihalno pot. Vzrok za motnje zavesti je lahko možganska kap, lahko je posledica poškodbe možganov ob udarcu v glavo ali pa je posledica nekega stanja, ki povzroči moteno delovanje možganov. Poškodovanega ali bolnega jasno in glasno ogovorimo »ali ste v redu?«, se ga dotaknemo in stresemo ali uščipnemo in pri tem opazujemo njegove odzive. Preden ga namestimo v položaj za nezavestnega, preverimo okoliščine, če gre mogoče za poškodbo hrbtenice. TEMELJNI POSTOPKI OŽIVLJANJA (TPO) Po prenehanju dihanja in ustavitvi krvnega obtoka se v 10 - 15 sekundah pojavi nezavest in že po 4 minutah neprekrvljenosti možganov nastanejo nepopravljive okvare možganov. S TPO poskušamo podaljšati čas od nastopa srčnega zastoja do nastanka možganske smrti in ravno ta čas odloča o uspehu oživljanja. Zato je pomembno nuditi pomoč TAKOJ, saj so sekunde lahko usodne. NUJNA STANJA, KI LAHKO POVZROČIJO SMRT Vzrok za nenadni zastoj srca in dihanja pri odraslih so največkrat : -

Motnje srčnega ritma (fibrilacija),

Drugi , manj pogosti vzroki so še: -

Možganska kap Prometne in druge nesreče Huda dihalna stiska (astma, druge pljučne bolezni) Zadušitev Utopitev Zastrupitve (strupi, zdravila) Udar električnega toka Anafilaktična reakcija (zdravila, piki žuželk) Podhladitev

Napredek tehnologije je omogočil razvoj prenosnih avtomatičnih defibrilatorjev (AED) in jih lahko uporabljajo tudi laiki, saj aparat sam analizira električno aktivnost srca in določi defibrilacijo ali pa je ne dovoli. Nameščeni so podobno kot gasilni aparati na mestih, kjer se nahaja veliko ljudi (nakupovalni centri, letališča, športni centri…) Vrstni red ukrepov - veriga preživetja je sestavljen iz 4 členov: 1. Zgodnja prepoznava nenadne smrti in takojšen klic NMP (112) 2. Zgodnji TPO (zunanja masaža srca in umetno dihanje) 68

3. Zgodnja defibrilacija 4. Zgodnji dodatni postopki oživljanja Vrstni red TPO Zagotovimo varnost reševalca in prizadetega Ocenimo stanje zavesti Če se NE odziva, glasno pokličemo: NA POMOČ in ga obrnemo na hrbet Sprostimo dihalno pot tako, da zvrnemo glavo nazaj in dvignemo brado:

1. 2. 3. 4. -

Dlan položimo na čelo in s pritiskom zvrnemo glavo S konicama dveh prstov dvignemo brado Odstranimo samo vidne tujke iz ustne votline (zobno protezo, ostanke hrane…)

5. Če diha, ga položimo v položaj za nezavestnega in kličemo pomoč (112) Če NE diha, kličemo pomoč (112). Če je reševalcev več, pošljemo nekoga, da pokliče, če smo sami, najprej pokličemo, nato takoj začnemo z masažo srca in umetnim dihanjem v razmerju (30 masaž:2 vpiha) Če imamo na voljo prenosni AED, ga uporabimo. Če dajanje umetnega dihanja ni mogoče, izvajamo samo masažo srca s frekvenco približno 100/minuto. ZAPORA DIHALNE POTI Kadar je ogroženo dihanje, moramo diagnozo ugotoviti na prvi pregled. Tedaj ni časa za nikakršne druge terapevtske ali diagnostične postopke, ukrepati moramo takoj, zagotoviti moramo dihanje. Časa imamo le nekaj minut. Ločimo delno in popolno zaporo dihalne poti. Delno zaporo dihalnih poti prepoznamo: - prizadeti na vprašanje »Ali se dušite?« odgovori z »DA«. - lahko govori, kašlja, diha PRVA POMOČ pri delni zapori dihalne poti: spodbujamo prizadetega, da še naprej kašlja! Popolno ali življenjsko ogrožajočo zaporo dihale poti prepoznamo: -

prizadeti na vprašanje »Ali se dušite?« NE odgovori, lahko samo PRIKIMA. NE more govoriti ali močno kašljati poskusi dihanja so energični, a neučinkoviti med poskusi vdiha slišimo piske prizadeti je poten, bled ali modrikast v obraz

PRVA POMOČ pri popolni zapori dihalne poti: -

UDARCI MED LOPATICE -postavimo se ob prizadetega in ga nagnemo nekoliko naprej 69

-izvedemo 5 udarcev z dlanjo med lopatice -po vsakem udarcu preverimo, ali se je zapora dihalne poti razrešila -

HEIMLICHOV PRIJEM – do 5 krat

Ta dva ukrepa izmenično nadaljujemo do razrešitve zapore dihalne poti. Če prizadeti izgubi zavest, ga previdno poležemo in pričnemo s TPO in pokličemo 112. POSTOPEK V PRIMERU NESREČE NA SMUČIŠČU V primeru nesreče na smučišču so strokovni kadri dolžni pomagati ponesrečenim v okvirih svojega znanja in možnosti. Prvi pomagalec si mora najprej ustvariti pogoje za pregled poškodovanca in delo. Za pomoč si izbere najprimernejše osebe. 1. Ena oseba zavaruje področje nesreče tako, da vsaj 20 metrov od kraja nezgode, postavi prekrižane smuči in z vidnimi znaki opozarja smučarje na možnost naleta. 2. Druga oseba odstrani radovedneže ali jih vsaj ustrezno oddalji. 3. Tretjo osebo pošljemo, da obvesti odgovorne na smučišču in zdravnika, če to zahteva situacija. 4. Četrta oseba poskrbi za ostale udeležence, ki so z nami na tečaju v skupini. Dolžnost prvega pomagalca je, da ostane ob ponesrečencu in nadzoruje njegovo stanje do prihoda zdravnika in pusti svoje podatke uradni osebi. DOKUMENTACIJA O NESREČI Dokumentacijo o nesreči urejajo uradne osebe, ki so za to pooblaščene (zapisnik o nesreči). V zapisniku o nesreči na smučišču je treba navesti točne podatke o datumu in uri nesreče, podatke o zatrjevanem krivcu in drugih udeležencih nesreče, ime proge in točen kraj nesreče, zapisati je treba izjave udeležencev, vidne telesne poškodbe, napraviti skico nesreče in vnesti tudi podatke o ravnanju udeležencev neposredno pred nesrečo. Zapisnik shrani upravljavec smučišča, po en izvod pa se pošlje pristojni inšpekciji in udeležencem nesreče. RANE Rana je vsaka nasilna prekinitev kože ali globokih telesnih tkiv. To so lahko majhne površinske praske in odrgnine, pa tudi globoke rane. Vsem ranam je skupna krvavitev in nevarnost okužbe, ker je vsak predmet, ki povzroči rano, okužen. Vrste ran so: -

praske in odrgnine vbodnine ureznine in vsekanine razpočne rane (nastanejo pri delovanju tope sile) raztrganine zmečkanine ugriznine 70

-

strelne rane odtrganine tujki v ranah

SPLOŠNI UKREPI PRI OSKRBI RANE Razlikovati je treba med: - površinskimi ranami (ne segajo skozi celotno debelino kože) - globokimi ranami (segajo skozi kožo v podkožje in mehka tkiva, kost in sklepe) Pravilna prva pomoč in nadaljnja oskrba rane sta odločilnega pomena pri poznejši vzpostavitvi funkcije in dobrega estetskega dosežka. Prva pomoč pri udarninah Ravnamo se po kraticah PLOD (Počitek, Led, kompresijska Obveza, Dvig poškodovanega uda). PRVA POMOČ pri ranah Pri dajanju prve pomoči pri ranah je pomembno, da: - imamo čiste in umite roke, ali uporabljamo rokavice - ne dihamo v rano - ne uporabljamo nobenih mazil, praškov in neznanih pripravkov Površinske rane izpiramo s hladno tekočo ali prekuhano vodo in jih zaščitimo s sterilno gazo ali obližem. Pri vseh globokih ranah pa ukrepamo: -

-

proučimo mesto nezgode: položaj, dostop, nevarnosti osnovni pregled poškodovanca: izključimo pomembne pridružene poškodbe in obsežne krvavitve, ki ogrožajo življenje ali vodijo v hitro poslabšanje zdravstvenega stanja. Pri hudi zunanji krvavitvi je potrebno takojšnje ukrepanje. Pri zastoju dihanja in bitja srca (bolnik ne kaže znakov življenja) začnemo s temeljnimi postopki oživljanja. Če je poškodovanec nezavesten, ga namestimo v položaj za nezavestnega. Pri premikanju vedno pomislimo na možnost sočasne poškodbe. Pri večjih ranah in poškodbah, ki jih ne moremo oskrbeti, pokličemo 112. natančen pregled rane: pri bolnikih, ki niso življenjsko ogroženi, odkrijemo ranjeni del telesa tako, da vidimo in pregledamo vso rano ustavimo krvavitev: kompresijska obveza ali pritisk s prsti prek sterilne gaze rano sterilno povijemo in imobiliziramo poškodovani ud obsežnih ran, ki močno krvavijo, v prvi pomoči ne čistimo, saj čiščenje lahko povzroči še večjo krvavitev

71

-

če je v rano zapičen kakšen predmet, ga ne odstranjujemo, ampak rano povijemo in predmet učvrstimo na mestu. Odstranjevanje takega predmeta lahko povzroči še hujšo krvavitev

Če poškodovanec ali opazovalec omedli in se zgrudi, mu: -

dvignemo noge odpnemo ovratnik in pas na čelo in vrat namestimo hladne obkladke nadzorujemo izraz poškodovanca, znake krvnega obtoka in dihanje izključimo morebitne udarnine in rane

KRVAVITVE Krvavitev je izguba krvi iz obtočil. Obsežnost in s tem nevarnost krvavitve določata hitrost iztekanja krvi in količina izgubljene krvi. To pa je odvisno od števila, tipa in mesta poškodovanih žil. Ločimo zunanje in notranje krvavitve. Zunanje krvavitve so vedno vidne in zato tudi lahko prepoznavne. Kri izteka iz telesa ali telesnih odprtin navzven (usta, nos, nožnica, danka, mehur). Notranje krvavitve so skrite krvavitve v telesu, zato je prepoznavanje oteženo. Na zunaj je najpogosteje vidna le modrica, krvavitev v notranjosti pa je lahko tako obsežna, da se razvij šok, poškodovanec umre, če krvavitve ne prepoznamo in ne pokličemo ustrezne pomoči. PRVA POMOČ pri krvavitvah: Najučinkovitejši način ustavljanja zunanje krvavitve je neposreden pritisk na rano. To storimo tako, da na rano pritisnemo s sterilno gazo ali povojem, čisto krpo, celo s kosom oblačila ali pa kar s prsti. Krvavitev v udih lahko zaustavimo tudi s pritiskom na področno arterijo, s čimer glavno arterijo pritisnemo ob kost. Taka ključna mesta so: pazdušna arterija (če krvavi iz nadlahti), nadlahtna arterija (če krvavi iz podlahti) in dimeljna arterija (če krvavi iz noge). Nato poškodovanca pomirimo in ga poležemo ali posedemo. Če je mogoče in potrebno, poškodovani del telesa dvignemo nad raven srca. Pritisk na rano vzdržujemo tako, da prek rane namestimo povoj, lepilni trak ali trikotno ruto. Tako obvezo imenujemo kompresijska obveza. Z njo ustavljamo krvavitve na glavi, trupu in udih. Pri huje krvavečih ranah je treba kompresijsko obvezo preveriti vsakih 5 – 10 minut, da ni pretesna in na udi pod obvezo ne povzroča hujših motenj krvnega obtoka, zato kontroliramo tudi srčni utrip. Če smo kompresijsko obvezo zavezali premočno, lahko ud pod obvezo v naslednjih minutah pomodri ali pa postane bled in hladen. Če obveza prekrvavi, gaze ali blazinice prvega povoja, ki neposredno prekriva rano, ne odstranjujemo. Čez obstoječo gazo namestimo drug povoj. Nikakor pa ne smemo zgolj dodajati obvezilnega materiala na slabo nameščeno kompresijsko obvezo, temveč jo moramo popraviti in zagotoviti ustavitev krvavitve.

72

Esmarchova preveza se uporablja izjemoma in v primerih, ko zunanja krvavitev ogroža življenje in je ne moremo ustaviti z nobenim drugim postopkom, zlasti pri amputacijah. Preveza na mestu pritiska okvari kožo, mišice in živce in povzroča hudo bolečino. Lahko povzroči odmrtje uda, če je zavezana predolgo. S prevezo prekinemo pretok od mesta preveze navzdol, zato je potreben hiter prevoz v bolnišnico (do 6 ur po poškodbi). Na kraju poškodbe takoj pokličemo na pomoč službo nujne medicinske pomoči. Pri obsežni krvavitvi pokličemo zdravniško pomoč in do prihoda zdravnika poškodovancu ustavimo krvavitev z neposrednim pritiskom na rano ali področno arterijo, imobiliziramo poškodovani del telesa in poškodovanca namestimo v ležeč položaj z dvignjenimi nogami. Ta položaj pa ni primeren pri poškodbah glave, vratu, hrbta, nog ali če poškodovancu tak položaj povzroča neugodje in bolečine. Poškodovancu ne smemo dajati hrane ali tekočin. Ob njem počakamo na prihod zdravniške ekipe. Poškodovanca tudi zavarujemo pred vremenskimi vplivi. ŠOK Šok je nevarno dogajanje v človeškem telesu, pri katerem popušča krvni obtok in z njim vse življenjske funkcije. Brez ustrezne pomoči se šok pogosto konča s smrtjo. Pri mnogih bolnikih v napredovalnem šoku ni več razviden osnovni vzrok, ker se začno mehanizmi nastanka in odgovora organizma prepletati in hkrati prizadenejo ves organizem. Uspešna pomoč in rešitev iz šoka iz zanesljive smrti je v zdravnikovih rokah, samo on lahko odstrani vzroke šoka. Preden pride zdravnik do šokiranega, lahko sami ustavimo krvavitev in bolnika namestimo v ustrezen položaj in obseg poškodb (če je mogoče, naj leži na hrbtu s privzdignjenimi nogami). POŠKODBE SKLEPOV Zvin je poškodba sklepnih vezi in ovojnice zaradi razmaknitve kosti v sklepu, pri kateri ostane oblika sklepa po poškodbi nespremenjena (sklepni površini sta v stiku). Pri lažjem zvinu se vezi nategnejo, vendar se ne strgajo, zato gibljivost sklepa ni omejena. Poškodovanec navadno takoj po poškodbi občuti blago bolečino. Postopno postane bolečina v predelu sklepa izrazitejša, zlasti ob gibanju ali obremenitvi. Nastane blaga oteklina, poškodovani predel je lahko pordel in toplejši od okolice. Pri hujšem zvinu se deloma ali popolno pretrgajo vezi, včasih poškodovanci slišijo ali čutijo kot pok. Poškodovanec čuti močno bolečino. Oteklina je večja, nastane hitreje, gibljivost je omejena in močno boleča. Zaradi pretrganja obsklepnih struktur se v sklep izlije kri, kar se pokaže s podpludbo. Izpah je najhujša sklepno vezivna poškodba, pri kateri se iztegnejo, najpogosteje pa natrgajo ali pretrgajo vezi in sklepne ovojnice. Pri izpahu ob nenadni ali preveliki obremenitvi sklepa se vezi poškodujejo v takem obsegu, da se sklepni površini povsem premakneta (sklepni površini nista v stiku). Pri izpahu ima poškodovanec občutek, da se je kost premaknila iz normalnega položaja v sklepu. Navaja močno bolečino, ki je še hujša ob poskusu gibanja v sklepu. Opazna je oteklina in podplutba. Izpah zanesljivo prepoznani po spremenjeni obliki sklepa, ki je ukleščen v nepravilnem položaju. Tudi če oblika sklepa ni spremenjena, je bil lahko izpahnjen 73

in se nato sam namestil v prvotni položaj. Poškodovanec ud navadno drži v nenavadnem položaju, kjer je bolečina najmanjša. PRVA POMOČ ob poškodbi sklepov: -

zavarovati teren in poklicati reševalno službo z udov snamemo ves nakit, ki bi lahko motil pretok krvi PLOD (Počitek - imobilizacija, Led - hlajenje, Obveza - stisnjenje, Dvig)

Da preprečimo nadaljnje poškodbe in zmanjšamo bolečino, je potrebno mirovanje in imobilizacija poškodovanega sklepa ali uda v položaju, ki poškodovancu najbolj ustreza. Poškodovani sklep lahko pred tem povijemo, vendar tako, da ne povzročamo bolečine in čezmernega stiskanja. Hladimo z ledom prek tkanine (nikoli neposredno na kožo – omrzline!). Hladimo 15 min z 10- minutnim presledkom. Če je možno, poškodovani del dvignemo 15 – 25 cm nad nivo srca. S tem zmanjšamo ali preprečimo nastanek otekline in zmanjšamo oteklino in posledično bolečino. Izpaha nikdar ne poskušamo uravnati sami, ker lahko povzročimo hude bolečine in dodatne poškodbe mehkih tkiv, žil in živcev. Ob obsklepnih zlomih se lahko ob poskusu naravnave premaknejo odlomki. Poškodovanju ne damo jesti ali piti. Če pokličemo ekipo nujne medicinske pomoči in bo ta predvidoma prišla v kratkem času, imobilizacija ni potrebna. Pri vseh izpahih je potreben čimprejšnji pregled pri zdravniku, saj odloženo primarno zdravljenje lahko vodi v slabše celjenje in trajne okvare sklepa. POŠKODBA SKOČNEGA SKLEPA: Zvin: predel skočne sklepa je otekel. Pri hujših oblikah je vidna podpludba. Na spodnji ud poškodovanec nekaj časa po poškodbi lahko stopi. Če ne, moramo po misliti na zlom gležnja ali skočnice, kar ugotovimo z rentgenskim slikanjem. Izpah: je redek in navadno združen z zlomom gležnja. Pojavi se velika oteklina, nepravilna oblika gležnja in povsem zavrta gibljivost. Poškodovanec ne more stopiti na nogo. PRVA POMOČ: če poškodovancu ne povzročamo bolečin, obuvalo sezujemo, sicer le razvežemo vezalke. Poškodovanega uda ne obremenjujemo. Sklep povijemo z elastičnim povojem, tako da ne povzročamo bolečin in motenj prekrvavitve. Stopalo položimo na podlago, tako da je dvignjeno nad raven srca. Poškodovani predel hladimo z ledom prek tkanine. Ob izpahu sklep dodatno imobiliziramo z opornico, ki naj sega od prstov do kolena. POŠKODBA KOLENSKEGA SKLEPA: Zvin: koleno je oteklo, na pritisk boleče, gibljivost je omejena in boleča. Pretrganja stranskih vezi se kažejo z odpiranjem sklepne špranje na strani pretrgane vezi pri poskusu gibanja goleni. Poškodbe križnih vezi vodijo v sprednjo in/ali zadajšnjo nestabilnost kolena. Poškodba meniskov se najpogosteje kaže z ukleščenjem v rahlo skrčenem položaju in nezmožnostjo iztegnitve kolena. Pri poškodbah notranjih struktur kolena zelo pogosto nastopa večja ali manjša krvavitev v sklep. Izpah: je redka poškodba in nastane pri delovanju velikih sil na koleno. Vidna je spremenjena oblika sklepa, velika oteklina, huda bolečina in povsem zavrta gibljivost. 74

PRVA POMOČ: ne obremenjujemo poškodovanega uda. Koleno povijemo z elastičnim povojem, tako da ne povzročamo bolečin ali motenj prekrvavitve. Koleno podložimo, da je dvignjeno nad raven srca. Začnemo hladiti z ledom preko tkanine. Pri hujših poškodbah ali izpahih je potrebna imobilizacija z opornico, ki naj sega od gležnja do kolka. POŠKODBA SKLEPOV PRSTOV: Izpah in pretrganje stranske vezi na mezinčevi strani v sklepu med dlančnico in bližnjim členkom palca je pogosta poškodba pri smučanju (smučarski palec). PRVA POMOČ: nujno odstranimo ves nakit zaradi otekline, zardi motnje prekrvavitve. Pri izpahih je treba vedno preveriti, ali poškodovanec prst normalno čuti in ali je prst normalno prekrvavljen. Sledi imobilizacija (lahko tudi več prstov skupaj) z opornico, ki naj sega do komolca, in hlajenje. Roka naj počiva v trikotni ruti s prsti nad ravnijo srca. Nastanek otekline preprečimo s hlajenjem. Zdravljenje v hujših oblikah je operacijsko. Pomemben je pregled pri zdravniku, saj je kirurško zdravljenje takoj po poškodbi najuspešnejše. RAMENSKI SKLEP: Izpah v ramenskem sklepu lahko nastane pri padcu na odročen zgornji ud ali ob lovljenj ob padcu v globino. Vzrok je lahko tudi nasilen izteg roke nad glavo ali delovanje neposredne sile na zgornji del nadlahtnice. Viden je značilen dvojni obris rame. Tipna je prazna čašica ramenskega sklepa. Gibljivost v rami je povsem zavrta. Opazna je oteklina, poškodovanec čuti bolečino na pritisk in ob poskusu gibanja. PRVA POMOČ:poškodovanec naj sede, poškodovano roko položimo prek prsnega koša v položaj, ki povzroča najmanj bolečin. Zgornji ud obesimo v ruto pestovalnico ter med prizadeto roko in prsi položimo mehko podlago. Poškodovani del hladimo z ledom prek tkanine. Ob izpahu rame je potrebno preveriti, ali bolnik navaja mravljinčenje v zgornjem udi ali so znaki za poškodbo žil. KOMOLČNI SKLEP: Komolčni sklep se najpogosteje izpahne, pri padcu na iztegnjen zgornji ud, ki je nekoliko zasukan. Poškodovanec navaja bolečino, vidna je oteklina in spremenjena oblika sklepa. PRVA POMOČ: imobilizacija komolca s pomočjo opornice v položaju, ki poškodovancu najbolj ustreza. Imobilizirana morata biti ramenski sklep in zapestje. Začnemo s hlajenjem. ZLOMI O zlomu govorimo, kadar pride do delne ali popolne prekinitve kostnega ali hrustančnega tkiva kosti. Posledica zloma je tudi poškodba priležnih mehkih tkiv, pokostnice, mišic, kit, zapora ali prekinitev žil, obtolčenina ali raztrganina podkožja in kože. Te dodatne poškodbe pomembno vplivajo na način in izid zdravljenja.

75

Pri otrocih so najpogostejši zlomi podlakti, zlomi spodnjega dela nadlahtnice tik nad komolčnim sklepom, zlomi nadlahtnice in zlomi ključnice. Pri odraslih so najpogostejši zlomi spodnjega dela koželjnice, zlomi v predelu zgornjega dela stegnenice in gležnja. Pri stari ljudeh kosti niso več tako prožne in trdne, zato zadošča že majhna sila, da se bolne in krtke kosti zlomijo. Za razliko od otrok zlome pri starostnikih lažje prepoznamo, saj so prisotni vsi znaki zloma: oteklina, bolečina na pritisk, raskavo škrtanje kostnih odlomkov in zavta aktivna gibljivost. Zlome pri otrocih težje prepoznamo, saj so kosti prožne in se zvijejo, počijo ali se razcepijo kot mlada veja, zato jih imenujemo »zlom po tipu zelene veje«. Vsi znaki zloma niso vedno prisotni. Kadar otrok poškodovanega uda ne uporablja, moramo pomisliti na zlom in ukrepati kot pri zlomu. Največkrat so prisotni le oteklina, bolečina in omejena gibljivost. Ločimo zaprti zlom in odprti zlom. O zaprtih zlomih govorimo, kadar na koži ni rane in tako ni povezave med območjem zloma in zunanjim okoljem. O odprtih (kompliciranih) zlomih govorimo, kadar sta neposredno povezana mesto zloma in zunanje okolje. Te zlome imenujemo tudi zapleteni zlomi. V primeru večje krvavitve je včasih potrebna tudi kompresijska obveza. Ko prepoznamo znake zloma, napravimo imobilizacijo poškodovanega uda. S pravilno imobilizacijo in dvigom poškodovanega uda dosežemo zmanjšanje bolečin in dodatno poškodbo, do katere bi prišlo, če bi se odlomki med seboj premikali. Kadar ima poškodovanec manjše bolečine in ni očitnega premikanja delov uda, zadostuje imobilizacija; roko namestimo v pestovalno ruto, pri poškodbi noge pa zadostuje mirovanje in izogibanje obremenitvi. Pri hujših bolečinah je potrebna imobilizacija z opornicami ali vsaj imobilizacija z odejo ob sosednjo, zdravo nogo. Pri tem je pomembno, da imobiliziramo tudi sosednja sklepa, tako da ne pride do premikanja v poškodovanem predelu. Poškodovani del moramo natančno pregledati. Kadar najdemo odprti zlom, skozi rano vstopajo bakterije, ki lahko povzročijo nevarno okužbo. Rano sterilno pokrijemo in obvežemo. Nato pa ud imobiliziramo. IMOBILIZACIJA Namen imobilizacije je napraviti poškodovani del telesa negiben, da zmanjšamo bolečine in preprečimo dodatne poškodbe. Napravimo jo že zgolj na sum na zlom kosti, zvin, izpah ali kadar resnejših ranah. Za dobro imobilizacijo moramo zaradi anatomskih značilnosti poteka mišic in njihovih narastišč spraviti v negiben položaj oba sosednja sklepa – nad zlomom in pod njim. Uda nikdar ne sme dvigovati samo en reševalec, saj bi se s tem razmaknili odlomljeni konci kosti, dodatno bi se poškodovala mehka tkiva in poškodovanca bi zelo bolelo. Zlomov na terenu ne poskušamo naravnati. POŠKODBE HRBTENICE Na poškodbe vezi in zlom vretenc moramo pomisliti zlasti pri padcih na hrbet, glavo, zadnjico in noge. Pri močnih udarcih v glavo ali neposredno v hrbtenico pa poškodbe vratnega dela hrbtenice lahko povzročijo tudi nenadni močni sunki glave. Na poškodbo hrbtenice moramo posumiti vedno, kadar imamo opravka z nezavestnimi poškodovanci, zlasti če je nezavest posledica močnega udarca v glavo ali padca. Poškodbe hrbtenice so lahko: zvin (med vretenci

76

čez fiziološko mejo), izpah (kadar sila pretrga medvretenčne povezave) ali zlom (kadar sila zlomi eno ali več vretenc). Pri poškodbah ali bolezenskih stanjih lahko pride do poškodbe hrbtenjače ali živčnih korenin, najpogosteje zato, ker se začasno ali trajno zoži hrbtenični kanal. Prepoznamo jo: -

bolečina, podplutba in oteklina na mestu udarca zmanjšana gibljivost, napetost ali krč mišic poškodovanega predela slabša občutljivost in/ali ohromelost rok, trupa in nog ter motnje v delovanju mišic zapiralk za blato in urin pogosto tudi mravljinčenje v udih

PRVA POMOČ pri poškodbah hrbtenice: Pri prvi pomoči ni pomembno, ali je nastal izpah ali zlom hrbtenice. Vedno, ko nismo prepričani, ravnamo, kot da gre za težjo poškodbo. Potrebna je imobilizacija, ki jo izvedejo štirje izurjeni reševalci s primerno opremo (opornice, nosila,…). Zato vedno pokličemo 112 in počakamo, da opravijo prevoz reševalci. POŠKODBE GLAVE IN MOŽGANOV Huda možganska poškodba lahko nastane tudi brez očitnih zunanjih znakov na glavi. Zunanji znaki poškodbe pa ne pomenijo vedo tudi resne poškodbe možganov. Sprememba zavesti (zaspanost, razdražljivost in zmedenost) je najobčutljivejši znak notranje poškodbe glave pri poškodovancu, s katerim je mogoč stik. Veliko poškodovancev s poškodbo glave je vinjenih in laiki prepogosto zaspanost, razdražljivost in zmedenost pripisujejo alkoholnemu opoju ter spregledajo resno poškodbo glave. Pri nezavestnem poškodovancu se osredotočimo na očesne in druge žariščne nevrološke znake in ocenimo odzive na ogovarjanje in bolečino. Zlom lobanjskega dna nastane največkrat pri ploskem udarcu glave ob tla ali steno. Na zlom lobanjskega dna so značilni iztok krvi ali možganske tekočine iz nosnic, ušes in ust, podplutba zgornje in spodnje veke enega ali obeh očes, izguba voha, motnje vida, zmanjšanje ali izguba sluha in negibnost dela obraza. Zlom lobanjskega dna ni nujno povezan z izgubo zavesti. Pri majhnih otrocih z odprto mečavo (do poldrugega leta) je za napeta in privzdignjena zaradi zvišanega tlaka, če je otrok nezavesten ali pa samo zaradi joka! Pri majhnih otrocih je kost veliko prožnejša, zato so lahko tudi ob odsotnosti zlomov notranje poškodbe hude. Pristop k poškodovancu s poškodbo glave: - orientacijski pregled: poškodovanca dovolj jasno in glasno ogovorimo ter opazujemo njegove odzive. Če jih ni, se ga dotaknemo, ga stremo ali nazadnje uščipnemo. S tem ugotovimo, ali je poškodovanec buden, ali odgovarja, ali se odziva na bolečino, ali pa je nezavesten.

77

- dihalna pot in vratna hrbtenica: pri nezavestne in polzavestnem poškodovancu, ki se odziva le na bolečino, preverimo dihalno pot, jo po potrebi sprostimo in vzdržujemo, stabiliziramo vratno hrbtenico, preverimo dihanje. - zaustavimo zunanjo krvavitev - brez večjih premikov glave hitro pregledamo in otipamo lasišče, pregledamo obraz ter ugotovimo še druge telesne poškodbe, ki življenjsko ogrožajo poškodovanca in po potrebi izvajamo masažo srca in umetno dihanje. Zaradi nadaljnjega zdravljenja naj reševalec zbere podatke o ponesrečencu s poškodbo glave: -

Kdaj in kako se je začela nezavest? Koliko časa je trajala nezavest? Kakšno je bilo bolnikovo stanje pred nezavestjo, ali je imel trzljaje ali krče, daj se je ena zenica razširila, ali je bruhal?

Poškodovanca ves čas nadzorujemo in redno ponavljamo ocenjevanje zavesti do prihoda reševalcev. Med čakanjem namestimo nezavestnega poškodovanca s poškodbo glave v stabilni bočni položaj. Če je poškodovanec pri zavesti, naj leži vznak z nekoliko položenim vzglavjem (Pozor: Pri sumu na poškodbo vratne hrbtenice, namestimo vratno opornico in glave ne podlagamo!) POŠKODBE PRSNEGA KOŠA ZLOM REBER Rebra se lahko zlomijo zaradi stisnjenja prsnega koša ali zaradi neposrednega udarca. Na otip je mesto zloma boleče, bolečina se stopnjuje z globokim vdihom, kašljem ali kihanjem. Rebro, zlomljeno zaradi neposrednega udarca, se lahko obrne navznoter in poškoduje pljuča, jeter ledvic ali vranice. PRVA POMOČ pri zlomu reber: Poškodovanca z zlomom reber damo v polsedeči položaj. Podlaket na poškodovani strani damo v ruto pestovalnico. Nujen je obziren prevoz v bolnišnico. - Pnevmotoraks Pnevmotoraks pomeni, da je zrak v prsni votlini. Lahko nastane kot posledica poškodbe, lahko pa kot posledica bolezni. Pri tem se pljuča predrejo in izdihani zrak lahko: - ostaja med pljuči in poprsnico (mreno, ki obdaja pljuča in prsni koš od znotraj). Prva pomoč: le za izkušene strokovnjake, ki znaj z iglo na pravem mestu pravilno prebosti prsni koš in s tem zmanjšati pritisk zraka v prsni votlini. - skozi odprto povezam z zunanjim svetom. Prva pomoč: rano na prsih prekrijemo s čisto in sterilno tkanino in jo oblepimo na treh stranicah, spodnjo pa pustimo nezalepljeno, čimer naredimo enosmerno prepreko zraku, da pri vdihu ne more v prsno votlino, pri izdihu pa lahko izide. 78

UDARNINA PLJUČ IN SRČNE MIŠICE Pri topih poškodbah zaradi neposrednih udarcev v prsni koš se lahko poškodujejo pljuča in srčne mišice. Poškodovanca s sumom na hujšo poškodbo prsnega koša namestimo v sedeč položaj. Če bo tisti, ki prvi pride do ponesrečenca, posumil na tovrstno poškodbo, naj čimprej pokliče pomoč na 112 in organizira varen prevoz v bolnišnico. Ponesrečenca naj namesti v udoben položaj in naj mu ne dovoli telesnih naporov, jesti ali piti. Na terenu ne da narediti drugega, kakor takoj poklicati pomoč. POŠKODBE TREBUHA Poškodbe trebuha so lahko zaprte (neposredno delovanje tope sile na trebuh, negativni pospešek pri hitrem zaustavljanju) ali odprte (delovanje ostrih predmetov). Vodilno znamenje pri vseh poškodbah trebuha je navadno huda bolečina, kar povzroči pri poškodovancu nehoteno napenjanje mišic trebušne stene. Kljub želji, da bi sprostil mišice trebušne stene, poškodovanec tega ne zmore in je trebuh delno ali v celoti trd kot deska. Poškodbe organov v trebušni votlini hitro vodijo do razvoja stanja in življenjske ogrožena, pogosto zaradi krvavitev v trebušno votlino. Na poškodbe trebušnih organov pomislimo glede na način poškodovanja, znake hude izgube krvi in šokovnega stanja ali znake trebušnega draženja, ko je trebuh: -

uklenjen v celoti trd zaradi napetosti mišic na otip močno boleč

PRVA POMOČ pri poškodbah trebuha: Pri poškodovancu, pri katerem posumimo ali ugotovimo poškodbe trebuha in trebušnih organov, moramo poskrbeti za: -

-

vse ukrepe ob večji poškodbi in klic na 112, mirovanje poškodovanca, popolno prepoved uživanja jedi in pijač, pravilen položaj poškodovanca: leži na hrbtu s pokrčenimi in podloženimi koleni in pokrčenimi kolki, glava je podložena s 30-stopinjskim vzglavnikom; če ga sili na bruhanje ali bruha, ga obrnemo na bok, pri odprtih poškodbah rano na trebuhu sterilno povije, pri katerem obveza rano le rahlo prekriva trebušnih organov, ki silijo skozi rano, NIKOLI ne potiskamo nazaj v trebušno votlino poškodovanca pokrijemo z odejo in astro folijo, da se ne podhladi, zagotovimo ustrezen prevoz v bolnišnico TAKOJ, ko je to mogoče, ne dajemo mu hrane in pijače.

79

POŠKODBE ZARADI MRAZA PODHLADITEV pomeni padec temperature telesa pod 35°C. Nastane, kadar se izgubi več toplote, kakor se je proizvaja. V hladnem okolju ohlajanje še dodatno pospešijo veter in padavine. BLAGA PODHLADITEV (temperatura jedra telesa med 35° in 32°C) Znamenja: zavest poškodovanca je jasna, prisotna sta drgetanje in vznemirjenost, srčni utrip in dihanje sta pospešena. PRVA POMOČ: zaščita pred mrazom (topla, suha oblačila, odeje, astro folija), spodbujanje gibanja in telovadbe. Podhlajeni naj v kratkih požirkih pije vroč sladkan čaj. ZMERNA PODHLADITEV (temperatura jedra telesa med 32 in 28°C) Znamenja: prizadeti je zaspan in otopel, drgetanje poneha, srčni utrip in dihanje sta upočasnjena. PRVA POMOČ: zaščita pred mrazom, če požiranje ni zanesljivo, podhlajeni ne pije tekočin (nevarnost zadušitve). Premikamo ga le, če je nujno. Skrbno nadziramo stanje in ukrepamo, če izgubi zavest. HUDA PODHLADITEV (temperatura jedra telesa pod 28°C) Znamenja: nezavest, dihanje in bitje srca komaj zaznavna, plitva in neredna; pri temperaturi jedra pod 24°C govorimo o navidezni smrti. PRVA POMOČ: bočni položaj in zaščita pred mrazom, morebitno oživljanje; Velja pravilo: ˝Noben podhlajeni ni mrtev, dokler ni topel in mrtev.˝ Zaščito pred mrazom in počasno ogrevanje najlažje dosežemo : -

najdemo zavetje pred vetrom odstranimo mokro obleko oblečemo topla in suha oblačila, na trebuh, pod pazduhi in dimlje položimo grelno oblogo (ne neposredno na kožo!) jedro telesa (trup) ovijemo s folijo ter skupaj z udi v več plasti odej ali spalno vrečo. Tako dosežemo počasno ogrevanje - do 1°C na uro.

OZEBLINE so kronične poškodbe kože zaradi delovanja mraza nad lediščem. Pri ozeblinah, razen pri zaščiti pred mrazom, ni potrebna prva pomoč. OMRZLINE so poškodbe tkiv zaradi delovanja mraza pod lediščem. Poleg kože so lahko prizadeta tudi globlja tkiva (mišice, kite, kosti). Poleg neposrednega delovanja mraza na tkiva je pomemben škodljiv vpliv mraza na krvne žile (tromboza). PRVA POMOČ: najprej preverimo, ali je poškodovanec podhlajen in ustrezno ukrepamo. Ker se globina omrzlin pokaže šele po enem ali dveh dnevih, je prva pomoč pri vseh oblikah enaka.

80

Na izpostavljenem terenu (veter, mraz): -

sprostimo tesna mesta obleke, mokra oblačila zamenjamo s suhimi, zaščitimo pred mrazom (rokavice, kapa, odeja), če stanje zavesti ni moteno, spodbujamo gibanje, da preprečujemo podhladitev, poškodovanec naj pije topel, sladkan čaj

Ko smo v zavetju: -

-

aspirin (če poškodovanec nanj ni alergičen) hitro ogrevanja (v vodi temperature 38 – 42°C. Ravnamo po občutku – temperatura pod pazduho je približno 36°C. Prizadeti del potopimo v vodo za 30 min, prej poskrbimo za nemoten krvni obtok (odstranimo ure, prstane…) ude osušimo in mehko prekrijemo z gazo. Rahlo povijemo, imobiliziramo ter poskrbimo za hiter prevoz.

Za ogrevanje se ne odločimo, če je od nastanka omrzlin minilo več kot 24 ur. Za ogrevanje se ne odločimo, če je med prevozom nevarnost vnovične izpostavljenosti mrazu (gorski svet). Pri poškodovancu z omrzlinami najprej pomislimo na možnost podhladitve. Če je pri zavesti, naj uživa topel čaj. Alkohol je prepovedan. Omrzline so rane, zato jih oskrbujemo sterilno. Mehurjev ne prediramo, saj je velika nevarnost okužbe. Omrzlin ne smemo drgniti s snegom! Omrzlin ne smemo ogrevati s suho toploto ali nad ognjem. Po ogrevanju ne smemo dopustiti ponovnega zmrznjenja. OPEKLINE Opeklinske rane nastanejo zaradi delovanja toplotne, sončne, kemične in električne energije na tkiva in zaradi sevanja. Glede na temperaturo in čas trajanja stika toplotnega vira s kožo se pojavi takojšnja neposredna okvara tkiva in pozna okvara tkiva, ker sta motena pretok krvi in izmenjava kisika. Opeklina se ne konča, ko odstraniš vir toplote, ampak še 24 – 48 ur potekajo velike spremembe v prizadetem tkivu. Pravilna prva pomoč takoj po poškodbi lahko deloma vpliva na obseg poškodbe. Večja opeklinska rana vpliva tudi na druge organske sisteme. Spremenjeno je delovanje srčno-žilnega sistema, ledvic, pljuč, prebavil, žlez z notranjim izločanjem in imunskega sistema. PRVA POMOČ pri opeklinah 1. pri večjih opeklinskih ranah ali več poškodovancih, poškodbah v zaprtih prostorih takoj pokličemo 112 2. proučimo mesto nezgode (položaj, dostop, nevarnosti) 3. odstranimo vir toplote – pogasimo ogenj 4. osnovni pregled poškodovanca 5. opečenca prenesemo na varno (upoštevaj možnost še drugih poškodb, zlasti hrbtenice) 6. nadaljuj pregled poškodovanca 7. odstrani oblačila, ki niso prilepljena na rano

81

8. večjo opeklino hladimo s hladno tekočo vodo DO 2 MINUTI; manjše opekline lahko haldimo po pravilu 15: v prvih 15 minutah, do 15 minut z vodo pri 15°C. Otroke hladimo največ do 10 minut! Zelo priporočljive so protiopeklinske gel obloge, ki opeklinsko rano hladijo in vlažijo. Napake pri oskrbi opeklinskih ran: -

mazanje z različnimi mazili hlajenje z ledom in hladilnimi vložki podhladitev zaradi predolgega in neustreznega hlajenja, zlasti pri otrocih in hlajenja obsežnih opeklinskih ran

SONČNE OPEKLINE Če sončni žarki predolgo delujejo na nezavarovano kožo, lahko povzročijo opeklino kože, v težjem primeru pa sončarico. Pri opeklinah prve stopnje (samo rdeča koža) namažemo kožo s hladilno kremo, borovazelinom ali posujemo z jedilno sodo. Če so na koži nastali mehurji, jih pokrijemo s sterilno gazo. Predvsem pri spomladanskem smučanju v gorah je pomembna preventiva. Kožo si zavarujemo z zaščitnimi mazili, oči pa s temnimi sočnimi očali. SONČARICA Sončarica nastopi, če je nepokrita glava dlje časa neposredno izpostavljena soncu.Znaki sončarice so glavobol, omotica, vrtoglavica in povišana temperatura, nezmožnost znojenja, hitrejši srčni utrip in hitrejše dihanje, mišični krči, nezavest. PRVA POMOČ: bolnika prenesemo v senčni in hladen prostor, slečemo odvečno obleko, telo obložimo z mokrimi brisačami, na večje žile na vratu, podpazduhi in dimljah damo hladne obkladke ali led. Spodbujamo ga k pitju majhnih količin vode, če je pri zavesti. Pokličemo 112 SNEŽNA SLEPOTA Če nimamo zaščitnih očal, lahko povzroči sonce preko odboja svetloba na snegu, vnetje oči. Pri tej poškodbi pride do vnetja očesne veznice, veke otečejo, oči se solzijo, lahko pa pride do poškodbe notranjih delov oči. Prizadeti vidi najprej vse rdeče, je omotičen in nato oslepi. V hudih primerih lahko ostane slepota trajna, sicer pa se stanje v nekaj dneh izboljša. PRVA POMOČ: poškodovanec mora v temen prostor, na oči mu dajemo hladne obkladke s prekuhano vodo, več dni naj nosi temna očala. ALERGIJE Alergija pomeni preobčutljivost, ki jo pri bolniku izzove stik z nekim alergenom. V telo lahko pridejo skozi dihala, prebavila, kožo ali pa izzovejo reakcijo že po stiku s kožo ali sluznicami. Nujna stanja so posledica alergijskih reakcij takojšnje preobčutljivosti. Simptomi se pokažejo 82

že nekaj minut po stiku z alergenom in imajo različne pojavne oblike: od blagih in nenevarnih do takih, ki lahko povzročijo bolnikovo smrt v nekaj minutah. PRVA POMOČ pri alergijah: Prvi ukrep je odstranitev alergena, če je mogoče. Nujno medicinsko pomoč pokličimo že ob prvih znakih reakcije, ki ne zajame le dela telesa, ampak povzroči splošno alergijsko reakcijo, ki zajame vse telo. Prizadeti del telesa hladimo. ZASTRUPITVE Zastrupitev je velikokrat očitna in jo lahko prepoznamo že po okoliščinah zastrupitve: -

prazna embalaža alkoholne pijače, pesticida, zdravil, vbodna rana po telesu in injekcijska igla v bližini telesa, vonj po plinu, razlita industrijska kemikalija, poslovilno pismo.

Včasih pa zastrupitev ni očitna in je ob srečanju z nenadno obolelo osebo odločilno, da sploh pomislimo na zastrupitev. Na zastrupitev moramo pomisliti vedno, ko si bolnikovega stanja ne znamo pojasniti. PRVA POMOČ pri zastrupitvah – splošna navodila Prva pomoč pri zastrupitvah zajema: -

-

skrb za lastno varnost pri reševanju, reševanje iz zastrupljenega območja, preverjanje, vzpostavljanje in vzdrževanje osnovnih življenjskih funkcij, klic na pomoč, odstranjevanje strupa iz zastrupljenca (pred jedkovinami še pred klicem na pomoč): izzovemo bruhanje, razredčevanje strupa, uporaba aktivnega oglja, izpiranje strupa s kože in oči s tekočo vodo, prezračevanje prostorov, prepoznavanje strupa in shranjevanje vzorca, prevoz zastrupljenca (in vzorcev strupa).

VIŠINSKA BOLEZEN Osnovni vzrok je pomanjkanje kisika v zraku ob znižanem zračnem pritisku. To vpliva na delovanje številnih organov, predvsem pa na možgane, ki so za pomanjkanje kisika izredno občutljivi. Na višini 5500 metrov je v zraku pol manj kisika kot na morski gladini, na vrhu Everesta pa komaj tretjino normalne vsebnosti. Za višinsko boleznijo lahko zboli vsak, ki se prehitro povzpne previsoko. Težave se pričnejo od nekaj ur do nekaj dni po vzponu. Občutljivi ljudje lahko zbolijo že med 2500 in 3000 metrov visoko, nad 4000 metri pa se vsaj nekateri znaki in simptomi višinske bolezni pojavijo pri večini neaklimatiziranih ljudi. Pogostost in hudost težav se povečujeta z višino in hitrostjo 83

vzpona. Dobra telesna pripravljenost ne zmanjšuje ogroženosti za nastanek višinske bolezni, lahko jo celo poveča, ker omogoča hitrejše vzpenjanje. V pojavnosti višinske bolezni med spoloma ni bistvenih razlik, bolj pa so ogroženi starejši od 50 let, ljudje, ki so v preteklosti že zbolevali za višinsko boleznijo in bolniki s kroničnimi boleznimi. Med zdravimi ljudmi so velike razlike v občutljivosti za višino in v sposobnosti aklimatiziranja. Glavni simptomi so: občutek težkega dihanja pri naporu in v mirovanju, kašelj, slabost, težave s spanjem, glavobol in spremembe mentalnega statusa. Zdravljenje zahteva spust. Postopna aklimatizacija predstavlja najučinkovitejšo preventivo.

84

OSNOVE BIOMEHANIKE ALPSKEGA SMUČANJA UVOD Alpsko smučanje sodi med tiste kompleksne športe, pri katerih je rezultat odvisen od sposobnosti koristnega premeščanja lastnega telesa v prostoru in času. Ta aktivnost je vezana v glavnem na spodnji del trupa in noge, ter le v manjši meri na delovanje rok in zgornjega dela trupa. Gre za specifičen način gibanja, v posebnih pogojih in s posebno opremo. Smučar predstavlja sistem, ki ga tvorijo človek, čevlji in smuči. Ta sistem pa deluje le, če je izpolnjen osnovni pogoj, to je strmina, ki omogoča drsenje smuči. Torej bo sistem smučar, postal dinamičen sistem le, če obstaja mehanična interakcija med sistemom in okoljem. Za začetek opredelitev nekaterih osnovnih pojmov, s katerimi se bomo srečali v nadaljevanju oziroma so predmet naše obravnave: 1. Mehanika je nauk o gibanju in mirovanju teles ter silah, ki ta gibanja povzročajo. 2. Biomehanika je znanost o gibanju človeškega telesa pri neki konkretni gibalni aktivnosti (smučanje, tek, skoki). Je področje mehanike, ki se ukvarja z mehaničnimi procesi živih organizmov. 3. Torej, biomehanika alpskega smučanja, kjer je opazovalni sistem smučar, ki ga v nekaterih enostavnejših primerih obravnavamo kot točkasto telo, v drugih, nekoliko zahtevnejših pa kot togo telo, lahko pa tudi kot sistem med seboj povezanih togih teles. Vse meritve fizikalnih količin kot so npr. čas, dolžina, ipd. v športu spadajo v področje biomehanike. Zato je v večini športov osnovni kvalitetni oziroma razvrstitveni parameter. Tako je npr. v tekmovalnem alpskem smučanju osnovni razvrstitveni parameter merjenje časa, ki ga potrebuje tekmovalec za pot od starta do cilja. Glavna poslastica biomehanskih analiz so opazovanje tehnike in izkoristka izvedbe celotnega sistema ali posameznih delov sistema. V ta namen se pogosto uporabljajo metode optimiranja in simulacije, ki nastopajo skupaj, ali ob kinematičnih in dinamičnih analizah. Navečkrat je kar trener ali učitelj tisti, ki upravlja to nalogo, zato potrebuje čim bolj bogato znanje tudi iz biomehanike. Dejansko človek (trener) deluje kot merilna naprava, ki tečajniku ali tekmovalcu nudi takojšnjo evalvacijo njegove storitve. Velikokrat si posebno trenerji pomagajo z merjenjem časa na treningih. Na žalost se pri nas še vedno premalo pogosto uporabljajo nekateri drugi bolj strogo namenski pripomočki, kljub temu, da so danes posebej v vrhunskem športu razlike med najboljšimi tako majhne, da vsaka malenkost lahko pripomore k bistveno boljšemu rezultatu. TEŽIŠČE TELESA IN RAVNOTEŽNI POLOŽAJ Vsa telesa imajo svoje težišče, oziroma ravnotežno točko telesa v prostoru. Ta je obenem izhodišče gravitacijski sili, ki telo po navidezni liniji vleče proti središču zemeljske krogle. In 85

kje je težišče telesa? Ni nujno, da v telesu samem. O tem odloča oblika telesa oziroma njegov položaj. Pri smučanju je pomembnost ohranjanja ravnotežnega položaja zelo pomembna. Poznamo prečni ravnotežni položaj (levo-desno) in vzdolžni ravnotežni položaj (naprej-nazaj). Pri prečnem ravnotežnem položaju poznamo sredinsko uravnoteženost, kjer je teža enakomerno razporejena na levo in desno smučko. Smučar se lahko nagne v levo ali desno stran, s tem pa iz sredinskega uravnoteženega položaja, prenese težišče na eno ali drugo stran. Kadar pa smučar celotno težo prenese na eno ali drugo nogo, mora biti težišče nad nogo, na kateri stoji.

Glede na položaj težišča pri prečnem ravnotežnem položaju se spreminja tudi podporna ploskev. Podporna ploskev je odvisna od širine postavitve smuči. Pri sredinskem uravnoteženju, je podporna ploskev enakomerno porazdeljena na levo in desno stran, zato lahko govorimo, da je podporna ploskev simetrična. Kadar smučar prečno premakne težišče, postane podporna ploskev asimetrična, ko pa vzdigne nogo se podporna ploskev zmanjša na širino smučke. Velikost podporne ploskve je odvisna tudi od položaja smuči. Podporna ploskev smučarja je večja, če je v klinastem položaju, kot paralelnem.

Vzdolžni ravnotežni položaj, mora smučar spreminjati, glede na velikost sile trenja. Biomehansko je glavni dejavnik vzdolžnega ravnotežnega položaja sila podlage. Smučarja pri povečanem trenju vrti naprej (celi sneg), pri zmanjšanem trenju pa nazaj (led). Primer; če z

86

neko hitrostjo pripeljemo v celi sneg, nas potegne naprej, če pa na led, kjer je trenje manjše, pa nazaj.

SILE PRI ALPSKEM SMUČANJU Sila je vzrok, ki spremeni obliko telesa ali stanje njegovega gibanja. Zato silo prepoznamo po učinkih, ki pa so odvisni od velikosti sile, smeri delovanja in od prijemališča. Sile so neposredno povezane z Newtonovimi zakoni, ki so opredeljeni kot: -

1. Newtonov zakon: telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila. 2. Newtonov zakon: sila, ki povzroči gibanje telesa je enaka produktu mase in pospeška. 3. Newtonov zakon: če deluje prvo telo na drugo s silo, deluje drugo telo na prvo z nasprotno enako silo.

Pri preučevanju sil se srečamo tudi z navorom: -

Navor je vektorska količina, ki odloča o zavrtitvi togega telesa okoli dane osi. Velikost navora je definirana kot produkt sile in ročice, ter sinusa kota med njima.

Definicija nastopajočih sil v alpskem smučanju: -

Sila teže (Fg) deluje v smeri gravitacije in jo razdelimo na dinamično (Fdin) in statično komponento (Fstat). Normala (N) je po tretjem Newtonowem zakonu nasprotno enaka statični komponenti sile teže. Silo zračnega upora (Fupor) sestavljata dve komponenti. Sila čelnega upora (Fču) nasprotuje smeri gibanja smučarja, sila dinamičnega upora (Fdu) pa zaradi obtekanja zraka dviguje smučarja. Sila trenja (Ftr) je nasprotna smeri gibanja in ima prijemališče na stiku drsne ploskve smuči s snegom. Bolj je mehek sneg, večja je sila trenja. Sila podlage (Fp) je vsota sile trenja in normalne sile, ter popisuje vpliv podlage na smučarja. Centripetala (radialna) sila (Fcp (Frad)). Centrifugalna sila (Fcf).

87

Poznamo dva sistema: inercialni in neinercialni sistem. Velikokrat ljudje centripetalno silo zamenjujejo s centrifugalno, ki je sistemska sila obrnjena nasproti centripetalni (radialni) sili. To pomeni, da je posledica izbire sistema in zato v inercialnem sistemu ne obstaja. Pojavi pa se v neinercialnem sistemu, kjer krožeče telo navidezno miruje. SILE PRI PREMEM GIBANJU Pri enakomernem gibanju smučarja je hitrost konstantna; obe sili sta po velikosti enaki, vendar nasprotno usmerjeni (Ft = Fd). Seveda velja to le pri enakih zunanjih pogojih (nagibu terena in kvaliteti snega).

SILE PRI KRIVEM GIBANJU SMUČARJA (ZAVOJ) Poleg vseh naštetih sil pri smučarju v zavoju deluje še radialna sila (Frad), ki je potrebna za smučarjevo krivo gibanje (zavijanje). Njena smer je nasprotna smeri radij vektorja pritisnjene krožnice. Prijemališče ima na stiku smuči in snega in je komponentna sile podlage. Lahko jo imenujemo tudi centripetalna sila (Fcp), ki izvira iz krožnega gibanja. Poleg pojava radialne sile, se v zavoju močno zmanjša tudi podporna ploskev. Ko se poveča hitrost, se s kvadratom hitrosti povečajo radialne sile. Za vzpostavljanje prečnega ravnotežnega položaja, tako smučar potrebuje tudi ustrezno nagibanje v zavoj. Pogoj, da ne pade je, da je vsota vseh sil in navorov v prečni ravnini enaka nič. Pri večjih radialnih silah, je pomembno, da smučar doseže stranski prelom v kolenih in kolkih, s tem, da ima večino teže na zunanji smuči. Kot v kolenskem sklepu je približno 10 stopinj, medtem, ko je v kolčnem sklepu nekoliko večji.

88

SILE PRI VOŽNJI SKOZI RADIUS Zaradi radialne sile, ki ravno tako kot pri zavijanju nastopa v vožnji skozi radius, se poveča sila podlage. To pomeni večji ugrez in s tem večjo silo trenja, kar moramo kompenzirati z prenosom težišča naprej.

SILE PODLAGE PRI VOŽNJI ČEZ GRBINO (PRELOMNICO) Pri vožnji preko grbine se sila na podlago zmanjša. V prvi fazi je rezultat zmanjšanje sile trenja in zmanjšanje možnosti za zavijanje, v drugi fazi pa lahko pomeni celo skok, če se sila na podlago zmanjša na nič.

89

SMUČANJE V CELCU Smučanje v celcu s konstantno hitrostjo je praktično možno le na strmih terenih, saj povečan upor snega (h1
PRINCIP ZAVIJANJA SMUČI (ODDRSAVANJE/BREZ) ODDRSAVANJE Na prvi stopnji znanja je položaj smuči bolj odprt (klin), zato klasična vertikalna razbremenitev ni pomembna, saj smuči končajo in začnejo nov zavoj bolj ali manj samo s prenosom teže iz ene smučke na drugo. Pri paralelnem smučanju pa ni tako. Smuči so 90

postavljene prečno v eno smer glede na smer gibanja ob zaključku zavoja, za začetek novega zavoja pa jih je potrebno postaviti prečno v drugo smer. Razliko, ki je na prehodu iz enega zavoja v drugega, mora smučar obvladati s primerno smučarsko tehniko. Ker obremenjene smuči ne more enostavno zavrteti iz ene v drugo smer, si mora pomagati z razbremenitvijo, ki jo doseže z vertikalnim gibanjem gor-dol. Ob koncu gibanja navzgor in ob začetku gibanja navzdol je pospeševanje mase smučarja navzdol, kar smuči razbremeni. Ravno ta čas pa smučar izkoristi za zaključek starega in začetek novega zavoja. Razbremenjene smuči niso dovolj, da lahko smučar konča stari zavoj in začne novega. Potrebno je še zavrteti smuči na drugo stran. Ker smučar ni točkasto telo, ampak togo, ima vztrajnostni moment. Zato je potrebna vrtilna količina, ki jo ponavadi inicira na dva načina. Prvi način je anticipativen. Pri anticipaciji smučar zgornji del telesa zavrti v nasprotno smer, kot so smuči in s tem omogoči sunek navora, ki je potreben za vrtenje smuči in hkrati za ohranitev vrtilne količine.

Drugi način, ki ga smučar izkorišča za začetno vrtenje smuči, je vbod palice. Zato se šele na tej ravni, prvič pojavi smiselnost vboda palice, kot tehnična pomoč za izvedbo zavojev (pri tem izvzamemo funkcijo vboda kot pripomoček za ritem in znak za začetek zavoja). Tudi v tem primeru, moramo smučarja obravnavati kot togo telo z vztrajnostnim momentom. Ker se ob koncu zavoja vrti z določeno kotno hitrostjo, ima tudi vrtilno količino okoli svoje osi. Kadar želi smučar začeti nov zavoj, mora ravno tej vrtilni količini spremeniti smer in zato potrebuje ustrezen sunek navora. Delno ga dobi preko navorne situacije smuči, delno pa si pomaga z vbodom palice. Funkcijo vboda še najbolje izkoristimo, če so smuči razbremenjene in niso več postavljene na robnike, saj v tem trenutku na smučarja ne deluje več kakšen večji navor v smeri starega vrtenja oziroma zavoja.

ZAREZNA TEHNIKA 91

Kadar govorimo o vožnji brez oddrsavanja, smuči s svojim robnikom po celi dolžini nalagajo na sneg. Pri tem se ne gibljejo v pravokotni smeri na robnik, ampak samo v vzdolžni. Smuči zavijajo v odvisnosti od tega, koliko so postavljene na robnik, oziroma kolikšen je njihov nagib na teren. Za vsako smučko lahko izračunamo, koliko bo zavila pri določenem nagibu ob nekaj predpostavkah: -

smuči ne oddrsavajo; celoten robnik se prilega na sneg; smučka pri določenem nagibu zareže krožnico.

Pri tem problemu moramo povezovati geometrijo smučke z njenim nagibom, če smučka opravlja krožno pot. Dobro podkovani smučarji nagibajo smuči med 25 in 70 stopinj, kar pomeni, da so smuči z radijem 11m in dolžino 155cm uporabne pri radijih od 6-14m, daljše z radijem 21m in dolžino 185cm pa v območju radijev od 10-27m.

S hitrostjo se povečujejo tudi sile. Če želimo pri hitrosti 54 km/h zavijati z radiji manjšimi od 10 m so sile hitro velike 3 Fg. Tako je večina smučarjev sposobna ostrega zavijanja pri manjši hitrosti. Krajše smuči npr. z radijem 11 m in dolžino 155 cm so tako uporabne pri hitrosti do 50 km/h. Pri večji hitrosti pa večina smučarjev že izgubi nadzor saj sile presežejo 5 Fg.

92

Nasprotno pa so daljše smuči npr. z radijem 21 m in dolžino 185 cm uporabne pri hitrostih 40 Fp=2mg - recreational skier Fp=3mg - very good skier Fp=4mg - top level skier/racer Fp=5mg - some racers

35

30

R [m]

25 GS skis 20

15 SL skis 10

5

0 35

nad 50 km/h.

40

45

50

55 60 v [km/h]

65

70

75

80

RADIJ SMUČI Radij smuči je definiran s stranskim lokom (širino sprednjega, srednjega in zadnjega dela smuči). Če bi nadaljevali stranski lok smuči z namišljeno črto, bi dobili krožnico z polmerom, kateri je označen na sami smučki.

93

SLEDENJE TELESA Sledenje telesa pomeni zaporedje gibanja delov telesa, ki smučarju omogočajo nenehno vzpostavljanje ravnotežnega položaja in izkoriščanja nastalih sil. Nagib gležnjev, kolen in zgornjega dela telesa v zavoj je odvisen od velikosti obremenitev v zavoju, ki so posledica hitrosti in radija zavoja. Smučarski zavoj se začne z zasukom ramenske osi v smeri novega zavoja, sočasnim zvračanjem gležnjev ter pomikom težišča telesa proti sprednjim delom smuči. V trenutku pred začetkom "prijemanja" robnikov, ko smuči še niso usmerjene v nov zavoj, smučar z bodočim zunanjim ramenom nakaže smer novega zavoja. V avstrijski in tudi nemški tekmovalni šoli smučanja podobno opisano gibanje imenujejo anticipacija (Worndle, 2007), mi pa uvodni zasuk. Sočasno stopnjevanje nastavitve robnikov dosežemo z zvračanjem gležnjev, nagibom kolen v smeri naprej-navznoter ter z ustreznim položajem kolčne osi. Ta mora biti v fazi vhoda v zavoj v položaju čim bol pravokotno na smer drsenja in dovolj visoko glede na smuči.Ustrezno visok položaj bokov je namreč prav tako pomemben predpogoj za dober začetek zavoja. V fazi vodenja zavoja preko vpadnice smučar preide v nižji položaj, ki je nujen zaradi stopnjevanja nastavitve robnikov (nagib obeh kolen v zavoj). Kolčna in ramenska os ostajata pravokotno glede na usmerjenost smuči. Ob koncu zavoja gibanje ramenske in kolčne osi zaostaja glede na položaj smuči, ker ponovno prihaja do različne smeri poti težišča telesa in smuči. Pomembno je, da v zavoju ne pride do nagibanja ramenske osi v zavoj, ki je po navadi posledica spuščanja notranje roke. V zavoju naj bo ramenska os čim bliže vodoravnemu položaju, slediti pa mora smeri gibanja težišča smučarja (Kugovnik in sod., 2003). Ramena in zgornji del telesa morajo smučarju omogočiti najboljše ravnotežje v zavoju. Ob koncu faze izpeljave zavoja položaj smučarja ne sme biti prenizek, kot nastavitve smuči na snežno podlago pa je naj izrazitejši. To je hkrati razlog, da je ob izhodu iz zavoja upogib v bokih smučarja največji. Tudi to prispeva k bolj vodoravnemu položaju ramenske osi glede na položaj smučarja. Opisano kombinacijo nagiba (zaradi upiranja in izkoriščanja radialne oziroma centripetalne sile) in zasuka zgornjega dela telesa v smeri gibanja težišča telesa (potisk kolčne in ramenske osi v smeri smučanja) mnogi še danes imenujejo odklon. Poudariti moramo, da je opisani odklon bistveno drugačen od odklona od brega, ki ga poznamo iz 94

preteklosti (Gamma, 1985)! V primeru, ko je frekvenca zavojev velika, telo (ramenska os) navidezno ne sledi več smeri smučanja (npr. vijuganje v ožjem hodniku). V tem primeru nas nekoliko zavede smer gibanja smuči, ki pa seveda ni enaka smeri gibanja težišča. Torej tudi v tem primeru je za začetek vsakega zavoja pomembenuvodni zasuk, telo pa ravno tako sledi smeri smučanja.

95

LITERATURA Guček, A., Bednarik, J., Jurak, G., Kovač, M., Supej, M., Kugovnik, O. idr. (2000). Smučanje 2000+. Gradiva teoretičnih predavanj. Ljubljana: Zveza učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije pri Smučarski zvezi Slovenije. Kugovnik, O., Supej, M., Nemec, B. (2003). Biomehanika alpskega smučanja. Ljubljana: FŠ, Inštitut za šport. Lešnik B., Žvan, M. (2007). Naše smučine. Ljubljana: SZS – Združenje učiteljev in trenerjev smučanja. Pišot, R., Murovec, S., Gašperšič, B., Sitar, P., Janko, G. (2000). Smučanje 2000+, tehnika alpskega smučanja. Ljubljana: SZS, Zveza učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije. Črnivec B., Terčelj A. (1997). Skrivnosti nedotaknjenih strmin. Ljubljana:Narodna univerzitetna knjižnica Šegula P. (2000) Gradiva za kadrovske tečaje alpskega smučanja. Ljubljana: ZUTS Bleiweis M. in Sluga G. (2007) Predavanja za usposabljanje UČ III. stopnje. Svetovni splet Ahčan U., Slabe D., Šutanovac R. (2008):˝Prva pomoč Priročnik za bolničarje˝, Ljubljana: Rdeči križ Slovenije Gore – ljudje; pridobljeno 30. september 2013, http://www.gore-ljudje.net/novosti/1090/ Marušič, T. (2007). Slovensko smučarsko pravo in list Republike Slovenije.

varnost na smučiščih. Ljubljana: Uradni

10 Fis pravil. (2005). Pridobljeno 15.9.2008, iz http://poseka.metalravne.com/fis_pravila/fis_pravila.html Pravilnik o vrsti in obliki opozorilnih in obvestilnih znakov, znakov za prepoved in znakov za obveznost na smučišču.(19.12.2003). Ljubljana: Uradni list RS. št. 127/2003. Pridobljeno 15.9.2008, iz http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2003127&stevilka=5413 Zakon o varnosti na smučišču (ZVSmuč). (29.11.2002).Ljubljana: Uradni list RS št. 110/02. Pridobljeno 15.9.2008, iz http://www.starivrh.si/arhiv/zakoni/index.php Priprava alpskih smuči, pridobljeno 01.10.2008 iz http://www.jrsport.si/priprava_smuci.asp Swix school, pridobljeno 01.10.2008 iz http://www.swixschool.com/web_tysk/index2.html 96

Tesma sport, kako mazati, pridobljeno 01.10.2008 iz http://www.tesmasport.si/site.php_page=si_voski.html&lang=si Didaktika športne vzgoje. (2002). Ljubljana: Fakulteta za šport. Pridobljeno 3. 12. 2007, iz http://www.fsp.uni-lj.si/didaktika/page_predavanja.htm Didaktika športne vzgoje. Fakulteta za šport. Ljubljana. 2002. Pridobljeno 3.12.2007s svetovnega spleta: http://www.sp.uni-lj.si/didaktika/vaje/200607/navodila_3_letnik_STV_06_07.htm Gruden, I. (2003). Analiza in strategija razvoja slovenske nacionalne šole smučanja. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Murovec, S. (2006). Na kanto. Kranj: samozaložba. Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja (osnove gibalne izobrazbe). Gibalne sposobnosti in osnovna sredstva za njihov razvoj v športni praksi. 2. popravljena in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Fakulteta za šport. Pišot, R., Videmšek, M. (2004). Smučanje je igra. Ljubljana: SZS – Združenje učiteljev in trenerjev smučanja. Strmčnik, F. (2001). Didaktika. Osrednje teoretične teme. Ljubljana: Razprave Filozofske fakultete. Univerza v Mariboru. Študijska baza 2.1.. Pridobljeno 3.12.2007 s svetovnega spleta: http://www.sbaza.net/clanek_html.php?url_clanka=clanki_sb1%2Fpef%2Fdidaktika_zapiski.s b&vsebina_replace=pef Videmšek, D., Guček, A., Ažman, D., Giacomelli, O., Grabnar, P., Kordež, M. idr. (2002). Smučanje danes. Ljubljana: SZS – Združenje učiteljev in trenerjev smučanja. Petrovič, K., (1987). Po Rokovih smučinah. Sarajevo: Agencija za tržišne komunikacije. Guček, A. (2004).: Sledi smučanja po starem: smučarske tehnike. Ljubljana: SZS-ZUTS Slovenije Guček, A.(1998). : Po smučinah od pradavnine. Ljubljana: Mangolija SZS-ZUTS Slovenije (2007).: Gradivo za kadrovske tečaje alpskega smučanja. Ljubljana: SZS-ZUTS Slovenije Dekleva, J.(2002).: V službi smučanja. Maribor: Tovo Trade d.o.o. Žvan, M. , Agrež, F., Berčič, H., Dvoršak, M., lešnik, B., Maver, D., Murovec, S., Petrovič, R., Rajtmajer,A., Šegula, P., Šturm, R., Videmšek,D. in Vučetič, L.(1996).: Alpsko smučanje. Ljubljana: Inštitut za šport Fakultete za šport

97