1 1. Martin Peters Bauunternehmung GmbH proti Zuid Nederlandse Aannemers(34/82) Obveznosti, katerih predmet je plačilo določene vsote denarja in ki temeljijo na odnosu članstva, ki obstaja med združenjem in njegovimi člani, je treba obravnavati kot »pogodbene zadeve« v smislu 1. Odst. 5. Čl.BU I. V zvezi s tem je nepomembno, ali sporne obveznosti izhajajo neposredno iz pristopa, ali pa so rezultat ene ali več odločitev organov združenja. (Pojem »pogodbene zadeve« je treba obravnavati kot samostojen, avtonomen pojem, interpretacija je neodvisna od nacionalnega prava, pri razlagi se upošteva v prvi vrsti ureditev in cilji Konvencije. Na ta način se v največji možni meri zagotovita enakost in enotnost pravic, ki izhajajo iz Konvencije za države pogodbenice in zaineteresirane osebe, da tega pojma ne razlagajo kot preprosto napotilo na notranje pravo ene ali druge države.) 2. Arcado proti Havilland (9/78) - gre za odškodnino zaradi neupravičenega prenehanja dristribucijskega razmerja - pojem »pogodbena zadeva« iz 1. Odst. 5. Čl. BU I je treba razlagati avtonomno, ob upoštevanju zlasti splošne ureditve in ciljev BU I, z namenom zagotoviti njeno enotno uporabo v vseh državah pogodbenicah, bistvena je torej avtonomna razlaga , ki je neodvisna od nacionalnega prava, pomembna je avtonomna razlaga tega pojma, tu ne gre torej za napotilo na nacionalno pravo ene ali druge zadevne države 3. Jakob Handte & Co. GmbH proti Traitements ... (TMCS) (C – 26/91) Sodišče EU da razlago, kdaj gre za zadevo v zvezi s pogodbenimi razmerji, takrat kadar obstaja prostovoljna obveznost med eno in drugo stranko. Kaj pa, če gre za prenos pogodbe na drugo osebo? Ni zadeva v zvezi s pogodbenimi razmerji, ker do sporazumnega prevzema pogodbenih obv. Ni prišo!!!! 4. Tacconi (C-334/00) Kaj pa obveznosti iz pogajanj za sklenitev pogodbe? Tu še ni zaveze, zato se ne uporabi čl. 5/1 BU I (zadeva v zvezi s pogodbenimi razmerji). Ni forum cantractus. Velja stališče, da pogajanja ne sodijo v zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji. 5. Effer proti Kantner (C-38/81) Kaj pa spori glede neobstoja pogodbe? 1. Odst. 5. Čl. BK (zadeva v zvezi s pogodbenimi razmerji. Ugotoviti je potrebno glede na standard gotovosti ali pogodba obstaja ali ne, če se ugotovi, da obstaja, se uporabi čl 5. 1. Odst. Tudi, če se kasneje ugotovi, da pogodba ne obstaja. 6. De Bloos proti Bouyer (14/76) Na kratko: Sodišče poda avtonomno razlago pojma kraja izpolnitve zadevne obveznosti v členu 5(1) (a) BUI. To je kraj, kjer je treba izpolniti pogodbeno obveznost, na neizpolniti katere tožnik opira svoj zahtevek (torej obveznost, ki je predmet spora). 1. Točko 5. Čl. Konvencije ni mogoče razlagati kakor da se nanaša na katerokoli obveznost, izhajajočo iz zadevne pogodbe; z izrazom »obveznost« se navedeni člen nanaša na pogodbeno obvetnost, ki tvori temelj predmeta tožbe. 1
2 7. Custom Made proti Stawa (C-288/92) 1.točko 5. Čl. Konvencije je treba razlagati tako, da je v primeru zahtevka za plačilo, ki ga je dobavitelj vložil zoper svojega odjemalca na podlagi pogodbe o proizvodnji in dobavi, kraj izpolnitve obveznosti plačila treba določiti na podlagi materialnega prava, ki je uporabno za sporno obveznost skladno s kolizijskimi normami sodišča, ki odloča o zadevi, tudi če so skladno s temi normami za pogodbo uporabne določbe, kakršne so vsebovane v Enotnem zakonu o mednarodni prodaji premičnin, priloženem Haaški konvenciji z dne 1. Julij 1964. (Ali je taka rešitev vedno primerna? – primer Custom Made v. Stawa; uporabila se je točka (a), zakaj, če gre za prodajo blaga? Primer je iz l. 92, Bu ni veljala, v veljavi je bila BK, ki je imela zgolj točko (a) in ni imela točke (b). Danes bi šlo pod točko a.) Točka b) S tem v zvezi gre za uporabo načela pristojnosti sodišča po kraju izpolnitve karakteristične obveznosti, ne glede na to, na katero obveznost se tožbeni zahtevek opira. 8. Kalfelis (189/87) (predmet razlage 1. Odst. 6. Čl. Konvencije in 3. Odst. 5. Čl. Konvencije) Na kratko: Sodišče da razlago pojma »zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti« iz čl. 5(3) BUI. Gre za avtonomen pojem, ki zadeva vse tožbe, s katerim se vzpostavlja odgovornost toženca in niso povezane s pogodbo v smislu čl. 5(1) BUI. Sodišče mora izključiti možnost, da gre za zadevo v zvezi spogodbenimi razmerji. 9. Bier proti Mines (21/76) Kadar kraj dogodka, ki lahko vodi do deliktne ali kvazideliktne odgovornosti, in kraj, v katerem je ta dogodek privedel do nastanka škode, nista ista, je treba izraz »kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka« iz 3. Odst. 5. Čl. Konvencije razumeti tako, kot da obenem pomeni to kraj, v katerem je nastala škoda, kakor tudi kraj dogodka, ki je povzročil nastalo škodo. To pomeni, da lahko tožeča stranka tožbo zoper toženo stranko po svoji izbiri vloži bodisi pri sodišču kraja, v katerem je nastala škoda, bodisi pri sodišču kraja dogodka, ki je povzročil nastalo škodo. 10. Dumez (C-220/88) Pomembna je le škoda, ki je nastala neposredni žrtvi, ne tista, ki je nastala posredni žrtvi. Sodišče EU je presodilo, da je treba pojem »kraj, kjer je nastal škodni dogodek« (čl. 5(3) Konvencije) razumeti samo tako, da obsega kraj, kjer je storjeno dejanje, na katerem temeleji obveznost iz delikta ali kvazidelikta, povzročilo oškodovancu neposredno škodo. To hkrati pomeni, da ni mogoče ta člen razumeti tako, da dovoljuje tožeči stranki, ki navaja škodo, ki naj bi bila posledica škode, ki so jo neposredno utrpele druge pravne osebe na podlagi škodnega dogodka, da lahko toži povzročitelja tega dogodka pred sodiščem kraja, na katerem je sama ugotovila oškodovanje svojega premoženja.
11. Marinari (C-364/93) Ne zajema katerega koli kraja, kjer se čutijo škodljive posledice dogodka, ki je škodo že povzročil drugje. 2
3 Pojem »kraj, kjer je nastal škodni dogodek« (čl. 5(3) Konvencije) ni mogoče razumeti kot vsak kraj, kjer se lahko občutijo škodljive posledice dogodka, ki je povzročil škodo, ki je dejansko nastala na drugem kraju. Tega pojma ni mogoče razumeti tako, da obsega kraj, kjer naj bi tožeča stranka utrpela finančno škodo zaradi izgube delov svojega premoženja, ki je nastopila in jo je utrpela v drugi državi pogodbenici. 12. Shevill proti Presse Alliance (C-68/93) V tem primeru je Sodišče EU uvedlo pravilo mozaika in kraj ravnanja storilca lociralo na sedežu založnika, kraj nastanka škodljive posledice pa na krajih, kjer je bila publikacija razširjena. Sodišče, ki je pristojno na podlagi kraja nastanka škodljive posledice, lahko odloča le o škodi, ki je nastala na teritoriju te države. Tožnik pa lahko zahteva celotno odškodnino pred sodiščem, ki je pristojno po kraju ravnanja storilca. 13. Primus proti Roche (C-539/03) Kako ravnati, ko gre za kršitev evropskega patenta? Sodišče EU je razsodilo: Člen 6, točka 1 Konvencije je treba razlagati tako, da se ne uporablja v pravdah zaradi kršitve evropskega patenta proti več družbam s sedežem v različnih državah pogodbenicah za dejannja, ki naj bi bila storjena na ozemlju ene ali več teh držav, tudi če bi navedene družbe, ki pripadajo isti skupini, ravnale enako ali podobno v skladu s skupno politiko, ki naj bi jo oblikovala le ena od njih. 14. Danvaern proti Shuhfabriken Otterberck (C-341/93) Ali se lahko vprašanje atrakcije pristojnosti uporabi za primere, ko je vložen ugovor. Stranki sta sklenili pogodbo o zastopanju. Ena stranka je pogodbo razdrla saj je druga stranka kršila pogodbo ter zahtevala plačilo, druga stranka pa je zahtevala odškodnino. Ali se lahko atrakcija pristojnosti uporabi tudi za primere, ko gre za pobotni ugovor? SES je reklo, da ne. Ugovor- atrakcija pristojnosti ne pride v poštev v primeru ugovoru, ampak zgolj v primeru nasprotne tožbe. Uporabi se namreč v primerih, ko toženec nastopa aktivno, se pravi, ko tožnik postane toženec! 15. Duijnstee v. Goderbauer (288/82) Gre za spor glede imetništva patenta; nanaša se na registrirane pravice industr. Lastnine – izključna pristojnost). Spor o imetništvu patenta ni spor o veljavnosti, zato izključna pristojnost ni podana. 16. Elefanten Schuh v. Jacqmain (150/80) Stranki lahko s konkludentnim ravnanjem spremenita pristojnost sodišča, saj mora stranka pristojnost ugovarjati v trenutku, ko nacionalna pravila to omogočajo. Če tega ne stori in se spusti v obravnavanje zadeve, pride do tihe privolitve. Prav tako prorogacija pristojnosti nima vpliva na pravila o izključni pristojnosti in na tiho privolitev. 17. Bay WA v. Gruber (C-464/01) Zadeva vprašanje ali je mešana pogodba enaka potrošniški pogodbi in sodišče je dalo razlago, da je v zadevah, ko se ne da ugotoviti oz. razmmejiti privatnega in poslovnega dela, treba ugotoviti ali je bil element poslovanja zanemarljiv in če je bil, gre za potrošniško pogodbo. 3
4 18. Gabriel v. Schlank&Schlick (C-96/00) Primer se nanaša v zvezi s pristojnostjo v potrošniških sporih BU I. Tu se je šlo o tem, da je ta Gabriel prejel na dom nek katalog ali reklamo v kateri je pisalo, da če naroči to in to, dobi neko nagrado. On je to naročil,vendar nagrade ni prejel. Postavi se vprašanjeali gre za potrošniško pogodbo. Sodišče je odločilo, da način s katerim je podjetje privabljalo potrošnike, zadošča za to, da so izpolnjeni kriteriji za potrošniško pogodbo, in sicer iz 3. Točke (usmerjanje dejavnosti). 19. Meeth v. Glacetal Sarl (23/78) Primer se nanaša na področje prorogatio fori BU I. Sodišče EU je odločilo, da stranke lahko izberejo pristojnost sodišč dveh DČ in takšno avtonomijo volje je treba upoštevati. 20. Gubisch (144/86) Sodišče EU je v tem primeru razsodilo, da pojem litispendence v smislu B. Konvencije zajema tudi primer, kadar ena stranka pred sodiščem države pogodbenice zahteva ugotovitev ničnosti ali razveljavitev mednarodne prodajne pogodbe, medtem ko je druga stranka pred sodiščem druge države pogodbenice vložila tožbo na izpolnitev iste pogodbe. Primer se torej nanaša na litispendenco; pojem istega zahtevka je avtonomen pojem in pomeni, da gre za enako pravno in dejansko podlago ter isto jedro primera (= cause of action). 21. Tatry (406/92) Nanaša se na področje litispendence, natančneje na pojem istih strank, ta pojem se interpretira široko in ni treba, da sta stranki dejansko isti, dovolj je, da imata iste interese.
Industrie Tessilli Italiana proti Dunlop: Sodišče EU poda razlago za primer, ko stranki v pogodbi ne določita kraja izpolnitve zadevne obveznosti (razlaga se torej spet nanaša na člen 5(1)(a)BUI). Če kraj izpolnitve zadevne obveznosti ni določen, ga je potrebno določiti v skladu s pravom, ki se za zadevno obveznost uporablja (torej na podlagi kolizijskih pravil). CarTrim proti Key Safety: Sodišče poda razlago člena 5(1)(b) BUI, kadar iz določb pogodbe ni mogoče ugotoviti kraja dostave blaga oz. le ta ni določen. Če kraj dostave v pogodbi ni določen, je pristojno sodišče v kraju, v katerem je bilo blago dejansko izročeno kupcu. E-date Advertising proti X in Martinez proti MGN – nadgradnja Shevilla (združeni zadevi; za delikte preko interneta): Kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka, je treba razlagati tako, da lahko oškodovanec toži na odškodnino: - pri sodiščih DČ, v kateri ima urednik objavljene informacije sedež ali pri sodiščih DČ, v kateri je središče interesov (tu lahko zahteva celotno odškodnino), ali - pri sodiščih vsake DČ, v kateri je informacija objavljena, vendar zgolj glede škode, na tem ozemlju) Industrial Diamonds Supplies proti Riva (nanaša se na priznanje in izvršitev po BUI): Pojem rednega pravnega sredstva je avtonomen pojem in pomeni vsako pravno sredstvo, ki lahko spremeni izdano sodno odločbo.
4
5 Krombach v. Bamberski (razlog za nepriznanje sodne odločbe – nasprotje z javnim redom v državi v kateri se zahteva priznanje) 1) Sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, pri sklicevanju na klavzulo o javnem redu iz prvega odstavka 27. Člena Konvencije v primeru obdolženca, ki ima v tej državi stalno prebivališče, ne more upoštevati dejstva, da je sodišče v državi izvora svojo pristojnost utemeljilo na državljanstvu žrtve kaznivega dejanja. 2.) Sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, lahko v okviru klavzule o javnem redu iz prvega odstavka 27. Člena Konvencije v primeru obdolženca, ki ima v tej državi stalno prebivališče in se preganja zaradi naklepnega kaznivega dejanja, upošteva dejstvo, da sodišče države izvora temu obdolžencu ni priznalo pravice do zagovornika, če ni osebno navzoč.
22. Data Delecta Aktiebolag and Ronny Forsberg v. MSL Dynamics Ltd. (43/95) Sodišče EU je v tej zadevi razsodilo o prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva. Sodišče je odločilo, da je 1.odst. 6.čl. Pogodbe treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi DČ od pravne osebe s sedežem v drugi DČ, ki je pri enem od njenih sodišč vložila tožbo zoper njenega državljana ali družbo s sedežem na njenem ozemlju, zahtevala položitev varščine za pravdne stroške, če se tega ne more zahtevati od pravne osebe te DČ in je tožba povezana z uresničevanjem temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja pravo Skupnosti. (v našem primeru prost pretok blaga in storitev)
FALCO: 1) Člen 5(1)(b), druga alinea, BU I je treba razlagati tako, da pogodba, s katero imetnik pravice intelektualne lastnine sopogodbeniku odstopi pravico izkoriščanja te pravice za plačilo, ni pogodba o opravljanju storitev v smislu te določbe. 2) Da bi se v skladu s členom 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 določilo sodišče, ki je pristojno za odločanje o zahtevi za plačilo po pogodbi, s katero imetnik pravice intelektualne lastnine sopogodbeniku odstopi pravico izkoriščanja te pravice, je treba še naprej upoštevati načela, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča, ki se nanaša na člen 5(1) Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kakor je bila spremenjena s Konvencijo z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike.
ELECTROSTEEL Člen 5, točka 1(b), prva alinea, BU I je treba razlagati tako, da je treba pri prodaji na daljavo kraj, kamor je bilo blago v skladu s pogodbo dobavljeno ali bi moralo biti dobavljeno, določiti v skladu z določbami te pogodbe. Da bi predložitveno sodišče, ki odloča o zadevi, preverilo, ali je kraj dobave določen „v skladu s pogodbo“, mora upoštevati vse upoštevne izraze in klavzule te pogodbe, na podlagi katerih je mogoče ta kraj jasno opredeliti, vključno z izrazi in klavzulami, ki so splošno znani in določeni z 5
6 mednarodnimi trgovinskimi običaji, kot so incotermi, ki jih je izdelala Mednarodna trgovinska zbornica, v različici, objavljeni leta 2000. Če kraja dobave ni mogoče določiti na podlagi tega, brez sklicevanja na materialno pravo, ki velja za pogodbo, je ta kraj tisti kraj, v katerem je bilo blago dejansko izročeno, na podlagi česar je kupec pridobil ali bi moral pridobiti pravico dejanskega razpolaganja s tem blagom v končnem kraju postopka prodaje.
ENGLER - tožba, s katero lahko potrošnik v državi, v kateri prebiva in katere pravo naj se uporabi, od podjetja s sedežem v drugi državi pogodbenici, ki se ukvarja s prodajo po pošti, zahteva izplačilo nagrade, ki jo je domnevno zadel, pogodbene narave v smislu člena 5(1), te konvencije, če je ta družba z namenom sklenitve pogodbe na poimensko navedenega potrošnika naslovila pošiljko, na podlagi katere je zadnji dobil vtis, da je zadel nagrado, ki jo lahko zahteva tako, da vrne k tej pošiljki priložen „izplačilni bon“, in po drugi strani, če sta ji bila poleg tega priložena še reklamni katalog s proizvodi iste družbe in obrazec „poskusno naročilo brez obveznosti“, ne da bi bila nagrada odvisna od naročila blaga, in če potrošnik sprejme pogoje, ki jih je določil prodajalec, in dejansko zahteva izplačilo obljubljenega dobitka; –nasprotno pa dejstvo, da je bil predmetni pošiljki priložen reklamni katalog s proizvodi iste družbe, skupaj z obrazcem „poskusno naročilo brez obveznosti“, dvojna okoliščina, da podelitev nagrade ni bila odvisna od naročila blaga in da potrošnik tega blaga dejansko tudi ni naročil, na zgoraj navedeno razlago ne vpliva. EMREK Člen 15(1)(c) BU I je treba razlagati tako, da ne zahteva vzročne zveze med načinom usmerjanja gospodarske ali poklicne dejavnosti v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, in sicer spletno stranjo, ter sklenitvijo pogodbe s tem potrošnikom. Vendar obstoj take vzročne zveze kaže na povezanost pogodbe s tako dejavnostjo MAYER Člen 6(1)(g) Direktive Sveta 86/378/EGS z dne 24. julija 1986 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v poklicnih sistemih socialne varnosti, kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 96/97/ES z dne 20. decembra 1996, je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim pravilom, na podlagi katerih delavka med porodniškim dopustom po zakonu, ki ga delno plača delodajalec, ne pridobi pravic do zavarovalne rente, ki je del dodatnega pokojninskega zavarovanja, ker je pridobivanje teh pravic pogojeno s tem, da delavka prejema obdavčljiv prihodek med porodniškim dopustom.
BAUFFREMONT Bauffremont zahtevala ločitev od mize in postelje, saj francosko pravo takrat še ni poznalo razveze zakonske zveze. Ker njena zakonska zveza na tak način ni bila razvezana in se ni mogla ponovno poročiti, se je zato preselila v Nemčijo in tam z naturalizacijo pridobila nemško državljanstvo. Tako je kot Nemka dosegla razvezo zakonske zveze, nakar se je v Berlinu poročila z romunskim knezom. Francosko sodišče je kasneje odločilo, da je njena razveza neveljavna in da tudi nova zakonska zveza 6
7 ne more biti veljavno sklenjena. Francosko sodišče je še menilo, da ima kneginja še vedno francosko državljanstvo, saj je novo državljanstvo pridobila samo zato, da bi izigrala francoski zakon (čeprav pridobitev državljanstva ni bila protipravna). OTOMANSKA BANKA libanonska državljana tožita banko, ki je imela realni sedež v Parizu, sedež uprave pa v Londonu. Sodišče je ugotovilo, da resnični sedež ni v Franciji ter da se ne more uporabiti francosko pravo. FORGO – zavračanje Francosko sodišče je moralo v tem sporu odločiti, ali bo zapuščino presojalo po bavarskem pravu, na katero ga je napotovala francoska kolizijska norma, ali pa bo upoštevalo bavarsko kolizijsko pravilo, ki je zavračalo nazaj na francosko pravo. Bil je nezakonski sin, ki se je z materjo preselil iz Bavarske v Francijo. Mati je umrla, pojavil pa se je problem, ker je bavarsko pravo priznavalo dedno pravico nezakonskega družinskega člana, francosko pa ne, vsako pravo pa je odkazovalo drugo na drugega. Starejša teorija je renvoi zavračala z utemeljitvijo, da se napotilo domače kolizijske norme nanaša le na tuje materialno pravo (stvarno napotilo), ne pa tudi na njegova kolizijska pravila (celotno napotilo). Stvarno napotilo pomeni napotilo na tuje materialno pravo, celotno napotilo pa na materialno in kolizijsko pravo. Nasprotno je praksa menila, da odkaz velja za celotno tuje pravo. Razlog za takšno stališče je bil tudi ta, da je bil rezultat (zlasti pri zavračanju nazaj) uporaba lex fori. BARTOLO Francoski državljan se je poročil z Maltežanko, skupaj se preselita v Alžir. Mož je umrl, postavi pa se vprašanje, ali je žena upravičena dedovati po njem. Žena je vložila tožbo na francosko sodišče in zahtevala delež njegovih francoskih nepremičnin. Sodišče je presodilo, da je žena ravnala pravilno, ko je vložila zahtevek na francosko sodišče, saj se po njihovem pravu za nepremičnine, ki jih imajo tujci v Franciji uporablja francosko pravo. Vprašanje je, ali gre za premoženjskopravni ali dednopravni zahtevek. Če bi se kvalificiral za dednopravni zahtevek, žena ne bi dobila ničesar, saj ne more izvrševati dedne pravice v Franciji (poročena le cerkveno). Sodišče se postavi na stališče, da gre za premoženjskopravni zahtevek (zato, da žena ne ostane brez vsega). Sodišče opravi kvalifikacijo po teleološki interpretaciji, da žena ne izgubi vsega samo zato, ker si dva pravna reda nasprotujeta.
ASSUNZIONE Italijanski ladjarji so lastniki ladje, pri kateri pride do nesreče. Del tovora je bil uničen, Francozi pa so bili naročniki. Do tožbe je prišlo pred angleškim sodiščem po forum aresti. Tožnik (Francozi) so želeli, da se uporabi francosko pravo, ker je bila pogodba sklenjena v Franciji in tudi tovorni list je bil zapisan v francoščini. Ladja je plula pod italijansko zastavo, plačilo naj bi se izvršilo v italijanskih lirah.
7
8 Sodišče odloči, da je najustreznejše italijansko pravo, saj je tako mogoče postopek tudi hitreje izpeljati. Ladjar in imetnik tovornega lista sta bila Italijana. OGDEN Gospa Ogden, angleška državljanka z domicilom v Angliji je prvo zakonsko zvezo sklenila s francoskim državljanom g. Philip, ki je bil mladoleten. Drugo zakonsko zvezo je sklenila z g. Ogdenom, ki je kasneje vložil tožbo za razvezo. Vendar pa so v Angliji šteli prvo zakonsko zvezo za veljavno, zato druga zakonska zveza sploh ni bila veljavna. Ga. Ogden je trdila, da je prva zakonska zveza neveljavna, ker g. Philip ni bil sposoben skleniti zakonske zveze po francoskem pravu, čeprav je bila zveza sklenjena v Angliji. Veljavnost sklenitve zakonske zveze se presoja po kraju, kjer je bila sklenjena. Glede sposobnosti zakoncev pa so različna stališča: nekatere države zastopajo stališče, da oseba nesposobnost za sklenitev zakonske zveze prinese s sabo; ● druge države pravijo, da nesposobnosti ne prinese s seboj. Angleško pravo veljavnost presoja po pravu, kjer je zakonska zveza sklenjena. Za vsebinske pogoje pa se upošteva pravo domicila. Privolitev staršev za sklenitev zakona smatrajo v Angliji za oblikovni pogoj, v Franciji pa kot vsebinski pogoj. ●
V Franciji glede sposobnosti uporabljajo francosko pravo, če gre za francoskega državljana. V Sloveniji bi privolitev staršev šteli za vsebinski pogoj - po lex nationalis. G. Philip bi prenesel svojo nesposobnost v Slovenijo in zakonska zveza ne bi bila veljavna. Glaxosmithkline. Položaj odpuščenega delavca, ki je v tretji državi delal za račun dveh družb skupine, ki imata sedeža v različnih državah članicah. Pravilo o pristojnosti iz člena 6, točka 1, BU I se ne more uporabiti v sporu, ki spada pod oddelek 5 poglavja II te uredbe, ki se nanaša na pravila o pristojnosti, ki se uporabljajo za individualne pogodbe o zaposlitvi. Intercontainer Interfrigo Člen 4(4), Rim je treba razlagati tako, da se navezna okoliščina iz navedenega člena 4(4), drugi stavek, lahko uporabi za pogodbo o zakupu vozila, ki ni pogodba o zakupu vozila za en sam prevoz, zgolj, kadar glavni predmet pogodbe ni le dajanje prevoznega sredstva v uporabo, ampak prevoz blaga v pravem pomenu besede. Člen 4(1), drugi stavek, te konvencije je treba razlagati tako, da del pogodbe lahko ureja pravo, ki je drugačno od tistega, ki se uporabi za preostalo pogodbo, le, če je njegov predmet samostojen. Če se za pogodbo o zakupu vozila uporabi navezna okoliščina iz člena 4(4) navedene konvencije, se mora ta okoliščina uporabiti za celotno pogodbo, razen če je pogodbeni del, ki se nanaša na prevoz, samostojen glede na preostalo pogodbo. Člen 4(5) te konvencije je treba razlagati tako, da kadar je iz vseh okoliščin primera jasno razvidno, da je pogodba tesneje povezana z državo, ki ni tista, ki se določi na podlagi naveznih okoliščin iz člena 4, od (2) do (4), Konvencije, je naloga sodišča, da odstopi od teh naveznih okoliščin in določi pravo države, s katero je ta pogodba najtesneje povezana. V zadevi Overseas Union Insurance, v kateri je pojasnjeno, da „je treba v primeru, ko ima sodišče, ki je drugo začelo postopek, izključno pristojnost na podlagi Konvencije, zlasti člena 16 te konvencije, člen 21 Konvencije razlagati tako, da če je pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, sporna, lahko sodišče, ki je drugo začelo postopek, samo prekine odločanje, če se ne izreče za nepristojno, ne more pa samo preučiti 8
9 pristojnosti sodišča, ki je prvo začelo postopek“ Litispendenca zajema vse situacije pred sodišči DČ, ne glede na domicil toženca. Vienna Insurance Ali je tiha privolitev dopustna tudi v primerih mandatorne pristojnosti? Člen 24 BU I je treba razlagati tako, da se mora sodišče, ki odloča o sporu, ne glede na pravila iz oddelka 3 poglavja II te uredbe izreči za pristojno, kadar se tožena stranka spusti v spor in ne uveljavlja ugovora nepristojnosti, saj taka udeležba tožene stranke v sporu pomeni tihi dogovor o pristojnosti. Wood Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Wood Floor Solutions Andreas Domberger s sedežem v(Avstrija in družbo Silva Trade s sedežem Luksemburg zaradi odškodninskega zahtevka zaradi odpovedi pogodbe o trgovskem zastopanju, ki se je izvajala v več državah članicah. Člen 5(1)(b), je treba razlagati tako, da se ta določba uporablja v primeru opravljanja storitev v več državah članicah. Člen 5(1)(b), je treba razlagati tako, da je v primeru opravljanja storitev v več državah članicah za obravnavo vseh zahtevkov na podlagi pogodbe pristojno tisto sodišče, na območju katerega je kraj, v katerem je bil opravljen glavni del storitev. Pri pogodbi o trgovskem zastopanju je to kraj, v katerem je trgovski zastopnik opravil glavni del storitev, kot je razvidno iz pogodbenih določil, če takih določil ni, iz dejanskega izvajanja te pogodbe, če pa opredelitev na tej podlagi ni možna, je to kraj, v katerem ima trgovski zastopnik sedež ali stalno prebivališče. Rehder, Člen 5, točka 1(b), druga alinea, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da je pri letalskem prevozu oseb iz ene države članice v drugo, ki je opravljen na podlagi pogodbe, sklenjene z eno samo letalsko družbo, ki je dejanski prevoznik, za odločanje o odškodninskem zahtevku, ki izhaja iz te prevozne pogodbe in iz Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91, po izbiri tožeče stranke pristojno sodišče, v okraju katerega je kraj odhoda ali kraj prihoda letala, kot sta dogovorjena v navedeni pogodbi. BATEN VS. KIL Razveza pred belgijskim sodiščem. Ne bosta si plačevala preživnine – se dogovorita. Plačevala bosta samo za otroka. Gospa Kil se naseli v nekem mestecu na Nizozemskem, kjer občina plačuje za osebe brez prejemka. Občina terja od gospoda Batna. On toži, da to ne spada v civilno on gospodarsko zadevo. Ali je občina delovala oblastno? SEU pravi, da je treba preučiti nacionalna pravila, ki so bila podlaga za vložitev tožbe. Analizirat je treba nizozemski zakon o pravni pomoči. Nizozemski zakon razveljavi njun dogovor. Če lahko organ ignorira določilo, deluje po pravilih javnega in ne civilnega prava.
9
