Ko Baba dvigne krilo.
Prostor in čas v folklori Krasa Katja Hrobat
KO BABA DVIGNE KRILO
Prostor in čas v folklori Krasa Avtorica: Katja Hrobat Rcnznta: Mirjam Mncj, Andrj Pltrski Lktor: Vid Sagadin Prvod izvlčka: Katja Kosi Thnična urdnica: Jadranka Šumi © Univrza v Ljubljani, Filozofska fakultta, 2010. Vs pravic pridržan. Brz pisnga dovoljnja Filozofsk fakultt Univrz v Ljubljani j prpovdano rproduciranj, distribuiranj, dajanj v najm, javna objava, dajanj na voljo javnosti (intrnt), prdlava ali vsaka druga uporaba tga av torskga dla ali njgovih dlov v kakršnmkoli obsgu ali postopku, vključno s fotokopiranjm, tiskanjm ali shranitvijo v lktronski obliki. Odstranitv tga podatka j kazniva.
Založila: Znanstvna založba Filozofsk fakultt Univrz v Ljubljani Za založbo: Valntin Valntin Bucik, dkan Filozofsk fakultt Izdal: Znanstvnoraziskovalni inštitut Filozofsk fakultt Zbirka: Razprave Zbirka: Razprave FF Urdnica zbirk: Jadranka Šumi Zasnova zbirk: Ranko Novak Gračna priprava: Studio Signum Tisk: Birograka Bori d.o.o. Naklada: 300 izvodov izvodov Ljubljana, 2010 Cna: 25,00 EUR Publikacijo j sofinancirala Javna agncija za knjigo Rpublik Slovnij.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univrzittna knjižnica, Ljubljana 1(4
KAL Evrot ISBN 978-96125192
Katja Hrobat
Ko Baba dvigne krilo Prostor in čas v folklori Krasa
Ljubljana 2010
KAZALO ........................................................ ..................................... ..................................... ..................................... ............................ .......... 9 O KNJIGI ..................................... ........................................................ ..................................... ................................ .............. 10 Brz njih knjig n bi bilo ..................................... K PROSTORU ..................................... ...................................................... ................. 13 OD SPOMINA LONGUE SPOMINA LONGUE DURÉE K ...................................................... ................................... ................. 19 O TeReNSKeM DeLU IN VeRJeTJU .................................... ...................................................... .............. 19 Mtodologija trnskga in posttrnskga dla ........................................ .................................................... ........ 21 Odnos pripovdovalcv do folklor folklor ali o vrjtju ............................................ ........................................................ ..................................... ................................... ................. 30 O pluralnosti vrjtij ..................................... ...................................................... ....................... ..... 35 ČAS, PReTeKLOST KOT ODRAZ KRAJINe .................................... ....................................................... ............................. .......... 36 Prcpcija časa in spomina skozi krajino .................................... ..................................................... ...................................... ..................................... ...................... .... 38 Kraj kot prcpcija .................................. ....................................................... .......................... ....... 39 Spomnik. Ko s vz s spominom prlomi .................................... O pomnu lieux de mémoire ................................... ...................................................... ..................................... ............................... ............. 42 Toponim in priimki kot okamnli spomini .................................... ...................................................... .................... 42 ...................................................... ......................... ....... 43 Pričvanja o plmnitm prdniku .................................... ...................................................... ..................................... .......................... ....... 45 Prtklost kot odraz krajin .................................... Ajdi md mitičnimi prdstavami in fragmnti spomina ............................ 46 .................................. 49 Crkv – matrialni pomnik začtka »našga« časa .................................. ........................................... ....... 51 Turki – prdstavniki nvarnga in kaotičnga .................................... Tmpljarji in Francozi – lmnti zgodovinskga časa ............................. 54 ........................................................ .......................... ....... 55 Vz z božanskim in i n mitičnim v krajini ..................................... ...................................................... ..................................... ..................................... ..................... 57 Atilovi zakladi ................................... ...................................................... ..................................... ..................................... ................................... ................. 59 Zaključk .................................... ................................................. .............. 61 STRUKTURA PROSTORA V USTNeM IZROČILU ................................... ....................................................... ..................................... ................................ .............. 61 Prostor kot izraz skupnosti .................................... ...................................................... ..................................... ..................................... .......................... ....... 62 Razmjitv prostora ................................... ...................................................... ..................................... ................................ .............. 64 Pomn tritorialnih mj ................................... ..................................................... ................ 70 Mj srnjsk possti v stiku z onstranstvom ..................................... ...................................................... ...................... .... 70 Rodik: Žrtvovanja, nadnaravna bitja .................................... Povztk: O rodiških katastrskih mjah kot mstu stika .................................... .... 86 z onstranstvom in o arholoških primrjavah ................................ ....................................................... ................................ .............. 87 Slop: »Tabu« »Tabu« msto na mji ..................................... 5
...................................................... ....................... ..... 88 Lokv: O sporih gld mj in kači .................................... ........................................................ ..................................... ................................ .............. 90 O kači v prostoru ..................................... Ognj in voda v tradicionalnih prdstavah .................................... ........................................ .... 93 Marija Ognjnica v Rodiku kot lmnt ognja ............................. .................................. ..... 96 Prostorski vidik apotropjskih djanj proti kači ................................ ................................ 97 .................................................................. .............. 97 O kačah kot dušah umrlih .................................................... O prpovdi šivanja in o kačah na drvsih .................................... 100 ................................ 102 Kač in žnsk kot posrdniki z onstranstvom ................................ ....................................... .. 105 Tuja bitja kot posrdniki s svtom mrtvih ..................................... ...................................................... ..................................... ..................................... ........................... ........ 106 Povztk ................................... Obrdni vidik katastrskih mj – mrtva počivala ................................... ............................................... ............ 107 Poti pogrbnih procsij kot mjni prostori ................................... ............................................... ............ 107 Mrtva počivala ..................................... ........................................................ ..................................... ................................. ............... 108 ...................................................... ......................... ...... 116 Primrjav s križn drvi in mirili ................................... ................................................... ................ 118 Folklorni in obrdni vidik srnjskih mj ................................... ........................................................ ..................................... ................... 119 Drugi mjni prostori na Krasu ...................................... ....................................................... ..................................... ..................................... ................... 119 Mj dvorišča .................................... ....................................................... ..................................... ..................... .. 120 Mj hiš, hlva in njiv ..................................... Vrata, prag hiš ................................................. .................................................................... ..................................... ..................... ... 122 Vogali hiš ................................... ...................................................... ..................................... ..................................... ........................ ..... 123 Ograd in krožno gibanj ..................................... ....................................................... .................................... .................. 124 ...................................................... ..................................... ........................... ......... 127 Arhološka najdišča ................................... ....................................................... ..................................... ..................................... ..................... .. 127 Pokopališča .................................... ...................................................... ..................................... ..................................... ................................. ............... 128 Voda .................................... ............................................................ ..................... ... 129 Cst in poti pogrbnih procsij .......................................... ..................................................... .............................. ............ 130 Križišč – prhod md svtovi ................................... ...................................................... ..................................... ................................. ............... 139 Srdišč – na mji svtov ................................... Ognjišč ................................... ..................................................... ..................................... ..................................... .................................... .................. 140 Opasanj srdišča ................................... ..................................................... ..................................... ..................................... ..................... ... 141 Cerkev ..................................... ........................................................ ...................................... ..................................... .................................... .................. 143 ...................................................... ..................................... ..................................... ........................ ...... 143 Voda in križišč .................................... Drevo ................................... ...................................................... ..................................... ..................................... ..................................... ..................... ... ........................................................ ..................................... ........................ ...... »Svtovn gor« na Krasu ..................................... ..................................................... ..................................... ............................ ......... Dvojnost Vrmščic ................................... ........................................................ ............................ ......... O vodi, kači in stbrih Nanosa ..................................... Liminalnost md srdiščm in mjo ............................................ .............................................................. ........................... ......... »Mja« – listnat, hrastov gozd .................................................. ..................................................................... ........................ ..... ....................................... .. Drvsa, hrasti, kot posrdniki z onstranstvom ..................................... ........................................................ ........................ ..... Liminalno, varno znotraj rodiških mj ..................................... ........................................................ ..................................... ........................ ...... Jam, dolin in izviri ..................................... ...................................................... ..................................... ..................................... ........................... ........ Procsij ................................... ....................................................... ..................................... ................................. ............... Prostorska struktura vasi .................................... ............................................... ............ Toponimi, družinsk not in nasprotj gor/dol ................................... Mja z nadnaravnim v srdišču vasi .................................................. ................................................................. ............... 6
144 148 149 151 154 154 156 159 159 164 165 166 169
Šg ob ivanjskm krsovanju ......................................................................... 170 Dualistična struktura vasi in pokopališča Rodika ............................................. 172 Rodovna struktura pokopališč in dualistični sistmi ........................................ 175 Posldica družbnga razslojvanja? ................................................................ 176 Odraz komplksnih strukturirajočih principov mišljnja? ............................... 178 Zaključk ................................................................................................................ 179 BABA V KRAJINI IN TRADICIJSKIH VeROVANJIH ........................................... 183 Trdoživost vrovanjskih praks v prostoru .............................................................. 183 Folklorno izročilo o babi ........................................................................................ 184 Rodiško izročilo o babi ..................................................................................... 184 Kamnit monolit ........................................................................................ 185 Baba in vrmnski pojavi ......................................................................... 186 Izročilo o »Babi s Trsta«.................................................................................... 187 Nahajališč »Bab s Trsta« ....................................................................... 188 »Baba« v ljudski kulturi: v arhitkturi, opravilih, šgah in navadah ................ 192 Bab v krajini: kamniti monoliti in toponimi ................................................... 195 Skupn značilnosti bab ........................................................................................... 196 Prsonifikacija žnsk ali žnskga dmona .................................................... 196 Poljubiti, pihati ali pljuniti babo ....................................................................... 197 Babe v obrednih dejavnostih ............................................................................ 198 Obrdno srdišč md ognjm, vodo in zmljo. Primr Golca ................ 202 Bab v bližini arholoških naslbin .................................................................. 204 Makrokozmična sila v povzavi s plodnostjo ........................................................ 207 Padavin, tlsn tkočin in voda ................................................................... 207 Ko rodiška »baba dla vtrov« ....................................................................... 210 Babin dvig krila in sončno vrm ...................................................................... 211 Povztk ............................................................................................................ 214 Toponimi ................................................................................................................ 214 Ostank umstitv božanstv v krajino ............................................................ 214 Umstitv v staroslovanski mitični sistm ....................................................... 215 Opozicija Bab in Trskavca v Makdoniji ............................................. 219 Prsonifikacija zmlj in gor .......................................................................... 219 Vulva v krajini .................................................................................................. 220 Arhaični in staroslovanski vidik bab .................................................................... 222 Slovansk Mokoš .............................................................................................. 222 Arhaični vidiki .................................................................................................. 223 Zaključk ................................................................................................................ 224
KATALOG PRIPOVeDI, KI NISO V BeSeDILU .................................................... 227 LITeRATURA IN VIRI ............................................................................................... 254 POVZeTeK: KO BABA DVIGNe KRILO. PROSTOR IN ČAS V FOLKLORI KRASA ........................................................................................................................ 275 O vrjtju ................................................................................................................ 275 O spominu in prcpciji časa v odnosu do prostora ............................................... 275 7
Struktura prostora prk ustnga izročila ................................................................. 277 Baba kot lmnt mitičn krajin in tradicijskih vrovanj ..................................... 283 ABSTRACT: WHeN BABA LIFTS HeR SKIRT. SPACe AND TIMe IN THe FOLKLORe OF KARST ............................................................................................ 287 On blif ................................................................................................................. 287 On mmory and prcption of tim in rlation to spac ........................................ 288 Structur of spac through oral tradition ................................................................ 289 »Baba« as an lmnt of mythical landscap and traditional blifs ..................... 296 INDEKS ....................................................................................................................... 301
8
O knjigi
O KNJIGI Ko Baba dvign krilo, » pomeni, drugi dan, da bo lepo vreme,« pravijo v Rodiku. Na Vi pavskm » se zjasni, ko Furlanka dvigne krilo.« V naslovu sm s poigrala s kraškim izro -
čilom o »stari šmrkavi babi«, pa čprav s bo marsikomu zdlo prvč opolzko. V rsnici j knjiga kot znanstvno dlo dalč od tga. Baba v naslovu prdstavlja no izmd trh pručvanih tmatik v ustnm izročilu Krasa, mitično izročilo oziroma mitično krajino. Za naslovom s skriva namig na občutk včin sogovornikov ob spominih na ustrahovanj s »šmrkavo babo«, ki so s počutili nlagodno, sramžljivo ali so s smjali. Na babo s pač vž prcj opolzka tradicija, kar pa ni nič nnavadnga, gldano z vidika staroslovanskih in drugih starjših vrovanj, ki jih j povrh vsga š krščanska cnzura izrinila na ravn zasmhljivga, odvratnga. Kljub tmu ali pa prav zaradi tga so s na Krasu in drugod dragocna stara vrovanja ohranila vs v današnj čas. Tradicijsk prdstav o babi s Krasa in vsga slovanskga svta, ki s manifstirajo v krajini in v obrdih, so prdmt obravnav trtjga poglavja knjig. Zaradi posganja na področj vrovanj poskušam v začtku knjig razumti današnji odnos sogovornikov s Krasa do izročila o nadnaravnm. Zakaj nkatri sogovorniki zasmhujjo izročilo in vrovanja starjših? Zakaj so drugi skrivnostni, sramžljivi, v strahu prd tm, da bom njihov izkušnj drugim povdala? Č n vrjammo v obstoj nadnaravnga, kot včina trdi, zakaj s nas včina potm š dandans raj izogn obisku pokopališča ponoči? Razprava s nadaljuj v prcpcijo časa, ki j tako kot prostor družbni konstrukt. Pri vprašanju, kako ljudj razlagajo daljno prtklost, zgodovino vasi, j trba poznati dlo vanj kolktivnga spomina, njgovo muhavost in krativnost. Zakladno bogastvo pripo vdi o vlikanih, ajdih, Atilovih zakladih, sv. Ptru in Kristusu, Turkih, Francozih itd. s z vidika vsak vašk skupnosti posbj razplt v komplksn sistm ustvarjanja vzi s čudžnim, posvčnim in zgodovinskim v domači krajini. Zaznavanj časa j odvisno od prostora, ki j prdmt raziskav v drugm dlu. V odnosu do prcpcij prostora s razkrijjo pomni in obrdi na mjah, od srnjsk do dvorišč n, simbolika kač, »krvavga stgna«, »mrakov stopinj« in štvilnih bitij na stiku md svtovi, križišč in dmonskih bitij na njih, simbolika gor kot srdišča svta z njihovimi grozčimi vsoljnimi potopi in mitičnimi kačami, magičnih drvs, notranjih dlitv vasi itd. Prk izročil o krajini Krasa s odraža zapltno tradicijsko zaznavanj prostora, ki tmlji na odnosu tostranstvo in onstranstvo tr vrsti pravil, ki uravnavajo prhod md tma dvma svtovoma. 9
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
BREZ NJIH KNJIGE NE BI BILO Knjigo dolgujm najmanj osminptdstim pripovdovalcm s Krasa z obh strani mj, ki so si bili pripravljni vzti čas ob spominih na pripovdi svojih staršv, ddkov in nji hovih gnracij. Znašla sm s v zadrgi na ni strani prd strahom, sramom nkatrih sta rjših, da n bi izdala njihovih imn zaradi dlikatnih izročil in kočljivih situacij, po drugi strani pa prd tistimi, ki vdo, da s starih načinov magičnga zdravljnja, čarovništva, ni trba sramovati, nasprotno, zato jih raziskujjo in ohranjajo. V žlji po tm, da s prav vsm javno zahvalim in da n izpostavljam po npotrbnm imna tistih, ki n bi žlli, jih n navajam pod posamzno pripovdjo, ampak jih navajam na koncu uvoda l po imnih in brz navajanja vasi…Na tak način s izognm tmu, da bi posamznik povzovali z določnimi pripovdmi (kočljivimi), hkrati pa lahko md imni vsak sb prpozna, sploh v krogu manjš skupnosti. Z drug strani knjiga n bi mogla nastati brz skrbn včltn podpor in nasvtov stro kovnjakov, ki jim dolgujm zahvalo za to, da so mi omogočili in m usmrjali pri moji raziskovalni rasti; Izr. prof. dr. Mirjam Mncj, zahvaljujoč katri sm vstopila v univr zittno in raziskovalno djavnost na Oddlku za tnologijo in kulturno antropologijo Filo zofsk fakultt v Ljubljani in ki m j spoznavala z osnovami mni novga področja tr bila za zgld. Izr. prof. ddr. Andrj Pltrski, ki m j s svojimi provokativni idjami vdno znova zdramil in prdvsm prijatljsko stal ob strani. Rd. prof. dr. Božidar Slapšak, ki m j ž od malih nog spljal v svt arhologij in m podprl pri odklonu v intrdisciplinarn vod. Za nasvt, razprav in podatk sm hvalžna rd. prof. dr. Zmagu Šmitku, rd. prof. dr. Svtlani Slapšak, rd. prof. dr. Janzu Bogataju, prof. dr. Nikosu Čausidisu, izr. prof. dr. Ljupču Ristskmu, mag. asist. Uršuli Lipovc Čbron, Božidarju Prmrlu, Mojci Bl, Mihali Hudlja itd. Dr. Sašu Poglajnu sm hvalžna za prijazno izdlavo vsh z mljvidov v knjigi, ki jih brz njga n bi bilo. S nančnga vidika knjig n bi bilo na svt brz podpor vodstva ZIFF, srca inštituta Jadrank Šumi in vsh njnih sodlavk. Mirjani Mtlika s zahvaljujm za njn umtniški pogld na lik bab. In končno knjigo bi tžko spravila do zadnj pik brz moraln podpor osbja Inštituta za ddiščino Srdozmlja ZRS UP Kopr. Svda, tisti, ki j pisanj knjig najbolj strpno prnašal, j Baptist. Njmu in družini s zahvaljujm, da so m v vsj moji prdanosti uspli obdržati v stiku z vsakdanjim življ njm. Prmajhn j prostor za uvod, da bi s lahko zahvalila vsm prijatljm in drugim strokov njakom, ki so mi stali ob strani, vndar tudi č ni zapisano, n zmanjša moj hvalžnosti. Md pripovdovalci sm posbj hvalžna Radu Lukovcu za to, da si j tolikokrat vzl čas za trnsk obhod, dr. Stanislavu Rnčlju za posrdovanj imn dobrih pripovdovalcv, Mihu Mihliču, Pavlu Mdvščku, Rafalu Podobniku za vs podatk iz njihov bodoč knjig in raziskav, Jasni Majda Pršolja za pridno zbiranj izročila, Damjani Žbontar in Vsni Guštin Grilanc za zanimiv podatk s Tržaškga Krasa. Ostali pripovdovalci: Marija Aralica, Milojka in Stanislav Bndjčič, Ignac in Marija Božglav, Štfanija Braj dih, Milna Cglar, Štfanija Danu, Zdravko Fakin, Andrj Furlan, Boris Gojak, Karl 10
O knjigi
Grgič, Gabrijl Krman, Karl Krampuž, Irna Kodl Krašna, Mara Kovačič, Olga Kralj, Nada Brnarda Kukanja, Valrija Macarol, Maglica Miroslav z žno, Igor Marc, Viktorija Pipan, Vladimir Ravbar, Rado in Kristina Rudž, Rgina Slavc, Pavl Skrinjar, Ivan in Slava Svtina, Alojz Šiblja, Drago in Lojz Širca, Ivan in Marija Štolfa, Darinka Štr klj, Duša Švaglj, Švara Ivan z žno, Duša in Ana Turk, Blanka Valjan, Bogdan Vidmar, Manza Vinazza, Alojz in Nivs Zga, Živic Zmaga z možm, sdm ljudi, ki niso žlli, da razkrijm im, in š nkaj mimoidočih. Vnaprj s opravičujm za morbitn napak, za katr sm odgovorna sama.
11
Od spomina longue durée k prostoru
OD SPOMINA LONGUE DURÉE K PROSTORU »Rad bi djal samo, da tudi tdaj, ko t stvari vzammo rsno in s poskušamo iti znanost, vdno ostan nkaj prostora za vs ostalo in š posbj, nizogibno, nkaj prostora za sanj.« (Lévi-Strauss 1991) S svojo nalogo sm poskusila opraviti intrdisciplinarno raziskavo s povzavo arhologi j in folkloristik na primru ustnga izročila o krajini na Krasu. Krajina j namrč tisti lmnt, ki ob vdi združuj (glj v nadaljvanju). Od prvotnga namna raziskovanja ustnga izročila o krajini v okviru mitičnih vsbin, ritualnih/kultnih mst in zgodovinskih procsov s j raziskovalni problm razširil na vprašanj prcpcij krajin v ustnm izro čilu, s katro sta povzana tako koncipiranj časa kot prostora. S pručvanjm ustnga izročila v kontkstu, iz katrga izhaja, tj. krajin, bom poskusila obravnavati v prtklosti nkoliko zapostavljna raziskovalna področja tako v folkloristiki kot v arhologiji. V folklorističnih raziskavah j bil odnos folklor do konkrtnga pro stora dolgo časa sprgldan. Arhologi so bili na drugi strani skptični do ustnga izročila kot do nakopravnga historičnga vira, zato so ga uporabljali l kot orodj v arhološki topograji. V tm pogldu j bila vrdnost folklor skrčna na sznam indikativnih izročil in toponimov, kot so gradovi, zakladi, ajdi, opuščn cst itn., ki naj bi nakazovali kra j potncialnga arhološkga intrsa (Slapšak, Hrobat 2005a, 302; Hrobat 2007a, 32). Sicr s v zadnjih ltih pojavlja vs vč tnoloških, loloških in arholoških raziskav, ki pručujjo prostor s prspktiv ustnga izročila, kot rcimo pri pručvanju slovan skih mitičnih struktur v krajini prk toponimov in folklor (primr Pltrski 1996; 2005; Šmitk 2006; 2008; Blaj 2006; Katičić 2008, 285–326) ali koncptualizacij prostora v ustnm izročilu (primr Ristski 2005; Dragan 1999). V prtklosti j bil odnos md folkloro in arhološkimi najdišči sicr občasno prdmt posamznih raziskav, vndar so bil t bolj izjma kot pravilo. eno včjih dl na področju uporab ustnga izročila v arhologiji j magistrska naloga Toka Thompsona (1999), ki j bila v strnjni obliki objavljna v članku z naslovom The Irish Sí Tradition: connections between the disciplines, and what’s in a word? (Thompson 2004). Avtor opaža, da so ar hologi včkrat razpravljali o možnostih kontinuitt oziroma kulturnih lmntov longue 13
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa durée1 z vprašanjm, katr vrst stvari s v toku časa in kulturnih sprmmb obdržijo, sprminjajo ali znova izmišljajo. Kontinuitto folklornih izročil o aktivni prisotnosti mr tvih v vsakdanjm življnju živih, ki odsva koncpt tostransk mj z onostrantvom, j Tok Thompson pokazal na irskm primru duhov prdindovropskga izvora Sí , ki naj bi prbivali v nolitskih mgalitih in gomilah (Thompson 2004, 347–364). ena včjh razprav v evropi o možnostih sodlovanja md arhologijo in folkloristiko j zbornik Archaeology and Folklore (1999), ki sta ga urdila Amy Gazin-Schwartz in Cornlius Holtorf. V novjšm času j bila narjna obsžna doktorska disrtacija na Norvškm z naslovom Stewards and stakeholders of the archaeological record. Folklore, local people and burial mounds in agder, south-Norway. Njn avtor Atl Omland obravnava folkloro o gomilah na Norvškm, do katr j pri arhologih v času ustanavljanja arhologij kot samostojn vd ali v času tžnj k bolj »znanstvni« arhologiji (v ltih 1960–1980) prvladal odklo niln odnos. Bolj pozitivno so arhologi sprjmali ljudsko pripovdništvo o gomilah v obdobjih, za katr j značiln romantičn odnos do folklor, kot rcimo v času povčan ga nacionalnga vpliva (v ltih 1900–1960) ali v času včjga pluralizma (od dvtdstih lt prjšnjga stoltja) (Omland 2007, 427). 2 Razmrj md arhologijo in tnologijo, s tm tudi folkloro, j na Slovnskm izčrpno obravnaval Ivan Šprajc (1982), nkaj gradiva, prvsm na tmo ustnga izročila, j v moji diplomski nalogi (Hrobat 2003), katr pov ztk j objavljn v članku (Hrobat 2007). Amriški antropolog in folklorist Tok Thompson ugotavlja, da j najvč tovrstnih intr disciplinarnih raziskav izvdnih v tako imnovanm Novm svtu, v Kanadi, Združnih državah Amrik in Avstraliji, kjr s v pogostih sporih md domorodnimi prbivalci in kolonialnimi silami poraja vprašanj zgodovinskosti ustnga izročila 3 (2004, 337–338). enga prvih člankov o uporabi ustnga izročila za študij prtklosti j v začtku 20. stoltja v American folklore objavil Robrt H. Lowi, ki j zagovarjal nhistoričnost folklor »pri mitivnih« ljudstv ž zaradi odsotnosti »smisla za zgodovino« (angl. historical sense) pri Koncpt kulturnih pojavov longue durée izhaja iz francosk zgodovinsk antropologij, ki s j v prvi polovici 20. stoltja razvila okoli rvij Annales in Marca Blocha, ki s j poimnoval za zgodovinarja družbnih struktur. Nova zgodovina j dala dogodkom drugačn pomn kot »tradicionalno« zgodovino pisj s tm, da jih brala kot simptom slojvitosti, ki j moralna in psihološka, vrska in civilna, druž bna, politična, vojaška in konomska. Njna pozornost s j usmrila k ponavljajočim s pojavom, k vsakdanjmu, simbolnmu, imaginarnmu in nzavdnmu. Koncpt fnomnov longue durée izhaja iz študija ljudskih ali kolktivnih »mntalitt«, ki so pokazal na inrtn, njasn in nzavdn lmnt, ki s ohranjajo skozi zlo dolga obdobja. Pri tm pa ni nujno, da imajo ti kulturni pojavi nak pomn ali vlogo v različnih družbnih okvirih in obdobjih (Löfgrn 1981, 25; Mikuž 2004, 64–68). 2 Podobn odnos Ptr Burk opaža md zgodovino in folkloristiko, v katrih razlikuj md trmi fa zami: »časom harmonij« prd prvo svtovno vojno, ki mu sldi »obdobj nzaupanja« md dvajs timi in sdmdstimi lti 20. stoltja zaradi ozk usmritv raziskovalnih področij in vzpostavljanja »znanstvn« mtodologij. Trtj obdobj imnuj »čas zbližanja« od sdmdstih lt naprj, ko s j zanimanj zgodovinarjv usmrilo k novim raziskovalnim tmatikam, kot so popularna kultura, mikro zgodovina, »zgodovina od spodaj« (angl. history from below), pri čmr so si sposodili mtodologij družbnih vd. Matrialna kultura j postala prizorišč srčvanja tako zgodovinarjv kot arhologov, antropologov, sociologov, umtnostnih zgodovinarjv in clo litrarnih spcialistov (Burk 2004, 133– 137). 3 Ustna informacija Toka Thompsona, lktronska pošta dcmba 2005. 1
14
Od spomina longue durée k prostoru njih (Lowi 1917, 161–167). Lowijvmu mnnju sta nasprotovala David M. Pndrgast in Clmnt W. Mighan, ki sta pokazala, da podatk iz izročil ljudstva Paiut iz Utaha o ljudstvih Publo iz ist rgij iz obdobja md ltoma 800 in 1150 potrjuj lokalni arhološki matrial (Pndrgast, Mighan 1959, 128–133). Raziskav antičn folklor o grifonih so napljal Adrinn Mayor k intrprtaciji, da so prdstav o th fantastičnih živalih izhajal iz ralnih djstv, in sicr iz fosilnih najdb dinozavrov v osrdnji Aziji. Michal Hany idnticira ljudstvo po imnu Arimaspi, ki naj bi po antičnih virih v bitkah ubilo grifon, z ljudstvom iz Altajskga gorovja v svrnm Sinkiangu in zahodni Mongoliji, katrga im (angl. almases) v mongoliščini pomni »divji možj« (Mayor, Hany 1993, 40–59). Trdo živost tradicij j pokazal H. e. M. Braakhuis na primru majvskga motiva lova na jln, ki s pojavlja vs od vaznih poslikav klasičnga majvskga obdobja do sodobnih obrdnih plsov in mitov (Braakhuis 2001, 391–409). Dolgoživi spomin na vlik potrs in cuna mij v holocnu in njihov vpliv na življnj ljudi sta Alan D. McMillan in Ian Hutchinson prpoznala v ustnm izročilu, mitu in obrdih domorodskih skupnosti iz območja Cascadij na obali svrn Amrik (McMillan, Hutchinson 2002, 41–63). Rogr C. echo-Hawk j argumntiral podobno dolgoživost tradicij v pripovdih ljudstva Arikara iz svrn Amrik, v katrih j zasldil povztk clotn človšk zgodovin od prvih naslij do ustanovitv nji hov domovin v svrni Dakoti (echo-Hawk 2000, 267–290). Čprav j razprav o zgodo vinskosti ustnga izročila š nkaj (glj Thompson 2004, 337–340), bom zaključila z mislijo Ptra M. Whitlya, da j zanmarjanj ustnga izročila pri intrprtacijah prtklosti nako izkopavanju rimskih rušvin, n da bi upoštvali antičn pisn vir (Whitly 2002, 413). Po mnnju Toka Thompsona ni pravo vprašanj, ali obstaja kontinuitta ali prkinitv md arhologijo in folkloro, tmvč kako kontinuitta oziroma sprminjanj izročila dluj in s povzuj z arhološkim zapisom (Thompson 2004, 349). Arhološki zapis pa arhologi n razumjo zgolj kot arhološki artfakt ali najdišč, tm vč ga obravnavajo v kontkstu clotn krajin (Novaković 2003, 8; primr Pltrski 1996). In prav krajina in časovnost sta po mnnju Tima Ingolda stični točki md arholo gijo in antropologijo. 4 Avtor krajino razum kot vzdržljiv zapis in pričvanj življnja in dla gnracij, ki so živl v njj, zaradi čsar so v njj pustil dlčk sb. V človškm 4
V nalogi bom uporabljala bsdo antropologija ali tnologija tako, kot jo navaja na tistm mstu citirani avtor. Problm pojmovanja in poimnovanja tnologij in kulturn antropologij j na Slovnskm dolg in zapltn, kar s odraža v dlitvi strok na tnologijo, kulturno/socialno antropologijo in folkloristiko (Muršič 2003, 8–10; glj: Slavc Gradišnik 2000; za poimnovanj drugod glj: Monaghan, Just 2000, 12; Ksing 1981, 22–24). V slovnski stroki j sicr zakorninjno stališč, da j tnologija zgodovin ska nacionalna vda v nasprotju z antropologijo, ki vlja za študij ljudstv in njihovih kultur iz nzgo dovinskga kulturnga zornga kota (Šmitk, Jzrnik 1992, 259–261; Slavc Gradišnik 2000, 88–89). Vndar Ingrid Slavc Gradišnik, Borut Brumn in Rajko Muršič spoznavajo, da lahko v zadnjih ds tltjih opažamo vs včj zbližvanj amrišk kulturn/socialn antropologij in vropsk tnologij (Slavc Gradišnik 2000, 105–110; Brumn 2001, 194; Muršič 2003, 8–9). Podobno zabrisovanj razlik md vdami j mogoč opaziti pri folkloristiki, ki s zaradi tmatsk in problmsk razširitv tnološk tmatik v drugi polovici 20. stoltja vs bolj staplja z tnologijo (Krmnšk, Slavc Gradišnik 2007, 118). Kljub različnmu pojmovanju folkloristik po svtu (glj rcimo Mugnaini 2004; Gorgs, Own Jons 1995) j zbližvanj vd prpoznavno v tžnji folklorista Alana Dundsa po razširitvi študija folklornih matrialov od ustnih na pisn in matrialn prdmt. Človšk idj namrč niso l pripo vdovan, tmvč so tudi matrializiran (primr igrač) (Dunds 1986, 125–134; Bronnr 2007, 54, 179–182, 193). 15
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa življnju, ki implicira prhajanj časa, potka procs oblikovanja krajin, v katri ljudj živijo in so živli. V krajini tako arholog kot lokalni prbivalc iščta prtklost, pa č prav s njun mtod, pravila in pripovdi razlikujjo (Ingold 1993, 152–153). Hamish Forbs opaža, da j pručvanj krajin v arhologiji sicr ž dlj časa v osprdju, vndar s od 80. lt prjšnjga stoltja raziskovalna tmatika vs bolj odmika od striktno matrialističnih in procsualnih pristopov (glj Slapšak 1995, 9–12; Novakovič 2003). F nomnološki pristopi v kontkstu prazgodovinsk arhologij vs bolj poudarjajo razisko vanj pomna v krajini. Ironično j, opaža Hamish Forbs, da j v včini raziskav pomna krajin »odsotn občutk, da ʻrsničniʼ ljudj djansko pripadajo pručvani krajini« in j v rsnici iskanj pomna prpuščno arhologu, ki dluj od zunaj (Forbs 2007, 3–4). Nasprotno pa poskuša pričujoča raziskava krajino razumti s prspktiv ljudi, ki v njj živijo. Polg načina koncptualizacij prostora pručvanj krajin prinaša vpogld v vi dik, ki ga Hamish Forbs poimnuj »zgodovinska krajina« (Forbs 2007, 207). Ta vidik zaobjma tisti dl krajin, v katrga s zapisujjo sldovi prtklosti tr ljudski 5 spomin. Knjigo začnjam s problmatiziranjm trnskih izkušnj pri zbiranju izročila po Krasu (Slika 1) in z vprašanjm odnosa sogovornikov do folklor tr vrjtja. Sldilo bo poglav j o dlovanju spomina v odnosu do krajin in o koncipiranju časa. Na osnovi izkušnj iz Rodika bom poskušala razumti, kako s spomin skupnosti na daljno prtklost ustvarja, prnaša in poustvarja. Prk ustnga izročila o zgodovini vaških skupnosti in arholoških ostankov bom analizirala prcpcijo prtklosti vaških skupnosti. Zanimalo m bo, kako ljudj katgorizirajo prtklost, kako s v njj prplta zgodovinsko s čudžnim, kako s to utlša v krajini in kako s v njj prplta spomin longue durée. Trtji dl nalog s bo osrdotočil na pojmovanj prostora, ki s kaž skozi izročila, ki govorijo o krajini. Kot osnovni koncpt s bo pokazala mja, ki s bo prk različnih fol klornih motivov (kač, tujci, žnsk…) in obrdov manifstirala skozi katastrsk mj, mjna območja v bivalnm svtu, skozi srdišča tr strukturo vasi itn. V čtrtm dlu bom podrobnj pručila guro »bab« 6 kot mitičnga lmnta, ki j matrializiran v kraški krajini. Njn pomn bom poskušala razumti s komparativno analizo folklornga motiva, 5 Naj
zgolj omnim problmatično pojmovanj trmina »ljudsko«, pa čprav s moja raziskovalna tma ustnga oziroma ljudskga izročila nanaša na klasičn pomn bsd, ki j od romantik do drug polo vic dvajstga stoltja označvala prbivalstvo podžlja in vs, kar ni sodilo v visoko, urbano kulturo (glj Slavc Gradišnik 2000, 626–630; Slavc Gradišnik 2007, 294). Takšno pojmovanj izhaja iz nm šk romantik, ki j postavila raziskovanj ljudskih tradicij na nacionalno in zgodovinsko ravn, saj j iz njih nacionalna zavst črpala svojo idntitto (erixn 1995, 9–11; Kiznij 1996, 17–26; Kokjara 1984, 247–320). Ključni prmik v prdmtu vd, ki j bil š do vojn osrdotočn na ohranjnost prtkl kultur (tradicijo), j na Slovnskm izvdl Anglos Baš, ko j tnologijo oprdlil »za vdo o načinu življnja« (Baš 1968, 274), s čimr j spoznavno obzorj razširil na vs družbn skupin. Od 90-ih lt naprj s j raziskovalno polj »narodnga« razširilo z bolj širokopotznimi raziskovalnimi načrti, ki s posvčajo prtklim in sodobnim načinom življnja, ljudski in popularni kulturi, podžlju in urbanim cntrom, nvropskim ljudstvom itd. (Slavc Gradišnik 2000, 97–98, 626–633; Muršič 2003, 13; Šmi tk 1995, 157). 6 Prvič, ko omnjam katrokoli bajno bitj, ga postavim v narkovaj, kasnj pa ga pišm brz označb (na primr »krvavo stgno«, »mrakova stopinja«, »baba« – zapis sldnj j pojasnjn v poglavju o babi). V za pisih narčnih pogovorov bajnih bitij n posbj označujm, kr j ž clotn zapis govorno zaznamovan. 16
Od spomina longue durée k prostoru njgovga utlšanja v matrialni kulturi in krajini tr z analizo spcičnga prostorskga konteksta.
Slika 1: Prikaz območja raziskave, Krasa, z deli SZ Brkinov, Matarskega podolja in Čičarije do Golca (Zemljevid temelji na kartografskih podatkih, ki so »Javne informacije Slovenije, Geodetska uprava Republike Slovenije, TTN 5 in DTK 25. ©Geodetska uprava RS«; Izdelal: Sašo Poglajen).
17
O trnskm dlu in vrjtju
O TERENSKEM DELU IN VERJETJU »Grk j postavil bogov ʻna nboʼ, bil bi pa hudo prsnčn, č bi jih tam zars opazil /…/.« (Vyn 1998, 33)
METODOLOGIJA TERENSKEGA IN POSTTERENSKEGA DELA Kmalu po začtku trnskga dla mi j postalo jasno, da sm si raziskavo zastavila pr vč širokopotzno. Hkrati pa sm istočasno spoznala, da v raziskavi niti ni trba zaobjti clotnga Krasa. Podatki s namrč bolj ali manj začnjo ponavljati, tu pa tam s nalti na kakšno lokalno posbnost, vndar v rsnici namn takšnga dla niti ni toliko v kopičnju podatkov, tmvč v tm, da jih pogldamo iz drugačnga zornga kota. Dovolj vliko bazo podatkov sm sicr š vdno potrbovala zaradi komparativn mtod in splošnga vpoglda v ustno izročilo Krasa. Vndar s j izkazalo, da j bolj pommbno, da osrdotočim raziskav na tist lokaln krajin, ki imajo bolj bogato strukturo ustnga izročila. Osnova raziskovanja j torj primrjalno gradivo iz intrvjujv z okoli šstds timi sogovorniki s Krasa in iz lokaln tnografsk litratur. To mi j omogočilo pogld v določn ponavljajoč s vzorc, hkrati pa sm na podlagi gradiva nkatrih bolj zani mivih vasi poskušala pručiti dlovanj in tvorbo vašk krajin v izročilu. Kljub prvotni idji, da s n bi vračala k pručvanju Rodika, sm zaradi novih odprtih poglavij in t rnskih spoznanj sprvidla, da bogastvo ustnga izročila Rodika š zdalč ni bilo dovolj raziskano. Najboljša tnograja, po Claudu Lévi-Straussu dnirana kot opazovanj in opisovanj (Muršič 2003, 7–8), torj trnsko dlo, j rzultat dobrga opazovanja z udlžbo. Toda, kr smo na področju folklor in spominov, n pa toliko na ravni načinov življnja, ustalj n tnografsk thnik, opazovanja z udlžbo ni mogoč izvsti. Namsto tga ostanjo včkratno vračanj in pogovori s pripovdovalci, s čimr s jim omogoča, da s spomnijo ž pozabljnih podatkov. Opazovanj pa j bolj opazovanj okolja in odnosa ljudi do nj ga. Clifford Grtz j opozoril, da pomni pručvanj prostora pohajkovanj z ljudmi, usmritv pozornosti nanj kot na doživljajoč subjkt, saj sta njihovo življnj in pro 19
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa stor, v katrm živijo, nločljiva (Grtz 1996, 260). Zaradi prvlikga štvila sogovorni kov s nism mogla vračati k vsm. Vndar sm vsaj v tistih vash, v katrih sm odkrila bogato folkloro o krajini, poskušala opraviti vč pogovorov in trnskih ogldov, svda l tam, kjr j starost sogovornika trnsk pohod dopuščala (Slika 2). Sogovornik 7 iz slovnskga in tržaškga dla Krasa sm izbirala po priporočilih ljudi, ki so m napotili k znancm, za katr so vdli, da jih zanimata lokalno izročilo in zgodovina. Polg intr vjujv, trnskga rkognosciranja in litrarnih virov sm podatk, prdvsm o toponimih, zbirala tudi iz zmljvidov in arhivskih virov (včinoma iz franciscjskih katastrov).
Slika 2: Terensko delo ni vključevalo le intervjujev z domačini, ampak tudi preverjanje izročila na terenu. Na Golcu v Čičariji smo po številnih intervjujih odšli po napotkih domačinov v iskanje monolitne Babe v okolici vasi (foto: Katja Hrobat). Od trnskga dla do končnga zapisa izročila v bazo podatkov j vložnga prcj tru da. Po transkripciji posntkov s pogovori sm intrvju razdlila na posamzn tmatik in jih postavila v bazo podatkov v accssu. Bazo podatkov sta po mojih napotkih in vprašal niku za trnsko dlo ustvarila Bnjamin Štular in Andrj Pltrski (2005) in j dostopna tudi drugim uporabnikom (http://www.zrc-sazu.si/iza/si/splt_publ/prostor2.html). Vsaka pripovd, označna s ključnimi bsdami, j povzana z drugimi oštvilčnimi polji s po datki o pripovdovalcu, zvočnm posntku, kraju, litraturi in intrprtaciji. Takšna baza podatkov bistvno olajša manvriranj md štvilnimi pripovdmi (450). Pri transkribiranju sm s, kolikor sm s kot nstrokovnjakinja lahko, poskušala držati zapisovanja kraškga narčja, vndar zaradi pomanjkanja slavističnga znanja nism upo 7
Da s izognm probložnosti bsdila, bom v nalogi uporabljala l moško obliko samostalnika in n obh oblik kot v primru »sogovornik/sogovornica«, kr v slovnskm jziku moška oblika prdstavlja tako mošk kot žnsk.
20
O trnskm dlu in vrjtju rabljala različnih dialktoloških znakovnih zapisov. Zadovoljila sm s z uporabo sistma črk slovnsk abcd z dodatkom črk za polglasnik (ə). Za ohranitv zapisa čim bližj narčnmu govoru sm s odločila zato, kr s marsikatri pomn skriva ravno v narč nm izrazu, hkrati pa s mi zdijo vsa lokalna narčja tako kot sam pripovdk nločljivo povzana z »duhom« kraja, s katrim so pržti. 8 Mtodološko bodo komparacij folklornih motivov, analiz spcičnga prostorskga kontksta tr analiz strukturnih parall na širšm gografskm območju pokrival induk tivno mtodo. Vrdnotnj torij in hipotz v odnosu na gradivo bo sstavni dl dduk tivn mtod.
ODNOS PRIPOVEDOVALCEV DO FOLKLORE ALI O VERJETJU K prmislku o odnosu pripovdovalcv do folklornga izročila m j spodbudilo vč stvari. Najprj moja pozicija raziskovalk, usmrjn v raziskovanj tradicijsko »ljudsk ga«, zaradi čsar sm s v poplavi sodobnih urbanih, migracijskih, popularnih in drugih sodobnjših raziskovalnih smrnic v tnologiji počutila povsm »za časom«. Potm t mljit razmislk Mirjam Mncj o poziciji raziskovalca in pripovdovalcv pri raziska vi (dlikatnga) področja čarovništva v vzhodni Slovniji (Mncj 2006, 24–35). Trtji, najbolj pommbn razlog, pa so bil rakcij sogovornikov s kraškga podžlja na mojo napovd, da jih bom sprašvala o tm, kaj so »stari ljudj govorili«. Včina jih j pri tm takoj zavzla obrambni položaj dvomljivca, čš, saj to so samo star »pravc«. Vlikokrat j bilo ž kar nmogoč izvdti kar koli od izročila starjših, saj so sogovorniki to ž v osnovi dgradirali v izmišljotino oziroma, kot kaž nasldnji pripovdovalc, v »burko«: P1: Kakur se govori od zmaja, se govori tudi od te robe, ne. Tu ni neka resnica, tu je bolj… K: Ma sej jəz ne iščem resnice, iščem bəl kər so pravli, no… P2: Burke, burke /nasmh/ (114)9 V primru odsotnosti zvočnga posntka j zapis v pogovorni slovnščini. 9 Dobsdni govori pripovdovalcv so v disrtaciji označni v lžči pisavi. V dilmi ali naj objavim imna pripovdovalcv, s tm da bi ni žlli, drugi pa n, sm s odločila za nak pristop do vsh. Njihova imna sm objavila skupaj, saj sm jim dolžna zahvalo, mdtm ko dilm o tm, kdo j kaj d likatnga pripovdoval ršujm tako, da podajam zapordn štvilk pripovdi iz baz podatkov. Č j pripovdovalcv vč, so ti označni s črko P in zapordnimi štvilkami (P1, P2…), kot sprašvalka sm označna s črko K. S trmi zapordnimi pikami sm zamnjala imna, da bi prprčila morbitno idn tificiranj pripovdovalcv. Md pošvnicama navajam slovnski prvod narčn bsd, kot rcimo təbət /takrat/. Tri pik md pošvnicama /…/ označujjo dl pogovora, ki ga iz pripovdi izpuščam, kr s n dotika obravnavan tmatik. Včasih md tma dvma pošvnicama zapišm povztk ali tmo izpuščnga dla pogovora, kot na primr /… o učni poti/, ali opis rakcij, občutkov pripovdovalca ali okoliščin pogovora, kot rcimo /s zasmj/ ali /v crkvi/. Zaradi včj razumljivosti sm podčrtala tist dl pogovora, ki sm jih žlla poudariti. Da bi s izognila probložnosti glavnga bsdila, sm ponkod namsto navdb clotn pripovdi navdla l rfrnco – štvilko pripovdi. Bazo podatkov hranijo v dokumntaciji Oddlka za tnologijo in kulturno antropologijo, Filozofsk fakultt, Univrz v Ljubljani. 8
21
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Strinjala bi s z opažanjm Radu Dragana, da so običajno moški tisti, ki zavračajo stara »vražvrja«, zato pa o njih laž govorijo kot žnsk (Dragan 1999, 11). Mnogim pripo vdovalcm in pripovdovalkam sm morala obljubiti, da n bom izdala njihovga imna. Zdi s mi, da pri žnskah niti n gr za zavračanj starih tradicij, ampak bolj za strah prd vaškim opravljanjm ali da jih bodo »učni« zasmhovali. To j razvidno pri nasldnji pripovdovalki, ki j do zadnjga kolbala, ali bi mi povdala staro prrokbo, in m š n koncu prosila, naj s ji n smjm. K: Ma pol je blu tega kər dosti /op. čarovništva?/ Kər vidim, da u dosti vaseh so imeli. P1: Ja, so bli lədje. … Je tədi znau, prerok kave, ma on je služu. /…/ In je služu in je tudi znal eno prerokovanje. Ma səm pozabla. K: Se nəč ne spouneste kəku? P1: Se ne spunem in se spunem… Vse tistu, kər je resničnu, samo še dve manjkaju. K: Kaj pa je reku? P1: Ah, ma vəm bom vselih povjela! Prva maša, kə je bla u Gorjanskem ob uosmi zvečjr, kər je zəčnu koprifuogo /policijska ura10/ , kə smo bli pod Italiju, je bla ta maša ob sed mih guor. Tkrət je rjəku: »Konc sveta.« Dobro. Ja, rjes, ku səm bla jəz majhna, kukuši nisu nesle ob useh urah, ku zdej popudan! »Ooo, kər bu mašnik mašavu popudan, gor je svetu.« Ja, təbət /takrat/ nisu mašavali, je res, popədan, ob useh urəh /smh/. »Kər bo kəkuš nesla pupudan, bo gurje svətu.« »Kočijaž bo jəmu ključ pər sebe, kočija bo tekla.« »…, kej je tu?« Usaki bot je rjəku, »gorje svətu«, kər je tu uon prerokavu. Ja, tu je avto, ne. Ja, pole səm pršla /smh/. »Kədər bu željəzna kača ceu svjət preljəzla, təbət bo gorje svətu.« Dosti butu me je prekunu /prkll/ , znaste, »ma, …, kaj zmjərəm tu praviste?« /smh/ Je kər prekunu. Potle, də bo velika vojska in žjənske bojo tekle u hrib in boju krčale: »Muj je, muj je!« Boju pršle h njemu, bu čok, kə so misənle od delč, də je muž. Je bil čok, təbət bo gorje svətu. Ta vojska je bla in so tədi še. Bo pršlo, ki nə bo trta rodila in gospud bo məšavu zəs mljəkəm, jə tədi rjəku, »bu konc, gurje svətu!« Ja, jəh je dosti prouzaprou povjədu. In konəc in mjər na zemlji bo, kədər bo ruski konj guou usjəu na skale Svetəga Petra. In tədi dva taužnət /dva tisoč/ do še in še təga ni znou. Ta še in še jə rjəku al bo sodoma in gomora, vesoljni potop, ne, al bo tu al bo konc sveta. Tu pi dva taužənt še in še je rjeku. Ma tisti še in še, ni znau al pjət ljət al desjət al nəkoli al bo zmjərm təku. Ja, tu je pej uon prerokavu. Uon, kə je šlužu, jə bla ana žjənska in ker je tu uona zvečjər, je povjedu, ne, zvečjər səmo na zvjəzde gljədla, uon pej jə cukou, je teu neki prašət, ga ni čula. Tku je bla… In on je po nji, kər je ta žjənska prerokovala, mu je tu ostalu. K: A, ha. Tu ku je bil on mlajši potem… P1: Kot uotrok, je služu, ne. /…/ Ja, lahko je še kej, ma səm pozabla. Že ker ste taku prikupna… / K s zasmjm / Ja, ma se ne smeste smejət. Də se ne boste kaj smejali /…/ (242) V dvomu, ali bom kot »učnjak« vrjla bsdam, j pripovdovalka vdno znova izpo stavljala dl prorokb, ki so s djansko ursničili. Pri raziskovanju čarovništva razisko 10
22
»Koprifogo« kot zatmnitv, policijska ura. enak pomn ima bsda tudi v Istrsko-hrvaškm-italijan skm-anglškm slovarju (Šarić-Brumgnach 2002).
O trnskm dlu in vrjtju valci ugotavljajo, da s pripovdovalc v strahu, da n bi prd raziskovalcm, ki izhaja iz drugga okolja in j prdstavnik »intlktualn lit«, izpadl smšn, vražvrn, zaostal in podobno, odloči za diskurz, ki ga pričakuj od raziskovalca. Iz prtklosti djansko obstaja vliko poročil, ki kažjo na vzvišn odnos raziskovalcv do svojih informatorjv (glj Mncj 2006, 33). Vsaj dlno mi j usplo prmostiti to tžavo s tm, da sm s so govornikom prdstavila kot na izmd njih, Krašvka, z uporabo nakga narčja sm s jim dlno približala, hkrati pa sm tudi vprašanja postavljala na način, ki jim j bil blizu, dalč od akadmsk vzvišnosti. Radu Dragan v raziskavah prdstav o prostoru v tradicijski romunski družbi opaža, da vaščani tžko odgovarjajo na vprašanja o vrovanjih in folklori; pri tm n gr l za vpra šanj zaupanja do raziskovalca kot tujca, ampak bolj za nnakost dvh koncptualnih sistmov. Sami vaščani, po njgovm mnnju, gldajo na stara vrovanja z očsom »an tropologa«: n razumjo jih vč, zato jih intrprtirajo naivno, matrialistično, saj s j sprmnil tudi njihov način ravnanja s koncpti (Dragan 1999, 11). Vlikokrat sm na trnu naltla na tolikšno zasmhovanj in odklanjanj starjšga izro čila, da m j včkrat privdlo do raziskovaln kriz. Do sprašvanja o smislnosti mojga raziskovanja m j privdl pogovor s pripovdovalcma, ki sta iskrno dvomila o vsakr šnm starjšm izročilu, vndar sta mi kljub tmu v rsnici ogromno povdala. K: Me zanima, če ste kdaj ljudje govorili o kačah? Al da je bil kəšen zmaj al … P1: Heh, v Groti jami je bil zmaj! V Pliskovci /smh/. Imamo Grotu jamu ljeti. K: A, no, no, tu me zanima! P1: /smh/ Kaku so sfantazirali! Da so mu dali živo apnu, da je krepu! /smh/ K: No, sej tu me zanima! P2: Ja, tu je taka pravljica. Jəst poslušəm, no, oun je še starejši od mene, enih deset let je starejši. Po teh jamah, je skori po vseh jamah, Postonjska jama, Pliskovska jama, kəšna Kozinska jama… K: Ne, ni povsod! P2. Jama…Večina so rekli, da tu nuotr so živeli zmaji, ne. In da je bla ta pripovedka od tega zmaja, ku so tu vrgli uovce, vsako leto tulku uovc je mogu pojest, in pole so mu vrgli žakel apna in apno se je napihnlo nuter, da je tisti zmaj eksplodiral. Eni pravjo, da je pršu ven, da so mu odsekli glave. No, tu je ta pripovedka. Skori čez cel Krəs. In še ena druga pripovedka je, tle, mi imamo tle v Pliskovci še eno, pod hribami gor, je ena jama, təm. In təm so zmjerəm pravli, še moji nonoti in none in še do nonotov none, da so pala nutər ena…Ena punca in par uolov, nuotər, da je pala v tistu jamu in da so najdli čjez ne vem kolko let təm dol, ku teče reka Reka , spodi pod tu dolino tle… P1: V Sesljani, təm dol. P2: Da so najdli təm dol, v Sesljani, da je pršlo tisto ven, ne. Ma pole jəz, ki səm se malo pozanimal, glih taku su pali təm v Povirji, nuter eni, glih taku je pala ena ženska in voli, in glih taku so najdli təm dol. Ena je pala təm pr Volčje gradi nuter v eno brezno in da so najdli glih taku … Tu je samor tista, ne… Zatu ki, ta jama tle…Mi smo imeli lov od tega enih 6, 7 let, prou ta gor, tudi jamarji grejo nutr. Ta jama je globoka 65 metrov plus nekaj metrov, ima še en tak podest in pole ima še dol enih…80 metrov je skupne, ne. /…/. In nema nobenga izhoda do murja təm. Da bi bil kašən rov naprej, 23
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa ne. /…o padcu mrjascv v jamo, ko so jih z lovci šli iskat vanjo/ . Torej ni tu tu, kar so govorili… K: Ampak tu so govorili? P2: Kakur se govori od zmaja, se govori tudi od te robe , ne. Tu ni neka resnica, tu je bolj… K: Ma sej jəz ne iščem resnice, iščem bəl, kər so pravli, no… P1: Burke, burke /nasmh/. (114)
(114)
Slika 3: Moški sogovorniki bolj pogosto dvomijo o verodostojnosti starejših izročil. Sogovornika iz Pliskovice (foto: Katja Hrobat). V zgoraj navdnm pogovoru s jasno pokaž diskrditacija povdk s strani moških so govornikov, ki potrjuj opažanja Déghov in Vázsonyija (Slika 3). Avtorja opažata, da so v kmčkih družbah pod vplivom industrializacij možj bolj izpostavljni modrnizaciji kot žnsk, zato bi bila zanj sramota, č bi pripovdovali povdko, n da bi vnašali oma lovažujoč pripomb in bi s izkazali za strahoptc (Dégh, Vázsony 1976, 109–110). Č izvzammo vpliv mdijv na oblikovanj sodobnga znanja o svtu, j zavrnitv tradicij skih ritualov, praks in znanj mogoč pojasniti v luči opažanja Fabia Di. Antiritualizm povojn gnracij (š posbno »gnracij 68. lta«) avtor namrč pojasnjuj kot izraz obssij 20. stoltja z odnosi in nasprotji md posamznikom in družbo, kjr j tradicijska praksa, kot j ritual, vidna kot izraz izničnja posamznika v družbnm komformizmu (Di 2002, 114–115). Pripovdovalci s prd raziskovalcm raj pohvalijo, da so ž njihovi praddi dvomili o starih »pravcah«, tako kot v nasldnjm primru, ko pradd sogovornika ni vrjl izročilu 24
O trnskm dlu in vrjtju o prikazovanju Marij pri Pliskovici kljub tmu, da so ljudj množično romali k čudž nmu mstu. P1: Səm tou rečt… Moj pranono… Dənəs, ki so te čarovnice, ki člouk huodi mečət tistu srječu. In je djelu ravno tu hišku, kəmor je ta vhod po učni poti. Inu je uondi u bližni se prkazala Mati Božja! Ki Pliskovca je Della Mati… Da se je pokazala Mati Božja leti, so rekli. Pod Italijo smo bli Pliskovica della Madonna mi /italijansko im za Pliskovico v pomnu Marijina Pliskovica/. K: A, ja? Nisem vedla tega. P1: In muoj pranuonu uondi, 300 metrov, če je zračne linije, je eden krou škrle na tej hiški in je djelal oltar in je prodaju təm vodu. Təm so hodili s Trsta še po vojni! So šli. So molili. Je blu cjela dva prsta uska /voska/ v skrlah. In pole, ki je pršu, ki ga je najdu, ki je kral te skrle, pol mu je rjeku: »Ma kej nəč ne vjerjete?«. »Če mi bo dano, bom vidu od ljeti,« je rjeku. Ki ni vjervu. Že v tisti dobi. /…/ P2: Ma, ja, ma ta legenda o te Pliskovce della Madonna, če češ napisat… No, tu se je nekako zgodilo, da so tri punce… P1: Tri punčke so pasle… P2: Tu je blo leta enga 1898. P1: Ne, tu je blo po, prej, okrog 85, təm, je moglo bit. /…/ P2: So pasle tri punce krave dol tam na eni parceli, kukər pravi uon. P1: Po gmajnah. P2: Na gmajni, ne, ku se je gonilo past . In so rekle, da se jim je pokazala Mati Božja. In pol tistikrat, vera je bla še kər taka, da … P1: Je blo pod Franc Jožefom, se ni primlo. Ja, Franc Jožef ni bil za tu. P2: Tku je blo. Pole, ki se je razklinkalo, so ljudje začeli hodit množično na tu, na tu svetišče təm. Jaz bi reku, skoraj zdej, če bi blo tu, šlo tistikrət naprej, na te parceli bi lahku blo narejeno Međugorje. /…/ In pol tistikrət so… Avstrija in tu je začelo neki smrdit po prvi sv. vojni. In niso pustili teh lədji /ljudi/ preveč se združevat skəp… / Kot za časa razpada Jugoslavij. Tu so pod Francom Jožfom prganjali, nanca j imla postajo u Komni/. Pjnčen je tel vit… Tisti bot je blu tu vid čez cjele te parcjele, ne, ni blo tuku zaraščenu ku zdej. So vidli, tista parcela gre od Komna dol, ne. In təm so prosili, ne vem, sveta Mati božja, prosi za nas… Ku je taka molitvica, ne. In uni je vidu te orožnike təm gor in je reku , bježmo hitro proč , ki nənka /niti/ Marija nas ne bo rešla, če pridejo oni səm. /smh/. In tistikrət pole je tu razpalu. Ma, če bi tistikrət šlo tu naprej, bi blo verjetno tu dol enu tako Međugorje… P1: Ja, če bi blo pod Italijo , bi blo, bi se primlo. Ma pod Avstrijo, Franc Jožef je pobru cerkvam , ne. Zdej te bi jim dali nazaj in še splačali jim!11 11
V danm primru čudžnga in vrovanja v prikaz Marij s postavi vprašanj, zakaj s msto kljub romanjm ni vzpostavilo kot romarska točka. Boštjan Kravanja ugotavlja, da s umščanj krščan sk rligij v prostor izvaja pod okriljm političnih in konomskih motivov (Kravanja 2007, 213). enako razmišljata tudi sogovornika. Č bi država, Avstro-Ogrska monarhija, politično podprla msto uprostorjnga čudža, bi s lahko razvilo v romarsko srdišč, tako pa j to ostalo na lokalni ravni in sčasoma, brz političn podpor, izumrlo. Vzpostavljanj krščanskih romarskih točk zatorj ni toliko odvisno od vrjtja, tmvč od političn in konomsk podpor. 25
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa P2: Tu je taka legenda… K: A tu nej bi se prkazala tuki okrog Pliskovce? P1: Te doli. P2: Pod Pliskovco, kamor je ta učna pot dol. /…/ Zraven te učne poti je taka pastirska hiška /…/. Zraven učne poti je ta griža, enih 300 m, 400 stran je. /… o učni poti/ K: Ma pol so ljudje hodili kej təm al niso hodili? P1: Ja, jəz sem pasu zraven in vidu sem, ki so hodili s Trsta. Talijani. /…/ K: Ma tudi domačini so hodili təm, so verjeli? P1: Verjetnu bəl drugi, ku domačini. Moj pranono je enih 200, 300 m od leti rjeku: »Če mi bo danu videt, bom vidu od ljeti.« Ni vjervu. /smh…/ (121) ena splošno priznanih dnicij povdk j, da gr za pripovd, ki s dogaja v času, ki š ni bil tako drugačn od današnjga, in da vanjo pripovdovalci vrjamjo 12 (Bascom 1984, 9–10). Sldnj Déghova in Vázsonyi zavračata, saj v rsnici vrjtj pripovdovalcv in poslušalcv niha md različnimi vmsnimi stopnjami do popoln zavrnitv (katgorij vrujočga, indifrntnga, skptičnga, nvrujočga in nasprotnika). Vsno tudi drža ni vdno zgolj pritrdilna ali ngativna. Osbno prpričanj prnašalca ali sprjmnika povdk j v rsnici npommbno, ampak j samo vrjtj (angl. belief ) tisto, ki s ga prpozna v vsakršni povdki (Dégh, Vázsonyi 1976, 116–119). Pri mojm zanimanju za folkloro, mitologijo in rligijo sm s vdno sprašvala, kaj ljudj zars vrjamjo. Zakaj hodi vlika včina ljudi k maši vsaj za včj praznik, čprav na vprašanj, ali rs vrjamjo, da j Kristus vstal od smrti, odgovorijo, da bolj vrjamjo, da j Kristus nkoč zars živl. Zakaj nam j kljub tmu, da s racionalno zavdamo, da mrtvi n vstajajo ponoči iz grobov, š vdno nlagodno ob misli, da bi šli ponoči na po kopališč? Svda vmo, da ima prostor ob različnih časih različn vrdnosti (Gll 1992; Mncj 2005a, 179), tako s rcimo n bo nihč branil sprhoda v soju svčk po pokopa lišču na dan mrtvih, mdtm ko bo tžko šl drug dni tja. Čprav so ljudj poskušali prmagati strah z »zdravim razumom«, so povdk o nadna ravnm vsno dojmali kot opozorilo na nvarnost. V Lokvi j bil najbrž mimohod mimo orha, kjr naj bi strašilo »krvavo stgno«, podnvi povsm drugačn kot ponoči, ko so iz strahu raj stkli mimo. P1: Da bom vidla tisto babo na zidi…/smh/ P2: Uotroke so strašli , ne. Uonde je bil an uorəh …, taku debu in unde so pej pravli, da je krvavu stegnu. Da je skritu zad za djebləm. P3: Ja, tudi tistu so strašli, krvavu stegnu. P2: Neki me je gospodar poslu po cigarete u trgovino… Oštja! U təmi, uonde! Nej blo luči, ne. Hoštja! Jəz səm taku šou pər zidi …, da me ne bi tistu krvavu stjegnu primlu! (153) V Povirju so na primr š v začtku stoltja ljudj trptali prd črnim spomnikom na pokopališču, ki naj bi na vsako polno luno strašil, zato so prosili župnika, da ga požgna. 12
Naj mimogrd omnim, da zgornja povdka prikazuj splošno značilnost tga tipa, da s oblikuj skozi intrakcijo različnih pripovdovalcv, v nkakšni polifonični obliki (Dégh, Vázsonyi 1976, 108).
26
O trnskm dlu in vrjtju P1: Puotle jə blu. Naša mama je praula, ku so bli u Povjərji, ku so postavli tisti spomenik črn. Nə pokopališči. P2: Jə črn granitən spomenik, spolirən ceu. Za enga župnika so postavli. In ponuoči, ki jə bla luna, tu jə uodbivəla ta svetluoba. In usi ljədjə so misənli, də straši. Kə ni blu zmiri, samu, ku jə bla luna, pə doluočeni… P1: So šli h duhouniki , jənu /in/ də straši. Də nej gre požjəgnət . In puol duhounik je djənu eno vrečo čjəz in pravi, zdej boste vidli, də ne straši več . /smh/ So take stvari, ku so resnične, ne. Tu jə naša mama praula. Tu ta spomenik nej təlku stər. Tu ni blu nə ven kdaj. P2: Nə ven, če stu let. Sej piše guor. Ni 1904? /…/ P1: Təku mama mi zmjər je pravla, də straha, də ni. Zmjərəm je tu prikazavəla… Kukər kəšni stari ljədjə… Si nejso znali tolmačət. Pər nəs jə blu zmjərən təku, də nəs nej blu strah uotruoke, no. (407) Ambivalntn odnos do nadnaravnga kažjo povdk, ki govorijo o dokazovanju pogu ma z obiskom pokopališča ponoči, kar s konča s smrtjo. Gr za splošno razširjn tip stra šljiv povdk, ki služi ugodju ob sprltu srha in prizkušanju poguma (Dégh, Vázsonyi 1976, 115). Na Krasu j zablžna v Rodiku (Pršolja 2000, 90–91), v Povirju (Pripovd 417)13 in v Sžani. Sldnjo navajam spodaj. K: Poleg teh duš, al je še ki strašilu? Taku, da so vəs plašli pred tem krajem... P: Ne, v glavnem je blo, samo pokopališče je blo svet, ne. Pokopališče je blo sveto. In da naj ne bi nikoli šli zganjat kej na pokopališče, ker nikol ne veš, kaj se bo zgodilo. K: Ma, kadarkoli ali je blo bol taku prepoved... P: Ponoči. Torej ponoči. Kadarkoli pa je tudi blo taku. Nikol ne veš, kaj se zgodi. Təm je ena pravljica, vprašanje, če je res, jəz je nisem napisu v tisti moji knjigi. Lahko bi jo. ... Fantje so bli tle na uošteriji in so ga rukənli /spili/ dosti. In pol so šli staut /stavit/ , da eden gre na pokopališče, ob polnoči, da nima nobenih težav in da gre do konca in nazaj. No, in ta je res šou. Za stavo, za liter vina al ne vem. Je res šou. In ko se je vračal, je burja priprla tista železna vrata, ki so še zdej, in ga je primlo za re... Za pač obleko, in je baje, da ga ni moglo spestət /spustiti/ in ta se je taku prestrašu, da je uməru. Ne morem vedet ne kdaj, ne kaku, ne kdo, zakaj... (85) Skozi clotno trnsko izkušnjo sm srčvala pripovdi o strašljivih mstih ali prikaznih in povsod j bilo mogoč prpoznati določno nihanj md vrjtjm ali nvrjtjm. Vprašanj vrjtja v nadnaravno j ponkod pršlo na ravn šaljiv pripovdi, tako kot v primru iz Svtga, kjr s gospa v strahu prd prikaznimi s pokopališča nasloni na prikazn. P1: Ma tu je kot vic, ne, tu ni nəš domač. P2: Ja, ni nəš. Je rjeku, da je ena gospodična bla pod nuoč na pokopališči in puole je pršu en starejši moški. In je rekla: »Joj, dobro, da ste tle, ki mene je taku strah!« Je rjeku: »Kar primte se, primte se za mene. Sej tud jəz, ku səm bil živ, me je blo strah!« /smh/ (299) 13
Pripovdi, ki niso navdn v tkočm bsdilu, s nahajajo v katalogu na koncu. 27
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Sogovornik v nasldnji pripovdi opiš svojo izkušnjo srčanja z »vdamcm« 14 in izvd bo apotropjskga djanja prd njgovim vnovičnim srčanjm. 15 /… govor o strašnju/ P1: Mene me je primlu pər Pintarjevih, ki səm služu. P2: Te, ta hiša zravən. P1: Za pastirja. Jənu je bil muož že, ta Pintajev, je pəršu od vojakov. Jənu zdej, jəz səm spal gor na puodi, nad stopniščem, na vježi. In pole, ki je uon, ta Jože pršu domu od vojakov, je uon vzjel tisto puoslo in je šou uon gor spət. Meni so dali pa… Veš, ku je bla una s škrli štala krita? P2: So imeli taku kukər je Škratljeva u Divači. Uoni so imeli tako tisto in zraven je bla hiša, ma škuoda, ki so jo podrli. Dənəs bi bla vredna ne vem kašne soude. /… o podr tju in opiš tradicijsko hišo s črnim ognjiščm brz dimnika/ K: In kaj je blu təkrət? /…/ Ku ste rekli, da ste spal na veži… P1: A, za vedaməc, ki smo se menli. In me je mene začjelu martrət, zatu ki… Zdej Juože je pršu od vojakov, je spal na vježi, kəmər səm jəz prej. Jən səm mogu jət v to zidanco. Təm v zidənci so bli kuoši za listje in taku. Jənu, oštja! Ponoči me je primlu, jənu dragi muj, mene me je taku mučlu! Jən kaku səm šou jəz v tiste kuoše od listja, jəz se nisəm muogu rešit. P2: /smh/ Veste kašni so kuoši od listja? P1: Ne. Ja, tej veliki, ne? P2: /…opiš koš/ In v tisti kuoš se je on zakəcu od straha. P1: Sej pravəm. No in pole je ta Juože… Ja, veš, jəz səm začjel oroduət /nrazumljivo/ təm u təmi. Tiste kuoše, se nisəm mogu rešət. In puole səm rəbəštu /ropotal/ in tu… In oštja juokət. Je pršu Juože, ga je zbudilu. Pravi: »Ma kašna oštja rogoviliš te nutr!« Ma səm rjeku: »Ne murəm uən s kuošu.« /smh/ In puoli je te kuoše on zvrnu… P2: Ma je blo listje nutr? P1: Ne, prazni koši. No, in je zvrnu tiste koše, səm zlezu uən. Jən puole pravi: »Ma čaki, da ne bodo hodili ti medamci.« Vedamci, al kaj jəz vem kaj. Je rjeku: »Bomo zabili ane tri nužke u vrata, taku da ne bodo mogli prit nutr.« In pole res ene tri nužke u vrata, taku da səm spal brez skrbi. P2: Da bo se bal prit, no! P1: Ja /smh/. (154) Da j bil strah prd prikaznimi rsničn, pov sogovornik, ki s spominja, da so ponkod zaradi strašnja v hiši klicali duhovnik, da so blagoslavljali hišo, včasih pa naj bi hišo 14
15
28
Kot j pojasnjno v poglavju o prostoru, ima vdamc v folklori vč pojavnih oblik: od bajnga bitja, človka s čarovniškimi sposobnostmi ali duš (Šmitk 2004, 179–194; Kropj 2007a, 663). V tm pri mru pripovdovalc govori o bajnm bitju. Mncjva podaja mnnj skandinavskih folkloristov, da pri pručvanju ljudskih vrovanj razisko valci pogosto sprgldajo pomn pripovdnga žanra kot kritičnga orodja. Najbolj izpovdn žanrski tip j mmorat, ki ga j von Sydow označil kot prvoosbno pripovd o srčanju z nadnaravnim (von Sydow 1948,73) in v katrga bi sodila nasldnja pripovd. Mmorat j lahko tudi tovrstna pripovd v trtji osbi, ko j osba tsno povzana z osbo, ki j izkusila srčanj. Kvidland prdvidva, da obstoj povdk in mmorata o isti izkušnji srčanja z nadnaravnim na istm območju izraža rsnično vrovanj (po Mncj 2008a, 197).
O trnskm dlu in vrjtju zaradi tga kar prodali ali odšli v Amriko. Kot sicr sam pravi, j vprašanj, ali ni bil razlog za migracij bolj konomski. K: Ste čuli kdaj kej od babe, al da bi bla kəšna ledina, kraj imenovan Baba? P: Nje, edina zadjəva, kə se je kot mulc spounem, je blu tistu təku imenovanu strašenje. Če so ljudjə bli spodej, jə strašlu na podstrešju, če so šli guor , jə u kljəti. Različno prenašənje, različni zvoki, ropotanje, prenašənje določenga orodja in oprema , to so mi pripovedovali neštetokrət. Konkretno u Kuomnu nə vem, zdej samo en prijmər, ampak u Svjətm je blu tu aktualnu, nje. K: Kaj pa? Ki je strəšlu? P: Ja nəj bi bla tu posljədica duhov, ki pač nepomjərjeni tavajo okoli nəs , tu so use razlagəli. Kər temu je sledila molitev, žegnənje u tem prostuoru, duhovnike so klicəli, da so prostor požjəgnəli in tole. Celo tako hudo naj bi blo, da so se ljudjə izselili ali prodali imetje, hišo. Nekatjəri naj bi celo u Ameriko šli samo zarad tega , dobro upra šanje al je biu ekonomski razlog al je blu tolje, nje. K: Ma se prou spouneste, kəšne hiše al kəšnga prostora kəmər je tu blu? P: U Svjətm se spoumnem prou ene hiše, ki dənəs ni tistih več gospodarju, ma ne zarad təga niso pomrli. Po domače so rjəkli /… im/ , so rjəkli u Svjətəm. To je blo prodano. Ampak je to blo ena od tašnih hiš, ki naj bi strašilo. Še moj nono je pravu, da so ga klicəli, nej pride tja, on, ki se nikuogar ni bau, samo kə je on pršu, ni nəč ropotalo, ni nikjər nəč prenašalo. (313) Pri isti sogovornici j bilo mogoč prpoznati prhajanj iz »zdravga razuma«, ko j sogovornica zatrjvala, da nadnaravnga ni, v vrjtj v nadnaravno. To s j pokazalo pri navdbi njn izkušnj srčanja z umrlo sorodnico, ki naj bi jo prišla pozdravit. Gospa j najprj izrcno poudarila svoj prpričanj, da nadnaravno n obstaja, slab j lahko l človk. K: /…/ Da so kej pravli ljudje, da je kəšən zmaj al lintvər al molavar al kej tašnega. A je kej strašilu? A so vas kej strašili? P: Ne! Ne! Straha ga nej! K: A, ja, ne? P: Ne! Strah je votu, na sred ga ni nəč! Veste, tu pi jəz vem! /…pripovduj o sosdu, ki j ponoči strašil z rjuho gosp/ Sam straha ga ni veste. Veste kaj je strah? Slab člouk ! (179) In potm pov osbno izkušnjo, ko naj bi s pokojno bratovo dkl s trkanjm na okno prišlo poslovit od nj in mam. V isti sapi prizna vro v nkaj nadnaravnga, kar imnuj »narava«. P: Ampak vjerjem, da je neki, neki je nad nami , veste. Vəm bom, Katja, tu povedla. Ku so mojega ata ubili 43.leta. V naši hiši smo imeli ognjišče, veste ku je blu tistu ognjišče, ki se je netlu təm uogenj. Je blu z mrakəm /mrakom/ , taku, maja mesca, 17. Je taku ustrlilu u naši hiši! Nej smo vedli ki. Sam puočlu. Jenu, ki je žena od, tu bi bla še punca, mojga brata umrla, tu, Katja, glih ku bi blu dənəs, sem bla stara menda, nej sem šla na pogreb, dve sestre so šle. Ku da bi blu dənəs! Jəz vəm bom pokazala. In tu je živa resnica! Narava je in narava tepe. Če druzga ni. Zdej, mi smo imeli tistu ognjišče, 29
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa punca od mojga brata, ki je umrla , in zdej na tismu ognjišču zvečer, zagrnjenu vse, ne, in je taku, kuku vəm bi rekla, taku je nardilu trikrat! /3-krat potrka s palico po okn skm stklu/ Trikrət, ne. Zdej jəz səm bla še otrok, səm rekla moji mami: »Mama, ma kej je təm vəni, bejž pogledat, da je kəšna mačka, ki rəgla po okni.« In moja mama, 899. leta rojena, je pa rekla: »Nje, nje, uotrok muj, ni nobenga, Milena je pršla vzet slovu.« K: A, ja. P: Ja! In narava je! Narava pi je! (180) V pripovdi osb, kjr j hkrati z osbno izkušnjo o srčanju z nadnaravnim (z dušo pokojnika) poudarjno, da nadnaravnga ni, ni problm l vrjtj ali nvrjtj, tmvč tudi ž omnjno vprašanj, kaj žli sogovornik prdstaviti raziskovalcu, ki izhaja iz dru gačnga, znanstvnga okolja.
O PLURALNOSTI VERJETIJ Problm vrjtja v nadnaravno j mogoč primrjati z razpravo Paula Vyna o tm, ali so Grki vrjli v svoj mit (1998), na podlagi čsar avtor raziskuj pluralnost načinov vro vanja, ki zadva tudi sodobno družbo (Vyn 1998, 7–9, 177). Čprav nasldnji kskurz obravnava različn folklorn žanr (povdka, mit), j glavni namn širša razprava o pro blmu vrjtja. Kr sta folkloristični in Vynov pristop, ki j blizu šoli francosk zgodo vinsk antropologij,16 po svojih pristopih nzdružljiva, naj v uvodu na kratko pojasnim nkaj tmljnih ločnic v pojmovanju mita. 17 Včina folkloristov priznava dnicijo folklornih žanrov, tj. mita, povdk in pravljic, afrikanista William Bascoma (Dunds 1984, 5). Ta j trmin mit dniral kot pripovd, ki j v skupnosti, kjr s pripovduj, dojta kot rsnično poročilo o dogodkih iz daljn pr tklosti. Po njgovi dniciji miti vljajo za utlšnj dogm, so navadno svti in pogosto povzani s tologijo in ritualom. Glavn osb običajno niso človška bitja, čprav imajo pogosto človšk lastnosti. Pripovdujjo o nastanku svta, živih bitij, fnomnov narav itn. V mit in povdko naj bi včina pripadnikov določn skupnosti vrjla, v nasprotnm primru bi pripovd pršla v žanr pravljic 18 (Bascom 1984, 13). Drugačno, pistmološko bolj »hiprkritično« stališč do pojmovanja (antičnga) mita zagovarjajo Paul Vyn (Močnik 1998, 179) in drugi avtorji, ki antiko raziskujjo z antro pološkim pristopom. Jan-Pirr Vrnant opaža, da s mit po ni strani zapira v razvojno stopnjo, po drugi strani pa j razumljn l kot na od plati rligioznga izkustva, bsdna povrhnjica, združna z njgovimi obrdnimi in likovnimi razsžnostmi (Vrnant 2000, 1–14). Marcl Dtinn zagovarja stališč, da o mitologiji ni mogoč razmišljati brz skli cvanja na grško misl, saj znanost o mitih izhaja iz grškga modla. Vliki grški lozo so vzpostavili primrjavo z mitičnim mišljnjm kot antipodom racionalnosti, iz čsar j O šoli francosk zgodovinsk antropologij glj opombo v uvodu o koncptu pojavov longue durée . 17 V tj disrtaciji sicr ni ohranjnga nikakršnga mitičnga tksta. 18 Nkatri folkloristi s sicr zavzmajo za bolj flksibilno dfinicijo komplksnga koncpta mita, ki razlikuj md štirimi ravnmi, obliko, vsbino, funkcijo in kontkstom (Honko 1984, 41–52; Kirk 1984, 53–61; Sgal 2004, 4–6; Dunds 1984, 1–5). 16
30
O trnskm dlu in vrjtju izšla potrba po znanju o mitih – Grk postan intrprt lastn mitologij. 19 To, kar dans splošno pojmujmo kot mit, odraža naivno zvstobo »kulturnmu modlu iz 18. stol tja, ko so vs idj o poganskih bogovih md Ovidijm in Apolodorom spravili v polj ʻbajkʼ, njnmu učnmu in znanstvnmu poznavanju pa so takrat rkli ʻmitologijaʼ« (Dtinn 2008, 208). Po njgovm mnnju naj n bi obstajalo nič takga, kar bi opravič valo prpoznavanj nk litrarn zvrsti ali posbnga tipa pripovdi v mitu 20 (Detienne 2000, 1–12; 142–161). Bsda mythos ni imla nikoli pomna, kot s ji ga pripisuj dans. Šl v 5. stoltju pr. n. št s njn pomn kot bsda, pripovd razlikuj od bsd logos, ko začn označvati nasprotj vsga, kar j dokazano, vrjtno, prvrjno in primrno. Od Platona naprj, ki mitologijo, imnovano pheme, govorica, vprž v službo politik, 21 ni mogoč govoriti o pripovdnm žanru s sakralnim pomnom, ki govori o nadnaravnih silah in davno prtklih dogodkih. Skupna točka tovrstnim pripovdim j l nrsnič nost ali vsaj nzansljivost22 (Vrnant 2000, 16–21; Dtinn 2000, 102–127; Vyn 1998, 69–85, 254). Mitov antični Grki niso sprjmali brzpogojno, tako kot vrnik, ampak tudi n s tako zadržanostjo kot mi dans. Po splošnm prpričanju so bitja iz mita nkoč obstajala, vndar to vrovanj ni prinašalo rsničn gotovosti. To, o čmr mitologija govori, s n kaž kot lažno, pa vndar ni dokončno priznano kot rsnično (Vrnant 2000, 26–27). Paul Vyn pojasnjuj dvojnost vrovanja antičnih Grkov s koncptom različnih rsnično stnih programov. V uvodu pojasni, da j bolj smotrno kot o vrovanjih govoriti o rsnicah, saj t n vljajo za ralistično, tmvč za zgodovinsko izkušnjo, ki j nakovrdna izmi šljiji. Tako rcimo, so za našo kulturo dla iz prtklosti sanjarij, mdtm ko mnimo, da j rsnično »zadnj stanj v znanosti«. Vsaka doba s ima namrč za srdišč kultur (Vyn 1998, 7–8, 171). Antična grška družba prdstavlja tudi po Claud Lévi-Straussu mjnik v misli, ko mitično mišljnj prsž samga sb in s mitologija umakn v korist filozofiji, ki pripravi prizorišč znanosti (Lévi -Strauss 1982, 367; glj Vrnant 1990; 2001, 143). 20 Jan-Pirr Vrnant navaja podatk, da afrikanisti niso odkrili nikakršn pripovdi, ki bi razlikovala md mitom in drugimi pripovdmi. Odkrili naj n bi niti »svtih bsdil« nasproti pravljicam, ki s jim n vrjam (Vrnant 2000, 14). Diamtralno nasprotno j stališč afrikanista Williama Bascoma, ki j ravno na afriških primrih postavil klasifikacijo mita in drugih folklornih žanrov (glj Bascom 1984, 11–29). 21 Pheme, v pomnu govoric, j zaobjmala vs spominsk tradicij, označn s ponavljanjm: povdk o bogovih, hrojih, gnalogij, prgovor, rk, pravljic itn., in j služila kot srdstvo za vzgojo drža vljanov (rcimo pri nadzorovanju nprijtnih strasti) ali kot dopolnilo zakonu, brz katrga s zakon n bi »prijl« (Dtinn 2000, 105–126). 22 Kar dans imnujmo »grška mitologija«, j nastalo kot popis pripovdi grških zgodovinarjv in lo gografov, ki so pripovdi hkrati skušali intrprtirati na osnovi kritrija zgodovin. Prvladovalo j mnnj, da mitičn pripovdi obravnavajo prvč oddaljna in njasna obdobja, zaradi čsar jih zgo dovinarji n morjo pručvati, saj zaradi odmaknjnosti od sdanjosti zanj n vljajo ista pravila kot v običajnm življnju. V času rimsk nadvlad Grčiji so prdstavljal lgndarn pripovdi o njnih začtkih skupno védnj, skupinski spomin, ki združuj različn ljudi iz nkdanjih mstnih držav v prpričanju, da si dlijo isto kulturno idntitto. V hlnizmu j mitologija postala učna, oddaljila s j od vsakdanjih ustnih izročil ljudstva, začli so jo učiti v šolah – postala j podobna pojmovanju iz 19. stoltja (Dtinn 2000, 102–127; Vrnant 2000, 16–26; Vyn 1998, 69–85, 254). 19
31
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Grki so imli do svojga mitičnga časa dvojni odnos. Po ni strani so vanj hotli vrjti, po drugi strani pa so ohranjali trzn ržim, ki vzdržuj nnhno naptost, znanstvno hipotzo. Njihov odnos do mitov spominja na mrovinšk spis o življnju mučnikov in krajvnih svtnikov – zanj so mnili, da so rsnični v pomnu, da o njih niso dvomili, vndar pa hkrati vanj niso vrjli, kot vrjammo stvarnostim okoli sb. Grki so mit zvdli na ravn zgodovin, vndar so to postavili v čas prd trojansko vojno, ko s začn zgodovinska prtklost. Mitičn pripovdi so bil dobrodošl na področju rtorik za po trjvanj plmnitih izvorov. Poslušalci so jih sprjmali v slogu non è vero, ma è bene trovato. Šlo j za konstantno zamnjavo (rtoričn) rsnic oziroma iluzij o rsnici in intrsa (Vyn 1998, 31–46, 67–80, 101–131, 171). Obstajala j pluralnost načinov vrovanja ali pluralnost mril rsnic. Analogičnost r sničnosti Paul Vyn ponazori tudi z današnjga stališča. einstin j za nas rsničn v do ločnm rsničnostnm programu, to j v programu dduktivn in kvantitativn zik. Č vrjammo v Iliado, j ta v svojm mitičnm rsničnostnm programu prav tako rsnična. enako j z Alico v čudžni džli, zaradi katr kljub našmu zavdanju, da gr za kcijo, md branjm jočmo, saj j njn svt rsničn v svojm pravljičnm programu. Md nim in drugim prhajamo v različn sfr rsničnosti, čprav ostajamo vs čas v rsnici ali v njeni analogiji. 23 Različn rsnic so vs rsničn, vndar s n mislijo na isti ravni. Strah prd prikaznimi n dojmamo v istm duhu kot strah prd psom ali rvolvrjm, ampak gr bolj za strah prd vdorom nkga drugga svta, s katrim s z današnjimi znanstv nimi orodji n mormo spopasti (Vyn 1998, 39–40, 127). Čprav bi kskurz o vprašanju vrjtja lahko zaključili z obstojm pluralnosti rsnic, naj navdm samo avtorjv odgovor na zastavljno vprašanj: Da, Grki so vrjli v svoj mit, prav tako kot mi dans vrjammo svojim konstitutivnim rsnicam. Rsnica j namrč l im, ki ga dajmo svojim izbiram, za katr mislimo, da so prav (Vyn 176–77). 24 Č s vrnm na zgoraj navdn pripovdi o odnosu sogovornikov do nadnaravnga, n morm zaključiti drugač kot s spoznanjm Paula Vyna o obstoju pluralnosti in analogič nosti različnih rsnic. Kot j rkl pripovdovalc v zvzi z obiskom pokopališč ponoči, »ker nikol ne veš, kaj se bo zgodilo« (Pripovd 85). Zato človk ponoči v Lokvi prd drvsom, kjr straši, raj pospši korak, zato mislimo, da j duša umrlga potrkala na okno, in ponoči n hodimo na pokopališča, pa čprav s drugač obstoju nadnaravnga vsi posmhujmo. Pokazano j bilo, da ž vs od antik do dans obstaja sočasno vč rsnic o isti stvarnosti: md sboj s bijta dv koncpciji, racionalna in »iracionalna«. In v na sprotju z naivnim pričakovanjm o njuni nzdružljivosti, ob lahko soobstajata. Zastavlja s tako vprašanj, ali naj v ustnm izročilu o nadnaravnm rs prpoznamo samo ostank, dgradacijo vrovanj, ki naj bi bila splošno sprjta v prtklosti, pržitkov mitičnih obnašanj po eliadjvi toriji (glj eliad 1987; Bouvir 2003, 111), ali naj v ustnm izročilu o nadnaravnm vidimo l nga izmd mnogih vidikov doživljanja ral 23
Pluralnost načinov vrjtij ali rsnic s lahko nanaša tudi na n sam prdmt; otroci vdo, da jim darila prinaša božičk, hkrati pa vdo, da jim jih podarjajo starši (Vyn 1998, 33). 24 Kot nkatri antropologi pravijo, tudi konstruirana rsničnost j rsničnost. J ravno tako fktivna in s prav tako matrializira v praksah ljudi (Muršič 1999, 21).
32
O trnskm dlu in vrjtju nosti. Rsda j dans, v visoko informacijski družbi, kjr s znanj razširja prk javnih občil in šol, lahko vrjtj v nadnaravno nkoliko manjš kot nkoč, vndar j vprašanj, ali j ta sprmmba zars tako bistvna. Vprašanj obstoja nadnaravnga j tako nkoč kot dans š vdno na bistvnih dilm človka, saj niti njgovga obstoja niti nobstoja š dans ni mogoč dokazati z znanstvnimi srdstvi (Vyn 1998, 39–40, 127). Kako živo j vprašanj obstoja življnja po smrti, pov nasldnja pripovd, v katri s nvrni ddk in vrna babica dogovorita, da kdor prvi umr, drugmu sporoči, ali obstaja drugi svt. Tudi ko ddk v sanjah sliši glas babic, ni nič bolj vrn kot prj. Človk namrč prav dobro shaja z dopuščanjm pluralnga doživljanja ralnosti in vrjtij. P: /…/ Kəku je pravu nəš nono. Ta pərvu je nona umrla, ne, in uon ni bu vjərən. Nona jə hodila h maši, uon ne. In puole, kə sta bla še živa, də sta se zmenla, də tisti, ki bo tə prvi uməru, də bo pəršu nəzaj povedət unmi tə žiumi, də če rəs obstaja drugi svjət. /smh/ In puol je pravu, kəku jə blu tu. Jə rjəku, ponuoči sən spau in me jə matru / mučil/ vjədəmac in poli, ku sən se napou zbədu /zbudil/, sən ču glas uod none, ki jə rjekla, zdej boš vjərvu. /smh/ Zdej, al je sanju al kej. K: Tu je znal povedat, al kaj. In puol je vjərvu al ne? P: Ma, nəč več ku prej. /…/ (413)
33
Čas, prtklost kot odraz krajin
čas, preteklost kot odraz krajine »Bolj kakor pittno djanj j kos plošč ali kamna, ki ju po stavimo na gomilo, poskus, da s zavarujmo prd človško pozabljivostjo, prd rvnostjo njgov domišljij /…/«. (B. Pahor 2008. Nekropola. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 113.) Prd vpogldom v prcpcijo daljn prtklosti vaških skupnosti j trba razjasniti dva pojma, s katrima s ljudj obračamo k prtklosti, in sicr »zgodovino« in »spomin«. An tropologi so dolgo časa prvajali rprzntacij prtklosti »primitivnih skupnosti«, torj skupnosti »brz zgodovin«, kot manifstacij »mitičnga mišljnja«. Spomin th skupnosti j bil tako zrduciran na mitičn prdstav, n-zgodovino, ki j bila v nasprotju z zgodovi no, razumljno kot »znanstvni« spomin na prtkl dogodk razvitih, racionalnih družb, gospodaric linarnga koncpta časa. Vndar ima spomin, pa čprav tam razumljn kot mit in tu kot zgodovina, v procsu oblikovanja idntitt vdno isti pomn in funkcijo: podati rprzntacijo, ki j zapolnjna s smislom o lastni sdanjosti (Fabitti, Matra 1999, 13). Na osnovi spomina ljudj vzpostavijo vz md prtklostjo in prihodnostjo, kar j dn ključnih lmntov idntitt (Fabitti, Matra 1999, 17). »Znati, kaj smo bili, potrjuj to, da smo« (Lownthal 1995, 197). Samokontinuitta (angl. self-continuity) j povsm odvi sna od spomina. Skupin zato mobilizirajo kolktivn spomin, 25 da bi vzdržval trajn družbn idntitt. Primarna funkcija spomina namrč ni ohraniti prtklost, tmvč jo prilagoditi, da bi obogatili in manipulirali našo sdanjost (Lownthal 1995, 197–198, 210). Mauric Halbwachs jasno razlikuj md kolktivnim spominom in zgodovino, zaradi č sar označi izraz »zgodovinski spomin« kot napačn. V sbi združuj namrč dva trmina, 25
Koncpti, kot so kolktivni, nacionalni, družinski in drugi spomini, prdvidvajo, da si posamzniki v določni skupnosti dlijo spomin na skupno prtklost. Trmin kolktivnga spomina j v sociologiji vzpostavil Mauric Halbwachs. Po njgovm mnnju s človk spominja svoj prtklosti ali prt klosti skupin v družbnih okvirih (fr. cadres sociaux), v katrih živi, tudi s pomočjo drugih članov skupnosti, ki ji pripada. S kolktivnim spominom si vsaka skupina skupina pomaga ustvarjati socialno podobo svta, v katrm živi, zato ga j mogoč imnovati tudi socialni spomin (Halbwachs 2001, 55–57; Candau 2005, 65–66, 73; Brumn 2000, 26–29).
35
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa ki sta si v osnovi nasprotujoča. Zgodovina s namrč začn šl tam, kjr s izročilo končuj, v trnutku, ko s kolktivni spomin razkroji ali izbriš. V nasprotju s kolktiv nim spominom, ki od prtklosti zadrži l tisto, kar j š zmožno živti v skupnosti, ki ga vzdržuj, s zgodovina postavlja zunaj skupin in nad nj. Mdtm ko j kolktivnih spominov vč, nako kot družbnih časov, j zgodovina notna. Mdtm ko j zgodovina slika sprmmb, kolktivni spomin dokazuj, da j skupina vdno ista, zato so sprmm b l navidzn (Halbwachs 2001, 85–95). Nasproti ralizmu družbnga djstva, ki ga označuj notranjost, domačnost, Mauric Halbwachs postavlja zgodovinsko djstvo, ki ga označuj nnaravnost, izumtničnost in zunanjost (Jaisson 1999, 169–170). Pirr Nora prpoznava »pravi«, nposrdn spomin v gstah, navadah, vščinah, ki jih prnašajo n izgovorljiv tradicij, utlšno znanj, nizučni rksi in ukorninjni spomini. Skoraj diamtralno nasprotn pravmu spominu j »posrdn« spomin, ki j namrn, doživt kot obvznost, nspontan, psihološki, individualn in subjktivn, vndar nikoli socialn, kolktivn in vsobsgajoč. Gr za spomin, ki j bil sprmnjn v svojm prhodu skozi zgodovino (Nora 1989, 13).
percepcija časa in spomina skozi krajino Kot bom pokazala v nadaljvanju, j vsm različnim izročilom o daljni prtklosti skupn pogld skozi krajino. Vaščani v domači krajini »opazujjo« svojo prtklost. N vznmirja jih, da n vdo postaviti pommbnih dogodkov, situacij in ljudi v natančn kronološki okvir, saj j časovna globina njihovih »kornin« nadomščna z opazovanjm in locira njm, v obliki struktur, ki prdstavljajo rsničn »kornin« skupnosti (Forbs 2007, 285). Tok Thompson opaža, da s v krajini vtisnjujjo prkrivajoč s časovnosti, ki ustvarja jo mnogokronično krajino, za kar prdlaga koncpt »vtisnjnga časa« (angl. embedded time) (Thompson – v tisku). Krajina j po spoznanjih François Zonabnd osnova kolktivnmu spominu vaščanov o nastanku vasi. Ugotavlja, da s ljudj n spominjajo ničsar iz časov md začtkom vasi in ndavno prtklostjo. Ljudj si zamišljajo čas »kot zunaj Zgodovin, zunaj kronološkga časa, vpisuj pa s v prostor. /…/. Spomin j svž zato, kr j zapisan v tlh« (Zonabnd 1993, 16). Pomn prostora v konstrukciji kolktivnga spomina j prvi opazil tnolog Mauric Hal bwachs. Ugotovil j, da s kolktivn idntitt strukturirajo okoli časovno-prostorskih rfrnc, ki utrjujjo spomin skupn prtklosti (Halbwachs 1971; Fabitti, Matra 1999, 35; Jonkr 1995, 17). Da s lahko določna rsnica ksira v spomin skupin, s mora prdstaviti v konkrtni obliki nkga dogodka, osb ali kraja (Halbwachs 1971, 124). Pri mr j krščanski kolktivni spomin, ki s j vpisal v kraj Svt zmlj, zato da bi priskr bl iluzijo trajnosti.26 Pojmovanj prostora pri Halbwachsu n obsga l zičnga, mat 26
36
Krščanski kolktivni spomin ni nastal iz dirktnih pričvanj, tmvč v skupnosti, oddaljni od Svt zmlj, ki si j v odsotnosti doživljanja sprmmb v prostoru o njm ustvarila lastno simbolno rprzn tacijo. Stabilnost, ki omogoča trajanj vrovanj, ni v matriji sami, ki j sprmnljiva, tmvč v podobi, zamnjani s samo sabo. Od Palstin oddaljni Kristjani si lahko prikličjo v spomin Jruzalm kljub
Čas, prtklost kot odraz krajin rialnga prostora, ampak prav tako prostor, ki bi ga lahko kvalicirali kot prostor razmrij in simbolov. Skupin tako rišjo svoj oblik na tla, v katrih tudi zapirajo in najdvajo svoj kolktivn spomin (Halbwachs 1971, 130; 2001, 143–177; Jaisson 1999, 174–176; Raphaël, Hrbrich-Marx 2004, 91–96; Koubi 2004, 125–126). Spomin skupnosti o sami sbi s osrdotoča na spcičnost skupin v kontrastu do drugih in na kontinuitto v času. Na področju trajanja s skupnost dojma, č n kot »včna« pa vsaj kot nsprmnljiva v svojm bistvu (Halbwachs 1971; Fabitti, Matra 1999, 35). Zato ni kolektivnega spomina, ki se ne bi dogajal v prostorskem okviru (Halbwachs 2001, 157), /…/ saj nam daje /…/ zgolj podoba prostora zaradi svoje stabilnosti iluzijo, da se skozi čas sploh nismo spremenili in da najdemo preteklost v sedanjosti (Halbwachs 2001, 176). V matrialni urditvi življnjskga okolja s j utlsil namn nkdanjih ljudi, zaradi č sar bi vsakršn prmik ali izbris v prvzti konguraciji prostora pomnil izgubo opor za tradicijo, ki priporoča skupino, s pravi, izgubo dinga razloga za obstoj (Halbwachs 2001, 150–151). Halbwachsovo idjo, da j rligiozni kolktivni spomin, ki s umšča v »stabilnost ma trialnih stvari« prk simbolov, mogoč izbrisati l s zičnim uničnjm kraja izvajanja kulta (Halbwachs 2001, 172–173), nazorno pokaž primr ljudstva Bororo iz Brazilij. Claud Lévi-Strauss j opazil, da j bila njihova clotna tradicija »uprostorjna« v struk turi krožn vasi. Zapltn princip dlitv vasi na dv polovici s srdiščno moško hišo in razvrstitvijo klanov j urjal clo vrsto socialnih vidikov in kultnih praks, od porok in pogrbov do pravil družnja, ddovanja itn. Misijonarji so sprvidli pomn struktur za ohranjanj tradicij in spoznali, da j najbolj prpričljivo orodj pokristjanjvanja razbitj prostorsk struktur: da pripadniki ljudstva Bororo zapustijo svoj vasi in s prslijo v vasi z vzpordnimi hišami (Lévi-Strauss 2004b, 207–214). Zmedeni v odnosu do strani neba, oropani načrta, na katerem so osnovani vsi njihovi pojmi, domorodci hitro izgubijo občutek za tradicije, kot da bi bili njihovi družbeni in religiozni sistemi /…/ preveč zapleteni, da bi lahko shajali brez sheme, ki jo tloris vasi dela jasno in katere zionomijo so trajno oživljali preko svojih vsakdanjih dejanj(Lévi-Strauss 2004b, 207–208). Paul Ricour opaža, da j povzava md spominom in prostorom vidna tudi v jziku, kar pa žal ni mogoč prpoznati v slovnščini (nkaj, kar s j zgodilo, s ubsdi kot nkaj, tmu, da njihova podoba n ustrza ralnosti. Podobi s namrč ni trba prilagajati ralnosti, tmvč vrovanjm. Za prdmt kolktivnga spomina j tako značilna dvojnost, po ni strani s naslanja na matrialno danost, osbni lik, kraj, spomnik, po drugi strani pa na simbol, duhovni pomn, ki s v duhu skupin zasidra in naloži na to ralnost. Od časa Konstantina do križarjv pozna zgodovina vrsto proc sov, v katrih s j na novo umstilo krščanski spomin v Svto džlo, kljub tmu, da so bili prd tm ž zabrisani (rcimo v času zasdb muslimanov). Krščanski spomin j prilagajal vsakmu obdobju svoj spomin na podrobnosti Kristusovga življnja in na kraj, na katr so prilpili sodobn potrb krščan stva. Krščanski spomini so s umstili v starjš židovsk lokaliziran spomin, s čimr j bil v začtkih krščanstva omogočn obstoj krščansk tradicij. Sčasoma pa j ravno z umstitvijo v starjšo tradicijo krščanski kolktivni spomin pridobival na avtoritti, prstižu. Prroki sv. Abraham, sv. Jakob in Mojzs so tako dobili krščansko svtost, od judovskga pa so ohranili l toliko, kolikor daj vrjti, da j krščan stvo pognalo kornin iz starjš, hbrjsk tradicij (Halbwachs 1971, 117–164).
37
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa kar »j imlo kraj« – fr. il a eu lieu, it. a avuto luogo, angl. the event took place) (po Candau 2005, 153). Spomin j v rsnici »topoln« (fr. topophile). Usidran j v krajinah, poth, javnih prostorih, ob mjah – kraj s uporablja kot znamnj za spominjanj (Can dau 2005, 153). »Občutnja« krajv ljudj uporabljajo kot klin, na katr obšajo svoj spomin, ustvarjajo pomn in osnujjo ritualna in rligiozna prizorišča akcij (Stward, Strathrn 2003, 3). Johanns Fabian na primru antičnih thnik spominjanja v rtoriki opozarja, »da ʻkrajiʼ niso bili l v ʻpomočʼ spominjanju /…/, tmvč so bili uporabljni tudi za ʻdniranjʼ narav spomina in prko njga narav vsakršnga tipa znanja, ki j posrdovano z namnom pr pričvanja, pridobitv poslušalstva« (Fabian 1983, 110). V antični rtoriki j spominjanj namrč slonlo na mtodi združvanja različnih dlov govora s prdmti iz različnih krajv. Govorc s j tako v svoji domišljiji sprhajal po prostoru, po »krajih« spomina, od kodr izhaja tudi grška bsda topoi. Umtnost spominjanja ni prdpisovala l vizualizacij, tmvč na osnovi gibanja md »kraji« spomina tudi »uprostorjnj zavsti«. To pomni, da j časovni tok pripovdi govorc prvajal v prostorsko topograjo točk in argumntov, v čmr j mogoč prpoznati prostorjnj Časa. Umtnost spominjanja ni obsgala l »krajv« kot topograj, tmvč tudi arhitkturo spomina, pri čmr j govorčv topoi lahko prdstavljala hiša. Prostor in spomin sta tako postala topoi diskurza (Fabian 1983, 109). O odnosu md prostorom in idntittami, vpisovanjm v prostor, utlšanjm itn. j bilo v sodobnm času narjnih vliko študij (glj Stha Low, Lawrnc-Zúñiga 2003; Gupta, Frguson 1992). Odnos kulturn idntitt s prostorom prsga koncpt »lpljnja« po mna na prostor, saj vključuj prpoznavanj in kulturno prdlavo prcpiranih lastnosti okolja v vzajmno utmljujočih načinih (angl. consistuing ways) prk pripovdi in pra ks (Gupta, Frguson 1997, 11–12), o čmr bom sprgovorila v nadaljvanju.
KRAJ KOT PERCEPCIJA edward S. Casy s lozofskga stališča opaža, da dluj kraj kot zbiratlj ntlsnih nti tt, kot so misli in spomini, saj jih ob vrnitvi v znan kraj sprosti – misli in spomini hkrati pripadajo kraju sammu in tlsu oziroma razumu vračajočga s posamznika. Filozof nasprotuj modrni zahodnjaški lozoji, da s v »prostor« (angl. space), kot nvtraln, prazn, vnaprj-dan (pr-givn) mdij, tabula rasa, vpisujjo posbnosti kultur in zgo dovin, ki ga na tak način sprminjajo v kraj (angl. place) (Casy 1996, 18–46). Podobna j trditv antropologa Tima Ingolda, da krajin n mormo razumti kot prizorišč, v kat rga bi s vpisovala zgodovina, ali kot kraj »zamrznjn zgodovin« (Ingold 2000, 150). Po tm stališču naj bi bili absolutni katgoriji časa in prostora prdhodni kraju. Znanj o kraju ni prdhodno prcpciji, kot j prdpostavljal Kant, tmvč j samo sstavina pr cpcij. N obstaja znanj ali občutnj kraja brz izkušnj »biti v njm«. Nikoli nismo brz prcpcij, torj tudi nikoli brz »uprostorjnih« (angl. emplaced, tžav s prvodom, dobesedno »ukrajnih«) izkušnj. Tako kot prostor ni prdhodn kraju, tako tudi, v kon tkstu Bourdiujvaga habitusa, tlo ni prdhodno kulturi (Casy 1996, 18–46). Prostor nima nobnga pomna, č j ločn od praks, habitusa, ki s utmljuj skozi aktrjva gibanja skozi prostor. Kr družbna praksa aktivira prostorsk pomn, ti niso ksira 38
Čas, prtklost kot odraz krajin ni v prostoru, ampak jih prikličjo aktrji s svojim gibanjm skozi prostor (Stha Low, Lawrnc-Zúñiga 2003, 9–10). Gérard Lnclud dnira krajino kot koncpt, ki vsbuj dv ravni ralnosti, matrialno, notranjo in mntalno, ustvarjalno. Krajino tvori matrialna danost, ki pa jo hkrati tvori prcpcija, ki izhaja iz določnga gldišča in koncptualnih shm (Lnclud 1995, 4–7). 27 Tim Ingold argumntira, da so načini dlovanja v okolju iznačni z načini njgovga prcpiranja, s čimr odločno zavrača razlikovanj md naturalistično in kulturalistič no prspktivo. Konvncionalna antropološka intrprtacija s nagiba v dihotomijo md praktično-thnično intrakcijo z okoljm in mitično-rligijsko ali kozmološko konstrukci jo okolja, md kološko in kulturno konstrukcijo okolja. Vndar lovci-nabiralci n posku šajo zično rkonstruirati okolja, da bi ga prilagodili svojim kozmološkim prcpcijam, tmvč koncipirajo okolj, ž tako kot j. Svt postan njihov dom z bivanjm v njm, z utlšanjm njgovih pojavov v vsakdanj aktivnosti. Gr za dojmanj, ki j v nasprotju z zahodnjaškim dojmanjm narav kot matrialnga substrata, ki mora biti »humanizirano«. Tako za lovc-nabiralc kot za nas j v rsnici življnj dano z »vključnostjo« človka v okolje (angl. engagement ) in n s pristopanjm k svtu s pozicij zunaj njga. Lovci-nabiral ci s svojih prdnikov spominjajo md tm, ko sldijo njihovim potm, torj s spominjanj odvija prko gibanja in prcpcij krajin (Ingold 2000, 9–11,42, 55–58, 101, 147–150; Fabitti, Matra 1999, 36; glj Kahn 1996; Fld 1996; Morphy 1995). Do podobnih spo znanj prihaja Kith H. Basso pri pručvanju odnosa ljudstva zahodnih Apache do krajine in jzika, saj s o svojih mitičnih prdnikih in moralnih principih učijo na osnovi njihovih simbolnih utlšanj v krajini. To obliko kulturn djavnosti imnuj »občutnj kraja« (angl. sensing of place), s čimr so mišljni vsakdanji načini angažiranja posamznika z njgovimi okolji in spoznavanja pomna v njih. Tako j ž Albrt Camus oprdlil »občutnj kraja« n l kot nkaj, kar ljudj vdo in čutijo, tmvč kot nkaj, kar »dlajo«. »Občutnj kraja« lahko združuj v sbi močno rligiozno moč, kar odraža ž sama kornina bsd religare, »močno povzati ali pričvrstiti« (angl. to bind or fasten fast ) (Basso 2002, 143–145).
SPOMENIK. KO SE VEZ S SPOMINOM PRELOMI Potrbo po pričvrstitvi ali vtisnjnju kolktivnga spomina v matrialno obliko sm za blžila tudi na Krasu. Primr iz Rodika odsva vso dinamiko kolktivnga spomina tr kako s ta poustvarja, prirja in ohranja. 27
Podobno j mnnj erica Hirscha, po katrm n obstaja »absolutna« krajina, ampak s ta tvori v kul turnm procsu, v katrm skušajo ljudj v vidnm ralizirati to, kar j (š)l potncialnost v ozadju. Prvi kolonizatorji v Avstraliji, rcimo, niso gldali na nova gografska odkritja kot na »zmljo, ki čaka, da s jo odkrij«, tmvč so v njj vidli džlo iz lastnih vropskih izkušnj, kar j vidno tudi v toponimih. Podoba krajin »novga svta« kolonizatorjv j bila različna od krajin staroslcv amazonskih Piro, v katri so sldnji prpoznavali vzi s sorodstvom. Krajina j tako posldica odnosa md izkušnjo vsakdanjga, običajnga življnja (kar Hirsch imnuj »osprdj «) in idalno, imaginar no ksistnco (kar imnuj »ozadj«). Tovrstna dialktika ustrza odnosu md krajm in prostorom, notranjostjo in zunanjostjo, podobo in rprzntacijo, ki so odvisni od kulturnga in zgodovinskga kontksta (Hirsch 1995, 2–9, 22–23).
39
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa V srdišču Rodika so vaščani za »opasilo«, vaško žégnanj, lta 2008 slovsno odprli spomnik, kopijo rimskga pigrafskga napisa, katrga original hranijo v Museo Civico di Storia ed Arte v Trstu. Povabilo na slavnostno odprtj m j sprva prsntilo, vndar hkrati skorajda razočaralo. Pstil so m misli o moji lastni krivdi in krivdi drugih arho logov pri vplivanju na prcpcijo vaščanov o lastni zgodovini. Hipotz o zgodovini vasi so postal ustoličn v kamnu za vslj kot »svta rsnica«. Dogodk m j po dolgm prmlvanju končno »strznil«. Pokazal mi j tradicijo in z njo povzan kolktivni spomin v njuni pravi luči, v vsj njuni krativnosti. Zakaj so vaščani dans začutili potrbo po postavitvi spomnika, č so doslj odlično shajali samo z ustno prnšnimi tradicijami o nastanku vasi? Napis nad kamnito ploščo v srdišču Rodika s glasi: Rodik in Rundikti. Vas z 2000-ltno zgodbo. Vas Rodik izročilo povzuj s prdrimsko naslbino na hribu Ajdovščina nad vasjo. Im novala s j Rundikts. Im vasi Rodik j ndvomno povzano z imnom Rundikts in torj nosi š prdslovansko izročilo. Dr. Božidar Slapšak, ki raziskuj ostank naslbin nad Rodikom, ugotavlja posbnost Rodika, saj ima o tm pisni vir – kamnito ploščo iz rimskga obdobja. /…/ Napis znanstvno sicr ni dosldn, saj bsda Rundictes označuj najbrž staroslsk pr bivalc naslbin nad Rodikom in n naslbin sam. O zgodovini, arhologiji in ustnm izročilu Rodika j bilo doslj ž mnogo napisanga. Bolj ali manj intnzivno s rimska in prdrimska naslbina na Ajdovščini raziskujta od sdmdstih lt 20. stoltja pod vodstvom profsorja dr. Božidarja Slapšaka z Oddlka za arhologijo Filozofsk fakultt v Ljubljani. Zanimanj za naslbino nad Rodikom s j zaradi povzovanja z nim rdkih ohranjnih prdrimskih imn staroslcv začlo z odkritjm rimsk pigrafsk plošč v Matriji ž v prvi polovici 19. stoltja (glj CIL 5, 698; Dgrassi 1954, 92; Slapšak 1977, 122–127; 1983, 225–227; 1985; 1997, 48–55; 1999, 161–163; 2003, 249–251; Schllingr -Hafl 1978, 738–739; Vidrih-Prko 1997, 341–358). Ž nkaj lt sm tudi sama v stiku s pripovdovalci iz Rodika, ki jih v zahvalo za sodlovanj sznanjam z rzultati razisko valnga dla v zvzi z njihovo vasjo (Hrobat 2003, 2004, 2005a, 2005b, 2007; Slapšak, Hrobat 2005a, 2005b). V Rodiku so tnološk in arhološk raziskav dal povod za proslavljanj posbnosti, drugačnosti idntitt vašk skupnosti, ki naj bi bila najstarjša dalč naokoli. Lokalno izročilo, da so s ljudj z Ajdovščin prslili v Rodik (Slapšak 1997, 21–23; Hrobat 2005a; Slapšak, Hrobat 2005b, 516–518), j bilo oplmnitno in ojačano z intrprtaci jami znanstvnih hipotz. »Tradicija pov rsnico, tudi ko pov narob /…/« (Lnclud 2004, 132), kajti njna moč s n mri po kritriju natančnosti v poskusu rkonstrukcij zgodovin. Za tradicijo ni po mmbno, da s ujma z rsničnimi djstvi ali da bi zars razmislila o prtklosti (Lnclud 2004, 132). Pri rodiškm primru izročila o »ajdih« 28 smo prič tipičnmu potku dogod28
40
V folklori ajdi nastopajo kot prvotni mitični prbivalci nadnaravnih sposobnosti in vlikosti. Vč o njih v nadaljvanju, v poglavju o ajdih.
Čas, prtklost kot odraz krajin kov, ko s določno znanj, ki j dans postalo marginalno in prživto kot folklorna ddi ščina, vrn v skupnost prk znanstvnih raziskav. Tovrstno krožnj folklornih lmntov j š posbno značilno za sodobno družbo. Pogosti so primri, ko s določno starodavno znanj, kot rcimo tradicijska vrsta glasb, prk znanstvn raziskav spt obudi in vključi v nov umtniški kontkst, rcimo prk sodobn glasbn inrprtacij, s kot potrošniški produkt razširi prk mdijv in glasbn industrij, kar da nov zagon originalni, prj mar ginalizirani tradiciji (Mugnaini 2004, 62; Baussingr 2004, 145–159). Po Pouillonovm mnnju tradicija ni produkt prtklosti, dlo prjšnjih časov, ki naj bi ga nasldniki prjmali pasivno, tmvč j »stališč«, sodobna intrprtacija prtklih dogodkov po strogih sodobnih kritrijih. Da bi pojasnili gnzo tradicij, n sldimo poti od prtklosti do sdanjosti, kot bi marsikdo pričakoval, tmvč poti, ki jo ubr skupnost sama, to pomni od sdanjosti k prtklosti. Tradicija j rtroprojkcija (Ln clud 2004, 131). Po bsdah Jana Pouillona »mi slkcioniramo tisto, za kar pravimo, da nas dtrminira, mi s prdstavljamo kot nadaljvalci tistih, ki smo jih nardili za svoj prdnik« (po Lnclud 2004, 131). Gr za invrzn odnos očta in sina: »Niso očtj tisti, ki ustvarjajo sinov, tmvč so sinovi tisti, ki ustvarjajo lastn očt« (Ln clud 2004, 131). Tako kot smo si Slovnci prisvojili Slovan za svoj prdnik (Slapšak, Novakovič 1993), čprav bi si nkatri vliko bolj žlli Vntov (Hrobat 2007b), tako kot so si Francozi prisvojili Galc (Duval 1982; Flury-Iltt 1993), Grki antičn Grk (Hrzfld 1986), tako so Rodičani na lokalni ravni nasldniki Rundictov. Tradicija si nadn gnija arhaičnosti, saj patina pomni znak kakovosti, ko s jo uporablja kot osbno izkaznico (Lnclud 2004, 133). Na ravni vasi j spomnik za lokalno skupnost prav tako pommbn, kot j včji spomnik, tipa Panton, za (francoski) narod. Razlika j l v tm, da j na lokalni ravni laž vdti, ali si prbivalci vasi dlijo skupaj isti spomin (Candau 2005, 156–157). Zakaj j bilo dans trba postaviti spomnik, ki dokazuj »včnost« in »nprkinjnost« rodišk skupnosti? Po mnnju Pirra Nor dans doživljamo kolaps spomina, ki s j zgo dil z izginotjm »okolij spomina« (fr. milieux de mémoire). Z razširitvijo mdijsk kultur in dmokratizacijo na globalni ravni propadajo skupnosti, ki so dolgo časa zagotavljal prnos in ohranjal kolktivno zapomnjn vrdnot (Nora 1989, 7–13). Spomin j v so dobni družbi odstopil svoj msto znanstvno ustvarjni zgodovini. Kr zgodovina zapol njuj naš spomin, j naša idntitta postala virtualna, odvisna od diskurza strokovnjakov. Ta lahko z opisom skupnosti, ki j lahko š najbolj »ndolžn«, spodbudi rsničn praks ali simboln poti, mogoč clo najbolj agrsivn pripovdi. etnologi so tako soustvarili ralnost z oblikovanjm narodov in skupin, z aktivnim sodlovanjm pri »tnikaciji« kultur, pri čmr so zanmarjali socialno razsžnost koniktov (Konrad 2004, 182–184; Rihtman Avguštin 2001, 207). Potm ko j zgodovina osvojila in izkorninila spomin, s j pojavilo nkakšno spoznanj, kot da bi bila stara vz idntitt prlomljna, in s j končalo nkaj, kar smo prj čutili kot samoumvno – načnj zgodovin in spomina. Č bi bili zmožni živti znotraj spomina, n bi bilo trba posvčati lieux de mémoire – »kra jv spomina«.29 Vsako djanj bi bilo razumljno kot nskončno ponavljanj brzčasn 29
Glavni namn lieux de mémoire, ki dlujjo na matrialni, simbolni in funkcionalni ravni, j ustaviti čas in dlo pozabljanja tr matrializirati nmatrialno (Nora 1989, 19). 41
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa praks. V trnutku pojava sldu, posrdovanja, razdalj nismo vč v domni pravga spo mina, ampak zgodovin. Modrn spomin s tako naslanja na matrialnost sldu, npo srdnost dokumntiranja in vizualnost podob (Nora 1989, 7–13). »Manj ko j spomin doživt od znotraj, bolj obstaja l prk svoj zunanj zgradb in zunanjih znamnj /…/« (Nora 1989, 13). Podobno opaža Mirjam Mncj pri postavitvi objkta v spomin na tradi cijo čarovništva na Kozjanskm. Tisti, ki so spomnik postavili, »v zgodb o čarovnicah niso osbno vpltni in imajo t pripovdi za ʻzgodb starih mamʼ«, v nasprotju s tistimi, ki čarovništvo občutijo kot živo ralnost (Mncj 2005b, 164). Imprativ našga časa ni l ohranjanj vsga, tako prtklga kot sdanjga indikatorja spomina, ampak tudi nkritično ustvarjanj arhivov. Prhod od spomina k zgodovini j od vsak družbn skupin zahtval, da ponovno dnira svojo idntitto na osnovi oživlja nja lastn zgodovin. Skupnosti, ki so bil dolgo marginaliziran v tradicijski zgodovini, so s znašl prd potrbo po obnovitvi zakopan prtklosti, iskanju izvorov in idntitt. Zaradi potrb po spominjanju j postal vsak zgodovinar, kar j dans razvidno iz mno žičnga iskanja gnalogij po arhivih (Nora 1989, 13–16). Rodik j polg ž omnjnih znanstvnih razprav v zadnjih dstltjih sprožil množično produkcijo publikacij na tmo vasi, od zgodovin, ustnga izročila do rodoslovja (Prglj 1997; Pršolja 2000; 2009; Prmrl 2005), pika na i pa j postavitv spomnika v srdišču vasi. Po mnnju Joëla Can dau raj kot o izginotju okolij spomina govorimo o njihovi transformaciji. Dans j vs vč posamznikov, ki s razglašajo za »nosilc spomina«, zaradi čsar j tudi produkcija »krajv spomina« bolj obilna, razpršna, fragmntirana, morda npričakovana tr manj vidna in spktakularna kot v času vlikih »družb spomina« (Candau 2005, 156).
O POMENU LIEUX DE MÉMOIRE TOPONIMI IN PRIIMKI KOT OKAMENELI SPOMINI Lieu de mémoire lahko obstaja tudi v stabilnm, dolgm trajanju skozi toponim (Candau 2005, 155). S poimnovanjm določnga kraja po dogodku, ki s j tam izvršil, dobi toponim »spominsko« vrdnost. Dogodka s trajno spominjamo z njgovim konkrtnim vpisom v prostor in čas skupnosti (Bouvir 2003, 218). Tovrstna imna lahko prdstavlja jo arhologijo pomnov, saj zapisujjo vidik zgodovin, ki bi drugač šli v pozabo, ali okoljsk pojav, ki jih ni vč (Stward, Strathrn 2003, 6). Rodičani s naslanjajo na prdrimsko tradicijo Rundictov, ki j ž dva tisočltja okamnla v imnu vasi Rodik. Rdka j sicr srčna okoliščina, da j kontinuitto imna toponima mogoč prvriti kot v primru Rodika z zapisom iz rimskih časov. Ponavadi s pomn toponima od prvotnga poimnovanja sčasoma izgubi, kar odpira pot najrazličnjšim raz lagam ljudsk timologij. Tipičn j primr Mrišča v Svtm, ki ga domačini namsto ostankov zidov (mur-, mir-) (Slapšak 1995, 19–20) pojasnjujjo kot kraj morišča ali ob šanja ljudi (Pripovd 282). Nkatr skupnosti pričvanja o izvoru svojih prdnikov n brjo v imnih vasi ali drugih toponimih, tmvč v oblikah priimkov, s katrimi povzujjo gospodarsk djavnosti in 42
Čas, prtklost kot odraz krajin običaj. Priimki, ki jih ljudj omnjajo, imajo praviloma končnico -ič, ki naj bi dokazovala uskošk prdnik, kot v primru Voglj in okoliških vasi. V teh vaseh tu ni avtohtonega prebivalstva. Po kugi so po Krasu vsi pomrli in so namestu njih pršli uskoki. Na Repnu so taku značilni priimki Milič, Sosič, Radovič. V Voglje so morali prit romunski Vlahi , sej so bli oni specialisti za žgat oglje. Zraven so pripeljali tudi osliča, kar ni značilnost za te vasi tuki. So morali bit pravoslavni. V Gropadi in Padričah je bil običaj, da so se ženske primle skupi pod roke, ku je kəšen umrl in so zdiktirale vse njegovo življenje. Isti običaj je videl v Kninu. Torej so priseljenci iz tistih kraju tam dol tuki. (95) V Vogljah j hkrati prisotno izročilo o prslitvi iz sosdnj vasi Zabrj, potncialn rim sk arhološk lokacij (Novaković 2001, 291, 295). Izročilo o dvojni kolonizaciji ni iz jma. V Slopah so vaščani prpričani, da imajo čšk kornin, kar naj bi dokazovali tako priimki kot glasbna tradicija vasi, vndar hkrati vdo pokazati svojo starjšo vas v bližini Pod lipami, š starjš izročilo pa jih povzuj š z drugo lokacijo in arhološkim najdiščm Ajdovščina. Pokazano j ž bilo, da nobno izmd izročil v rsnici ni izključu joč, tako naslitv z Ajdovščin kot iz Čšk po izpraznjnju Krasa zaradi kug in vpada Turkov (Slapšak 1995, 75–77; Pltrski 2005, 144; Slapšak, Hrobat 2005b, 517; Hrobat 2007, 35–38).
pv Povdka, ki sm jo zablžila vsaj v trh vash, govori o nastanku imn vasi Utovlj, Dutovlj, Špulj, Tomaj, Križ in Godnj. V vsh variantah povdk lastnik, vlposstnik razkazuj svojo posst ali si otroci razdlijo bogato očtovo posstvo s poimnovanjm prdlov, s čimr naj bi vasi dobil imna. Vsaka povdka s od drug razlikuj po tm, da j v motiv dodljvanja/imnovanja possti vključna vas, iz katr izhaja pripovdo valc (Pripovd 5, 14, 24; glj Kunavr 1993, 69–72; Hadalin, Kocjan 1993, 142; Pršolja 2002, 39). K: So kəšni ostanki od te prve vasi, oziroma a se dənəs kej reče temu delu, ki naj bi bla… P: /…/ Ko je lastnik təh krajou imeu u gosteh visoke cerkvene dostojanstvenike iz Bene ške republike, ga je /op. crkvnga dostojanstvnika/ povabiu na grič v Tomaj , kjer je znana cjərku svetega Petra in Paula. S tega griča mu je razkazoval svoje posesti in pripoved se nanaša na njegov znameniti opis: »Od Ule do dule, je sama ravan.« Tako sta nastali imeni vasi Utovlje in Dutovlje. Nadaljna razlaga s prikazom terena se glasila: »Moje je še pule.« Z roko je zamahnu proti zahodu in kjər je biu teren plitvina, siromašen po zemlji, je izjavil, to je pa križ. Kot skopa zemlja, površina. Tako sta nastali imeni vasi Šepulje in Križ . (260) etiološk povdk, kot j zgornja, imajo pogosto določn zgodovinski okvir, ki jim daj vidz vrodostojnosti (Dragan 1999, 36). Zdi s, kot da bi s vaščani vsh štirih vasi na vs način prilagajali in trudili s prigravanjm bsd, da bi naracija ustanovitv njihov vasi postala dl nasldstva »modr krvi« ali skupnga očta. Znano j, da s tradicija ponaša s sposobnostjo variacij in dopušča prcj svobod njnim oblikovalcm (Ln 43
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa clud 2004, 126). Claud Lévi-Strauss j podobno lastičnost in prilagodljivost pokazal pri mitu s koncptom bricolaga.30 Mit razum kot strukturno shmo, ki sloni na razršvanju svžnjv opozicij. Slojvita shma mita dovoljuj stvaritv vč različic mita, zato tudi nima nikakršnga smisla iskati boljšo ali slabšo ali clo izvirno varianto (Lévi-Strauss 1980, 320–321; Lévi-Strauss 2004a, 152; Močnik 1993, 191–194). V zgoraj navdnih povdkah o razdlitvi possti in vasi md ddič bi bilo mogoč prpoznati motiv pripo vdi o starodavnm ustanovitlju v Romuniji, po katrm vas nosi im. Tovrstna pripo vd razkriva koncptualno naravo prostora, kjr s poistovti koncptualna idntitta md prostorom in nasldstvom. Tako kot Bog tudi ustanovitlj vasi v Romuniji posvti zmljo, tritorij, vas in vzpostavi osnovo ddovanja (Dragan 1999, 24–42). Tako naj bi iz osbn ga imna izviralo im Tomačvic, ki naj bi nastala s prslitvijo ljudi iz jam pod vasjo. 31 In pole, kaku je nastala naša vas. Tomačevca... So živeli tə prvo… So še zdej tiste... Vəm bom pole, spumte me, pokazala, kakšne hiške. Imamo tle, ena je v jedilnici. So živeli v jamah. Še zdej so tiste jame in pesek nutər… Za vodu, ki ni blo təku, so imeli loku /… o dostopu do vod/. Jame so še zdej pod vasjo, v enem zavetju. Se še zdej vidijo tiste jame. Je blo vse u peski in uənde so živeli , pole pa so začeli delat, vam bom pokazala, kašne hiške… Uənde je najbəl zavetje… In pole su se djeli vən. In pole se je eden poroču, pole še drugi in vsək si je začnu zid, eden bəl blizi druzga… Tomačevica je iz Tomaž . Poprej je bila Tomaževica. Zdej pa so naredili Tomačevica, ma kər jəz pomnem, je bila Tomaževica. Tomaž. Po tistem so dali. (44) Bolj kot na skupnga prdnika s kolktivni spomin vasi na Krasu sklicuj na vličastn izvor nastanka vasi, povzan z voljo kralja, bogatga vlposstnika in drugimi plm nitimi prdniki (glj Morato 2007; Kunavr 1993; Hadalin, Kocjan 1993 itn.). Nastank nkatrih vasi j v izročilu povzan z bližnjimi graščaki in gradovi, ki so v rsnici najbolj pogosto ostanki prazgodovinskih gradišč kot v primru vasi Skopo (Pripovd 366; Plsni čar-Gc 1975a, 135), Povir (Pripovd 212; Ptru 1975a, 140). Škrbina naj bi nastala na podarjnm posstvu groc (Kunavr 1993, 65) ali naj bi jo zgradili ljudj z gradu Branik (Pripovd 333). »Modr krvi«, kr naj bi prihajali z grada, pa naj bi bili tudi prvotni pr bivalci Malga dola (Pripovd 43). Povdka iz Volčjga grada j posbno zanimiva zaradi svojvrstn ljudsk razlag roma niziran staroslk po imnu Volcia (Slapšak 1999, 147), ki j v izročilu postala kraljica, začtnica vasi. 30
31
44
Zaradi nustrznga slovnskga prvoda bsd bricolage kot »brkljanj« (Lévi-Strauss 2004a, 28– 30) bom v nalogi raj uporablja francoski trmin. Claud Lévi-Strauss j mitično misl primrjal z bricolagem. V nasprotju z inžnirjm, ki si cilju podrdi pridobivanj surovin, mora bricoleur dosči cilj s srdstvi, ki jih ima na voljo, to j s končno množico orodij in matrialov. Tako kot so lmnti, ki jih uporablja bricoleur , »vnaprj zavzani« (zgodovina kosa, njgova ohranjnost…), so tudi l mnti mita omjni na djstvo, da so prvzti iz jzika, v katrm ž imajo smisl, in so zato možnosti njihov uporab omjn. Mdtm ko inžnir dluj s pomočjo koncptov, bricoleur dluj z znaki, katrih pomn j dlno ž določn. Mdtm ko znanost, sinonim inžnirja, naprduj ž samo zato, kr s vzpostavlja na osnovi njnih hipotz in torij, j mitična misl ujtnica dogodkov in izkušnj, ki jih numorno razporja in prrazporja, da bi v njih odkrila smisl (Lévi-Strauss 2004a, 29–34). Poslitv jam pri Tomačvici v dosdanji arhološki dokumntaciji ni znana.
Čas, prtklost kot odraz krajin K: Me zanima zakaj taku ime. Zakaj pravijo Volčji grad? In če se ve, če so kej pravli, od ki so pršli prvi prebivalci… Al od začetka vasi… P1: Jəz točno… P2: Ja, Volčji grad. Je bla kraljica Volcia, da po njej so dali ime , eni pa da so imjeli vouce. Ma verjetnu je blu obujnu. Da je pršlo to ime u vas. K: In ki nej bi bla ta kraljica Volcia? Mislim, kaj je živela… P2: Ja, dol, pri cjerkvi, da je bla, da je stanovala. Sej pole so nardili kapjəlco. Kəmər je bla uona, ne. Je bla kraljica Volcia in pole… P1: A in pole, da je stanovala prou tlele dol pər cerkvi… P2: Ja, verjetnu. In pole po nji so dali Volčji grad, je pravu oče /? Njasno/. Ma tu je ljeta… (161) Podobno kot pri Rodičanih j dokaz za lgndarni izvor vasi Volčji grad ohranjn v matrialnm zapisu, spomniku, ki j vzidan v crkvno pročlj. Ta j osnova intr prtacijam o plmnitih starodavnih »korninah«. Po mnnju Davida Lowntahla s po udarjanjm vličastnga in izpuščanjm sramotnga pridobimo prtklost, ki j dolga, častna, drugačna in ima dolgotrajno tradicijo. Prtklost, prk katr bi žlli potrditi povzav s področjm bogatih in vplivnih, tako ršimo monotonosti in jo nardimo za nimivo (Lownthal 1995, 332–348). Morda bi lahko v povdkah o vličastnih, kraljvih izvorih prpoznali splošno razširjn mitični koncpt kralja, ki so ga mnoga ljudstva na čila z najvišjim božanstvom (Frazr 2001, 71–90), s čimr bi ustanovitv vasi pridobila nkakšno vrhovno posvtitv.
PRETEKLOST KOT ODRAZ KRAJINE Odnos Krašvcv do vprašanj o zgodovini vašk skupnosti, o spominu na migracij in o prvih prdnikih j podobn odnosu, ki ga opaža Hamish Forbs pri grških prbivalcih po krajin Mthana: zanj tovrstna vprašanja nimajo nikakršnga pomna (Forbs 2007, 223, 285). Oba raziskovalca sva zato ostajala brz pravih odgovorov. Od zgodovin j včina vdla povdati l za najstarjši dl vasi, kot v primru Pliskovic. /…/ P1: Pod tuneləmi so rekli, v glavnem. V Kovačevem konci pod tuneləmi. Tu pravijo, da je enajst… Ta prvo, da je začjelo tle… Ja, zdej jaz nisem bil zraven… P2: Ja, po Hrbcah. Kəmor je blo kej brega , kəmər je blo kej ravnega niso zazidali. /…/ K: Pol se nəč ne ve, od ki so pršli ti ljudje səm? P2: Stari Slovani… /…s n v, od kod/ Začjelu je v 15. stoletju , ku je rjeku uon. Najstarejša številka je bla na njihovem portali. 1569. /… / (113) V Tomaju » je najstarejši del vasi Pri starem pilu« (Pripovd 1), čprav ta stoji na samm, kjr ni hiš. V Lokvi j po pripovdovanju najstarjši dl vasi okoli srdnjvškga tabora (Pripovd 132). Štvilnost toponimov Staj okoli Lokv naj bi bila po mnnju sogovorni kov dokaz tga, kar so slišali, da naj bi prdniki prišli iz Istr kot ovčarji (Pripovd 132). 32 Toponim Staj naj bi pričal o ovčarski djavnosti prvih prbivalcv tudi v Vrhovljah (Pri 32
Močno tradicijo ovčarstva djansko dokazuj podatk iz lta 1861, ko j bilo zablžnih 3600 ovc. Nad vasjo so š vidn rušvin crkvic sv. Klmna, zaščitnika ovac, ki so ga ljudj prosili, da »naj volkovom zakln gobc« (Križnar 1999, 222). 45
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa povd 99) in na Gorjanskm, kjr naj bi nako izpričvalo tudi im vasi, ki naj bi izviralo iz vzklika pastirjv »Gor janci, gor janci!« (Pripovd 225 in 236). Polg najstarjšga dla vasi s pripovdovalci pri vprašanju izvora vasi naslanjajo na rušvin v okolici, rcimo na prazgodovinsko gradišč pri Svtm, Martinišč, pri čmr si po svoj prikrojijo intrprtacij strokovnjakov. Tako j s primrom vasi Svto, katr »/…/ nastanek (te vasi) naj bi bil… Zelo zelo stara zadeva, iz rimskega obdobja« (Pripovd 302). V Šmarj naj bi s prislili iz star vasi md Vrhovljm in Sžano (Pripovd 101), kjr j najbrž mišljno prazgodovinsko gradišč Mdvdjk (Novakovič 2001, 225). V sosdnjo vas, Voglj, katr toponim s povzuj s prdniki oglarji, pa naj bi s prs lili ljudj iz bližnj vasi zgoraj, na ldini Zabrj (Pripovd 167), ki j potncialno rimsko najdišč (Novaković 2001, 291, 295). Božidar Slapšak opaža, da so izročila o starih nasljih, utrdbah in drugih arholoških osta linah pogosto sstavni dli izročil o nastanku in razvoju vasi (Slapšak 1995, 17–18). Pri povd lahko vsbuj tudi vč faz prmstitv prbivalcv, tako da so v naracijo lokaln zgodovin vključn vs rušvin iz okolic, kot v primru Rodika, Slop in Brzovic, v katr naj bi s prslili n l z Ajdovščin, tmvč tudi iz nkatrih drugih najdišč v oko lici (Slapšak 1995, 65, 68; 1997, 21; Hrobat 2003, 53–61). V kolktivnm spominu vaških skupnosti, ki sloni na matrialnih sldovih bivanja prdhodnikov, bi bilo mogoč prpo znati procs idntikacij s prdhodnimi prbivalci in prisvojitv prtklosti prdhodni kov v lastno naracijo izvora (Slapšak, Hrobat 2005b, 517–518). Vprašanj zgodovinsk vrjtnosti niti ni toliko v osprdju, kajti pommbno j, da si j skupnost zagotovila topo grafsko kontinuitto, s čimr si j zagotovila mitično noto, kot so si jo na simbolni ravni ustvarili kristjani v Svti džli (Jaisson 1999, 174–175; Halbwachs 1971; glj zgoraj). Prvotni prbivalci včin th starih naslij, s katrimi j vzpostavljna kontinuitta, naj bi bili ajdi. Pogljmo, kaj ti prdstavljajo v izročilu.
a v f Staro prbivalstvo z nadnaravnimi močmi in vlikosti, ki naj bi pri nas bili ajdi, pozna včina vropskih narodov pod različnimi imni (Palavstra 1966, 52–53; Županić 1934; Klmina 1997, 196; Bošković-Stulli 1986, 215; Motz 1982, 70–71; Hrobat 2005a; 2003, 147–157). Prvobitni vlikani iz folklor širom evrop kot tudi vlikani iz grmansk mi tologije 33 ustvarjajo naravn pojav in gradijo kamnit konstrukcij (Motz 1982, 71). Na Krasu naj bi ajdi odprli pot jzru v Vrmski dolini (Osmuk – laborat ZVNKD Nova Gorica), izklsali kraški rob (Morato 2002, 104), zgradili kaplo Matr božj škapulirsk v Lokvi (Ščk 1937, 60, 65). Vlikanski »fajdli« naj bi zgradili kaplico Marij Salvijsk md Kontovlom in Proskom (Morato 2007, 98), pri Bazovici pa naj bi mogočn rušvin 33
46
Glavni vir za grmansko mitologijo j Edda, ki obstaja v psniški in prozni obliki. Dlo v psniški obliki (psniška Edda ali Codex Regius) j napisala skupina nznanih psnikov iz Norvšk in Islan dij okoli lta 1300. Vključuj psnitv o svtu bogov in lgndarnih hrojv, ki so jim dodani prozni zapisi nga ali vč urdnikov. Nkatr mitičn psnitv naj bi izhajal iz prdkrščanskga obdobja, čprav sta njihova datacija in izvor š prdmt razprav. Prozno Eddo naj bi napisal Snorri, ki naj bi živl konc 12. in začtk 13. stoltja (ellis Davidson 1993a, 95; Motz 1982, 81).
Čas, prtklost kot odraz krajin zgradil orjak (Marini 2004, 23–24). Ajdi naj bi živli na Rodiku (Slapšak 1995, 18; Hrobat 2005a), na Gradišču nad Kobdiljm, vlikan pa v Kamni Gorici in pri Kobjglavi (Hadalin, Kocjan 1993, 51–52, 107) itn. Spomin nanj s j ohranil v mnogih toponimih, ki včinoma označujjo ostank človških djavnosti (rcimo Ajdovski gradc/Njivic pri Rpntabru). Po mnnju Zmaga Šmitka in Jūratė Šlkonytė naj bi bili mitični vlikani dl razširjn ljudsk prdstav o postopni dgnraciji svtá (Šlkonytė 2007, 151–165; Šmitk 2004, 298). Svt naj bi s z njimi začl, pršl skozi obdobj človštva in s v prihodnosti kon čal z raso zlo majhnih ljudi tr s koncm svta (Šlkonytė 2007, 151–165). 34 Vndar po človškm propadu naj bi s zopt začla nova doba in nov razcvt človšk kultur, kar nakazuj koncpt ponavljajojočh s cikličnih časov (Šmitk 2004, 298). 35 Po vsj evropi j razširjna povdka, ki j bila zablžna tudi v Sžani, o vliki ajdinji, ki j iz prdpasnika vrnila mal ljudi (Šlkonytė 2007, 158; Motz 1982, 71). P: Recimo, orjaki ajdi so bli. Recimo, na Krasi je zgodba. Ena hčjərka təh orjaku, ajdi, punca tən mlada, se jə sprehajəla in jə stopala z nogo od hriba do hriba, ki je bla təku velika. In təj na Krasi jə primla enga črvička u roko in ga jə nesla materi pokazət. Jə rekla: »Vidi mama, čudnega črvička səm našla.« In je rekla: »To ni črviček, to je kosec, ki travico kosi, da z njo živinče redi.« Jə primla kosca, ne. /smh/36 (251) Po mnnju nkatrih nmških avtorjv naj bi Slovani prvzli pripovdi o vlikanih od Grmanov. Čprav so mnogi pripovdni motivi rs sorodni, j potrbna prvidnost, saj so ti poznani tudi vsm Slovanom (Šmitk 2004, 299). Lott Motz argumntira, da prdstava o prvotnih vlikanih izvira iz mita, pri čmr mit razum kot pripovd o bogovih in dja njih, povzanih s kozmičnim rdom. Gld na prdstav v grmanski mitologiji in folklori o vlikanih, ki oblikujjo krajino, mni, da so morali v prvotnm mitu oni ustvarjati svt. Po njnm mišljnju vlikost ni bila bistvna lastnost rodu vlikanov, ta naj bi prvladala kot zunanja oznaka moči dans, tmvč so bil ključn njihov nadnaravn lastnosti. V folklori naj bi rod vlikanov nastopal tudi v obliki »škratov« (Motz 1982, 70–81), kar v slovnski različici pozna tudi izročilo o Ajdovski jami pod Gričm pri Klvvžu, kjr naj bi »ajdovčki« priganjali živino sdč ji za rogovi (Hrobat 2005a, 104). 37 Vlikani v Edda 34
Na mračn prdstav o dgradaciji svta in katastrofično prihodnost naj bi po njnm mnnju vplival thnološk inovacij, do katrih so ljudj čutili odpor in strah. Da katastrofičn prrokb niso nastal zgolj pod vplivom crkvnih spisov, naj bi pričal podatk, da tudi nkrščanska ljudstva vrjamjo v kataklizmo svta (Šlkonytė 2007, 151–162). Po drugi strani pa pri prrokbah katastrof n mormo sprgldati vpliva milnarizma, vrovanja v konc svta in prihod odršnika, katrga idj so bil zlo močn ob vsh vlikih, prlomnih datumih ob koncu stoltij. Prrokba konca svta, katr l mnti naj bi s ž dlno ursničili (napovd avta, vlaka, drugačnga časa itn.), j bila zablžna tudi na Krasu (glj Pripovd 242 v uvodnm poglavju o odnosu pripovdovalca do folklor). 35 Za opozorila s zahvaljujm Zmagu Šmitku. 36 Bolj ohranjna varianta povdk s ponavadi zaključi z svarilom ajdovskga očta, da bodo ravno ti »človčki« prgnali ajd. »/…/ kar tiho bodi, pa zansi nazaj. To so naši prganjalci, ti nas bodo pr gnali« (Piko 1996, 61)! 37 Povdko j zapisala študntka Suzana Gornc z oddlka za tnologijo in kulturno antropologijo v šol skm ltu 2003/2004 (po pripovdovanju sogovornika, ki jo j slišal od starjš osb, rojn konc 19. stoltja): Ajdovčki naj bi stanovali v iz kamnja zidani jami, vliki približno 3 x 3 mtr. Po pri 47
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa so pamtni, stari, živalskih oblik, nnavadnih potz in tmni (Motz 1982, 73), podobno kot začtnica vasi Križa/S. Croc, ki j tmnopolta tr črnih las (Babica pripovduj 2004, 19; Pltrski 2004, 124; pripovd 384), in tmnopolti črni ajdi z Ajdovščin nad Rodikom, ki naj bi bili tudi majhni (Slapšak 1997, 21). V grmanski mitologiji s vlikani borijo pro ti bogovom, v folklori pa so sovražni do ljudi (Motz 1982, 72). Tako v Danah pri Divači kot v Rodiku naj bi ljudj stražili vas in polja prd ajdi 38 (Hrobat 2003, 148; Pršolja 203, 19; Hrobat 2005, 103). Toda prav podatk, ki jih Lott Motz uporablja kot dokaz izvorno mitičnih prdstav o vlikanih, smo drugi raziskovalci razumli kot odraz spomina na staroslc. Po ni strani smo pogosta izročila o kontinuitti prbivalcv današnjih vasi s prbivalci rušvin v bli žini, navadno ajdi, intrprtirali kot procs idntikacij in prisvojitv njihov zgodovin zato, da bi si skupnost vzpostavila vz z območjm, kjr živi, in pojasnila svoj obstoj »od vkomaj«. S tga vidika s prbivalci nk krajin lahko koncptualizirajo kot avtohtoni, kot vdno pripadajoči svoji krajini s pozabo nskladnih dlov, navtohtonih kornin (mi gracij) (Forbs 2007, 285; Halbwachs 1971; 2001, 176). Po drugi strani pa smo v dolo čnih izročilih o ajdih prpoznavali pričvanja kolktivnga spomina na starodavn stik md Slovani in staroslci (glj Slapšak 1995, 18; 1997, 22–23; Hrobat 2003, 147–153; 2005a, 99–107; Pltrski 2005, 113–142). Po mnnju Vlajka Palavstr j namrč mo goč prpoznati zamgljn spomin na zgodovinsk procs v tistih dlih izročila, ki odstopajo od splošno razširjnih motivov folklor in so povzani s spcičnim mstom (Palavstra 1966, 5, 52–53; 1990, 185). Kr so bil nobičajn podrobnosti izročila o ajdih iz Ajdovščin nad Rodikom, kot so njihov vidz, gospodarsk djavnosti, koiktni odnosi z Rodičani in kontinuitta md vasmi, najdn samo na območju Rodika, smo sklpali, da j v odstopanju od splošno razširjnih folklornih motivov mogoč prpoznati določn informacij o procsih iz prtklosti (Slapšak 1995, 18; 1997, 23; Slapšak, Hrobat 2005b, 516–518; Hrobat 2007, 35–38). Andrj Pltrski j s prostorsko analizo izročil o nastanku vasi pokazal na obstoj mj v krajini, ki naj bi ločvala dv različni območji izročil o pr votnih prbivalcih; na ni strani, v Primorju in na mjnm območju, naj bi si Slovani, ki so sčasoma asimilirali staroslc, sldov bivanja prd njihovim prihodom razlagali kot ostank bivanja vlikanov, ajdov. Na drugi strani dobljn mj, na Krasu, pa naj bi izro čila o pastirjih ovčarjih, ki vljajo za prdnik vasi po Krasu in Brkinih, kazala na staro slsko prdstavo vlahov o samih sbi, saj si svojih lastnih prdnikov niso mogli mitizirati v ajd, »drug« (Pltrski 2005, 113–142). Ob toriji o ajdih, ki naj bi izvirali iz mita ali odsvali spomin na prvotn prbivalc, ni trba razumti, kot da s izključujta. Z ajdi so namrč ljudj lahko označvali tujc, ljudi, ki jih niso razumli, ali sldov njihovga bivanja, nanj so prav tako lahko aplicirali svoj povdi informatorja naj bi bila jama vidti, kot da j narjna samo zanj in ji manjkajo samo š vrata. Ajdovska jama j pod vasjo Grič pr Klvvžu v gozdu z ldinskim imnom Kostanul. Ajdovčki so bili majhni ljudj, ki so hodili živini sdt za rogov, ko so ti orali, in ji tako pomagali orati oziroma jo priganjali. 38 Izročilo v Rodiku govori o tm, da so Rodičani zgodaj zjutraj čuvali svoja polja na člvm prd kra jami ajdov. Š do prd kratkim naj bi ddk zbujal vnuka z bsdami: »Fran! Vstani! Jajdj so vr v Člvm. /…/« (Pršolja 203, 19). 48
Čas, prtklost kot odraz krajin mitičn prdstav o »drugih«, ljudh, drugačnih od sb, mitičnih prbivalcih ostalin v krajini.
S časovn prspktiv bi po raziskavi tradicijsk prcpcij prtklosti João d Pina Ca brala najstarjši mitični prbivalci ustrzali začtkom časov. V prcpciji dvo-dimnzionaln prtklosti, s najstarjša faza, imnovana »v starih časih« (port. antigamente), ki s raztza do izvora skupnosti, začn s krščanstvom. Mlajši čas, imnovan »prj, prtkli čas« (port. antes), zamjuj spomin na zadnjo gnracijo prdnikov. Kmčko prbivalstvo Portugalsk namrč v sdanjosti in prtklosti razlikuj tri katgorij ljudi: kmt (kot opozicijo mščanom), kmt iz skupnosti nkoč (kot nasprotj »sdanjmu času«) in Ma vr (kot nasprotj Kristjanom). Mavri naj bi bili ljudj z nomjnimi zičnimi in magij skimi močmi (d Pina Cabral 1989, 62–66). Mitizirano ljudstvo nadnaravnih sposobnosti ustrza slovnskim ajdom v pomnu poganov, 39 vlikanov (Hrobat 2005, 100–101; 2007, 35). Gld na izročila o razlikovanju md »nami«, kristjani, in prdnamci, »nkristjani« j mogoč rči, da j idntikacija s krščanstvom dn izmd kritrijv klasikacij prt klosti. Zdi s, da j krščanstvo imlo močno vlogo v prcpciji daljn prtklosti ljudi, kar odražajo tudi nasldnja izročila o crkvah.
cv – »« Vliko pripovdi o nastanku vasi s začn z opisom star crkv ali vasi okoli nj. V Ko mnu s pripovd o najstarjši vasi začnja z navdbo najstarjšga dla vasi in najstarjš crkv.40 P: Najstarejš del vasi bi bou /bil/ imenovan Piuka , zəkaj so imenovali Piuka, nəm niti povedt niso znali, nismo mogli razvozlt təga. Tu je severovzhodni djəl naše vasi, kjər je nekuoč bla tudi cjərkuca /crkv/ svetega Lovrenca, ki so še muorda nekje, niti temelji niso vidni več, ne. No təm naj bi biu zametek vasi in od təm se je puole vas razšjərla v smjəri sedanjih oblik, nje. /o rimski csti…/ (304) Polg pripovdi o najstarjši crkvici v starm dlu vasi v Rodiku ali o najstarjšm dlu Lokv ob taboru in crkvi s tudi pripovd o nastanku vasi Svto (v lokalnm narčju Satú) začnja s srdiščno vlogo romarsk crkv sv. Tilna v vasi. Hkrati pripovdovalc izpostavi š drug, starjš dl vasi in podatk, da j bila š starjša vas locirana na so sdnjm Martinišču, prazgodovinskm gradišču, ki jo opisuj kot naslj okoli porušn crkv sv. Miklavža. K: Znaste kəku je vaša vas nastala, zakaj ima taku imje? P: Naša vas je nastala, ima ene štiri zaselke. Tle rečemo Brith. Skoraj vsaka vas ima svoj britoh. Tu je blu pər cjərkvi, učasəh je blu tud pokopališče. / … O odloku Jožfa ali Trzij o ločitvi pokopališča od crkv/ Zətu je tud Brith in je tudi cjərku. In cjərku ima na glavnem uhodu 1576 ljətnico. /… o ltnicah in pommbnih zgodovinskih do 39 40
Kot pojasnjuj sogovornik iz Brzovic, /…/ ajdi so bili pogani (Hrobat 2003, 66). Crkv Sv. Lovrnca j š označna na katastrski mapi iz lta 1833, mdtm ko j na katastru iz lta 1876 ni vč (Budal 1996, 16). 49
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
K: P:
K: P:
godkih /. Nəjstrəjši djəl bi pa mogu bət tən guor, kəmər səm povedu, də je tisti Səksida, tən so pa Jašči. /… o starosti najstarjšga in drugih dlov vasi/ Ampak zdej, Svjəti Tiləh jə cjərku in jə bla romarska cjərku. Kaj sveti..? Tiləh. Po domače Tiləh, po slovensku je Tilen al pa Til, dərgač je uradnu pej Egidij. Tu je ščitonosec. Ta goduje 1. septembra. Tu je bla romarska cjərku , sej še zdej huodjo romarji, səmo nima več tiste znamenitosti, ku je blo. In je vərjətno zelo stara zadeva , bol kot je, recimo Kuomn. Kuomn, fara je nastala 1292, neki tazga, kot fara, prvič označena. Tu muore bət zelo pomembno, ker nej bi po starəh izročilh ta vas še prej bla, okuli Svjətga Miklauža. Svjəti Miklauž jə pa en kuošček ruševine. Nej bi bla prva cjərku tle okuli in tu prou u sklopu tistəga gradišča. /… o gradišču in toponimih okrog/ In ta prva vas nej bi bla okrog al odzənutri /znotraj/ tega? Kəmər nej bi blo gradišče, kətjərga centər nej bi biu tista cjərku Svjəti Miklauž , ki se vidi dol pruti Škrbini. /… o lokvah in gradišču/ (282)
Crkv s v pripovdih dojma kot dn rdkih lmntov, ki s vs od starih časov do dans ni sprmnila. Zato prdstavlja no izmd prostorskih idntikacij, ki naj bi s ka zala v kontinuitti ralnih in simbolnih idntikacijskih lmntov skupnosti, kot prostor spomina ali lieu de mémoire (Brumn 2001, 196–197). Tudi pripovdi o nastanku Križa so povzan z gradnjo crkv, saj naj bi s prav zaradi tga djanja, iz hudičvga maščvanja, zgodil požar, ki j uničil staro vas (Pripovd 259, 261). Uničnju vasi 41 in s tm začtku krščansk vr j tako podljn kozmološki pomn. Morda j hudičvmu posgu v uničnj/formiranj mogoč najti analogijo v posgih bo žanskih sil pri posvtitvi naslbinskih območij v Romuniji, kot so intrptiran pripovdi o skrivnostni prmstitvi križa ali padcu ikon z nbs (Dragan 1999, 28). K: O hudiču pa ne, də naj bi se pojavlju? P: Ne, ne. O hudiču so govorili samo təkrət ob tistem požaru. Də je hudičevu delu blu tu. Də je hudič požgau, ker ni muogu… Ljudje so gradili cerku in jə hudič nasprotovau təmu. Se je maščevau təku, də je požgau vas. K: Maščevau, zakaj? P: Ker so gradili cerku, namesto da bi sodelovali z njim. Jih ni mogu prepričət, də nej ne bi zəčjəli z gradnjo. In jə kot maščevanje potem slediu požig prve naselbine. (275) Lahko bi rkli, da j postavitv crkv na simbolni ravni analogna vzpostavitvi krščan stva. Pri koncipiranu ajdov smo vidli, da prihod krščanstva označuj začtk »našga« 41
Na Krasu in v Brkinih j bilo zablžnih vliko izročil o naravnih katastrofah, ko naj bi bila »stara vas« unična v napadu kač, volkov (Hrobat 2003, 60–64) ali v požaru (Žibrna 1981, 59–60). Tako pri individualnm kot družbnm spominu s dogodki n razvrščajo po kronoloških datacijah. Ravno tako kot s pri posamznikovm spominu orintirajo okrog družbnih dogodkov, kot rcimo poroka, družina, izobražvanj itd. (Candau 2005, 49), s čas skupnosti določa s sklicvajm na dogodk, procs in družbn odnos (Brumn 2000, 51). Borut Brumn opaža, da prbivalci Sv. Ptra svojo prtklost dlijo na čas starih, čas pod Avstrijo, čas pod Italijo in čas pod Jugoslavijo. Navadno s torj katgorizacija časa povzuj s sprmmbami državno-političnih sistmov, življnskimi prlomnicami in naravnimi katastrofami (Brumn 2001, 197).
50
Čas, prtklost kot odraz krajin časa. Č so na ravni prbivalstva kristjani prvi »mi«, »naši« prdniki, s zdi, da s na ravni »naš« vasi začtk utmljuj s postavitvijo crkv v srdišč. Nkatri avtorji so ž poudarili pomn postavitv crkv za naslbinsko območj, ki v prostorskm aspktu prvzam vlogo simbolnga srdišča (Ristski 2001, 159). Po eli adjvi toriji j vsaka vzpostavitv simbolnga srdišča nakovrdna postavitvi v svto srdišč svta, saj prdstavlja ponovitv stvarjnja v illo tempore. Z umstitvijo svtga v prostor s ta organizira in orintira v odnosu do svtga, ki j razumljno kot srdišč človkovga življnja, »popk svta« (eliad 1981, 32–43; eliad 1991, 27–51; Ristski 2001, 157–163; glj poglavj o prostoru). 42 Gld na pripovdi, ki nastank vasi pojasnjujjo z gradnjo ali prisotnostjo crkv, s zdi, da ima crkv vlogo simbolnga srdišča n l v prostorskm kontkstu, tmvč tudi v časovnm. Dodatn argumnt hipotzi o crkvi kot matrializiranm simbolu začtka »našga časa« j spoznanj d Pina Cabrala o dojmanju časa, po katrm s »naš« čas začn s krščanstvom, mdtm ko čas prd krščanskim prlomom prdstavlja mitični čas ljudstv, z nadnaravnimi lastnostmi (rcimo ajdi pri nas, Mavri na Portugalskm) (d Pina Cabral 1989, 62–66). S tga vidika bi postalo razumljivo, zakaj s nkatr pripovdi o nastanku vasi povzujjo s prisotnostjo crkv. N l, kot pravi Borut Brumn, da crkv prdstavlja lieu de mémoire kot nga rdkih nsprmnljivih simbolov nprkinjnosti »dobrih starih časov« (Brumn 2001, 196–197), ampak vlja tudi za nga matrialnih pomnikov začtka »našga« časa, časa krščansk skupnosti.
t – v v Pri razlagi nastanka vasi imajo pommbno vlogo tudi Turki, ki so podobno kot ajdi dojti kot mitični »drugi«. Kraška krajina j v izročilu prprdna s sldovi turških vpadov. V okolici Sžan j po Turkih poimnovana pot, »Turkovca«, ki naj bi bila vpadnica za turšk vpad na Kras. /…/ P: Ne, ne, obstoja pa neki. Meni je nono pravu, da je to blaturška pot, vendar v ledin skem imenu je samo ime Turkovca. K: Kaj je to ? P: Ledinsko ime, ime nekega kraja. In zdej jəz predvidevam , glede na to, da je nono govoru o tej turški poti oziroma kaj je, da so se morali Turki, ko so šli skuzi Krəs, ustavt tukile spodi. /…/ (76) Pri nm izmd turških vpadov naj bi » zbirali blago in ujetnike pri Šepuljski cerkvi Sv. Antona« (Pripovd 25). Prazgodovinska gradišča v ljudskih razlagah čsto nastopajo kot izvidnic prd Turki, kot v primru Loz/Njivic nad Vogljami (Novaković 2001, 194, 228) 42
Kljub tmu, da s naslanjam v raziskavi tudi na Mirca eliadja, j trba upoštvati kritiko njgovih hipotz. Bil j namrč pod vplivom jungovsk torij o arhtipih in mito-ritualističnih torij (Dunds 1984, 137), kar j oboj bilo prdmt kritik. Jan-Pirr Vrnant iz francosk antropološk šol antik j, rcimo, kritičn do univrzalističnih aplikacij psihoanalitičnih torij na antičn mit, saj so ti zgo dovinsko spcifični (Vrnant 1994, 59–75). 51
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa /…/ P1: Prej, zad za Vogljami, en drugi hrib, ku se kliče, mi rečmo Loza , ma təm je bla uəd devinskega grofa ena izvidnica. So təm imeli konje inu so se bližali Turki , se je netlo te krese təm okuli po Nanosi in ti so vidli in so prvi obvestili dol tega grofa. (170) Turških motivov j ogromno, od zakopan turšk sablj (Prval pod Gradiščm, crkv v Hrpljah), turških pokopališč (Vlik Loč v Brkinih) in pasti za Turk (Škocjan) (Hrobat 2003, 166; Slapšak 1995, 19). Strah prd Turki in prihodi uskokov so staln motiv v zgodovinskih povdkah Krasa (glj Morato 2007, 130–134, Hadalin, Kocjan 1993, 175), ki pričajo o strahu prd vdori, prd prtrsom konstantnga in varnga druž bnga rda. Tudi Hamish Forbs ugotavlja, da prbivalci Mthan v Grčiji opisujjo turšk vpad in njihova matrialna pričvanja v krajini, ki odsvajo globoko kulturno paranojo prd sovražnimi namni tujcv. V rsnici j prihod Turkov tam povsm vpra šljiv (Forbs 2007, 223–225). Motiv Turkov j prvč razširjn, da n bi v njm prpoznali katgorij mitičnga ar htipa kot v primru kraljviča Marka, sicr prav tako rsničn zgodovinsk osbnosti. Mitizacija zgodovinskih osbnosti in dogodkov v ustnm izročilu, o katri govori Mirca eliad (eliad 1992, 47–53), j razvidna v pripovdi Janza Bliwisa iz 19. stoltja, v katri kosti vlikanov poistovti s Turki, toponim Krvic pa s krvavo bitko proti njim (glj Prilogo 1, toponim Cherwizza). Na pokopališču sem vidil kosti treh možakov; pravim možakov, ker tolikih še nisem nikoli vidil . Skopal jih je neki kmet izpod kamnja, ki si je njivo trebil. Čudno je, kako so mogli trije velikani tam pokupani in kdaj! Njivam tistim pravijo »krivice«! Zakaj neki krivice, ker krive niso, temuč lepo ravne?Morda je bila tam ob beneških ali turških vojskah kaka kervava bitka, po kteri so njive imenovali in od koder so še tiste kosti pod kamnjem ležale. /…/ Severni najnižji se imenuje Tabor. Na njem se še poznajo razvaline stolpa, v katerem so se menda Rodičani Turkom branili (Bliwis 1859, 273). 43 Ljupčo S. Ristski opaža vliko izročil v makdonski ljudski kulturi, ki so povzana z ustanavljanjm začtka časa, š posbno z začtkom nov dob. Pojasnjuj jih kot posl dico oblikovanja idntitt skupnosti. Čprav j bila osnovna idja ustvarjanj pravga, »zgodovinskga časa« s strukturirano kronologijo, j tudi ta podlgla mitičnim prcpci jam (Ristski 2007, 205). T so š posbno opazn v izročilu iz Sl pri Štjaku, v katrm so Turki prvzli vlogo nočnga rušitlja tistga, kar j bilo podnvi pri zidavi crkv narejenega.44
/…/ P: /…/ Təm da so təd Turki, tle zidali, da bodo nardili cerku in ponoči so hodili Turki podirat . Tu je blu… Je blu tudi, ki smo bli majhni, smo gonili ke past, je bil še zidk okuli. /…/ P: Ja, in ponoči so hodili, so rekli, da hodijo, da hudič huod podirat, ma da so hodili uoni. K: In zdej… Ni blo cerkve nikdər təm? 43
Stoptdst lt kasnj v mšanju učnih razlag in izročila vlja bitka s Turki na Krvicah za gotovo djstvo (Pripovd 355). 44 Kraju rušvin pravijo Tobrin, Brin in Ostr vrh (Pripovd 192). Pri trnskm prgldu j bilo rs mo goč zaznati manjši rušvinski komplks vlikosti stavb, vndar to doslj v arhološki litraturi ni poznano. 52
Čas, prtklost kot odraz krajin P: Ne, ne, zatu ki niso mogli… De bi jəz vedla ne. So rekli, da kukər so tle zidali ljudje, da bi nardili cerku, taku je blu čez nuč podrtu. /…/ (188) Podobna pripovd o nočnm rušnju podnvi narjn crkv j bila zablžna tudi pri Marijini crkvi na Rpntaboru (Pripovd 174; Morato 2007, 78, 95). V dolini Glinščic na Tržaškm Krasu j ponoči prstavljn kup kamnja pokazal vaščanom izbrano msto za gradnjo crkv sv. Marij (Morato 2007, 101), tako kot j uganko nočnga rušnja pri zidanju crkv v Obrovu naposld pojasnilo nnavadno snžnj, ki j pokazalo pravo msto postavitv crkv snžni Mariji 45 (Tončič Štrancar 2005, 135). V motivu zidanja in sprotnga rušnja j trba prpoznati splošno razširjn motiv, zablžn tudi v mstu Skadar v Albaniji, kjr s j nočno rušnj gradnj msta prnhalo šl po tm, ko naj bi vzidali nosčo žnsko (Dragan 1999, 48). 46 V izročilu iz Rpna Turki vzpostavljajo kronološki okvir, v katrm naj bi s odvijala zgodba o bitki z rpo, ki naj bi dala im vasi. 47 /…/ P: Təle je o imenu, ja. Repa, ne, Repen. K: A, iz repe? P: Ja, baje də iz repe. Samo tu je precej novo. Recimo za časa Turkou. So Turki oblegali tən, kjer je cjərku zdej. Tu je blo gradišče še. Prastaro. Potem pa je blo utrdba proti Turkom. Tən so se zatekali vaščani naše občine. Proti Turkom. So branli. In tən so, təku pač rekli, də je, da pač so jih obsuvali səz repo , ne. Turke, dol ki so bli pod hribom. Ma tu je təku. (379) Mšanj zgodovinskih in mitičnih lmntov s odraža v izročilu iz Kopriv, katr na stank s pripisuj turškim časom. Prbivalci iz vasi okoli crkvic sv. Lovrnca naj bi s po turški zasdbi umaknili na sosdnji grič in ustanovili današnjo vas (Kunavr 1993, 61). Drugo im za najdišč na sv. Lovrncu, Ajdovska vas (Slapšak 1974, 198–199; ARKAS), priča, da v ljudski prcpciji prtklosti ni ločnic md časom Turkov in ajdov (Hrobat 2005a, 99–100). Tudi v Gradišču pri Štjaku, ki j prazgodovinsko gradišč in protiturški tabor 48 (Plsničar-Gc 1975b, 141; Novaković 2001, 314), naj bi vas ustanovili šl po odhodu Turkov, ki naj bi za sboj pustili kamnito grobljo z zakladom za vasjo. P: /…o Gradišču/ In zad je, za hišo, en tak, ma še precej visok hribčk. In təm so rekli, da so Turki imeli anu skladišče. Ma tistu ni pole nobeden več, ne Talijani, ne… Nobeden Nastank lgnd o poltnm snžnju v Rimu, ki pokaž msto posvtitv tmplja, pripisujjo 5. ali 11. stoltju (Plaz 1953, 396–398). Po mnnju Raduja Dragana j v djanjih čudžnga indica prav ga msta za gradnjo svtišča mogoč prpoznati znamnja, ki posvčajo prostor z dirktno intrvncijo božanstva (Dragan 1999, 27–28). 46 Radu Dragan md štvilnimi balkanskimi motivi vzidanja žnsk v gradbno konstrukcijo navaja zgolj vzidanj (Dragan 1999, 48–49), mdtm ko m j Božidar Slapšak opomnil, da j bilo s tm djanjm končano rušnj. Za analizo motiva glj v poglavju o žnskah in kačah v prostoru. 47 Vas Rpn s pojavi v pisnih virih ž dalč prd prihodom Turkov, lta 1284. V listini s omnja tr govc Johans Rapin, po katrm naj bi kraj dobil svoj im. Po mnnju Francta Bzlaja in Pavla Mrkúja izhaja im iz staroslovanskga in slovnskga osbnga imna Rpa (Guštin 2004, 2). 48 V analizi s n bom spuščala v zgodovinsk razsžnosti komplksov protituršk obramb (glj Fistr 1975; Slapšak 1987; Novaković 2001, 312–315), bolj bi žlla opozoriti na mitično razsžnost pojma Turki. 45
53
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa ni nəč drjəzu. Samu takle moški, ki se menijo, da bodo šli enkrət pokopət , če so Turki pustili kej nutr. /…/ Nje, nje, da so pokopavali nuotr ali shranjavali neki, ne vem kej. Zatu ki təm guor, kamər je zdej Gradišče, je bla mjeja. Velika mjeja, velikih rasti in pole so tist požagali. Že puole po Turkəh! So bli Turki tle! In puole je tistu ostalu, ni nobeden drjezu nəč, kaj je nuotr. K. Ma kaj je meja? Kuku misliste meja? P: Šuop /nrazumljivo?/. Je blu prej, nej blu ravnu kukər, ravno ni tud zdej, ma nej blu… Je bla meja,49 so rasli hrasti. In pole so ljudje nardili, po tulkih letih, kər so šli Turki proč, so tistu požagali… Ma tu že stari ljudje, ne. So požagali in so nardili vasico. (187) Čas Turkov v obh primrih prdstavlja čas, prdn j bila današnja vas ustanovljna. Obdobj prd ustanovitvijo vasi j po mnnju Ivana Marij Hrovatina v povdkah o poplavi ali jzru nakovrdno času brzobličnga kaosa, ki s z ustanovitvijo vasi problikuj v urjn svt, kozmos (Hrovatin 2007, 105–115). Idja sloni na eliadjvi toriji o tm, da vlja nznani, tuji svt prd naslitvijo ljudi za kaotičnga, mdtm ko ga človk s svojo kolonizacijo in obr dom simbolno prtvori v kozmos, organiziran in nasljn svt (eliad 1987, 29–31). Iz izročil j mogoč sklpati, da »turški čas« na simbolni ravni nastopa kot antitza »našmu času«. Prdn so bil današnj vasi nasljn, naj bi tu živli Turki, ki imajo vlogo prdstavnikov nvarnga in kaotičnga svta. Po umiku Turkov (Gradišč) ali umiku prbivalcv prd njimi (Kopriva) s ustvari nova vas, nvarno s sprmni v varno in organizirano, v kozmos. Turki kot pripadniki kaotičnga in nvarnga posvtijo ozmlj z zakladi, ki v ljudski prcpciji izhajajo iz onstranstva, kaosa (Champinion, Coony 1999, 198–202), podobno kot oni sami.
t F – v Kolktivni spomin ni vzan l na dogodk, ki sta jih posamznik ali skupnost doživla, tmvč si svoj kronološk okvir sposoja tudi od zgodovinskga spomina. S prisvaja njm zgodovinskih lmntov si kolktivni spomin zagotavlja smislno clotno, ki lo kaln dogodk povzuj z dogodki širš skupnosti (Brumn 2000, 29). Nastank vasi na Krasu j tako prplt lokalnga in zgodovinskga izročila, pri čmr so nkatr vasi ustvaril svojo lastno vz clo s tmpljarji in Francozi. Naj zgolj omnim, da so polg Turkov v spominu na včj zgodovinsk prtrs ostali tudi tmpljarji in Francozi. Tmpljarji naj bi za sboj pustili nkatr sldi v krajini, rcimo tabor in crkv v Lokvi, grad v Dutovljah (Pršolja 2002, 12, 36, 46–50). Z njimi povzu jjo msto Poklona pri Rpntabru, kjr naj bi prvič zagldali crkv od blizu in »tu so se še templarji təku ustavljəli , recimo« (Pripovd 385). Napolonovga prhoda s spominjajo v Komnu (Pripovd 45), v Gropadi (Pršolja 2005, 24–25), v Žirh pa naj bi o prihodu Francozov pričali clo napisi na vratih. Nona je pravila, da je šel Napoleon čez te kraje. Ko je bilo Duši deset let, jo je nona peljala v Žiri, kjer je Napoleon spal , in ji pokazala napise, napisane s črnim, na vratih pri Kocjanovih. Napisali so jih Francozi. Danes jih ni več. (21) 49
54
V poglavju o prostoru j pokazano, da v narčju bsda mja označuj hrastova drvsa, gozd.
Čas, prtklost kot odraz krajin
Vez z božanskim in mitičnim V krajini Zgoraj omnjni pomn bsd rligija, kot nčsa, kar s pričvrsti (Basso 2002, 143–145), s kaž v spoznanjih tnologov o tradicijskm mišljnju, ki n pozna abstraktnga čudža, tmvč j intgrirano v tla. Misl tradicijskga kmčkga človka j povsm konkrtna in njgov svt j povsm matrialn in otipljiv, saj tradicijsko mišljnj n razlikuj md r alnim in zamišljnim (Dragan 1999, 11; Ristski 2005, 70). 50 S tga gldišča j razumljivo tudi dojmanj nastanka krajin v izročilu, katr oblik s pojavijo v svoji konkrtni obliki kot dan od Boga, od nadnaravnga. Znana j tiološka pripovdka o nastanku Krasa, ki naj bi nastal tako, da s j nad njim Bogu strgala vrča odvčnga kamnja (Šmitk 2000, 20). Da gr za splošno razširjn arhtip ljudsk razlag kamnitih krajin, dokazuj podobna tiološka povdka o nastanku gršk pokrajin Mthana (Forbs 2007, 9). V naraciji o stvarjnju so za potrjvanj idntitt vaških skupnosti ključni motivi starosti, avtntičnosti in lokalnosti. Idntitt so š toliko bolj okrpljn, č so njihovi začtki povzani z božanskimi bitji, s svtim časom (Ristski 2007, 205). Posamzn vašk sku pnosti si tako prisvojijo božansko stvarjnj v spcičnm lokalnm kontkstu. Gnza krajin Pliskovic s tako umsti v splošn arhtip božjga stvarjnja Krasa. Z razlago, da naj bi s vrča kamnja Bogu raztrgala prav nad Pliskovico, j napol v šali napol zars idntitta vašk skupnosti potrjna in povzdignjna z dirktno intrvncijo božanskih sil prav v tj vasi. /…/ P1: Ja, svetnik, svetnik… Je legenda od Krasa , ne. K: Ja, kašna? P1: Zatu ki Pliskoca je… Če gledaš Pliskovcu, ta naša pokrajina, kataster, ne, je največ kamna tle, ne. In da so šle təkrət… Sv. Pjeter in ne vem, kateri svetniki, da so šli. In da Buh, ki je šou tle mimo , ki je ustvarju to naravu, se mu je ta žakelj raztrgu in da je tu kamne palu prou tle, okuli Pliskovce /smh/. Največ! In je rjes največ… P2: Pokončnega kamna. /…/ (127) V zbirkah ustnga izročila s Krasa j vliko razlagalnih in lgndnih povdk o svtnikih, najpogostj na račun vandranja sv. Ptra in Kristusa po svtu, ki na svoji poti dlata čudž in ustvarjata svt posamznih kraških vasi (glj Hadalin, Kocjan 1993, 119–138; Morato 2007, 77–83, 96, 101; Pripovd 128). Čas vandranja Boga in svtnikov po Zmlji oprdljuj čas gnz, ki ga ljudj v Makdo niji oprdljujjo kot čas, ko j »Bog ustvaril vs na Zmlji« ali »ko j Bog š vdno hodil po Zmlji«. Posldic bi bil vidn v posamznih pommbnih kultnih in svtih krajih, ki 50
V skladu s tm Dragan Radu opaža, da Grki niso imli bsd za označvanj prostora, kajti topos označuj dtrminiran kraj, ta kraj in n drugi. Po njgovm mnnju rprzntacija prostora n izhaja iz nčsa zunanjga in ni prdtrminirana od mišljnja, torj s njn smisl n določa v odnosu do bolj splošn idj o prostoru (Dragan 1999, 112, 178–180). Podobno ernst Cassirr mni, da mitično mišljnj n gradi svojga prdmta zas, tmvč j zgolj obsdno z njim kot s prdmtom, ki pripa da sammu sbi, ki j nprimrljiv, posbn in dinstvn v tm času in v tm prostoru (Cassirr 1985, 84). Claud Lévi-Strauss razmišlja podobno o mitični misli, saj naj bi v nasprotju z znanostjo izbirala svoj lmnt, ki so »vnaprj zavzani« pomnu, ki ga v jziku ž imajo (Lévi-Strauss 2004a, 28–34). Rsničn prostor j tako »matrialno, s katrim oprira misl, da bi objktivirala svoj pojm« (Dragan 1999, 178). 55
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa so š dans zlo pommbni za idntikacijo skupnosti (Ristski 2007, 205). Na poti iz Raš v Griž so ljudj ponavadi počivali pri kamnu, ki j iml obliko stola »in j tam ž od tistih cajtov, ko j po svtu š hodila Mati božja s svojim sinom« (Hadalin, Kocjan 1993, 130). Kamn Marijinga počivališča naj bi bil tudi pri Lokvi (Pršolja 2002, 33–34). V do lini Glinščic naj bi Marija, ki j počivala, dala im kraju »Kəntrjəga«, stolica, in sicr ob izviru, ki nikoli n prsahn, kr naj bi iz njga pila sv. Marija (Morato 2007, 101). Mnogo crkv j postavljnih na kraj, kamor naj bi stopila božja noga. Na špuljski gmajni naj bi bila stopinja sv. Antona iz časov svoj poti v Rim, zato mu j bila posvčna crkv (Hadalin, Kocjan 1993, 131; Pripovd 19). Čudžno prikazánj Marij naj bi s zgodilo pri Pliskovici, zaradi čsar j za določn čas postala romarsko srdišč (glj poglavj o drvsih), in na Guri nad Povirjm, zaradi čsar naj bi zgradili crkv (Pripovd 381). Po lgndi naj bi bila Marijina crkv na Rpntaboru zgrajna tam, kjr s j bla žna oziroma Marija dotaknila stn in pustila na njj odtis nog (Slika 4). 51 K: Kaj je ki /kj/ kəšən nenavadən kamən, ki ima odtis nečesa ? P: Iməmo na Tabri, ja. Na Tabri je ena. Pravijo, da je stopinja Matere božje in zətu se je zidəlo tən tabor, zətu ki ta kamən… In nutri je bla pač ta stopinja uod Matere božje. Ku čəš, də je pač označla, ki nej zidəjo. Tu je še vidno. Je še gor na Tabri. (380)
Slika 4: Kamen pred cerkvijo na Repentaboru, v katerem naj bi bila po izročilu Marijina
stopinja (foto: Katja Hrobat). Koncpt čudža j v krščanskm svtu iml vlogo nga najbolj konstitutivnih lmntov ustvarjanja svtga prostora (Kravanja 2007, 161). Čudžno, ki j v nkm ndniranm času posvtilo prostor, j bilo intgrirano v domač okolj posamznih vaških skupnosti, s čimr ga j »uvsoljilo« in osmislilo. To čudžno ni nkaj, kar bi s dogajalo dalč 51
56
Lgnda s pojavlja v vč različicah, v katrih igrajo svojo vlogo »zlodj« in burja, tkma md vasmi in tžnja po cntralizaciji crkvn oblasti (Morato 1993, 28; Morato 2007, 96).
Čas, prtklost kot odraz krajin stran, v nkm imaginarnm nbškm prostoru, kot uči krščanska tradicija, tmvč so si ga ljudj posvojili, konkrtizirali v matrialnm in postavili dirktno prd svoj domači prag, v domačo krajino. Krščanski abstraktni spomin, ki j osnovan na čudžnm v »Svti zmlji«, si j na mikroravni vsaka skupnost prtvorila v čudžno(st) domačga kraja, v konkrtno matrialnost. Tako j bila vaška skupnost s svojo krajino posvčna z dirktnim božanskim posgom.
av Kljub tmu, da j Atila lmnt zgodovinsk naracij, ga zaradi narav izročila nism mogla postaviti v kontkst prcpcij časa. Po izročilih sodč prdstav o Atili nimajo nikakršn povzav z rsnično zgodovinsko osbnostjo, tmvč j prdstava o Atili primarno povzana z njgovimi zakladi. V nasprotju s Turki pa s dans ljudj vliko bolj zavdajo razširjnosti izročila, saj povsod poudarjajo ponavljanj pripovdi, ki s prilagajajo lokalnim potrbam. P: /…o Atili/ Də je pač pokopan u təh treh trugəh. K: Ma ki? P: Ja, meni ta človek, ki mi je povedau, je tle səz Zgonika, ki je tle. In je pravu, də je tən guor u hribəh Zgoniškəh. Zdej tu. Te stvari, kər sən jəst opazla tudi jə zanimivu u teh pravlicəh, ki so tudi, recimo, so ubistvu več al manj se ponavljajo. Ponavljajoče se. Samo se človek lokalne, s tistega kraja prilagodiu, prikrojiu tistemu kraju. To sən jest opazla. (382) Ustno izročilo o Atili in Hunih j razširjno skoraj po vsj evropi. Po svojm izvoru j zlo raznoliko: izhaja iz prdlav knjižvnih bsdil, izvirn ustvarjalnosti in kontamina cij z drugimi folklornimi motivi, rcimo s psoglavci (Šmitk 2004, 266). Izročila o Atili so tako pogosta, da jih dans ljudj n jmljjo niti najmanj rsno. K: Kaj pa se je čulo kej od Atile? Al pa da so iskali zaklad? P1: Urko, čulo, čulo… Sej so zmerom iskali, še zdej jəščejo to zlato trugo od Atila. K: Ja, ki? P1: Ja, ki… Eni pravjo pər Pliskovci , drugi pravjo pər Komni, Komnci, Pəršovljani /?nrazumljivo/ bi rekli… Təm Kozinčəni boste rekli, da je təm nad Kozinu gor… /…/ Brkinci bi rekli, da je təm na Artvižah, na Kozjanah, na… /…/ Ma od tega Atile, tu je že stara zgodovina, da je zakopan neči /nkj/ v eni zlati trugi in da se ne ve, či je, še zdej. Ga ni najdu ne Atile noben, ne truge njegove… P2: Ni pestu nobenih dokumentov! /smh/ P1: Kəšnega križa, da bi vidu kam jət jəskat… Zdej govorilo se je zmerom tu od tega Atila. Zdej, kdu je bil ta Atila… (126) Kot v zvzi s pripovdjo o Atilovm zakladu na prazgodovinskm Martinišču pravi sogo vornik, »tu majo use dežele, də kuodr je Atila vandru /…/, se zdej tku si privuoščijo Fur lani ga tulku, si ga Vipavci privuoščijo, kot si ga tud Kraševci , də naj bi təm biu zlato ali tole, celo krsta njegova, naj bi Atila biu pokopan, ne« (Pripovd 301). Izročila o Atilovm grobu na Krasu s navzujjo na vs vrst krajinskih pojavov, od prazgodovinsk gomil na Škratljvici (Hadalin, Kocjan 1993, 174; Novaković 2001, 227) do hribov nad Zgo 57
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa nikom (Pripovd 382) in kraških dolin. Nasldnjmu pripovdovalcu s zdi, da j vsaka včja dolina na Krasu Atilov grob, pri čmr navd vsaj tri tovrstna msta (tudi Hadalin, Kocjan 1993, 173; Pripovd 273). K: P: K: P:
K: P: K: P: K: P: K: P:
Se je kej govorilu o Atili ? Oh, jej! Za to Atilo pa je taku, ne. Vsaka večja dolina je bla njegov grob. Ma se je prou govorilu v Sežani, da je bil tu pokopan? Ma, ja... Prvič, dol Leskovc. Leskovec pišejo. Mi rečemo Leskovc. No, təm jəz nisem napisu, da je bil Atilov grob. Pišem pa o nečem drugem. Torej moj nono je zmerəm pravu, pejdi u dol Leskovc. Tu je največji dol na Krasu. Djeni uhu dol in boš slišu reko Reko. Jəz nisem nikol slišu. In pol je reku moj nono, seveda ne, ku pa je tolko prometa zdej. Ma təkrət ni bilo tolko prometa, ga ni blo nəč. Torej drugi ljudje, ta stari, pa so pravli, da je to, da so təm pokopali , torej, da so ti Atila, tej vojaki njegovi, ku je on na tem pohodu menda umru, da so nardili ne vem kolko krst, ene štir krste, ne vem kolko, in potem to zakopali v najglobljo dolino. Ker so računali, da bodo tudi to dolino počasi zasuvali, ampak niso imeli časa. Taku da tuki je ta in potem je še en dol, tak dolgi dol je, naprej od te doline, təm tudi. Kuku pa se imenuje? Ni imena? Mislim, da je Dolgi dol. Ma murəm pogledat. Al je Dolgi dol al pa Dol. /…/ Təm naj bi bla kaj ? Təm naj bi bila tudi ali eni so pravli v Leskovcu, drugi pa təm dol, da je ene vrste grobnica oziroma grob od Atile. Ma ku səm pršu v Križ, ne, səm jəmu tudi, imam eno dolino, ravno taku mal večjo, tudi təm je pokopan Atila. A, ha ! Tudi v Križu? Ja, tudi v Križu je pokopan. Tu je dvesto metrov od Peršoljeve hiše… In verjetno, če boste šli v Dane, boste dobili tudi təm grob od Atile. Ki do zdej še nisem čula od Atile na Krasu. Vi misliste, da je povsod, ma ni... A, ne? Ma jəz imam občutek, da so ljudje prou bolani na tega Atilo. (86)
V Križu naj bi zlato Atilovo krsto v kraški vrtači (Hrastičj, Sla 52) čuval hudič. P: Dvuje se jə govorilo. In sicer to, də je kralj Atila pokopan v neki kraški vrtači v okolici vəsi , ampak njegove zlate krste ne more odkriti, ker jo čuva hudič . Po pripovedih je blo nekih posameznikou, ki so v vrtačah opravljali izkope z namenom, da bi odkrili zlato krsto. Ble so vidne tudi jame, vəndər čəs jih je prekriu. /…/ (273) Zmago Šmitk pogostost motiva o Atili pojasnjuj s hipotzo, da s za prdstavami o Ati lovih zakladih skriva profanacija prdkrščanskih prdstav o džli umrlih. Simbolika Ati lovga groba naj bi zamnjala starodavn arhtip svtovn gor ali drvsa kot kozmičn osi stvarstva. Izročilo o trh krstah, ki spada v vrazijsko prdstavo o pokopu vladarja, ustrza trm stopnjam svtovn gor v simboliki zlata, srbra in bakra, ki prdstavljajo idjo tridlnga potovanja duš v onostranstvo. Z rušitvijo prastarih prdstav pod krščan 52
58
V Slovniji j rgistriranih dvt arholoških najdišč s toponimom Sla (ARKAS). Zdi s, da j topo nim Sla v ljudskm izročilu pogosto povzan z zakladi. Čprav gr za arhološko indikativn topo nim (Slapšak 1995, 20), nism zasldila spomina na človšk djavnosti, morda j spomin nanj zgolj zamrznil v toponimu.
Čas, prtklost kot odraz krajin skim vplivom so sporočila o mitičnih drvsih, vodnjakih in krstah zamnjali motivi o Atilovih in drugih zakopanih zakladih (Šmitk 2004, 280–283). Pojm Atilovga zaklada s n zdi dosti drugačn od vsh »zlatih kočij« in »zlatih tlt« (prazgodovinski gradišči Vahta pri Kazljah, Martinišč) in drugih zakladov, ki jih čuvajo kač, zmaji, ki jih imajo kačj kraljic (krona), ki so zakopani v rušvinah gradov, nas lij, na srnjskih mjah itn. Zakladi zaznamujjo mjnik v prostoru, ki vljajo v ustnm izročilu za manifstacijo »drugga svta«, zato so nvarni in magični (rcimo arhološko najdišč Bilnvrh pri Slopah, ki vlja za »tabu« msto, tromj, ki vljajo za posrdnic z »drugim svtom« itn. Glj poglavj o prostoru) (Champion, Coony 1999, 198–202). Prdstavo, da zaklad prihaja iz onostranstva, odraža tudi izročilo, da cvti na dan sv. Ivana, ko j prhod md svtovi včji kot drug dni (glj poglavj o križiščih). P: /…/ In tisto o Svjətəm Jəvani, so govorili, kəmər je blo kej zakopanga, da je cvjəlo. K: Kaj? P: Svjəti Jəvan, 24. junij, də tisti dan, kəmər jə bla kəšna zəklədnina , də təkrət tisto jə cvəlo /cvtlo/. Ku ana luč, ana svtloba. Uoni so rekli cvəlo. /…/ (246) Štvilna kraška izročila o Atili kažjo na to, da prdstava o njm n zaznamuj časovn katgorij, pa čtudi bi ta imla mitično razsžnost, kot j mogoč ugotoviti pri Turkih, tmvč j Atila zgolj zgodovinska sposojnka za utmljitv prdstav o zakladih. N zdi s mi, da so ti tako zlo povzani s prdstavami o svtovni gori, ampak bolj z vsmi vrsta mi drugih zakladov. Zakladi so v ljudski prcpciji posldica stikov z »drugim svtom« in so bolj kot ralno bogastvo simbol vsh dobrin, tako zmljskih kot nadzmljskih. Včina sogovornikov j povdala, da skorajda ni vasi, ki n bi imla izročila o Atilovm zakladu na svojm ozmlju. Pogostost izročil o Atilovm zakladu j mogoč pojasniti z žljo vsak skupnosti, da na svojm ozmlju vzpostavi stik z nadnaravnim, onstranskim prk izročila o Atili, njgovih grobnicah in zakladih. S tga vidika j bolj kot prcpcija časa v Atilovih zakladih prpoznavna tžnja po vzpostavitvi stika z »drugim svtom«, ki j intgrirano v domač okolj, s čimr j vzpostaljna točka v krajini, ki prsga mj zmljskga.
zaključek Razpravo o prcpciji daljn prtklosti skupnosti sm začla s sodobno prigodo posta vitv spomnika o najstarjših izvorih v Rodiku, saj prdstavlja vzorčn primr sodobnih tžnj po ohranjanju kolktivnga spomina z vzpostavitvijo lieux de mémoire. Kolektivni spomin j n gld na zahodnjaško ali nzahodnjaško prspktivo v rsnici odgovor na potrb sdanjosti. Š posbno dans, ko so izginila tradicijska okolja spomina, j odvi sn od diskurza strokovnjakov in svoj matrializacij, vizualizacij. Lieu de mémoire je lahko zaobjt tudi v nmatrialnih pojmih, kot so toponimi ali priimki, iz katrih ljudska timologija črpa zavst o svojih prdnikih. Md tovrstnimi razlagami prvladuj tžnja po vzpostavitvi povzav s plmnitimi prdniki, za katr s zdi, da potrjujjo skupnost kot posbno in drugačno od drugih. Včina vprašanj o daljni prtklosti ostaja brz odgovora, kvčjmu s ljudj pri tm na slonijo na prostorsk vidik izvorov: govorijo o najstarjšm dlu vasi ali kontinuitti 59
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa skupnosti z nkdanjimi prbivalci rušvin iz okolic, ponavadi ajdi. Prk prostorsk kon tinuitt z naslji v bližini s skupnost dojma kot avtohtono, »od vkomaj« na tm mstu, s čimr opusti vsakršn lmnt, ki n bi potrjvali njno poistovtnj s prostorom, ki ga zasda. V ajdih j po ni strani mogoč prpoznati mitičn prdstav o prvotnih bitjih nadnaravnih lastnosti, ki so ustvarjali svt, po drugi strani pa s v njih lahko skriva zam gljn spomin na stik s staroslci, »drugimi«. V prcpciji prtklosti ajdi prdstavljajo začtk časa, časa prd krščanstvom, prd nastankom »naš skupnosti«. Pomn idnti kacij s krščanstvom v koncipiranju prtklosti bi bilo mogoč prpoznati tudi v izročilih, ki začtk vasi povzujjo s crkvijo, ki najbrž n prdstavlja l lieu de mémoire »starih časov«. Vs bolj s zdi, da postavitv crkv nima l prostorsk vlog svtga srdišča na kozmološki ravni, tmvč na lokalni ravni (vasi) prdstavlja časovno katgorijo začtka »našga časa« – kristjanov. Za antagonizm »našga« v tradicijski prcpciji prtklosti vljajo Turki, ki so prdstavniki nvarnga in kaotičnga. Po njihovm umiku naj bi s vas ustanovila, svt s iz kaosa sprmni v kozmos, urjn, bivaln svt. Zakladi, ki jih Turki puščajo za sboj v izročilih, imajo podobno funkcijo kot oni, saj prihajajo tako kot Turki iz »drugga svta«. Polg Turkov si ljudsko izročilo o prtklosti skupnosti prisvaja zgodovinsk lmnt, kot so tmpljarji in Francozi, s čimr s vzposavlja povzava z naracijo prtklosti širš skupnosti. Skupno vsm dosdanjim izročilom j, da s čas odraža kot vidik prostora, krajin. Globina časovnih »kornin« nima nikakršnga pomna za ljudi, saj s brjo v domači krajini. Ko lktivni spomin skupnosti s utlša v krajini, ki daj iluzijo včnga trajanja. Prk pripovdi o prdnikih iz bližnjih rušvin si skupnost pravzaprav ustvarja topografsko kontinuitto, tako kot si jo j na širši ravni zagotovil krščanski kolktivni spomin s svojim uprostorjnjm v »Svti džli«. Odvisnost spomina od prostora j vidna v primrih, ko s s sprmmbo bivalnga kraja in njgovih uprostorjnih tradicij spomin izgubi. Da j prostorjnj časa vd lano ž v naš sistm prcpiranja, priča njuna soodvisnost v jziku in v thniki spominjanja, ki potka kot imaginarno potovanj skozi prostor. Prostor namrč ni podlaga, v katrga bi s zgodovina vpisovala, tmvč j ž sam dl prcpcij. Skozi habitus, aktrjvo gibanj skozi prostor s prostorski pomni aktivirajo. Lovsko-nabiralsk skupnosti s tako o svojih mitičnih prdnikih učijo prk gibanja v prostoru, krajini, kar prav tako spominja na zaho dnjaško tradicijsko naracijo prtklosti, izvorov skozi prostorsko prspktivo. Prostor vlja za konkrtno danost, saj tradicijska mislnost n razlikuj md ralnim in zamišljnim. Tako j v začtkih časov Bog sam ustvaril Kras in svtniki so udjanjali svoj čudž v kraški krajini, n l na splošno, ampak v vsaki vaški krajini posbj. S tm so območj vsak skupnosti posbj tudi posvtili. V krajini Krasa s zgodovina prigrava tudi v izročilih o Atilovih zakladih, ki si v rsnici zgodovinsko osbnost l sposojajo, da v domač okolj intgrirajo in udomačijo nadnaravno, ki, kot bomo vidli v nadaljvanju, ohranja ravnovesje dveh svetov.
Čprav j bil prdmt razprav čas oziroma prcpcija daljn prtklosti, j od nj kot abstraktn katgorij ostalo bolj malo. Tradicijska mislnost namrč abstraktnga časa n pozna, tmvč si ga konkrtizira v domači krajini. Z drugimi bsdami, raziskovanj daljn prtklosti v vaški skupnosti pomni raziskovanj domač krajin. Čas j namrč podrjn prostoru, saj j prtklost zgolj vidik krajin. 60
Struktura prostora v ustnm izročilu
STRUKTURA PROSTORA V ustnem izročilu »Mja prinaša obliko in rd, oprdljuj in daj smisl, md tm ko brzmjnost prplavlja oblik, j nprilagojna, zbuja strah in j kraljstvo nznanga, barbarskga /…/.« (F. Juri 2010, Vrnitev v Las Hurdes. Vojne, ljubezni, črne štorklje in oddaljeni Istriani. Ljubljana: Sanj, str. 205)
PROSTOR KOT IZRAZ SKUPNOSTI Naj za uvod izpostavim l nkaj ključnih misli o dojmanju narav prostora, ki so bil ž nakazan v poglavju o fnomnologiji prostora. Ž včkrat j bilo pokazano, da j prostor socialni konstrukt in da so njgov koncptualizacij posldic sprminjajočih s zgodo vinskih kontkstov tr kulturnih spcik (Dscola, Pálson 1996, 15). Kr vsaka skupnost ustvarja, oblikuj, sprminja in izrablja prostor gld na svoj sistm rprzntacij svta, s prostor kaž kot način manifstacij ali izražanja skupnosti. Zato so načini zasdb prostora in izrab prostorskih virov nločljivi od njgov simboln kodikacij (Cadort 2007, 235–236). Claud Lévi-Strauss mni, da nzavdn mntaln struktur tvorijo kul turn vzorc, ki s kot socialn in simboln oblik kažjo v odnosu do prostorsk organi zacij. Primr tga, kar označi kot koncptualizirano topograjo, j ž navdna krožna struktura vasi Indijancv Bororo iz Brazilij, v katri j »uprostorjn« clotn simbolni sistm socialnih, kultnih in vrovanjskih vidikov skupnosti (Lévi-Strauss 1989; 2004a, 185; 2004b, 207–214). Pirr Bourdiu prsž strukturalizm s poudarjanjm pomna »praks«, habitusa, zunaj katrga prostor nima nikakršnga pomna. V organizaciji no tranjosti hiš prpozna mikrokozmos vsh simbolnih odnosov. Kr družbna praksa akti vira prostorsk pomn, ti niso ksirani v prostoru, ampak jih prikličjo aktrji s svojim gibanjm skozi prostor (Bourdiu 1969; Low, Lawrnc-Zuñiga 2003, 9–10). Clifford Grtz argumntira, da j tudi okolj aktivni in srdiščni djavnik pri oblikovanju socialnga življnja. Skupnost si v dolgm procsu adaptacij na lokalno okolj iz njga nardi dimnzijo sam sb (Grtz 1972, 87–88). Po njgovm mnnju s tos, ki zaob jma moraln in sttsk vidik kultur, tr pogld na svt, v katrga sodi pojmovanj 61
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa narav, sb in družb, spajata v simbolih, ki so za nkatra ljudstva utmljni v naravi. Pripadniki plmna Oglala (Siux) namrč vrjamjo, da j krog svti simbol, saj naj bi v liki duh ustvaril vs v naravi, razn kamna, v obliki kroga. Oglala zato ustvarjajo okrogl tipije (šotor), okrogl tabor in ob ritualih sdijo v krogu. Okrasni polni krog j simbol svta in časa. Za včino Oglala j krog svti simbol, ki s n razlaga zavstno, ampak s občuti intuitivno. Idja o svtm krogu kot naravni obliki, ki jo najdmo v mscu, člov škm tlsu, taboru, ščitu, tipiju in taborskmu krogu, jim daj osnovo za ritualna djanja. Prdstavlja jim izhodišč za moraln, mitičn in drug intrprtacij pomnov v vsakda njm življnju, kot rcimo, »ko s v okroglosti kamna vidi dokaz, da j moč oblikovanja, ki jo ima dobro, zmagala nad zlom« (Grtz 1998, 175–178). Po mnnju edmunda Lacha j mtazičn koncpt, ki nastajajo v umu in so prdstavlj ni v bsdah kot na primr »bog« in »duh«, trba kstrnalizirati. Prvi način j s pripov dovanjm zgodb (mitov), v katrih so mtazičn idj prdstavljn z djanji nadnarav nih bitij. Drugi način j z ustvarjanjm posbnih matrialnih objktov, zgradb in prostora, ki s uporabljajo za prdstavitv mtazičnih idj in njihovga razumskga okolja. Oba načina sta mdsbojno odvisna, dn j mtafora drugga (Lach 1983, 58). Matrialno okolj prdstavlja socialni kontkst, v katrm s odvijajo socialni odnosi v kulturi, j nosilc vrdnot, idj in čustv. Arhologi in antropologi v matrialni kulturi prpoznavajo pričvanja o določni obliki družb, saj j matrialna kultura intgraln dl tga, kar ta družba j. Kup kamnja (angl. cairn) v naravi, ki ga hribolazci ponavadi ustvarjajo na vrhovih gora, sicr nima nikakršn koristn, praktičn vrdnosti, njgova vrdnost j povsm simbolna in socio-kulturna. J kulturno oblikovan mjnik, ki kaž na najvišjo točko, mjo ali pot in izraža prisotnost nkoga na tm mstu. Vsak kup kamnja j unikatn tr spcičn, n obstaja sistmatična tradicija izdlovanja kupov kamnja, pa vndar gr za odraz tga, »kako živimo s stvarmi in skozi njih« (Dant 1999, 1–7). Zaradi tsn prpltnosti bo poglavj o strukturiranosti prostora tžko ločiti od analiz časa v ustnm izročilu. Vidli smo, da j prostor hkrati nločljiv od časa, ki j prav tako socio-kulturn (Gll 1992). Po mnnju Nancy D. Munn sta čas in prostor mdsbojno intgralna, zato prostor dnira kot »drugi jaz časa« (angl. » Other Self «) (Munn 1992, 94). Nkatr povdk o času ustanovitv vasi, pri katrih sm pručvala strukturiranost prtklosti vasi, bodo zato v pričujočm poglavju uporabljn za analizo koncptualizaci j prostora. Osnovno vprašanj, ki ga bom v tm poglavju razršvala, j, kako človška misl strukturira prostor. Začla bom s tistim, ki j človku najbližj, to j s koncptuali zacijo življnjskga prostora človka, vasi in njn okolic.
RAZMEJITEV PROSTORA Ustanovitv vasi s na ravni prostora začn z njgovo prilastitvijo. Motiv prisvojitv pro stora j prikazan v ustnm izročilu vasi Utovlj, Dutovlj, Tomaj, Špulj, Križ in Godnj, v katrm j poudarjno določvanj mj possti ob ddovanju. 62
Struktura prostora v ustnm izročilu /…/ Po prvi razlagi naj bi ime Utovlje izhajalo iz »od tule« , Dutovlje iz »do tule« in Tomaj iz »tu maj« – to imej ti. To so rekli, ko je nekdo delil to zemljo, oče otrokom. Nekaj je takrat že moralo biti tam, recimo polje, gozd. /…/ (5) Po pripovdovanju prbivalk Tomaja j duhovnik Matija Sila zapisal varianto povdk v začtku 20. stoltja, po katri naj bi grof razkazoval mj svojih possti. 53 Sila /pripovdovalka pojasni, da j v Tomaju služboval od 1894 do 1924/ je zapisal, da je živel grof v Tomaju, ki je svojim podanikom razložil, kje je meja: »Od tovle (Utovlje) do tovlje (Dutovlje) , to je moje.« (24) Osnovni motiv povdk s rahlo sprminja: Nkdo razdli zmljo svojim ddičm ali si jo ddiči razdlijo md sboj ali nkdo razkazuj mj svoj possti. Po bsdah, ki so izrčn md dlitvijo ali razkazovanjm possti, naj bi vasi dobil imna. A vodilni motiv vsh povdk j djanj ustanovitv vasi in vašk possti s postavitvijo mj. Djanj določanja mj pri osnovanju določn possti s n zgodi prd trnutkom srčanja s prbivalci iz sosdstva. Fazi prv ustanovitv naslbinskih prdlov sldi procs prilasti tv območja in določanja mj, ki zajma hkrati vzpostavljanj družbnga odnosa s sosdi (Bouju 1995, 356–358). Ustanovitv naslja ni nič drugga kot način, da si nki prostor nardimo za svojga, si ga prisvojimo in ga razmjimo od drugih prostorov kot tujih prostorov. Z razmjitvijo s raz loči dva ali vč prostorov tako, da s jim podli različn simboln kvalitt: moj in prostor drugga, prostor mojga bivanja, varnosti in rda nasproti tujmu prostoru, nvarnmu, nčlovškmu, barbarskmu (Sgaud 2007, 100–103, 121; Ristski 2001, 157). Po mnnju edmunda Lacha s simbolnim razlikovanjm n katgorij od drug ustvar jamo mj, ki prdstavljajo prkinitv tistga, kar j naravno nprkinjno (Lach 1983, 52). Koncpt mj in pragov v življnju posamznika in skupnosti j prvi razvil Arnold van Gnnp v Les rites de passage lta 1908. Mj in rituali prhoda, ki vključujjo obrd ločitv od prdhodnga svta (prliminalni), prhoda md svtovoma (liminalni) in vklju čitv v novi svt (post-liminalni), uravnavajo prhod md različnimi družbnimi statusi v človškm življnju (na primr otroštvo, odraslost, poroka, matrinstvo ali prhod v status duhovnika, kralja itn.), md različnimi časovnimi trmini (na primr ltni časi, koldarska obdobja) in tritoriji. Prhodi mj in pragov, tako kot prhodi md različnimi družbnimi statusi, so bili oblžni z rituali. T so ljudj izvajali tudi pri prhodu tritorialnih mj, ki so bil ponavadi označn s posbnimi objkti ali z božanstvi mj (van Gnnp 1977; ellis Davidson 1993b, 7–8; Lach 1983, 55). Po mnnju Mary Douglas s s postavljanjm mj oziroma poudarjanjm razlik md znotraj in zunaj mj, spodaj in zgoraj, moškim in žnskim, z in proti ustvarja vidz rda (Douglas 2008, 5; Sgaud 2007, 100). Radu Dragan argumntira, da človška misl n mor dlovati na koncptu kontinuuma. Prostor, ki j brz lastnosti, j prostor, ki j v začtku ustvarjn od Boga. Ta j ravn, no ličn, prosojn in nskončn. Tak prostor j idaln, pojmovn (fr. conceptuel ), kot jajc Amme Dogonov ali ploščata zmlja (fr. terre plate). V kozmogonskm mitu j prvotno 53
Originalnih zapiskov duhovnika Matij Sil nism našla, saj naj bi bili založni v župnišču v Tomaju.
63
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa djanj sparacija. Svt, ki ni difrnciran, n mor biti prdmt zgodovin (Dragan 1999, 95, 174, 328–329). Izročilo o ndniranosti oblik prd nastankom svta j mogoč najti tudi md pripovdmi Janza Trdin, čprav j zaradi njgovih samovoljnih dodatkov po trbna prvidnost. »Ničsar ni bilo, ko Bog, sonc in morj,« s pripovd začn. V nada ljvanju povdk svt nastan iz zrna pska, ki pad Bogu izza nohta in ostan na površini, kjr ostan vs, kar pad (Trdina 1858, 60–61; Šmitk 2004, 11). Da bi človk razuml prostor, ga mora difrncirati z vnosom koncpta mj, ki izhaja iz sistma binarnih opozicij. Z razdlitvijo pojmov v (vsaj) dv nasprotni katgoriji s vzpostavi pogoj za funkcioniranj (vsakršnga) logičnga sistma (Dragan 1999, 95, 322). Ž lta 1912 j Émil Durkhim z razlikovanjm md katgorijama profano in svto do kazoval, da md rdom profanih in svtih fnomnov vlada odnos popoln diskontinui tt: »V zgodovini človšk misli ni primra, da bi s dv katgoriji stvari tako globoko razlikovali in tako ostro zoprstavljali« (Durkhim 1982, 37). Durkhimovi sodobniki in kasnjši avtorji (Douglas 1993, 1999; eliad 1987; 1992; Gll 1992) so si bili notni, da so družbn skupnosti pojmoval prostor dvojno, na osnovi binarnih opozicij, ki običajno ustrzajo razlikovanju md svtim in profanim prostorom. Mirca eliad tako razlikuj md divjim, npoznanim območjm v domni kaosa, in nasprotnim, kultiviranim obmo čjm v območju kozmosa (eliad 1987; 1992, 21–23). Dualistična prspktiva s kaž v nasprotjih, kot so »socialni« in »divji« prostor, »osvojn« in »organiziran« v nasprotju z »nosvojnim« in »kaotičnim« prostorom. Za prostorom človkovga bivanja j svt div jin, ki prdstavlja prddvrj htonskga svta, nasljno z nvarnimi bitji (Radnković 1996a, 47; 1996b; Ristski 2005). Prd kratkim j sicr Philipp Dscola pri dkonstrukciji tradicijskih antropoloških kat gorij pokazal, da opozicij md »divjim« in »domačim« (ali md naravo in kulturo) niso tako univrzaln, kot s j dolgo časa mislilo. Ponkod dvojnost katgorij n dluj tako striktno ali j clo odsotna, kot rcimo pri nomadih in lovcih-nabiralcih. Čprav j rs, da včina kultur idnticira prostor zunaj človškga nadzora z divjino, včasih ta n dluj po principu binarn opozicij ali s sprminja gld na kontkst (Dscola, Pálson 2002, 8–12; Sgaud 2008, 119–120).
POMEN TERITORIALNIH MEJ Primarno djanj vsak kolonizacij j določitv mj. Iz prtklosti j poznanih vliko izročil o magično obrdnih djanjih osvojitv prostora ob ustanovitvi naslij, od katrih j dn ključnih lmntov razmjvanj, in sicr od antičnih grških polisov, msta Birsa v Kartagini, ustanovitv Rima itn. (Sgaud 2007, 100–103, 121; Ristski 2001, 157; Dragan 1999, 96) do novjših izročil v Makdoniji (Ristski 2005, 185, 195–200). Doklr si prostora človk ni prisvojil prk obrda, v Makdoniji rcimo z magijskim ora njm okoli vasi, j prostor ostajal tuj (Dragan 1999, 93, 202; Ristski 2005, 185). Prisvoji tv tritorija j potkala na osnovi različnih obrdov. Msto prvzma possti j bilo pon kod razkrito na osnovi določnih znamnj. Primr takšnga prisvajanja zmlj j mogoč najti v tradiciji zgodnjih nasljvalcv Islandij. Ti so si prisvojili namrč tisto zmljo, ob 64
Struktura prostora v ustnm izročilu katri so našli naplavljn dl visokih sdal (angl. posts of their high-seats),54 ki so jih prj vrgli v vodo. Magični obrd prisvajanja possti s j lahko izvajal z njno posvtitvijo tako, da so nosili ognj okoli nj. Mj possti so bil lahko določn s tm, koliko zmlj j nkdo lahko prhodil, prjzdil ali zoral v nm dnvu, koliko zmlj j lahko prhodil do srčanja s sosdom, koliko trna j lahko prkril s trakom kož domačih živali, kako dalč j lahko vrgl nkaj (rcimo v krogu razdalj, v katri j bila vržna skira), prnašal mjnik itn. (Grafnaur 1957, 97–105; 1959, 135–148; Kvidland 1993, 13; Dragan 1999, 92–99; Ristski 2005, 201–203, 217). Za označvanj tritorija j bil tako uporabljn čas oziroma potovanj, ki j pojmovano kot oblika moči nad zmljo. Posst s po drugi strani lahko odraža kot podaljšanj človka (rcimo pri mtu skir) (Dragan 1999, 93, 97, 111). O vlikm pomnu mj govorijo štviln povdk o posmrtnm kaznovanju človka, ki j za časa življnja skrivaj prstavil mjnik z namnom povčanja svoj possti (Grafnaur 1957: 105–107; Matičtov 1966; Kvidland 1993, 13; Dragan 1999, 105; Mncj 2005a, 170). V Tomaju j bila na vprašanj o hudiču zablžna povdka, v katri j kljub prcjšnji nrazumljivosti mogoč razbrati, da govori o posmrtnm sankcioniranju prsta vljanja mjnikov. »Kam čem vrčt?« »Kamor si vzel.« Takrat se je slišalo, da se je udrl kup kamna. Pomeni, da je mejnike med parcelami prekladal. Tako je rešil preteklo željo, da si je toliko drugega prisvojil.(36)55 Pri določnih družbah, kot rcimo pri ljudstvu Yami iz Taivana, j nprhodnost mj vzdr žvala institucija smrtn kazni, ki bi doltla kršitlj. V tm j razvidna idja močnih vzi md tritorijm in človkom, ki dosga skoraj ž ravn mdsbojn idntikacij. 56 Dogoni iz Nigrij poznajo božanstvo, ki j čuvaj tako simbolnih kot gografskih mj. V prvm primru božanstvo nadzira prlom strogih prpovdi, v drugm pa prkoračitv mj tritorija. Mj so najboljš msto za spopad in oborožn bitk md sosdskimi skupinami, tudi ko njihov cilj ni nujno osvajanj tritorija (Vincnt 1995a, 14–15; Boju 1995, 362–363). V Makdoniji s zaključna mjna črta vašk possti, katr funkcija j ločvanj od pro stora drugga, imnuj mežda, međa, sinor , kar j prvzto iz grščin, in atar iz turščin.57 Ljupčo S. Ristski opaža, da s mj in prifrij vaških possti v Makdoniji poudarjajo z umstitvijo svtih točk nanj, md njimi tudi crkv in grobišč. Svto mjno črto vaščani varujjo, vzdržujjo in obnavljajo. Tako v Makdoniji kot Bolgariji j bila mja označ V pisnih virih omnjni prdmti so posvčni bogu Toru in so vljali za simbol rodovnga pogla varstva (http://74.125.77.132/sarch?q=cach:XZpzxLenYCMJ:www.northvgr.org/lor/landnama bok/010.php+high-sat-pillar&cd=3&hl=n&ct=clnk&gl=si&clint=firfox-a; 4. maja 2009). 55 Zaradi odsotnosti zvočnga posntka (sogovornik ni dovolil snmanja), ostaja l zapis v trnskm dnvniku, ki ga ni mogoč bolj pojasniti. 56 Idntifikacijo md zmljo in dušo po mnnju Raduja Dragana odraža tudi srdnjvška dajatv, v Romuniji imnovana dušegubina (»izguba duš«), ki jo povzročitlj smrti nkoga ni plačal družini, tmvč državi (Dragan 1999, 120–121). 57 Po ustnm sporočilu Božidarja Slapšaka. 54
65
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa na ali z markantnimi naravnimi točkami ali s kamnitimi križi in hrasti, ki so imli vlogo njnga varovanja (Ristski 2005, 185, 194–200; Šmitk 2004, 211–212). V Romuniji so simbolno mjo po vash označvali križi, ki so bili postavljni na vpadnih cstah v naslj. Lta 1815 j zablžna tudi njihova postavitv na mjah ozmlja Bukaršt z namnom ločvanja possti od okoliških vasi (Scardulli 1985, 6). Po mjah srnjsk possti so bili organizirani vsakoltni obhodi, kot rcimo za časa binko šti v Zgornji Ziljski dolini na Koroškm ali na slovnskih trgih in v mstih (Šmitk 2004, 213–214). Ciklično obrdno obnavljanj mj so poznali v Makdoniji, kjr so na drugi dan vlik noči ali na dan sv. sv. Trojic (mak. Duovden (mak. Duovden)) vsi vaščani v procsiji obhodili mjo srnjsk possti s križi in z drugimi svtimi crkvnimi prdmti, pri čmr so s ustavljali na označnih obrdnih mstih (Ristski 2005, 216–217). Analogijo postavljanja svtih točk na mjo najdmo ž v antični Grčiji. Susan Guttl Col opaža, da j tmplj na tritoriju, kjr obstaja posamzno včj populacijsko srdi šč – polis – polis,, postavljn v bližino tritorialn mj. Nasprotno so območja, kjr ni bilo niti nga samga koncntriranga srdišča prbivalstva, potrbovala rgionalni tmplj, ki j bil postavljn bolj srdiščno gld na tritorij. Mj md sosdnjimi polisi sosdnjimi polisi so bile bolj podobn pasu kot prprosti črti. Mjna območja so bila nobljudna zaradi narav sam, kot rcimo visoka gorovja ali puščav, ostajala so nposljna, kr so bila sporna 58 ali ker so bila tako občutljiva, da so morala biti ohranjna kot nvtraln con, 59 ki jih varujjo bogovi. Tako rcimo j hiera orgas md Atnami in Mgaro ostalo nkultivirano območj in pod zaščito lvzinskih boginj (Guttl Col 2004, 67–68, 77). V rimskm impriju so mjni kamni (lat. termini) termini) imli določn rligiozn povzav. Rimljani so poznali boga Trmina (lat. Terminus), Terminus), pri čigar praznovanju, imnovanm trminalij (13. fbruar), so mu sosdj žrtvovali in imli gostijo pri nm ali vč mjni kih. Mdtm ko cnturijacijski kamni 60 niso imli rligioznih konotacij, so Rimljani za postavitv vsakga mjnga kamna ali skupino mjnih kamnov opravili obrd. Žrtvovali so žival, njn ppl in drug daritv so postavili v luknjo, ki so jo izkopali. Po antičnih virih naj bi bog Silvan prvi postavil mjni kamn in vsaka posst naj bi imla tri Silvan, nga za čuvaja hiš, nga za podžlj kot boga pastirjv in nga, imnovanga orientalis (»vzhodni«), ki ima gaj na mji. 61 Prmakniti mjni kamn j vljalo za rligiozni in civilni prstopk. Rligiozni pomn mj j prpoznavn tudi v navodilu zmljmrca Gromatika (lat. Gromaticusa), Gromaticusa), naj s ponkod postavi kamnit oltarj, na katrih naj bo na strani kolonij označna mja kolonij, na drugi strani pa im prbivalcv sosdnjga msta. Tako kot v Mzopotamiji, na Bližnjm vzhodu in v Srdozmlju so bil mj na 58
Angl. they were contested, anglški prvod iz star grščin »lands » lands in between« between « (Guttl Col 2004, 77). 77) .
59
Anglški prvod iz star grščin »lands » lands held in common« (Guttl Col 2004, 77). 77) . Cnturiacija Cnturiacija j sistm razdlitv zmlj v rimskm impriju, ponavadi aplicirana na ager publicus, publicus , tj. na zmlji, ki jo j država osvojila (Dilk 1971, 87–89). Koncpt trh lmntov tritorija spominja na slovnsko izročilo o tročanu iz območja Crknga, ki j kot tmlj vsak gradnj ali possti označval tri naravn sil (voda, ognj, zmlja) in bil oprdmtn v trh kamnih ali drugih naravnih lmntih. Podobno j v izročilu iz Crknga vljal dn izmd trh kamnov tročana za binkla – varuha (Pltrski 2006, 42–58; glj poglavj o babi).
60 61
66
Struktura prostora v ustnm izročilu ravn markantn točk (rk, drvsa) ali umtno zgrajn, kot so zidovi ali mjni kamni (Dilk 1971, 98–108). Rligiozni pomn j imla mjna črta, imnovana pomrij (lat. pomerium), merium), ki naj bi jo j o ob ustanovitvi msta Rim obrdno zoral mitični ustanovitlj Rómul. Pri tm j trikrat dvignil plug na mstih, kjr naj bi stala prihodnja mstna vrata. Kr j brat dvojčk Rém prskočil posvčno mjo, ga j Rómul ubil. Pomrij j označval po svčno in politično mjo msta, znotraj katr so vljala posbna pravila. Pomrij j bil tudi dl obrda ob ustanovitvi drugih mst (glj Blumnthal 1952, 1869–1876; Sgaud 2008, 102, 121). Da mora biti označvanj mj po vidnih markantnih točkah v krajini izpljano ž ob sami ustanovitvi naslja, j zapisano v sanskrtskih zakonih Manuja ( Manusmrti) Manusmrti) iz 1. st. pr. n. št. Ob tm j bilo trba na končnih točkah mj zakopati stvari v posodah, ki jih bsdilo posbj določa. Ž v Vdah j navdno, da j v primru odsotnosti primrnih naravnih lmntov za označvanj tritorija lova md različnimi plmni trba označiti drvsa, ki so na mji. Tovrstna poročila so ohranjna tudi iz srdnjga vka (Dragan 1999, 93, 101). Darovanj prdmtov in žrtvovanj na mjah sta zablžna tudi v folklori po vsj evropi, kar bo pokazano v nadaljvanju (Dragan 1999, 42–65, 99; Kvidland 1993, 19). 62 Ob razmjitvi posstva so v Sv. Ptru v Primorju ob prisotnosti notarja in obh lastnikov dlno zakopali mjnik, na vsako stran pa po no škrlo, ki so ju imnovali »priči«. 63 Kot drugod po svtu in Slovniji (Šmitk 2004, 211–212) so na Krasu za označvanj mj v krajini uporabljn izstopajoč struktur v krajini, kot so hribi, naravn skal, jam, groblj kamnja, zidovi itn. Md glavnimi mjniki md lokavskim in povirskim obmo čjm so tako lta 1656 omnjn naravn vzptin ali skal, kot so Vlik stn, Žlzna babica,64 Stari tabor, rušvin starga gradu, skala Topli dol in skala Na brgu (Slika 5; Kjudr 1956-60, 21). Na območju območju vasi vasi Bka pri Kozini Kozini so bil za mjnik uporabljn uporabljn groblj kamnja, ki so jih imnovali »muš« (Mdvščk 1992, 159). Na meji z Benečani so bili v davnini postavljeni mejniki , , ki naj bi jih obe strani spoštovali. Okoličani so pogosto videli, da so nekatere odstranili ali pa premaknili v škodo Avstrije. Tako so večkrat deli njive ali vinograda čez noč postali last drugega grofa. Da grofa. Da bi se to ne dogajalo več, so kmetje sami na mejo postavljali ogromne skladovnice kamenja , ki so jih imenovali »muše« , ki jih je še danes mogoče videti /…/ (Mdvščk 1992, 159). Na svrnm dlu Krasa skoraj ni bilo pogovora o mjah, n da bi domačini omnili ž lzna vrata (Slika 6). Kot j j razvidno ž iz samga toponima, gr za vrata v rgijo, okrog katrih s j spltla vrsta izročil. Žlzna vrata označujjo prhod md zgornjo in spodnjo 62
63
Darovanj na mjah spominja na darovanj ob osvojitvi novga tritorija ali postavitvi tmljv hiš (Dragan 1999, 42–65). Na Mršah v Brkinih j ohranjno izročilo o darovanju pod osnovnim tmljnim kamnom hiš, imnovanim »škaljota«. V robc pod njo so zavili žitni klas, srp, oljčno vjico, oglj z ognjišča in podobno. Č j bilo s hišo kaj narob, so rkli, da ni bilo pod »škaljoto« prav »birung« (Mdvščk 1993, 156). Zahvaljujm s tnologinji Zvoni Ciglič za podatk iz arhiva Pokrajinskga muzja Kopr iz tnolo škega oddelka.
64
Toponim bo obravnavan v poglavju o babi z mitičn prspktiv. 67
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
Lgnda: Zlna črta: oznaka današnjih katastrskih občin; Rumna črta: nkdanj mj katastrskih občin (© GURS«; Izdlal: Sašo Poglajn).
Slika 5: Naravni mejniki med lokavskim in povirskim območjem. V lokavskem izročilu se hribovit greben med Lokvijo in Sežano imenuje Vršiči. konni /na mji/. Meja med Gorico. Med Vipavsko in Krasəm Primorsko, » sə prou nə konni /…/« (Pripovd 350). Na vprašanj, od kod im žlzna vrata, so s md ljudmi porodil različn razlag, od mitnic do bitk s Turki Turki in žlzn barv skal. čje /niso šli n tja/, ne səm /…/ P1: So rjəkli zətu, ker jə bla bitka dugo cajta in njəso šli ne čje /niso an milimetər. Jə bla duga bitka in su se tukli in ne ani, ne drugi… In zətu so rjəkli Željəzna vrata. P2: Jəs səm pej slišla, slišl a, də zətu, kə sə nə objəh strəneh sive si ve skale , skale , take poduobne take poduobne željəzu , zətu sə rjekli. P1: Ma vənde /tam/ , , də jih je šlu groznəh, də jih je palo. K: Vi pa ste ču za ta vrata, tu də je poduobnu vratəm? P3: Ja, podobnu vratəm. P2: Səj jə poduobnu vratəm, jə təku skala nə obeh stranəh. stranəh. /…/ Jə /…/ Jə bla žə prej prej kəšna bitka, ne, za časa Turku. Sej ləhko tisti kipəc ima təd kej, tisto znamenje… Kaku znamenjə jə guor? Kjəri? Pil ? Od Bašəvih jə edən postavu tisto. P1: Kjəri? Pil K: In zəkaj je postavu? P1: /…/ Al /…/ Al jə bla kəšna nəsrjəča, də sə jə zahvalu al kej, nə murəm reč /…/. reč /…/. (335) 68
Struktura prostora v ustnm izročilu
Slika 6: Železna vrata kot mejnik na severnem delu Krasa (© GURS; Izdelal: Sašo Poglajen). Žlzna vrata prdstavljajo svrni prhod v kraško rgijo, kjr naj bi potkala tudi »fran coska csta« (Pripovd 323). Tako Tako naj bi s jim rklo zato, ker nej bi bla tu meja med grojama /kasnj grojama /kasnj pov md Goriškim-Rihmbrškim in D vinskim grofom/ in təkrət so ble še mitnice, mitnina /…/ mitnina /…/ in tule, naj bi blu təku, təku , də so rekli, da so da so vrata željəzna, də ne muorš jət mimu, də se ne n e morš izogənt izo gənt tega, še posjəbno ne z vozmi, kər ni blu nobene druge poti (Pripovd 309). 309) . Razlaga, da naj bi Žlzna vrata polg mj md grojama služila kot dina možna pot v rgijo, dobro ponazarja pomn posbnih mst, ki so po mnnju Ljupča S. Ristskga prd stavljala dinstvno družbno priznana lgalna vrata md rgijami. Vs prhod zunaj th zično-gografsko in socialno določnih točk s j razumvalo kot asocialn (Ristski 2005, 227). Ž Arnold van Gnnp j opazil, da so ljudj s posbnimi znamnji (zidovi, mjniki, kipi in drugimi simboli) označvali msta prhoda na mjah, in sicr n po clo tni mji, tmvč zgolj na točkah prhoda, na poth in križiščih, ki so simbolno označval tranzicijo z nga na drugi tritorij oziroma fazo v obrdih prhoda (van Gnnp 1977, 16–20). Vlik pomn th ključnih prhodov, tako v gografskm kot socialnm smislu (prhod md političnimi tritoriji), s ohranja skozi tisočltja. Ž v bronasti dobi so v nposrdni bližini Žlznih vrat in drugih ključnih prhodov v rgijo poslitvn tritorij simbolno označval gomil (Slapšak 1999, 157; Novaković 2001, 232). V srdnjm vku pa vs do dans so Žlzna vrata dlovala kot mjnik md različnimi grojami, pokraji 69
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa nami, občinami in manjšimi katastrskimi ozmlji. Logično j, da j tako močan simbolni prostor socialno dogovorjnga dogovorjnga prhoda prhoda mj označn š s krščansko krščansko kaplico.
MEJE SRENJSKE POSESTI V STIKU Z ONSTRANSTVOM r: žvv, v Analiza umščanja izročil o stiku z nadnaravnim v prostor, o katrm govorijo, j obrodila prsntljiv rzultat: V Rodiku j včina skrivnostnih mst ali krajv, krajv, kjr kjr straši, umščna prav na mjo ali prifrijo vašk possti. Koncntracija izročil o stiku z nadnaravnim na srnjskih mjah s ujma s spoznanjm, da so s tritorialn mj simbolno poudarjal s »svtimi«65 točkami. Pokaž s, da ima ključno vlogo pri oprdlitvi izročila o nadnaravnm njgova umšč nost v prostoru oziroma odnos msta izročila do katastrsk mj. Č vrišmo na zmljvid rodišk krajin lokacij, na katr s navzuj izročilo o stiku z nadnaravnim, s v vasi in njni bližnji okolici pokaž praznina. Msta stika z nadnaravnim so zgoščna v dolo čni razdalji od naslbin. Razprostirajo s po gozdnatih gričih in grižah okrog vasi, po prdlih, ki jih ljudj niso intnzivno intnzivno obdlovali. Morda Morda bi lahko v tm vidli vidli odgovor na vprašanj, zakaj j na Krasu, ki s ponaša s tolikšnim štvilom jam in brzn, 66 le nekaterim jamam pripisan posbn pomn. Kar jim daj pomn, j njihova umščnost v lokalni krajini. Vndar Vndar kakšn pomn s skriva v izročilih o stiku z nadnaravnim? Na to vprašanj bom odgovorila tako, da bom sldila mstom, ki so na mjah rodišk katastrsk possti, in prvrjala, ali s nanj navzuj izročilo o nadnaravnih pojavih. Motiv th bom ana lizirala prko komparativn analiz. Stanj z današnjga zmljvida (http://gis.arso.gov. si/atlasokolja/prol.aspx?id=Atlas_Okolja_AXL@Arso)67 bom primrjala s franciscj skim katastrom iz prv polovic 19. stoltja (Priloga 1). conne, »mja«, »mj Na mji j Križn drv, drv, ki ga Rodičani Rodičani imnujjo imnujjo tudi »kon »konn« n« (iz it. conne, nik«). Msto označuj tromjo, stičišč md katastrskimi občinami Rodik, Artviž in Pod V bsdilu s zaradi ndfiniranosti ndfiniran osti pomna izogibam uporabi bsd »svto«, č l n citiram avtor jv, jv, ki to bsdo striktno uporabljajo (rcimo Mirca eliad, Ljupčo S. Ristski). Namsto tga raj uporabljam bsdo »onstransko«, ki j ustaljna v folkloristiki. enako uporabljam tudi pri citiranju altérité morala prvsti kot »drugost«. Avtorju s sldnja Raduja Dragana, čprav bi francosko bsdo altérité morala bsda zdi bolj nvtralna in bolj primrna za izražanj prostorskih trminov kot »svto«. Tako tudi obrdi žrtvovanja v rsnici niso vsi rligiozni (Dragan 1999, 62). Trmin »svto« j bil sicr vpljan v 19. stoltju v »znanost o rligiji« iz potrb po novm pojmu, ki bi obsgal vs fnomn (glj Krava nja 2007, 49–64). 66 Po ustnih informacijah prdsdnika Jamarskga društva Divača z dn 3. fbruarja 2009 j samo na slovnskm dlu Krasa od 600 do 700 jam. 67 Intrntni naslov, ki ga navajam, j msto intraktivnga atlasa Slovnij, ki ga j na spltu objavila Agncija RS za okolj. Iz njga bom izhajala pri vsh opisih na osnovi zmljvida, č n bo drugač navdno. Atlas okolja j mogoc povčati do ravni arofotografij, pri čmr j fotografija dovolj jasna š do mrila 1:1200. Na zmljvidu j mogoč vključiti intraktivn sloj, od katastrskih katastrskih mj, zmljiškga katastra, štvilk parcl, naravnih znamnitosti (rcimo jam), zapisana so tudi nkatra ldinska imna. Včasih zaradi vlik povčav ni smislno rproducirati zmljvid, kr n bi bil dovolj izpovdn (rcimo vidno l no ldinsko im, kar pa j v bsdilu navdno). Zaradi prvlik dolžin intrntnga naslova bom pri navajanju odslj naprj uporabljala l kratico Atlas okolja. 65
70
Struktura prostora v ustnm izročilu grad (Pibrnik 1999, 201). Križn drv nastopa v ustnm izročilu kot msto prikazovanja pošasti. pošasti. Povdk Povdkaa govori, govori, da s j na tm mstu mstu okoli polnoči polnoči za časa pusta nko nkomu mu prikazal prikazal vlikanski obšnc, ki j prd njim razpadl na različn tlsn dl, s spt sstavil in s mu prikazal kot kosmata pošast brz glav s krvavimi stgni (Pršolja 2000, 33). /…/ Ko /…/ Ko je prišel iz Vrhul na Križemdrev, Križemdrev, je zagledal enega velikanskega veli kanskega moža, ki je kar z neba visel na konopu. Kar naenkrat je z obešenca padla ena noga. Potem je padla še druga noga. Nato je cepnicepnila desna roka. Čez čas je padla še leva roka. Potlej je zgrmel dol trup. Samo glava je še visela z neba na konopu. Na tleh se je obešenec spet sestavil in brez brez glave je začel maširati proti proti Tinetu. Tinetu. /…/ je /…/ je Tine videl, da je ta pošast brez glave kosmata in da ima krvava stegna. /…/ stegna. /…/ (Pršolja 2000, 33). Skrivnostnost Križn drva odraža tudi izročilo o zakladu, ki naj bi lžal v groblji kam nja, ki j za mjnikom. Pri kopanju za zakladom j Artvižan (prbivalc sosdnj vasi) prplašila kača (Osmuk, laborat ZVNKD Nova Gorica; Hrobat 2003, 170). O kačah na Križn drvu govori tudi povdka o magični zaščiti hiš v Slopah prd kačami s pomočjo risa. Po tm obrdu kača črnica odvd kač z dvorišča hiš na Križn drv, kjr izgin vsakršna sld za kačami (Pršolja 2000, 157–158). /…/ Ko /…/ Ko je petelin zapel, zape l, je ena črnica močno zažvižgala. zažvižg ala. Obrnila se je in po repu drsela čez dvorišče. Vse kače so drsele za njo. nj o. Kot potok so se premikale s hriba navzol n avzol in potem navzgor v hrib proti Artvižem. /…/ Fincovi /…/ Fincovi fantje so šli pogledat, kam so kače šle. šle. Sled je kazala pot do Križendreva. Križendreva. Tam je sled izginila (Pršolja 2000, 158–159). Izročilo o zakladu in kači na tromji ni dinstvno v okolici. Ndalč stran, prav tako vzdolž obronkov Brkinov, j bilo na tromji md katastrskimi posstvi Hrušica, Prgarj in Zajlšj zablžno izročilo i zročilo o kači, ki čuva zaklad pod mjnikom. Po sončnm zahodu, ko j kraj postal nvarn, naj bi iz tga »konna« vzltla vlika kača s trmi glavami in zmajvimi prutmi tr odltla čz »Cúprnijuo« (Tončič Štrancar 2005, 64). Pripovd nakazuj dv nvarni msti na prifriji vaškga posstva. Prvo j tromja s kačo, ki čuva zaklad, drugo pa j »Cúprnijua« ndalč stran, katrga toponim nakazuj povzavo s coprnicami, čarovnicami. Pri trnskm prvrjanju nakga izročila iz vasi Prgarj smo našli kamn, ki označuj »konn« omnjn tromj (Slika 7). Nahaja s na sotočju dvh potokov, potokov, ki tvorita naravno tromjo, na katr s j naslonilo razmjvanj md trmi vasmi (Fabc, Hrobat 2009, 70–73). Kača s nahaja pod kamnitim mjnikom na mji štirih vaških possti, nkoč na mji groj, tudi v povdki iz Orlka pri Sžani. Pavl Mdvščk j po pripovdovanju domačinov zapisal, da so mjn kamn md grojami imnovali »gardini«. Ko j sluga Gardin po skusil prmstiti »gardin«, da bi povčal ozmlj svojga grofa, so ga ljudj kaznovali. Sankcija za prstavljanj mjnikov j pokop živga človka skupaj z modrasom. Msta so s ljudj izogibali, saj naj bi bili tam modrasi š posbno nvarni in strupni. Če je vse res, kar ljudje pripovedujejo, potem lahko verjamemo tudi tej zgodbi o kamnih, imenovanih »gardini«. Stojijo na gmajni med Brestovico, Samatorco, Repnom in OrleOrle71
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
Slika 7: Plakat arheološko-etnološke skupine z raziskovalnega tabora Pregarje, ki v stripu prikazuje iskanje »kačjega kamna« na meji med Hrušico, Pregarjem in Zajelšjem. Kačo, ki naj bi pod mejnikom čuvala zaklad, so osnovnošolke narisale z »zmajevmi perutmi«, kot je opisano v pripovedi. Poleg tega naj bi imela tri glave (Tončič Štrancar 2005, 64) (Tabor organizirala Irena Kodele Krašna iz Zavoda RS za varstvo narave OE Nova Gorica in Zveza za tehnično kulturo Slovenije; foto: Irena Kodele Krašna). kom. Kot se je ohranilo v izročilu, so tisti kamni v davnini določali mejo med grojami. Nekoč pa je lakomni grof naročil svojemu slugi Gardinu, ki je bil z Moravskega, naj pre stavi mejnike v škodo sosednje groje, šlo pa je za nekaj hrastov. Gardina so pri nečednem delu zalotili in ga kaznovali tako, da so ga kar tam živega zakopali skupaj z modrasom. Po njem naj bi tisti kamni dobili ime. Pravili so, da je potlej ob tistem gardinu strašilo in kadar se je živina tam blizu pasla, je potem obolela za ujedo. Tudi modrasi v tistem koncu so bili posebno napadalni in strupeni. Zaradi vsega tega so se ljudje tistega zaznamovanega kraja izogibali kot hudič križa (Mdvščk 1992, 146). V vsh trh povdkah, o Križn drvu v Rodiku, o »konnu« s Prgarij in o »gardinu«, mjniku z Orlka, tromjo varuj nvarna kača. Nvarnost kač in pokop človka v po vdki z Orlka poudarjata posbn pomn tromj. Ta j morda razvidn tudi v trminu »gardin« za kamnit mjnik, ki bolj kot na izvor iz lastnga imna Gardin, o čmr govori pripovd, spominja na italijansko bsdo guardare, ki pomni »varovati«, »gldati«. Rodiški Križn drv povzuj s Prgarjm tudi izročilo o krvavm stgnu, ki s j »pərkazálu (s j) n kunfíni v Rətə« (Tončič Štrancar 2005, 96). Natančn lokacij »kon na« nism našla, gld na trmin »konn« pa gr gotovo za mjnik. Po zmljvidu sodč (glj Atlas okolja) spominja na narčno im Rətə iz povdk toponim Rtc, ldin na mji 72
Struktura prostora v ustnm izročilu md posstjo vasi Prgarj in Zajlšj. Natančna lokacija sicr niti ni tako pommbna, saj so dovolj izpovdna izročila o kači in krvavm stgnu, ki s gotovo nahajajo na mji, tako na rodiški kot na prgarski. Toponimu Križn drv na tromji Rodiškga j mogoč poiskati analogijo v ldinskm imnu Križn drv v sosdnji Brzovici. Po zmljvidu sodč lži kraj na mji md Slopa mi in Brzovico, čprav pripovdovalka iz Slop o mji ni vdla nič (Slika 8). Nahaja s ob vznožju Biln ali Viln vrha, prazgodovinskga gradišča in strašljivga kraja, ki so s ga Sloparci iz strahu izogibali (Hrobat 2003, 165–167; Slapšak, Hrobat 2005a, 306). Kri žn drv j v knjigi o Slopah opisan kot msto na poti, od kodr so Sloparci prvič zagldali farno crkv v Brzovici in s prkrižali. Na tm mstu so s pogrbni sprvodi ustavili, s spočili, nosači krst so s zamnjali (Pibrnik 1999, 201). Kraj z nakim pomnom j tudi Poklon, dans sicr vasica pod nasljm Col pri Rpntabru na Tržaškm Krasu, vndar š prd drugo svtovno vojno najbrž l msto z no samo hišo. Kmtj na poti v Trst naj bi s na tm mstu poklonili romarski crkvi sv. Marij na Tabru (Guštin Grilanc 2005b; pripovd 385). Na tovrstna msta obrdnga postanka spominjajo tudi tako imnovana mrtva počivala, o čmr bomo sprgovorili kasnj.
Slika 8: Križen drev in Bilen vrh na meji med Slopami in Brezovico (© GURS; Izdelal: Sašo Poglajen). Č s vrnmo na rodiško katastrsko mjo in ji sldimo po poti od Križn drva proti s vrozahodu po slmnu, imnovanm Vrhul, naltimo na ldino Njivic. Po rodiškm 73
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa izročilu naj bi bilo na tm mstu pokopališč ajdov, stara vas ali njiv, kar razkriva ž sam toponim (Hrobat 20003, 66). Z arhološkim rkognosciranjm so bil potrjn ar hitkturn ostalin, fosiln njivsk tras, najdn j bil fragmnt rimskodobn kramik (Slapšak 1995, 68). Njivic so prdstavljal strašn kraj v rodiškm izročilu. Ponoči so s ga ljudj izogibali, čš »da tam rado straši« (Pršolja 2000, 86). V vasi na Njivicah naj bi bila kovačija, v katri naj bi kovač ubijal popotnik, jih razkosal in pokopal. V ognju, ki so ga vidvali na tm mstu, naj bi s vical duš. /…/ je bila kovačija. V kovačiji so se godile čudne reči. Kovač je bil cigan. /…/ Kovač je vsakemu, ki je prišel zvečer do njegove hiše, ponudil zastonj prenočišče. /…/ »Za mojo posteljo si prevelik ,« je rekel. Vzel je sekiro in ga zmanjšal. Odsekal mu je noge in glavo. Kose mrtveca je zakopal za kovačijo. /…/ Enkrat pa je šla Cesarica z Rodika na Artviže. Malce se je zaklepetala pri Mariji Dudkovi in je pred mrakom hitela proti domu. Ko se je približala Njivicam, je tam videla majhne ognjenovijoličaste plamenčke, ki so goreli na zemlji. /…/ Ljudje so jo poslušali in ji povedali, da je bil tisti ogenj z onega sveta. Tako so se vicale uboge duše (Pršolja 2000, 86). Povdka o kovaču, ki »skrajša« popotnik za dolžino postlj in jih ubij, spominja na motiv Prokrustov postlj iz gršk mitologij. Podobno j Prokrust popotnik ubijal tako, da j majhnim ljudm natgnil ud, tako da so po dolžini ustrzali dolgi postlji, mdtm ko j ljudm, ki so bili prvliki za postljo, odskal ud. Na nak način Prokrusta umori Tzj (Schmidt 1995, 196; Schwab 2005, 260). Parall lučkam-dušam umrlih j Mirjam Mncj našla po vsj slovanski, vropski in od tod tudi amriški folklori. V folkloristični litraturi v zahodni evropi poznajo t svtlobn pojav, plamnčk pod imnom ignis fatuus. Njihova podoba, ki s skriva pod različnimi imni, j lahko prprost sij luči, ki s prmika okrog, lahko j prsonicirana ali trio morzirana podoba, ki nosi svtilko, baklo ali pa svtloba na nki način izhaja iz bitja samga (Mncj 2006a, 210–213). Posbno zanimivo analogijo s povzavo mj in lučk j mogoč najti v Kanalski dolini, kjr j lučka »skakava od mjnika do mjnika« (Zupan 1999, 24, št. 12; Mncj 2006a, 210). Na približno dvakrat včji razdalji md Njivicami in Križn drvom j ob mji ldina po imnu Kobilja glava (Priloga 1). Gr za no najbolj nigmatičnih mst na Rodiškm, saj njgovih nnavadnih izročil doslj ni bilo mogoč z ničmr pojasniti. Šl odkritj, da Kobilja glava lži prav na tromji md katastrskimi občinami Rodik, Podgrad in Dan, odpira nov možnosti intrprtacij. Po pripovdovanju naj bi na Kobilji glavi, kjr so bili pašniki grofa iz Podgrada pri Vrmah, volk pojdl kobilo, tako da j ostala l njna loba nja. Od tod naj bi izviralo im Kobilja glava (glj v nadaljvanju pripovd 354). 68 Po drugih pripovdih naj bi bil na Kobilji glavi kol in na njm konjska lobanja. Okrog njga naj bi razuzdano plsal »štrig«, čarovnic 69 ali na krsno noč žnsk s konjsko 68
69
74
Zapis pogovora z Radom Lukovcm v trnskm dnvniku z dn 11. dcmbra 2005, ko naju j z An drjm Pltrskim vodil po okolici Rodika. Zapis pogovora z Jasno Majdo Pršolja, ki ji j o tm pripovdovala mati, j v trnskm dnvniku z dn 26. januarja 2006.
Struktura prostora v ustnm izročilu masko na glavi (Pršolja 2000, 205). V objavljni povdki so ob prvi polni luni po vliki noči štrig razčtvril vdamca, človka z nadnaravnimi lastnostmi, ki j iskal zaklad na Kobilji glavi, in ga tam pokopal70 (Pršolja 2000, 67–68). /…/ Tam na Kobjiglavi pri kolcu, na katerem je visela konjska lobanja, je začel kopati. Takrat pa so priletele tja štrige in začele plesati okrog kolca. Zgrabile so lakomnega vedamca in se z njim vrtele okrog kolca in so ga čez en čas tako vlekle, da so ga raztrgale in razčetverile. Potlej so skopale pri kolcu jamo in kose zakopale poleg lonca z denarjem (Pršolja 2000, 67–68). Čarovnic, ki v divjm plsu raztrgajo nkoga na kos, spominjajo na pripovd iz gršk mitologij, v katri ponorl mnad, žnsk, ki so posvčn v dionizični kult, z matr jo na člu raztrgajo tbanskga kralja Pntja na kos, kr jih j ndovoljno opazoval pri njihovih obrdnih djavnostih (Schmidt 1995, 182; Schwab 2005, 87–88). Zanimivo, da slovnsko izročilo pozna ravno nasprotno pripovd, saj so vdomci tisti, ki raztrgajo človka, ki jih skrivaj opazuj (Šmitk 2004, 184). Oba lmnta s Kobilj glav, motiv raztrganja človka in simbol konja, prsunljivo združuj balada iz slovnskga izročila o matri in drugih dvh žnah (tta, sstra ali ljubica), ki iztrgajo sinu src. Monika Kropj v njj prpoznava povzavo md žrtvijo in konjm posrdno, saj so balado pli in plsali ravno na dan 27. januarja, dan po dnvu sv. Štfana (torj v noči na sv. Štfana), ki j v izročilu prvzl vlogo zaščitnika konja (Kropj 1998, 157–158). Oba sogovornika z Rodika sta slišala govoric, da naj bi bil na Kobilji glavi proti Pod gradu kamn, »tirman« (narčno mjnik). Govorili so, da naj bi bil pod kamnom zakopan zaklad ali otrok. V iskanju kamna, o katrm j slišal govoriti, j Rado Lukovc priskal trn Kobilj glav in na njm rsnično našl vlik kamn iz apnnca. Kamn j ploščat oblik, brz kakršn koli oznak, globoko vkopan v zmljo, vlik približno mtr, prkrit z dblo plastjo odpadlga listja. Ni mogoč ugotoviti, ali j naravnga ali umtnga izvora, j pa zaradi sstav iz apnnca vskakor tujk na brkinskm išnm trnu. K: Ste še kej ču od Kobilje glave? P: Ja, jəs sən šou təkrt pokazət tisti kamən, ku sən najdu , /…/ Ma kdu ga /op. kamn/ je prnjəsu uonde /prinsl tam/… K: Ma, təm ni apnenəc al je že apnenəc? P: Ne, ga ni apnenca vəndi /tam/, v nobjenmi kraji ga ni /…/. K: Nəč se ne spouneste, də bi ljudje kej rekli od te Kobilje glave? P: Tu so zmjəri prauli, də je biu vouk in də pojəu /pojdl/ tisto kobilo in zətu se jə reklu Kobilja glava. Samu ni nigdər nəbjedən povedu od tisga kamna. Če ne bi jəs jəsku / iskal/ kostanje in guobe, ga ne bi nənka /niti/ vidu. Jə biu sam en mičkənu ga vit vəni. Sən reku, kaj jə ta bjeu /bl/ kamən, puol pogledəm in jə ana taka skala. Zəkaj jə bla 70
V pripovdi j vdamc opisan kot mož, ki j vs vdl in j s spomočjo praprotnga smna pridobil nadnaravn sposobnosti (Pršolja 2000, 67–68). Ta opis bi ustrzal opisu vdamca kot človka s čarov niškimi lastnostmi, ki s v nočh okoli božiča, krsa ali v kvatrnih dnh podi naokoli. Drugač lahko vdamc prdstavlja tudi bajno bitj, ki prvzma živalsko ali polživalsko podobo ali dušo prd krstom umorjnga otroka, volkodlaka, vampirja in vlikana. Sicr so vdomci zlo htrogna skupina bajnih bitij. Njihovo im pomni, tisti, ki vidi ali vé, kaj s dogaja na svtu (Šmitk 2004, 181–193; Kropj 2007a, 663). 75
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
K: P:
K: L:
vəndi usəjena, kdu ti vej. /…/. En metər je una skala. Uoni /op. študnti arhologi j/ so jə skopali vən in nəzaj djənli nutri. /…/ Ja, je čudnu, kdu ga je pərnjəsu, tisti kamən. Kaj so pravli, kašno kobilo, də je vouk pojeu? Tu jə ta, ku jo jəmu grof, Petači, ku so bli, ne, so meli uoəndi za pəst /pasti/ kuonje. Tən so pasli kuonje, tisto rjəbər so pasli, in u tistih časih so bli voukovi te u naših krajih. In da je ta vouk raztrgu eno kobilo in jə ostala sama glava in potem ləhku, də so postavli tisti kamən tən kukər enə spomenik. Tu jə mərd /morda/ pjətstu let od təga, še več. /…/ Ma ste vi že ču /slišal/ tu od čarovnic? Ja, ja, tu sem ču! Sam jəz na taku ne dam prou… Tu zame so bəl pravce. /…/ Če ni kej bəl oprijemljivega, je težku… Sej, tudi tisti kamən, jəz səm sigurən, da so na tismi mesti tisti vouki raztrgli tisto… Kər tisti kamən so pərnjəsli təm./…/ (354)
Ldinsko im Kobilja glava, izročilo o konjski lobanji na kolu, izročilo o uboju konja in žrtvovanju vdomca j naposld mogoč pojasniti na osnovi analogij. Pokazano j bilo, da j žrtvovanj vdomca, posrdnika md svtovi, morda povzano s toponimom in žr tvovanjm konja/kobil, s katro Monika Kropj povzuj balado o žrtvovanju/raztrganju sina (Kropj 1998, 157–158). Žrtvovanj oziroma obrdno razkosanj kobil ali konja j sstavni dl inaugaracijskih obrdov indovropsk ddiščin. Podrobno sta opisana sta roindijski obrd žrtvovanja konja Aśvamedha in irski/tmairski obrd žrtovanja kobil, oboj v obrdnm ustoličvanju kraljic ali kralja (Pltrski 1997, 30–32; Khnl 2008, 233–235). 71 Mitični pomn konja j na območju Primorsk poznan ž iz časov Vntov. Grški zgo dovinar in gograf iz avgustjskga časa Strabon omnja obrd žrtvovanja blga konja v svtišču grškga junaka Diomda ob izlivu Timava v Jadransko morj, ki j bilo sicr tudi msto svtišča, posvčnga istoimnskmu lokalnmu božanstvu Timavusu ali Temavusu. Konji so imli nasploh pommbno vlogo md Vnti, o čmr pričajo zmaga »vntskih kobil« ž na olimpijskih igrah lta 440 pr. n. št. in štvilni konjski pokopi md Vnti. Na pomn konjv tudi drugod v žlzni dobi Slovnij kažjo posamzni pokopi in upodobitv situlsk umtnosti (Šašl Kos 2008, 9–24; Slapšak 1999, 152). Konj/kobila nastopa v vsh obrdih, psmih in pripovdih v slovnskm izročilu v vsh mjnih časih ltnga cikla, v času zimskga in poltnga krsa tr v pomladanskm in jsnskm pr obratu. Po mnnju Monik Kropj j v vsh časovnih mjnikih prpoznavna povzava md konjm in božanstvom groma Pruna, ki vladata kozmološkim silam, povzanim z rodovitnostjo in procsom prporoda (Kropj 1998, 153–167). V Romuniji so na kol ograd postavljali lobanj živali, včinoma konjsk, da bi odga njal slab duhov ali hudiča. Z lobanjami so bil ornamntiran tudi družinsk ograd v 71
76
Tako staroindijska kraljica kot irski kralj sta prd nastopom svoj funkcij morala s konjm/kobilo spolno občvati, v irskm primru j kralj kobilo moral z drugimi tudi pojsti. Opolzka tradicija naj bi izražala razumvanj tritorialn suvrnosti kot žnsk boginj ali kraljic, zato naj bi jo kralj moral osvojiti in zaužiti skupaj z drugimi. Šlo naj bi za svto poroko – hieros gamos, ki j dl skupn indo vropsk ddiščin. Kobila naj bi bila po nkatrih zgodovinskih virih prisotna tudi v obrdih ustolič vanja na knžjm kamnu na Avstrijskm Koroškm (Pltrski 1997, 30–32; Khnl 2008, 233–235).
Struktura prostora v ustnm izročilu srdnjm vku,72 zaključki stropnih tramov pa so bili oblikovani tako, da so spominjali na oblik konjsk glav. Konjska glava kot apotropjski znak j bila poznana po vsm indovropskm svtu. Konj j vzan tudi na pogrbno simboliko, saj vlja za psihopompa, to j mitičnga sprmljvalca duš v onstranstvo (Dragan 1999, 105; glj Propp 2006, 290– 302). V južnoslovanskm vrovanju ima konj močno simbolno vlogo tako v htonskm svtu kot prhodu md tostranstvom in onstranstvom. V obliki konja s pojavljajo duš na zmlji. Zaradi njgov prisotnosti v obh svtovih vlja za sprmljvalca nasprotnika nčist sil, kot tudi nj sam. Konjski dli so pogosto uporabljni v južnoslovanskih ma gijskih postopkih. Analogijo z rodiškim izročilom j mogoč prpoznati v magijski zaščiti čblnjaka prd urokom in drugimi bolznimi, ki j izvdna tako, da s postavi lobanjo na kol (Radnković 1996a, 136–141). 73 Š prd kratkim smo na makdonskm podžlju naltli na dl živalsk lobanj na ograji dvorišča, kot dokazuj fotograja iz vasi Morod vis pri Kočanih (Slika 9). Tovrstno apotropjsko djanj morda nakazuj tudi povdka o ustanovitvi vasi Kobjgla va na Krasu. Mitični začtnik vasi Gn Ml, pri katrm Andrj Pltrski opozarja na n navadnost imna, ki ni niti slovansko niti romansko (Pltrski 2004, 140), naj bi po smrti kobil iz grofov konjsk črd obsil njno lobanjo na stajo (Hadalin, Kocjan 1993, 161). Na obh obravnavanih mstih s tako v toponimu kot v izročilu pojavljajo konji, na kol oziroma ogrado pa ni postavljna konjska, tmvč kobilja lobanja. V magijskih obrdih južnih Slovanov s sicr uporablja tako konj kot kobila, odvisno od obrda (Radnković 1996a, 140). Naj zgolj omnim š n toponim tga tipa ndalč stran od Rodika, in sicr nkaj mtrov visoko skalo v obliki konja pri Lokvi. Domačini so ji rkli »Kruncov konj«. Vljala j za msto srčvanja domačinov, saj j bila ob poti. Pri njj so s ljudj počakali in šli potm skupaj naprj na polj, na pašo. Kruncov konj sicr ni v bližini mj, tako kot Kobilja glava, j pa prav tako ob poti (Pripovdi 148, 155). Izročilo o pokopu otroka, zaklada in vdamca, ki naj bi ga čarovnic na Kobilji glavi raztr gal na kos (Pršolja 2000, 67–68), tr izročilo o smrti kobil, od katr ohranijo l loba njo, bi bilo mogoč razumti v kontkstu žrtvovanja na mjah, ki j izpričano v Romuniji (Dragan 1999, 99). Uboji in grobovi na mjah so omnjni v povdkah iz Skandinavij (Kvidland 1993, 13–19). Podobni so motivi v slovnsko-hrvaških, švicarskih, Radu Dragan uporablja bsdo (clôtures) des maisnies, ki v sodobnm francoskm bsdnjaku n obstaja in j ni mogoč najti v slovarjih. Na intrntu j bsda la maisnie opisana kot trmin, ki v srdnjm vku označuj družino v širšm pomnu bsd. Združuj osb, ki so povzan prk krvi, prijatlj in na splošno vs, ki živijo pod isto strho, v isti hiši (http://lmarnco.fr.fr/, 12. dcmbr, 2008). 73 Š dans j mogoč ponkod na vratih opaziti konjsk podkv kot obrambno srdstvo ali za srčo. Kot pravi sogovornica, j konjsko podkv njn stric clo s sabo nosil. /…/ Uon jə biu vraževjərən, ma ni pəkazu, nje. Jə vidu, də nəs ne prepriča nəč. /…/ Se spounem, puodku je nuosu zmjəri s sabo. Kuonjsko, u flaneli /suknji/. Flanela jə jopič, tistu. Muoški, ku so əmeli gurənji del. Təku zəfranu nuotər. Jəkjəta /jakna/. Smo grabli senu, dej, dej, nigdər ni rjəku, po imjəni. Dej, dej punčka, ma səm bla vre /ž/ poruočena, bejž mi jəskət, bejži, tən flanelo. Jəs tu udzignəm ku, də je san štraca /blago/, me je tjelu hmali vərč /m j skoraj zvrnilo/, jə bla tista tježka puodku nutər. Kuonjsko puodku jə nosu s sabo. /smh/ (427) 72
77
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
Slika 9: Del živalske lobanje (prašiča74 ) na ograji dvorišča v vasi Morodvis pri Kočanih v Makedoniji (23. aprila 2005; foto: Katja Hrobat). rzijanskihin starogrških povdkah o razmjitvnm tku. Njihov vodilni motiv j določa nj mj na mstu, kjr s srčata dva tkača sosdnjih vasi in kjr s dn ali vč od njih mrtvi zgrudijo ali jih živ zakopljjo. Tako kot ž Jakob Grimm tudi Ivan Grafnaur v povdkah o razmjitvnm tku prpoznava lmnt obrda človšk daritv ob mjnm kamnu (Grafnaur 1957, 97–105; 1959, 135–148). Pri Dogonih v Nigriji so »zlo slabi mrtvi«, kot so pritlikavci in od kovačv »prklti« ljudj, izvržni iz tritorija, na vzhodno mjo (Boujon 1995, 363–364). 75 Na mji pri Orlku j prmikanj mjnikov sankcionira no tako, da storilca živga zakopljjo na mji z modrasom vrd (Mdvščk 1992, 146). Na Bki pri Kozini naj bi bil pod mjnikom, v obliki kupa kamnja, imnovanga »muš«, pokopan tat drobnic iz Trsta, ki j bil na tm mstu za kazn kamnjan do smrti. Na tm mstu naj bi strašilo in s slišalo stokanj (Mdvščk 1992, 159). Na Kobilji glavi naj n bi bil pokopan in razkosan navadn človk, tmvč vdamc, človk s čarovniškimi lastnostmi (Pršolja 2000, 67–68; Šmitk 2004, 181–193; Kropj 2007a, 663). Izročilo o razkosanju bitja, tokrat bajnga, s navzuj tudi na drugo tromjo rodišk possti, na Križn drv, kjr na kos razpad in s spt sstavi vlikanski obšnc, pošast brz glav 74
75
78
Arholog Tomaž Fabc iz ZVKD Nova Gorica iz fotografij sklpa, da gr za spodnjo čljustnico pra šiča, najbrž divjga. Zablžn j dogodk, ko so sosdj zaradi nvarnosti odvržn »nčist stvari« na njihovi mji, ki naj bi prprčvala prihod džja, razpadajoč truplo prnsli in odvrgli v rko dalč stran od tritorija (Bouju 1995, 363–364).
Struktura prostora v ustnm izročilu s krvavimi stgni (Pršolja 2000, 33). Na mji so v rodiškm izročilu razkosani in poko pani tudi popotniki na Njivicah (Pršolja 2000, 86). Na tm mstu ljudi ubija, razkosa in zakoplj kovač (Pršolja 2000, 86). Kovač j v mnogih mitologijah povzan s kulturnim hrojm in vračm, pogosto j iml clo msto md bogovi. 76 Navadno j iml posbn družbni položaj, njgova opravila pa so bila svta. Kovačvo poznavanj skrivnosti proizvajanja kovin, ki so vljal za svt, j povzano z obvladanjm okultnih znanj (magija, šamanizm itn.), umtnostjo plsa, ptja in pozij. V ljudskm pripovdništvu j ohranjn mitično-obrdni vidik, v katrm s z ognjm izvaja iniciacija učncv in hkrati s prk njga prihaja do očiščvanja in transformacij. Kot gospodar ognja j prikazan tudi Kristus, ki naj bi bil obdarjn z magič nimi močmi. Kot podkovalc j bil povzan s konji in »nbsnim ognjm« (eliad 1983, 105–117; Šmitk 2004, 151; Durman 2006, 35–77), obma lmntoma, ki sta zablžna v povdki o Njivicah. 77 Vzorc razkosanja bitij, ki smo ga dobili na Rodiškm, s na mjah ponovi trikrat. Čprav so na mji na Njivicah razkosani običajni ljudj, djanj izvaja bitj, ki v tradiciji vlja za posrdnika z onstranstvom. V dvh primrih, na obh tromjah, sta razkosani bitji, ki sta nkj na mji md svtovi, vdamc in krvavo stgno. Po mnnju Raduja Dragana j v razkosanju tlsa žrtv ali samo v njnm uboju in pokopu na mji mogoč prpoznati tsno vz md tritorijm in tlsom. enrgija posamznika s prns na tritorij in prk tga sam posamznik postan »tritorij«. Žrtv naj bi bila zamnjava, s katro s v tri torij utlša sama snca posamznika. Mhanizm j podobn djanju osvojitv novga tritorija, postavitvi tmljv nov hiš in brisanju omadžvanosti s tritorija (Dragan 1999, 96–99). Bruc Lincoln intrprtira obrdno razkosanj človških in živalskih žrtv, ki j bilo poznano v vsj indovropski mitologiji, 78 kot ponovitv djanja kozmogonskih mitov, v katrih so iz tlsa mitičnga prdnika nastali kozmos in/ali družbn skupin v njm. Djanj žrtvovanja sloni na principu ojačanja mikrokozmosa tlsa žrtv in njgov razširitv na makrokozmičn dimnzij, s čimr s ohranja kozmos, ponavlja stvarjnj in proslavlja nuničljivost tr sprmnljivost vsga. V najstarjših obrdnih tkstih iz Indij sta izpričana žrtvovanj in razkosanj konja, iz katrga dlov s po principu ponavljanja kozmogonskga mita ustvarja/obnavlja kozmos (Lincoln 1986, 41–64). V izročilu o Kobi lji glavi j mogoč prpoznati tako lmnt žrtvovanja in razkosanja kot primarn žrtv, konja. Č poskusimo prnsti navdn intrprtacij v širši kontkst žrtvovanja in razko sanja žrtv na mjah, bi ga bilo mogoč razumti kot simbolno ponavljanj prvobitnga djanja ustvarjanja mikrokozmosa in potrjvanja mj osvojnga prostora. Z žrtvovanjm ljudi in nadnaravnih bitij s mjo utrdi s silami, ki prihajajo iz svta mrtvih, onstranstva. 76 77
78
Pri Dogonih v Afriki j kovač tisti, ki izvrši »prkltstvo« nad ljudmi (Bouju 1995, 363). Ognj j ž sam po sbi povzan s kovačm, na Njivicah s ognj pojavlja v povzavi z vicanjm duš, hkrati pa kovač v povdki konj svojih žrtv prkuj, prbarva in jih sprmnjn prodaja (Pršolja 2000, 86). Obrdno razkosanj ljudi, živali ali mitičnih hrojv j poznano v antični Grčiji, Rimu, Smnonih, In diji itn. Tlo Rómula, prvobitnga ustanovitlja Rima, j bilo razkosano, porazdljno md snatorj, ki so dl tlsa zakopali. Tako kot mso prvobitn žrtv j njgovo tlo »postalo« zmlja (Lincoln 1986, 41–64). 79
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Mja rodišk possti s od Kobilj glav proti svrozahodu nadaljuj na ldinah, ki so na franciscjskm katastru zapisan kot Za tabor in Erbido, s čimr so bil v jziku zapisovalca imn, ki ni dobro razuml slovnskga jzika, označn ldin Za tabor in Robida. Zravn Tabora, vzptin ob ldini Za tabor, j prlaz Prlovc (narčno »Prlovc«), čz katrga potka »stara pot« ali »rimska csta« mimo Kobilj glav proti gradu Schwar zngg ali Završnik v Podgradu pri Vrmah (Hrobat 2003, 91–92). Na vsa ta območja, ki so v nposrdni bližini ali na sami mji rodišk possti, s vžjo izročila o nadnaravnih pojavih. Izročilo o Robidi govori o tm, da naj bi na rušvinah gradu živla kača. eni so govorili, da naj bi bila kača vlika, lpa in bla, mdtm ko j po govoricah drugih kača črna, vanjo pa naj bi bila zaklta gročna. V vsakm primru so Rodičani svarili otrok prd potika njm po Robidi, čš da j nvarno zaradi kač (Pršolja 2000, 160). Rodiško izročilo govori tudi o stražarnici na Taboru (Hrobat 2003, 163). Arhitkturn ostalin na Tabru in Za tabru so potrdili arhološki trnski prgldi 79 in so najbrž sr dnjvšk starosti (laborat ZVNKD Nova Gorica; Slapšak 1995, 78; Hrobat 2003, 163). Prisotnost kač sm doslj intrprtirala zgolj kot tipičn pojav na rušvinah, kjr nastopa kot čuvaj zakladov (Hrobat 2003, 131), vndar s zdi, da j simbolika kač povzana hkrati z njihovim položajm na katastrskih mjah, o čmr bom sprgovorila v nasldnjm po glavju. Čz Prlovc ob Tabru naj bi po lokalnm izročilu drvla »šmbilja«, hudič na gorčm vozu ali čarovnica, ki drvi z vlikim truščm in ognjm po Krasu in za sboj pušča ostank kolsnic v kamnu (Slapšak, Kojić 1976, 27; Hrobat 2005b, 263–274). Izročilo o njnm prhodu čz Prlovc j poznano tako v Rodiku kot v Podgradu. Rodik-čez Prelovc-Sušica-Zavrhek: Tu je hodila Šembilja s Fläito (Podgrad; Slapšak 1978a). Šembilja je dirkala z Ajdovščine na Prelovc in potem dol, na Lisičino, mimo Zdrave vode in čez Barede proti Škocjanu (Pršolja 2000, 98–99; Hrobat 2003, 97–99; 2005b, 264–265). Polg pošastn dmonsk gur, šmbilj, s na območj prlaza Prlovc navzuj tudi izročilo o prikazovanju ognja, ob katrm naj bi sdl prikazni ljudi brz obrazov, ki naj bi s vicali. /…/ Od Prelovca naprej pa so bile samo njune stopinje. /…/ Kar naenkrat se je zmračilo. Kmalu sta kakšnih sto metrov globoko v potoku videla ogenj. Okrog ognja so sedeli vojaki. /…/ in videla je, da možje nimajo na glavi kap in da so brez obrazov. /…/ »Mama, kaj je to za en ogenj? Kdo so ti vojaki?« Ko je fant to izrekel, se je ogenj začel pomikati proti njima. Bil je vedno višji in svetlejši. Carantanka se je v hipu spomnila, da so pravili stari ljudje, da se tako vicajo duše ob večnem ognju in da živ človek privlači s svojimi magneti ogenj k sebi. Posebno hitro se 79
Sklpam, da j različno poimnovanj v arhološki litraturi Tabor in Za tabor posldica njasnosti pri imnovanju ldin. Rado Lukovc iz Rodika pravi, da domačini imnujjo svrno pobočj prvga, najbolj vzhodnga izmd trh gričv, Za tabor, mdtm ko j Robida južno pobočj trh kucljv. Tabor j glavni, najvišji izmd trh vrhov.
80
Struktura prostora v ustnm izročilu ogenj bliža, če sliši človeški glas. /…/ Povedal je, da so na tistem mestu, kjer je bil ogenj, zagrebli trideset ubitih vojakov. /…/ (Pršolja 2000, 90). Zakaj vicanj duš in pokop tridstih ubitih vojakov ravno na območju Prlovca, nam pojasni pogld na zmljvid katastrskih mj (Slika 10). Dl katastrsk mj, ki potka od Kobilj glav proti svrozahodu, sovpada ravno z dlom poti, ki potka po Prlovcu. Tudi na tm mstu j tako mja označna s pokopom umorjnih ljudi, kar spominja na obrd žrtvovanja na mji. Dogajanja iz povdk na Prlovcu spominjajo na izročilo z Njivic. Tako kot na Prlovcu tudi na Njivicah mja sovpada s potkom cst. Tako na nm kot na drugm kraju s ponavlja vzorc »svtga« ognja, v katrm s duš vicajo. Pri obh s ponovi vzorc pokopa včjga štvila ljudi na mji. Zdi s, kot da bi na mstih, kjr s simbolna mja vašk possti prkriva s traso cst, vladala posbna pravila, ki bi rgulirala prhodnost zarz md tm in onim svtom.
Slika 10: Prelaz Prelovec, Kobilja glava in izvir Mrzlek ob mejah rodiške katastrske občine (© GURS; Izdelal: Sašo Poglajen). Na Krasu j mogoč najti š n toponim Prlovc, ki v izročilu vlja za skrivnostni kraj. etimološko j bsda Prlovc povzana s »prélo«, ki označuj prhod ali odprtino (B zlaj 1976, 111). Tako kot v Rodiku j Prlovc nad Vogljami prlaz vrh klanca. Čznj j potkala pot, po katri naj bi tihotapili blago v Trst in kjr naj bi s dogajali umori (Morato 2007, 65). V ljudskm izročilu vlja za strašljiv kraj, od kodr s sliši glasov umrlih (Mo rato 2007, 65; Hadalin, Kocjan 1993, 278). 81
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa /…/ Pripovedi o dogodkih okoli Prelovca v davnih časih so pri pastirjih vedno zbujale neki skrivnosten strah. Zato nisem nikoli rad gnal živine past tja. Kadar pa sem moral mimo skoraj do tal porušene hiše, se mi je vedno zdelo, da slišim izpod razvalin tožeče glasove, zaradi katerih sem se vedno hitro umaknil s tega kraja /…/ (Morato 2007, 65). Na območju Voglj s na zmljvidu pokažta dva Prlovca, n toponim označuj vzpti no, drugi pa prlaz čz njo (Slika 11), ki j na katastrski mji md Dutovljami in Vogljami. Oba prlaza v rgijo, Rodiški in Vogljski, v izročilu označujta skrivnostnost in vicanj duš. edn podobnih socialno priznanih prhodov v rgijo na katastrskih mjah so ž om njna Žlzna vrata nad Škrbino.
Slika 11: Preval Prelovec na meji med Vogljami in Dutovljami (© GURS; Izdelal: Sašo Poglajen). Svrozahodno od Za tabora in Robid s mja Rodišk possti nadaljuj k ldini Pod lisičino. Kot sm ž navdla zgoraj, naj bi po vrovanjih pošastna šmbilja drvla od Pr lovca v Pod lisičino, ki ga Jasna Majda Pršolja imnuj »konn«, mjnik. Hudič je vedno hodil v našo vas. V našem konnu si je naredil dirkališče. Hudič je skoraj vsak dan po Rodiškem dirkal. Naredil si je posebno vozilo, ki so mu rekli šembilja /…/ (Pršolja 2000, 98). Omnjni »konn« s po prgldu zmljvida djansko izkaž za mjnik na tromji md posstjo Rodika, Danami in Kačičami (Priloga 1). Na naravni skali na ldini Pod lisičino so vidn sldi naravnga nastanka (Slapšak 1978a; Hrobat 2003, 106–108), ki so jih do mačini pojasnjvali kot sldi hudičvga vozila, šmbilj. 82
Struktura prostora v ustnm izročilu Pod lisičino je en globok potok. Nad potokom je velika stena in na tisti steni so globoke raze /zarz, črt/. O tistih razah , mi je pravil stari mož, da so nastale takrat, ko je hudič dirkal po potoku navzdol. Hudič je najrajši dirkal s šembiljo navzdol. S Čuka se je pognal po Greščini na Prelovc. Od tam se je zagnal v potok Pod koriti in dol k Malnom. Od Malnov se je zagnal na Zaloge in potlej dol po potoku v Pod lisičino. /…/ (Pršolja 2000, 98). Na naravni skali Pod lisičino niso l sldovi šmbiljin vožnj, kolsnic, ampak tudi stoli, kjr naj bi sdli hudič in mali hudički (ostala izročila glj Hrobat 2005b, 264–265). Hudič s šembiljo je dirkal Pod lisičino in naprej po potoku Zdrava voda. Tu se vidijo kolesnice, zdrsane v skalo. Tu je stik med apnencem in išem. Na stiku potokov Pod lisičino in Zdrava voda je hudičev stol z luknjo za rep. V skali se pozna še več drugih stolčkov z luknjami za rep za male hudičke. Tu so se »zamotli« in »točali« /namakali/ noge v potok. Šembilja je dirkala z Ajdovščine čez Prelovc in potem dol, mimo Zdrave vode in čez Barede /op. morda j mišljn Pard() kot vas/ proti Škocjanu (Hrobat 2003, 97; 2005, 264). Mimo Pod lisičin naj bi po lokalnm izročilu potkala tudi rimska csta, ki jo j Božidar Slapšak prpoznal kot rimsko vicinalno csto (CIL 5, 698) Lokv-Kačič-Rodik-Slop -Matrija (Slapšak 1978b, 546; 1997, 25–26). Z umščanjm izročila v prostor j bilo ugotovljno, da s dmonska pošast, šmbilja, zadr žuj in pušča sldov na območju stičišča trh mj, Pod lisičino. Izročilo o šmbiljini vožnji in sldovih po Krasu j bilo doslj včinoma intrprtirano kot ljudska razlaga opuščnih rimskih cst (Slapšak, Kojić 1976, 27; Hrobat 2005b, 263–274). Sovpadanj izročila o šm bilji s tromjo v Rodiku pa nakazuj, da j šmbilja kot dmonska pošast funkcionirala po dobno kot ž omnjna nadnaravna bitja, ki označujjo mj vaških possti. Izročilo o vožnji šmbilj iz Prlovca proti Artvižam (Hrobat 2003, 103), ki ga doslj ni bilo mogoč povzati z nikakršnimi sldovi rimsk cst, s pokaž v drugačni luči, č na zmljvidu prvrimo lokacijo. Pot od Prlovca proti Artvižam j namrč do Križn drva uporabljna hkrati kot mjna črta md posstjo Podgrada in Rodika (Priloga 1). Šmbiljo, ki sicr v povdkah iz Rodika (Pršolja 2000, 98–99, 105–107) niti ni opisana na strašljiv način, j morda na tm območju izgubila vlogo srhljiv dmonsk prikazni, kot j vidna v včjm dlu Krasa (Ži brna 1981, 177; Kršvan, Krblj 2003, 69–70; Hrobat 2005b: 267–268). Na vsh trom jah rodišk possti s tako nahajajo dmonsk pošasti, prikazni iz onstranstva, zaradi čsar so ta msta v folklori pržta s pridihom nvarnosti in skrivnostnosti. Bolj ko sldimo potku mj rodišk possti od Pod lisičin v smri zahoda in potm juga, bolj izročila o stiku z nadnaravnim na mji izginjajo. Nasldnji dv tromji na Rodiškm sta na vrhovih gričv, Ograd in Polanščka, ki sta najvišji točki v tj smri. Č potgnmo črto po glavni poti, ki potka po srdi rodiškga polja in na katro s naslanja clotn sistm zmljišk razdlitv, s ta nadaljuj ravno proti najvišji točki na horizontu proti zahodu, čz gr ravno skozi vrh hriba Polanšč ek 80 (Slika 12, 13, Priloga 1). Na njm j 80
Mrjnj z ravnilom ni ravno natančna mtoda, trba bi bilo uporabiti natančnjš mritv, vndar s iz vsakga zornga kota in ob vsakm mrilu pojavlja približno nak rzultat. Csta po polju s v ravni črti usmrja proti vrhu Poljanščka, morda so l manjša odstopanja za kakšn mtr.
83
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa stičišč trh mj katastrskih občin, md Gročano (dans v Italiji), Hrpljami in Rodikom. Odgovor na vprašanj, zakaj bi s pot po srdi Rodiškga polja orintirala ravno na vrh Poljanščka, bi morda lahko našli v prvič zablžnm izročilu, da ravno čz njga vodi najstarjša »pogrbna pot« iz časov, ko naj bi nosili mrlič pokopavat š v Gročano. P1: /pogovor s študntsk kskurzij o stari poti v Vrhpolj in Trst…/ Opuščena pot, ja, sej včasih je blu lepo pozidanu, ne, vse. In potem so šli təm točnu čez tisti najnižji prelaz , kamər je, zdej, po tem hribu, ne, med Videžem inu Borštəm, je Poljanšček , ne. P2: In kje pride dol, pride dol na Gročano, kajne? P1: Ja, prvotno da so nosili celo mrliče pokopavat na Gračano… K: A ja? P2: A, ha. Gor… Pri cerkvi na grebenu, al kaj? P1: Ja, ja. K: Iz Rodika?! P1: Ja, tista, da je ena najstarejših…əəə… pokopališč, da je, zdej… Če je res təku, ne… P2: To je təm, nad Gračano? P1: Nad Gračano, ja. Vas Gračana je spodi, ne, in tista cjerku, prou, in pokopališče je prou gor, na vrhi, ne. P2: Zraven, pravzaprav, karavle, ne. P1: Ja, ja, ja. (65)
Slika 12: Najstarejša »pogrebna pot« iz Rodika proti Gročani/sv. Tomažu naj bi po izročilu vodila čez hrib Poljanšček. Proti njemu je usmerjena pot, ki deli rodiško polje na dva dela (© GURS; Izdelal: Sašo Poglajen). 84
Struktura prostora v ustnm izročilu
Slika 13: Pogled na Polanšček in pot čez rodiško polje z roba Rodika ob sončnem zahodu na septembrsko enakonočje leta 2005 (foto: Katja Hrobat). Crkv sv. Tomaža, ki j dans porušna, stoji š na slovnski strani državn mj, tik ob njj. Iz Rodika do nj j trba prčkati Poljanščk, prvi grbn, s spustiti v dolino Vrhpolj in s spt povzpti na vrh grbna. Izročilo o najstarjši »pogrbni poti« iz Rodika čz Po ljanščk proti Gročani j bilo prvič zablžno kljub včltnim arhološkim raziskavam v Rodiku. Morda starost crkv sv. Tomaža potrjuj podobno izročilo s Kozin, po katrm naj bi pri crkvi sv. Tomaža pokopavali ljudi clo iz Gradišča in Artviž (Pripovd 444). 81 Tako mj kot tudi tromj, md rodiškim, hrpljskim in brzovškim katastrom na fran ciscjskm katastru (dans md Rodikom, Hrpljami in Slopami) s n drži nikakršno strašljivo izročilo. Tromja j umščna na impozantno udorno jamo, Rodiško pčino ali Rmščico (Pibrnik 1999, 14), na katro s naslanja nižinsko prazgodovinsko gradišč Dbla griža (Marchstti 1903, 80), v jami pa so š ostanki rimskga zidu (Ptru 1975b, 136). Md Rodiško pčino in sosdnjim Jlihovcm naj bi bila ldina, »stara pot«, na Sloparskm po imnu »rimska csta« (Pibrnik 1999, 26,197; Hrobat 2003), ki j kljub t rnskmu prgldu domačinov nismo našli. Po rodiškm izročilu naj bi bilo v udorni jami Rmščici sklnjno prmirj md dvma vojskujočima s stranma, Napolonom in av strijskim prstolonasldnikom (Pršolja 2000, 174–175). 82 Jamo naj bi skupaj z drugimi trmi pommbnimi rodiškimi jamami ustvarila Jzus in sv. Ptr (Pršolja 2000, 73–74; Pripovd 441; glj poglavj o liminalnosti md vasjo in okolico). 81
82
Artviž so oddaljn okoli 10 kilomtrov po zračni liniji, Gradišč j š dlj (morda j mišljna Gra diščica, sosdnja vas Artviž?). Po informaciji Boža Prmrla iz ZVKDS, Rstavratorskga cntra v Ljubljani j bila crkv v Gročani vikariat. Hkrati s Rmščic drži izročilo o pobgu dvh zaljubljncv zaradi prpovdan ljubzni, kar naj bi s zgodilo po rsničnm dogodku. 85
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Spomniti j trba tudi na nkdanjo tromjo rodiškga ozmlja md Polanščkom in Rodi ško pčino, ki j dans na srdi Kozin. Tromjo md Rodikom, Hrpljami in Drago (da ns v Italiji) j označval kamnit Pil 83 trikotnga tlorisa, ki naj bi bil po izročilu ostank včjga spomnika v obliki piramid (stbra?). Po pripovdih nkatrih Kozincv naj bi kozinski Pil označval stičišč trh groj, istrsk, gorišk in tržašk. 84 Pommbno zgodo vinsko stičišč groj bi lahko bilo razlog živga rkla na Kozini, čš da »nismo ne Čiči ne Brkini, smo justo na konni«,85 čprav imajo od tod naprj nak rk v vash vzdolž cst Trst-Rka. Po mnnju Andrja Pltrskga naj bi bila mja na kozinskm »Pilu« ostank š starjšga spomina na mjo »nikogaršnjga ozmlja« iz časa 9. stoltja, ozmlja, ki naj bi ga š v času naslitv Slovanov v Istro kontinuirano nasljvali staroslci (Pltrski 2004, 139–144). Zadnja tromja prd vrnitvijo h Križn drvu j Mišnik, kjr j stal mlin. Jasna Majda Pršolja sicr mlin v Mišniku uvršča md »pravljičn« kraj na Rodiškm (Pršolja 2000, 202), vndar ga n omnja nobna objavljna povdka. Po pripovdovanjih sodč mlin v Mišniku ni bil v dosgu zanimanja Sloparcv, tmvč bolj Rodičanov. Kljub odsotnosti (zapisanih) pripovdi o samm mlinu vlja omniti, da imajo mlini v slovnskm ustnm izročilu pogosto magičn pomn (Šmitk 2004, 258), kar s na Rodiškm bolj odraža v skrivnostnm Sirkovm mlinu, kamor naj bi ponoči prihajali hudiči (Pršolja 2000, 115– 116). Na povzavo mlina s hudičm namiguj tudi im mlina na Branici pri Rihmbrku, ki s imnuj »V pklu« (Širca 2005, 27; Pripovd 34, 90, 131). Filolog Radoslav Katičić in tnolog Vitomir Blaj intrprtirata simbolni pomn mlina v krajini kot msto, kjr naj bi slovanski Gromovnik zmaja ubil s kamnom, simboliziranim v obliki mlinskga kamna (Blaj 1998, 97; Katičić 2008, 289–290, 305). Po vrovanjih balkanskih Slovanov pa naj bi v rkah v bližini mlinov kot tudi v močvirjih in jzrih prbival vodenjak , dlakavo in bradato moško bitj, ki utaplja ljudi s tm, da jih potgn na dno vod (Radnković 2000a, 310). Povzetek Analiza mj srnjsk possti Rodika j razkrila, da so t v simboliki ljudskga mišljnja posbn fnomn. Na točkah ob mji s odpirajo prhodi v onstranstvo, vidva s ognj, v katrm s vicajo duš (Njivic, Prlovc), na mjah s dogajajo umori, razkosanj trupl bitij tga in onga svta tr pokopi (Njivic, Prlovc, Križn drv, Kobilja glava), prikazujjo s nadnaravna bitja, kot sta krvavo stgno in šmbilja, bitja, ki so povzana s posrdovanjm md obma svtovoma, kot so kovač, čarovnic in vdamc. Nadnaravn moči s zdijo š posbno zgoščn na tromjah. Na njih kač čuvajo zaklad (Križn drv), s lobanja raztrgan kobil obša na kol (Kobilja glava), prikazujta s hudič s šmbiljo (Pod lisičino) in krvavo stgno (Križn drv), plšjo čarovnic in vdamc išč 83 84
85
86
Vliko začtnico uporabljam, kr j pil hkrati ldinsko im. Kot Kozinka sm vdno poslušala t pripovdi v času odraščanja. enako j povdal tudi Rado Lukovc iz Rodika, dn 11. dcmbra 2005, ki dodaja, da naj bi bil na dans vidnm podstu nkoč visok stolp. V slovnskm prvodu: Nismo n Čiči n Brkini, smo ravno/natanko na mji. Sicr po kozinskm izročilu naj n bi bilo Čičv na Kozini, zadnja čička vas naj bi bilo Hrplj. So s pa Kozinci ločili na dva dla, po parclah na »jusu« Rodika in Drag.
Struktura prostora v ustnm izročilu zaklad (Kobilja glava). Razkosanj trupl na mjah in tromjah najbrž nakazuj simboliko žrtvovanj, ki jih lahko zasldimo tudi drugod po evropi (Dragan 1999, 42–65, 99; Kvid land 1993: 19). V njih bi bilo mogoč prpoznati ponovitv djanja kozmogonskih mitov, v katrih s nrgija mitičnga tlsa žrtv prns v makrokozmičn dimnzij (Lincoln 1986, 41–64). »Folklorna koncptualizacija mj« Rodika j primrljiva z arhološko sliko, ki so jo poka zal raziskav na Krasu. Bronastodobn grobn gomil iz kamnja, ki so pogosto zgrajn v monumntalnih oblikah, so bil najvrjtnj uporabljn za simbolno označvanj po slitvnga prostora. Zlo izrazito so z gomilami označn mj Krasa z drugimi rgijami, mj md glavnimi morfološkimi notami znotraj Krasa in zlo vrjtno mj poslitv nih tritorijv posamznih skupnosti s srdišči v utrjnih višinskih nasljih (Novaković 2001, 226–232; Slapšak 1999, 156–157). Najbrž bi lahko na simbolno označvanj mj z gomilami aplicirali mhanizm dlovanja katastrskih mj v rodiškm izročilu, ki mjam daj konotacijo nadnaravnga, svtga. Mj in tromj rodiškga poslitvnga tritorija so v folklornm izročilu označn s pokopi, bodisi bitij z nadnaravnimi sposobnostmi (v damc na Kobilji glavi) bodisi skupin ljudi (popotniki na Njivicah, vojaki na Prlovcu). Ob vrsti pokopov, arhološki in folklorni, sta izvdni na markantnih točkah na vrhu gri čv ali na markantnih prlazih čznj (Prlovc, Kobilja glava). Zdi s, da tako arhološki kot folklorni matrial kaž na isto tžnjo po simbolni označitvi mj, ki s odraža v ralnm svtu s pokopi v markantnih gomilah in v imaginarnm v povdkah o ubojih tr pokopih ljudi in drugih bitij. V oči bod spoznanj, da s na Rodiškm vsa msta stika z onstranstvom nahajajo na tisti katastrski mji, ki j najbližja bivalnmu dlu, vasi. Ta dl mj potka po gričvju in nobdlanm gozdnatm svtu. Na mjah, ki so najbolj oddaljn od vasi sam (tromj Ograda, Polanščk, kozinski Pil, Rmščica, Mišnik), ni mogoč zaslditi nadnaravnih pojavov. V tm prdlu s ti nahajajo ž znotraj mj srnjsk possti, o čmr bomo govo rili v poglavju o liminalnosti md vasjo in okolico Rodika. Na tm, zahodnm območju j morda pommbno spoznanj o usmritvi poljsk poti čz Rodiško polj proti tromji na Poljanščku, čz katrga naj bi potkala najstarjša »pogrbna pot« iz Rodika v Gročano. Prdn pristopimo k natančnjšmu pručvanju strukturiranosti prostora znotraj mj iz bran mikrorgij, Rodika, pogljmo, kako folklorna izročila drugod po Krasu koncptu alizirajo mj srnjsk possti.
s: »t« Na Sloparskm območju s nahaja majhno prazgodovinsko gradišč Biln vrh ali Vilin vrh, ki j za domačin vljalo za nkakšno tabú msto, kraj, ki so s ga iz strahu vsi izogi bali (Slika 8) (Hrobat 2003, 167–168; Slapšak, Hrobat 2005a, 305–306). Sogovornica iz Slop, ki doslj š ni stopila na Viln vrh, s j spominjala, da j bila povsm prstrašna, č j morala kot otrok pasti živino v bližini Viln vrha. enako j povdala tudi starjša sogovornica, čš da »na Biln vrh ljudj niso nikoli hodili, kr so s bali, saj so pravili, da gor straši« (Hrobat 2003, 167).
87
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Najbrž za takšno »tabuizacijo« Viln vrha, clo do t mr, da si nobdn od domačinov ni drznil stopiti nanj, ni dovolj l razlaga, da gr za arhološko najdišč, ki s svojimi zakladi in prikaznimi, ki ga čuvajo, v ljudskm izročilu pogosto nastopa kot vidna manifstacija »drugga svta« (Champion, Coony 1999, 198–202; Hrobat 2003, 167–171). Tako mo čan tabú j mogoč pojasniti š z drugga vidika. Ravno po srdini Viln vrha namrč po tka mja md posstjo Slop in Brzovic, ki s od Viln vrha spusti ob njgovo vznožj, nkj na msto ž omnjnga Križn drva. Tolikšno »tabuizacijo« Viln vrha bi lahko pojasnili s tm, da s ravno na tj točki prkrivata dva mjnika v krajini, arhološko naj dišč in mja vašk possti.
lv: o Kako pommbna j bila mja š prd kratkim, pričajo zapisi iz kronik župnika Albina Kjudra o sporih za mjo md Povirci in Lokavci, ki so trajali dvsto lt. Vzrok za spor sta bili obmjna paša in uporaba gozda. »Sicr j bila od davna strogo začrtana mja, do katr smjo ni in drugi drva skati in svojo živino pasti, ali ni in drugi so mjo kaj radi prstopali za pašo in za sčnjo.« Lta 1656 j grof Ptač na prošnjo vaščanov obh vasi prvič posrdoval in določil komisijo, ki j mjo prhodila. Do lta 1727 so nastali trij sodni spori, pri katrih so bil prdpisan visok kazni za prstopanj mj (pri dlu), ki so prdpisoval clo grajsko tmnico. Zanimiva j razsodba iz lta 1727, da »pašniki ostan jo skupni, mj vljajo samo za skanj lsa in v slučaju kužn bolzni« (Kjudr 1956–60, 20–21). Z razsodbo j tako določno, da mora bolzn ostati znotraj vaških mja, v čmr j mogoč prpoznati pragmatični razlog prprčitv širjnja kug. Morda bi bilo mogoč v zakonu o omjitvi bolzni znotraj vašk mj prpoznati podobn ostank magijsko -obrdnga djanja, kot j bil dokumntiran v Makdoniji, kjr so z oranjm (dvojčkov in dvh volov) okrog vasi prprčili vstop bolzni v vas (Radnković 1996a, 16; Ristski 2005, 201–202). Po obratnm principu izganjajo afriška ljudstva Mofu Diamaré iz Kam runa in Dogoni Karambé iz Nigra vs zlo in nčisto z območja sosdnjih plmn ob ltnm rligiozno-političnm obrdu, ko obhodijo vs mj lastnga klanskga tritorija (Vincnt 1995a, 14–15; Vincnt 1995b, 345–350; Bouju 1995, 362). Podobni obrdi prusmritv dmonsk moči v sosdnjo vas so potkali po mjah srnjsk possti pri južnih Slovanih (Radnković 1996a, 182–183). S koncptom mj, kot mstom prhoda md svtovi, j bilo po dolgm tuhtanju mogoč pojasniti izročilo o »kači ropotači« v hribih nad Lokvijo, ki j bila zam dolgo nršlji va uganka. Ta čudna kača naj s n bi nahajala na nm, natančno določnm mstu, ampak naj bi jo vidvali po vsm grbnu md Lokvijo in Sžano (Slika 5). Izročila o kačah v določni točki v krajini j bilo doslj mogoč pojasniti s hipotzo, da kača na tistm mstu nastopa kot čuvaj zakladov arhološkga najdišča ali kot ostank dmoniza cij prdkrščanskga kulta, kot rcimo pri Čuku nad Rodikom (Slapšak 1997, 20; Hrobat 2004, 63–78; Hrobat 2007, 39–41), na izročila o pojavljanju kač po širšm (nvarnm) območju pa š nism naltla. Po pripovdovanju starjšga sogovornika iz Lokv so ga kot otroka vdno strašili z vlikansko kačo ropotačo, ki naj bi s plazila po vrhovih md Lokvijo in Sžano.
88
Struktura prostora v ustnm izročilu K: Kaj ste pa kej pravli, če so ljudje kej pravli od kač? So kej pravli, ne vem, če je bil kəšən hrib poln kač al da je… A so se ljudje bali kač? A je bla kəšna vraža, da so kej rekli od kač? P1: Ma, ja, kədi so bəl… P2: Če so kej strašli? Kej tašənga, s kačami? P1: Ma ja, sej… Tu je tista ropotača , da je! P3: Kača ropotača /smh/. P1: Je hodila guor po hribəh, təm, bi rjeku, od Sežane, po təh hribəh okuli. Da je kača ropotača! K: A, ha. P2: Tu so strašli, təku. P1: In puole, veš kuku je. Tašni bubci /fantki/ smo bli in jəz səm služu pər Moharjevih, səm pasu na hribi. Ma səm bil še uotrok, səm imel kəšnih osem let. In Frane Čevidnikov je pi pasu uonde čjez. So imeli oni tud krave, ne. Jən pride duol an… Ne vjem, kaj je muglo bit! Guož al kaj, več ku tri metre dolg… P2: Ja, pole je bil guož. P1: Jənu, ne vem, jəz səm glih pogledu z zida dol, je zid čez njive nuotr, u dolini. Oštja! Vidəm je lezu dol in hitru guor in je pəršu k zidi in sem vrgu en kamen nanj. Najbrž je prebil, ker ni muogu… Migal je še, ma ni muogu več naprej. In puole sem ga uondi ubil. Səm tulku meču kamne, doklər je migu. /… Prijatlj od pripovdovalca P1 ni vrjl, doklr ni sam vidl umorjn kač/. Oštrigada! Je res. Je pršu in je rjeku: »Tu nej tisti guož, tu je ropotača, veš, tista, ki huodi po hribəh!« P2: /smh/ Kača ropotača. P1: In take… K: Ma kaj so od te ropotače pravli? P1: Ma tu je… Res so ene kače ble… So imele v rjepi, ki je cvinkalu. Je blu čət /slišati/ , ki je rešetalu. U rjəpi. Ne vem, kašnu je moglo bit? Inu zdej jih ni več videt, od kər so začjeli avti. /…/ /…O črnicah. Ponovijo, da ni vč kač/ K: In za katjere hribe so pravli, da gre ta ropotača? P2: Tle, pruti Sežani. K: Pruti Sežani. P2: Mi rečemo Vršiči. Ma vsak ima svoje ime. Mi od Vilence təm dol, tisti hribi, ki se vidi jo, rječemo Vršiči. Ma tu so… Vsak ima svoje ime. Jih je enih šjəst, sjədəm. (156) enako izročilo o kači ropotači so mi povdali tudi z drug strani omnjnih hribov, s Po virsk strani. Šl po tm, ko postanmo pozorni na opis lokacij kač ropotač, ki ga j podala gospa, ki j bila rojna v Povirju, s uganka razplt. Tudi ona je slišala za kačo klopotačo ,86 in sicer da naj bi bila na Starem Taboru. To je dru gi greben – tudi Star Tabor – spredaj je Tabor, ki je mejnik med Lokavskim in Povirskim (222) 86
Najbrž j zaradi podobnosti imna kača klopotača zamnjana s kačo ropotačo, ki jo poznajo v Lokavi. Sldnj s mi zdi bolj izvirni izraz, zato bom uporabljala tga. 89
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Izročilo iz Povirja, sosdnj vasi Lokv na drugi strani grbna, izrcno poudarja, da s nahaja kača ropotača na mjniku md lokavskim in povirskim ozmljm, na Starm Taboru. Pogld na zmljvid razkrij, da Stari Tabor ni l mja, ampak clo tromja (Slika 5). V tj točki s stikajo tri mj, ki ločujjo possti Lokv, Povirja in Gornj pri Divači. Na »konnu«, v katrm s stikajo tri mj srnjsk possti, s ponovno nahaja kača, tako kot na Križn drvu na Rodiškm, na »konnu« pri Prgarjah in pod »gardinom« pri Orlku. S tm j mogoč razršiti tudi vprašanj, zakaj s kača ropotača v lokavskm izročilu po tika vzdolž clga grbna md Lokvijo in Sžano. Po vsh sdmih vrhovih, ki jih pripo vdovalc omnja kot Vršiči, potka namrč mja md lokavskim ozmljm na ni strani grbna in štirimi vaškimi posstmi na svrni strani grbna, in sicr z vasmi Divača, Gornj pri Divači, Povir tr Mrč do svrozahodn točk, kjr j stičišč z ozmljm Sžan (Slika 5). Na štirih od omnjnih sdmih »Vršičv«, to so Kamn vrh, Stari tabor, Štuglj in Kislica, so stičišča trh mj. Mja s naslanja š na tri prostal vrhov grbna, Široki vrh, Podozidj ali Ozidj in Vliki hrib. Dva od vrhov, Ozidj in Stari Tabor, sta prazgodovinski gradišči, morfologija obzidja sldnjga j osnova oblikovanju mj md trmi vaškimi posstmi. Za ti dv majhni gradišči Prdrag Novaković domnva, da sta bili mjni possti povirskga tritorija v času kaštlirsk kultur (Novaković 2001, 267). Po grbnu md Lokvijo in Povirjm ponovno zasldimo prkrivanj katastrsk mj z msti arholoških najdišč. Pripovdi o kači ropotači, ki so izstopal iz doslj poznanih izročil po tm, da ta »straši« po clotnm grbnu in n samo na ni točki, simbolno označujjo nvarnost vzdolž clo tn nkajkilomtrsk mj md katastrskimi posstmi po grbnu, ki j š posbno gosto posjan s tromjami. Sldnj vljajo v izročilu za posbna msta stikov z onstranstvom, na katrih s polg prikazovanj nadnaravnih bitij v štirih primrih ponavlja vzorc nvarn kač (v Prgarjah, na Orlku in Rodiku tr v Lokvi na Starm taboru). Zakaj j tromja tako nvarna, bom poskušala razumti s pručvanjm kač, ki j najbolj pogost folklorni lik na tromjah. Na vprašanj bom poskušala odgovoriti tudi s pručva njm simbolnga pomna drugih folklornih likov, ki najpogostj označujjo mj.
o O simboliki kač j bilo ž vliko napisanga, zato bom k obravnavi lika poskušala pristo piti z drugačn prspktiv, skozi njn prostorski vidik. Znano j, da j kača dn najbolj univrzalnih, njasnih in vsprisotnih fnomnov. Vlja za osnovni princip življnja in smrti, kar simbolizira kača, ki požira svoj rp – uroboros. Pojavlja s na začtku kozmo gonz kot tudi na koncu kot apokaliptična sila. Od zgodnjih mitov j povzana s kralj stvom mrtvih in kultom vod oziroma njnim zadržvanjm. J čuvaj zakladov, darovalka dobrin in rodovitnosti, simbol podzmn moči in modrosti. Kot sovražnik nastopa samo, ko hoč v kozmosu uvsti kaos (Propp 1949, 404–410, 440–441; Cntini 1998, 49–52; Chvalir, Ghrbrant 1993, 209–210; Kropj 2008a, 166–174; Haar 1995, 319–345; Sr pnts t dragons 1997). V obravnavani folklori j bila zablžna prisotnost kač pri štirih mjnih kamnih. Pri Kri žn drvu na Rodiškm kača v groblji kamnja čuva zaklad in vanj izgin črnica s kačami 90
Struktura prostora v ustnm izročilu (Pršolja 2000, 157–158), iz nvarnga »konna« v Prgarjah vzlti kača s trmi glavami in prutmi (Tončič Štrancar 2005, 64), na Lokavskm straši kača ropotača vzdolž mj oziroma na tromji. Pod »gardinom« na mji md grojami pri Orlku naj bi bil za kazn pokopan živ človk z modrasom vrd. Na tm mstu naj bi bil kač š posbno strupn (Mdvščk 1992, 146). Kač sicr niso l na mjah possti. Vlikokrat j bilo obravnavano izročilo o »lintvrnu« iz Rodišk Ajdovščin, h katrmu so romali iz dvh vasi pod Ajdovščino z namnom njgov pomiritv, da n bi povzročal naravnih nsrč (glj Slapšak 1997, 20; Hrobat 2004; 2007, 39–41). Grič, na katrm so prbival kač oziroma modras, s vzpnja nad Gropado na Tržaškm krasu, o čmr priča tudi njgovo im, Kəčjrič, na zmljvidu ldinskih imn zapisan kot Kočrič (Tržaško ozmlj 1977, G5) ali Kačjrič, Kčjrič (Pršolja 2005, 29, 213). Povd k o Kəčjriču pripovdujjo o kačjm kaznovanju grabžljivga domačina s smrtjo, kr j ubijal kač v iskanju zaklada, o poroki modrasa z vaškim dkltom in o vsakoltnm krsu za sv. Ivana za zaščito prd štrigami (Pršolja 2005, 26–34). 87 Kr nimam dostopa do katastrskih map z italijanskga ozmlja, žal ni mogoč prvriti, ali j Kəčjrič v bližini katastrsk mj, zablžno pa j izročilo o maščvanju prbivalcv sosdnj vasi s tm, da so zakurili krs Gropajcv na Kəčjriču prd včrom sv. Ivana (Pršolja 2005, 34). Nkatr ldin so poimnovan po kačah, kar pa nas n sm zavsti, da bi povsod prpo znavali folklorn ali mitičn lik. Na mnoga območja, poimnovana po kačah, s n vž nikakršno folklorno izročilo, tmvč im izhaja iz pogostosti plazilca na tm območju, kot rcimo pri ldini Modrasica pri Pliskovici (Pripovd 115). Po kačah so poimnovana tudi naslja, rcimo Kačič, ali jam, kot j Kačna jama na divaškm območju. Jamar mi j sicr povdal o ustnm izročilu, ki ga j slišal, o »bli kači«, ki naj bi čuvala zaklad, ki naj bi ga Slovnci našli ob osamosvojitvi ali nkaj podobnga, vndar s izročilo n navzuj na točno določno jamo. 88 Vsslovanska bsda zmaj j sorodna izrazoma zmija, kača, oba pa sta tabuistični poim novanji za »zmljski, tak, ki s plazi po zmlji« (Kbr 1998, 320; Katičić 2008, 75). V rligiozni umtnosti j zmaja mogoč označiti za dvoumnga, saj j včkrat upodobljn v obliki kač (Vrdir 1997, 241). Prhajanj oblik kač v zmaja oziroma »zamnljivost« njun podob nakazujta dv pripovdi, kjr bi bilo mogoč kačo iz izročila intrprtirati tudi kot zmaja. V prgarskm izročilu kača namrč poltí, ima tri glav in pruti (Ton čič Štrancar 2005, 64), »kačon« oziroma lintvr z Ajdovščin nad Rodikom pa žvižga in ima ptlinjo rožo na glavi (Pršolja 2000, 42–58; Hrobat 2004, 63–78). Znano j, da j osnovni vidz zmaja sstavljn iz plazilca in ptic, oblikovan pa j lahko iz različnih ži vali, kot so ptica, kača, krokodil, kuščar, pantr, koza idr. (Propp 1949, 391–395). Najbolj »klasičn« na Krasu j motiv sdmoglavga zmaja iz Pliskovšk jam pri Pliskovici, ki so mu vaščani morali vsako lto darovati živino in vino (Hadalin, Kocjan 1993, 109). Po ni izmd variant s nahaja v Šlavrovi jami pri Rodiku zmaj, ki pons nsrčna dklta v 87
88
Pri trnskm ogldu okolic Gropad mi j tudi domačin povdal, da griču rčjo »Kəčjrič« in da na njm vsako lto kurijo krs (31. januarja 2009). Sporočno dn 4. fbruarja 2009 po lktronski pošti. 91
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa smrt oziroma nbsa (Slapšak, Hrobat 2005a, 305; Hrobat 2007, 43–44). Kr sm s v raziskovanj ustnga izročila Krasa podala iz okolja Rodika, v katrm dalč nad vsmi prvladuj motiv lintvrna ali kačona z Ajdovščin, m j na Krasu prsntilo spoznanj, da kač niso ravno pogost motiv v folklornm izročilu. Kljub tmu pa s tisti rdki motivi, ki so ž prisotni, pogosto ponavljajo. Nkatrih izmd th doslj š nism zasldila v litraturi. Kljub splošnmu vtisu, da motiv kač ni pogost, j zanimivo, da naj bolj poznano rklo o Krašvcih primrja njihov lastnosti ravno s kačo. P1: Kača je bla zmjəri negativna. Uni rek poznaste? Krašouca ubi, modrasa pəsti /Krašvca ubij, modrasa pusti/. K: Tu moja nona pravi, ja. /Povm, kako babica, ki izhaja iz vasi pod Kraškim robom, pojasnjuj, da j kača bolj mila kot Krašvc/ P1: Tu je ena razlaga. Druga rəzlaga pravi tu, də tu so rekli tisti, ki so spoznali, kəku təžko življenje jə na Krasu, də zətu bulše, də nərdiš dobro djəlo, če Krašeuca ubijəš. Də rjəšəš trplenja. (291) Kača igra ambivalntno vlogo. Po ni strani j varuh zakladov na arholoških najdiščih, na mjah in tromjah vaških possti, kaznuj iskalc zakladov (Gropada, Ajdovščina nad Rodi kom, Križn drv), nastopa kot vzrok opustitv vasi (Slop), povzroča poplav in nurja iz notranjosti gora (Ajdovščina nad Rodikom), tako kot včina zmajv po Slovniji (Grafna ur 1956, 318–323). S tga vidika ima kača vlogo varovanja nčsa pommbnga, dobrin, poskus prilastitv tga pa strogo sankcionira, navadno s smrtjo (Gropada). Po mnnju Fanny d Sivrs kača, ki živi v gozdovih, prdstavlja njn nvarni princip, ki hkrati posduj moč in znanj, po katrih ljudj hlpijo (Sivrs 1999, 161). Polg kraj zakladov o tm govorijo štviln pripovdi o človškm pohlpu po kroni kačj kraljic (Kropj 2008a, 167–168) ali ključa, ki odpira vrata do zaklada (Morato 2007, 32), ali diamanta, ki naj bi ga na Tržaškm krasu nosil »molavar« (Obalovič 1981, 236; Hrobat 2003, 138; Pripovd 408, 394). Prd stava o »kačji kraljici« j bila na Krasu š prd kratkim živa, tako kot tudi o »vipri«, 89 ki nastopa v izrazito ngativni vlogi (Kropj 2008a, 174, Pripovd 291). V prostorskm kontkstu vlja kača pogosto za sovražno bitj, prd katro j trba braniti hišni prag. V povdki iz Slop smo ž vidli, da so kač izprd hiš odganjali tako, da so zarisali okrog sb trikratni ris okrog praga hiš na včr sv. Ivana (Pršolja 2000, 157). Sogovornik iz Komna s spominja običaja zaščit hišnga dvorišča prd kačami, ki so ga izvajali polti, v času »pasjih dni«, md 23. julijm in 23. avgustom, ki po ljudskm izro čilu vlja za nvarn dnv (Kurt 1997a, 521). /… Sprašujm po vraži, ki sm jo slišala/ P: Meni ni bla ta znana, jəst se pa samo spounem preganjanja kač. Ma to ni bla več mitologija, ampak to jə blo že praktično, nje. Da səm muoru pripraviti uoglje in stare čeulje, zavržene, sesekljat tisto usnje in kər je blo use… In tisto uglje, smo mjəli u želəjznih posuodəh, je tisto usnje tljəlo /tllo/ in nona je prenašala tole na koncu 89
92
Primorska bsda vipra izhaja iz italijansk bsd za gada, modrasa ali kačo. Kot bajslovna kača, ki j lahko vlika in nvarna, bla, črna ali pisana, j sorodna likom, kot so »incsa«, »linčža«, »ož«, »ss«, »vož«. Na Goriškm naj bi vipra imla grbn na glavi in naj bi žvižgala (Kropj 2007, 198).
Struktura prostora v ustnm izročilu dvorišča, v obrobju hleva in senika, da ne bəjo kače prihajale iz vrtou in obdjəlnega prostuora na območje bivalnega prostora. In to smo u poletnem času enkrat məsečno , učasih təd dvakrat ləhko, no, to pripravli in muoja doužnost je bla s sekjərco səsekljat tiste stare zavržene čəulje, də je tisto usnje puole tlelo noter in po svoje, bə reku, smərdjelo ob tlenju in to je bəu neke vrste preganjanje kač in plaziuceu iz zunanjega okuolja v bivalni prostor. To se spomnim in tega səm biu tudi sam skromno udeležen, pri pripravi təga. K: In to je pol tlelu? P: Ponoči je blu, tu so ble željəzne posuode, lite, in tistile kuošči usnja pomjəšəni səz ogljem in tu je tləjlo, do jutra je ponavadi tisto usnje zgorelo, stljelo. K: Ma tu ste deləli pol usək dan, al kəku? P1: Nje, nje, pravəm, də u pasjəh dnjəvih, tu je zdəj mjəsec dni, morda dvakrət mjəsəčnu, drugači u poletnem času enkrət na mjəsc /msc/ , ne. K: Kaj pomeni u pasjih dnevih? U vročinskih? P: Pasji dnjəvi je obdobje, ko je ozvezdje psa, v tistəmle, u posebnem ciklusu in tole, ljudjə so pa štjəli tole najhujši čəs, zdəjle, od polovice julija pa do 15. avgusta, za čəs, ki je biu najbəl ugoden za pojav plaziucu /plazilcv/ , kač . Useh plaziucu, tu je blo najtoplejše obdobje. Najbəl toplu je blo, najbəl sušnu, nevihtnu, za pojav tuoče. Torəj usəga /vsga/ nebuodijihtreba križu in težau, naj bi se prou u pasjih dnjəvih dogajəli , ne. K: In pasji dnevi se reče po nekem ozvezdju? Nisəm še čula tega. P: Ja, tu je po ozvezdju psa, ki se pojavi v tem obdobju, takule. Sam ljudjə tega niso vedli, ker niso znali tega povedət. Tu səm šele iz horoskopskih, tistih… Spoznau. Da temu obdobju pravijo pər nəs pasji dnevi. So pravli starejši ljudjə pasji dnevi. /… Pripovduj naprj o vražah in prpovdih v času »pasjih dnvov«/ (312) Po pripovdovanju sogovornika j njgova babica prnašala tlč usnj po mjah dvo rišča, po robu hlva in snika, da bi prprčila vdor kač v bivalni prostor. Na Tržaškm krasu naj bi kač odganjalo stran od hiš tudi žganj zlišč okrog hiš. P1: /…/ Də določena zelišča, zdej, na pamet se ne spounem. Kə si sežigu okuli hiše, də bi odganjalo kače. Ma ne pisət, ker ni gotovo, boš vidla v knjigi. Recimo vem, da ena od təh je taužəntruoža. Se mi zdi, in še neki druzga. Də odganja kače. /Pov š o drugih apotropjskih djanjih, ki pa so bila nasploh usmrjna v zaščito prd vsm zlim, tako da so bil kač l na nadloga md vsm drugim. Pik kač pa so zdravili tako, da so zakopali prizadt ud ali človka v zmljo (glj Guštin Grilanc 2005a)/ (392) Ogenj in voda v tradicionalnih predstavah Ali j mogoč pojasniti zgoraj navdna izročila (Pripovd 312), da s kač z dvorišča iz ganja z ognjm? Ali j iz nasprotja md kačo in ognjm mogoč sklpati o simboliki kač? Z ognjm s na Krasu ni odganjalo l kač, tmvč tudi nurja. Prd prihajajočim nurjm so s v Svtm (narčno Satém) zaščitili tako, da so na dvorišču pod obrnjnim trinožnim stolčkom za molžo zažgali oljko in vnčk sv. Ivana. K: Kaj ste nardili iz venčku iz ivanjščic? Ki so ble za sv. Ivan? P: Ja, tiste suhe venčke, ne, təkrət, ki so se posušili, smo jih obejsli za sv. Ivana na tiste 93
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
K: P: K: P: K: P: K: P: K: P:
rakle, smo mogli shrant in kədər je imjəla prit, kədər je kazalu, da bo pršla tuča, ku je blo grdu nebu, mi je tašča storla, ku səm pršla u Satù, dent /postaviti/ stole, ki smo muzli kravu, od narube, da so ble tiste noge tri u ləft /obrnjn navzgor/ in kər smo imeli uolko in venček od sv. Ivana zažgət, da tisto bo pregnalo tuču. Nje, taku je bla təkrət navada. Tu ste dali vən? Na dvorišče. Na dvorišče. Ja. Ku se je bližala toča. Nismo stolka zažgali, ne. Venček inu uoljka. In tu ste dali u ta stolček? Ne, stolček nismo zažgali! Stolček je bil u ləft z nogami, ku čjəš, da bo odgnəl tuču, nje. /smh/ A, jaaaa. In tu ste zakurli zravən? Ja, unu je blu, ja. (207)
Pri izvajanju obrambnih mtod s ponavlja vzorc obračanja prdmtov s »štrlinami« nav zgor, kot rcimo molzni stolčk ali grablj in vil proti čarovnicam (Mncj 2006a, 139). V Sžani so nurj pomirili tako, da so oljčno vjico, ki j bila žgnana za vliko noč, zažgali. P: Moja nona.... Ku je bla slaba ura, je rekla tole : »Santa Barbara, San Simon, Dio nas obvari što oton. Santa Barbara benedeta, Santa Barbara benedeta, Dio nas obvari, šta oeta.« /razmišlja o pomnu/ Što o ton, nevihte al kej takšnega, o ton je po tržašku mjesənk, medenina. Otone. Oeta, sajeta verjetno. Strela, ne? Sajeta je strela. Po tali jansko. No, zdej ne vem... Šta je po talijsko questa, šta. Oeta. Questa oeta. Oton pa ne vemo točno, kaj bi blo. Potem je vzela oljčno vejico, ki smo jo ob veliki noči oziroma na oljčno nedeljo požegnali. Je vzela dve vejčki nutr in je zažgala nad ognjem oziroma v ognju. /.../ Je neki zmolila /.../. Tu naj bi tudi pomagalo, da se je to neurje umirilo. /... to so vdno počli/ (89) Tudi »odcoprali« so v Rodiku tako, da j moral »zacoprani« spiti vodo, v katro j bilo vržno žarč oglj (Pripovd 372). Uporaba žarčga oglja in vod j bila dl obrda, imnovanga »utapljanj urokov«, za obrambo proti zlmu pogldu in za zdravljnj uro kov na Kozjanskm, ki pa j bilo razširjno po vsj Slovniji in evropi (Mncj 2006a, 148–155). Opozicijo ognja in vod so ljudj uporabili v obrdih klicanja džja, kar j znano iz izročil na Krasu, 90 v dolini Nadiž, na Sdmograškm in na območju rk Mur (Kravanja 2007, 119–121; Matičtov 1975, 83). Širom slovnskga prostora j bila raz širjna navada, da so v obrambo prd ujmami in nzgodami zažgali zlnj ali šopk, ki j bil blagoslovljn v tlovski procsiji, to j na praznik sv. Ršnjga Tlsa prd vliko nočjo (Kurt 1998, 369–371). Zakaj so uporabili blagoslovljn vj ravno s tga dn, bo mogoč pojasniti v nadaljvanju. Motiv ognja in vod j sicr razširjn indovropski motiv, ki po mnnju včin raziskoval cv priča o tm, da naj bi ta dva antagonistična lmnta izhajala drug iz drugga, oziroma 90
94
Ustno sporočna informacija arhologa Ivana Marij Hrovatina.
Struktura prostora v ustnm izročilu natančnj, ognj naj bi izhajal iz vod. Motiv »ognja v vodi« j dal povod za oblikovanj mitologij in štvilnih mitičnih junakov v indijskm, iranskm, irskm in antičnm, gr škm tr rimskm izročilu (Briqul 2004, 11–23). Ognj v omnjnih apotropopjskih obrdih odganja kač, nvihto, po drugi strani pa priklicuj dž. Prvo, na kar pomislimo pri tovrstnih antitzah, j strukturalistična torija Claud Lévi-Straussa. Ognj in voda s zdita dva osnovna lmnta simbolnga sistma, katrga dlovanj sloni na logiki razršvanja odnosa binarnih opozicij. Žal sta samo dva opozicijska lmnta prmalo, da bi razršvali logiko sistma, ki sloni na svžnju rlacij. T so prpoznavn v ohranjnih mitih (Lévi-Strauss 2004; 1980; 1982; 1983), v našm primru fragmntarno ohranjnih lmntov pa so podatki za prpoznavanj prskopi. Da bi razumli simboliko kač, vod in ognja, bo bolj koristna primrjava z rkonstruk cijo slovansk mitologij. Rkonstrukcija osnovnga slovanskga mita govori o spopadu gromovnika Pruna, simboliziranga v obliki groma, ognja, z Vlsom v obliki kač ali zmaja.91 Po analogijah iz vdskih tkstov j kača zaprla vod/krav, zaradi čsar svtu grozi suša/lakota. Gromovnik z vrha gor s spopad s kačo in jo ubij z gromom/bliskom ali jo po drugi različici pržn nazaj na svoj msto, dol (pod zmljo, ob vodo, z gor). V bloruski pripovdi j po Gromovnikovm uboju zmaja štiri dni nprnhoma džvalo, kar j bilo posldica sprostitv od Vlsa zadržan vod. Bsdilo iz Latvij iz lta 1610 priča o tm, da so ob vlikih sušah v pomanjkanju džja ljudj častili grom in klicali P runa. Z vrmnom, klicanjm vtrov in viharjv j povzan tudi bog Posvitač iz Rusij, v katrm j mogoč prpoznati Pruna. Na Balkanu so obrdno klicanj džja izvajal udlžnk z imni, kot so bolg. peperuda, srb.-hrv. propruša, alb. perperone itn., ki so povzana s Prunom. Sicr obstaja tudi tkst iz časa pokristjanjvanja v Rusiji, ki priča, da so ljudj ob sušah za dž prosili Vlsa (Toporov 2002, 32–47; Blaj 1998, 67–98; Katičić 2008, 128, 252–262). Obrd klicanja džja z ognjm na vodi j Boštjan Kravanja intrprtiral kot djanj po načlu simpattičn ali imitativn nrgij, s čimr naj bi s spodbujal spopad md Gro movnikom in Vlsom (Kravanja 2007, 121). V obrazcu odganjanja nviht iz Sžan j omnjna »sajta«, kar narčno pomni strla, 92 ki j dn izmd atributov Pruna (Kati čić 2008, 237–238). Č nvihto dojmamo kot kaos, nrd, ki nastan zaradi Vlsovga zadržvanja vod, j potrbn Prun, ognj, da z uničnjm Vlsa ponovno vzpostavi rd. Prtči nvihtni oblak in nvihta sta v slovanskm izročilu dl mitičnga kontksta božan skga spopada (Katičić 2008, 206, 250). Kot pri pričvanju iz Litv, kjr so dž priklicali s čaščnjm groma, Pruna, s v slovnskm izročilu z ognjm priklič dž. Po istm principu j mogoč pojasniti odganjanj kač z dvorišča z ognjm, ki prvdno v mitični kontkst označuj boj ognja, Pruna (Katičić 2008, 29, 229–230), z Vlsom, kačo. Čprav j prvnstvna povzava Vlsa z vodo, j pri njm mogoč zaslditi tudi povzavo z ognjm, in sicr n samo z ognjm, ki ga ubij, tmvč nastopa tudi kot subjkt ognjnih djanj. Njgov j zmljski ognj podzmnga kraljstva. Tako lahko povzroči požar ali »ognjn« bolzni (na primr vročico) (Toporov 2002, 45). 92 Gld na zapisk Pavla Mdvščka bi sicr sajta v Zapotoku v Posočju pomnila črn »babji duh«, proti vdoru katrga so ob dimniku nastavili prodnik (Mdvščk, Podobnik 2006, 77); Glj poglavj 91
o babi.
95
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Po kratkm kskurzu skozi osnov slovansk mitologij j mogoč razršiti vprašanj, zakaj j vljalo zlnj, ki j bilo posvčno ravno na dan sv. Ršnjga tlsa, za zašči tnika prd ujmami in nsrčami (Kurt 1998, 369–371). Zgoraj omnjni praznik namrč vsako lto pad na čtrtk. Čtrtku pa v slovanskm izročilu vlada Prun (Toporov 2002, 45). Na praznični dan, ki vsako lto pad ravno na čtrtk, j najbrž Gromovnikova moč v kozmičnm dvoboju najvčja. Zato prvzam rastlinj, posvčno tga dn, lastnosti Gromovnika oziroma njgov moči nad nurji. Pručvanj izročil o ognju, džju in kači j pokazalo, da s j na Krasu š ohranil vidik kač, ki jo j mogoč poistovtiti z Vlsom v okviru slovansk mitologij (Toporov 2002, 32–47; Blaj 1998, 67–98; Katičić 2008, 128, 252–262). Vlsa j mogoč prpoznati tudi v povdki o Ključu pri Katinari nad Trstom, kjr naj bi pod orhom bivala ogromna kača z vliko glavo, ki skriva ključ do vrat zaklada (Morato 2007, 32). Analogij najdmo v jzikovnm obrazcu o kači pod drvsom, ki čuva zaklad, v katri Radoslav Katičić prpoznava Vlsa (Katičić 2008, 71–84, 160–162). Povdk o kači v korninah »drvsa svta« so nasploh zlo razširjn v južnoslovanski folklori (Radnković 1996a, 153). Marija Ognjenica v Rodiku kot element ognja V kontkst slovansk mitologij, natančnj, v problmatiko nasprotja md Prunom kot ognjm in vodo tr s tm rodovitnostjo, bi mimogrd lahko vključili izročilo iz Rodika o Mariji Ognjnici, na katrga m j opozoril Andrj Pltrski. Po zapisih iz 19. stoltja, na »ognjnico«, na praznik Marijinga oznanjnja (msc dni prd jurjvim), »pad nbški ognj na zmljo, ki pršin smnsko zrno, da kali in rast« (Navratil 1890, 93; Kurt 1998, 254). Sogovornik iz Rodika s ni mogl spomniti natančnga imna tga dnva, l bžno pa s j spominjal starga izročila o klitju namočnga žita. P: Jəs sən čəu /slišal/ , də təkrət bi se tu prebujəla nərava in də je use skəlelu /vzklilo/ , təja semena, də so tədi žitu , ku so sejali spomladi, so ga denli /dali/ močit, də je təkrt skəlilu. K: In kəku se je pravlu tistmu dnjəvu? P1: A tu s klitveni, ma nə vem kətjəra Mərija jə bla tu, təga marca mesəca, ku tən svetniku ni uglaunem təkrt. /…/ Al je blu 23. al 24. marca jə blu tu. K: Ma se kej spomneste vi, jəz sem čula, da je Marija Ognjenica al neki tašnga je blu /…/? P: /…/ Jəs sən samu tu ču, ma də bi vedu, kər jəs ven, se ni təga deləlu. Tu sə jə samu pravlu, də je učasih təku. /… o rodiškm polju, ki j dalč naokrog dino rodovitno/ Niti muj uoče ni nikdər pravu, də so praznavali al də so tu delali. Tu je uon tudi ču. K: In kaj je on ču? P: Də so vidli, kəku kəli žitu. Zətu, ki so sjali tudi spomladi, so sjali jəsjənsku žitu in spomladansku. Kər učəsih so ble hude zime, jə tistu žitu zmrzənlu od jəsjəni in potem jə blu treba nə novu posjat. Zdej so meli tista semena in so jih dali prej skəlit nə tisti dan. Də če skəli nə tisti dan, bo žitu sigurnu , čə nje /č n/ pomeni, də jə slabu seme. Tu so meli. /… Spominja s l, da j bila svtnica Marija, ma n v katra. Ognjn Marij s sicr bžno spominja, ma ni gotov/ (357) Rodiško izročilo spominja na motiv Ognjn Marij iz Srbij in Bolgarij, ki vlja za žnski korlat Pruna (Šmitk 2004, 119; Goljvščk 1982, 91). Bsdna zvza »nbški 96
Struktura prostora v ustnm izročilu ognj«, ki j povzana z Marijo Ognjnico v Rodiku, ima analogijo v srbski psmi, v katri j Ognjni Mariji za svatbo podarjn »tisti živi ognj« (hrv. onaj oganj živi), kar Radoslav Katičić intrprtira kot vjo, mladiko nbšk strl, torj nbsni ognj (Kati čić 2008, 29–30). »Ognjno Marijo« smo zgolj omnili zaradi ponavljanja vzorca antitz vod in ognja, saj ta povzroči kaljnj žita v vodi, hkrati pa s ponovno omnja slabo, najbrž nvihtno vrm. 93 Prostorski vidik apotropejskih dejanj proti kači Apotropjska djanja, s katrimi so ljudj odganjali kač, so ljudj opravljali na mjah bivalnga prostora, kot s sogovornik iz Komna spominja, po mjah dvorišča, robovih hlva in snika. Po opažanju Ljubinka Radnkovića so magični obrdi vdno postavljni na mj »svojga« in »tujga« prostora, saj s ta msta zaznava kot rizična zaradi nvar nosti vdora nčistga in kaotičnga v urjn človški svt (Radnković 1996a, 49–54). Kača ima ključno vlogo v ni najpommbnjših djavnosti človka, in sicr pri konci piranju prostora z ustvarjanjm mj. Kot so mnogi raziskovalci ž pokazali, s prostor koncipira različno gld na različna gldišča, ki so odvisna od pozicij v različnih ma kro- in mikroravnh prostora. Prostor, ki na makroravni dluj kot prifrija, mja, bo na mikroravni dobil drugačno konotacijo. Mja md tujim in domačim, naravo in kulturo j prmična. »Svtost« prostora s v izolinijah zmanjšuj od srdišča, od hiš (ognjišč, bohkov kot…), prk praga hiš (kot prvga mjnika) do ograd ali mj dvorišča, mj vasi (Ristski 2001, 155–159, Mncj 2005a, 178–181). V izročilih o magični zaščiti mj kača nastopa kot nvarno bitj. Kačo s izganja izvn mj »svojga« dvorišča, bivalnga prostora. Isti folklorni lik označuj mj širš konci piranga bivalnga prostora, to j srnjsk possti. Z istim likom s v izročilu tvori kon cpt dvh varnih koncntričnih krogov, dvorišča in vašk possti. Na mjah vašk possti s zdi, da s »človški svt« v ljudski prcpciji konča, č ga razummo kot skrajni rob tga, do kamor j nvarna bitja mogoč odgnati in kjr s ta koncntrirajo. O kačah kot dušah umrlih Dosdanja izročila so kačo prikazovala v njnm ngativnm vidiku, kot nvarno silo, prd katro s j trba zaščititi. Na Krasu j znano izročilo o tm, da j na prvi maj trba jsti »frtaljo« s koromačvim cvtjm, da kača n bi pičila, kar sm zasldila v Komnu (Pripovd 291), Škrbini (Pripovd 338), v Rpnu na Tržaškm krasu (Pripovd 392) in drugod. Kača j bila v procsu krščansk dmonizacij sprmnjna v prsonikacijo zla in hudiča (Cntini 1998, 25–53, 64–67, Chvalir, Ghrbrant 1993, 212; Propp 1949, 409), kar ponazarja pripovd starjš gosp. K: Me zanima. Če so ljudje kej pravli o kačah? P1: Aaaa…Ma sej smo jih vidli! Najrajši so pičle v vime kravo. Jooj! In pole vam bom povedala, kaku je pa tisto… Je hodu en moški razgovarjat. In je pomagalo! 93
Mitična funkcija ognja s j na Krasu ohranila š v izročilu o ognjnm duhu v Podbržah pri Sžani, ki naj bi prbival v »škrpljah ognjicah« (kamnita pastirska zaklonišča) (Mdvščk 1993, 144). 97
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa K: Kuku je to razgovarju? P1: /… o tm, kako s izročilo n sm prdajati nposvčnim izvn družin tistga, ki »razgovarja«/ Uon je pršu, kər je šlo sunce odzad in kər je sunce vzahajalu. In mi smo mislili, da cuopra. Ma ni blo taku, veste, kej je blo. Sv. Trojici se je prvdavu /najbrž zapovdoval, nrazumljivo/ in Bogu, ki kača je hudič !!! Ona spada pod hudiča! Je hudičeva, ne. In on je delu taku, jo gledu proč, in je djelu, niže, niže so nesle više, in ju žjegnu, ne taku, in gledu proč. In pole je pobral in vrgu, »pejdi u nič!«, ne, hudič. Hudič pride v nič. In je tisto, kar je pobral təm in tisto je metu skozi ramo in nəč gledu. In nəč nismo vedli, kaj govori. In je pršu /nrazumljivo, morda zapovdovati/. In pole se je tistu odprlo. In je teklu ven. Taku je strəšnu smrdelu, tisti strup!!! Ma nismo pili mleko od krave, ne, ki je blo strupjeno. /«zdravilc« ni sml povdati drugim skrivno sti zagovarjanja, kr bi izgubil moč/ (93) Po drugi strani so povsod poznana izročila o hišnih kačah, ki naj bi prinašal hiši blago stanj in so jim gospodinj nastavljal mlko, njihov uboj pa j hiši prinsl prkltstvo (Pršolja 2000, 153–155; Pršolja 2006, 120–121; Kropj 2008a, 171–174). Tako izročilo sm zasldila tudi v Lokvi. K: Ma ste že čuli za hišne kače? P1: Tistu ne! Ma rečejo, da ima vsaka hiša svojo kačo! /… O tm, da so pod zadnjo škrlo pri odkrivanju strh pri ztu našli kačo/ P1: In pravijo, da vsaka hiša jəma /ima/ svojo kačo! P2: Taku je blo rečenu zmjərəj! /… o tm, da so s smradom svžga kravjga gnoja odgna li kačo izprd hiš/ (140) V Svtm (Satém) s črnic ni smlo ubiti, saj j vljala za koristno zaradi čiščnja njiv prd npotrbnimi plazilci. P: Jəz səm pršla, jəz səm se poročila u Satù /Svto/ 1955. ljeta. Təm na njivəh smo imjəli, rečmo njive, in je bil an visok zid… Taku ne, ena njiva je bla na visoko, druga je bla spodi. In pod tistəm zidəm so imjele kače nutər u zidi, so se skrivale. In jez, ki səm šla prvikrət mimo, səm pršla k tisti kači črnici in səm se ustrašla in uona ni məne nəč se bala, ki je bla vajena ljudi in ni tekla nutər. In pole səm pršla domu in səm povjedəla tašči vsa u strahi. »Joj,« je rekla tašča, »ne ubit tiste kače, ki tista kača nəm pobere use miši, use voluhərje, use tiste škodljive, ki nəm pojeju po njivi, ne. Iməmo usega, ki kača nəm čisti njivu.« In pole rjəs, vsakikrət, ki səm vidla kaču, səm šla naoukuli, bəl na delč, samo ta kača se ni nənka ganila, se ni bala. (199) Izročila o hišni kači naj bi po najbolj razširjnih intrprtacijah prikazovala kačo kot va ruha hiš, duha zaščitnika. »Hišn kač« kot zaščitnic hiš so poznan širom evrop, o čmr pričajo izročila iz Makdonij (Ristski 2005, 125), Srbij (Čajkanović 1994, 122–123), Romunij (Dragan 1999, 43), estonij (Sivrs 1997, 161–169), špansk Galici j (Mandians 1997, 231–234) idr. Po starih vrskih prdstavah kač simbolizirajo duš mrtvih (Kropj 2008, 171). Glinn kač so odkrili ž v hišah iz časa nolitika na osrdnjm Balkanu. Iliri so poznali koncpt mrtvih prdnikov, ki s pojavijo v obliki kač. Ogromno kačo, upodobljno za prizori 98
Struktura prostora v ustnm izročilu boja na bronastih pasnih sponah ilirskga plmna enhljcv, lahko zato razummo kot upodobitv Kadma, njihovga hrojskga prdnika. V antični Grčiji so kačo primarno častili kot htonično božanstvo in duha čuvaja. Pogostj kot zl sil j prdstavljala dobro bitj, dobrohotnga duha, duha prdnikov in hrojv. Vljala j za simbol duš oziroma in karnacij duš v človka, zato j pogosto upodobljna na antičnih nagrobnih spomnikih (Šmptr) (Šašl Kos 1991, 183–191; Kastlic 1998, 285; glj d Sik 1997, 77–121). V izročilu Rzij in Furlanij človk n sm ubiti vlik črn kač incjestine ali linčeža, saj v njj prbiva duh umrlga. V Rziji j zablžno navodilo, naj n ubijajo kač, kr so to dušic (Kropj 2008, 171–172). Uboj kač naj bi bil sankcioniram s prkltstvom, vndar v izročilu s Krasa to n vlja za uboj kakršn koli kač, tmvč zgolj za črnic. P: Jəs sən čula, edən səz /iz/ Luokve, ku sən pasla. Jə biu strəšno študjərən ta člouk in sam puol se mi /mu/ jə malu pomešəlu. Je huodu u Luoku, Plešiuco. Je duosti buotu kəšne ruože brau in use. Jənu, jə rjəku, də čərnica, də se ne sme ubət, kə puotle, də tistu, də pərnjese /prins/ nesrečo. Nə vem, al je uon ubou /on ubil/ al nə vem kdu, so ubili črnico in puol, də jə bla tuoča sam nəd Plešiuco. Sam Plešiuco. /smh/ Məni tisto kot uotrək, nje, sam də čərnico, də se ne smej… Uod təh kač jə blo kər duosti stvari, sam jəs səm... Də so əmeli təd tle čərnico, prou čərnico. Də so əmele zlato kruono nə glavi. /… pogovor naprj z možm o tm, da krono naj bi iml molavar in n črnica. Pripovd s nadaljuj o dogodku, ko naj bi črnica sldila žnski, ki s j prd njo ršila na hrast. Mislč, da j žnska drvo, s j črnica ovila okrog hrasta in tpla drvo do lastn smrti/ (408) Pripovdovalc iz Lokv prav tako poudari, da j ž slišal, da s črnic n sm ubijati, da ki prnaša nesrečo. Črnica, ne (Pripovd 157). Po drugm izročilu s prpovd ubijanja kač n nanaša na prkltstvo, tmvč pravili so, če kačo ubiješ, jih pride pet na pogreb. To pomeni, da se potem še bolj razmnožijo. Tako, recimo, se goža ni smelo ubit (Pripovd 168). Kač j bilo trba pustiti pri življnju, š posbno črnico in goža. Mdtm ko j bil gad nvarn zaradi strupa, naj bi bila črnica in gož nvarna zaradi svojga žlznga rpa, kot pov sogovornik iz Sžan. P: Torej, kačo je treba pəstət /pustit/, zdej pa je taku. O kačah je krožla samo ena govorica. Sta dve vrsti kač , ne. Ene so tiste, gad, ne, ku je strjəpjen /strupn/ , smo rekli. In druge so kače alla /kot/ guož in take ki niso strupjene, ne, črnica in tako naprej, ma imajo eno drugo lastnost. Torej, da znajo tudi teč za človekom in da te šopnejo z repom. Da te tolčejo z repom. /…/ (80) Da j črnica s svojim rpom za človka smrtno nvarna, č ji ta kaj nardi, j povdala tudi sogovornica iz Snadolic. Polg tga pa /…/ guoža , so rekli, da se ga ne sme ubit in so ga nesli proč (Pripovd 215). Na Krasu j razširjno izročilo, da guož, če pride u štalo, da pije mleko pər kravi. Da se ovije kravi okul nuoge in da jo səsa (Pripovd 215). Pravijo clo, da naj bi pod Nanosom gož zadušil otroka, ki so ga pustili na njivi, ker je prišel pit mleko (Pripovd 181).
99
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa O prepovedi šivanja in o kačah na drevesih Bsda gož in njn variant v slovanskih jzikih po mnnju jzikoslovcv izhajajo iz prvobitn bsd za kačo, ki j zapisana v obrazcih indovropskih svtih tkstov (Kati čić 2008, 75; Bzlaj 1976, 167). V gožu, ki pij mlko pri kravah, j mogoč prpoznati Vlsa, ki j š posbno vzan na živino, zlasti na krav, hkrati pa tudi na volno in prjo (Sivrs 1997, 164–166). Včina raziskovalcv slovansk mitologij prpoznava v kačji podobi Vlsa, ki vlada podzmlju, mrtvim, ima moč nad vodo, gospodarsko-proizvodno djavnostjo (rcimo živino) in daruj bogastvo (Toporov 2002, 28–47; Blaj 1998, 46–66; Katičić 2008, 123–172). Polg hišnga vidika bnvolntn in hkrati nvarn kač, ki naj bi prsonicirala Vlsa, kača hkrati prdstavlja nvarnost zunaj domn hiš. S tm v zvzi Sivrsova omnja ljudsko prpovd v estoniji, da s j na dan »kačj Marij« (fr. » Marie de serpent«, 8. sptmbra) trba izogibati šivanju, prdnju, tkanju in vsmu, kar j povzano z volno, v nasprotnm primru bo žnsko nasldnj lto pičila kača (Sivrs 1997, 164–166). Podobno zapovd sm zasldila na Krasu, vndar s nanaša na drug dan. Sogovornico iz Štorij j sosda iz Štajrsk opozorila, da na pust ali pplnico n sm šivati, kr bi s tm priklicala vliko kač k hiši. 94 P1: Ku smo pəršli mi ljes /sm/ , je pər nəs, s Plešiuce… Tu ljeti ni nobedən vedu /Tu ni nihč vdl tga/. Tə soseda je s Štajerskega doma. Na pust al na pepeunico səm šivəla. In puotle jə rekla, də se ne smej šivət, də ki šivəm, də bo puhnu /vliko/ kač uokuli hiše. /…/ Al na pust al na pepeunico. Ma tu jə blu, s Štajerske duol pəršlu. Ni blu uod ljeti. Ni uod ljeti nobedən vedu tulje. Samu uona jə. Samu zdej ne buom vedla al na pust, al na pepeunico, də pride kača uokuli. In puole sən se smejala /smh/ (408) Tovrstna zapovd, da za pust, də se ne sme jət djəlt vən /iti dlat vn/ , tudi šivət, də pridəjo kače v hišu (Pripovd 328), sm zablžila tudi v Škrbini. Da gr za izročilo s Krasa in z Bl krajin, j zapisal Niko Kurt, ki polg drugih izročil tga dn po posamznih rgijah omnja prpovd prj nasploh (Kurt 1998, 18). Na osnovi timologij in podatkov iz slovansk folklor j vzpostavljna povzava md dolgo ovčjo volno, volnno prjo in vragom, kačo, kar Vlsa povzuj z lastnostmi Mo koši (Toporov 2002, 41; Blaj 1998, 80). Na volni j v nkatrih zagovorih msto kač (Katičić 2008, 154, 206). estonska »kačja Marija« 8. sptmbra označuj začtk zim skga spanja, ko s kač skrijjo pod zmljo (Sivrs 1997, 164). Pustni ali pplnični čas nak prpovdi vsakršnga dla z volno in šivanjm, ki j sankcionirana z množičnostjo kač v hiši, j mogoč razumti kot diamtralno nasprotno dnvu stonsk »kačj Marij«. Č sldnja označuj začtk zimskga spanja kač, bi lahko čas pusta označval njgov ko nc, kar oznanjajo tudi pustn šg. Hkrati pa j bilo v pustni čas zaradi njgov pogansk narav potisnjnih vliko prdkrščanskih izročil (Blaj 1998, 98). 95 Obravnavano izročilo Na Krasu so s nkatri sicr njasno spominjali prpovdi, da s n bi smlo dlati v ndljah, rcimo obdlovati trto, čš da bi človka kača pičila (Pripovd 269), vndar j to mogoč pojasniti s prspk tiv krščansk zapovdi, kjr j kača poistovtna s hudičm. 95 Vitomir Blaj argumntira, da j bil izvorni začtk slovanskga novga lta, ko s j zgodil kozmični dvoboj md Vlsom in Prunom, v času vlik noči (Blaj 1998, 119–134). 94
100
Struktura prostora v ustnm izročilu ima svojo opozicijo v štajrski zapovdi z istga dn, »č s na pustni dan mlj, rado nad tisto hišo grmi« (Blaj 1998, 98). Po ni strani j trba na pustni dan paziti, da z obrača njm kamna, žrmlj, n prikličmo Gromovnika »zgoraj«, ki s kamnom (žrmljami) udarja Vlsa in povzroča grmnj (Blaj 1998, 98), po drugi strani pa, da s prdnjm in podob nimi djavnostmi n prikličmo gospodarja zmljskih bogastv, Vlsa v podobi kač. Druga analogija stonski »kačji Mariji« j gotovo najbolj razširjno izročilo na Krasu o dnvu sv. Marij, ki j povzana s kačami drugač: na ta dan naj bi kač plzal na drvo. Sogovornik iz Štorij s j ob žninm govoru o prpovdi šivanja na določn dnv spo mnil, da s ni smlo na vliki šmarn oziroma 15. avgusta na drvo, kr naj bi bil kač na njm. P1: Tu je lih kukər tisto, zə Veliki šmarən, də se ne sme jət na dreu. Də so kače guor. K: A, tu! Evo! Kəku? Na Veliki šmarən? P1: Ja, tu je 15. augusta. Jəs se spounem, še ku səm bu mulc: »Ne dənəs na hruško, kə so gor kače.« Teta Frəncka mi je rekla. /…/ Puol sən enkrət, nə ven, al sən brau al tu, də po enih krajəh lih tisti dan, da se gre ləhko guor. Lih obratno. (408) Nkaj pripovdovalcv s j spominjalo prpovdi, »də nə 15. augusta ne jət h drevjəsu /n it h drvsu/ , še kača gre na drevo, tu jə na veliki šmarn« (Pripovd 328). Nekateri s niso spominjali svtnika, tmvč l zapovdi, »da murəš bit pazljiv, češ da te z drev jesa dol ləhko napade /op. kača/« (Pripovd 215). Starjši so jim pravili, da » naj grjəmo pogljədət, kaču bomo nəjdle zavito okuli drjəva« (Pripovd 201). Na ta dan »da hodijo guor /op. kač/. Kukər, də se poljubavajo in so pršle… Da z glavmi stavəjo ukuop /op. glav dajjo skupaj/« (Pripovd 189). L dva sogovornika sta prpovd plzanja na čšnjo povzala z dnvom sv. Ršnjga tlsa, »ker takrat imajo kače svojo muč« (Pripovd 80). Ta praznik, ko naj bi kača šla na drvo, » pride na četrtek zmjerom /…/« (Pripovd 181). Zaradi razširjnosti podobnih izročil o kačah na dan sv. Marij po vsj Slovniji (Kurt 1998, 529–530; Pršič 2003, 60) bomo raj vrjli spominu sogovornikov, ki so s dnva kač spominjali za vliki šmarn.96 Gld na razprostranjnost povzav sv. Marij s kačami vsaj do estonij (Sivrs 1997, 166) bi lahko sklpali na prcjšnjo starost izročila. V rkonstrukcijah slovansk mitolo gij j msto kač spodaj, v korninah, pod arbor mundi, in n na njm (Blaj 1998, 238– 246, 325; Katičić 2008, 72–78, 136). edn izmd vzrokov kozmičnga spopada glavnga slovanskga mita j djanj kač/zmaja, ki splza »gor«, tam, kjr ni njno/njgovo msto (Blaj 1996, 78). V vdskih tkstih kača povzroči kozmični nrd tako, da splza na Goro, ki j Gromovnikovo msto, ali s ovij okrog nj in zamaši izvir (Blaj 1996, 78–79). Da kač plzajo na drvo in s okrog njga ovijajo, bi bilo morda mogoč razumti v slovan skm mitičnm kontkstu, ko s zaradi vzpnjanja kač vnam spopad md Vlsom in Prunom, po katrm j kača prgnana na svoj msto, »dol«. Najpommbnjši koldar ski dan kozmičnga spopada v slovanski mitologiji j bil morda kasnj prnsn na nga najvčjih krščanskih praznikov, Marijino vnbovztj. 96
Magda Pršič omnja, da so bili na Pivškm podobna vrovanja in prpovdi v zvzi s kačami tudi za mali šmarn, za praznik Marijinga rojstva (Pršič 2003, 62).
101
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Kače in ženske kot posredniki z onstranstvom Pri dosdanji analizi simbolik kač sm uporabljala intrprtativni okvir slovansk mi tologij. Pokazala sm, da j mogoč prpoznati v izročilu o kačah s Krasa nga naj pommbnjših slovanskih mitičnih likov, Vlsa. Vndar bi bila parcialna intrprtacija tako komplksnga simbola, ki bi zaobjmala zgolj določn, slovanski, vidik, zagotovo pomanjkljiva, saj vlja kača za nga najbolj arhaičnih simbolov v folklori clotnga sv ta. Namn tga poglavja j razširiti intrprtativni okvir, s katrim bodo upoštvani tudi drugi vidiki kač, ki so bili v kontkstu slovansk mitologij sprgldani. Prdvsm bo poudark postavljn na kontkstualni analizi kač v odnosu do prostora. Arhaičnost izročil o kačah s odraža v njihovi razprostranjnosti po vsj evropi (glj Di Nola 1976, 38; Dini 1980, 181, 201, Mandians 1997, 231–232, Dragan 1999, 42–49). O komplksni simboliki kač in njihovga kulta so bil napisan cl študij, kot rcimo o kultu kač v italijanski pokrajini Abruzzo (Di Nola 1976, 31–180). V Slovniji prihajajo na dan prvi obrisi »kulta kačjih glav« z Banjšk planot, ki s j v tajnosti izognil vplivu krščansk vr, njgova prdslovanska poimnovanja pa kažjo na prcjšnjo arhaičnost izročila (Mdv ščk 2006).97 Komplksnost simbola kač bi zahtvala clovito razpravo, vndar s bom vpričo fragmntarnosti izročil o kačah na Krasu bolj kot na simboliko kač osrdotočala na tist njn lastnosti, ki s odražajo v odnosu do tradicijsk koncptualizacij prostora. V folklornih izročilih po vsj evropi j mogoč prpoznati posrdno povzavo md žn sko in kačo. Tako v Romuniji kot v Galiciji v Španiji so zablžna izročila o tm, da kača pij mlko pri žnskah, ki dojijo, in mlko otrok. 98 V Galiciji kač nopazno pijjo ponoči mlko od dojčih matr, zato otroci hirajo in umrjo, n da bi s vdlo za razlog (Mandians 1997, 231–232; Dragan 1999, 42). V Brkinih in na Pivškm j bilo zablžno izročilo o žni, ki rodi kačo oziroma »du hovina«, otroka v kačji podobi (Matičtov 1973, 63–78; Hrobat 2003, 132; Pnko 2004, 97
98
O izročilu sta bila posnta dva dokumntarna filma v ržiji Jadrana Strlta (TV Slovnija) po pripo vdovanju zbiralca ustnga izročila Pavla Mdvščka, Md hribi kačjih glav (2004) in Jlnk: Svta gora starovrcv (2008). Z arhološkga vidika izročilo raziskuj absolvnt arhologij Miha Mihlič. Po vsj evropi j razširjn motiv kač, ki pij mlko z otroki, n da bi jim kaj storila (Kropj 2008a, 171; Dragan 1999, 42). Motiv j zablžn tudi na Krasu, v Svtm. P: Je bla ena družina in so imjeli pet otrok. Taki majhni so bli še. In mati jim je nardila enu skljedu mljeka in poljente in ti otroci so jeli vsi z ene skljede. In so radi šli, kəmər so se igrali u sobi, so šli radi təm jəst. Na tleh so jeli, brez stolic in brez nəč. In mati vseleh /vsno/ je, taku sumljivo ji je blo, zaki ti otroci zmjerəm grejo taku u skrito, zmjerəm u tisto sobo. In enkrət je šla pogledət, kaku jeju, in je zagledala kačo belico, da jej səz njimi u skljedi! Da pije mljeko! In materi je blo slabo! In ti otroci: »Mama, mama!«. So skočili, ki je mama pala dol: »Kej je, kej je?«. In pole je rekla: »Ma kaj tistu kaču iməste!«. »Ja, jej z nami, kača,« so rekli uotroci. Nəč se je niso bali /smh/. K: In kdu vəm je tu povedu? Ki ste tu čula? P: Moja mama. K: Vaša mama. Iz Komna, al kaj? P: Ja. Samo uona je čula od svoje none! Tu je grozno stara zgodovina, ne . (198) Kač sicr pijjo mlko tudi pri živini, kar poznajo v folklori po vsj evropi, rcimo v Italiji (Di Nola 1976, 38; Dini 1980, 181, 201), v Galiciji v Španiji (Mandians 1997, 231–232) in v Romuniji (Dragan 1999, 42–49).
102
Struktura prostora v ustnm izročilu 150–151). Pri odkritju motiva j Milko Matičtov domnval, da j vzan na Čič (Ma tičtov 1973, 72). Po tolikih ltih od prv objav so s analogij pokazal v izročilu iz špansk Galicij, ki govori o žnskah, ki so nosč s kačo (kot dojnčkom) (Mandians 1997, 232). 99 Sorodn j motiv iz Makdonij o žnski, ki rodi zmaja, vndar imajo tga v nasprotju s sramotnim duhovinom za carja, kralja (Ristski 2005, 68). Š bolj kot pri pitju mlka iz skupn skld, kjr kača nastopa kot prijatljica otrok (Kro pj 2008a, 171), j v luči povzav md otroci, žnskami in kačami zanimivo pojasnilo sogovornic iz Križa, da so s kač oziroma modrasov bali l moški, n pa žnsk in otroci. K: Kašən odnos imajo ljudje do kač, so se bali al so vərjeli, da prinašəjo srečo? P: Muorəm povjədət to in tudi še zə sebe ləhko rečem, tle so zelu pogostu bli təji /ti/ modrasi, strupjəne kače, potem kače, ki so jih imenovali črnice, goži. Modrasi so velikokrət bli zelu strupeni. In splošno znano dejstvo je, da so se jih bali moški, razən par izjem. Ženske in otroci pa sploh ne. Neredek je biu pojav, da so se kače pojavljale tudi v hišah, ker so ble te pač slabo zaprte in tesnjene. (269) Tako Radu Dragan kot Francisco Vaz d Silva, vsak na drugih matrialih iz vropsk folklor, argumntirata načnj md žnsko, njno mnstrualno krvjo, matrnico, žnsko sksualnostjo in htonično kačo (Vaz d Silva 2008, 67–68, 115–119, 149–152, Dragan 1999, 25–26, 42–48, 70, 80–81). Francisco Vaz d Silva plodiln lastnosti Marijin krvi povzuj s kačjim strupom, kar skupaj z drugimi folklornimi izročili implicira njno bli žino s kačo, bitjm, ki mu vlada Marija (Vaz d Silva 2008, 115–119, 149–152). 100 Posredno povzavo md Marijo in kačo nakazuj tudi zgoraj obravnavano izročilo, da s na isti dan, na dan Marijinga vnbovztja, oba lika vzpnta v kozmičn višav, katrih simbol so tako nebesa kot drevesna krošnja.
Radu Dragan na primru romunsk balad Pesem o kači (fr. Le chant du serpent ) argumntira, da j mati povzana s kačo, saj v folklori ob prdstavljata vir nadnaravnih sil, ki prihajajo iz onostranstva. V komplksni zgodbi, v katri mati izrč prkltstvo nad š nrojnim sinom, naj ga ubij kača izpod hišnga praga, odrasli sin zahtva od matr, naj ga prd odhodom v dvoboj s kačo podoji pod hišnim pragom. 101 V vrsti drugih pravljic v Romuniji mati podoji otroka/junaka pod hišnim pragom, da bi pridobil magičn moči. V psmi sta tako kača kot mati na koncu ubiti, ob sta tudi postavljni pod hišni prag (kot hišna kača). Kajti »hiša j v odnosu do polaganja njnih tmljv to, kar j žnska v odno su do svoj plodnostn sposobnosti, ki izhaja iz onstranstva« (Dragan 1999, 47). Dojnj na simbolni ravni pomni nako kot prhod otroka skozi vulvo. Sldnj v obliki plaznja Po ustni informaciji Mirjam Mncj j motiv razširjn tudi v latinski Amriki. 100 O folklornih izročilih, ki povzujjo Dvico Marijo in kač v jugovzhodni evropi, glj tudi (D Sik 1997, 97–101). 101 V psnitvi mati v navalu jz izrč prkltstvo nad š nrojnim otrokom, naj ga ubij hišna kača. Hkrati s tako rodita sin in kača. Po bsdah prkltstva kača po skupnm odraščanju otroka namrava ubiti. Prd odhodom v dvoboj s kačo sin prosi matr, tako kot mnogi junaki v romunskm izročilu, naj ga podoji pod hišnim pragom. S pritiskom lsnga praga na matrin prsi sin od matr izsili zgodbo o prkltstvu ob rojstvu, potm pa odid, obdarjn z magičnim orožjm očta. Junak, s katrim s pobrati, sina rši iz grla kač. Tako kot brat sina ubij kačo, tako potm sin ubij svojo matr (Dragan 1999, 44–46). 99
103
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa skozi luknjo v kamnu uporabljajo mnogi obrdi zdravljnja nplodnosti ali bolzni (glj Radnković 2000b, 29–30). Prk žnskga dojnja in rojvanja s vzpostavlja stik z on stranstvom, iz katrga prihajajo plodnostn sil. Na tm principu sloni vrsta izročil na Balkanu in v Rusiji, kjr j žnska vzidana v tmlj mostu, stolpov in drugih gradnj in prosi, da s ji pusti luknjo za dojnj otroka, zaradi čsar iz zidov š vdno kaplja ma trino mlko (na primr Mostar v Bosni, Ctinj v Črni gori, Skadar v Albaniji 102 idr.). Žrtvovanj kač in žnsk pri postavljanju tmljv nov gradnj, pri ustanovitvi naslij ali na mjah pomni nako. V Indiji j poznan obrd ksiranja zatiča v kačjo glavo pri postavitvi tmljv nov hiš (glj eliad 1987, 54–55). V Npalu obstaja podobn obrd pri vsakoltnm praznovanju mističn ustanovitv msta, s čimr s spodbuja rodovitnost. Pri simboliki žrtvovanja s tako žno kot kačo ubij zato, da bi si prisvojili moč onstran stva. Kajti stik s svtom mrtvih, onstranstvom, j tisti, ki prinaša rodovitnost in omogoča funkcioniranj vsakršnga bivalnga prostora (Dragan 1999, 25–26, 42–49, 70, 80–81). Srčanj s kačami prinaša v nki vrziji grškga mita o slpm jasnovidcu Tjréziasu dvospolnost;103 prvič, ko ta zadn (ubij ali loči) kači, ki s parita, s sprmni v žnsko, drugič pa v moškga. Zus in Hra v prpiru o žnskih in moških užitkih v spolnosti pokli čta za razsodnika Tjrézia,104 ki j izkusil oboj. Za razkritj skrivnosti žnskga užitka ga Hra kaznuj s slpoto, Zus pa ga obdari z jasnovidnostjo (Loraux 1990, 10–11, 122). Srčanj s kačami j sicr v grški mitologiji tudi srdstvo pridobitv jasnovidskih darov. Po mnnju Irvinga Forbsa Tjrziva dvospolnost ni samo odsv njgovga jasnovidstva, tmvč tudi posldica nnamrnga skritga opazovanja, tako svta živali (kač) kot žnsk (Forbs 1990, 162–170). Manul Mandians na primru špansk Galicij, v kulturi katr prvladuj simbolika kač, ugotavlja, da kača varuj simboln mj md svtovi in »j posrdnik md živimi in mrtvimi, md človškim in živalskim svtom« (Mandians 1997, 225). Kača nastopa v izročilu kot prijatljica žnsk, s katrimi uživa za n dan v gozdovih, nkatr clo oplodi. Kača s lahko rodi iz žnskih lasov, kačjga jajca ali sdm lt starga ptlinjga jajca. Kača varuj zaklad in začarana dklta, ki pogosto prvzamjo obliko kač. Osb, ki so začaran, n spusti vn in tistih, ki so zunaj, n spusti notr. Nikomur n dovoli prkora čitv mj (Mandians 1997, 225–235). Vladimir Propp podobno opaža, da v pravljicah nastopa zmaj, ki j zamnljiv s kačo, kot varuh mj. Pogosto ga najdmo pod mostom, kjr varuj prhod čz rko, ki prdstavlja mjo (Propp 2006, 339). Čprav s tza, da kača ali zmaj varuj nprhodnost mj, naslanja na simbolno mjo md svtom človka in onstranstvom ali pravljičnim kraljstvom na koncu svta, jo j 102
Gospa Hazimina Škrijlj (Bijlo Polj, Črna gora) mi j povdala povdko o nastanku msta Skadar (6. maja 2009): Trije brati so gradili mesto, a to se je vedno znova rušilo. Prerok jim je rekel, naj vzidajo v zid eno izmed njihovih žena, ko ta pride mimo. Starejša brata sta svojim ženam povedala, kaj se bo zgodilo, najmlajši pa ne. Prišla je žena najmlajšega, ki jim je prinesla hrano in je imela malega otroka. Njo so potem vzidali v zid. In še danes iz teh zidov curlja njeno mleko. 103 Po drugi vrziji psnika Kalimaha Tjrzija oslpi in mu podari jasnovidnost Atna po tistm, ko j prstopil vs mj s tm, ko jo j vidl nago pri kopanju (Loraux 1990, 11, 211–226), kar j prdmt študij Nicol Loraux. 104 Zapis in slovnjnj antičnih imn povzmam po knjigi Bronislav Aublj (1997).
104
Struktura prostora v ustnm izročilu mogoč aplicirati na koncptualizacijo vašk krajin. Pokazali smo, da imata tako kača kot žnska v tradicijski kulturi vlogo posrdnika z onstranstvom. Č j kača varuh prhoda in mdiator md tm in onim svtom, j s tm, da j v folklori postavljna na mj vaških possti, prnsna prnsna nanj tudi njna simbolika. Na mjah in š posbno na tromjah vaških possti odraža odraža tmljno lastnost simboln simboln črt, ki v tradicijski kulturi kulturi n označuj l konca nga človškga bivalnga prostora in začtka drugga, »tujga«, tmvč odraža ržo v prostoru, ki j prk kač v dirktnm stiku sti ku z onstranstvom. Plodnostna moč tako žnsk kot kač, ki sta položni v tmlj bivalnih prostorov širom svta, j namrč posldica njunga posrdništva z onstranstvom. Prisotnost kač s svojim gnrativnim principom vzpostavlja osnovn pogoj za dlovanj kozmosa, človškga bivalnga svta, ki s n prnhoma ustvarja v konstantnm razmrju do svoj antitz, kaosa, onstranstva. onstranstva. Tuja bitja kot posredniki s svetom mrtvih Polg kač so na mjah in mjnikih srnjsk zmlj prisotni tudi drugi folklorni liki. Na rodiški katastrski mji so na Njivicah pokopani popotniki (Pršolja 2000, 86), na Prlovcu s vidva duš vojakov (Pršolja 2000, 90), pri mjnih kamnih »gardinih« pri Orlku j skupaj z modrasom pokopan tujc s sosdnjga ozmlja, ki izvira z Moravskga (Md vščk 1992, 146), na Bki pri Kozini j pod mjno »mušo« pokopan »Trštin«, Tržačan (Mdvščk 1992, 159). Skupna lastnost vsm našttim j »tujstvo«, »ndomačnost«. Radu Dragan omnja, da v obrdih postavljanja tmljv niso žrtvovan l kač in žn sk, tmvč tudi druga bitja, ki imajo konotacijo onostranskga, kot so otroci in tujci (Dragan 1999, 80). Da so sldnji posrdniki z onstranstvom, odražajo tudi magijski obrdi zdravljnja na Balkanu. Bolzn j v tradicijski prdstavi namrč posldica po rušnga ravnovsja md svtovi in s zgodi takrat, ko nčista sila zapusti svoj prostor in vdr v našga, človškga. S čaranjm nčisto silo izžnmo nazaj v njn prostor, ki ima konotacijo »divjga«, »tujga«. Msto izgona nčist sil j lahko tudi »tuj stvo« v družbnm pomnu, kot na primr nkrščn otrok, poroka, vladar, tuj ljudstvo ali ljudstvo drug vr. Vzpostavljanj kontaktov md svtovi uravnavajo l določn marginaln osb, nkakšni »tujci md nami«, ki niso n domači n tuji določni sku pnosti (rcimo (r cimo čarovnic, čarov nic, napovdovalci napov dovalci usod us od 105 itn.). Pri dlitvi na »naš«, »človški« in »oni«, »mitični« svt lahko prid do kontaminacij, ko bitja z »onga« svta vdrjo v »naš« prostor. Zato so š posbno nvarni dogodki rojstvo otroka, poroka ali smrt v družini, saj odražajo prihod »tujga« v domačo skupnost (otrok j, rcimo, pojmovan kot obiskovalc od zunaj, iz drugga svta ali iz svta mrtvih) (Ristski 2001, 165–173; Radnković 1996a, 47–54). 105
Človk nadnaravnih moči, ki ni niti domač niti tuj določni skupnosti, j lahko v ljudskm izročilu »dsti brat«, ki so ga poznali tudi na Krasu. Dsti brat vlja za pripadnika domač skupnosti, vn dar j vsno obsojn na tavanj po svtu kot tujc. V ljudskm izročilu naj bi bil bodisi božanstvo, dmonsko bitj, jasnovidc ali vrač, obnm pa tudi žrtv, dstina, namnjna božanstvu (Kropj 2000, 75–88). P: /…/ Zətu, /…/ Zətu, ki tu se jə govorilu po starem, če jə jəmu tu muč. Na primjər, ku rečemo, kə jə igra de seti brat. Də tisti t isti deseti uotrok, kə jə res se rodu, də je jəmu anu muč. Tu so stari ljudje… Tu so pej govorili. Tu sem čula več njəh. /…/ (249)
105
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Hipotza o »tujcih«, ki so posrdniki z onstranstvom, pojasnjuj, zakaj so na mjah vaških possti prisotna bitja, kot so popotniki, vojaki, vdamc, krvavo stgno, šmbilja, čarov nic, kovač. Skupna lastnost vsh j »tujstvo«. Vsa ta bitja s gibljjo md svtovi, zato imajo vlogo posrdništva md tm in »onim« svtom.
pv Koncpt nvarnosti na mjah domačga bi lahko pojasnili z razlago tabuja edmunda La cha. Po njgovm mišljnju j koncpcija svta rprzntacija naših jzikovnih katgorij, in n obrnjno. Iz tga sldi, da lahko dojmamo svt samo kot sstavljn iz ločnih ka tgorij, tako da »potlačimo« svoja prpoznavanja »ničv« (kot jih imnuj), ki zapolnju jjo mdprostor. Kar j j potlačno, postan š posbno privlačno – postan tabu, svto, nvarno, ndotakljivo in nkaj, kar s n sm omnjati. Prdpostavko ponazarja primr rligioznga razlikovanja md živimi in mrtvimi, katgorij boga kot binarn antitz člo vka. Praznina md dvma logično razločnima katgorijama, md tm in onim svtom, s zato zapolni s tabuizirano dvojnostjo. Mjno območj s zamišlja kot topografski t opografski prostor md dvma svtovoma, ki posduj lastnosti tako nga kot drugga. Vrzl Vrzl s prmosti z nadnaravnimi bitji dvoumnga značaja z atributi tako n kot drug katgorij. Ta margi nalna, njasna bitja imajo moč posrdovanja md bogovi in ljudmi in so prdmt najbolj intnzivnih tabujv, tabujv, bolj svtih kot bogovi sami (Lach 1964, 37–39; Lach 1983, 55, 123; prim. Mncj 2005, 181). Z analizo različnih vidikov simbolik kač na Krasu sm poskušala razumti simbolni pomn mj, saj s kača konstantno pojavlja na njj. Izročilo o kači s Krasa sm pručila skozi ltr slovansk mitologij, saj s ž zaradi sam idntitt prbivalcv tmu n mo rmo izogniti. Pokazalo s j, da j kačo v marsikatrm kontkstu mogoč poistovtiti z Vlsom, obrd povzan z njo, pa razumti v kontkstu mitičnga dvoboja dvh glavnih božanstv, božanstv, Vlsa in Pruna. Določna apotropjska djanja izganjanja izganjanja kač in nurij nurij so po kazala na koncptualizacijo različnih vrst mj v človškm prostoru, md katrimi so bil poudarjn mj domačga dvorišča. Prostorsko prspktivo prspktivo kač so razširil primrjav bolj arhaičn simbolik kač, katr različni vidiki so razprostrti po clotnm vropskm prostoru. Za pomnljivo s j izkazalo simbolno poistovtnj md žnsko in kačo, ki dolgujta svoj gnrativni, plodnostni princip sposobnosti komunikacij z onstranstvom. Iz tga razloga sta ob položni v tmlj bivalnih prostorov, prostorov, kjr dlujta kot posrdnika v binarnm odnosu, ki ohranja ravnovsj svta. enak pomn ima koncptualna vzpostavitv mj, ki omogoča staln kontakt md svtovi. Na osnovi tga binarnga odnosa, v katrm imajo kač, nadnaravna bitja in i n tujci vlogo mdiatorjv, mdiatorjv, podobno kot žrtvovanja in umori v izročilu, j j sploh mogoč funkcioniranj svta, varovanj skupnosti in ohranjanj struktur prostora v konstantnm ravnovsju in rdu (Mncj 1997; Dragan 1999, 340; Ristski 2001, 171–173). Z ustvarjanjm mj s razloči, kar si j podobno. Hkrati s ob polovici postavi v mdsbojno obrnjn odnos. Invrznost svtov, svtov, ki ju ločuj mja, odražajo folklorna izročila po vsj evropi, kjr s po dobo onstranstva zamišlja kot invrzno i nvrzno vidzu človškga svta (Dragan 1999, 183–280, 340; Racėnaitė 2008, 129–142; Šmitk 2004, 242–262). 106
Struktura prostora v ustnm izročilu
obredni Vidik katastrskih mej – mrtVa počiVala Posbno pozornost so na Krasu pritgnila standardizirana msta obrdnih postankov, na katrih so s pogrbci s pokojnikom ustavili, s spočili, položili krsto na tla, s prkrižali/ zmolili in zamnjali nosač krst. Najprj s j zdlo, da so s postanki na pogrbnih poth izvajali na naključnih mstih. Vndar Vndar sta analiza pripovdi in njihova umstitv v krajino pokazali, da so s tovrstna mrtva počivala106 nahajala nkj md ozmljm dvh vasi, ob katastrskih mjah. Prdn pridmo na fnomn mrtvih počival, pogljmo simboliko smrti in z njo povzanih pogrbnih poti.
p Smrt sprmlja clo bogastvo najrazličnjših vrovanj in šg. Po Arnoldu Arnoldu van Gnnpu, či gar hipotzo o mjah in pragovih v življnju posamznika tr skupnosti smo ž omnjali, gr za nga ključnih mjnikov oziroma prhodov, zato ga tako kot drug prhod md različnimi družbnimi statusi uravnavajo obrdi prhoda (van Gnnp 1977). Znano j, da so bil vs šg in obrdja ob smrti namnjni dokončni odstranitvi mrtvga iz svta živih zaradi nvarnosti okužnja iz onstranstva. Skupnost s mora z ločitvijo od mrtvga razmjiti od smrti in s n okužiti z njim, saj bi jo lahko v nasprotnm primru doltla smrt. Pokojnika mora postaviti na drugi brg mj (Bacqué 1997, 247–276; Baudry 1997, 225–244; glj etnolog 9/1). Posbno bogat z obrdi in vrovanji so poti, po katrih so s vil pogrbn procsij. Po nkod so po poth mrtvih, znanih po vsj evropi, morali obvzno vsi pogrbni sprvodi, pa čprav j to pomnilo narditi ovink. Sprvod s pogrba s j ponkod moral vračati po drugi drugi poti in n po poti poti mrtvih (Dragan 1999, 157). V Makdoniji so vrovali, vrovali, da na tak način duša umrlga n bo vdla, kako s vrniti k živim (Ristski 1999, 92). Povdn j običaj iz Idrij v Slovniji, kjr j šl pogrbni sprvod za samomorilcm po drugi in n po običajni pogrbni pogrbni poti (Grošlj 2008, 2008, 28). V šgah ob smrti vlja povsod posbn posbn pro storski odnos do samomorilcv in nkrščnih. Č pomislimo, da postan vsak mrtvc kot nosilc principa smrti tujc v lastni skupnosti (Ristski 2001, 169–170), so samomorilci š nvarnjši, saj umrjo »nčist smrti«. Kr s n morjo prsliti na drugi svt, ostanjo na zmlji in postanjo škodljiva dmonična bitja (Vinogradova 1999, 45–49). 45–49). Mdtm ko s zdi, da so s s pokopi samomorilcv zunaj obzidja pokopališča ljudj/crkv tako izognili onsnažnju posvčnga prostora pokopavanja, j ponkod opaziti bolj tžnjo, da s n okuži posvčni prhod, tj. vrata na pokopališč. V Rodiku so namrč samomorilca prn sli na pokopališč (po mnnju sogovornika so to lahko nardili, kr ni bilo v lasti la sti crkv) čz zid in n skozi pokopališka vrata. V Karpatih, v južni Poljski, pogrbn procsij niso nikoli šl čz polja, kr so ljudj vrjli, da bi to povzročilo nplodnost zmlj (Lhr 1999, 125–126). Pri pogrbnih pro 106
Mrtva počivala s v kraškm narčju uporablja v množinski obliki za oznako kraja, na katrm so s pogrbci s pokojnikom ustavili, s spočili, položili krsto na tla, s prkrižali/zmolili in zamnjali nosač krst. V prispvku bo uporabljn kot strokovn izraz za tak vrst krajv postankov pogrbnih procsij, pa čtudi s v narčju in v ldinskih ldinskih imnih imnih zanj zanj uporabljajo uporabljajo tudi tudi drugi drugi izrazi, kot so Mrtva ški hrib/brg ali Križn drv.
107
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa csijah v Romuniji j pogrbni sprvod postal na vsh mjah, začnši od vrat dvorišča doma pokojnika do vrat pokopališča (Dragan 1999, 153–154), kar j dokumntirano tudi na Slovnskm, prdvsm na pragu hiš (glj Ložar Podlogar, 1999). Na poti so bili ob vzni postanki na križiščih, kjr so izvajali/molili pogrbn maš (Dragan 1999, 153–154; za Slovnijo po ustni informaciji Janza Bogataja). Zakaj postanki ravno na križiščih, j mogoč pojasniti s tradicijsko prdstavo, po katri so ta vljala za najnvarnjši prhod md svtom živih in mrtvih, o čmr bo š govor v nadaljvanju. Po modlu dvh svtov, svta mrtvih in živih, j s prostorskga vidika opazno izoliranj pogrbnih pogrbnih poti poti kot krajv prho prhoda, da, »kot »kot da bi prostorska prostorska dihotomija dihotomija omogoč omogočala, ala, da s poti živih nardijo bolj varn, s tm da s odstrani nvarnost iz onstranstva« (Dragan 1999, 157). Z ritualnimi djanji, š posbno na pogrbni poti, so ljudj poskušali vzdržvati mjo, dli tv prostora in zagotoviti izločitv mrtvga in s tm smrti sam (Ristski 2001, 169–170). Zdi s, da so ljudj tako na pogrbnih poth kot pri simbolnih prhodih mj, kot rcimo pri vratih pokopališča v Rodiku, strogo ločili in vzdržvali njihovo svtost, ki izhaja iz mjnosti.
mv v Dl bogat simbolik pogrbnih poti s odraža tudi v fnomnu mrtvih počival. Kot bo po kazala sldča analiza, n gr za naključna msta postanka v krajini, tmvč s včinoma ujmajo s katastrskimi mjami. Omnili smo ž Križn drv v Slopah, kjr so s ljudj na poti k ali ob odhodu s far po stali, s prkrižali ali s priklonili, na pogrbih iz Slop so s ljudj ustavili, si oddahnili, zmolili in zamnjali nosač krst (Pibrnik 2001, 201). Msto Križn drva sovpada ravno z mjo md katastrsko občino Brzovica in Slop (Slika 8). Mrtva počivala s po bsdah sogovornika iz Tomaja Tomaja nahajajo pri Orlku in nkj md ozmljm Mrč in Sžan. Pri Orleku so rekli mrtva počivala kraju, počivala kraju, kjer so tisti, ki so nosili trugo pokojnika pokojni ka k pogrebu, počivali ali izmenjali rame. Mrtva rame. Mrtva počivala so počivala so rekli tudi kraju nekje med Merčami in Sežano. Vse so uničili, ko so delali rekonstrukcijo ceste, saj so bila ob cesti. (8,9) Na mji j tudi msto postanka pogrbnih pogrbnih procsij na na poti iz Škrbin v Komn. Komn. mimo? Al da so rekli rekli al stara pot, jesiharska, Napoleonova, K: So šle kəšne stare poti tod mimo? Al mrtvaška cesta, bela cesta… P: Mrtvaški hrib je tənle guor pruti Škrbini, tu so vən že Ščrbinci povedli, ne /…/. /…/. Tu je že na mjeji /mji/ Sveto-Škrbina-Kuomn, /mji/ Sveto-Škrbina-Kuomn, tistəm trikotnikom, təm nuotr. /…/ (285) Mrtvaški hrib, kamnita griža, na katri so po pripovdih nasldnjih sogovornic iskali fosil, s sodč po zmljvidu zmljvi du in pripovdih iz Škrbin tr Komna nahaja ravno ra vno na tromji md Sv tim, Škrbino in Komnom ali vsaj v njni nposrdni bližini. Pogld na zmljvid (Slika 14) razkrij, da s Mrtvaški hrib v rsnici nahaja na ozmlju Komna, ob tromji z vasmi Svto in Rubij. Sldnja katastrska občina j najbrž mlajša in j pripadala Škrbini, zato so sogovorniki govorili o ozmlju Škrbin. Mrtvaški hrib s začn ravno na križišču, ki določuj mj.
108
Struktura prostora v ustnm izročilu /…/ K: Ma K: Ma kaj maste kəšən hrib, ki se kliče Mrtvaški?107 Rečejo Mrtvaški , , ma se ne ve zakaj. Tle od Kuomna gor go r. Jə blo pokopališče u Kuomni Kuom ni in ki so nesli mrliča, mrliča , kər ni blo ne autou, aut ou, ne nosil, so nesli mrliča in so počivəli. počivəli. In zətu rječejo Mrtvaški rječejo Mrtvaški hrib. hrib. Ma od ki so nesli? S Škrbine so uozili u Kuomn pokopavət, prej ku je bil tle žjegən. K: In K: In təm so se ustavli? Təm so počivali. Da zatu so rekli Mrtvaški hrib. hrib. /pogovor o lokaciji… Kjr j prsčn ovink… Tu navdušnci iščjo fosil. Na polovici cst md Komnom in Škrbino) Ma tu so že stari o tem govorili? Ne ne, zdej so zəčjəli tu, kopaju ma kdu ve, kej jəščəju. Ma tu je prou na cjəsti. Na obeh straneh, kə je biu ovink prej prej in pol so nərdili nərdili ravnu cjəstu, so prebili hribček. /…/ (327)
Slika 14: Mrtvaški hrib pri tromeji med vasmi Komen, Sveto in Rubije (© GURS; Izdelal: Sašo Poglajen). Daljši postank na Mrtvaškm hribu j pri ljudh clo porajal šaljiv pripovdi o tm, da so s mrliči na poti na pogrb zbudili. 107
Zaradi včglasnosti in štvilnosti sogovornic (4) pri zapisu pogovora ni bilo mogoč idntificirati posamznih osb, osb, zato v zapisu zapisu n razlikujm razlikujm pripovdovalk. pripovdovalk.
109
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa /…/ K: A K: A je kəšna mrtvaška al… P1: Mrtvaš Mrt vaška, ka, ku bi b i rjəku, rjə ku, enkrət en krət sə s ə nosili nosi li u Kuomən Kuo mən zakop za kopavə avətt ljudi. lju di. In nə n ə Mrtvaške Mrtv aškem m hribi, ki rječejo. Vənde /tam/ so /tam/ so počiv po čivəli əli.. Də sə jə j ə ženska žen ska obəd o bədila ila in i n muož muo ž jə rjəku rj əku,, nej neseju dəmu, kər je že pəršla h sebi in puole nəzaj umrla… »Təga hudiča ne več domu!« /smh/ Te /smh/ Te przədjəne /prizadan/ ne, /prizadan/ ne, ma məne ne briga kəj te. Təko sə rekli. P2: Pol so rekli Mrtvaški hrib. P1: In tud duhovnike, kə so mjəli, jə reku, reku, rečmo, rečmo, te šagre, šagre, kə so ble, zmjərej so rekli, rekli, tle je tle je Mrtvaški hrib, ki so lədjə počivəli zəs mrtvimi. mrtvimi. /…/ (335) Po golm naključju sm naltla na š na Počivala pri prvrjanju zmljvida Kobjglav (Slika 15). Izročila o njih n poznam, vndar s po zmljvidu sodč vzorc ponovi. Topo Topo nim Počivala označuj ldino ob katastrski mji md Kobjglavo in Tuplčami, čz katro potka pot pot proti proti crkvi crkvi sv. sv. Mihala Mihala in pokopališču v Kobjglavi. Kobjglavi. Pokopališča Pokopališča v nposrdni nposrdni bližini katastrsk mj, kot j v tm primru, so pogosta pogosta tudi v Makdoniji Makdoniji (Ristski 2005, 194–195). Pri tm j trba opozoriti na obstoj počival kot msta, na katrm so popotniki počivali pri svojih vsakdanjih, profanih poth, kot rcimo pri počivalih ob stari poti iz Starigrada čz Vlbit na Hrvaškm. 108
Slika 15: Počivala ob meji pri Kobjeglavi (© GURS; Izdelal: Sašo Poglajen). 108
Ustno sporočna informacija Mirjan Trošlj pri raziskavi miril na Opuvanm dolcu nad Starigradom ob hrvaški obali v okviru bilatralnga projkta Andrja Pltrskga in Gorana Pavla Šantka.
110
Struktura prostora v ustnm izročilu Božidarju Prmrlu s zahvaljujm za informacijo o počivališču za pogrbc iz Gropad ob csti Gropada-Bazovica na italijanski strani mj, približno sto mtrov pod katastr skim mjnikom, na dsni strani cst. Na tm mstu j obcstni suhi zid za dva mtra in vč umaknjn od cst na dolžini vsaj dvajstih korakov, kjr j bil prostor za pogrbc (dans j parkirni prostor za avtomobil izltnikov). V spodnjm dlu tga prostora j ograjn kvadrat s pritlhnim zidcm in žlznimi vrigami md vogalnimi žlznimi stolpi, v njm pa j kamnit podstavk nkdanjga kamnitga križa. Zdaj j za njim vsa jn v tla včji kovinski križ. Na hrbtni strani podstavka j vidti obldl kljukast križ. Na prvm podstavku so vpisan ltnic (1907, 1943, 1969), mdtm ko j na drugm podstavku napis: TUKAJ POČIVAJO POGREBCI
SPOKOJNIMI IZ GROPADE ***
Mrtvaški brg j na pogrbni poti iz Gabrovic k romarski crkvi sv. Marij Obršljansk, ki j na stičišču območja štirih vasi Komn, Mali dol, Divči in Tomačvica. S kombini ranjm podatkov sogovornika, zmljvida (glj Atlas okolja) in franciscjskga katastra Komna (http://www.gov.si/arhiv/katastr/imgb/g/g046a06.jpg) j mogoč ugotoviti, da j
Slika 16: Mrtvaški breg na tromeji med Komnom, Gabrovico in Tomačevico (© GURS; Izdelal: Sašo Poglajen). 111
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa bil Mrtvaški brg približno na tromji md Tomačvico, Gabrovico in Komnom. Nasl dnji pripovdovalc namrč omnja, da j lokacija Mrtvaškga brga na vzponu, prdn prid csta na Pdrovc, ki označuj vzptino na omnjni tromji. Po zmljvidu sodč, č vključimo š prikaz rlifa (TTN 5 ali 10), j brg proti Pdrovcm ravno Mrtvaški brg, ki s potmtakm nahaja na tromji (Slika 16). Gld na zarisano pot na franciscj skm katastru sklpam, da j pogrbna pot, ki s j v smri iz Gabrovic nadaljvala od Mrtvaškga brga naprj do crkv Marij Obršljansk, prdstavljala hkrati mjno črto md Komnom in Tomačvico (Slika 17). Sovpadanj mj vašk possti, Mrtvaškga brga in Mrtvašk poti, ki jo pripovdovalc omni najprj, odraža tsno povzavo md koncptom mj in stikom s svtom mrtvih.
Slika 17: Pogrebna pot, ki se je v smeri od Mrtvaškega brega blizu tromeje med Gabrovico, Tomačevico in Komnom nadaljevala do cerkve Marije Obršljanske, je predstavljala hkrati mejo med Komnom in Tomačevico (© GURS; Izdelal: Sašo Poglajen). K: P1: K: P1:
Ste čuli že kdaj, də so kej rekli, də je bla Mrtvaška, Bela, Napoleonova cesta? Ta je bəla Cesarska cesta. Ta tuki? Cesarska ja. To se Cesarska cesta. Zgljəda, to je Marija Terezija jə zrihtəla. /…/ Ja, za u Gabrouci vem za Mrtvaško puot . /…/ Prouzaprou Mrtvaški breg, se reče.
112
Struktura prostora v ustnm izročilu K: In kaj je pa təm? P1: Tu je təku. Je cjərku Devica Marija Obəršljanska. Tu ku grjəste iz Tomačeuce pruti Kuomnu in ku prideste dol u dno je ovink, zəčne guozd, kər naravnost guor grjəste in pridəste direkt, tən, h cjərkvi. Samo zdej u Gabrouci, tu mi je pravu še nono, tu, ni blo učasih pokopališča in so nosili pokopavət te lədi /ljudi/ h Devici Mariji. In tu je še preci deleč. In so šli dol po gmajni, jə dol, doklər so puolja, tle vəd vasi jə taka poljska puot, puol naprej jə bla stəza. In tən po tisti stəzi, ku so šli guor, təm, so rekli puole Mrtvaški breg. Še zdej rečejo Mrtvaški breg tistəmu območju. /na moj vprašanj ponovi…/ Se uzpenja ke, pride ke u Pedrouce. Səmo tən so prou, na tistmu kraju, ki rječejo Mrtvaški breg, təm so počivəli prouzoprou. P2: Kukər səz Gorenja u Pouvər. Mrtvih počival. Tən, ku je u sredini puoti, sə tədi počivəli z mrliči. K: Tudi z Gorenja u Povjər? P2: Ja. /…/ Moja mama je z Gorenj, tudi ve. Zmiri so rekli təm, klanc, ku je, uənde /tam/, də so počivəli siz mrličəm, rječejo Mrtvi počival. /…/ Tu so tiste izraze, ku tistu. P1: Ja, təm kəmər so počivəli, so rekli Mrtvaški breg. Lih malu klanc təku, se uzpenja. (403) V zgoraj navdm pogovoru s sogovornica spominja, da so mrtva počivala poznali tudi na poti iz Gornja v Povir. Prgld zmljvida razkrij, da j msto mrtvih počival znova ob katastrski mji, in sicr md vasmi Gornj in Povir (Slika 18). Dl poti, po katri so
Slika 18: Mrtva počivala (ledina Na počivali) ob meji med vasmi Gorenje in Povir (© GURS; Izdelal: Sašo Poglajen). 113
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa hodili v pogrbni procsiji, j bil uporabljn za zarisovanj mj, in sicr md ldinama Klčt in Na počivali. Toponim »Na počivali« z zmljvida, ki gotovo prdstavlja omnja na mrtva počivala, j na rahlm klancu, ki s dviga od mj proti Povirju. Vndar sta na območju Povirja kar dv msti mrtvih počival. Kot pov sogovornica iz S nadolic, rojna v Povirju, so postanki pogrbnih procsij proti Povirju bili na dvh poth, na tj iz zgoraj obravnavanga Gornja in na poti iz Brstovic. Prdvsm j zanimiv pou dark pripovdovalk, da s na mstu mrtvih počival niso toliko ustavljali zaradi počitka, tmvč ž zaradi tga, kr s j bilo trba ustaviti zaradi navad. Obrdno msto postanka so označval clo skal. K: Kaj pa če je kəšən posebən kamən al posebna skala, da bi blu posebne oblike, da so ljudje kej govorili od njega al da so bli kəšni zakleti ljudje al da so hodili… P: Ne, tu se ne spomnem, da bi kdaj. Edinu jəz vem za dve skali , ki sicer ena niti ne bi več vjədla, ki je. Tu so ble, ki smo rekli, da so mrtve poč… Mi smo rekli po domače mrtvi počvali, ne. Tu se pravi… K: A, ja? P: Ja. Ena je pər Brestovici, Brestovica u Povir, ku se grjə, ku so nesli zakuopət, ne. Ku prideš gor u vasi, ki vas je tle, pol grjəš tuku guor, no in təm je blu tud križišče , kamər je uni kal in studenci , ki so, in tisto, ne. Təm je bla, tuku, ena taka… Usek, je bla skala, təm se je zmjərəm ustavlo, kədər se je neslo zakuopat. Təm so počivali al pa so se menjəli. Ena je bla təm. In ena je bla med Povirjəm in Gorenjami. Ma ki, vəm pa ne vem povedət. K: A, ja? P: Ja. Je pa bla təm ena skal a. To so glih təku rekli. Tu se pravi, da se je vedno… Z Bre stovice zdej ne, ki se gre z avtəm, ma təkrət, ku so nosili oziroma peljali, se je vedno təm ustavlo. Tud če ni blo potrebe, ma təm se je vedno ustavlo. Tu je bla tista navada, stara, ne, kaj jəs vem, da se ustavəš təm , no. K: In tu med Povirjəm in Gorenjəm tudi? P: Ja, po ti ta stari cesti. K: Po stari cesti… P: Po stari cesti. Po tisti cesti, ki səm vəm prej rekla. Təm po stari cesti, v enmi kraji, səm tudi vedla kje, ma ne vem več, ne bi niti najdla. K: Se spomneste tud vi, da ste se təm ustavla? P: Ja. Ja. K: Ma tu, ku ste nosili pokopavət? P: Ku so nosili zakopavət , ja. K: Iz kam u kam so nosili? P: Iz Gorenja u Povir , ne. Ker še zmjərəm nosijo. Iz Brestovice tudi u Povir . U Povirji je pokopališče za Gorenje, Brestovico, Plešivco in Žirje. Za vse te štjəri vasi je pokopališče. In tu ku so… Iz Žirij ni blu taku delč, za Žirje ne vem, da bi se kdaj ustavljəli, ker ni blo taku delč, s Plešivce tud ne, ker se je šlo sorazmerno, z… Gorenjskemi pa vem, da je blo! Se dobro spomnem, ki je blo u tismi konci, smo imeli mi tudi uograde, ma točno, ki je blo, vəm pa ne vem povedət. K: In se je reklu obuje mrtvo… 114
Struktura prostora v ustnm izročilu P: K: K: P:
K: P:
K: P: K: P: K: P:
Ja, mrtve počvali. Mrtvi počvali. /… Pogovor o tm, da bi pokazala msto pri Brstovici/ A, ja. In ste rekla, da je ta pr Brestovici na križišču? Ma, ne križišče… Ni križišče od cest. Tu se gre, ku se grjə z Brestovice, Brestovica, vas je na hribi, ne. Pol grjəš dol navzdol, spodi je bla kal in štjərna təkrət, puol je rjəbər in pol grjəš še malo po ravn… Prouzəprou se malo spuščəš proti Povirji. In tle pride cesta s Povirja in zavije proti Studencəm, ne vem, če ste kdaj čula, Studenc pa Globočaj. Ne. No. Tu so ti kali, ki smo včasəh žvino napajəli. U Studencəh pa so ble tri štjərne , ki so ljudje po vodo hodili za mojga cajta, ku səm bla jəz doma, so hodili po vodo, ku je bla suša, zə prət al pa za živali. Ni bila čista uoda. No in təm, ki zaviješ nuotr, tle, taku je pa bla tista skala. Tako da je ni taku težku duobət. Tu je ta… Brestovica-Povir. Za uno ne vem. Za tu pa ste zanjo sam čula? Tisto se spomnem, da smo se təm ustavli, ku se je neslu pokopət, se pravi, ku səm bla jəz še zelu majhna… Samu ki je, pa ne bi znala povedət. Tisto pa res ne. In tu je bla velika al majhna /op. skala/? Se kej spomneste? Ne, ne, ni bla ne vem kuku velika. Bəl bi člouk rjəku, ku en znak, da se je vedlu, da se təm ustavəš. (217)
Lokacija mrtvih počival na pogrbni poti iz Brstovic v Povir, ki s n nahaja na mji, na prvi pogld poruši dosdanji vzorc obrdnih postankov pogrbnih procsij na ali v bližini katastrskih mj. Vndar ravno izjma potrjuj pravilo. Podatk iz pogovora in zmljvi dov (glej http://www.gov.si/arhiv/katastr/imgb/g/g021a05.jpg in Atlas okolja 109), da j postank na pogrbni poti iz Brstovic ob kamnu na poti v bližini Studncv, glavnm nprsahljivm viru vod v Povirski fari (Križnar, Mahnič 2005, 321), potrjuj tzo, da so s obrdna msta na mrtvaških poth nahajala na mstih, ki so vljala za mjo md svtom živih in mrtvih. Kot bom pokazala š v nadaljvanju, j voda v vrovanjih pri včini ljudstv prdstavljala stik z onstranstvom. Mirjam Mncj j na primru pogrbnih šg, povzanih z vodo, pokazala, da j voda v slovanskm vrovanju vljala za tisti l mnt, mdij ali kraj, kamor gr duša najprj po smrti. Voda j bila vz md tm in onim svtom, hkrati pa j prvzla vlogo razmjvanja, mj md obma svtovoma. V sldnjo pomnsko katgorijo avtorica uvršča šgo vračanja pogrbcv s pogrba čz vodo, ki so jo nkatri pojasnjvali z vrovanjm, da duša umrlga vod n mor prkoračiti, avtorica pa jo pojasnjuj s principom simpattičn magij, po katri s s tm pomaga pokojniku pri prhodu na drugo stran vod, v džlo mrtvih (Mncj 1997, 131–143). Analogij najdmo v studncu, imnovanm Mrtvašnica ali Počivalnik, na območju Čigi nja pri Tolminu, kjr j bil obvzn postank pogrbnih procsij z mrliči. Najbrž j obr dno msto postanka zlo starga izvora, iz časov prvih prafar, saj naj bi po pričvanju do mačinov nosili mrlič iz Bnčij in Bohinja (Čiginj laborat), kar potrjuj nako izročilo 109
Zmljvida n pridajam, kr j na njgovi povčavi vidno zgolj im ldin Studnci (GKY:418496, GKX: 63445). 115
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa o dolgi poti pogrbnih procsij od Bohinja vs do crkv sv. Danijla v Vogljah (Cvtk 1993, 216), sosdnj vasi od Čiginja. 110 Značilnost msta obrdnga postanka na mrtvaški poti pa ni bila l voda, tmvč tudi bližina (Slika 19) tromj, in sicr md vasmi Čiginj (katastrska občina Kozaršč), Sla pri Volčah (k.o. Sla) in Volčanski Ruti (k.o. Rut).
Slika 19: Studenec Mrtvašnica ali Počivalnik kot mesto obrednega postanka na »mrtvaški poti« v bližini tromeje med vasmi Čiginj, Sela pri Volčah in Volčanski Ruti na Tolminskem (© GURS; Izdelal: Sašo Poglajen). Gld na hipotz Mncjv o vodi kot posrdnici md svtom živih in mrtvih bi lahko obrdn postank na pogrbnih poth ob vodi intrprtirali kot pomoč pokojniku pri pr hodu v svt mrtvih na tistih mstih, na katrih s ohranja stik md obma svtovoma. V odsotnosti površinsk vod, kar j na Krasu zlo pogosto, so msto prhoda v onstranstvo prvzl prdvsm katastrsk mj.
pv v Na vsh omnjnih, natančno določnih mstih mrtvih počival, bodisi Mrtvaškga brga, Križn drva ali Mrtvih počival so s ljudj v pogrbnm sprvodu ustavili, prkrižali, 110
Bohinjsko izročilo o pokopu mrličv v faro v Volčah na Primorskm s odraža v povdki, kjr pozimi zamrznjo mrliča, da lahko počaka na pogrbno procsijo v pomladnm času, ko postan dolga pla ninska pot md obma dolinama Alp, Posočjm in Bohinjm, prhodna (Cvtk 1993, 216). Izročilo o tako dolgi »mrtvaški poti« čz Alp j raziskovala Ta Tomažinčič v okviru sminarja pri Andrju Pltrskm na Oddlku za arhologijo Filozofsk fakultt v Ljubljani.
116
Struktura prostora v ustnm izročilu
Slika 20: Dve drevesi izmed več desetin borov, na katerih so vrezani križi. Skupina križen drevov (angl. Cross-trees) se nahaja na križišču poti ob jezeru. Tradicija križen drevov je v JV Estoniji še dandanes živa, medtem ko je na Finskem izumrla (foto: Katja Hrobat). zmolili in mnjali nosač krst. Postanki niso bili povzani l z utrujnostjo prvih nosačv, tmvč, kot pravi sogovornica, prdvsm z navado. Obrdna msta nakga tipa poznajo na svru-vzhodu evrop, in sicr v Latviji, Finski, estoniji in na Švdskm. Zanimivo, da j njihovo im križn-drv (angl. Cross-tree) podobno nmu izmd doslj obravnavanih mrtvih počival, Križn drvu md Slopami in Brzovico. Po imnu sicr spominja tudi na Križn drv na katastrski mji md Artvižami in Rodikom,111 vndar doslj izročila o postanku pogrbnih procsij nismo zablžili, 112 V estoniji, kjr tradicija š živi, j križn drv (angl. Cross-tree) vliko drvo na križišču ali v križn gozdu (angl. Cross-forest ), v katrga so kumč ali najbližji sorodniki vrzali križ na poti do pokopališča (Slika 20). eno drvo j imlo vč križv, navadno sorodni kov. Obrd vrzovanja križa j vsboval izbiro drvsa (zažln bor), vrzovanj križa in darovanj vodk ali prigrizka. Na Finskm so polg tradicij križn-drvov poznali tudi tradicijo karsikko, pri obh pa so v okviru pogrbnih šg v drvo (tudi na zidov stavb, skal) ali v dsko, ki j bila pritrjna na drvo, vrzali križ, začtnic pokojnga, datum smrti ali pokopa. Ob tm so spili pijačo duhov (angl. a drink of spirits), zapli hvalnico in pokojnik j bil »navzan« (angl. »bound«) na drvo s čarnimi bsdami in obrdi. Švd Po pisno sporočni informaciji Boža Prmrla bi morda toponim Križn drv lahko označval drvo mjaša, ki bi lahko bil, podobno kot na Štajrskm smrka, kot mjnik označn s križm zabitimi ž blji ali klamfi. 112 J pa zablžno izročilo o tm, da so nosili pokopavati mrlič k crkvi sv. Tomaža v Gročani vs od Artviž (glj poglavj o katastrskih mjah v Rodiku), najbližja pot pa bi bila djansko omnjna pot čz Križn drv in Rodik. Zanimivo, da j tako pri omnjnm Križn drvu kot pri križn drvih v estoniji (Kõivupuu 2002, 87) značiln strah prd mimohodom ponoči. 111
117
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa sko pričvanj iz 17. stoltja govori o vč takih spominskih ploščah na nm mstu na poti na pokopališč, ki so pritrjn na drvsa in kjr so pogrbci počivali. Po takratnm izročilu naj bi vsaka vas imla svoj drvo smrti. Gld na povdk o vrnitvi pokojnika v primru, ko mu ni bil narjn križn-drv, j osnovni namn tradicij zaščititi skupnost prd vrnitvijo pokojnika domov. Druga vloga j ohranjanj spomina, saj simbol križa spo minja na pokojnga, za razliko od pokopališča pa j spomin poznan l tistim, ki poznajo kontkst (Vilkuna 1994; Kõivupuu 2002). 113 Mrtva počivala j kot msto obrdnih postankov na pogrbni poti mogoč primrjati s tradicijo miril, ki smo jo raziskovali na hrvaški obali ob vznožju Vlbita (glj Pltrski, Šantk 2010; Hrobat 2010). Mirilo j bilo postavljno duši posamznika na dinm mstu, kjr so pokojnika lahko položili na tla, rkoč, da so ga tam izmrili. Ob glavi in nogah so mu postavili kamnito ploščo s podobnimi podatki kot pri tradiciji križn drvov ali kar sikko na Finskm, opravili so obrd za njgovo dušo, pogrbci so s spočili in mnjali tr odnsli pokojnika naprj na pokopališč k crkvi. Za razliko od kraških mrtvih počival in svrnovropskih križn drvov tr karsikko napisov so s mirila razvila v prav monu mntaln spomnik za duš, ki na vidz dlujjo kot pravo pokopališč. Raziskovalcma tradicij svrovzhodn evrop j skupna hipotza o prazgodovinskm izvoru tradicij, ki naj bi izhajala š iz prazgodovinskih vrovanj o smrti (Vilkuna 1994), pri čmr Marju Kõivupuu izpostavlja starodavno poistovtnj duš z drvsom (2002, 82), mdtm ko gr pri mirilih najbrž za prhod duš v kamn (glj Pltrski, Šantk 2010). Zanimivo, da s ob najbolj podobni tradiciji, mirila in karsikko, pojavita približno istočasno (na Finskm konc 16., 17. st., konc 17. st. na Hrvaškm), ujmata pa s tudi hipotzi obh raziskovalcv, da gr za posldico prnov krščansk crkv (Vilkuna 1994, 149; Pltrski 2010a, 10, 2010b, 124–125). Č gldamo z vidika mrtvih počival kot obr dnih postankov s pokojnikom, kamor sodijo vs tradicij (mrtva počivala, križn-drv, karsikko, mirila), nakazuj razprostranjnost tradicij širom evrop prcjšnjo starost v rovanj o smrti in podobno vlogo th obrdnih djanj, ločitv duš od tlsa, pomiritv duš in apotropjsko zaščito skupnosti živih prd vrnitvijo mrtvca in s tm smrti.
F v Č fnomn mrtvih počival opazujmo z vidika njihov pozicij v prostoru, krajini, opazi mo, da lžijo nposrdno ob katastrskih mjah. L nkaj mrtvih počival lži ob vodi, ki j v slovanskih rligioznih prdstavah dlovala kot posrdnica md svtom živih in mrtvih (Mncj 1997, 131–143). Simbolika vod kot posrdnic md svtovi potrjuj hipotzo, da so moral imti srnjsk mj, na katrih j včina mrtvih počival, podobno vlogo. Tako pri vodi kot pri srnjskih mjah gr namrč za msta, na katrih s ohranja stik md svtom živih in mrtvih. Posbn simbolni pomn katastrskih mj v tradicijskih prdstavah s tako odraža na vč ravnh. Na katastrsk mj, š posbno na tromj s vžjo folklorna izročila o bitjih z vmsnga območja md svtovi (kač, čarovnic, krvavo stgno, vdamc, duš, kovač 113
Za člank s zahvaljujm Kristl Kivari iz Talina v estoniji in Juhi Ruohonn iz Univrz v Turku na Finskm.
118
Struktura prostora v ustnm izročilu in razni tujci), ki igrajo vlogo posrdnikov z onstranstvom. V ustnm izročilu s ravno na th mstih odvijajo pokopi ali žrtvovanja ljudi, pri čmr ni mogoč sprgldati povzav s smrtjo, onstranstvom. Obrdni vidik katastrskih mj s odsva v fnomnu mrtvih poči val, obrdnih mst postanka s pokojnikom na poti na pokopališč, torj na tisti poti, ki j najbolj pommbna v razločvanju svta živih in mrtvih. Mrtva počivala j mogoč intr prtirati kot ritual prhoda, rites de passage, ki so po van Gnnpovi toriji sstavni dl koncpta mj (1977), ki j »svta«, »zaznamovana« . Bsda »svto«, v nščini pyhä bi bila po mnnju Vikka Anttonna lahko prvzta iz protogrmanskga jzika prav zaradi njnga pomna razmjvanja v lokalni topograji (Anttonn 2003, 299).
DRUGI MEJNI PROSTORI NA KRASU m v Pručvanj simbolnga pomna mj j bilo doslj usmrjno na zičn robov vašk possti, v kar so nas vpljala izročila o nadnaravnm, ki smo jih opazili na katastrski mji Rodika. S pručvanjm folklornih izročil o kačah smo spoznali, da mj niso zgolj zično označn mj okrog vasi, tmvč jih človk ustvarja tudi v »domačm« prostoru znotraj zunanjih mj. Apotropjska djanja prd kačo in nurjm s niso izvajala na mjah srnjsk possti, tako kot v Bolgariji in Srbiji (Šmitk 2004, 211–212), tmvč znotraj »domačga« prostora, na dvorišču. Spomnimo s, da so v Komnu odganjali kač tako, da j babica nosila tlč usnj v žlzni posodi »na koncu dvorišča, v obrobju hleva in senika , da ne bəjo kače prihajale iz vrtou in obdjəlnga prostuora na območje bivalnega prostora« (Pripovd 312). Raziskovalka izročila iz Rpna na Tržaškm krasu pripovduj, da so ljudj na različn način odganjali vs zlo, vndar včinoma na dvorišču, okrog hiš ali na strhi. /…/ Kə si sežigu okuli hiše , də bi odganjalo kače. /…/ Recimo vem, da ena od təh je taužəntruoža. Se mi zdi, in še neki druzga. Də odganja kače. Ma drugo ne. Al pa recimo, də so metali te lupine, zmiri za veliko nuč. Uod velikonočnih jajc lupine, ki sə jəh ni zavərglo. Sə jih je vərglo po strehi al uokuli hiše , recimo. Al se je zəkopalo. Ma recimo tudi s təm, ne, də bi odganjalo use hudo od hiše in s təm tudi seveda kače, eko. /…/ (392) Mnoga izročila pričajo o tm, da lahko čarovnica začara družinsk član ali živino s po sgom na hišno dvorišč. V Lokvi j nkdo odčaral živino tako, da j izvrgl z dvorišča palic, ki jih j čarovnica vrgla na dvorišč. P: No, od čarovnic səm vəm tela povedat K: No, povejte. P: Sosed mi je povedu, da /…/, kəmər je bil on doma so… Jim je vsaku letu poginlu al krava al prasəc al… Neki je poginlu u štali /hlvu/. In potli… Sej veste, təkrət so živeli səz, kər so pərdelali doma, ne. In je šou h duhovniki in je tu povedal. In duhovnik da mu je rjeku: »U nedeljo počakaj, kədər je ura za h maši, počaki pred hišo, in boš vidu, bo šla ena ženska mimo in bo vrgla ene palce na dvorišče. Primi palco in jo vrži na zaj.« In je res taku naredu. In taku je blu, kukər je rjeku in taku je narjedu. In od təkrət naprej ni poginlu več . 119
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa K: A, ja? P: Tu mi je pravu, tu je on še bil otrok, ki se je tu godilu. /…/ In tu mu je tisti duhovnik Šček /…/. (160) V povdki s Tržaškga krasa j vir čara dojnčka srajca, ki jo j nznanc odložil na dvori šč. »Zdravilka« matri začaranga otroka pojasnjuj: »Nkaj st našli na vašm dvorišču. Tistga nist uporabljali, vndar st ga prijli, prmaknili in vaša dklica ni vč prijla za prsi« (Morato 2007, 50). V odnosu do drugih hiš v vasi ima določna hiša vlogo srdišča domačga prostora, md tm ko dvorišč prdstavlja naravno mjo prd zunanjim svtom. Simbolika dvorišča j sicr š vdno »domač«, vndar manj izrazito »domač« kot hiša. Mja dvorišča ima vlogo mjnga prostora (Radnković 1996a, 47–48; Ristski 2001, 161). Ž Mirca eliad j pokazal, da prostor v koncipiranju človka nikjr »/…/ ni homogn; v njm doživlja prkinitv, prlom; nkatri dli prostora so kvalitativno drugačni od drugih« (eliad 1987, 20–21). Človk j razločval md urjnim, varnim tr nurj nim, kaotičnim, nvarnim prostorom. Folkloristi so ž včkrat pokazali, da s »svtost« prostora v izolinijah postopoma zmanjšuj v smri od najbolj svtga prostora (bohkov kot, ognjišč…) v hiši prk praga hiš (kot prvga mjnika) in naprj do ograd ali mj dvorišča, mj vasi, gozdov, nnasljnih območij, močvirij… (Mncj 2005a, 178–179; prim. Radnković 1996a, 46–47; Ristski 2001, 155–159; Nvskaja 1990, 137).
m , v v Vidli smo, da so za izganjanj nsrč na Krasu md drugim mtali lupin vlikonočnih jajc na strho (Pripovd 392). Na strh so v obrambo prd strlami, ognjm in zlimi du hovi v Kačičah postavljali magičn kamn »baladun«, v Otoščah pa »jamnik«, od drvsa prluknjan kamn114 (Mdvščk 1992, 143, 151). Strha simbolizira zgornjo mjo md svojim in tujim prostorom, zaradi čsar j nanjo vzanih vliko magijskih obrdov (Rist ski 2005, 164–168). Odprtin hiš s md sboj razlikujjo po svoji prpustnosti v onstranstvo. Najbolj nvar no j ognjišč, kar bo obravnavano v poglavju o kozmološkm srdišču, potm okno, za njim vrata, ki so najbolj »varna«. Clo hiša n vlja za povsm »svti« oziroma »varn« prostor, saj j prav tako »ranljiva« za vdor zlih sil. Zato j trba obrd njnga očiščnja priodično ponavljati (Dragan 1999, 73). edn izmd dni v ltu, ko s j opravljalo najvč apotropjskih obrdov prd vdorom zlih sil v hišo, j bil dan sv. Ivana. Tga dn so ljudj postavljali razna zaščitna srdstva na vrata, okna, dvorišča, njiv itn., kar s spominjata zakonca iz Lokv. P1: /…/ in v žitu se je stavlu taku proti štrigam? P2: Tistu se je djelu /dalo/ za sv. Jəvan /sv. Ivan/! K: A se… 114
Izročilo o kamnu »jamniku«, skozi luknjo katrga rast drvo, govori tudi o njgovi magični zaščiti na križišču (Pršolja 2002, 67).
120
Struktura prostora v ustnm izročilu P1: Se je stavlu take ruože nutr proti štrigəm, ja /smh/. Se spominjam. P2: Ja, makuonco in kəšne ruože, ne. In uobeslu na vrata. P1: Ne, ne, ma tudi u žito, u njive, se je stavlo /postavljalo/ , se spominjam. In taki pušelci… P2: Ja, se je neslu tudi na kraj njive. Da ne bi pršle štrige. /… Nadaljuj o puščanju za dnjga snopa žita na njivi, čš da naj bi varoval/ (144) Z vnčki in vjami sv. Ivana s ni zaščitilo l domač hiš, tmvč tudi hlv, gnoj in nji vsk površin (Guštin Grilanc 2005a: 77), o čmr govori sogovornica s Križa (Slika 21). Vem, ob Svetem Ivanu, to je 21. in 23. junija, je muorəla usaka hiša na uhodu imet šopek al pušelc iz vejice jesena in poljskih rož. Vejice jəsəna so gospodarji zatikəli v use parcele , ker so s təm prosli zə rodovitnost polja. Obvezni so bili tudi v hlevih, ker naj bi s tem bilo podanu simbolično varstvu za zdravje živine. (270)
Slika 21: Venček nad vrati v zaščito pred vdorom zlih sil za ivanje (foto: Katja Hrobat).
121
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
Slika 22: Odprtine hiše, kot recimo okna, veljajo za nevarne za vdor tujih sil. Na fotograji je med okni, kjer se stena hiše zalomi v (blag) vogal, krščanki križ, vendar ne le kot apotropejsko sredstvo zaradi odprtin na hiši, temveč zaradi lokacije hiše na križišču (oblike Y) (foto: Katja Hrobat).
V, Nkatr pošasti so prihajal k človku skozi vrata doma. Prd vdamcm, ki naj bi »p štal« človka md spanjm, so s ljudj zaščitili tako, da so na vrata obsili jsnovo vjo, na žblj nataknili narob obrnjn hlač ali vanj zapičili tri nožk (Guštin Grilanc 2005a, 13). enako j storil starjši sogovornik iz Lokv. /…/ P: A, za vedaməc, ki smo se menli. In me je mene začjelu martrət, zatu ki… Zdej Juože je pršu od vojakov, je spal na vježi, kəmər səm jəz prej. Jən səm mogu jət v to zidanco. Təm v zidənci so bli kuoši za listje in taku. Jənu, oštja! Ponoči me je primlu, jənu dragi muj, mene me je taku mučlu! Jən kaku səm šou jəz v tiste kuoše od listja, jəz se nisəm muogu rešit. /… o koših / Sej pravəm. No in pole je ta Juože… Ja, veš, jəz səm začjel oroduət /nrazumljivo/ təm u təmi. Tiste kuoše, se nisəm mogu rešət. In puole səm rəbəštu /ropotal/ in tu… In oštja juokət. Je pršu Juože, ga je zbudilu. Pravi: »Ma kašna oštja rogoviliš te nutr!« Ma səm rjeku: »Ne murəm uən s kuošu.« /smh/ In puoli je te kuoše on zvrnu… P2: Ma je blo listje nutr? P1: Ne, prazni koši. No, in je zvrnu tiste koše, səm zlezu uən. Jən puole pravi: »Ma čaki , da ne bodo hodili ti medamci.« Vedamci, al kaj jəz vem kaj. Je rjeku: »Bomo zabili ane tri nužke u vrata, taku da ne bodo mogli prit nutr.« In pole res ene tri nužke u vrata , taku da səm spal brez skrbi. /…/ (154) Posbna simbolika vrat j bila ž omnjna v poglavju o pomnu smrti in pogrbnih poth, ko so v Rodiku samomorilca namsto skozi pokopališka vrata prnsli na pokopališč pr 122
Struktura prostora v ustnm izročilu ko zidu, kot da bi s s tm izognili onsnažnju simbolnga prhoda md svtom mrtvim, pokopališčm, in svtom živih. O pomnu idj vrat kot simbolnga prhoda mj priča mit o ustanovitlju antičnga Rima. Md obrdnim oranjm (posvčn mjn linij pomerium) okrog prostora pri hodnjga msta Rómul dvign plug na mstu bodočih vhodnih vrat. Njgov brat prkrši pravila, s tm da prskoči brazdo, namsto da bi pršl skozi bodoča vrata, zaradi čsar ga Rómul v prpiru ubij (Sgaud 2008, 121; glj Blumnthal 1952, 1869–1876). Obstaja cla vrsta zičnih in simbolnih zaznamovanj, ki avtorizirajo ali prprčujjo pr koračitv mj: mjniki, stražarnic, ograj, jarki, zidovi, vrata, okna itn. Srdstva za kva likacijo prostora s razlikujjo gld na to, ali gr za vprašanj msta ali hiš. Bistvo kon cpta mj pa j idja njihov prkoračitv. Ta dvojnost md ločvanjm in prkoračitvijo s jasno odraža pri pragu hiš, ki ga š dans sprmljajo rituali prhoda (rcimo szuvanj čvljv) (van Gnnp 1960, 16–21; Sgaud 2008, 122–124).
V Msto stika z »drugim svtom« j po izročilih sodč lahko tudi vogal hiš. V vogalu bi lahko prpoznali križanj stn hiš ali, kot pravi sogovornik, križanj oziroma zalom cst na zunanji strani vogala. Po izročilu iz Sžan s na vogalih zadržujjo duš umrlih, ki n morjo v nbsa. K: O hudiču torej ni blo nəč tu. P: Ne, ni blo. Je pa blo o dušah. Torej, če si šou po vasi, so rekli, da vsakokrət, govorim o Krasu, Sežani, vsakokrət ku je cesta zavila, teh ovinkov je pa dosti, ne, pejte v Gradišče ali tle v vas, cesta zavije na vsakih desetih metrih praktično, za vsako hišo, torej na vsakem vogalu je ponoči duša. K: A res? P: Ki ne more it v nebesa. In ki preži na take, ki niso... To je verjetno blo samo zastrašujoče...eh. Tu naj bi blo nekaku, razlagal sem si vedno taku, da naj ne bi otroci šli lulat v tiste kantonale /vogal/ al pi kakət, ker baje so təm duše, ne. Torej duše umrlih iz tiste hiše, ki ne morejo it v nebesa itn. K: In tu so vas strašli, da niste hodili təm ponoči, al kaj ? P: Ja, v glavnem če hodiš ponoči... Je važno, da so v kantonalih te duše umrlih, ki ne morejo it v nebesa. K: In so te duše, a naj bi ble tudi izven vasi ? P: Ne, ne. K: Sam po vasi ? P: Prov pri hišah, torej vsakokrat... V glavnem se vsaka hiša, tudi pər nəs, skoraj ni hiše, ki bi bila taku ravna, vsaka hiša se malo lomi, skoraj no... Naj bi to bli ljudje iz tistih hiš. (84) V kontkst liminalnosti vogalov in nposrdnga stika z onstranstvom bi bilo mogoč pripisati tudi popularno »vražo«, da kdor sdi na vogalu miz, s n bo poročil (Kršvan, Krblj 2003, 55). V vogal ali vrata hiš s j pogosto odvrglo magijska »zdravila« – 123
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa »zaurok« po končanm »zdravljnju«, kot kaž nasldnja pripovd (glj tudi Morato 2007, 53). Kako se je odcupralu oziroma kako si se branil pred urokom. Si vzel vnic /?/ z levo roko /? njasno kaj/, si odprl kolač, v obratni smeri urinega kazalca. Vzel tri oglja, vnic, ga dal v skodelico z vodo, da je zacvrčalo, potem si dal pit zacopranemu, ostalo pa si zlil v kot za vrata. (372) Po intrprtaciji Anđlka Đrmka (2009, 240) izhaja slovanska bsda kot iz praslovan ske besede *kontъ, na osnovi katr naj bi bila v stari slovanščini poimnovana zgradba svtišča, kontina, ki s j najbrž nahajala v vogalu ali kotu nčsa.
o Skupna točka vsm krajm, ki privlačijo nadnaravn sil, j prkinitv kontinuitt v pro storu. Pri tm ni razlik, ali gr za pojav, ki so jih ustvarili ljudj, kot so vrata, okno hiš, klti, zapuščn hiš, križanj mj, mj vasi, ali za »naravn« mjnik v prostoru, kot rcimo grap, rčni brgovi, obala jzra in morja, skal, puščavski kraji, gozdovi (Dragan 1999, 152–155, 165; Radnković 1990, 47–48). Zbirališč čarovnic pri Štorjah j bilo tako v ogradi, kjr so plsal v risu, in sicr nad arhološko zanimivo lokacijo po imnu Rimska csta. K: Ste čula kdaj od Mavərc, Lučk /…/? P: Ne, neč. Edinu muj stric je pravu, də so se zbjərəle čərounice tuki guor, kamər pravmo, nəd Rimsko cesto. Ma zdej ni več, jə vojaščina use pobrala zidove. So deləli bunkerje. K: A prej so bli zidovi təm? P: Ja, ku ena uokruogla dolinca jə bla. Uokruogla ograda, ogrəjena. K: In kəku se ji je reklu tej ogradi? P: Ma nə vem, nə vem kəku. Də so təm pljəsəle čərounice. /smh…/ Sej jə mərskej pravu, ma nismo nənka imeli /nismo jmali rsno/… Smo rekli, a ma kaj zmiri tistu praviš. Nəmest də bi rekli, povedi še enkrət, smo ga lipu ustavli, də ni pravu. Uon je pravu, ja, də so se zbjərəle čarounice. Mende, kər je bla pouna luna, al nə vem kdaj so mele tistu. K: Ma od posebnih dnevih? P: Nje, nje, ponuoči , ki... In so nərdile ris, tisti ris. Jə žə pousuod tistu, tud pər drugih čərounicəh. In, də če je kəšna stuopla čjəz, də ji je nuoga, tista, kər odpala. Izven risa, ne nutər. In puol, də je druga čərounica, də je mela tako muč, də je kər tisto nuogo nazaj pərlepla. /smh/ K: Ma, če je stopla u ris al izven? P: Iz risa. Uone so əmele tiste pljəse /pls/ nutri u kruogi. In če je po pomuoti, ponesrjəči stuopla izven risa /pogovor s sinom…/ , də je əmela muč. Kukər, də je bla ena pred sednica, šenja, nə vem, ku so rjekli, də je kər primla tisto nuogo in də jo je nəzaj pərpopəla, pərliməla /pripla/. /smh/ Ma tu sevedi ni rjes, ma pravce. K: Je blu u tej ogradi kej posjəbnega? P: Ma nje. Təku izven vasi, guor že kilometər vən skuori. 124
Struktura prostora v ustnm izročilu K: In imjəna se pa res ne spouneste? P: Ma ja blizik ene uograde, ku suo, rječejo u Kački. U Kačici. Ja zravən tiste uograde se kličejo təku. /…/ In tistu so velike pərcele, ta jə blu majhnu. Ma je malu pruoč. (423) Ris sm ž omnjala pri obrdu zaščit hiš prd kačami v Slopah (Pršolja 2000, 156– 158). Sankcija izpada čarovnic iz risa j v zgornjm primru razpad njnga tlsa ozi roma izpad nog. Plsanj čarovnic v ogradi in hkrati v risu j mogoč razumti kot iz vanjanj prhoda v onstranstvo. Prhod s v pravljicah omogoča z ustvarjanjm »simbol nga srdišča«, tako da s okoli njga zariš krog, kar lahko prdstavlja ž krožna ograja (Šmitk 2001, 50). Mirjam Mncj na folklornm matrialu clotn evrop opaža, da so bil vs oblik krožnga gibanja, kot rcimo pls v krogu, v tradicijskm pogldu na svt razumljn kot način prhajanja md svtom živih in mrtvih (Mncj 2008b; 2010). Njna tza pojasnjuj mnog pripovdi o »mrakovi stopinji«, imaginarni točki v prostoru, ki ni dtrminirana z ničmr. Ko človk stopi nanjo, s izgubi in tava v krogu, vs doklr ga ljudj nasldnji dan n najdjo mrtvga. Na poti iz Trsta v Podgorje je sestra stopila na mrakovo stopinjo. Začelo je snežit, izgubila je pot in tavala okrog. Zavedla se je, da tava v krogu okrog mrakove stopinje. Zato se je primla za perikar /obcstni včji kamn/ , da bi počakala, da pasa /gr mimo/. Naslednji dan so jo našli zmrznjeno.115 (53) Pripovd o mrakovi stopinji pokaž, da prostor v tradicijski kulturi ni razumljn l kot stvarna oblika s svojimi zičnimi lastnostmi, tmvč j prav tako ralna njgova imagi narna razsžnost. Tako kot pri drugih liminalnih točkah prostora ima ta raln posldic v zičnm svtu, izgubo orintacij (primr Pršolja 2006, 67–69) ali clo smrt. Fnomn mrakov stopinj odraža vso razsžnost koncptualizacij prostora v tradicijski mislno sti, ki prostora n omjuj s trmi zahodnjaškimi dimnzijami, tmvč mu dodaja š čtrto razsžnost, ki j povrhu vsga noprdvidljiva, nvidna in nopisljiva. Gld na tzo Mncjv o krožnju kot načinu prhajanja md svtovi (Mncj 2008b) bi lahko sklpali, da s stik md svtovi ohranja tudi v krožnih strukturah. ena takih zna čilnih oblik na Krasu so krožn ograd vrtač, kakršna j srdi vasi v Lokvi, na katri naj bi čarovnica ali baba jahala zid. K: Kaj ku ste bli majhni, ste kdaj že čuli od babe? A so vəs kej plašli z babo iz Trsta? P2: Ma, ja! Tu so… Da huodi tista cuprnica, da jaha, zid, təmle, Muhov, veš, so pravli. Jənu /in/ tista, kaj jəz vem, kuku so ji rekli, da jaha zid in da je kukr ena cuoprənca. In pole, kəmər je Škəbrlov uoreh je bil kəda, če ti je znano še… /…/ P1: Ta zid od /…/ , ki pravimo, da je parcela /op. v obliki dolin/ ograjena vsa z dva metra visokim zidəm. K: A, ha. P1: Na tismi zidi, da je jahala, je zid taku narjen, guor ušpičen, in da je po tismi zidi jahala ta baba… 115
Pripovd j Jasni Majdi Pršolja povdala starjša Rodičanka, ki j bila v Rodik prižnjna iz Pod gorja.
125
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa P3: Jəz sem se bala jət, ki sem šla v trgovino. P1: So strašli… P3: Da bom vidla tisto babo na zidi…/smh/ P2: Uotroke so strašli, ne. Uonde je bil an uorəh Škabarjev , taku debu, in unde so pej pravli, da je krvavu stegnu. Da je skritu zad za djebləm. P1: Ja, tudi tistu so strašli, krvavu stegnu. P2: Neki me je gospdar poslu po cigarete u trgovino… Oštja! U təmi, uonde! Nej blo luči, ne. Hoštja! Jəz səm taku šou pər zidi Muhovmi, da me ne bi tistu krvavu stjegnu primlu! /… Opišjo natančno lokacijo obh mst, na praznm prostoru md zgornjim in spodnjim dlom Lokv. P3 omnja š strah prd lučkami, najvčkrat na pokopali šču/ (153) Prostor, kjr s srčujjo bitja iz onstranstva, j nvarn iz trh razlogov. Tako drvo kot ograjna dolina prdstavljata mjo in prkinitv prostorskga prostranstva, njuno msto j v nposljnm dlu, hkrati pa, kot bo pokazano v nadaljvanju, ta nposljn pas ločuj vas na dva dla, kar spt prdstavlja mjo (Slika 23).
Slika 23: Vas Lokev deli na dva dela, Guranjo in Dulanjo vas, pas med ograjeno vrtačo Muhov dol in Britofom, v katerem straši (© GURS; Izdelal: Sašo Poglajen). Zanimivo, da ima izročilo o coprnici, ki jaha zid, ogrado, analogij v najstarjši ommbi čarovnic iz 9. in 10. stoltja iz nmškga območja. V tkstu j imnovana hagazussa, kar j sstavljanka iz nmških bsd za žnsko dmonsko bitj (nm. tusjo/dusio) in ograjo, plot (nm. hag ), pri čmr j lahko mišljna ograda iz trnovih grmov. Hagazussa bi tako 126
Struktura prostora v ustnm izročilu označvala žnskga dmona ograjnga prostora. Nanjo spominja nordijska tunridha, »jahalka ograd« (nm. Zaunreiterin) (Ptzoldt 2003, 98).
a Arhološka najdišča so kraji, kjr s skoraj praviloma nahajajo nadnaravna bitja. Omnili smo ž, da rušvin nastopajo kot vidna manifstacija »drugga svta« (Champion, Coony 1999, 198–202; Hrobat 2003, 167–171), vndar j šl po tm, ko smo spoznali nkaj pravil o tm, kj s pojavljajo ti stiki md svtovi, mogoč razumti, zakaj v to skupino mst sodijo tudi rušvin. Ostalin, ki so vidn v pokrajini, prdstavljajo prkinitv kontinuitt prostra nosti prostora istga tipa, kot so ograda, zid, jama, grič itn. Svda svoj pristavi š domišljija, ki v rušvinah kot vidnih odrazih prtklga človškga življnja prpoznava nkakšno vz z dušami nkdanjih prbivalcv. Vsh strašljivih arholoških najdišč po Krasu n namravam naštvati, naj l navdm vzorčn primr prazgodovinskga gradišča sv. Miklavž oziroma Martinišča pri Svtm, kjr naj bi ponoči strašil procsij ljudi z mrtvaškimi glavami. K: Kaj pa kəšən prostor al v okolici al v vasi, də ste se bəl bali jət təm, kə so pravli, də straši? P: Ja, to so bli tašni prostuori, ja. To so rekli, da so nekoč vidli procesijo z mrtvaškimi glavami, s krstəmi in tuole. So bli tašni predeli. K: Ki pa? P: Ena naj bi bla S vjət Miklauž, območje med Svetem in Škrbino. Potem naj bi biu še en prostor, ki je biu tudi təm okuli Martinišča. K: Kəku se mu pa reče? P: Ma Gradou pravijo, Svjət Miklauž gradou. K: Okrog Martinišča, to je bla tud procesija al kaj so pravli za Martinišče? P: Jəst se spounem səmo o nočni procesiji səz bjəlo krsto ali zəs duhovi obljəčeni u bjəlo, naj bi bli pogrebci tole. To so starejši govorili. To se je govorilo ponavadi ob tašnih večjərnih djəlih, ko je blu ličkənje, nje, smo rjəkli slačenje sjərka, koruza. In se spunem, ku so te ženske govorile o təm ne. K: Təm ste se bali jət bəl ponuči al čez dan? P: Ne, ne , ponoči, je biu to bəl rešpekt /spoštovanj/ do tega. In to je bla vedno noč, ki jə mjəla tisto svoju moč . (314)
p V tradicijskm pogldu na svt s povzava prostora in duš n odraža l v ustnm izročilu o rušvinah, kjr naj bi ljudj nkoč živli, tmvč prdvsm na mstih njihovga pokopa. Strah prd pokopališči s zdi md ljudmi najmočnjši, zato »če greš mimo pokopališča ob poznih večernih urah, je prav, da se pokrižaš« (Pripovd 378). 116 Iz strahu prd mstom v 116
Radu Dragan mni, da j krščanstvo s prstavitvijo pokopov mrtvih z območja hiš in domačga posstva na pokopališč poskušalo zmanjšati prhodn »vrzli« v prostoru na nkaj natančno določnih in dobro omjnih mst. Pojav crkvnih pokopališč v 12. st. naj bi sovpadal s prdhodno vzpostavitvijo vic (Dra gan 1999, 175–177). Kljub navidzni logiki mislim, da avtor n upoštva grobišč skozi clotno zgodovino človštva, od prazgodovin čz antiko in naprj, pri čmr so pokopi v hiši bolj izjma kot pravilo. 127
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa domači krajini, kjr s najbolj manifstira svt mrtvih, s j porodila vrsta strašljivih povdk, ki so, kot ž omnjno, uporabljn za občutnj ugodja ob sprltu srha in prizkušanj poguma (Dégh, Vázsonyi 1976, 115) (primr Pripovd 137 v poglavju o strukturi vasi). ena takih j šala o mrtvi duši, ki ob pokopališču skuša pomiriti prstrašnga človka. P1: Ma tu je kot vic, ne, tu ni nəš domač. P2: Ja, ni nəš. Je rjeku, da je ena gospodična bla pod nuoč na pokopališči in puole je pršu en starejši moški. In je rekla: »Joj, dobro, da ste tle, ki mene je taku strah!« Je rjeku: »Kar primte se, primte se za mene. Sej tud jəz, ku səm bil živ, me je blo strah!« /smh/ (299)
Voda ena najbolj znanih liminalnih točk v prostoru j gotovo voda, ki v prdstavah ljudi po vsm svtu vlja za pot na drugi svt in mjo md svtovoma živih in mrtvih. Po slovan skih prdstavah s v vodi zadržuj duša prvih štiridstih dni po smrti. Po intrprtaciji Mirjam Mncj j vrovanj odraz prdstav o vodi, ki funkcionira kot vmsno območj md tm in onim svtom, zato j voda hkrati uporabljna v pogrbnih šgah kot srdstvo za vzpostavljanj stikov z onstranstvom (Mncj 1997, 8–9; 153–154; 1999, 195–204; 2008). S tga stališča j mogoč razumti podatk iz Špulj, da » kres je bil zmeraj v bli žini vode« (Pripovd 23). Na Krasu j sicr zlo malo naravn površinsk vod, zato so liminalna območja prhoda prdstavljali v glavnm kali, umtno zajzn stojč vod, ob katrih so včkrat zakurili krs (Pripovd 297). Po ni strani j bilo kurjnj krsa v bližini vod razumljivo s praktičnga vidika, zaradi nvarnosti požara. Po drugi strani pa j mo goč krs intrptirati kot apotropjsko djanj, kar bo pokazano v poglavju o križiščih, zato j v bližini vod lahko služil kot obramba prd vdorom zlih sil. Drugi vir vod na Krasu so rdki izviri in vodnjaki, ki s jih j prav tako oprijmala mistika nadnaravnga, strašljivga. V Rodiku so s »vil«, škrati in bajn pošasti srčvali ob vodnih izvirih in v mlinih ob potokih (Pršolja 2000, 19–21, 47–48, 115–116), ognj, kjr s duš vicajo, so vidvali nad potokom na katastrski mji (Pršolja 2000, 90), v izviru v Štanjlu j strašilo krvavo stgno (Hadalin, Kocjan 1993, 61), v vodnjakih v Ricmanjih »krvavi čtr« (Mo rato 2007, 38), v »štjrnah« v Štorjah pa so s otroci bali moža. K: So vəs təku kdaj strašli, ku otroke, də je kəšən kraj təku nevarən al, də təm straši? P: Edino zə, kəmər… Če jə bla kəšna vuoda. Kəšna štjərna al kej takəga. Nuotər, də jə muož. Də bo potjəgnu nəs nuotər. (417) Nad vodami, rkami naj bi s zadržval duš, lučk, kar pa naj s po mnnju sogovornic iz Štorij n bi dogajalo na Krasu zaradi pomanjkanja površinsk vod. K: O dušcəh so kej govorili kdaj se vračəjo, kam se vračəjo? P: Ma, ne, ne. /…/ Zəres ni blu. Sə vidli, kə so bli pijani in taki hədili domou. /smh/ Ti stu, də je bəl blu nəd vuodo! Nə rekəh! Də so tist, nə vem, ku an plin, də se jə zbrou u kəp /zbral skupaj/ in res, də je zəgərelu, kər je pršu na zrak, na kisik. In puol so misənli /mislili/ , də so duše. K: Kaj so pravli, də so nəd vodo so se zbjərəle duše? P: Nəd vodo, ja. Də so se tisti uognji pərkəzavəli. Ma tlje təlku vode ni blu. Ni blu možno128
Struktura prostora v ustnm izročilu sti, də so se pərkazəle, nje. /…/ Tu so pravli bəl tən guor po Sloveniji, kəmər je kəšna reka. Ne, tle neməmo nəč . (426) Zaradi konotacij onstranstva so bil vod pogosto vir čaščnja. Izročilo govori, da naj bi Krašvci malikovali oziroma častili nkga vodnga duha v dolini Brstovic in ob kalu Studncu ali Piljnici pri Mohorinih, ki naj bi bil čarodjn. Ob sldnjm j rasl cr z vraščno kamnito ploščo, na katro naj bi prinašali zlnj (Mdvščk 2006, 205). Zmago Šmitk navaja štviln primr poganskih kultov vodnih izvirov in drvs, ki so s ohranjali š dolgo po pokristjanjvanju. Š lta 1331 so frančiškani zatrli čaščnj nkga drvsa blizu Kobarida, izpod katrga j tkl potok tako, da so drvo izruvali in stud nc zasipali (Šmitk 2004, 64). Na Krasu j poznano čaščnj izvira v Jzru vrh Čuka nad Rodikom, kjr naj bi š do 19. stoltja z mašami in procsijami blagoslavljali »lokv« in mirili hudiča, lintvrja, ki naj bi v njj prbival (Sila 1882,42; Slapšak 1997, 20; Hrobat 2004, 63–78; glj v nadaljvanju).
c Polg ž obravnavan bogat simbolik pogrbnih poti, ki imajo vlogo razmjvanja svta živih in mrtvih, j csta hkrati jasn mjnik v prostoru, srdstvo komunikacij, ki hkrati raz ločuj prostor na dv polovici (Slika 24; Dragan 1999, 154–155). Po nkatrih kraških vash cst strukturirajo prostor vašk skupnosti na manjš not (rcimo Pliskovica), o čmr bomo š sprgovorili. Mnoga ljudstva so mrtv dojnčk pokopavala ob csti vrujoč, da bo duša otroka vstopila v mimoidočo žnsko. Taka vrovanja odražajo povzavo md mjami in krožnjm duš mrtvih (Dragan 1999, 154). Kot mja j csta nvarna, zato j mogoč razumti, zakaj so starjši ljudj prd prčkanjm cst opravili apotropjsko djanj.
Slika 24: Cesta sredi značilne kraške suhe krajine, ki deluje kot mejnik v prostoru (foto: Katja Hrobat). 129
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Čaki, čaki, də jəs povem vraže. Še nəš stric jə jəmu navado, prej ku jə šou čez cesto , ku puol, kər jə bu stər, jə živu pər nəs. Jə vərgu kamnčke, puol jə šou uon čez cesto, za srečo. /…smh/ Jə jəmu nə vem kəlku… Zə tiste duge jə prašu. Uon je mislu, də nismo vidli nəč. Ta prvu jə vərgu kamənčke , druobnu taku, in puol jə uon šou čez cesto. Də jə šou gvišnu / sigurno/ čjəz. /smh…/ (427)
k – vv (…) sam pa pojdi naprej, proti Hadesa dvorom tohnečim. Tik ob vhodu izliva se v Aheron Reka ognjena, z njo obenem Kokítos, ki sam iztok je iz Stiksa, dva bobneča slapova, na stéku pa rtasta skala. Tja se pririni, junak, čim bliže se moreš, ti rečem, jamo izkopli v tla, kak láket široko in dolgo, mrtvim vsèm izlij okrog njé zadušno daritev (…) (Odiseja K–X, 512–518) V odlomku iz Homrjv Odisj Kirka opiš kraj, kjr mora Odisj opraviti obrdno daritv, prdn stopi v stik z dušami iz podzmlja. Odisj opravi pitno in žgalno daritv podzmnim božanstvom, Hadsu in Prsfoni, ob skali, kjr s zlivata dv rki. (…) črna se ulila je kri; in glej, odprè se podzemlje (Odisja Λ–XI, 20–50). 117 Vhod v džlo snc s v Homrjvm pu torj odpr na križišču, ob sotočju dvh rk. Rligiozna vloga križišč j bila znana ž pri antičnih Grkih, saj so tam ob prhodu puščali kamnčk. Zato so s sčasoma nagrmadili kupi kamnja, ki so dlovali kot darovanja bo žanstvom, čprav niso imli tga pomna, kot mni Pausanias, grški potopisc iz 2. st. n. št (Dragan 1999,151). Po ustni informaciji Svtlan Slapšak so bil gomil kamnja pov zan s Hrmsom. Vndar pa so Grki poznali boginjo križišč: Hecate trioditis. Ponavadi je bila upodobljna s trmi obrazi in postavljna na križišč trh cst. V njnm pogldu v tri smri na th točkah Radu Dragan vidi dokaz, da j bila arhtipna podoba križišča v rsnici oblikovana kot črka Y (Dragan 1999, 151). Sldnjo hipotzo bi potrjval tudi podatk iz nsk ljudsk pik Kalevala, v katri s mora magijska ozdravitv hrojvih ran izvsti v vasi, ki s nahaja na križišču trh in n štirih poti. Tudi v izročilu o magičnm zdravlj nju iz Švdsk j trba škratom (angl. elves) darovati na križišču trh poti, kjr naj bi bilo njihovo zbirališč (Puhvl 1976, 171, 173). Analogijo križiščm trh poti prdstavljajo tromj, pri katrih smo vdno zasldili prisotnost strašljivih folklornih likov, povzanih z onstranstvom. Zdi s, da odraža simbolika tromj na Krasu zlo staro arhtipsko idjo križišča trh poti, zato j toliko bolj razumljivo, zakaj ima prav to msto najbolj intnzivn stik z drugim svtom. Pogljmo, kaj odražajo druga križišča na Krasu, in poskušajmo razumti, zakaj s svt onstranstva odpira ravno na križiščih. 118 Na povzavo križišč in vhoda v podzmlj v Odisji j opozoril Srtn Ptrović (2000,8). 118 Vlja opozoriti, da s š dandans na križiščih nahajajo najrazličnjši spomniki, od krščanskih kri žv, kaplic, kužnih znamnj, pilov do spomnikov padlim borcm in spomnikov, ki zaznamujjo pommbn dogodk v nacionalnih zgodovinah. Koncntracijo raznovrstnih spomnikov na križiščih j mogoč razumti v okviru pojava »krajin moči« (angl. »landscape of powers«), ki jo eric Hirsch oprdljuj kot posldico boja različnih intrsnih skupin za prvlado lastnga oblžja moči in s tm 117
130
Struktura prostora v ustnm izročilu Raziskav ustnga izročila na Krasu tako kot raziskav ljudskga zdravilstva v Istri Uršul Lipovc Čbron (Lipovc Čbron 2008; Hrobat, Lipovc Čbron 2008, 26–27) so poka zal, da ob bsdi križišč ljudj najprj pomislijo na nvarnost, zbirališč dmonskih zlih sil, kraj srčvanja s prikaznimi iz tujga svta, kar vlja po vsj evropi (Puhvl 1976, 167–174; Dragan 1999, 151–174). V Komnu s starjši gospod spominja prikazni človka brz glav, ki s ga j ustrašil ponoči »Na Placu«, v cntru vasi, na mstu križišča štirih cst. K: Kaj so kej pravli, də straši u Komnu? Zdej mi je on, recimo, pravu, da so ble ponoči procesije brez glav… P: Ma jəs sm šlišu tu samo enkrət u mujəm življenji. Jəs səm jəmu puncu, təm pr zdravniki, in grjəm domou in mi je enu prsjəče cjəstu brez glave. K: A res? P: Ja. /S pozanima, da slučajno n bi bilo po TV/ Brez glave! Mal səm se ustrašu in pole grjəm domou, tu jə blo zjutru. K: A tu je blu ponuoči? P: Sej veste, ku se žjəni, ene tri ure jə blu , nje. /smh/ K: In ki je tu blu? P: Təm na Placi, kəmər je zdej fotokopjərnica. Mi rječemo Pləc in təm je zdej gustilna Špacapan. K: In kaj pol ste se bau hodit təm? P: Nəč pol səm šou domou. Kaj s bom bau, təkrət səm biu mlad. Kə se žjəneste, se ne bojiste nəč. /… Nadaljuj o stašnju v vasi Nadrožica, kjr so s sam svč užigal/ (316) Tudi v Dolu pri Vogljah pripovdujjo o srčanju dvh prikazni na križišču. Je šel trgovski vajenec domov v Vrhule. Na križišču, pri Pilu v Vrhovljah, je videl fanta in punco, ki sta sedela. Ko je posvetil z vžigalico, da bi pogledal, so obrazi izginili. Od straha je zakričal in priletel domov, ni utegnil odpreti kolonje niti s ključem! (103) Prostori postajajo posbno nvarni ob določnih časovnih obdobjih, saj tudi čas, tako kot prostor, ni koncipiran homogno. V obh dimnzijah lahko prid do mjnih, liminalnih prlomov, ki omogočajo vdor onstranskga. Kar j lahko podnvi varno, j lahko v drugih dlih dnva nvarno (nočna polovica dnva, zlasti čas, ki ga Srbi imnujjo gluvo doba noči, od najstih do dvh, trh ponoči) (Mncj 2005, 179). Kot pravita sogovornika, so po včrnm zvonjnju zdrav Marij ljudj ostajali doma.
ustvarjanja zgodovin. Oblikovanj krajin pomni oblikovanj vizij moči nkoga (Hirsch 2002, 69–89). Tako kot s j na Poljskm v krajini odražal spopad md »malo rligiozno arhitkturo«, kot so križi in kaplic, in slogani komunističn propagand (Kubica 2002, 91–100), tako s dans spo mniki iz časa bivš Jugoslavij, pogosto postavljni na križiščih, umikajo sodobnim nacionalnim spomnikom v tžnji po rintrprtaciji zgodovin. Zdi s, kot da bi obstajala nka potrba po dokazo vanju moči določn idologij ravno na križiščih oziroma tžnja po prisvajanju moči križišč (Hrobat, Lipovc Čbron 2008, 26).
131
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa /…/ P1: Ah, bali. Plašli so starši! Da nismo šli nikamər! Tisto je blo strah. P2: Ma, ja, zvečer, ko je odzvonila zdrava Marija, ne. Zvečer, ko je enkrat odzvonila zdrava Marija, je blo treba bit doma , ne. In muolt tisti očenaš in zdravo Marijo in potem si mogu it spat, ni blo… P1: Ma ne samo spat… Leti /sm/, v to našo vas, je pršla elektrika sedemintridestga leta! Prej je blo tema! Per pečki, v hiši! Ja kaj je tou tle /hotl tukaj/? Veni, če si šou, je bla tema! /… o razsvtljavi/ P2: Zvečer si bil doma. In starši so zmerom pravli, vas bodo ukrali cigani, ma noben nobenga ni ukral. (122) Iz tnografskga matriala iz Istr j razvidno, da vlja nako tudi za obdobja v ltu, kjr prdvsm kvatrni dnvi ali kvatre prdstavljajo liminalna časovna obdobja. V obh primrih gr za diskontinuitto md »profanim« časom (dan, ostala obdobja v ltu) in »svtim« ča som (mrak, noč, kvatrni dnvi), zato s na ta čas vžjo posbna obnašanja (npr. ob kvatrnih dnvih so pogostjš molitv, pogostjš j obiskovanj crkv itn.) in uporaba različnih apotropjskih (zaščitnih) srdstv. Prostor dobiva torj v različnih časovnih trminih različ n vrdnosti (Gll 1992; Mncj 2005,179; Hrobat, Lipovc Čbron 2008, 27). Križišča povzročajo občutk zmd in osuplosti ž zaradi vprašanja izbir prav poti, na kar so s pripla izročila o bitjih, ki ponoči »spljjo« ljudi s poti (Puhvl 1976, 168). Na križišču na območju Škocjana povzročata »tantava« in mrakova stopinja izgubo orintaci j mimoidočih. Prva povdka govori o žnski, ki j ponoči na križišču stopila na mrakovo stopinjo in zablodila do opoldanskga crkvnga zvonjnja. V drugi povdki žnska na križišču srča bajno bitj po imnu tantava, ki jo zaplj, »tnta« po kraško, da zablodi in izgubi orintacijo v prostoru (Pršolja 2006, 67–69). Motiv, ki j razširjn po vsj evropi, j prikazn, ki nkoga sprmlja po poti in potm iz gin na nasldnjm križišču. Ponkod j pripovdi dodano pojasnilo, da prikazn n mor iti skozi križišč (Puhvl 1976, 172). V nasldnji pripovdi iz Tomaja s j ponoči zgodilo srčanj s hudičm v obliki koz, ki s j pojavila na nm in izginila na drugm križišču. Stara mama je govorila to zgodbo: Ko so ponoči šli z volmi iz Trsta v Tomačevico, se je na križišču, ko je grmelo in dež padal, privlekla koza med vole. Bila je pod ojesom /drog, na katrm so pripti voli/. Kljub temu da so jo stalno odganjali proč, se je vedno znova vračala nazaj med vole. Na naslednjem križišču je izginila. Rekli so, da je bil hudič. (35) V dnvnm času s prbivalci določnga kraja na križišču srčujjo in pogovarjajo. V nočnm času s vlog križišča pravzaprav n sprmnijo, tmvč s l zamnjajo aktrji, ki so vključni v procs komuniciranja: zični dimnziji s priključi š mtazična, ma gijska (Hrobat, Lipovc Čbron 2008, 27). Dolina pod križiščm ob poti iz Komna v Trst dluj ponoči kot msto vrzli v onstranstvo, kjr naj bi s duš »vical«, šl ob dnvni svtlobi, ki izbriš magično konotacijo nočnga, mož zbr pogum in razkrij skrivnost magičnih lučk. P: Ja, ja. Po starem so ženske hodile s pleninrji u Trst. In so šle zgudi zjutru od dumi, u dvej ure in pu, tri je blu nejbəl kəsnu. In kər so pršle enkrət gor, ki se gre, prej ku se 132
Struktura prostora v ustnm izročilu pride na vrh, nad blok, gor , na vrh tistga križišča, təm je bil en zid in təm so djəle plenirje z glave, də so se malo odpočile in počakəle. In je bla ana dolina, dol pod tistəm zidəm, globoka, in təm so ble lu… Se je neki svjətlo, mərgoljəlo, svjətlo. In so djəle: »Joj, təm se vicəju. Se duše vicəju!« So delele /govoril/ žjənske use u strahi. In pole muj nono, je bil korajžən in uon je tel prit do konca. In je rjəku, je šou tudi uon, ki je šou s konjəm, je pelju rjepu, vinu, teran, vseh suort je vuozu tudi uon na uni krej, u Trst, po mjesəh in čo /nrazumljivo/. Ujutro, ki se je že danilo, təm se je ustavu in je šou pogljədət, kej muora bit u tisti dolini. In je vidu tiste črve, ki svetiju. Tiste črve, ki so bli in glažuna /razbito stklo/. Se vidi, ljudje, ki se je kej rəzbilo, so če /tam/ nesli. In tisti glaži so se ponoči svetli u luni. In pole jəm je povedu. Je rjeku: »Ste vidla?« »Babe,« je rjeku, »ste vidle? Ni nobjenih duš təm, ki se vicəju! Je tu in tu!« Je povjedəl /smh/. (205) Križišč kot mjno območj (Dragan 1999, 152; Mncj 2005, 179; 2006a, 221) omogoča vzpostavitv stika z onstranstvom, z mtazičnim svtom. Zato j križpotj msto, od kodr so ljudj klicali različn nadnaravn sil, tudi hudiča. Ko s j varovalni krog v risu prlomil, j nvarnost v obliki zl sil, šmbilj (glj Hrobat 2005b, 263–274), vdrla v prostor. Štirje dutovski fantje, vsi štirje namazani z vsemi žavbami, so se zmenili, da bodo šli klicat hudiča. On da ve, kje je pod Krasom skrito zlato. So mislili, da jim bo povedal. So šli proti Komnu. Na prvem križpotju so se ustavili. Tam so naredili en velik ris. Točno opolnoči so začeli hodit v ris in klicati hudiča. Ma, če bi teli, da bi bilo kaj, bi morali hoditi točno po tistem krogu in klicati hudiča. Saj so, dolgo cajta ni nobeden zgrešil niti za en ngred /naprstnik/ , ma potem se je enemu zaplelo, malo nerodno je stopil in je bil ven iz risa. Takrat pa je bilo vse končano. Pride šembilja in pomeče vsakega na svoj konec. Eden se je znajdel v turnu, drugi v eni robidi, dva pa je vrglo tja daleč v ene bore, ma vsakega na svoj konec. Proti jutru so prišli drug za drugim domov. Vsi potolčeni in raztrgani. In še brez zlata (Hadalin, Kocjan 1993, 88). Z risom, ki j ustvarjn z začrtanjm kroga okoli določn točk, ki ustvarja simbolno srdišč (Šmitk 2001, 50), ali z vzpostavitvijo vč koncntričnih krogov (Dragan 1999, 163–164), s ojača zaščito križišča. Na križišču so ljudj pogosto vidvali vaško cuprnico, čarovnico, kot pojasnjuj sogovor nica. K: /…/ So bli tudi, də so kukər zdravli, kukər mal cuoprniki? P: Ne, ne. Govorili so pa, də təd, pər nəs je ena coprnica. To je bla ena gospa, starejša, in so ji rekli, də je cuprnca. Inu, də je šla na kəšnu križišče in če so ju vidli tən, gotovo sə jəm je njəki dogodilo. To sə govori. Jəs tu žensku səm tədi poznala, vseləh je že təlko let, ma so ji rekli cuprnca. Də ona cupra. Sej pravəm, ku so jo ljudje srečəli na kəšnem križišči, təm je že kej mahala al kej in so rekli, tu je cuprnca. K: So se ljudje bali? P: Ma bali, jəm ni blo ušeč, če so jo srečəli, nje. Samu da se jim je kej dogodilo… Jəz ne znam… (232) 133
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Po vsj evropi (Puhvl 1976, 169–170) kot tudi na Krasu (Morato 2007, 40, 53) so na križiščih ponoči plsal čarovnic. Na Tržaškm krasu j bilo kot zbirališč čarovnic, mraka in vsh drugih zlih bitij poznano križišč pri Križu pod Ricmanji. Zanimivo, da j križišč v arhtipski obliki trh poti, od katrih na vodi na Babo ali Babco (Morato 2007, 39; Pripovd 386), mitični lik, ki ga bomo š obravnavali. Pogost so tudi pripovdi, ko nkdo na križišču nalti na coprnic, ki jih prpozna, vndar s jih zaradi grožnj n upa izdati (Pripovd 399, Kocjan, Hadalin 1993, 68–69). K: /… Sprašujm po mstih strašnja gld na Pripovd 232/ So mi rekli, də je na križi šču... P: A, ja, ja, so rekli də so štjəri žjənske, də so zacuprəne. Nəč vəč ko təlko, ku en člouk jəh je rjəs, kə je biu guardian /čuvaj/ , so rjəkli, čuvaj, ma po starem so rjəkli, də je biu guardian /im/. Uon, kə je hodu ponoči taku uokuli, ma ni nobenmu povjədu, də je najdu /našl/ štjəri, tistem so rəkle cuprənce. Səmo na križ poti in da jih je trofnu štiri, ma ni nikol povjədu, kjəre so ble. K: Ma se je znalu na kətjərəm križišču? P: Ne, ne. Ja, ja, se jə znalo, se jə govorilo tən gor, ki rječemo. Uglavnem, də je moglo bət križ poti, so rekli. K: Ma kaj je ta križ poti? P: Ja, kə gre put tku, tku, se križa. K: In kaj so rekli, da so cuoprnce? P: Ja, taku so rekli. Da so cuoprnce /v smhu/. K: Ja, ona mi je rekla, da na enem križpotju, da so srečali eno cuprnco. P: Štjəri, da so mugle bət. Da so prou tu zacuprale. In ta, ne vem, če so ble tri al štiri, jih je res najdu… Je bil čuvaj, to je blo še pod Avstrijo al pod Italijo. Pod Avstrijo. Da jih je najdu res in so rekli cuprnce, samu jih ni imenoval . K: Ste imeli tud še eno u vasi? Eno cuprnco? P: Ja, lahku so ble use štjəri, se ne vej. Se ne vej, od ki so ble. Nisəm jəz, ki bi čula kej, ki təbət /takrat/ ni smel /op. čuvaj/ , če ne so rekli, bi ga raztrgale. Vsaj taku so govorili. (243) Imprsivna j notnost prdstav o zbiranju in srčvanju različnih mitičnih bitij, ki s po vsj evropi od antik do dans odvijajo na natančno določnih mstih (Dragan 1999, 152–153). Obnm pa s zdi »trdovratna« značilnost th prostorov tudi njihova izrazita ambivalntnost. Križišč namrč ni l kraj zbiranja zlohotnih bitij, tmvč tudi msto zbiranja bnvolntnih bitij in izvajanja apotropjskih, zaščitnih djanj. Ravno iz t pri sotnosti rda opozicij (dobro-zlo, svto-profano, čisto-nčisto), ki za svojo ksistnco zahtvajo druga drugo, postan jasno, da prostor križišča transcndira polarna nasprotja in ga ni mogoč zvsti l na no ali drugo katgorijo (Hrobat, Lipovc Čbron 2008, 28). V Istri s na križiščih bojujta »krsnik« in njgov antipod, čarovnik, štrigon. Krsni kov boj ima vlogo zaščit na makroravni (varovanj vašk skupnosti prd ngativnimi vrmnskimi pojavi, uničnjm pridlka, smrtjo živin ipd.) ali mikroravni (varovanj posamznika prd mnogotrimi zlohotnimi učinki štrig ali štrigonov, ki s običajno kažjo kot bolzn ali/in smrt). Da križišča niso rzrvirana l za zlohotna bitja, tmvč transcn 134
Struktura prostora v ustnm izročilu dirajo tovrstn binarn opozicij, kaž izročilo, da s na križiščih zadržujjo »bratovščin krsnikov«, bitij, ki pripadajo vmsnmu prostoru md svtovi (Lipovc Čbron 2000, 28–29; Bošković-Stulli 1975, 208; Hrobat, Lipovc Čbron 2008, 28–29). Na križiščih s j napovdovalo prihodnost in izvajala vrsta magijskih, očiščvalnih obr dov (Puhvl 1976, 170–171; Dragan 1999, 151–158, 171–172; Vražinovski 2000, 240). Kot ž povdano, so bili magijski obrdi vdno postavljni na mj »svojga« in »tujga«, saj s ta msta zaznava kot rizična zaradi nvarnosti vdora nčistga in kaotičnga v ur jni človški svt (Radnković 1996a, 49–54). Tako so pogosta pričvanja iz istrskih Sirčv, da so na križiščih kurili, » da bodo štrige nagnali proč« ali pa » so verjeli, da so jim s tem zakurili rep«. Zanimivo pa s zdi djstvo, da j bila na od pogostih oblik zaščit prd štrigami ali štrigoni njihovo javno razkritj, ki j običajno potkalo ob kurjnju krsov. » Na kresni večer so zvonili zvonovi opolnoči. Na tisti dan se lahko vidi, da so žene štruge, vidi se jih na križišču«119 (Hrobat, Lipovc Čbron 2008, 28–29). Kot pravi nasldnji sogovornik iz Lokv, so s na dan sv. Ivana kurili krsovi na križiščih, da so s ubranili vdora čarovnic. K: In ki so kurli krese? In kdaj so kurli krese? P1: Za sv. Jəvan. Na 24. K: Junija. In ki? P1: Ja, tud te na vəsi! Blizu pršutarne. Uənde so… P2: Ta prvo so na križišči. Kəmər je križišče, da se srečavajo štrige. Uəndi /tam/ je bil kres. Puole uoəndi pər Pili, uoənde, kər se grje. P3: Təmle pər pršutarni, ku se gre… P2: Pər pršutarni uoənde. P1: Je pršla cela vas, je blu punu otrok. P2: Tamle pr Škabarjevmi orehi. P3: Ja, təmle. Pole dosti buotu smo ga u Lujzetovmi vrt, u dol ouənde smo zanetli kres. P2: Ja, je blo u več krajih, təkrət. K: Ma təm, oni so postavli təm, kəmər, na križišči, kəmər so štrige, al kaj? P2: Ma, ja, ma rekli so… P3: Da so razgnali štrige! P2: Da so razgnali štrige, ma jih ni blo! P3: Da so zanetli kres. Še kər je šlu tistu u zrak, »A, ha, bežijo štrige,« se je neki reklu. / smh/. Tisti plamen, ki je šou gor, ne plamen, tistu žarjəče, iskrice. Ki so šle gor u ləft /zrak/, od kresa. »A, ha, grejo štrige zdej!« P2: /smh/ Ja, vse taku je blo včasih. (159) Md križišči, kjr s j kurilo krsov proti štrigam, j omnjn tudi »Škabarjv orh« v Lokvi, o katrm smo ž povdali, da j vljal za strašljivo msto md obma dloma vasi. Tudi v Rpnu, kjr so zaradi dlitv vasi na vč prdlov kurili vč krsov, jih j mnogo od th bilo na križiščih. 119
Citat j dl gradiva etnografskga muzja v Kopru in j hranjn pod oznako rkp. Padna, pov. G.A., zap. T.P.
135
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Kaj pa kresišča, ki so kurli krese? Ja, krese so kəšənkrət kurli na križiščəh. Dostikrət. A, ja, Tu še nisəm čula… Ja, ja. Pər nəs so, tudi na križiščəh. Aja, ma to je ledinsko ime. Al na kəržiščəh… Ja, ma pər nəs jə bla kəržada, recimo, ledinsku imjə. Kəržada, kəmər so se stikəle ceste. Al pej tədi na kəšnem hribčki, gor. K: Ta križišče je ledinsko ime, al təku praviste, də na križiščih? P: Ne, vəč ku križišče, pər nəs se ni reklo križišče, ma se je reklo kəržada. Zdej səm rekla po slovensko, na križiščəh. Kəržada je. /…/ Na kəržadəh se je tədi dostikrət… Kəržada jə več /bolj/ pləc /plac, msto zbiranja v cntru vasi/ , ku kəržada, skori. Usekakor, kəmər so se stikəle… Nə stiku cest. Kəržada jə več pomenlo pləc, kukər so se uselih stikəle ceste. Kəržada, rečmo, bi ləhku rekli tle, kər je pər Kraški hiši /muzj/. Ki iməš tisti majhən, širši, tisti… In pride cesta uod tən, uod tən, uod tən. To nekako je blo. Ma bəl bi rjekla na križiščəh. Kəmər je bla prou... Tən so se tədi cuprənce, kəšənkrət je blo, də so se cuprənce shajəle nə križiščəh. In zətu se je očitno… Misləm, də so təm pač ta uognj netli. Ali pa na hribčkih. /… nadaljvanj pogovora v poglavju o strukturi vasi/ (397) K: P: K: P: K: P:
V Gorjanskm so krs prav tako kurili »/…/ nə placi. In skakəli ku božje strele črjəz /čz/. Pole se ponavadi nə križpoti, na vidnem, də se je vidlo, ki gori« (Pripovd 247). V Slih pri Štjaku so krs kurili na križišču ob kaplici prd dinim vstopom v vas, kjr križanj glavn poti z odcpom v vas tvori obliko črk Y (Pripovd 191) (Slika 25). Kot v Rpnu j bilo tudi v Svtm, prav tako razdljnm na vč dlov, zažganih vč krsov na križiščih.
Slika 25: Selih pri Štjaku so kres kurili na križišču ob kapelici pred edinim vstopom v vas, kjer križanje glavne poti z odcepom za v vas tvori obliko črke Y. V ozadju je Nanos (foto: Katja Hrobat). 136
Struktura prostora v ustnm izročilu edn izmd njih s j nahajal ob kalu, vodi, ki j, kot ž omnjno, v ljudskih prdstavah simbolizirala mjo md svtovoma živih in mrtvih (Mncj 1999, 195–204). Ki ste deləli krese? Krjəs je biu zmjəri zə svjətga Ivana. Zdej je prvi maj, tu so že novi. Tle guor je Kopišče. Zəkaj se tku reče? Tu je ta višji… Točka, use okuli so njive, səmo təm je skalovita gmota, zəključek in təm se je odlagalo smeti, potem se je rablo, morda kədər je blo privatno in je blo dərgačne spoštovano. Tən blizu kala je bla ena točka. K: Kətjərga? P: Tle guor iməmo kau /kal/ u vasi. Ja, tak trikotnik. Kəmər končajo te cjeste, vi če grje ste təm naprej u Lipo, je makadam, una gre u vas, djesnu, in təm je taka točka, ki je bil lahku tud krjəs, səmo tən se nikamər ni vidlo. So bli pa krəjsi tudi proti Jaščm nekje, taka vzpetina, pod Martiniščem. Je tud eno križišče tistəh cjest. Včasih je bil tud təm krjəs. Təku də enga prou, stalne točke, je nej blo še zdej uveljavljene tle na vrhu. /…/ (297) K: P: K: P:
Md trnskim dlom sm bila prsnčna, koliko vasi j imlo vč kot l n krs, saj smo dans navajni zgolj na nga za clo vas, pa š pri tm j vprašanj, ali bo izvdn. V Škrbini so poznali vč krsov. Kot pri dosdanjih j bila njihova skupna lastnost lokacija na križiščih, od th j bila včina na koncu vasi, kot da bi žlli vsak dl vasi ali clotno vas braniti prd vstopom »npovabljnih« sil od zunaj. Na Svet Jəvan je biu kres tənle guor na vrhi.120 K: Ki? Pol je bil tle pər Čuorklji. Na Pili, na križišči. Məjəran /njasno. Im domačina?/ je pisu prou po domače, na Pili , pr Ščuorkneh, jə zmjərn mati s Ščuorkna, pred ščuorno kolonjo, je bou krjəs zmjərn, za Svjəti Jəvn, kə je bla Ivana, so oni prpeljali. /…/ K: In še ki so bli? Na Zdolnjem konci, tud so mjəli. /…/ Na konc vasi. Na kržadi , bi rekli tistem. /… O šgah in običajih za dan sv. Ivana/ Poberəjo ta ljəpše ruože in znesejo njekəm dərgəm /drugam/. Na pləc , recimo , na kržadu bi blo tle. Də znesejo use na kržadu, də puole muorejo znuosit nəzaj. V nekem takem smisli, ne. (332) Polg kurjnja krsov po križiščih s j nanj navzovala tudi šga prinašanja najlpših rož, od kodr so jih potm nsli nazaj na svoja msta. Na dan sv. Ivana, v najbolj nvarnm času lta, ko s zdi, da so s bolj kot običajno odprli prhodi z onstranstvom, so izvajali posbno zaščito na najbolj »ranljivih« mstih, križiščih. Manjša nvarnost j sicr s kri žišč pržala vsak dan v ltu, zato j bilo ta msta trba blagoslavljati, s spominja gospa iz Svtga. 120
Zaradi štvilnosti sogovornic in zmd, kr govorijo »druga čz drugo«, j pri pogovorih v Škrbini tžko idntificirati posamznic, zato navajam pogovor brz oznak pripovdovalk.
137
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa K: /Sprašujm, č j na kakšnm kraju strašilo…/ So rekli, də je təku na križišču strašilu al ki tuki? P: Ja, na križišču sə muogli žjəgnət, so rekli. K: A, Ja? Na vsakem križišču so mogli žjəgnət? P: Rjəs! Rjəs! K: Ma, bəl na ta glavnəh verjetnu. P: Ja, na križiščəh! Sej jih je malo , računi, križišč tle pər nəs. Ni taka reč! (345) Č n kot msto izvdb, j bilo križišč v magijski obrd vsaj posrdno vključno prk lmntov s križišča (kamnčki) ali j bilo vanj odvržno magijsko srdstvo (Hrobat, Li povc Čbron 2008, 32; Dragan 1999, 151; Puhvl 1976, 171). Na križiščih, pa tudi ob studncih in vodnjakih j postavljnih najvč križv, kaplic in ikon, s čimr si j krščanstvo prisvojilo »vrzli« v prostoru. Torija, da so si na tak način prisvojili starodavn dmon, n bo vljala, saj tudi krščanski običaji nadaljujjo staro vrovanj v krožnj duš mrtvih na tovrstnih mstih (Dragan 1999, 178). edn značilnih primrov krščanskga blagoslavljanja tovrstnih mst so tridnvn procsij za sv. Marka, ki so s v sprvodu do drug, sosdnj vasi vsakič ustavljal po križiščih, »pilih« in poljih (Pripovd 346). S »pilom« v kraškm narčju ni mišljn samo stbr, pil, tmvč s s trminom označuj msto pila, ki j vdno križišč, kot rcimo na Kozini. Podobno označuj bsda »plac«, ki j vdno msto zbirališča v vasi, ponavadi v cntru, na stiku vč poti. Drugo kraško im za križišč j »kəržada«, v Istri imnovano tudi »križra« ali »krožra«, ki j najbolj izpovdna oznaka (Lipovc Čbron 2008; Hrobat, Lipovc Čbron 2008, 26). Na prvi po gld stik vč poti n mor imti nikakršn povzav z bsdo »krožnj«, iz katr najbrž »krožra« izhaja, pa vndar prav ta trmin najbolj clovito opisuj značilnosti križišča: krožnj duš md obma svtovoma. V poglavju o mrtvih počivalih in pogrbnih proc sijah smo vidli, da s t ustavljajo na križiščih, na katrih so rcitirali krščansk molitv. Po ljudskm izročilu širom evrop s na križiščih pojavljajo umrli ali njihov snc, na njih, ob cstah, na vogalih pokopališč so pokopani samomorilci, 121 na njih so s izvajala apotropjska djanja za prprčitv vrnitv duš umrlga (Dragan 1999, 154–155, 161; Puhvl 1976, 170–173). Vsa izročila odražajo tmljno konotacijo »prhodnosti« msta, skozi katrga krožijo duš, kar j clovito zajto v istrski narčni bsdi »krožra«. Zakaj j človška mislnost povsod po svtu fascinirana ravno nad križiščm, na kat rga pripnja vsa mogoča »vražvrja«? Martin Puhvl odgovarja, da mora biti zaradi univrzalnosti pojava dojmanj križišča vprašanj dlovanja človšk misli. N odraža s l v ljudskm vrovanju širom svta, tmvč tudi v psniški domišljiji (Puhvl 1976, 167, 174). Prd »gomtrijskim nasiljm« križišča svari tudi pisatlj Alssandro Baricco v knjigi »Ocan Morj« (2005) v nasldnji misli: /…/ kajti potrebno je le nekaj občutljivosti, da bi dojeli, da je lahko vsak mrtvi kot morebitna past, in dve cesti, ki se sekata v križišču, dovršeno geometrijsko nasilje , ki lahko mirno prestraši kogarkoli , ki bi resno posedoval pravo občutljivost /…/ (Baricco 2005, 16). 121
Radu Dragan navaja, da so bili samomorilci zakopani »na mjah« in č s jih j sprjlo na pokopali šča, so bili namščni v njihov vogal (Dragan 1999, 155).
138
Struktura prostora v ustnm izročilu Križišča so v svoji ambivalntni naravi prostor, na katrm različni svtovi md sabo vzpostavljajo dialog, sozvočj, a obnm s na th mstih ravnotžj vdno znova ruši. Funkcija rušnja kontinuitt pa ni značilna l za križišča. Pogosto s razširja na vs mj, md katrimi so križanja poti in mj »vrzli« prv katgorij, kjr s prhod md svtovi izvaja laž kot drugj. Ta msta razločujjo, difrncirajo prostor, kar hkrati implicira vzpostavljanj komunikacij md različno kvaliciranimi dli (Dragan 1999, 155, 158). S tga vidika j mogoč pojasniti, zakaj so prav tromj vaških possti tako strašljiv. Tako kot pri križišču trh cst simbolizirajo arhtip križišča, kjr s ž od antik odpira prhod v svt mrtvih. enak simbol tvori sotočj dvh rk ali potokov, pri katrm Odisj daruj podzmnim božanstvom in pri katrm v Prgarjah domuj kača-zmaj. Zdi s, da so za radi odsotnosti površinsk vod vlogo prhoda v onstranstvo na Krasu prvzli prdvsm katastrsk mj in križišča. Č strnmo vs, kar smo doslj povdali o vsakovrstnih mjah v prostoru, s odnos md obma svtovoma zdi prpltn »kot nit tkanin in iz njunga odnosa izhaja struktura svta /…/ Namn obrdov /…/ j urjanj tga odnosa, kajti n da s živti na mji: trba j bilo ločiti in zamjiti ʻluknjʼ tkanin« (Dragan 1999, 174).
središče – na meji sVetoV Č odmislimo vso komplksnost bivalnga prostora, j prostor mogoč rducirati na mjo, ki varuj srdišč. Tako mja kot srdišč sta najbolj nvarna prostora, zato morata ostati nprhodna (Dragan 1999: 164–165). S to trditvijo uvajam v katgorijo mjnih območij koncpt srdišča, ki bo prdmt podrobnjš analiz v nadaljvanju. Kar j edmund Lach zapisal o dvoumnosti mj, ki j brzčasna, nvsakdanja, na mji svta (Lach 1983 (1976), 54), j prd njim povdal ž Mirca eliad s torijo »srdišča svta« (eliad (1957) 1987; Dragan 1999, 95). V brzobličnm prostoru j srdišč tisto, ki ustvari prlom in kvalicira prostor. Rligiozni človk ob vsaki novi gradnji, koloniza ciji postavi novo strukturo v »srdišč svta«, s čimr posnma kozmogonsko djanj, s katrim j bil prvobitni kaos problikovan v kozmos. Prostor organizira in orintira v od nosu do svtga, ki ga razum kot srdišč človkovga življnja, »popk« svta (eliad 1981, 32–44; 1987, 8–65; 1991, 27–51; 1992, 21–30; Ristski 2001, 157–163). Kljub kritiki eliadjvih hipotz, ki so bil pod vplivom jungovsk torij o arhtipih in mito – ritualističnih torij (Dunds 1984, 137), s koncpt kozmogonskga srdišča vlikokrat pokaž za vljavnga. Tudi Jan-Pirr Vrnant, ki j sicr v sklopu franco sk antropološk šol antik kritičn do univrzalističnih aplikacij psihoanalitičnih torij na antičn mit, ki so zgodovinsko spcični (Vrnant 1994, 59–75; glj tudi Vrnant 2000,1–14; Dtinn 2000, 1–12, 142–61; Vyn 1998), j koncpt svtga srdišča pr poznal v antični grški duhovni kulturi. Idnticiral ga j v Hestii, grški boginji domačga ognjišča in hkrati skupnga ognjišča msta, ki j simbolizirala »popk« sveta. Predstavna organizacija prostora arhaičnih Grkov s j naslanjala na ognjišč, ki j bilo osnovano kot ksno srdišč svta. Obnm j Hestia v miknskm mégaronu vzpostavljala komuni 139
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa kacijo s htonskim svtom in prk dima iz ognjišča s svtom olimpijskih bogov (Vrnant 2001, 147–200). Tudi Susan Guttl Col j srdiščni prostor v antični Grčiji idnticirala s prtyaneion, to j s zičnim območjm v srdišču msta, ki obsga skupno ognjišč in njgov svti ognj. Na simbolni ravni j prtyaneion označval tako svto kot politično srdišč polisa in je bil hkrati povzovaln lmnt md vsmi polisi, ki so si dlili isti ognj. Na širši mitični ravni so popk svta prdstavljali Dl s tmpljm Apolona. Okrog njga so si v mitičnih pripovdih, v zgodnjih zgodovinah in političnih diskurzih antični Grki prdstavljali or ganizacijo prostora v sriji koncntričnih krogov, v srdišču so bili Grki, po posamznih krogih so jim sldili tujci, barbari, divji možj in na najbolj zunanjm krogu, na robu svta, pošasti. Svto srdišč vsakga polisa j bilo s cstami povzano z vsakim svtim srdiščm lokalnga, nurbanga božanstva in končno z Dl (Guttl Col 2004, 74–78). Svoj popk, srdišč svta , so si v ritualni krajini določil vs mitologij od Indij do Skandinavij, v katrih John Michl prpoznava skupn kozmološki prototip, ki simboli zira »vsobsgajočo sliko Stvarjnja« (Michl 1994, 165–169). Iz tkstov o postavitvi tmljv Rima j razvidno, da j obrdno postavljn v srdišč sv ta. Rómul j v obrdni utmljitvi Rima namrč na križišč dvh osi, cardo in decumanus, postavil mundus, tip obokanga groba, kjr j izvdl daritv. Grobnico so odpirali na tri praznik mrtvih v ltu, ko naj bi ti izhajali iz zmlj (Dragan 1999, 162; Sgaud 2008, 110).
ognjišče Podobn pomn srdišča kot msta, prko katrga s vzpostavlja komunikacija md sv tovi, ki ga j Jan-Pirr Vrnant prpoznal v grški boginji domačga in skupnga ognjišča (Vrnant 2001, 147–200), s odraža tudi v ustnm izročilu s Krasa. Po pripovdih naj bi s skozi ognj v ognjišču slišal duš iz vic, kar nakazuj točko komunikacij z onstran stvom. Ko začne v peči goreti, ko jo zakurimo, se sliši pokanje (če so drva suha) in cviljenje (če so drva bolj frišna). Otrokom so stari ljudje vedno govorili, da so to kriki in jok duš v vicah. Tisti poki so v bistvu stopnička k višjemu – nebesom. (377) Zdi s, da s j arhaična idja o komunikaciji md svtovi skozi srdišč hiš ohranila v izročilu vč tisočltij. Polg starogrškga pojmovanja svtosti domačga ognjišča j mor da podobno idjo mogoč prpoznati ž v nolitskih pokopih na Balkanu, ki jih pogosto najdmo v hišah ob ognjišču, včasih tudi v ali pod njim (Naumov 2006, 85). V makdon ski tradiciji j ognjišč ravno tako vključno v šg in obrd ob smrti, ponkod so nanj zavzali blo nit od umrlga (črno so pokopali s pokojnikom), katrga duša s vrn v hišo. Ognjišč j vljalo za srdišč hiš. Ljupčo Ristski sklpa, da s j ob njm odvi jalo clotno rligijsko-obrdno življnj. Bilo j msto družinskga kulta, msto, kjr so živl duš, ki ščitijo družino, ponkod v Makdoniji so ob njm imli kamnit kip Boga, po bsdah sogovornika »kamnitga Gospoda«, ki so mu dajali jsti, na Balkanu so bili ob njm namščni družinski idoli. Podobno so bili monumntalni kamniti idoli postavljni 140
Struktura prostora v ustnm izročilu ob ali na ognjišču v protonolitskm najdišču Lpnski vir v Srbiji. Polg šg in obrdov ob smrti j bilo ognjišč vpto tudi v šg in obrdja ob poroki in rojstvu (Ristski 2005, 133–135; Vukanović 1971, 174–175). Tatomir Vukanović v ognjišču prpoznava konti nuitto larariuma, msta čaščnja duhov zaščitnikov hiš od prazgodovin in gršk tr rimsk antik do rcntn folklor, pri čmr v prdmtih, ki pripadajo ognjišču (vriga, dimnik, kozica, prijmalka, grbljica, koza, hišni križ), prpoznava clo ostank idolatrij in ftišizma (Vukanović 1971, 175–193, 271). Izpostavila bi š simbol kač, ki jo najdmo na ognjišču v glinni obliki ž v nolitskm najdišču Prdionica pri Prištini, v sodobnih prijmalkah za oglj (Vukanović 1971, 186) in končno v makdonskm ustnm izročilu o kači kot čuvajki hiš, ravno tako na ognjišču (Ristski 2005, 135). S simboliko kač tako sklnmo krog povzav ognjišča z onstranstvom, saj smo vidli ž v prjšnjih poglavjih, da vlja kača po vsj evropi ž od antik naprj za simbol mrtvih prdnikov in za posr dnika md živimi in mrtvimi (Mandians 1997, 225; Kropj 2008, 171; Šašl Kos 1991, 183–191).
opasanje središča Vidli smo, da s prav tam, kjr bi po osnovni opoziciji varno/nvarno pričakovali najbolj varn prostor, in sicr v srdišču človkovga bivalnga prostora, vzpostavlja komunika cija md svtovi. Vndar s zdi, da j mogoč prav zaradi lastnosti tranzicij md svtovi ali zaradi svoj lastnosti ločvanja srdišč imnovati svto. Kot na primrih romunsk folklor spoznava Radu Dragan: »tako ali drugač j ʻprazno srdiščʼ vdno povzano z ʻdrugostjoʼ« (Dragan 1999: 74), tj. z onstranskim. 122 Podobno pomnu ognjišča na ravni hiš j na širši ravni križišč. Kot j bilo zgoraj poka zano, vlja v folklori za msto prhoda md svtovi par excellence, zato ga j bilo prd vdori »tujih« sil z onstranstva trba z obrdi zaščititi (krs), in zato so na njih opravljali magijsk obrd ž od antik naprj (Hrobat, Lipovc Čbron 2008). A križišč j hkrati srdišč varnga, človškga prostora. Srdišča vasi s namrč vzpostavljajo ravno na kri žiščih, ob mostu ali nkj md polovicama vasi. »Srdišč ni na mji, kajti središče samo je meja. Z drugimi bsdami, ʻdrugostʼ j tisto, kar ustvarja prostor« (Dragan 1999, 158). Čprav nvarno zaradi svoj liminalnosti in »prazno« kot vrzl v onstranstvo, j ravno srdišč tisto, ki ustvarja bivalni prostor in mu daj smisl. Na Krasu j zlo pogosta kombinacija križišča in starga drvsa, ki skupaj dlujta kot srdišč vasi. edn vzorčnih primrov j vas Svto, katr srdišč tvori križišč, ob kat rm so romarska crkv, najstarjša lipa in vodnjak. /…/ Lipa nej bi bla pərbližno stara təku ku cjərku, pravijo zmjəri /vdno/ usi. Səmo je bla čudovita svoje čase. Jə propala lipa. Medtem ku nasproti lipe jə spomenik druge svetoune vojne padlim in jə pa štjərna, ki ma pa zanimivo ljətnco 1858. /…/ (286) V srdišču vasi Svto so vsi arhaični simboli, ki v tradicijski simboliki vzpostavljajo stik z onstranstvom, to so križišč, drvo in voda (Mncj 1997; Hrobat, Lipovc Čbron 1008 122
Za pomn bsd »drugost« in tžav s prvajanjm iz francoščin (altérité) glj opombo v poglavju o katastrskih mjah. 141
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa itd.). Krščansko vlogo srdišča j prvzla crkv (Ristski 2001, 161), ki j postavljna na križišč. Polg vsh arhaičnih simbolov v srdišču Svtga naj bi bilo nkoč tam tudi drug mjni prostor, pokopališč, na kar sogovornik sklpa po toponimu Britof okrog cr kve.
K: Znaste kəku je vaša vas nastala, zakaj ima taku imje? P1: Naša vas je nastala, ima ene štiri zaselke. Tle rečemo Brith. Skoraj vsaka vas ima svoj britoh. Tu je blu pər cjərkvi, učasəh je blu tud pokopališče /…/ . (282) Po Milku Kosu »britof« n pomni pokopališča, tmvč obmjni varn prostor okrog crkv, na katrm so s praznovala proščnja, na Primorskm imnovana »opasila« (Kos 1954, 61, 170; po Vilfan 1956, 257). 123 Srgij Vilfan sklpa, da bi bsda »opasilo« lahko izhajala iz tga posbnga prostora, na katrm s j izvajalo »opasilo«. Ta prostor naj bi iml posbno jurisdikcijo, posbno zaščito, zato s j za vsako priložnost ali trajno opasal. Po drugi domnvi pa naj bi bsda »opasilo« izvirala iz pasanja kultnih objktov s svčami. Pri sldnjm j pasanj nposrdno kultno djanj, mdtm ko j v prvm pri mru pasanj pravno djanj, ki j vzano na kultno djanj, čmur j poznj dalo svoj im (Vifan 1956: 257–259). 124 Šmitk v »opasilu« prpoznava kultno djanj simboličn omjitv srdiščn točk ali svtovn osi od prostalga svta (Šmitk 2004, 71). V Kon tovlu na Tržaškm krasu »opasilo« označuj tlovsko procsijo iz Kontovla h kaplici Marij Salvijsk md Kontovlom in Proskom, okoli katr takrat trosijo žajblj (latin sko im za žajblj j Salvia ofcinalis, od kodr vrjtno izhaja im za Marijo Salvijsko) (Morato 2007, 98). S tm djanjm djansko simbolično opasajo oziroma obkrožijo svti prostor. Zanimivo, da s na kaplico vž izročilo o mitičnih prdnamcih, poganskih ajdih (Hrobat 2005). Ti, v izročilu imnovani fajdli, naj bi bili vliki in naj bi zato gradili kap lico brz lstv (Morato 2007, 98). Začrtanj kroga, navadno s suhozidom, okrog hrasta ali križa v sakralnm srdišču vasi, j pogosto v Makdoniji. Srdišč vaškga območja v Makdoniji simbolizira drvo (hrast, orh, akacija, vrba), zravn j izvir zdraviln vod, vodnjak ali kamniti križ, blizu pa pon kod stoji kamnita miza. Ob določnih praznikih so s na srdišč vasi navzoval obrdn djavnosti (Ristski 2005, 191–195; Šmitk 2004, 211). Ojačanj svtosti oziroma ločitv od profanga z začrtanjm kroga j opazno tudi ponkod na Krasu. Zgoraj naštti arhaični simboli srdišča so v Svtm opasani z zidom, manjši zid obdaja najstarjšo lipo, včji zid pa obdaja crkv skupaj z lipo. Podobno arhtipsko j strukturirano srdišč vasi v Vogljah, čprav po drvsih sodč n mor biti staro (vsaj drvsa n) (Slika 26). Srdišč vasi j na križišču trh poti, srdi katrga stoji kaplica, obdajajo jo tri drvsa in trij kamniti mjniki,125 vs skupaj pa j ograjno z zidkom. Zravn j vaški vodnjak. Križišč hkrati ločuj vas na dva dla. 123 124
125
Bsda j v uporabi v Brkinih, zasldila sm jo tudi ponkod na Krasu (npr. Križ pri Sžani) in v Istri (npr. Sv. Lovrnc), čprav j tu za žgnanj bolj uvljavljna bsda »šagra«. Jasna Majda Pršolja j md stroški za rodiško »opasilo« lta 1731 v Srdnjvškm urbarju za Slo vnijo (Kos 1954) našla podatk o strošku za vrigo. Domačinka mni, da bi bil lahko nakup vrig za opasanj crkv (Pripovd 54, 373). O simboliki štvila tri glj v poglavju o kozmičnih gorah in o babi.
142
Struktura prostora v ustnm izročilu
Slika 26: V središču vasi Voglje je na križišču kapelica, obdana s tremi drevesi in tremi kamni, za njo pa je vodnjak (foto: Katja Hrobat).
CERKEV Nkatri avtorji so ž poudarili pomn postavitv crkv za naslbinsko območj, ki z vidika prostora prvzam vlogo simbolnga srdišča (Ristski 2001, 159). Gld na pripo vdi, ki nastank vasi pojasnjujjo z gradnjo crkv, s zdi, da ima crkv vlogo simboln ga srdišča n l v prostorskm kontkstu, tmvč tudi v časovnm. Kot j bilo pokazano v poglavju o prcpciji prtklosti, so začtki nastanka vasi v tradicijski mislnosti pogosto povzani s postavitvijo crkv. Č spomnim l na nkatr primr, vas Križ naj bi bila požgana kot hudičva kazn za gradnjo crkv (Pripovd 275), najstarjši dl vasi naj bi bil ob porušni crkvici v Komnu (Pripovd 304), v dlu Podluz v Rodiku, kjr naj bi bila najstarjša crkvica (Pripovd 438), ob crkvi z napisom v Volčjm gradu (Pripovd 161), ob crkvi in taboru v Lokvi. K: /…/ Pa kateri je najbolj starejši del, najbul stər del vasi? /…/ P1: Ki se je zəčənlu. Okrog cerkve je blu prej, ne? Ta stara vas… P2: Prej je bla guor vas, potem se je začjelu zidat tle dol. P1: Ja, tu smo rekli Guranja in Dulanja. P2: Guranja in Dulanja vas, ja.
(149)
Voda in križišče V srdišču vasi Rpn, na križišču poti, stoji kamnit križ, »pil«, polg njga mlajša lipa in voda, kal.126 Podobno j srdišč Rodika na križišču vaških poti, na njm sta dva spom nika, zravn j kamnita »komunska štirna«, ob katri so s vaščani zbirali in sprjmali 126
Kal j umtno narjna stojča voda na Krasu, kjr ni bilo drugih površinskih vodá.
143
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa odločitv, rcimo pri organizaciji skupnih dl. Prd nastankom vodnjaka s j v srdišču vasi nahajal skupni kal (Pršolja 1997, 138–139). Srdišč vasi s nahaja srdi linij, ki ločuj vas na dva dla in sldi podzmnmu toku potoka iz izvira Ušivnik, Ušivc, 127 o čmr bo govor v poglavju o strukturiranju vasi. Polg križišča j voda na najbolj liminalnih točk v prostoru, saj v prdstavah pri včini ljudstv vlja za pot na drugi svt in mjo md svtovoma živih in mrtvih (Mncj 1997, 8–9; 131–154; 1999, 195–204). Povdka iz Križa potrjuj, da lahko srdišč vasi z vo dnjakom dluj kot prhod md svtovi. Živino so namrč »odcoprali« tako, da so pod škrlo vaškga vodnjaka srdi vasi namstili žnsk las (Hadalin, Kocjan 1993, 71). Mno g magijsko-obrdn djavnosti slonijo na idji o ločvanju svta, postavljanju mj in nji hovm prstopanju (Ristski 2001, 173), kar potka v Križu prko vodnjaka v srdišču vasi.
DREVO Iz mnogih mitov in pravljic po svtu j poznana simbolična prdstava o svtovni gori ali kozmičnm drvsu, ki prdstavlja srdišč stvarstva ali svtovno os (Šmitk 2004, 48). Zmago Šmitk j tovrstn prdstav o kozmičnih drvsih prpoznal v folklori in v mno gih krajih po Slovniji. Izpovdna j na primr koroška uganka o srdišču svta: »V Lju bljani stoji lipa, ki j v srdini votla in tam j srdina svtá« (Šmitk 2004, 57). Po takšnih drvsih naj bi s dalo splzati v nbo ali spustiti v podzmlj. Ponkod na Slovnskm rastjo lip v srdišču vasi, pod katrimi stojijo kamnita miza in stoli, kar j pogosto om njno v folklori (Šmitk 2004, 57–62). Kozmološko usrdiščnj vasi in polja j mogoč opazovati tudi v izročilu Rodika. Rodi čani poznajo nnavadno izročilo o kraji »prvga« drvsa, lip, ki naj bi jo našli v jami, ki v povdkah nastopa kot msto prhoda v onstranstvo. Ko so Rodičani drvo posadili srdi Rodiškga polja, so lipo ukradli vaščani sosdnj vasi Hrplj, od kodr so jo Rodičani spt odnsli nazaj. P1: To je Cikəva jama. Ta jama, pa, pravijo, če padeš notri, prideš na drugi svet . Tə se je zgodilo, də je pastjərc pau /pastir padl/ nutri in jagnje, ku jə pasu ouce, jənu /in/ , də se ni poškodovau, də je živu təlko let nutri in də je pəršu potem čez stu let , jə pršu nəzaj u vas Ruodik. Jə rjəku, jəs səm ta in ta od te hiše doma, ma njegovi starši so bli že mrtvi in ga ljudje niso prepoznali. Pomeni, da ta jama jəma /ima/ nekje izhod vən. Zdej kəku jə pəršu vən. Eni pravijo, də ga je celo kragulj pərnesu guor na perutih. Drugi pravijo, də je možən kəšən izhod u druzmi /v drugm/ kraji , də je pəršu čəz tul ku let vən. Zdej, če je res živu tulku let ta fəntək. Tə vidiste, də je še sneh nutri in notri, pravijo, də je vuoda. U təj jami, də je vuoda. Tu jə vərjətno voda, ku pərtječe səz Čuka inu səz Ajdouščine. Də gre te dol spodej in gre duol u Rižano. Tu so so use te vuode, ki se stekajo potem u Rižano. P2: Tu je tukej pod poljem, Rodiškim poljem. P1: Ja, pod poljem. U rudniki. Tudi u rudniki. Kamər so kopali, so kər zasipəli. Nutri jə vuoda kər odnašəla pozimi. Ta Cikəva jama, te notri, də so ta prvo lipo, so najdli te 127
Informacijo j sporočil ustno Rado Lukovc pri trnskm ogldu dn 11. dcmbra 2005.
144
Struktura prostora v ustnm izročilu nutri. Kəku jə pəršla prva sadika lipe in tu so jə pərnesli gor h cjərkvi pred tristu, štjərstu leti. P2: A tuki? P1: Te nutri so jə najdli, prva lipa. Prva lipa, ku so jə zasadili u Rədiki. In celo so jo usədili təm nə polji. Potem, ki jə blo zanimivo drevo, so jo ukrali u Hərpeljəh /sosdnja vas/. So jə pəršli ponuoč in so jə odkopali, ukrali, so jə njesli u Hərpelje. So zvedli Rədičəni, də je u Hərpeljəh, so šli, so jə nəzaj ukrali in sə jo posadili pər cjərkvi. Də je niso preveč odnašəli. Tako je tərpjəžna lipa, də so jə trikrət presadili in ni usəhənla. Dənəs pa təku skrbimo za te drevje. Də muore bit prava luna, prava use za sədit, nje. /…/ (439) V Cikovi jami, kjr naj bi bila tudi voda, j v ustnm izročilu Rodičanov vhod v onstran stvo (Slika 27). Vanjo naj bi padl pastirčk in s po vč sto ltih vrnil domov, tako da ni nikogar vč prpoznal. Varianta pripovdi govori o kragulju, ki j pastirčka v zahvalo po nsl iz onstranstva (Pršolja 2000, 14–17). Motiv nadnaravnga potka časa in prhoda v onstranstvo skozi jamo j dl skupn indovropsk mitičn ddiščin. Najstarjša znana povdka tga tipa o vrnitvi britanskga kralja iz jam po dvsto ltih, ki so nakovrdna času trh dni v jami, j zapisana ž v 12. stoltju. Ž v kltski mitologiji so jam prdsta vljal vhod v »oni svt« (Mncj 2009, 187–206)
Slika 27: Rado Lukovec ob Cikovi jami na Rodiškem, skozi katero naj bi bil po izročilu prehod v drugi svet in kjer naj bi bila »prva« lipa (foto: Katja Hrobat). Po izročilu naj bi bila »prva« lipa, ki naj bi izvirala in onstranstva, najprj posajna srdi Rodiškga polja, ob potoku, ki dli tako vas kot polj na dva dla (Slika 28). Posajna naj bi bila na simbolnm mstu md vasjo in poljm, ob križišču poti v obliki črk Y, ki vlja za arhtipsko podobo križišča (Dragan 1999, 151). Dans l nkaj mtrov stran od tga 145
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa msta označuj simbolni začtk polja kaplica Matr božj, ki j obdana z dvmi vrba mi, ob njj so bili obrdni postanki procsij, kar bo pokazano v nadaljvanju.
Slika 28: Potok, ob katerem je pot vzdolž polja, deli Rodiško polje na dva dela. V ozadju vas Rodik, hrib Ajdovščina z arheološkim najdiščem (levo), zraven nje je Čuk, kjer naj bi prebival lintvern (Foto: Katja Hrobat). K: Zdej smo pər Cikovi jami. P: U Debelih grižəh, to je jama, zanimiva po tem, də so prvo sadiko lipe so najdli prou nə təji skali dol nə təji polici. Zdej kətjəra polica je ta, al jə tista, ker niso niti vedli, kaj jə tu za enu drevu, kər tu jə blu use golu. In potem so jo odnesli u Rodik, sə zəsədili nə sredi pulja, ob kanalu, ki tječe, ob potoku. Hrpeuci so vidli in so jə ukrali in jə njesli u Hərpelje. Rədičəni sə zvedli, də so jə Hrpeuci ukrali, so šli ke duol in so jo odnjesli nəzaj u Ruodik, posədili tən in potem jə tən bla dvejstu, trijstu let in poten sə jə posekəli, ku jə bla že stara in təku. K: Kam so jo posadili? P: Nəzaj nə tistu mestu. Ob potuoku nə sredi polja. K: Ma təkoj, ku jə vas dol, ku se konča al bəl pol nutər nəprej? P: Nje, nje, jə puotək, kamər so dvej cesti, leva in djəsna, kamər se združujeta, anih pjədəsət metru bəl gor. K: Ma kəmər je kapelca bla? P: Nje, še bəl guor. Še pruti vəsi , ja. K: In ki so jo pa u Hrpeljəh posadili? P: Ja, tu pə nə ven točnu, ki so jə, vərjətnu tən okuli cjərkve. /…/ (351) V pisnih virih o slovanskih svtiščih s ponavlja podatk, da so Slovani izvajali kult ob drvsu, ki rast na vodi. Simbolika sldnjga prdstavlja v slovanski mitologiji os svta, 146
Struktura prostora v ustnm izročilu ki povzuj nbo in zmljo (Katičić 2008, 55–56). V izročilu o drvsu, ki prihaja iz on stranstva in ga Rodičani posadijo ob vodi, potoku, srdi in na začtku polja, j tžko spr gldati princip kozmološkga »usrdiščnja« prostora rodišk skupnosti. Sicr kot kultno drvo pogostj nastopajo hrast, jablana in bor (Katičić 2008, 56–62), vndar j tudi lipa md kultnimi, najbrž poznjšimi drvsi Slovanov (Šmitk 2004, 84). V povdki o suhi lipi, ki j stala srdi vasi Rojan (dans dl Trsta), j izpričano simbolno poistovtnj lip z dkltom. Lipa, pod katro sta s shajala zaljubljnca, s j posušila, ko j dkl od žalosti zaradi nsrčn ljubzni umrlo. Namsto posušn lip so potm zgradili crkv (Morato 2007, 113). V obh izročilih, rodiškm in rojanskm, s pripovd o posbni lipi konča v povzavi s crkvijo: Po vrnitvi lip v Rodik j bila lipa posajna ob crkv, v Rojanu pa so namsto nj zgradili crkv srdi vasi. Morda bi krajo lip sosdnj vasi v rodiškm izročilu lahko razumli kot pripovd o tm, kako so »svtovno drvo« prnsli s prvotn lokacij na polju ob potoku na poznjš, krščansko srdišč svta, crkv. Sajnj drvsa srdi vasi spominja na izročilo iz Romunij, kjr naj bi začtk ustanavlja nja vasi simboliziralo zabijanj kola v zmljo. Po pripovdovanju, naj bi bil kol zapičn na mstu, kjr stoji dans crkv. Iz izročil j razvidno, da so najprj izbrali lokacijo bodoč crkv, potm pa so »zabili kol vasi« (fr. battu les pieux du village), kar j mtaforičn izraz za gradnjo novih hiš. Z obrdnim zabitjm kola v srdišč, ki gld na analogij implicira tudi žrtvovanj (kot rcimo zabitj zatiča v htonsko kačo v Indiji pri gradnji hiš, glj eliad 1987, 54–55), so s bodoči nasljnci proglasili za gospodarj zmlj in bodočo vas »pritrdili« na zmljo (Dragan 1999, 24–27). Simboliko svtovnga drvsa bi bilo mogoč prpoznati v zdravilnm hrastu na križišču pri Gropadi na Tržaškm krasu (Slika 29). /…/ Ko pa je kdo v vasi zbolel ali se mu je kaj slabega zgodilo in ni vedel, kako naprej, je odšel tja na križišče pri Brćinski štali, se usedel pod hrast in razmišljal o življenju. Glavo je naslonil na drevo in drevo mu je dalo življenjskih moči. Potlej je vzel list tega svetega drevesa, ga spravil v žep, odšel domov in premagal bolezen /…/ (Pršolja 2005, 20–21). Po gropajskm izročilu naj bi mogočn hrast srdi križišča iml zdravilno moč, in to n l za domačin, tmvč tudi za lgndarnga junaka Napolona z vojaki, ki naj bi pod njim počivali (Pršolja 2005, 24–25). Svtost hrasta j potrjna prk njgov povzav z najvišjo osbo krščanstva, Kristusom, ki posadi drvo v mitičnm času stvarjnja svta skupaj s sv. Ptrom. /… O hoji Kristusa in sv. Ptra po Krasu. Sv. Ptr prosi Kristusa, da postavi drvo na kri žišč, da bi si trudni Brkinci odpočili./ Je vzel Kristus iz malhe droben želod in ga vtaknil v zemljo. Potem sta sveta moža odšla naprej. Drugo leto je iz želoda vzklilo drevesce, ki je pozneje zraslo v velikansko drevo. Hrast še danes raste. Vidi se, da ga je vsadil Kristus , saj je največje in najbolj staro drevo na Krasu. Pod drevesom so se ustavljali Brčini z živino in počivali, zato rečejo križišču Brčinska štala, hrastu pa sveto drevo (Pršolja 2005, 22–23). Čprav vlja hrast v slovanski mitologiji za Prunovo, svto in zdravilno drvo (Šmitk 2004, 63, 80–84; Ristski 2005, 258–260; Katičić 2008, 55, 111, 116), j zdraviln lastno 147
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
Slika 29: Hrast z zdravilnimi močmi sredi križišča treh poti na območju Gropade (foto: Katja Hrobat). sti hrasta iz Gropad mogoč pripisati tudi njgovi lokaciji, na križišču, ki v tradiciji vlja za msto, kjr j povzava z onstranstvom najbolj intnzivna. Križišč tako dluj po lo giki srdišča, saj s sldnj ustvarja s križanjm poti in mj. S hrastom v srdini križišča j simbolno srdišč š bolj poudarjno, s čimr s v polni luči odraža simbolika axis mundi kot srdišča svta in točk komunikacij md svtovi.
»sVetoVne gore« na krasu Č ž govorimo o drvsu kot principu osi stvarstva, n mormo sprgldati koncpta »svtovn gor«, ki j bila prav tako poznana v štvilnih vrazijskih izročilih. Pogosto j bila imnovana »kristalna gora« in j vljala za ndosgljivo božj domovanj. Njn gospodar j lahko prbival v palači na vrhu gor ali pa v njni notranjosti. V podzmski votlini so bili skriti zakladi, saj j vljala za prispodobo svtga. V gorski votlini so si prdstavljali tudi jzro. Povzava md goro in vodo j vidna ž v sorodnosti indovrop skih korenov *gwor , »gora« in *gwer , »goltati«, »žrlo«, »grlo«. Za votl in poln vod so tako vljali Boč, Sv. Jošt, Konjiška gora, Gorjanci (Šmitk 2004, 48–49) in sv. Lovrnc na Postonjskm (Pnko 2004, 148). enako j na Rodiškm vljal za goro, polno vod, Čuk (Slika 28). V njj naj bi prbival lintvrn, kačon, ki j sosdnjim dolinam pri Brzovici in Rodiku grozil z nvihtami in poplavami iz notranjosti gor. Da bi pomirili »vraga«, kot pravi zapis duhovnika iz 19. stoltja, j bilo š do lta 1787 do naindvajst procsij na lto z mašami ob križu pri Jzru vrh Čuka, kjr naj bi prbival lintvrn (Slika 30; Sila 1882, 42; Slapšak 1997, 20; Hrobat 2004, 63–78; 2007, 39–41). Domačini Čuk imnujjo tudi Gura, tako kot j im hribu nad Plšivico in Povirjm. Na vrh rodiškga Čuka so do mačini hodili v procsijah včkrat na lto h krščanskmu križu in lokvi, kjr naj bi nkdaj 148
Struktura prostora v ustnm izročilu izvirala voda, da bi pomirili pošast iz notranjosti hriba. Podobno so romali domačini za Marijin praznik vrh Gur nad Plšivico k crkvi Matr božj (Pripovdi 220, 224). V obh izročilih j prisotna voda vrh gor. V lokalnm izročilu j crkv Matr božj vrh Gur, zgrajna po čudžnm prikazánju Marij, izrazito vlažna, kr naj bi bila zgrajna na kalu vrh hriba (Pripovd 381). Zanimivo, da s j pri obh toponimih ohranilo prvobitno poimnovanj »Gora«, ki potrjuj pomn bsd v povzavi z vodo. Svtost obh hribov j potrjna s krščanskimi romanji.
Slika 30: Lokev, nekoč izvir, na Jezeru na Čuku nad Rodikom, v kateri naj bi prebival lint vern. Da ne bi povzročil poplav, so na to mesto romali večkrat na leto. Ob vodi je videti umetno narejeno ojačanje z apnenčastim zidom (sredi išnega območja), v ozadju pa nasip (foto: Katja Hrobat).
dv V Domačini imnujjo Gora ali Gora sv. Urbana tudi Vrmščico md Vrmsko dolino, Diva škim krasom, Snožškim podoljm in Košanskim krasom. Tako kot pri zgoraj navdnih Gorah s tudi na njj nahajata voda v obliki kala in crkv sv. Urbana (Slika 31; Prmrl 2009). Na mali Šmarn j bil pri crkvi vlik shod, ki j bil prdvsm ovčarski praznik, k sv. Urbanu pa so ljudj hodili tudi v prošnjah za živino in vinograd. Pri Svetemu Rəbanu naj bi nkoč ob vliki suši uspli z molitvami izprositi džvj. Po izročilu naj bi s kip sv. Urbana, ki so ga domačini prd porušnjm crkv ršili na drugo msto, dvakrat sam vrnil nazaj na Vrmščico, doklr mu niso odlomili kosa kazalca (Prmrl 2009). Ljudj iz pod Vrmščic š dans napovdujjo vrm po »kapi«, oblaku vrh nj (na primr v Ško cjanu). Izročilo govori, da naj bi bila prav tako kot Snžnik 128 tudi Slavnik in Vrmščica 128
Snžnik so ljudj iz okolic Ilirsk Bistric imnovali Bla gora. Po izročilih naj bi na njm živl 149
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa bli gori. Dva vrhova Vrmščic naj bi nastala tako, da ji j luna odkrušila vrh. Od trka j na ravnino zgrml vlik kamn, ki j nardil kotanjo, v katri j dans kal Mrzlk. V njm naj bi gospodarila nvidna sila, zato naj bi imla njgova voda zdraviln moči, š posbno č na gladini odsva lunina podoba (Mdvščk 2006, 212, 227).
Slika 31: Pot po vrhu Vremščice, na koncu katere stoji cerkev sv. Urbana (foto: Baptiste Virloget). Analogijo dvojnosti vrhov na Vrmščici prdstavljajo drvsa z dvma vrhovoma. Iz vi rov o njih Zmago Šmitk sklpa, da so jih ljudj imli za čudžn. Pri tm j zablžil tudi izjavo iz 19. stoltja, da »Bog na dvavrhnatih smrkah posbno rad čudž dla«. Mdtm ko j razlog za razklanost smrk lahko udarc strl (Šmitk 2004, 82), ki vlja za orodj vrhovnga Gromovnika (Blaj 1998, 88–98), j vzrok nastanka dvh vrhov na Vrmščici trk lun. Dvojnost ali trojnost pogosto nastopa v simbolizmu drvsa ali »svtovn osi«. Dvojni princip prdstavlja dva kozmična tokova, ki sprmljata osnovno os in dv hmis fri, ki s združujta v no. Posbno vlogo v mitologijah imajo dvojčki, kot tudi različni bogovi in dmoni plodnosti, upodobljni z dvma rogovoma (Šmitk 2004, 81–84). So vražna dvojčka, ki nastopata v vsh indovropskih togonijah, najvčkrat prdstavljata opozicijo in hkrati povzavo md svtom živih in mrtvih (na primr Ohrmazd in Ahriman v zurvanitskm mitu, Rómul in Rém v rimski mitologiji, Jacob in esau v Svtm pismu itd.) (Lyl 1990, 105–118; Lincoln 1986, 132). Posebne lastnosti dvojnega vrha drevesa ali gor, kot tudi dvojčkov, j mogoč pojasniti z binarno koncptualno strukturo, katr dmon »Vatž«, pol kozl pol človk. S kamnčki z njga so vdžvali in ljudj naj bi s z njgovo snžnico očistili grhov (Mdvščk 2006, 227). Tudi do Krasa j zašlo izročilo nkoga izpod Sn žnika, da j bila nkoč Bla gora s trmi vrhovi in izvirom vod svta. Pripovd j zablžil Pavl Mdvščk v Lažah in bo objavljna v knjigi š ltos ali nasldnjga lta. Pavl Mdvščk j zbiral izročila in podatk o svtih mstih v ptdstih in šstdstih ltih prjšnjga stoltja. Ljudm, ki so vrjli v »staro vro«, j prisgl, da podatkov n bo objavil prd ltom 2007.
150
Struktura prostora v ustnm izročilu manifstacijo smo doslj opazovali v prostoru. Tako emily Lyl kot Radu Dragan opa žata, da so binarni koncptualni sistmi običajni po vsm svtu (Lyl 1990, 118; Dragan 1999, 340–341; Hrobat 2010b), kar j ž Claud Lévi-Strauss uporabil za utmljitv svoj strukturaln antropologij (Lévi-Strauss 1989). 129 Mitični vidik Vrmščic dopolnjujjo izročila o vliki kači črnici, ki naj bi čuvala crkvico sv. Urbana. Ogromna, do osm mtrov dolga kača, imnovana »žrd«, naj bi šla z Nanosa čz Jlnj k sv. Urbanu na Vrmščico vsakih pt lt ali vsako lto. Kačo naj bi vidli, ko naj bi s plazila čz potok Nanoščico, nkatri naj bi doživli srčanj z njo, za njo naj bi v travi vsako lto kazala sld. Po mnnju nkatrih naj bi bila v kačo zaklta duša, ki s vica (Prmrl 2009).
o v, n Žrd, vlikanska kača z Vrmščic, j v izročilu povzana tudi z Nanosom, saj naj bi s plazila od n do drug gor (Prmrl 2009). O kači z Nanosa govorijo n l izročila iz vasi izpod Nanosa, tmvč tudi z Vipavsk dolin. Imnujjo jo tudi »brlišk«, »bazališk« ali kača ropotača (Pnko 2004, 146–148). Brlišk z Nanosa naj bi iml »za moško roko dbl život, kratk in močan rp, podolgovato glavo, ki j najvčkrat podobna mačji, ali konjski /…/« (Črnigoj 1988, 105–106). Tudi č s j n vidi, naj bi s kačo dalo prpoznati po dbli sldi, ki jo pušča za sabo, ko prid z Nanosa v dolino (Pnko 2004, 148). O podobnm mitičnm bitju, lintvrju, kačonu, smo ž govorili v povzavi s Čukom nad Rodikom, imnovanim tudi Gura. Kr naj bi grozil s poplavljanjm Rodika iz notranjosti Čuka ali poplavljanjm Brzovišk dolin, so ga vaščani obh sosdnjih vasi, Brzovi c in Rodika, mirili s procsijami in mašami vrh hriba ob Jzru, njgovm domovanju (Pršolja 2000, 41–59, 195–196; Hrobat 2004, 63–78). Vodno pošast po imnu »viza«, ki z rpom povzroči povodnj in uničnj starga trga, poznamo v izročilu iz Podsrd na Kozjanskm (Mncj 2007, 32). Zmaju podobn kač, ki grozijo z vodo iz drobovja gora, j gotovo mogoč razumti v kontkstu kozmičn gor, iz notranjosti katr dmonsko mitično bitj odloča o usodi svta (glj Šmitk 2004, 50). Čprav niso nposrdno povzana s kačo, s tudi na Nanos navzujjo izročila o grozči katastrofalni povodnji iz njgov notranjosti. Skoraj povsod po Krasu so sogovorniki na vprašanj o obstoju hriba, polnga vod, vdno pokazali na Nanos, ki naj bi grozil s po 129
Č omnimo samo š svtost trojnga principa, j tga mogoč prpoznati v tridlnih strukturah v krajini, ki so vljal za svt (primr Pltrski 1996). Tak j primr pri Triglavu, ki vlja za svto goro Bohinjcv (Andrju Pltrskmu j to povdal sogovornik Matjaž Čop iz Bohinja), podobno j za svto na Golcu v Čičariji vljal hrib Glavičorka s trmi vrhovi, kjr j srdišč obrdnih djavnosti bila tudi kamnita Baba, ki j imla tri izrastk (Mdvščk, Podobnik – v tisku; glj poglavj o babi), izročilo o svtosti s nanaša tudi na tri vrhov Snžnika ali Bl gor (Mdvščk – v tisku), tri so tudi hrasti, iz katrih naj bi prihajali dojnčki (Pripovd 120, glj v poglavju o hrastih) itd. Posbna simbolika trojnga principa j morda prpoznavna v apotropjskm djanju, pri čmr so s trinožnim stolčkom in ognjm odganjali nurj na Krasu in drugod (Hrobat 2009a, 106) ali v Lucijinm stolcu, s katrim so prpoznavali čarovnic (Mncj 2006, 245–248). enako kot dvojnost j tudi trojnost dl koncptualnga sistma, ki dli svt na podzmlj, zmljo in nbsa s svtovno osjo, ki t kozmičn ravni povzuj (Šmitk 2004, 33–72). 151
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa plavo clotn Vipavsk dolin. Takšna razširjnost izročila kaž, da Nanos š dans dluj kot impozantna gora (Slika 32), ki obvladuj clotn Kras na makroravni, podobno kot j vljala ž od prazgodovin in antik naprj kot glavni prlaz z območja Caput Adriae proti območju izza Alp in Baltiku (Šašl 1974, 9–17; Slapšak 1999, 149–151). 130 K: Če so kej pravli o kəšnem hribu, ki bi bil pol vode, al pa da so nutər živeli škrati al… Tašne stvari, no…Al da bi bil kəšen hrib, ki bi bruhu vodo al… Da bi kəšna pošast živela nutər… Al škrat, al kəšno pravljično bitje… P1: Hrib puhən vode… Menda pravijo, da je Nanos puhən vode , ne. P2: Nanos. K: Taku pravijo? P1: Nanos, da je puhən vode, če bi Nanos eksplodiral, da bi Vipavsko dolino, dol, zaplavlo , ne. Taku so… Ne vem… P2: Ja, ni dugu od tega, ki so… P1: Zatu, ki spod Nanosa teče ta… P2: Hubelj. P1: Ki v Vipavi izvira, pod skalco, təm spod Čavna in unga kraja izvira Hubelj dol, ki napaja... Tudi mi smo dobivali vele po 1. sv. vojni vodo s Hublja. Preko Sčavinskega hriba /nrazumljivo, morda Škrbinskga?/ in Železnih vrat in Hubelj, ne. /… o novm vodovodu z Brstovic/ K: A, ha! Torej Nanos nej bi bil poln vode. P1: Ja, Nanos pravi, da… P2: Nanos, da je puhn vode. Če bo se uodpru, da bo zalilu Vipavu. (125) Čprav pri Nanosu ni nposrdn povzav md izročili o kači in povodnijo, j mogoč ž samo grozčo poplavo iz notranjosti gor primrjati s kozmogonskimi miti o svtovnm potopu, povodnjah, ki povrnjo svt v ndifrncirano stanj kaosa oziroma v stanj prd nastankom svta (eliad 1987, 47–49, 129–131). Z Nanosa naj bi o človkovi usodi odločal tudi »bl žn«, ki naj bi prbival na njm (Črnigoj 1988, 49). Na Krasu izročila o kači z Nanosa sicr nism zasldila, pozornost pa mi j zbudila razlaga, da Nanos, poln vod, stoji na sdmih, dvtih ali trinajstih stbrih. K: Ste čuli kdaj, də so ljudje pravli, də je kəšən hrib poun vode, al pa də ləhku vas zalije voda /…/? P1: Tle nje. Nanos, ja! Je pouhən vuode. K: A tu pravijo za Nanos? P1: Ja, ja. Nanos ja. P2: Na kolkəh stəbrəh, də stoji Nanos? Sedməh al devetəh? K: Kaj? A res? Nisəm tu še nikdər čula. P1: Tud jəs ne. P2: Ja, ja. Kəšən buot so pravli… /smh/ K: Kaj? 130
Ommbo območja prlaza pod Nanosom j mogoč zaslditi ž pri Hrodotu iz antičn Grčij, v kasnjših antičnih virih pa j Nanos mogoč idntificirati s toponimom Okra, v zvzi s katrim s omnja trgovanj oziroma promt s tžkimi vozovi (Šašl 1974, 9–17; Slapšak 1999, 149–151).
152
Struktura prostora v ustnm izročilu P2: Də nə vem na kəlkəh stəbrəh, də stəji Nanos. Də je puhən vuode. Zdej ne vem… Ne, ne, tu pej sən čula. Ma tu sem čula u podjətji, təm. K: Niste iz Plešiuce čula tu? P2: Ne, ne, ne. U Sežani. K: Ma pol ste čuli, da je Nanos poln vode? P2: Ja, ja. ja. In də stoji Nanos al na sjedməh al na trinajstəh stəbrəh /…/ in də buhvari / bog n daj/ , čə tisti stəbri popəstijo, də bo ceu Krəs biu zalit. Tu jə blo, taki možakərji stari so təm… /…/ Tu ni nobenu vraževerje. Dejmo reč, Vipava izvjəra izpod Nanosa, puotlej Hubelj in tulje. In iz təga so puotlej, də je puhn vuode. /…/ P1: Al pej, ku rečejo kəšənmi, je stər ku Nanos. /…/ Ma, če rečeš, kuku je stər ku Nanos? Ja, sej je nosu malco zidarjəm, ku so ga zidali. /smh…/ P2: Təga tudi jəs nisəm čula. Čula səm, da je stər ku Nanos. /…/ (414) Da j mogoč v Nanosu prpoznati idjo kozmičn gor, potrjuj tudi izročilo, da stoji na sdmih, dvtih ali trinajstih stbrih. Vsa štvila imajo močn simboln konotacij v tradi cijski kulturi po vsm svtu. Štvili sdm in dvt sta magični. Prvo j značilno za smit sko kulturo in drug kultur Srdozmlja, drugo j indovropskga izvora. Štvilo sdm Ljubinko Radnković pojmuj kot štvilo »makrokozmosa«. Sstavlja ga triada vrtikaln in ttrada horizontaln dlitv prostora. Štvilo dvt j povzano s pojmovanjm konca nomstnih štvil in začtkom nov ravni tr označuj mjo, probrazbo, prhod in spr mmbo (Radnković 1996a, 336–344, 377). Magijski pomn štvila trinajst, ki j po vsm svtu povzano z magijo, čarovništvom, koldarjm, napovdovanjm zl usod, različni mi božanstvi, rodovitnostjo itn., naj bi izhajal iz stika lunarno-solarnga koldarja, saj ima sončno lto 12,41 lunarnga msca (Thompson 2002, 145–157). Izročilu o Nanosu na stbrih j mogoč poiskati analogij v starih kozmogonskih mitih, v katrih s zamišlja, da Zmlja sloni na štirih stbrih. V štvilnih izročilih o Zmlji, ki sloni ali na vč stbrih ali na mitičnih živalih (rcimo na ribah), s pojavlja motiv mhanizma, kako prprčiti ssutj svta. Ponkod stolp spodjda hudič, »furija« (fr. mégère), Juda, duš mrtvih ali druga zla bitja (Dragan 1999, 22–23, 97). Po drugi strani pa Nikos Čau sidis pokaž na razširjnost mitično-simboln povzav md »mitično goro« in »stbrom svta«, saj j bila goram pogosto pripisana funkcija podpiranja nbs ali clotnga vsolja (Čausidis 2008, 272–275). Izročila o gori, polni vod, ki grozi z uničnjm Krasa in Vipavsk dolin, o mitični kači, ki živi na njj, o blih žnah, o stbrih, ki jo podpirajo, in njihovih magijskih štvilih, ki imajo ključno vlogo v tradicijski sstavi svta, nakazujjo, da j Nanos na rgionalni ravni iml mitično vlogo kozmičn gor. Ta j na svojih stbrih držal strukturo svta v ravno vsju, hkrati pa z grozčo povodnijo iz svoj notranjosti odločal o usodi svta.
153
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
Slika 32: Veličasten Nanos je viden s celotnega Krasa. Sodeč po izročilih o mitični kači z njega, o stebrih, na katerih sloni, in o grozeči nevarnosti katastrofalne povodni z njegove notranjosti, deluje kot kozmična gora (foto: Katja Hrobat).
liminalnost med središčem in mejo »meja« – listnat, hrastoV gozd S postavitvijo v srdišč, »svto«, s prostor udomači (Ristski 2001, 163). Pokazali smo, da imajo vlogo cntraln osi stvarstva v vash na Krasu križišč, drvo, crkv, vodnjak in gor, ki dlujjo na mikro- ali makroravni. Na drugi strani smo vidli, da dlujjo kot msta posrdnikov md svtovi, torj liminalna msta, srnjsk mj. Md mjami in srdiščm s intnzivnost domačga prostora zmanjšuj z oddaljvanjm od sldnjga (Ristski 2001, 163). Zanima nas, kakšno vrdnost ima v izročilu prostor md srdiščm vasi in mjo bivalnga območja, katastrsko mjo. Odgovor podaja pomn sanskrtskih bsd grama (vas) in aranya (gozd) iz vdskih tks tov. Aranya (gozd) odraža »drugo« od vasi (fr. Lʼautre du village), mdtm ko j grama (vas) mja tga onstranstva, divjga prostora. Značilnost bsd aranya (gozd) j prazn prostor, vmsn (fr. interstitiel ), njni sinonimi pa so bsd, ki označujjo vrzl, pušča vo ali »md dvma«. Tudi v drugih starih jzikih sta »gozd« in »mja« označna z istim trminom, kot rcimo medan v stari przijščini in mezda v staroslovanščini. Vs bivalni prostor dluj kot mja praznin, ki jo tvorijo puščav in gozdovi. Lahko bi rkli, da j vas, ki j varovana prd vdori zlih sil, »svta« v odnosu do »praznin« okoli nj. Vndar s ravno v tm nbivalnm prostoru okoli izvajajo razn obrdn djavnosti. V tm primru j opozicija invrzna: bivalni prostor j tisti, ki j brz magičnih moči (Dragan 1999, 91). Zamnljivost bsd za označvanj mj in gozda s pojavlja tudi na Krasu. Ponkod sm namrč naltla na nnavadno uporabo bsd »mja«, in sicr v prcj njasnm pom 154
Struktura prostora v ustnm izročilu nu gozda, visokih drvs. Natančnj bomo bsdo »mja« poskušali razumti z analizo kontksta, v katrm j bila uporabljna v pogovorih, ki jih začnjam z navdbo iz Sl pri Vrabčah na Vrhh, gričvnatm grbnu md Vipavsko dolino in Krasom. P: /… o crkvi sv. Socrba/ Tle se shajajo pər tisti cerkvici Səncjərb /sv. Socrb/. Təm zad u meji je. /… o ostalih dvh crkvah v vidnm polju/. (182) Po zmljvidu sodč (glj Atlas okolja) s crkv sv. Socrba n nahaja na mji md ka tastrsko občino Štjak in Podraga, ampak približno 400 mtrov stran od nj. Tako mja kot crkv sta globoko v gozdu. Toponim »mj«, ki obsga območj gozda, najdmo na ob močju katastrsk mj md Pliskovico in Vlikim Dolom. Mdtm ko pri prvm pogovoru iz Sl pri Vrabčah nism bila pozorna na uporabo bsd »mja«, sm s njn nnavadn uporab zavdla pri pogovoru v Slu pri Štjaku. /… o lokaciji msta nad Gradiščm pri Štjaku, kjr naj bi Turki zakopali zaklad/ K: Ma təm so prauli tudi za kəšən žjegən al sam za, da so təm… P: Nje, nje, da so pokopavali nuotr ali shranjavali neki, ne vem kej. Zatu ki təm guor, kamər je zdej Gradišče , je bla mjeja. Velika mjeja, velikih rasti in pole so tist požagali. Že puole po Turkəh! So bli Turki tle! In puole je tistu ostalu, ni nobeden drjezu nəč, kaj je nuotr. K: Ma kaj je meja? Kuku misliste meja? P: Šuop. Je blu prej, nej blu ravnu kukər, ravno ni tud zdej, ma nej blu… Je bla meja, so rasli hrasti. In pole so ljudje nardili, po tulkih letih, kər so šli Turki proč, so tistu požagali… Ma tu že stari ljudje, ne. So požagali in so nardili vasico. /…/ (187) Iz pogovora j razvidno, da j bsda »mja«, kraško »mjja«, uporabljna za označvanj gozda, drvs visokih rasti. Na to kaž razlaga sogovornic, da » ni bilo ravno«, najbrž v pomnu, da ni bilo poskano, urjno, da j bilo poraščno. Potm pov, da so v »mji« rasli hrasti, ki so jih potm požagali, da so nardili vasico. Naj poudarim, da na tm mstu n potka nikakršna mja. V nakm pomnu j bsda »mja« uporabljna v povdki o vlikanu iz Štanjla. Enkrat je bila pri Štanjelu ena velika hrastova meja. Zjutraj, ko je sonce posvetilo skozi krošnje, se je začelo nekaj premikati. Najprej se je zganila ena roka, potem druga, desna noga je poskusila malo pocebati /pobrcati/, leva se je stegnila in en velik palec je pomigal gor in dol. Glava se je nagnila in pogledala skozi kolena tja do prstov. Najprej samo z enim očesom, potem z obema. Počasi vsa ta grozna reč sede in se pretegne. Bil je velik mož – kot en hrast /…/ (Hadalin, Kocjan 1993, 24). Bsda mja j znova uporabljna za hrastov gozd, iz katrga prid nadnaravno bitj, vlikan. V kraškm narčju s j torj bsda »mja« ohranila za označvanj gozda, vndar bolj kot gozd ali poraščno območj s hrasti. Kakršn koli dvom o pravilnosti hipotz o načnju mj in hrastovga gozda v kraškm narčju j razblinilo poizv dovanj tnologinj Darj Kranjc iz zavoda Park Škocjansk jam, zato ga navajam v cloti.131 131
Sporočno po lktronski pošti, 5. marca 2009. 155
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa /…/ Sodelavke iz Gabrč, Senožeč, Vrabč (Vrhe) pravijo, da se reče » grjʼmo u mjejo«, če se gre v listnat, hrastov gozd in »u guost« /gozd/ , če se gre na Nanos, sekat bore, smreke, skratka iglavce.132 V Danah pri Divači se je reklo, da se gre »u brda«. V Škocjanu je Albina razložila, da meja pomeni gosto drevje. V Dutovljah so rekli tudi, da gredo »grabt listje u meje«, tudi po drva so šli »u meje«, ko so šli »u Žʼjʼknc«, kjer so imeli več drevja. V Tomaju ta izraz starejšim ljudem ni znan, moja nona na podlagi razgovora z Dutovci sklepa, da so ta izraz mogoče uporabljali za gozdove, ki so bili bolj v hribovitih/gričevnatih predelih. Mirka iz Tomaja pravi, da naj bi ta izraz uporabljali Brkinci, česar pa nisem preverjala. Zdi s tako, da s j v kraškm narčju ohranila razlika md gozdom iglavcv, ki so ga imnovali gozd, in mjo kot listnatim, hrastovim gozdom. V bsdišču s j tako ohranil pomn hrastovga gozda kot sinonima za mjo. Vidli smo, da sta bila ž v sanskrtskm jziku mja in gozd sinonima (Dragan 1999, 91), s tm da j na Krasu gozd izključno listnat oziroma hrastov. Čprav bomo o simboliki hrasta skozi ustno izročilo govorili v na daljvanju, smo doslj na jzikoslovnm področju pokazali, da s j v kraški bsdi mja ohranil pomn gozda, ki vlja za mjo človškga, bivalnga območja, za svt nvarnosti in srčvanja dmonskih bitij, praznino, v katri s prikazujjo lmnti onstranskga. Radu Dragan poudarja pričvanja, ki odražajo odnos do gozda kot dviškga in zgošč nga območja. Zato s mj md vasmi po gozdu niso določal, saj s znotraj njga mja lahko določi l »tam, kjr j mogoč kositi (travo)«. Gozd ostaja domna onstranstva, tujga, vs doklr si ga človk n prisvoji skozi ritual (Dragan 1999, 92–93). Ptr Narváz j pokazal, da novofundlandsk pripovdi o bitjih, ki povzročajo izgubo poti, označujjo točk v prostoru, ki prdstavljajo mj md gografskimi območji čisto sti, liminalnosti in nvarnosti (Narváz 1991, 338). Podobno vlogo v koncipiranju prosto ra imajo po mnnju Mirjam Mncj povdk o srčanjih s čarovnicami. T s dogajajo na pragu hiš, na križišču, vndar j dalč najbolj nvarn prostor za to gozd, v katrm s najpogostj srčuj nadnaravna bitja (Mncj 2005, 179).
dv, , v Gozd funkcionira kot liminalno območj, območj nvarnga, magičnga in nprdvi dljivga (Mncj 2005, 179). Pri Pliskovici naj bi posbno magično moč imli hrasti, v katrih naj bi s po pripovdovanju prikazovala sv. Mati božja. K: Ste že čuli, də je biu kəšən kamən al skala, ki so rekli, də ma posebno muč al pa də so stopinje od nekoga nutər? /…/ P1: Povedi pej təm, pər Pliskouci, ku so hodili muolt /molit/. P2: Təm med Pliskouco in Gabrouco, təm je ena dolina. En tən nuotər u təj dolini so rasli eni hrasti. In puol se je zəčjəla ena lučka pərkazavət, guor pər hrastəh. In so rekli, də huodi Mati Buožja po hrastəh in də nuosi luč. Tu mi je məni muj nono pravu, ki je na 132
Sicr j po informaciji Boža Prmrla podobno na Gornjm Vipavskm, kjr naj bi bil pravi gozd (bu kov, smrkov) na Gori, Nanosu, mdtm ko rčjo »mja« slabšmu gozdu blizu naslja. V Slopah, ki lžijo na mji md kraškim območjm in Brkini, obstaja ldina, imnovana Mjj (Pibrnik 1999, 193), ki po bsdah sogovornic, rojn v Slopah, označuj manjš območj njiv, ki s n nahajajo niti v gozdu niti na mji.
156
Struktura prostora v ustnm izročilu lastne oči vidu. Jə rjəku, səmo uon je bu təkrət majhən, jəs sən məu anih šjəst ljət, jə šou z njegovo materjo, so šli ke pogledət. In təm narod hodu buožjo puot. In so zəs fouč... Tu so tisti nuoži. P1: Kmjətje, ku so meli. Usak moški jə jəmu pər sjebi. K: Ku en pipec? P2: Ja, ja, səmo zauokruoženo. Tistu, so imjəli s sabo te fouče, sə zərezəli, ene tri hraste so zərezəli, də njesejo, ku cvjəte les, domou. K: Koščke lesa so nosili domou? P2: Kuoščke, də je ləhko rezou, də je nesu za spomin, də je svjət les. In tu, nə vem kulku let, jə trajəlo, puol nə vem, kəku se jə umerilo. U glavnem, edən je təm puol pravu nono, je edən s Pliskouce, jə prodaju limonado tən, kə je toplo, ljədjə žejni. Təku, də je zabogatu səmo s tisto limonado. Tu se pravi, tu jə anih stu dvaindvajsət, stu triindvajsət let uod təkrət, ki jə blu tu. /… o imnu in lokaciji dolin/ In na ta račun so Təljani / Italijani/ rekli vəsi Pliskovica della Madona. K: A puol jə blu znanu? P2: Ja, ja, ki tu jə blu prej in puol təkrət sə je prijelu tu ime. (383) Povod za množična romanja v Pliskovico j bilo vidnj trh dklic, ki naj bi s jim Matr božja prikazala v krošnji hrasta. Po tm dogodku s j v Italiji Pliskovic oprijlo im Pli scovizza dlla Madonna (Marijina Pliskovica), gmajni čudžnga vidnja pa s š dans rč »Pri oltarju« (Mahr 2004, 27; Hadalin, Kocjan 1993, 151; Pripovd 121). Hrast j skupaj z drugimi listnatimi drvsi (gabr, jlka, bukv) tvoril prvobitn gozdov, prdn j Kras ogoll zaradi slabga človškga gospodarjnja, čzmrn sčnj tr rj ovac in transhumanc (Culibrg 1999, 99–102). Rkli smo ž, da so hrasti vljali za svta drvsa tako pri Slovanih (Šmitk 2004, 63, 80–84; Ristski 2005, 258–260; Katičić 2008, 55, 111, 116) kot širš pri Indovropjcih (Dragan 1999, 90). V vasi Lktorsko v Bolgariji naj bi trij prastari hrasti varovali srnjsko mjo prd točami, nurji in drugimi nsrčami (Šmitk 2004, 211). Hrasti s nahajajo na mji v povdki z Orlka, v katri človka do lti smrtna kazn, kr prstavi kamnit mjnik za nkaj hrastov (Mdvščk 1992, 146). Kot ž pokazano, s iz »hrastov mj« prikaž vlikan, vlik kot hrast (Hadalin, Kocjan 1993, 24–26). Vidli smo, da so Krašvci bsdo »mja«, ki j vljala za območj stika z onstranskim, uporabljali za hrastov gozd. Pri Pliskovici j hrastu ali hrastom, v krošnjah katrga ali katrih naj bi s prikazala sv. Matr božja (Pripovdi 121, 383; Mahr 2004, 27; Hadalin, Kocjan 1993, 151), pripisana svtost. Pri Gropadi smo ž omnjali »zdra vilni« hrast na križišču poti (Pršolja 2005, 20–21). Svtost omnjnih hrastov na Krasu bi vljalo uvrstiti v obširn rprtoar kultnih drvs na Slovnskm, v katrih s j prav tako prikazovala sv. Marija in od katrih so ravno tako trgali trščic in jih obdržali kot svtinj. Vro v trapvtsk sposobnosti svtih drvs dokazuj slovnska in slovanska bsda »zdravj«, ki j pomnila »iz dobrga drvsa«. Prdmt kulta niso bila drvsa sama po sbi, tmvč drvsa kot bivališča božanskih ali dmonskih sil (Šmitk 2004, 75–86). edn izmd tovrstnih dmonov j Lsni duh ali Lsnik, ki naj bi prbival v orhu sv. Ivana v Lokvah blizu Snožč. Za Valvasorjevih časov je stal v Lokvah blizu Senožeč oreh sv. Ivana. Na tem drevesu je bilo čudno, da je stalo do šentjanževe noči vse suho in golo in da v isti noči ni samo ozele157
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa nelo in se razcvetelo, nego je tudi nastavilo sad v taki debelosti, kakršno so dotlej dosegla ostala drevesa. Vendar ni bilo varno hoditi v tisti noči pod oreh , kajti opolnoči je nastal v vejah takšen hrušč in trušč, da je bilo groza. – Misliti si moramo, da je v tem drevesu bival Leseni duh ali Lesnik (Klmina 1997, 142). (68) Ob povdki s poraja vprašanj, ali ni orh sv. Ivana v Lokvah pri Snožčah mogoč ž omnjni »Škabarjv orh« md obma dloma vasi Lokv, pri katrm naj bi strašila čarovnica in krvavo stgno. Izročila o nadnaravnih srčanjih pri drvsih in v gozdovih po Krasu so pogosta, vndar s zdi zanimivo, da so š najbolj pogosta prav pri hrastih, kot rcimo vil in škrati okoli hrasta v dolini Raš (Hadalin, Kocjan 1993, 55) ali strašnj »pri starih hrastih« pri ogradi Cokava pri Križu (Morato 2007, 75–76). Da j hrast mogoč razumti kot mdij prhoda v onstranstvo, potrjujta dv izročili, ob iz Pliskovic, ki govorita, da novorojnčki prihaja jo iz hrastov. Izročilo, ki j ž objavljno, govori, da novorojnčki prihajajo iz jam izpod hrasta, v katri domujjo škratj in plšjo vil (Hadalin, Kocjan 1993, 57). Podobnga izročila sta s odklonilno in v smhu spominjala tudi sogovornika, l da naj bi novorojnč ki prihajali izpod trh hrastov. K: Me zanima, tud če so kej pravli… Ne vem, če so žjenske tele met otroka, recimo, a so šle kam prosit al je blu kej, da so šle, al h kəšnemu kamnu, al izviru… P1: H trem hrastəm, da so rodile! /Nasmh obh/ H trem hrastəm so hodile po otroke. K: A tu so pravli, al kaj? P1: /smh/ P2: Mislim, stara ta legenda, kukər od zmaja al kukər… P1: Ni blo porodnišnice ne… /v smhu/ Pər treh hrastəh. P2: Ta babca, je bla skori v vsaki vəsi, ena ta, ku je ku ena enfermjera /op. it: mdicinska sstra/ /…/ In pol je ena taka legenda, da so hodili… Prou ta Peršoljeva, ne vem, če si poslušala tu. /op. j zbirala izročilo v Pliskovici/… Ehhh… Da so … Ženske hodile rojevat təm h enmu hrastu. Pər treh hrastih so rekli. Mah… Ja, in zadnja…/zadrga/ P1: Od či /kj/ pride uotrok, ne… Vsi mi smo bli od tə /tu/ pərnjeseni… P2: Ja, in če pride s teh hrastu, dve nogi, no, in moški ud… /smh…njasno/ K: Ma tu ste že vi čuli? P2: Ma zmerom so pravli… P1: Da smo od təm pršli. /smh/ P2: Ma, ja… Tu je bla skrivnost! Kəšəkrət je blo skrivnost, kaku žjenska zanosi, kaku donaša tega otroka /…/. Nəm so tu bəl skrivali… K: Vam so rekli, da ste pršli iz treh hrastu? P1 in P2: Od či si pršu /od kod si prišl/? Ja, s treh hrastu /smh/. (120) Izročilo iz Pliskovic, da otroci prihajajo na ta svt izpod trh hrastov, sodi v sam vrh ljud skih prdstav o hrastih kot mdijih z onstranstvom. Polg tga v štvilu hrastov nastopa posbna simbolika trojnosti, ki smo jo ž omnjali v povzavi s svtostjo. V tradicijski kulturi so si prdstavljali rojstvo otroka kot procs prhoda iz drugga svta ali clo iz svta mrtvih (Ristski 2001, 167; Dragan 1999, 287, 292, 299–298). Posrdništvo hrasta md svtovi n odraža l izročilo o rojstvu otrok, »tujcv«, izpod njga, tmvč vsa doslj 158
Struktura prostora v ustnm izročilu omnjana izročila: o zdravilnih močh hrasta na križišču pri Gropadi, o čudžnm prika zovanju Matr božj v krošnji hrasta/hrastov pri Pliskovici in o prbujanju vlikana iz hrastov »mj« pri Štanjlu. N nazadnj j prav hrastov gozd sinonim za »mjo«, ki j v tradicijski kulturi vljala za kraj magičnih konotacij, na stiku md svtovi.
liminalno, Varno znotraj rodiških mej j, v Po analizi razpršnih izročil o mjnih mstih po clotnm Krasu bom v tm poglavju po skušala ugotoviti na primru mikrorgij, rodišk krajin, ali obstaja kakršnokoli pravilo gld tga, kj s liminalna msta nahajajo in kako s vzpostavljajo do območja varnga. Ugotovili smo ž, da so najbolj intnzivna msta srčvanja grozljivih pošasti, žrtvovanj in umorov na katastrski mji. Na Rodiškm j z izročili o nadnaravnm najbolj gosto »posjana« tista katastrska mja, ki j najbližj vasi, nposrdno po grbnih vzhodno nad vasjo (Priloga 1). Nasprotno pa s na zahodni strani strašljiva izročila n pojavljajo na katastrski mji,133 ampak ž znotraj nj, ob stari poti v Trst, ki j vodila čz Rodiško polj proti Bukovcam. Na mstu križanja poti v Trst in star kranjsk cst j jama Majakovc ali Fukova jama. V njj naj bi s domačin udlžil tridnvnih orgij s čarovnicami, po čmr naj bi on in omnjna jama dobila im (Pršolja 2000, 61–62) (Priloga 1). 134 Zravn Fukov jam j Drobna griža (glj Priloga 1, toponim Mala Chrizitza), kjr naj bi s štirim doma činkam na poti v Trst prikazal tri vlik pošasti, zaradi čsar so prstrašno zbžal v vas (Pršolja 2000, 95–96). Ob isti poti v Trst j malo naprj dolina Pkl pri ogradi v Bukovicah, od kodr naj bi s vidval ognj, kjr so s ljudj prkrižali in kjr j izginil tujc, hudič, ki s j žnskam pridružil na poti (Pršolja 2000, 118–119). Svrozaho dno od zadnj točk j globoko v gozdu Boršta Šlavrova jama, kjr š pomnijo zadnjo domačinko, ki j v njj storila samomor (Slika 33). V jami naj bi živl škrat ali zmaj, ki naj bi ljudm v tžavah svtoval in jih ponsl v nbsa (Pršolja 2000, 18–19; Hrobat 2003, 133). P1: /… ob Šlavrovi jami/ Ku, recimo, ženske, ki so imele težave, al pa so se, tudi znaste, da so se tudi včasih žena in mož pokregali in skregali, samu ni blo taku moderno ku dənəs, ne. In potem žjenske so v glavnem najdle tle rešitev, ne. U tej jami, baje, da je nek škrat, ne, ku ti poveš svoje težave in potem on ti reče, pridi h meni, in ti greš h njemi in se ne več vrneš nazaj in so tvoje težave rešene. U temi smisli, ne. In te bomo pokazali to jamo. Če ste kəšni bəl jamarji, se boste lahku kəšənkrət, pəršli səm in boste ləhku šli, se spustili tudi nutri. Tu je malu taku. Grozljiva jama, taku bomo rekli, kər je… /…/ K: Kdaj je bla zadnja ta ženska, ki je skočila? P1: Zadnja ženska je bla 1912. leta, ku je šla, əəə… Jo je poklicu ta, əəə, škrat. /nasmh/ 133 134
Z zahodno katastrsko mjo mislim mjo s časa franciscjskga katastra, ki j dans dl possti Kozin. Jama Majakauc j bila uporabljna kot pokopališč za domač živali, ki j bilo prj pri Frnaži (Pripo vd 352). 159
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa No, in se ni več vrnila vən. In so iskali in iskali in potem… Tisto leto je blo tudi sneh /sng/ , taku ku letos. Da so spomladi, ku so potem, so gonili, tu kər so bli pastirji, mi smo rekli volarji, ki so pasli vuole, ne. In je ta punca, /…im/ je, khm (kašelj), našla əəə… Vsaka ta žjenska, ku je šla na drugi svet h temi škrati, je dala enu znamenje, eno ruto, mi smo rekli čou. Fičou je tistu za se pokrit na glavo. Je obesla təm je bil en, zdej eni pravjo, da je bla leska, eni pravjo, da je biu hrast … Jəst se bəl nagnivəm /nagibam/ , da je bla leska. Zdej čeprav, čeprav so bli ti gozdovi hrastovi , ku so od tukej sekli hrast in vozili tiste pilote v Benjetke, ne. Mogoče də je bil tud hrast. Dobru. Gremo mi pogljedət. (64)
Slika 33: Vhod v Šlavrovo jamo v Rodiku, kjer naj bi živel škrat/zmaj. Pred vhodom sta domačin Rado Lukovec in Andrej Pleterski. Druga jama, skozi katro j prhod v onstranstvo, j Cikova jama, ki smo jo ž omnja li v zvzi z izročilom o »prvi lipi« in dčkom, ki s j iz nj vrnil domov čz tristo lt (Pršolja 2000, 14–17; Slika 27). Ndalč od Cikov jam naj bi v Porčinlovi jami v Ravni dčk zagldal krvavo stgno, zaradi čsar po vrnitvi ni bil nikoli vč »normaln« (Pršolja 2000, 29–28). Po izročilih o obh jamah si fanta, ki sta vanj vstopila in vsak po svoj doživla stik z nadnaravnim, nista nikoli vč opomogla od izkušnj, kar j po opažanju Mirjam Mncj splošno razširjn motiv posldic stika z onstranstvom (Mncj 2009). Čprav j na območju Rodika vsaj sdmnajst uradno rgistriranih jam, od katrih j včina prav na zahodnm dlu Rodika, so l štiri takšn, ki imajo za Rodičan posbn simbolni pomn, kar j razvidno iz nasldnjga pogovora. P: /…/ Šlaurova jama je že na pobočju Boršta. K: Ma za tisto jamo se je zmjərəm pravlu, təku… P: Ja, ja, sə jə pravlu, vəd kər lədjə /od kar ljudj/ govorijo. 160
Struktura prostora v ustnm izročilu K: Də jə… Kaj se je pravlu točnu? P: Se je pravlu, də təm so žjənske si uzjəle življenje in də jih je poklicu in də so se menle səz, nekdu, də je notri, duh al škrat . Tu so uone prituožle. In puole, də jim je rjəku, də nej pridejo h njemi nutri. Sə skəčile nutri. Use suorti jə blu. K: Kətjəre so še kəšne take jame? Ne vem, u tej jami so živino dajali, təm, kukər, da nekdu živi, pole Cikova… P: Cikəva jama. Tu so glavne. In potem jə, una pečina tən, Remeščica, jə tədi, prou piše Remeščica u starih zemlevidəh. Təm, vənde /tam/, jə pa taka udolbina. Kəku jə tistu nəstalu, jə tudi problem. Də se kər tku udərlu nutri , ne. K: Ma Remeščica je istu ku Rodiška pečina al je tu drugu? P: Ja, istu. Mi rječemo Remeščica, Hərpeuci rjəčejo Rodiška pečina. /…/ K: Kaj pa Fukova jama? P: Tu jə ta Məjəkauc, Fukova jama al Məjəkauc. K: A, ma tu j istu!? P: Ja, zatu, ki je njihova parcela te. /… s n spomn pripovdi. Ko omnim čarovnic, s spomn pripovdk…/. Piše Məjekauc, ne piše pa Fukova jama. Fukəva se rječe, ker je hišni prideunik pri Fukəvih. /…/ In so se pisəli tədi Fuk in sə je rjeklu tədi pər njih təku. (356) Posbno simboliko trh ali štirih rodiških jam (tri v spodnji pripovdi – Šlavrova tr Ciko va jama in Rmščica, štiri v Pršolja 2000, 73–74) nakazuj njihova povzava z božan skim, saj naj bi jih po izročilu ustvarila sv. Ptr in Jzus. K: Rodiška in Remeščica je isto? P: Ja, ja, istu. So bla guor na Ajdouščini, so bla svjəti Pjətər inu Kristus, al Jəzus. Jəzus jə biu tašən bəl švəhcən /šibak/, modern, kər jə jeu samu une kərenike. Svjəti Pjətər jə biu pə tašən. Jə rjəku: »A, jəs sən muočən!« Jə biu bəl za žjənske svjəti Pjətər. Jəzus jə biu bəl tašən. Jə jeu kər tiste praprot, korenince, jə biu bəl švəhcen, nje. In ta jə jeu tən eno panceto in taku in Jəzus jə glodu tiste korenike. In jə rjəku ta: »Ma jəs səm tudi muočən.« »Ben,« je rjəku, no. Te mi /tako mu/ je dau en kamən, jə rjəku: »Vrži en kamən!« In ta Jəzus vrže en kamən. Ga je vrgu, pərleti /prilti/ les duol u Griže. Pərleti lih tle, nərdi to jamo /op. Cikovo jamo/. Potem prime še enga, vrže. Jə rjəku: »Zdej ga bom vrgu u Vrhpuole.« Ni šou u Vrhpuole, jə pou təm, kəmər je tista jama / op. Šlavrova jama/. »No,« jə rjəku, »si vidu, kəku djeləč jəs vržem kamən.« In puole Jezus, kə je biu tašən švəh, ma se je njepnu /napl/, jə primu eno steno , malu bəl veliko in jə vrgu in jə prletela pa tən, pa jə nərdila pol celo, tisto, veliko pečino. Mi ji rječemo Remeščica. Mislim, də je enmi kraji sjəndəsət metru globoka, enmi kraji pa mənj. Samu jə, prou okrogla jə, ku də je res edən vrgu kamən. Uokrogla inu globoka in nutər je še en spodmuol. Jə tudi sneg təm nutri. No, tu jə bla ena taka zgodbica. (441) O jamah n bom vliko razpravljala, saj j bilo vliko zbranga na to tmo (glj Povš 2001, 56). Po ni strani so bil jam lahko uporabljan kot zavtišča (Povš 2001, 56), in to ž prd vč tisočltji (glj Budja, Mlkuž 2008, 398–416). Po drugi strani pa so bil v izročilu dojt kot vhod v onstranstvo, bivališča htonskih bitij (Propp 1949, 440–441; Šmitk 2004, 102; Mncj 2009), zato so bil tudi kraj darovanj prdmtov tr živali in človških pokopov ž od bronast dob naprj, rcimo v nkaj kilomtrov oddaljnm 161
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Škocjanu (Turk 1994; 2002, 90–94). 135 Brzna in globok jam so ljudm ostajali skriv nost vs do razmaha znanosti v 19. stoltju. Koliko poguma in drznosti j bilo potrbno ob prvih vstopih v jam, govori nasldnja izpovd iz Križa. P: /…/ Poredne otroke so krotili z grožnjo, da jih bo poiskau hudobec , so rekli, ne, hudič. Odneseu v jamo Štajnhco, jamo v Sestaucih ali u Pustou hram. /…/ K: Ste se tku, kot otrok, bali jət təm? P: Oh , təkrət smo bli preplašeni. Tu jə bla nəjhujša grožnja. Ta strah je biu izgubljen po odkritju Pustovega hrama, kjer so nəs otroke kapniki rəzsvetlili, kot nekašəno čudo od zemlje. /…/ K: Kaj pa pol, ku ste šla tku prvič u to jamo, vəs je blu strah? P: Ja, prvič so šli drugi, pol smo bli taki pastjərčki, smo bli neverjtni pərjatli. Pejdi, pejdi, boš vidla, də nəč ni /…/. Vem, də səm se usa trjəsla in potem jə blu pa /…/ Vem, də je blu tu enkratnu doživetje, se mi je zdelu, də bi dənəs rekla, ku də bi gledəla najlepšo katedralo. Səm prvič se srjəčəla s kapniki, ne. U starosti 8 do 10 let. K: So, tko, ljudje vedli za te kapnike? P: Niso vedli zətu, kər ni blu odkritu. Jə bla tu prou moja generacija, ki so bli taki rado želni in ti so se prvi spravli, seveda, tu jə blo sam za drobne zə jət u tu jamu, en odrasu ni mogu jət. In se spounem ene take otruoške ljubezəni, ki je celo, zdej nə vem, če še obstoja, z dletom uklesau inicjalke treh ali štirih obiskovauceu te jame. Tale Štajnhca, muorm rečt, je pa še dənəs strah, ker ob enem napadu so imeli pet al šest mrtvih Njəmcu in so jəh nutər zmetali, ne. Zətu se še dənəs izogibəmo. Je tak odurən krej. (279) Izpovd o strahu ob prvm odkrivanju jam priča, od kod jamam takšna simbolika liminal nosti. Zdi s, da j včina vasi na Krasu imla svoj stik z nadnaravnimi bitji ali prhod v onstranstvo skozi določno jamo. 136 Po kakšnm sistmu so določn jam md štvilnimi drugimi, ki niso pritgnil pozor nosti, postal liminalna msta, ni jasno. V Rodiku s j pokazalo, da s znotraj katastrsk mj izročila o onstranstvu vžjo na jam, dolin in msta, ki so v bližini najbolj obljud 135
V zvzi s pokopališči v jamah obstaja zanimiva analogija v rligiozni praksi pri Dogonih v Nigriji. Sldnji n pokopavajo nčistih trupl, kot so ljudj, ki jih j ubila strla, žnsk, ki umrjo pri porodu, gobavci, samomorilci, potujoči pvci (fr. griots), tmvč jih izpostavijo na dblu drvsa baobab, na skalnih stnah ali v jamah, ki so v funkciji pokopališč (Bouju 1995, 363). Vsa omnjna msta, md njimi tudi jam, vljajo v vropski tradiciji za liminalna msta. 136 Naj kljub zbranim izročilom o jamah (glj Povš 2001) omnim vsaj nkatra z mojga trnskga poizvdovanja. V Tomaju so poznali Jamo Matr Božj, zaradi kapnika v obliki matr z otrokom (Pripovd 30). Pod Škrbino v Kapčvi ali Škratljčvi jami naj bi škrat Kapič čuval zaklad (Klmina 1997, 147). Zvčr naj bi prd Vilnico v Lokvi prihajal vil iz jam, ki so bil bolj bldikav polti (Pripovd 138, 158). V Pliskovški jami naj bi vsako lto žrtvovali triglavmu zmaju ovco (Pripovd 114). Najbolj razširjn j motiv vdrtja zmlj pri oranju, pri čmr so orači in voli padli v jamo in so jih kasnj našli v morju, tako rcimo pri Štrkljvici pri Tomačvici in Škarjici md Rpnom in Vo gljami (Morato 1993, 84–85; Pripovd 175). V sldnji naj bi zaklad čuval poglavar vsh pklnščkov (Morato 1993, 85). V jami Golobnica pri Povirju pa so strašili s »Cigani« (Pripovd 219). V Bržcu pri Divači naj bi hladna sapa, ki piha iz špranj v Krguncah (vrtač), napovdovala Vtrnika (Mdv ščk 1993, 148). 162
Struktura prostora v ustnm izročilu n poti, natančnj, v bližini križišča md »kranjsko csto« in potjo za Trst. Po tj poti so domačini vsak dan hodili prdvsm v poznih nočnih in zgodnjih jutranjih urah, torj v naj bolj liminalnm časovnm obdobju, ko j možnost vdora onstranskga najvčja (Mncj 2005, 179). Na tm mstu so Fukova jama, Drobna griža in Pkl pri Bukovicah. Šlavrova jama j dlj od poti, ndalč od katastrsk mj. Vsa »strašljiva« msta proti zahodu so pomaknjna izvn intnzivno obdlanih območij, ob cstah ali pašnikih (dans gozdovih), saj j ta prdl prcj oddaljn od »domačga« in »varnga« območja vasi in polja. Tudi vhod v brzno Cikov jam in v Porčinlovo jamo (krvavo stgno) s odpira v dolini, ki j na značilnih »šibkih točk prostora«, kot so vrhovi gričv, vlika drvsa, gozdovi, cst, križišča in izviri (Dragan 1999, 165; Mncj 2009). Na gmajni 137 j tudi kamnit monolit Baba, o mitičnih izročilih katrga bomo š govorili v nadaljvanju. Tudi območja izvirov v Rodiku dlujjo kot msta srčvanja z nadnaravnim. Vzhodno od vasi naj bi s vil prikazoval v izviru Šturki (Pršolja 2000, 21), škrat pa v izviru Mrzlk (Pršolja 2000, 19), ki j po zmljvidu sodč ldina, ki s naslanja na tromjo pri Kobilji glavi (Slika 10). Najbolj znano rodiško izročilo o nadnaravni pošasti s nanaša na Jzro na vrhu Čuka (nkoč izvir, dans lokv) v bližini rimskga pokopališča, kjr naj bi živl lintvr, katrga srd so mirili z včkratnimi procsijami in mašami (Slapšak 1997, 20; Hrobat 2005a, 99–112). Kot smo ž omnili, imajo tudi mlini v svojm stiku z vodo vlogo posrdnikov z onstranstvom, zato s vliko »strašljivih« pripovdi navzuj na »Sirkov mlin«. Prostala srčanja z nadnaravnim s dogajajo na arholoških najdiščih, kot so Ajdovščina, 138 Tabor in Trtji vrh, Gabrova stran in Krivic 139 (Priloga 1). Rodiško izročilo vliko pov o grofu iz Podgrada, ki j marsikj dobil ž mitičn razsžnosti. V kontkstu prostora sta md pripovdmi najpommbnjši msti »Kobilja glava«, zaradi smrti grofov kobil, in »Frnaža«, stara opkarna ndalč od južnga roba polja, kjr naj bi s sin grofa ubil na črnm vrancu (Pršolja 2000, 131–132; Pripovd 354 idr.). Č povzammo pručvanj liminalnih prostorov rodišk krajin, bi lahko rkli, da j naj včja koncntracija izročil o nadnaravnih pojavih na vzhodni katastrski mji, ki j hkrati najbliž nasljnmu območju. Na bolj oddaljni, zahodni katastrski mji praktično ni tovr stnih izročil. Msta srčvanja z nadnaravnim so na tm dlu posjana ž po gmajni, gozdo vih in ob poti v Trst, ki j bila najbolj obljudna v nočnih ali zgodnjih jutranjih urah. Md tm ko j liminalnost katastrsk mj v bližini vasi izjmno poudarjna, morda kot svarilo prd gibanjm v bližini najbližj srnjsk mj, s območj liminalnosti proti bolj oddaljni mji na zahodu manj intnzivno in razpršno raztza po manj obdlanm prostoru.
137 138
139
Toponim »gmajna« označuj manjš in včj dlc, dl paš, log, prprdn s pritlično rastjo (Badjura 1953, 267). Majda Pršolja s spominja (dn 26. januarja 2006), da j njna družina imla na Ajdovščini trav nišk possti. Spominja s vlikih hrastov, pod katrimi ni bilo podrastja, tako da so bil groblj na Ajdovščini lpo vidn. Tudi na vzhodni strani včjih gozdov najbrž ni bilo, kr j bilo vs prirjno za potrb pašništva. Povdka govori, da naj bi bil zaklad na Ajdovščini pod najdbljšim hrastom (Pršolja 2000, 42, 53) Krivic s nahajajo ndalč od vasi, pod njo, ob robu polja. Izročila o bitki s Turki in vlikanih (Bl iwis 1859, 273; Pripovd 355; glj v poglavju o času) s očitno navzujjo na arhološk najdb.
163
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
p Gld na razpršnost izročil o stiku z nadnaravnim zunaj območja vasi j mogoč sklpati, da j vas tista, ki j »varna«. Skupaj z Rodiškim poljm j »kozmološko usrdiščna« z »najstarjšo lipo«. Vsakoltn procsij po polju morda nakazujjo obnavljanj in potr jvanj mj domačga. Na Irskm so z obhodi procsij in z različnimi obrdi potrjvali mj kmtij in domačga prostora v času majskga fstivala (angl. May Day festival ), v tranzicijskm obdobju, ko so bil možnosti vdora nadnaravnga najvčj (Lysaght 1993, 28–52). Č kartiramo krščansk procsij po Rodiškm polju, v katrih so molili proti toči, suši in kobilicam (Pršolja, Prglj 1997, 115), dobimo včji in manjši krog okoli obdlovalnih površin (glj Prilogo 1). Prvi dan ustvari procsija manjši krog okoli južnga dla najbolj rodovitnga polja, pri čmr s pri Pilu proti vzhodnm koncu polja obrn navzdol mimo Podpolja, Lopatic, Starih Borštov in Bukovc in s zaključi v crkvi. Svrni krog procsij drugga dn j vliko včji, saj zaobjam območj svrnga dla polja skupaj s pašniki vs do Boršta na zahodu, izza katrga s začn skoraj nrazparclirano prostranstvo pa šnikov in gozda (pot procsij čz Blatinic, Malagrišc, Boršt, Drvj, Dagnj). Južno in svrno procsijo združuj skupna pot po srdi polja, ki s loči na Pilu (Pršolja, Prglj 1997, 115). V nasprotju z južnim ozkim krogom okoli polja svrni krog zaobjam vsa obdlana območja na svru skupaj z včino pašnikov, po franciscjskm katastru povsod tam, kjr j posst porazdljna md Rodičan. Pitro Scardulli opaža, da j bilo vaško polj močno ritualizirano območj. Spomladi, v času začtka kmčkih dl, so procsij prhodil zunanj mj kultiviranga območja, pri čmr so bili obrdni postanki na ključ nih točkah, označnih s križi: na srdini polja in na pragu, na simbolni mji md vasjo in poljm (Scardulli 1985, 7). Po spominu sogovornika z Rodika s j procsija ustavila pri obh omnjnih najmočnjših simbolnih točkah, pri kaplici Matr božj na začtku polja, nkaj mtrov nad mstom ponovnga »izvira« potoka, ki dli polj in vas na dva dla, in pri Pilu na križišču poti srdi polja (Slika 34). Trtji postank j bil na južnm robu malga kroga procsij, na mstu, imnovanm Pri Križu, kjr ni bilo nikoli nob nga križa, spominjajo pa s kamna z nrazumljivim napisom, ki j izginil nznano kam. Čtrti postank j bil na obrobju vasi pri kužnm znamnju, »Pri križu na Vajlcah«. 140 Z zadnjim postankom v crkvi s simbolno zaključi ritualna obkrožitv območja varnga, ki zaobjam vas in južni dl polja po poljskih poth od križišča do križišča, na katrih s jasno določi zunanja mja domačga. Tzo, da j v procsijah mogoč prpoznati vsakol tno obrdno obnavljanj in utrjvanj mj varnga, domačga, potrjuj tudi razprostranj nost folklornih izročil o nadnaravnm, ki s n pojavljajo na območju tako znotraj včjga (svrnga) kot manjšga (južnga) kroga procsij.
140
Informacij povdal Rado Lukovc dn 11. dcmbra 2005 na kskurziji z izr. prof. ddr. Andrjm Pltrskim po rodiškm območju.
164
Struktura prostora v ustnm izročilu
Slika 34: Pil (ruševine) sredi rodiškega polja s pogledom na Rodik, Ajdovščino na levi in Čukom na desni strani. Pri Pilu sta se ločili poti obeh procesij, ki sta do tega mesta potekali po poti, ki deli Rodiško polje na dva dela (foto: Katja Hrobat). Doslj smo bili pozorni na koncptualizacijo prostora oziroma širšga bivalnga prostora v ustnm izročilu na osnovi binarnga strukturiranja »človškga« in »nadnaravnga«, »domačga« in »tujga«, »kulturnga« in »divjga« itn. Za konc pogljmo, kako so lju dj koncipirali prostor najmanjš skupn bivaln not, vasi.
PROSTORSKA STRUKTURA VASI Pri trnskm dlu po kraških vash so mi pozornost včkrat zbudila izročila, ki so naka zovala prostorsko razdrobljnost vasi. Znotraj navidzn notnosti vašk skupn idntitt so vidti manjš kolktivn idntitt strogo ločn po manjših prostorskih notah. V tnološki litraturi evrop in Slovnij ni bilo opaziti včj pozornosti na strukturiranj vasi, č pa j ž bila, j bila včinoma razumljna z vidika naslitv različnih hirarhičnih struktur prbivalstva, kot so gruntarji, kajžarji, bajtarji (gl. Novak 1975, 239–240; Maka rovič 1985, 55–56). Namn razprav j pokazati, da vzrok za močno izražno notranjo strukturo vasi na primru Krasa, ki s kaž od poimnovanja, notranjih idntikacij prko šg in navad, morda n gr iskati l v kolonizacijskih tokovih in razslojvanju prbival stva, tmvč tudi v bolj splošnih koncptualnih principih strukturiranja, kot sta pokazala ž Claud Lévi-Strauss (1989; 2004b, 207–208) in kasnj Radu Dragan (1999, 128–150).
165
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
toponimi, družinske enote in nasprotje gor/dol Iz zapisov pogovorov j razvidno, da s pri trnskm raziskovanju š nism zavdala pomna dlitv vasi. Čprav vas na zunaj dluj notno, so sogovorniki vdno znova izpostavljali notranjo dlitv, ki prdstavlja močan idntikacijski lmnt znotraj vašk skupnosti. Kot rcimo, v Lokvi so vsi domačini poudarili, da j zanj Lokv Zgornja, ta j najstarjša (Pripovd 149), in Spodnja vas, vis-a-vis tujcm pa j vas notna (Slika 23). K: In se zna, ki bi bil najstarejši del vasi? P1: Ja, təm v središči, kəmor je tabor . P2: Hm, najstarejši del … Təm se je začjelu. Pole se je širla sem dol. Ki te /tukaj/ od cerkve dol rečemo Dulanja vas in od cerkve, mal nižje dol, rečemo Gurnji del vasi. Dulanja in Gurnja vas. Vse Lokev, samu taku mi sami imenujemo. (132) Prostor Pliskovic dli csta po imnu Paradana, ki naj bi v izročilu imla funkcijo »pr dln stn«, na štiri dl: Vrabčv, Kovačv konc, Britih okoli crkv in »Paradanov« konc s kalom srdi vasi (Slika 35).
Slika 35: Štiridelna struktura vasi Pliskovica s cesto Paradano, ki vas deli počez, in vodo, kalom na sredi (© GURS«; Izdelal: Sašo Poglajen). /… o starih poth in »mlčni« poti v Trst/ K: In kaj? Zdej pa še od ene druge ceste govoriste? P1: Ta, ki je šla skuz tunele, təm, ta naj bi bla prva. Ki je bil ta konc, ta nəš, Kovačev konc, ki je vas razdeljena na tri konce, ne. Je Kovačev konc, je Britih in je Vrabc konc. 166
Struktura prostora v ustnm izročilu K: Kuku? Kovačev? P1: Ja, Kovačev konc, tu je səm, uod tega občinskega vodnjaka səm , od trgovine, no, Britih je gor okuli cerkve , gor, od spomenika gor, gornji del, ne, in Vrabc konc je v začetku vasi. K: Vrabec? P1: Vrabčji. P2: Po Vrabcih. P1: In na sredi naj bi bla ena taka cjesta, ki pravijo, da je bla Predana, ku ena predelna stena. Samo da je cesta, ne. Təm pravijo, da je Paradanov konc. P2: Ja, Paradanova luža je bla. /…/ P1: Paradanova luža so rekli, je bil en kal na sred vasi. K: In ta Paradana je kukr ločla vse te… P2: Ja, cjesta. P1: Tu je… Taku je, dejmo reč /pokaž razgldnico vasi/. Tu je Britih. Tu je nəš konc, tle, Kovačev konc. In tako je ta Vrabc konc , ne. In te je, tu nuter, vmes tega in tega, je en tak, cjesta dol, ki pjele u tu križičče, in te je Paradanov konc. Je nuter, kukər ena Partizanska ulica po Sežani /op. ločuj počz Sžano/ /smh/. K: In ta cesta, Paradana, kam pa gre? A tu se pravi, da je stara puot tu? P1: Tu je stara…Od kər je vas! Od kər je vas začela. P2: Vas je začela od 1500. Naša hiša je 1569, je bla təkrat petnajsta v vasi. K: Petnajsta v vasi? Tu znajo al kaj? P2: Ja, taku je še ustno izročilo. Kər se drži hiše. Petnajsta v vasi. Vas je štjela pod Avstri jo skoraj 700 prebivalcev! /… /. (110) Gorjansko podobno sogovornica dli na Gornji, Dolnji in Subnji konc po družinskih notah. P: Ja, recimo, tle je vas rəzdelena na Gornji konc, Doljni konc in Subnji konc. U Subnjem konci je blo dosti Subnou, u Urščəm konci je blo dosti Uršičou, no, Gornji konc pa je blo mešano. Doljni konc je biu Urščou. Subnji konc, təm je blo tudi dosti Subnou, priimek Suban. Gornji konc sə je rjeklo Gornji konc, kər je šlo gor. Je malček u rjəbər /navzgor/, pruti Nadərəžci. (226) V vasi Svto srdino vasi zavzma Brith s crkvijo, okrog pa so zaslki Samči, Gornja, Srdnja in Dolnja vas, Jašči in sodobno naslj Hrastj (Slika 36). Po ustnm izročilu naj bi bila najstarjša dla Jašči in Spodnja vas (nako pripovd 288), sogovornik pa včino dlov vasi razločuj gld na priimk prbivalcv. P1: Naša vas je nastala… Ima ene štiri zaselke. Tle rečemo Brith. Skoraj vsaka vas ima svoj britoh. Tu je blu pər cjərkvi, učasəh je blu tud pokopališče. /…/ Nəjstərəjši djəl bi pa mogu bət tən guor, kəmər səm povedu, də je tisti /…/ , tən so pa Jašči. Kot zaselek Jašči in Jašči prihaja vərjtno od imjəna Jazbec, ker tudi nej bi baje blo začjətk te vasi iz kəšnəh cesarskəh loucu al pa zəvetišče. Tən so bli ləhko doma Jazbeci. Vərjtno je Jazbec tud najstarejši priimək u vəsi, lih uod təh Jaščou. In təm vərjətnu usi Jazbeci izhajəju. Puole tən, tisti bogat kuonc, tle okuli Samči, so tle na vrhi , mi smo u Hrastju , səmo te dve hiši so nəstale po prvi svetovni vojni, drgači je blo tle səmo pulje , dul je pa Doljna vas. No in ta Doljna vas ima spjət arhitekturu taku podobnu tistəm Jaščəm tən 167
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa guor , də muore bət tud en zelo stər del vəsi. S təm da məne bol uznemirja neki druzga, imjə naše vasi, ne. Namreč Sətú rečemo po domače /O npravilnm slovnističnm zapisu Svto… Dopolnjn zapis pogovora v poglavju o času in crkvi/ (282)
Slika 36: Struktura vasi Sveto (narečno Satú) z vsemi zaselki: Briteh s cerkvijo na sredini, okrog Samči, Gornja, Srednja ter Dolnja vas, Jašči in sodobno naselje Hrastje (© GURS«; Izdelal: Sašo Poglajen). Toponimi nakazujjo dva mdsbojno prpltna tipa dlitv vasi, po rodovnih notah ali po poziciji v prostoru. Razdlitv včjih socialnih not po notah, ki izhajajo iz različnih družinskih rodov, j opazna po vsm svtu. Posamzni rodovi s grupirajo skupaj po pr dlih vasi. Notranja dlitv s lahko zaplt z mnogovrstnimi intrnimi mikromigracijami, ki razdrobijo rodovn possti znotraj tritorija. Ta podatk namiguj, da j bil čas ključn djavnik v formaciji tritorija. Družinsk not s niso nastanil in razdlil posst so časno, tmvč s j dlitv zmlj izvajala postopoma (Vincnt 1995, 13–14). Notranjo razdljnost naslja j mogoč pojasniti kot posldico notranjih migracij okrog začtnikov rodu, na primr ko mladoporočnci ustvarijo svoj naslj na ozmlju lastn vasi. Mogoč pa j tudi obrnjn procs, ko s vč zaslkov združi v notno vas (Dragan 1999, 130–131). V Lokvi, Gorjanskm in v Svtm s sočasno ponovi osnovna dlitv najstarjših dlov vasi gld na nasprotj zgoraj/spodaj, kar j pogosto tudi v širšm slovnskm prostoru (npr. Dolnj, Gornj Vrm). Po nakm principu, včasih z vmsno katgorijo srdin (npr. Svto), s dlijo pokrajin, župnij, msta in vasi v Makdoniji (Ristski 2005, 224– 227), v Romuniji in drugod po svtu (Dragan 1999, 131). 168
Struktura prostora v ustnm izročilu
meja z nadnaraVnim V središču Vasi Prostor md zgornjim in spodnjim dlom j pogosto prazn, nposljn, kot rcimo v Lo kvi md Dulanjo in Gurnjo vasjo. Na koncptualni ravni ga folklora označuj kot mjo, ki v tradicijskih prdstavah vdno pomni mjo md »tm« in »onim« svtom. Kot smo pokazali zgoraj, so mj oblžn z rituali prhoda tr z bitji md svtovi. Na območju mjnga pasu md obma dloma Lokv, ki ni posljn, naj bi ljudj srčvali nadnaravna bitja. Kot pov nasldnja pripovd, so s vaščani na tm mstu bali ponoči hoditi mimo »Škabarjvga orha«, za katrim naj bi strašilo krvavo stgno. /…/ P1: Nje. Tənle je bla… Mičkeno se vas, ki je bəl raztjegnjena, enmalu ni nəč /na manjšm območju ni ničsar/. In təm so rjekli , da je blo krvavo stjegnu. Krvavu stjegnu. P2: Ja tisto se je dosti imenovalo. P1: Je mičkinu vas raztjegnjena, gor umes med hišami… P2: Ku Dulənji del in Gurənji an razmah… P1: An vrt. K: Med Dulənjim in Gurənjim. P2: Ja, še malo nižje je. En delček… P1: Med hišami je taku en vrt in je mičkemu, uonde… Kər je bla təma, so rjekli, da təm je krvavu stjegnu. P2: Nisu hiše kər za drugəm, ma je še en vrt. P1: Drugače se use držijo. (136) Na pasu md obma dloma vasi v Lokvi naj bi ponoči strašilo, zato s ljudj spominjajo strahu, ko so morali ponoči mimo. O tm govori pripovd drugga starjšga domačina, ki s spominja, kako j od strahu prd krvavim stgnom ponoči kar stkl mimo Škabarj vga orha. O njgovi bližini v istm pogovoru žna pov, da so jo strašili, da naj bi baba, čarovnica jahala zid okrog dolin Muhov dol (Pripovd 153 v poglavju o mjnih prostorih, ogradah). Pri Škabarjvm orhu so tudi kurili krs, ki naj bi ga dlali zato, »/…/ da so razgnali štrige!« (Pripovd 159 v poglavju o križiščih). Mjni pas md dvma dloma vasi s raztza vs do pokopališča na obrobju vasi, kjr pripovd govori o srčanju s prikazni jo, ki j gospo sprmljala do prvih hiš v vasi, do območja varnga. P1: /…/ So pa eni doživljali, veste, kəšni so doživljali. Zdej kaj je bla resnica, ali so jih obstrašli al kaj… Ne vem. Je bla ena žjenska… /… / In je šla zvečjer, da gre po konja prašat za zjutru, da bi šli uorət /orat/. /… / Inu, ki je pəršla tule pər žjegni /pokopališču/ , da je adən pršu səz žjegna in da je šou z njo tle, kamor so te prve hiše. Do uonde. In potle, kər ga ni blu več. In da ki je pršla ljes /sm/ , buoga, je imjela lasje vse u ləft /navzgor/ od straha. (137) Folklorist Orvar Löfgrn opozarja, da so prav tovrstna vrovanja v nadnaravn sil in obrdi odraz socialn krajin kmčk kultur. Nadnaravn sil in razni duhovi so imli svoj ksn pozicij v krajini, s čimr so varovali mj in naravn vir. Kot nk vrste teritorialni rites de passage so poudarjali občutk, da s j nkaj sprmnilo, ko j nkdo prčkal mjo (Löfgrn 1981, 31). Čprav naj bi bivalni prostor v tradicijski koncptualizaciji svta vljal za »varnga« (eliad 1987, 1992, 21–23; Radnković 1996a, 47), s imaginarna, pa vndar rsnična mja, msto stika z onstranstvom, od 169
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa pira srdi vasi oziroma na mji, ki dli na zunaj notno vas na posamzn prostorsk not. Srdišč vasi tako dluj hkrati kot grško ognjišč in kot msto komunikacij z onstranstvom
ŠEGE OB IVANJSKEM KRESOVANJU Šga, prko katr s najpogostj odraža družbna fragmntiranost vašk skupnosti po prostorskih notah, j nkdanj kurjnj krsov za sv. Ivana. V vash, kjr ni prišlo do no tranjih dlitv, so prižgali n krs za clotno vas (na primr Gabrovica, Mrč in Plšivica, Tomaj, Voglj, Slo pri Štjaku, Gorjansko itn., Pripovd 40, 176, 191, 247). K: Ma več kresou, al samu edən? P1: Ne, ne, po en kres se jə nərdilo. Cela vas. /…/
(416)
Vndar v nasprotju s pričakovanji o notnosti vasi sm na Krasu naltla na vliko vasi, kjr so djavnosti ob krsovanju potkal ločno, vsaka na svojm dlu vasi. Tako, rci mo, krsovanj v Komnu ni bilo združvalna obrdna djavnost vsh vaščanov, tmvč so s prav v njm odražal različn skupinsk idntitt znotraj vasi. K: Kaj pa u Komnu, ki so bla kəšna kresišča in kdaj ste kurli krese? P1: Svjəti Ivan je biu. Kurli so jəh na Lužh, na Brdih, na Piuki, na Placi. K: Ma štjiri kresi? /…/ Torej niso samo en krjəs zakurli? P2: Ne, ne, ne. Usəki konc je svojga jəmu. Zətu kər je blu gorivu na razpolago, u glavnem je biu brin, trnje in ruožje, od vinogradu. To je blu glavnu kurivu in təga je blu pou suod. /…/ (318) Podobno j v Pliskovici vsak dl vasi, ki ga razločuj osrdnja csta »Paradana«, poskrbl za lastno krsovanj, od Britha prk kala v srdnjm dlu do drugga konca vasi. K: Ki so bli kresi? Ki so delali krese? P1: Vsak del vasi je djelu svojga. K: Vsak del vasi? P1: Ja, krjes, vəle /takoj/ po 2. sv. vojni. Tudi ku smo bli pod zavjezniki leta 46, prvi kres smo šli njetit na vrh Volnika, gor na vrh Žjekənca. K: In ki pa tuki, po vaseh? P1: Ma, vsak djel vasi je imu svuj. K: Ma tej deli vasi so bli sprti? /… pogovor o krsovanju za sv. Ivana in n za 1. maj/ In tu za Sv. Ivana je imel vsak del vasi svoj kres? P1: Ivanov kres, ka je bil na enih brjegih, təm gor, na vrhi… P2: Ja, ma tudi tle, mi smo zmerom na Pili… P1: Ja, Pod vrtam, pər Pili, kamorbuodi… P2: Kamor je blo tako zbirališče ljudi… K: Kaj vsak del vasi je imel svoje zbirališče al kaku? P2: Ma, ja. Tle je blo prou taku. Tle rečemo mi, kamor prideš dol od nas, je bil enkrat en star pil. /…/ In so bli ti kresi, ne. Tle pər Pil i je bil kres, izpod Vrta je bil kres, na Kržadi je bil kres , u Brithi je bil kres… P1: U Luži je bil kres. 170
Struktura prostora v ustnm izročilu P2: Təm, kamor rečejo na Paradanovem konci, so rekli Paradanova luža, təm je bil kres, u Vrabčevem konci je bil svuj kres… Taku so ljudje… So bla pač təm zbirališča /…/ (129) Podobno so kurili ivanjsk krsov tudi v Škrbini po različnih dlih vasi, kot so » Na vrhi, pər Čuorklji, Na Pili, na križišči, Na Zdolnjem konci, Na kržadi« (Pripovd 332 v poglavju o križiščih). Najbolj j poudarila ločno krsovanj po različnih dlih vasi sogovornica iz Rpna na Tržaškm krasu. Krsovanj j bilo tu strogo ločno po štirih »kotih« vasi. Združvalno območj vsh dlov j bilo srdišč z vlikim kalom in dvma vodnjakoma, kjr so s sti kal poti vsh vaških prdlov. V mdsbojnih odnosih so s vaščani jasno razločvali po pripadnosti različnim »kotom«, pa tudi po svojm mstu v socialni hirarhiji, md njimi j prihajalo tudi do prpirov. /… O kurjnju krsov na križiščih/ K: Tu na križiščih še nisəm čula. In tu se vi spouneste še al so vəm pravli? P: Ma nje, so pravli. Zətu, kər kəšənkrət pər nəs u vəsi je blu, recimo, več kresou, zə svjəti Jəvən, ni biu samu adən /dn/. Zdej nərdimo enga. Ma jə blo več kresou. Zətu, ki naša vas je razdeljena na štjəri kuote. Rečəmo mi təmu. Je skori, bi rekla jəs, jə, skoro edina nə Krasi, al če ne edina, ki ima štiri kuote. In se prou kliče Lazarski kuot, Gabərski kuot, Škabərski kuot. In so štjəri kuoti. In usək kuot jə jəmu svuj kres, kəšənkrət. In so povedli pač, də so… Jəs təga se ne spounem, ma so še živeli ljudje, jəməjo sjəndəsət let, neso təku stari. Də so u usakmi kuoti nərdili na enmi svojmi kraji ta kres. Allora /torj/ , tle gor, rečmo pər nəs, ni biu na križišči. Jə biu na anmi, kə smo meli en tašən hribček, mičkən. In tən je biu. Ma u Lazərəsken kuoti, tən dol je biu nə križišči. Nə cesti. Eko. K: In, ki so bli še ta dva druga kuota? P: A dva druga so bli u kəšnəh krajəh, zdej točno nə vem, no, u usakmi kuoti. /…/ K: In so kej hodili med temi kresi? Kəku tu, də so kurli tulku kresu? P: Sej pravəm. Zətu, kər je blo, je bla vas na kuote. In so bli, ne rječem, də je biu anta gonizem. Ma dostikrat, še zməjrəm. Kaj boste vi Škabərci, kaj boste vi Lazərci. Jə blo med, u sami vasi, də je blo hudo. Ma recimo, eko. Mi smo əmeli tə trg, u sredi. /… pokaž risbo v (Guštin 2004)/ Jə biu kau, kər je zdej trgovina in tu. Ni biu təku velik trg, seveda, je bla samo cesta tle. Tle so ble vse trte. Tle so dvej štjərni. Je zelo pomembno središče. In tle prou pred trgovino je biu en velik kau. Tu se je reklo, še zmjərəm se reče, Pər kali. Də je na placi, ma recimo, Pər kali. Če uzəmemo. Tu jə biu centər vəsi in tle so bli ti štjəri kuoti. Adən jə biu tle, edən tle, edən tle, edən tle. K: Ceu del vasi se je reklu təku? P: Ja, ta je biu Škabərski zətu, ki tle so bli sami Škabərji. Ta je biu Gabərski kuot zətu, ki jə ku Gabrouca. Baje, də so najbrž iz Gabra izhajali. Tle je Lazərski kuot, kə so bli samo Lazar, priimki. In tle je Nebjəški kuot . Pravijo, starejši ljədje, so rekli nejbrž zərəd tega, ker je biu nejbəl /najbolj/ u zavetju. In zətu so mi rekli Nebjəški. Kəšni tədi Angelski. Ma u glavnem je biu Nebəjəški kuot, eko. In təle uokuli təga, iməš ta centər . In usi ti kuoti so bli, ku bi rekla, nejbəl se je imeu za imenitnega Škabərski zətu, ki je biu nəjvjəči nekako, bi rekli. Lazərski tudi, zətu ki ma tudi zelo lepo hišo. /… /. Sicer privatna, ampak je, kər je jəmu grof svojega poslanca. Recimo tle, kəmər se je zbirəlo 171
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa desetino in tako dalje. Zətu je zelo lepa kamnita hiša, zelo stara, usa sklesana, napi sana in tako dalje. Se pravi, ta dva sta bla nejbəl močna. Tu jə blo malo bəl revno in tə tudi malo bəl revno. Ma med təmi in təmi dvemi jə blo təku… Ne rečem antagonizem, ma recimo, so se ponašali, nekako təku. /smh/ (397) Iz pripovdi, litratur in fotograj (Guštin 2004) j razvidno, da so s okrog srdišča vasi, Pər kali, razprostirali štirj koti: Lazarski, Gabərski, Škabərski in Nebjəški kuot . Po izročilu j bil Lazərski kut prvi nasljn, tako kot Škabərske kut pa j dobil im po najpo gostjšm priimku (Guštin 2004). Niso pa l šg in navad ob krsovanju tist, skozi katr j bilo mogoč prpoznati notranj prostorsko strukturiranj vasi. Kot bom pokazala v nadaljvanju, s različn ko lktivn idntitt znotraj vašk skupnosti, ki s vžjo na prostor, kažjo tudi skozi drug šg in navad ltnga in življnjskga ciklusa.
dualistična struktura Vasi in pokopališča rodika Vas Rodik s tako v ustnm izročilu kot v drugih šgah in navadah odraža v razločni dualistični prostorski organizaciji, pri katri pa za razliko od zgoraj omnjnih primrov ni vidti povzav z družbno hirarhijo. Rodik, ki navidzno dluj kot strnjna vas, j v osnovi razdljn na dv polovici vasi, ločni s potokom, ki potka od izvira Ušivnik na vrhu vasi pod zmljo čz clo vas in naprj nad površjm dli tudi clotno Rodiško polj na dv polovici. (Slika 28, 37). edn izmd obh dlov, Podluza, vlja v izročilu za najstarjši dl vasi ali kot vas, kamor naj bi s naslili ajdi, mitizirani prbivalci Ajdovščin, antičnga in prazgodovinskga najdišča nad Rodikom (Hrobat 2005, 102). Po pripovdih naj bi v tm dlu stala najstarjša crkv, katr dl so našli md prko pavanjm vrta. P1141: /… študntom o Podluzi/ Ta prvotna lokacija postane socialno nepriporočljiva.
Tisti, ki dajo kej na sebe ne bojo gradili tuki. Ampak bojo v spodnjem delu gradili. In tuki cela vrsta strašno zanimivih zgodb o tem. P2: Pozimi ne greš vječ z avtəm guor, tə je sneh. Kər pada sneh. In tu je bla hiša tudi, kəku je use obzidəna uokəla /okoli/ , ne. Tistu, use zəvjəlbənu je tu. /…/ P1: /…/ Tu se rječe Podluzo. Tə so se nəselili prvi prebivauci. Təku predvidevəjo, kə na usakmi dvorišči, če gremo pogljədət, ima vsak svuj vodnjak, štjərna, obzidna in nutri je vuoda. Tənlje se ləpu vidi še ena. Je dobru ohranjena, təm tudi. In tə je bla prvotna cjərkvica. Prou na təji vzpetini. In ku je ta /…/ kopu tu, ki guori jə biu vrt, ma so zmiri pravli, də je bla ena cjərkvica. Sam ni nobjen vedu kdaj, nje. In potem, ku je kuopu, jə najdu ta stəbər nutri zəsut. /… o kraji obdlanih kamnov/ Ta jə bla taužənt pjətstu, ja tisoč pjətstu, jə bla še obstojna ta cjərkvica te /tukaj/. Potem so to cjərkvico podrli in so sezidəli zdejšnjo cjərku tən duol. Jənu, tən u təji cjərkvici jə samu še en kip Mati buožja z Jəzusəm. /…/142 (438) 141 142
Božidar Slapšak. Po pripovdi Majd Pršolja naj bi s ljudj križali na mstu star crkvic v Podluzi, čprav j ni bilo vidti (26. januarja 2006).
172
Struktura prostora v ustnm izročilu
Slika 37: Vas Rodik deli na dva osnovna dela potok Ušivnik, ki deli na dvoje vas in polje (© GURS«; Izdelal: Sašo Poglajen). Majda Pršolja iz Rodika m j opozorila na zlo staro izročilo o tm, da j bil Rodik v najstarjših časih razdljn na dv vasi, Podluzo in dl pri današnji crkvi, po njnm mnnju »Babnski kraj«, ki ju j ločval zln pas vrtov in sadovnjakov. S tm izročilom j začla no izmd svojih pripovdi. Enkrat dolgo nazaj, je bila vas Rodik razdeljena na dva dela; na Podluzo in na vas pri cerkvi. Vmes so bili vrtovi in sadovnjaki. /…/ (Pršolja 2003, 19). V bogatm ustnm izročilu Rodičanov o ajdih z Ajdovščin nad Rodikom (Pršolja 2000) j mogoč prpoznati določn zgodovinsk drobc o značilnostih staroslcv z arhološkga najdišča, o njihovm življnjskm okolju, kažjo pa s tudi koniktn situacij md populacijo nad vasjo, ajdi, in Rodičani spodaj (Hrobat 2005). Stik md obma populacijama lahko nakazujta tudi ohranitv staroslskga imna Rundictes v toponimu vasi (Slapšak 1997) in možnost nadaljvanja staroslskga kulta nad rim skodobnim grobiščm v bližini Ajdovščin nad Rodikom (Hrobat 2004). Vdoč, da v ustnm izročilu nasploh ajdi navadno nastopajo kot mitični »Drugi«, pogani ali/in v likani (Hrobat 2005, 100), s zdi, kot da bi dlitv na dva dla vasi odražala tmljno nasprotj md »nami«, »Rodičani« in »Drugimi«, ajdi, staroslci. Na Podluzo s vžta dv ločni izročili; prvo o najstarjšm dlu vasi, drugo o prvih prbivalcih, ajdih, ki naj bi s tam naslili. Iz njiju bi posrdno lahko sklpali, da imata dv polovici vasi tudi različn prdnik. 173
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Da bi lahko rsnično govorili o različnih rodovnih strukturah, bi morda nakazoval poda tk, da s prostorska dualistična dlitv vasi odraža clo na pokopališču. Polg ločitv na otrok v nm dlu, duhovnik in prmožn kmt v srdnjm dlu in v trtjm dlu mlad tr nporočn, s j dsni dl pokopališča dlil po prostorskih notah vasi. Ob vratih so bili »Podlužani«, sldil j prostor za »Ulčarj« in »Plajnr«, zadnji pa j pripadal »Babncm« (Pršolja 1997, 142). Podobno izvmo tudi od Radota Lukovca, ki pojasni, da j sdanj pokopališč (nkj od 1880) obdržalo strukturo starga. Razdljno j na »ldih« fant tr dklta, otrok, na srdini j križ in župniki, na zahodni strani pa najprj Podluza, Zgornja in Spodnja ulica, na drugi strani pa Babnski kraj. 143 Struktura vasi j bila očitno tako pommbna za dlovanj skupnosti, da s j odražala clo v organizaciji prostora na pokopališču, za kar bom nadaljvanju pokazala primrjav. Dlitv vasi s j pokazala tudi pri profanih djavnostih, kot rcimo, ko si j opravlja nj javnih dl, »rabut« razdlilo po dst hišnih lastnikov skupaj. Dstnij so tako bil »Podluška«, »Plajnarska«, »Guranjska«, »Dulanjska«, »Gornja Babnska« in »Dolnja Ba bnska«. Odločitv so sprjmali v srdišču vasi, pri potoku oziroma »komunski štirni« (Pršolja 1997, 138). Čprav s zdi pokopališč razdljno na manjš prostorsk (rodovn?) not, s zdi, da sldi osnovni dualistični strukturi vasi. Močno dualistično strukturo, ki s kaž ž skozi ustno izročilo o najstarjšm dlu vasi, š posbno izrazito odražajo drug šg in navad. ena izmd th j bilo pustovanj. Po pripovdi Rada Lukovca iz Rodika so bili fantj pri pobiranju klobas po vasi razdljni v dv skupini – v ni so bili prbivalci Podluz, v drugi prostali. Vsaka od dvh skupin j imla tudi svojo gostilno, v katri so zaključili pusto vanj, pri Linču Babnci, ostali pa pri Čhu. Po njgovm pripovdovanju so s vaščani vdno dlili v osnovi na Podluzo in Plajnr. Toliko bolj šokantno s zdi, da s j dvodlna struktura vasi odražala clo v prisostvovanju pri crkvnih mašah. Kot pov Rado Lukovc, so žnsk iz Podluz in nadaljnj iz Gornj in Spodnj ulic sdl na lvi strani crkv, »pri Jzusu« (op.: gld na oltar), mdtm ko so žnsk iz Babnskga kraja sdl na dsni, kar j š dans navada starjših gospa. Pri možh s strukturiranj ni odražalo, saj so bili skupaj v zakristiji. Č najprj povzammo ptdlno strukturo vasi, ki s j pokazala skozi gradivo, j ta sl dča: na zahodu »Babnski kraj« in »Plajnr«, na drugi strani potoka proti vzhodu pa »Podluza«, od tod s j kasnj poslitv razširila š v »Guranjo« in »Dulanjo ulico«. Md »Plajnarjm« in »Babnskim krajm« na južni strani potoka j bila po izročilu zgrajna današnja mlajša crkv (Pršolja, Prglj 1997, 95). Iz vsh omnjnih šg in navad, struktur pokopališča tr vasi in ustnga izročila j mogo č sklpati, da s komplksna razdlitv vasi na pt dlov naslanja na osnovno, najbrž naj starjšo dualistično dlitv vasi. Ta prostorski dualizm j razvidn iz sldčga govora. P: /… o potoku/ Duol do, skuzi celo vas jə pokrit . In tən pride vən. Na pulji pride vən in tječe po pulji. Do Pilja je puotok, ja. 143
Za arholog s zdi zanimiva informacija, da naj bi bil prvi grob na novm pokopališču namnjn bogatmu vaščanu.
174
Struktura prostora v ustnm izročilu K: P: K: L:
A niste reku, də so tud vasi pol ločli. Misləm, deli vasi, al kaj? Od potuoka, uod tega potuoka kje /tja/ je Podluzo in kje je Babənski in Plajnərski kraj. Babənski in Plajnərski, in puol Podluzo, pa še četrtu je blu neki. Ja, tə so rjekli še duol staze. Ke duol. In tu jə bla Dulənja in Gurənja ulca. Ma, jə blu use Podluzo. Samu ta puotok je luoču vas na dva dela , nje. (442)
Rodik s zdi na prvi pogld dinstvn zaradi tolikih načinov, skozi katr s odraža vč dlna prostorska struktura vasi, ki pa s v osnovi naslanja na osnovno dualistično struk turo. Vndar j posamičn primrjav mogoč najti tudi na slovnskm območju, kom plksnjš odraz dlitv naslij tako v šgah in navadah kot v izročilu pa najdmo tudi drugod po evropi in svtu.
rodoVna struktura pokopališč in dualistični sistemi Strukturiranju pokopališča po prostorskih notah vasi, kot smo jo vidli v Rodiku, j mo goč najti primrjav pri rodovni dlitvi pokopališč v Makdoniji. Po navdbah Ljupča S. Ristskga s struktura tradicijskih naslij v Makdoniji odraža na pokopališčih. Poko pališč j lokacija, ki najtž prnaša prmstitv, dislokacijo ali vnos drugih sprmmb. Prostorsko j strukturirana po vaškm rodovnm sistmu. Po makdonski ustni tradiciji vsi pripadniki natančno poznajo rodovno strukturo grobov. Vsak rod ima v lasti nkaj dstin grobov, ki so skoncntrirani na določnm dlu pokopališča (Ristski 2005, 209). Primrjav iz Makdonij tako rsnično nakazujjo, da bi lahko različni prostorski dli Rodika in ustrzajoči dli pokopališča pripadali različnim rodovom. V Kropi j dlitv trga komplksna. Polg dualističn dlitv gld na potok Kroparica oziroma mostov s j dlila š na Zgornji, Spodnji in Srdnji konc. V Zgornjm koncu so živli oglarji in rudarji, mdtm ko so v drugih dvh dlih živli obrtniki, »gospodj« in njihovi kovači. Rivalstvo md lvim in dsnim brgom s j izražalo pri otrocih, ki so s družili md sboj l po posamznih prdlih in niso sprjmali prišlkov z drug strani. Hkrati so bili razdljni na tri »konc«. Prostorska in nanjo vzana socialna struktura j prišla najbolj do izraza ob prazniku sv. Janza Npomuka (16.5). Takrat so otroci okrasili znamnja na obh stranh mostov v Zgornjm, Srdnjm in Spodnjm koncu in s palicami in koprivami čuvali, da ni kdo od otrok z nasprotnga rka prčkal mostu (Šmitk 1973, 33–34). Zdi s, da j antagonizm md dli vasi v Kropi pršl v otroško folkloro. 144 Ommb ločnga pustovanja po dvh dlih vasi j mogoč opaziti pri opisu pustovanja na Vlikih Blokah, pri čmr j md obma skupinama maskiranih mačkur lahko prišlo tudi do prtpa. Tudi pri bohinjskih šmah j otpanj potkalo ločno v Srdnji vasi (spt im!), in sicr posbj skupina kmčkih in posbj kočarskih fantov. Pozornost zbujata tudi obrdni tk mask »sovrnikov« v Kobaridu, ki so tkli od vzhoda proti zahodu, in na tančno določna trasa obrdnga tka »blúmarjv« iz Črnga vrha nad Nadižo v Bnčiji (Kurt 1984, 300–302, 122, 392; Križnar 1979, 196). Kr doslj raziskovalci niso posv čali toliko pozornosti strukturizaciji vasi, ni znano, ali so zgoraj naštt šg povzan z drugimi izročili o strukturi vasi tako kot v Rodiku. 144
Zahvaljujm s Zmagu Šmitku za opozorilo na komplksno prostorsko organizacijo Krop. 175
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Clo nnavadni dlitvi Rodika skozi liturgičn obrd v crkvi j mogoč najti primr jav, in sicr pri francoskm trgu Saint-Santin, ki j razdljn md Cantal in lʼAvyron. Naslj j razdljno na dv skupnosti, Saint-Santin-d-Maurs in Saint-Santin-dʼAvyron, vsaka s svojim županstvom, šolo, pokopališčm in barom. Pri krožnm izvajanju maš po crkvah v obh dlih s prbivalci iz Avyrona namstijo na dsno stran crkv, ti iz Cantala pa na lvo (Dragan 1999, 142–143)! Pri tm vlja opozoriti, da v primru Rodika in Saint-Santina n gr za razporditv ljudi v crkvi po socialnm statusu, kot rcimo v Prdgradu, kjr so prmožni sdli v kloph, mali kmtj, osibarji in bajtarji pa so stali (Makarovič 1985, 56). Iz srdnjvških pisnih virov za Romunijo j razvidno, da so bil moldavsk vasi od svo jih začtkov vzan na dv polovici, pri čmr j bila prdmt donacij, prodaj pogosto l na polovica. Md štiristo akti prodaj, donacij itd. md ltoma 1450 in 1520 j 58 vasi dualističnga izvora. Ponkod s polovic vasi manifstirajo zgolj v obrdnih trnutkih, podobno kot v Rodiku. V vasi Runcu s za Božič in na Ivanj oblikujta dv skupini pv cv po polovicah vasi, po polovicah praznujjo novo lto v ločnih hišah, mdtm ko s za praznovanj sv. Trh kraljv združijo v notn obrd ob rki, ki vas dli na dvoj. V vasi Gaujani sta dv polovici razdljni na štiri čtrti, ki naj bi iml štiri prdnik. Nkoč j bila crkv »sprdaj«, novo pa so zgradili namsto smrk »zadaj«. Ta smrka j imla vlogo skupnga obrdnga srdišča, saj so s pri njj zbirali mladi za praznovanj božiča. Profano srdišč j bilo drugj, v bližini mosta, ki združuj polovic. Na tm mstu j bila gostilna, tu so žnsk skupaj pral prilo in tu s j na dan sv. Trh kraljv nkoga vpljalo in vaščan poškropilo z vodo. Pri štvilnih naslij, pri katrih Radu Dragan opaža binarno strukturo, s odraža antagonizm md polovicama vasi: kar j spodaj, j manj dobro, kar j zgoraj, dobro, v smislu bolj izobražnih, bolj pridnih in bolj bogatih prbivalcv. enako vlja za vas Mndn pri Bonnu v Pornju, kjr s prbivalci obh polovic, ki imata ločno družbno in administrativno življnj, srčujjo v ni crkvi, na nm pokopališču in v skupnih ltnih procsijah (Dragan 1999, 128–150). Radu Dragan naštj š vliko primrov binarn struk tur naslij in zmljišč v Romuniji in evropi, vndar za namn dokaznga gradiva s bom tu ustavila in s usmrila na vprašanj vzroka dualističnih organizacij naslij.
posledica družbenega razslojeVanja? V pripovdih o kurjnju ločnih ivanjskih krsov po dlih vasi s n zasldi l tga, da različn prostorsk not pripadajo različnim rodovom (priimkom), tmvč tudi skupinam različnga družbnga statusa. Razporjnost prbivalcv po družbni hirarhiji j bila najbolj jasna pri pripovdovalki iz Rpna na Tržaškm krasu, ki omnja vzvišnost in v čj bogastvo prbivalcv dvh »kotov« vasi. Ta dva sta bila v antagonizmu z drugima dv ma, bolj rvnima prdloma vasi, md njimi so bili tudi prpiri (Pripovd 397). Nasprotj md dvma proti dvma kotoma vasi, ki potmtakm tvorita dv polovici, spominja na zgoraj opisan dualističn sistm nmšk in romunskih naslij, pri katrih sta dv polo vici vasi v anatgonističnm nasprotju dobro/slabo, bogato/rvno (Dragan 1999, 137–138). Tudi pripovdovalc iz Svtga posbj izpostavlja bolj bogat prdl vasi, kar nakazuj prostorsko razporditv gld na družbno hirarhijo (Pripovd 282).
176
Struktura prostora v ustnm izročilu Socialno-prostorsko strukturiranost j mogoč prpoznati v vasi Kaloskopi v srdnji Gr čiji (Tzavaras 1979, 160–162). Prdl popov (fr. quartier des popess) j bil najbolj bogat, držal s ga j slovs učnosti, omikanosti in dobrih manir. Prostorsko j bil najbližj stu dncu, zato j iml privilgij pri dlitvi vod. Podobn status so imli prbivalci »griča« (fr. quartier du côteau), nižji družbni status pa prbivalci »sossk« (fr. quartier du voi sinage). Sldnji so bili v glavnm pastirji, ki so s potgovali za žn iz »prdla popov«. Najbolj odmaknjn, tako prostorsko kot socialno, j prdl »ciganov«, ki s nahaja onstran toka studnca. Po ustnm izročilu naj bi ga ustanovili »cigani«. Prbivalci najbogatjšga »prdla popov« niso dopuščali poročnih razmrij z možmi tga prdla vs do okoli lta 1920. Najpommbnjši točki vasi polg studnca, »trg« (md glavno crkvijo tr šolo) in tržnica, lžita v zgornjm dlu »griča«, natanko napol poti md najbogatjšim prdlom in »prdlom ciganov« (Tzavaras 1979, 160–163). Strogo razločvanj md »Nami« in »Drugimi«, »cigani« v primru vasi Kaloskopi, md katrimi niti porok niso dopuščn, j morda primrljivo s podobnim razločvanjm v Rodiku md »Nami«, »Rodičani« in ajdi, »Drugimi«. Oba antagonistična prdla sta pri obh vash ločna z vodo, potokom. V rodiškm izročilu najdmo clo primrjavo md »cigani« in ajdi, saj naj bi sldnji » imeli črne lasi in zateglo kožo /rumnkasto polt/ , tako, kot jo imajo danes kaki Siciljanci ali Cigani. /…/« (Pršolja 2003, 19; Hrobat 2005, 102). Prva hipotza, s katro bi lahko pojasnili tako izrazito družbno hirarhijo in antagoniz m md različnimi prdli vasi, bi bila lahko vzana na procs socialnga razslojvanja kmčkga prbivalstva. Iz primrov drugod po Slovniji j znano, da so s nižji sloji kmčkga prbivalstva naslili ločno od bogatjših kmtov. Tako so s na primr osr dnjmu dlu kmčkih domov v Prgradu v Bli krajini v 18. stoltju pridružili bajtarski in osibniški domovi. Prostorsko so s ločili, tako da so s namstili v gornjm ali spodnjm dlu, vstran od glavn poti in na slabšm skalnatm zmljišču (Makarovič 1985, 71). Spo min na hirarhično ločvanj j bil š do ndavnga živ v Spodnji Bsnici na Gornjskm, kjr j bilo naslj kajžarjv na Trati, na skupnm srnjskm zmljišču, strogo ločno od kmčkga naslja, ki so ga imnovali »na kmtih«. Na franciscjskm katastru Zgornj in Spodnj Bsnic so prpoznavna gruntarska jdra vasi, zravn pa kajžarsk in bajtarsk not (Novak 1975, 239–240). ena izmd hipotz vzroka nastanka različnih prdlov vasi, ki s odražajo v različnm družbnm statusu prbivalcv, so rsda lahko procsi razslojvanja kmčkga prbival stva ali različn rodovn kolonizacij. Po drugi strani pa s takšna hipotza š vdno n zdi dovolj obširna, da bi pojasnila toliko primrov strukturizacij naslij, pri čmr j socialna hirarhija lahko l dn izmd mnogih vidikov odraza antagonizmov. Kar s namrč najbolj pogosto ponavlja, j nka osnovna dualistična struktura vasi, ki s aktivira v določnih trnutkih skozi izročila o različnih prdnikih tr skozi šg in navad. Š posbno v Rodiku j dualistična struktura vasi močno izražna tako v ustnm izročilu, pokopališču kot v drugih šgah in navadah, s tm da s na no polovico navzuj izročilo o najstarjšm dlu oziroma o naslitvi ajdov, ki jih j mogoč razumti kot djansk pr bivalc zgornjga arhološkga naslja ali v smislu »Drugih«.
177
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
odraz kompleksnih strukturirajočih principoV mišljenja? Ž Claud Lévi-Strauss j zavrgl vsakršn dvom o obstoju dualistično organiziranih družb na primrih diamtralnih struktur naslij in družbnih sistmov iz Južn in Svrn Amrik, Mlanzij in Indonzij. Primr komplksno organiziran dualističn struktur naslja in družb j bil ž navdn v poglavju o »uprostorjnju« spomina, in sicr gr za vas ljudstva Bororo v Braziliji. Zanjo j značiln zapltn princip dlitv vasi na dv polovici s srdiščno moško hišo in razvrstitvijo klanov, ki j urjal clo vrsto socialnih vidikov in kultnih praks, od porok in pogrbov do pravil družnja, ddovanja itn. Š bolj pommbno j Lévi-Strausso spoznanj, da so navidzno dualistični sistmi dalč od tga, da bi bili simtrični, tmvč so v rsnici l izkrivljn podob mnogo bolj komplksnih sistmov. Na osno vi tovrstnih struktur Claud Lévi-Strauss razvij idjo logičnga dualizma kot univrzaln struktur človškga mišljnja (Lévi-Strauss 1989, 131–161, 2004b, 207–214). Gld na to, da so tnologi po vsm svtu odkrivali komplksn binarn princip struk turiranja družb in prostora, s Radu Dragan sprašuj, ali ni odsotnost tovrstnih podatkov za evropo zgolj posldica tga, da tnologi nanj niso bili dovolj pozorni. Na štvilnih primrih antagonizmov md polovicama naslij v evropi, kot so navdni zgoraj, pokaž, da so tudi v evropi obstajal dualističn organizacij. Opozicija md dli s lahko odraža v mnogih oblikah, kot so lvo/dsno, visoko/nizko ali srdišč/prifrija (Dragan 1999, 128–150). Za razliko od dualističn struktur srdišč/prifrija, navadno ustrzajoč dvojici svto/profano, ki so jo raziskovalci prpoznavali tako v kozmoloških koncpcijah (eliad 1987; Michl 1994; Radnković 1996a, 49–79) kot v antičnm tr sodobnm pro storu (Lévi-Strauss 1989, 132–138; Ristski 2005, 228–261; Guttl Col 2004, 74–78; Vrnant 2001, 147–269 itd.), pomn ostalih binarnih struktur ni bil obravnavan. Nkatri tnologi in folkloristi so sicr opazili dlitv zičnga prostora na zgoraj/spodaj skozi toponim in izročilo (npr. Ristski 2005, 224–227), vndar tga niso pručili v odnosu do obrdov in prostora. Radu Dragan j sldil pravilom strukturiranja naslij v evropi prdvsm skozi obrdn in idntikacijsk lmnt v prspktivi prostora. Z analizo mnogih zgoraj našttih vasi v Romuniji in drugod po evropi avtor potrdi opažanja Lévi-Straussa o komplksnosti razmrij, ki s skrivajo izza dualističnih sistmov, in doda, da j ravno ta asimtrija prin cip njihovga dlovanja. Hipotzo j mogoč prikazati na primru vasi Bàrbàtsti, kjr izročilo o skupnm prdniku poudarja skupn izvor vsh vaščanov, mdtm ko hkratno izročilo o dvh ustanovitljih pojasnjuj ločn izvor dvh polovic vasi. Rka ustvarja os svr-jug, mdtm ko os vzhod-zahod dli vas na polovic. Vas ima najst čtrti, pri čmr s na raztza čz ob polovici vasi, obstaja pt crkv, vsaka s svojim pokopališčm, toda l dv župniji, ki ustrzata vaškima polovicama. Polovici s manifstirata v trnutkih, ko j trba zopt določiti srdišč, ko s vnamjo prpiri za lokacijo srdišča – ga potrditi nad mjo »zgoraj« ali ga prstaviti »spodaj«. Do ltu 1830 so maš izvajali v vsaki crkvi, kasnj pa sta dva duhovnika izvajala mašo po sistmu krožnja v ptih crkvah. K vsaki izmd njih so gravitirali dva do tri prdli. Za udlžitv pri maši so morali prbivalci vč prdlov prčkati rko. Vndar s samo n prdl raztza čz mjo obh polovic in pripada dvma crkvama. Ravno v tm prdlu Radu Dragan prpoznava nravnovsj, ki povzroča dlovanj sistma. enotnost vasi s zdi odvisna od dlovanja mj: obstaja 178
Struktura prostora v ustnm izročilu bolj ali manj poudarjno nravnovsj md polovicama in trba si j izmisliti prkršitv razločvalnga pravila, da sistm dualističn organizacij lahko dluj. Polovici včin vasi združuj ta popačno dualistična struktura, zaradi katr vaščani občutijo pripadnost skupnmu ozmlju, polovic pa s aktivirajo in manifstirajo l v določnih trnutkih, ob obrdnih djanjih ali ob rdniciji srdišča. Dlovanj prostora na osnovi binarn opozicij primrja s prpovdjo incsta md Zmljo in Nbom v kozmogonskih mitih. Č prpovd incsta, z namnom ločitv na dvoj vsga »izvornga«, omogoča »dlovanj« družb, bo nako vljalo za dlovanj prostora (Dragan 1999, 128–150). Različn idntikacijsk lmnt in obrdn djavnosti, ki strukturirajo prostor kraških vasi na dv antagonistični polovici, na katr s lahko naslanja š bolj razčlnjna struktu rizacija, j tako mogoč razumti kot posldico nkih univrzalnih principov človškga mišljnja, ob tm pa n gr izključiti niti posldic hirarhičnga razslojvanja in koloniza cijskih tokov. Zdi s, da bi lahko tolikšno razširjnost dualističnih struktur tako v svtu kot v evropi, za katrimi s skrivajo bolj komplksni sistmi strukturiranja, lahko pojasnili po principu splošn strukturirajoč logik mišljnja. Navkljub kritičnosti do strukturalistič nih idj Claud Lévi-Straussa, š posbno z vidika zanmarjanja zgodovin in subjkta (Monaghan, Just 2000, 46), s zdi njgova torija o binarnih logičnih sistmih najbolj razlagalna, š posbno s tm, ko poudarja vliko bolj komplksn sistm in asimtrij. Po mnnju Radu Dragana j ravno ta asimtrija tisti lmnt, ki omogoča dlovanj sis tma. Ta ni rigidn, tmvč s aktivira l v določnih trnutkih (Dragan 1999, 143–150). V Kropi s komplksna dvo- in tridlna struktura trga manifstira skozi otroško folkloro ob praznovanju sv. Janza Npomuka. V Rodiku s bipolarnost družbnga prostora ma nifstira skozi šg in navad pri pustovanju, pri liturgičnih obrdih, dlovnih šgah in na pokopališču, v drugih kraških vash pa s kaž ob ivanjskm krsovanju. V Kropi in Rodiku j posbj izpostavljna voda, potok, ki vas dli na osnovni dv polovici, nanjo pa s naslanja bolj komplksna dlitv. V Pliskovici j osnovna ločnica csta, »Paradana«, v Rpnu pa s koti razvrščajo okrog srdišča, kjr j zopt voda, kal. Pri Kropi s zdi š posbno zanimivo, da s morata na določn dan v ltu polovici jasno razločiti, kar s kaž v otroškm stražnju mostov prd ndovoljnimi prhodi prbivalcv oziroma otrok drug polovic. Ali naj gr za različno kolonizacijo ali družbno razslojvanj, s zdi, kot da j za dlovanj sistma potrbna ločitv na dv polovici (ali vč), ki v mdsbojnm prigra vanju tvorita noto. Nnazadnj j ta dualističn princip dlovanja mogoč prpoznati pri včini toponimov naslij, kar j najbrž posldica našga vsakdanjga strukturiranja okolja in stvari na gor/dol.
zaključek V poglavju o prcpciji prostora skozi ustno izročilo smo vidli, da s prostor n zamišlja kot tridimnzionalni sistm po sodobnm zahodnjaškm modlu, tmvč s trm vidnim silam dodaja čtrto dimnzijo, ki prdstavlja onstranstvo. Da s človk ni povsm izgubil v nprdvidljivm prostoru, j vzpostavil določna pravila, ki določajo msta vstopanja nadnaravnega v tostranski svet. 179
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Clotni sistm sloni na strukturni logiki mj, ki kvalicira prostor po principu binarnga logičnga sistma. Mja ni l mjna črta, tmvč j hkrati trtji lmnt v sistmu, ki d luj kot posrdnik md nasprotjma, ki ju razločuj. Štvilna folklorna izročila o prikazovanju, žrtvovanjih in pokopih bitij z območja md svtovi (krvavo stgno, vdamc, kovač, nčisti umrli, tujci, kača, konj itn) so umščna ravno na ali ob katastrski mji (Rodik, Lokv itd.), kar nakazuj, da so iml srnjsk mj posrdniško vlogo md tm in »onim« svtom. Tako kot folklora so morda tudi bro nastodobn gomil po Krasu igral vlogo označvalcv tritorialnih mj. Pojasnili smo, zakaj nkatra msta v krajini, kot j Viln vrh pri Slopah ali hribi kač ropotač pri Lo kvi, vljajo za tabu – zaradi umščnosti na liminalnm območju, to j na srnjski mji oziroma na tromjah. Ž od najstarjših časov, š posbno v antiki, obstajajo poročila o žrtvovanjih in božanstvih na tritorialnih mjah, kar j mogoč slditi š v sodobni folklo ri obrdnga obhoda mj, v folklori o nadnaravnih bitjih, njihovih žrtvovanjih in ubojih na srnjskih mjah. Z obrdnga vidika s »svtost« srnjsk mj odraža v fnomnu mr tvih počival. Gr za obrdna msta, na katrih so s pri pogrbni procsiji ljudj ustavili, molili, zamnjali nosač krst tr položili pokojnika na tla. Mrtva počivala niso naključna msta postanka, tmvč jih včina lži ravno na ali ob katastrskih mjah. Nkaj izjm j ob vodi, ki j podobno kot srnjska mja vljala za posrdnika z onstranstvom. S tga stališča postan razumljivo, da so s ravno na th mstih odvijal obrdn djavnosti. T j mogoč razumti kot obrd prhoda, prkoračitv, ki so so po van Gnnpovi toriji dl tradicijskga koncpta mj. Glavno vlogo posrdnika na mjah ima folklorni lik kač, ki s š posbno pogosto poja vlja na tromjah vaških possti. Č mj srnjskih possti prdstavljajo skrajni rob izgona nvarn pošasti, torj skrajno mjo »človškga«, s skozi apotoropjsk obrd njnga izganjanja mj vzpostavljajo znotraj mja človškga bivalnga prostora, okoli dvorišča. Po ni strani j v kači kot binarni opoziciji ognja v zaščitnih obrdih mogoč prpoznati slovanski mitični lik Vlsa, ki pij mlko pri živini, domuj v korninah drvsa in s ga s prjo in podobnimi djanji ob pustu lahko priklič v hišo. Po drugi strani pa j nga najbolj arhaičnih simbolov mogoč vpti v vliko širši primrjalni kontkst folklor širom evrop, ki j poudarjal povzavo md kačo in žnsko. Posrdno j kača povzana z d vico Marijo na dan Marijinga vnbovztja, ko s pojavlja v krošnjah drvs; Kača pij matrino mlko in jo žna rodi; Kača j tako kot žnska žrtvovana za tmlj novogradnj. Gr l za nkaj izročil, ki pokažjo, da tako kač kot žnsk posrdujjo plodnostn sil s svojim stikom z onstranstvom. Vlogo posrdnika md svtovoma imajo v tradicijski kulturi tudi tujci, kovači in druga bitja bitja z območja md svtovi, ki na mjah srnjsk possti vzdržujjo oba svtova v ravnovsju. Krajina j prpltna z mjnimi msti, prko katrih sil z onstranstva vdirajo v »naš« svt, zato jih j človk z obrdi poskušal obvladati. eno izmd nprdvidljivih in n obvladljivih mjnih mst v krajini prdstavlja mrakova stopinja, ki človku, ki stopi nanjo, odpr prhod v svt mrtvih – človk izgubi orintacijo in umr. Znotraj katastr skih mja j prhod md svtovi najbolj propustn na križiščih, zato s ob njih v najbolj nvarnm času, na ivanj obrdno izvaja zaščita prd vdorom sil z onstranstva (krsi). Kot s Odisju odpr podzmlj na sotočju dvh rk, s na podobnm stiku trh linij, 180
Struktura prostora v ustnm izročilu na tromji v Prgarjah vzdign troglava kača z onstranstva. Zaradi svoj lastnosti po srdovanja md svtovi s na križiščih izvaja magičn in apotoropjsk obrd, na njih s zbirajo čarovnic in druga dmonska bitja itd. V poglavju so obravnavana izročila v odnosu do krajin, ki simbolizirajo msta stika z onstranstvom tako v bivalnm okolju (hiša, dvorišč, vogali, prag itn.) kot v širši krajini (ograd, cst arhološka najdišča, pokopališča, voda). Ravno zaradi svoj lastnosti komunikacij md svtovi vlja križišč v antiki, kot mundus na križišču rimskih srdiščnih urbanih osi cardo in decumanus, hkrati za kozmično srdi šč svta. Podobno s v antični Grčiji ognjišč doma in msta vzpostavlja na srdini kot srdišč svta, točka komunikacij z zgornjo in spodnjo kozmično ravnijo, kar j mogoč prpoznati tudi v sodobni folklori Krasa in Balkana. Kljub tmu da s torij o arhtip skih simbolih kozmičnga svtga srdišča zdijo prsžn, so raziskav pokazal, da s j mogoč vdno znova vračati k tm splošno razširjnim idjam. V izročilu o krajini Krasa j simbol axis mundi mogoč prpoznati v drvsih, križiščih, vodi in/ali crkvi v srdišču kraških vasi. Na Rodiškm j prostor kozmološko osmišljn z vsaditvijo »prv« lip iz jam, skozi katro s odpira prhod v onstranstvo. Simboličn prdstav o svtovni gori, ki prdstavlja srdišč stvarstva ali svtovno os, so na mikro ravni prvzli hribi, ki nastopajo pod imnom Gora, zanj pa sta značilni voda in krščanska simbolika (Rodik, Plšivica). Polg omnjnga Vrmščico bogati š izročilo o dvojnosti in o kači vlikanki. Kot kozmična gora na makroravni nastopa Nanos, na katrm domuj nadnaravna kača, stoji na stbrih svta, j poln vod in grozi s povodnijo, kar spominja na kozmogonsk mit o svtovnm potopu, ki povrnjo svt v ndifrncirano stanj kaosa in odločajo o usodi svta. Znotraj območja katastrskih mj vlja za liminalni prostor gozd, od katrga s j v topo nimu »mja« ohranilo načnj s hrastovim gozdom. Hrast na splošno vlja kot najvčji posrdnik z onstranstvom na Krasu, saj prinaša dojnčk, »tujc« (Pliskovica), v njm s prikazuj Mati božja (Pliskovica) in j na križišču j obdarjn z zdravilnimi močmi (Gro pada). V Rodiku s msta stika z nadnaravnim raztzajo po vsm nobdlanm območju (jam, voda, rušvin), prdvsm pa ob glavnih poth, obljudnih v nočnm, nvarnm času. Zato j bilo trba vsako lto obrdno obnavljati mj »varnga« s procsijami okoli intnzivno obdlanih območjih. Razmjvanj s odraža tudi znotraj samih kraških vasi. Raziskav so pokazal, da ljudj navzvn notno idntitto vašk skupnosti razdrobijo na manjš vašk idntitt, ločn po prostorskih notah, najpogostj po dulaističnm principu. Notranj strukturiranj vasi s odraža skozi ustno izročilo, toponim in skupinsk idntikacij, skozi šg in navad ob ivanjskm krsovanju, ob pustovanju, ob liturgičnih obrdih in ponkod pri strukturi pokopališča (Rodik, Kropa). Vlogo razmjvanja prvzam pogosto voda, potok ali csta, včasih tudi folklora o nadnaravnm, ki označuj mjni pas z onstranskim srdi vasi (Lo kv). Polovic vasi, na katr s navadno naslanja š bolj komplksna dlitv, s aktivirajo in manifstirajo l v določnih trnutkih, navadno ob obrdnih djanjih. Primrjav iz Makdonij nakazujjo, da bi bilo mogoč pojasniti strukturiranj prostora vasi in poko pališča po načlu rodovnih not. evropsk in nvropsk primrjav kažjo, da v notranji strukturiranosti vasi ni trba prpoznati zgolj posldico različnga časovnga zapordja 181
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa kolonizacij rodov ali različnih hirarhičnih struktur prbivalstva, tmvč tudi splošn koncptualni princip strukturiranja svta, ki tmlji na koncptu binarn opozicij. Koncpcija clotnga prostora v tradicijskm mišljnju tako dluj po binarni logiki sis tma, ki svt drži v ravnovsju. Vndar ta logika ni rigidna, n dli svta na »našga« in tujga«, tmvč nprdvidno vznika na mnogotrih mstih v krajini, kot so katastrsk mj, križišča, ograd, voda, srdišča vasi, mj md dli vasi, v drvsu ali gori itn. V prostoru, kjr nič ni varno in zagotovljno, potka komplksna prostorska dinamika na sprotujočih si razmrij, ki v mdsbojnm ravnovsju in s prhajanjm drugo v drugga zagotavljajo dlovanj svta.
182
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih
baba V mitični krajini in tradicijskih VEROVANJIH »Nka hiša, nki vrt, nista prostora: krožita, odhajata in prihajata. Njuni prikazni odpirata v prostoru drug prostor, drug čas v času. /…/« (Paz, Octavio 1993. Pripovdka o dvh vrtovih. V: Izbrane pesmi. Ljubljana: Cankarjva založba)
trdožiVost VeroVanjskih praks V prostoru V zadnjm poglavju bom obravnavala dl ustnga izročila, za katrga j mogoč rči, da j matrializirano v krajini. Njgov idjni vidik bom obravnavala po komparativnm pri stopu, mdtm ko bom njgov matrialni vidik poskušala pručiti z arhološkga vidika, z analizo njgovga prostorskga kontksta. Prcpciji krajin sm ž namnila nkaj bsd v začtnih poglavjih, zato naj l om nim tist torij, ki jih j mogoč uporabiti kot analitsko-tortski okvir za razumvanj vprašanja, kako s prtkl idj in pomni ohranjajo v prostoru. Po mnnju Michala Rowlandsa so matrialni simboli kot srdstvo nzavdnga spominjanja uporabnjši od jzika in govora, in sicr zaradi nposrdnga stika s prtklostjo, ki jo utlšajo. Iz tga razloga j vrjtnj, da s bo konsrvativni prnos kulturnih oblik zgodil tam, kjr so lju dj v stalnm stiku z vidnim matrialnim objktom, š posbno ko gr za monumntalno obliko (Rowlands 1993, 142–144). T. J. Wilkinson razmišlja, da krajina dluj kot nka kšna »spominska banka«, ki shranjuj in izgublja svoj pojav skozi čas. Prbivalci, ki so globoko povzani s svojimi krajinami prk tradicij in izkušnj, ohranjajo »dolgotrajni« spomin (Wilkinson 2002, 143). Ž omnjni Mauric Halbwachs opaža, da s spomini na prtklost ohranjajo l, č s »prilpijo« na matrialno okolj, iz katrga izhajajo. Da 183
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa bi si rligija zagotovila lastn obstoj, s mora namrč simbolno prtvoriti v prostorsko dimnzijo, imobilizirati s mora v »stabilnost matrialnih stvari«. Zato j izbris spominov na opuščn kult uspšn l, č s oltarj starih bogov zično uniči in njihov tmplj poruši (Halbwachs 2001, 151–152, 172–176; 1971, 117–164). Folklora o spomnikih ali pojavih v krajini sicr n odraža natančnih ali zansljivih vidi kov prtklosti, vndar pa pogosto obravnava različn pomn, ki jih spomniki sprj majo v času svojga obstoja (Moor 2008, 8). Tok Thompson argumntira, da s tradicij rsda sprminjajo skozi čas, vndar s v njih kljub tmu š vdno ohranjajo določni sta rjši pomnski vidiki (Thompson 2004, 363). Pri včini procsov vrovanjskih sprmmb j tako mogoč zaznati zgolj sprminjanj zunanj podob, mdtm ko osnova ostaja ista. Kultu sonca j rcimo v Valcamonici v svrni Italiji mogoč slditi od prazgodovin prk mitraizma (Ianovitz 1972, 6, 100–104) vs do krščanstva, ki j dopuščalo zvzo md Soncm in Kristusom. Crkv j nasproti kozmološkmu sončnmu bogu postavila moralnga in ga z njim sčasoma nadomstila, tako da j Sol invictus postal Sol Iustitiae, »Nprmagano Sonc« j postalo »Sonc pravičnosti« (Panofsky 1994, 261–262). Iz zgodovin pokristjanjvanja so poznana obdobja nasilnga in uničujočga zatrtja vsga prdkrščanskga, od vrovanj do knjižnic, pa tudi obdobja bolj blagih pristopov. Vzorčn primr sldnjga so navodila v pismu papža Grgorja iz lta 596. Ta svtmu Avgušti nu ob odhodu v Anglijo svtuj, naj poganskih svtišč n ruši, tmvč naj iz njih nardi krščansk crkv. enako naj ravna s poganskimi oblikami bogoslužja, ki naj jim doda krščanski pomn (Kravanja 2007, 163). Krajina j pržta s sinkrtističnimi informacijami iz folklor, ki vsbujjo tudi mitičn vidik prtklosti. V tradiciji, ki j »ukorninjna« v matrialno v krajini, s obdržijo drobci kolktivnga spomina, ki so dl vsakdanjga odnosa lokalnih prbivalcv do do mač krajin (Hrobat 2007, 49).
Folklorno izročilo o babi rodiško izročilo o babi Rodiško ustno izročilo pozna dv vrsti izročil o babi. eno izročilo govori o kamniti mono litni Babi,145 drugo pa o »rodiški babi« (Pršolja 2000, 27). Čprav na prvi pogld dlujta kot povzani, njun povzav ni mogoč nposrdno potrditi.
145
Problm zapisa bajnga bitja bab sm ršila na sldči način; Ko govorim o babi kot o bajnm bitju, jo tako kot pri drugih bajnih bitjih pišm z malo začtnico brz narkovaja (z izjmo prv navdb). Ko j gotovo, da s govor nanaša na kamnit monolit, točko v krajini, pišm Baba ali Stara baba kot toponim z vliko začtnico, mdtm ko v primru njasnosti ali govora o babi kot bajnmu bitju pišm z malo začtnico. Pojmi oziroma bsdn zvz, kot so »rodiška baba«, »baba s Trsta«, »stara baba«, »šmrkava baba« itd., kakor jih v narčju imnujjo sogovorniki in ki niso vzani na določn toponim, pišm v narkovajih z malo začtnico. Imna posamznih stvari v narčju in v drugih jzikih (dlov stavb, snopov žita itd.) pišm v narkovaju kot »baba«.
184
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih
k ena izmd struktur v krajini, ki j ž v začtku trnskga dla pritgnila pozornost, j kamnit monolit, imnovan Baba, na Rodiškm. Kot sm ž doslj pokazala, j okolj Ro dika š posbno zanimivo zaradi kombinacij arholoških naslbinskih podatkov iz časa od prazgodovin do pozn antik na Ajdovščini nad Rodikom, pigrafskih virov (im za prbivalc Rundictes) in izjmno trdoživih tradicij na mnogih mstih, ki bi lahko izviral š iz prdrimskga časa (Dgrassi 1954, 92; CIL 5, 698; Ptru in Lbn 1975, 132; 1983, 225–227; 1999, 161–163; 2003, 249–251; Schillingr-Hafl 1978, 738–739; Slapšak 1978b, 122–127; 1985; 1997, 20–55; Vidrih-Prko 1997; Hrobat 2004; 2005; 2007; Slap šak in Hrobat 2005a, 2005b idr.). Naravni kamnit monolit j š do lta 1989 stal v bližini nižinskga prazgodovinskga gradišča Dbla griža, približno 1,5 kilomtra jugozahodno od Rodika. Po ni pripovdi naj bi šlo za kip, ki so ga otroci vlikani postavili svoji matri, po drugi pa naj bi s žnska sprmnila v kamn zaradi laži (Pršolja 2000, 26). Baba j bil kamnit, približno tri mtr visok in štiri mtr širok blok, v katrm so Rodi čani vidli podobo žnsk s poudarjnimi žnskimi atributi (Slika 38), kot pripovduj sogovornik z Rodika (na poti proti mstu nahajališča Bab):
Slika 38: Rodiška Baba – kamnit monolit – kot jo je po spominih iz otroštva narisala Jasna Majda Peršolja. /…/ P: No, te je bla prou, təm, na temi, te je bla tista skala. Ogromna skala! Taku də nobene skale ni take. So skale majhne, ampak ke u uno strən ni nobenga təšnga velizga kamna. In te je stala tista Baba. Prou na samem, kukər da jə kdu prənjesu. In je bla təku ene tri metre visuoka, kaj… ene štjər metre dolga. En tak, velik kamən je biu. No, 185
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa in je bil v obliki… Je imela təku, kukər obliko riti, žjənske, in prsa, ne. Uotroci smo vse tu vidli. In puoli, magari, da ne bom zgubu krave, si šou poljubit tisto Babo. Təku da si… En taki pastirski simbol je bil tu. In potem, te… Te je bla, na temi in te gre vodovod. Na temi. No in so jo razstrelili in potem, tu so te skale, so še ostale od te Babe. K: Ma, a je bla z enga kosa al…? P: En kuəs… Ena skala… Ena skala, kukər, če greste u Trento, ku vidiste tiste skale na samimi travniki. Samu da je bla visoka ene tri metre… Smo mogli jəmit, smo imeli enu tako drvu, ki je imelu enih par vej odsečenih, taku malu proč, da smo splezali guor. Taku visoka je bla. Neverjetno, ne?! In tej fanje, ki so delali od kraškega vodovoda… Zanimivu, da kuku bo ta gmota šla u luft, ne. In so jə razminirəli.146 /…/ (56) Baba j stala j na najvišji točki v okolici. Kr j bil z nj mogoč pogld na živino dalč
naokoli, so s pastirji pri paši zadržvali na njj (Hrobat 2008a, 410–411). V pripovdih j zaslditi opombo o prpovdi plzanja na glavo Bab, kr naj bi jdla otrok (Pršolja 2000, 26).
b, v v Po ustnm izročilu iz Rodika naj bi »rodiška baba«, kot jo v povdki imnuj Jasna Majda Pršolja, imla moč nad vrmnom (Pršolja 2000, 27): Baba je baba in najboljša je slaba. Ma, tako slaba kot je rodiška baba, je ni na svetu. In kako je gnusna. Prej ko pride v vas, se ustavi na Čelevem in Krasiču. Eno nogo dene na Čuk, se obrne proti Slopam, pokaže Rodiku ret in reče: PRDEC NAGAJA, FITA NE DAJA, VEN NAJ GRE! To ponovi trikrat in potlej prdne. Prdi dolgo dolgo in njena sapa je taka kot ena gorka burja. Potlej se obrne in se poščije in njena voda je kakor gorek dež . In zato rečejo njeni sapi v Rodiku uscanka in dežju uscankin dež. Ko se baba olajša, se odpravi tja v Italijo, v Milan. Ko je že daleč, se obrne proti Rodiku in dvigne krilo in pokaže vse, kar ima spodaj. Takrat se dvignejo oblaki. In takrat rečejo: »Baba je dvignila krilo, nebo se bo zjasnilo, dežja ne bo!« Tako je to. Baba povzroči južni vtr, »šn« ali »jugo«, ki so mu rkli »uscanka« in prinaša južni dž, »uscankin dž« (Pripovd 70). Podobno pov drugi domačin, da dvig krila, to j »zavs«, proti Padski nižini napovduj lpo vrm. K: Neki… A se ne reče neki tudi uscankin dež al ne? P: Ja, so rekli, če baba…Tu se je reklu, pregovor… Če baba dvigne krilo, pomeni, drugi dan, da bo lepu vreme. In res tudi, če pogledaste tle pruti Padski nižini, pruti Italiji, čim se təm dvigne, zavesa, rdeče taku nebu, drugi dan je sigurnu vreme. /…odgovarja na vprašanj o skalah, ki so ostal za razstrljno Babo…/ K: Kaj pa neki baba, pa dež, da ku ona ščije, pada dež, al neki takega? P: Ja, ja, tisto je pa drugo. Da je bla ta baba, da je djənla /postavila/ eno nogo gor na Čuk, eno nə Krəsič in se je razkoračla in təkrət je bil sigurno dež. 146
Monolitno Babo so razstrlili dlavci pri gradnji vodovoda lta 1989. Rodičani so s v glavnm za vdli pomna povdk o babi in obžalovali njno uničnj šl po objavi rodiških povdk Jasn Majd Pršolja (2000) in mojm poizvdovanju za njo.
186
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih K: P: K: P:
Pa neki burja, a ni tud z burjo povezano? Tudi, tudi… Ku je prdənla, al kaj? Od burje, da baba dvigne krilo, burja bo sigurno. To so ble vse take… Bi reku… Povesti. In tu so ljudje prenašali iz roda v rod. In pastirji smo meli največ časa, ku smo… Dənəs ni več ne pastjirjev, ne živine, ne nəč. Təkrət se nəs je zbralu po desjət, živina se je pasla, tu je blu vse čistu, si jo vidu vəle do Hrpelj , in mi smo meli ceeel dopoldne čəs gor na tej babi preživit . /… o otroških igrah/. (56)
V zgornji pripovdi sogovornik iz Rodika sicr povzuj ob rodiški izročili o babi, tako monolitni kot tisti, ki dluj na vrmnsk pojav. Morda sm na to vplivala sama kot raziskovalka, saj sm ga, ko sva govorila o kamnitm monolitu, sprašvala o povzavi bab z vrmnom, po tistm, ko j pojasnil to povzavo, pa s j spt vrnil na Babo kot kamnit monolit.
izročilo o »babi s trsta« Polg »rodišk bab« j v kraškm (tudi v Rodiku), brkinskm in istrskm izročilu po znana tudi »šmrkava baba s Trsta«. Vdno nastopa v grozči povdki, ki straši otrok, da j pri prvm odhodu v Trst trba »poštmat šmrkovo /smrkavo 147/ babo in ji /…/ pihat v rt« (Pršolja 2000, 27). V vsh otroških prdstavah j baba vljala za gnusno bitj, zaradi čsar so s otroci bali hoditi v Trst, kamor so vsak dan hodili njihovi starši. Sogovornica iz Slop v Brkinih148 s spominja, kako si j kot otrok žlla v Trst, a ko j šla prvič tja, jo j bilo strah prav zaradi »star bab« iz Trsta. Ustrahovanj s tm, da bodo morali ob prvm prihodu v Trst »obəšət /poljubit/ šmrkavo babo«, so poslušali otroci iz vsh krajv, ki so dnvno gravitirali v Trst, iz Volčjga gradu (Pripovd 166), iz Dola pri Vogljah (Pripovd 172), iz Štorij (Pripovd 410), z Rpntabra (Morato 2007, 56–61), iz Dobravlj (Hadalin, Kocjan 1993, 319) itn. Podobno s spominja gospod iz Sžan: P: Matere so hodile v Trst. So nosile mleko, jajca, putər, vse kar je blo... Kmetijske pridelke. Spomladi češnje, grəh, vse kar je zraslo na njivah. In jasno, otroci bi radi šli zmeraj zravən in so se primli mater za krilo, da bi šli ž njimi v Trst. In pol so rekli, da ki si še premlad in pol je vreme in taku naprej. In pol ena od teh zgodb je bla, da so otroci ostali doma, da ku greš u Trst in ku se spustiš dol proti hišəm, murəš kušənt / poljubiti/ eno grdo babo, ki ima velike brədavice, je šmrkava, ji teče z nusa in je grda, grda ku hudič, ma ne murəš jət mimu nje, ne smeš jət v Trst, te ne pustijo, če je nisi kušnu, evo tu jə vse. K: A, ha, ja, ja. P: In so se otroci bali. Puol, bəl ku so bli veliki, ne, su vidli, da je tu pravlica in pol ku je bla punca stara že štrnajst, petnajst let, je bla dobra že za nest tudi kej na glavi in je rekla mati, pejdi z mano, ne. In pol je rekla, ki je una... Pol pa je ni blu več une. 147
148
»Šmrkav« j kraška narčna bsda za »smrkav«, zato jo postavljam v navdnic v analitskm dlu, mdtm ko jo v zapisu narčnga govora n izpostavljam posbj, tako kot n drugih narčnih bsd. Zaradi opolzkosti izročila nkatri sogovorniki pri tj tmatiki niso žlli, da navdm njihovo im, zato omnjam l kraj izvora ali bivanja. 187
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa / Povm o primrih kamnitih bab s Krka, Rodika…/ P: No, ma pər njih je bla taka zgodba. Tu je bil vərjetnu en strah, da so odvračali od… Od təga… Təku so tle vsi, v tej vasi, dol kəmər smo mi… Stara vas je bla tu spodi, ne… Je iz vsake hiše šla ena ženska ke dol v Trst. Vsak dan več al mənj. K: A, ha. Tu, vi ste iz Sežane. P: Ja, ma tu so mi stukrət povedali! Smo tu poslušali. (57) Otrokom iz Vodic (Vinc-Pallua 1995/96, 285), Rodika (Pršolja 2000, 27), Slop in s Postojnskga (Pripovd 429) so grozili, da j trba ob prvm prihodu v Trst » poštemat šmrkovo babo in ji (…) pihat v ret«. V Golcu v Čičariji (na poti v hrvašk Vodic) so otrok strašili, da bodo morali babo cekit v rit , to pomni ji dati »bucko«, poljubčka na rit (Pripovd 443). V Lokvi so otroci poslušali, da »baba s Trsta /…/ jəma /ima/ velik šmrkelj /smrklj/ in da boš muogu odjəst /pojsti, vzti/« (Pripovd 134). Nkatri so s bab s Tr sta spominjali tudi kot izraz, ki so ga izgovorili, ko j nkdo padl in zadl z nosom ob tla. /…/ P1: Tistu je druga burka! /smh/ Če se je šlo v Trst na prvo, posebno prvič, ku gre člouk u Trst, ni poznu, ni vidju murja, Kraševc. In te, ki so bli kanali, po cestah še, člouk je bil radoveden, je gledu murje in ni vidu kanala pred sabu! In pole je pal /padl/ na nus! Da si bješu babu, so rekli pole, ne. /smh/ P2: Da si bješu staru babu! In pole ne vem, tu po vasi ni blo take gneče ku po Trsti, si se zaletela u kəšnega, če probaš it po mesti… So rekli, si obješu šmrkavu babu, staru babu, neki tazga so rekli. /… pogovor o tm, da j bil bolj izraz kot ustrahovanj/ P2: Ne, ne, tu je blo samu tu. Izraz. P1: Izraz…Vsak ki je pou! /padl/ Ne, ker niso bli asvalti, ku zdej, po stari cesti dol je bil vsakih 10 m kanal, da je odtekala voda uən s cjeste. In je bil kanal globok, je stopu nutər in je pou na nus. /…/ K: Ma pol ste čuli za to šmrkavu babu s Trsta. P2: Tisto ja, tu bi blu tu. P1: Šmrkovu babu… Ku je pou na nus. In je ratu šmrkou! /smh/ (123) Kot v Pliskovici tudi v Svtm povzujjo izročilo o babah s padcm, saj » če kəšən otrok, kər so pršli u mjəsto, ki je gljədu okuli, ki je bil prvikrət, ki je pou /padl/ , se je reklo: Ooo, zdej si objəšu šmrkavu babu« (Pripovd 204)!
n »b t« Zdi s, da s lokacija Bab s Trsta ni navzovala na točno določno msto, saj so strašili otrok prd njo prav v vsh okoliških vash, ki dnvno gravitirajo v Trst. /…o babi/ P1: Ne, ne. Tu je blu… Uotroke so strašli, da niso teli jət s starši. K: Niste čuli da bi bla na Opčinah? Jəz sem čula, da naj bi bla na Uopčinah ta baba? P1: Te so govorili… Veste, Opčine so ble za nəs preveč ustran. Tle je bla puot Bazovica, dol in si bil u Trsti hmali. Čje je pa druga, krej, ne. Tisti so šli təm z druge strani. /…/ (134) Najbrž so tisti Krašvci, ki jih j pot v Trst vodila mimo Občin, babo povzovali s fontano (Hadalin, Kocjan 1993, 319), kot j od starjših slišala sogovornica z Rpna. 188
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih Ma za naše otroke, mislim za ljudi, ki so šli… To so povedle stare ženice təkrət… Ma one, prvi buot, ki so šle v Trst, so misənle zares, da je bla ena baba šmrkava , ne. In puol so vidle, da z vsəga təga ni blo nəč resnično. In ta človek /op. iz Piščancv/ mi pravi taku, da Šmrkava baba, da so rekli eni špini /pipi/ , ki je bila na Via comerciale, zdej dol. In təm da so se mlekərce odžejale… Zdej zakaj so uoni rekli tej Šmrkavi babi… Je bla šmrkava zatu, ki je bla ta špina, je bla mokra , no, recimo… In təm, da so se te mlekarce odžejale oziroma lədje /ljudj/ , ki so hodili u mesto, in je bil, kukər en… Špina, dej, recimo… Neki, ki je tekla voda, no. Samu otroci naši so misənli… Sploh ne na tu, ne. Sploh so si zares predstavljali kukər, da je ena žjənska, stara, grda, šmrkava, da uoni, če grjəju v Trst jo muorajo pobešət. Ker tu so otroke držali nazaj s təm, ker če si šou u mestu, si mogu kej otrokəm kupət in dnarja ni blo. In enostavno je blo za jih malo ustrašət, za jih držat nazaj. /…/ (66) »Šmrkavo babo« j s staro in obrabljno fontano, iz katr naj bi tkla voda iz dvh luknj, nosnic, povzovala tudi gospa iz Štorij. /…/ K: In ki je tu /op. Baba/? P1: Tista stərma /op. »Stara csta«/, ku grjə səz Uopənskega vrha, dərektnu duol. Ma puol duol že nizku, u mesti. Kdu ti vej, zdej nə vem več, kəku je. Jə blu kukər, nə vem, sə ne spounem, al jə bla samu fontana. Samu tistu, də je tekla vuoda al je blu tud koritu. Tistu pə se ne spounem. Jə əmela glavo in səz nosnic jə tjekla vuoda, zətu so rjekli Šmərkəva baba! /v nasmhu/ Jə blu təku naštimən kamən, sklesan, də je səzi nosnic, də je tjekla vuoda in puoli so rekli, də je Šmərkəva baba. Jə blu zmjəri muokru. /smh/ Zətu, ja, ja, tu smo usi vedli te /tukaj/ kaku. /… pogovor naprj o lokaciji, ki s j n spomn natančno/ K: Ste vidla ta kip? P: Ja, ja, mičkənu šje se spounem. Ma starinsku jə moglu bət, kə je bil že vsa… Nə vem, al jə biu kamən al cement, ma strəšnu že taku… Tudi grubo nərjenu, nəč də bi blu lepu, nje. U glavnen se spounem, də so ble tiste dvej luknji. Də je tjekla vuoda vən. / smh/ Ni blu nəč kəšna umetnina al kej. Samu nə vem, al jə bla samu tista fontana al jə blu tudi koritu duol, nə vem. Tistu pi ne bi vedla. /… pogovor o tm, da so tam spoznali, da j baba voda in da j bilo splošno poznano izročilo. N v, č š dans obstaja/ K: Kaj pa po tej Skali santi se je šlu u Trst? P: O, se jə šlu, se jə šlu. Tud, ku smo nosili tistu mesu, prekljətu, prodajət smo šli z Uobčin duol, po tisti Škališanti. Še ku nej blu, jə blu še makadam. Zdej nə vem, če je skuzvən. Ma nje bi rekla. Buo žjə guor u Uopənskem, tisti kuos guor, pədi Pikəlcəm, pədi /pod/ Obeliskəm. In bə žjə, Trst nječe popravlət, če ni njegovu, al nje, ta kuos. /…/ K: In po tej Skalisanti pa ni blu te Babe? P: Nje, nje, samu təm. Te ni blu neč. Sam pərcele so obdelavəli tən. K: In kaj se zna, zəkaj se reče Skalasanta? P: Ma nə vem. Ja, in təd po slovensku so rekli Svjəte štenge /svt stopnic/! K: So rekli Svjete štenge? P: Ja! Səm že šlišəla, ma nisəm vedla, ki jə. In puole smo šli duol, so rekli, ja, tə je Škalašanta. Puol smo pogruntəli… Al jə blu kəšnu svetišče, də so hodili, ki kje. Samu 189
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa imjə je təku. Samu jə res taku strmu. /… O vliki strmini klanca, tako da so clo hiš iml stopnic za vhod. Brala j o kamnu nkj iz svrn Slovnij, ki so mu pravili »stric«, ki so ga morali poljubit na rit/ (424) Sogovornica v srdnjih ltih s tako spominja, da j bila fontana na mstu, imnovanm »Škalašanta«, ki so mu v narčju rkli tudi »Svjət štng«, svt stopnic po slovnsko. 149 Nnavadnga pomna toponima s v pogovoru o lokaciji Bab zav tudi zbiratljica izročila iz Rpna, ki narčno bsdo pojasni kot Svta skala. Po njnm mnnju naj bi im dobila po izviru vod, ki j bila za Krašvca, kr ni iml površinsk vod, skoraj ž svta. /…/ K: Ma, kaj tu je ta pot dol, təm, ki je obelisk, ki gre taku dol, ki je tlakovana? P: Ne, ti greš naprej, naprej, naprej, namesto… U Trst se gre normalno, ne po tisti tlakovani, tista je strma… Tisto je Škala šanta. … Hmmm… Ja, in tud təm pravjo, da je bla… Da se je klicala Svjeta skala, zatu ki baje, da je tudi təm pritekala voda od nekod vən… Zatu ki za Kraševca voda je bla… Aahaha /op. pommbna/… In glede na tu, da je bla ta, pač, da je tekla voda pod to ali s tje skale, so ji rjekli Svjeta skala. Pole Italijani so tu prekrstili v Škala šanta. Ma da je bla Svjeta skala təm. /... O izvirih na prlomu kraškga in išnga trna/ (66) Po nkatrih pripovdih bolj starjših gospa naj bi bila »baba s Trsta« v obliki kamna, o čmr pripovduj gospa z Opčin, ki s j prslila s Postonjskga. /…/ K: In ta Baba puol je bla na Uobčinəh al u Trsti?150 P: Nje, ki je te bla pə nə konni /na mji/. Ki, ni bla ne u Trsti, ne na Uobčinəh. K: Ma, ki pa? P: Ja kəku se je klicəlu, čakite... /… s skuša spomniti md pogovorom/ K: Ma, je bla kəšna skala təm, al fontana. Al kaj je blu təm? P: Nje, skala ja, skala jə bla, ma za fontano nə vem. K: Aja, skala je bla? In kaj je bla taka ogromna? P: Je bla precej velika. Malu na špičəstu, təku. Ma precej velika, lepa skala. K: Ma je mela kəšno tako obliko, kə u Rodiku je bla ena taka skala in so rekli, də je ku žjənska. Də jəma glavo, zəske, rət in use. P: Nje, nje, nej mela glave. Bəl təku malu guor uokruoglu. Nej mela nəč. Skala. K: Aha, na uokruoglu guor. P: Ja, mərd /morda/ so bəl kukər na špičəstu, ma jə zmiri blu na uokruoglu šə. K: Ma ta skala je še dənəs, al so jo razbili za delət cesto al kej? P: Razbili, se ne vidi neč, jəz je ne vidim več. /… Njasno s spominja, da j bila skala ob csti iz Sžan v Trst in da so jo najbrž ob popravljanju cst razbili. Morj si za gldal, prdn si prišl k Babi. Vs to j slišala ž v Postojni. Skala j bila približno nako vlika kot človk, č j spomin n vara. / (429) Da j bila »stara baba« prsonicirana v kamnu, s spominja tudi starjša sogovornica iz Sl pri Štjaku, na svrovzhodnm robu Krasa. 149
150
Tudi v slovarju istrskih bsd j škala navdna v pomnu stopnic ali lstv (Šarić, Brumgnach 2002). Zaradi pogovora v crkvi j gospa zadržana pri obscnih izročilih, kot j to, da j trba pihət stari babi u rət.
190
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih /…/ P: Tu je ku prideste z Uopčin /Opčin/ pruti Trsti, ne. Tle smo pustili bicikle, je bla hiša od cest, bi rekli Talijani, casa dei contanjeri, od cestərju. Jəz znam talijansku ku oče nəš, ne. In potem smo šli dol na djesnu. Ki je bla tista cjerkuca /crkvica/ /… imna s n spomni, pravi, da j bilo na stari csti za v Trst/. P: Ja. Ne! Pod Uopčinami, tam dol! K: Pod Uopčinami. Təm ku se reče… P: Je bil en kamen, velik in uonde je bla ena stara, ku en kip! Ben, in tistu, da ste mogla poštemat. Ma jəz nisəm šla nikdər za tem! Slišala pa səm! /… Kot otrok j slišala o kamnu, vndar ga ni nikoli opazila. Vsi so govorili, da j bil kamn stara baba/ (184) Kj natančno s j nahajala »baba s Trsta«, v malokdo povdati. Navdla sm pripovdi, da naj bi bila v bližini »Škalšant«, »Svtih stopnic« ali »Svt skal«, čprav naj bi po pripovdovanju nkoga iz Piščancv baba v obliki vodn pip stala na drugi poti. K: P: K: P: K: P: K: P:
Ma je blo možno, də je bla ta Škalašanta glih təm, kəmər je bla ta Baba? Uon je rjəku, na ani drugi cesti, də je bla. Tu je tej današnji, al kətjəra je bla? Na tej današnji, če gljədəmo. Medtem, ku ta gre po Piščancəh dol, tu kə pravim jəs. Tu se pride u Rojan, inveci /nasprotno/ una se pride tən. Ta Sveta skala je pa u Piščancih? Ja, Škalašanta. Tu so žjənske hodile. Jə bla najkrajša puot zə nəs za prit u Trst. Pipa pa je po današnji, torej? Ja, bla! Zdej, ki je bla točno… /… Pov, da s j tudi toponim v pomnu svt skal izgubil iz spomina zaradi italijanskga poimnovanja/ (66, 393)
Tudi druga, mlajša pripovdovalka iz Snadolic, ki j kot otrok iskala in poslušala o »stari babi« v Povirju, poudari, da fontana kot »Stara baba« ni bila nposrdno na »Škalašanti«. Pozornost vzbujajoča pa j prdvsm njna navdba, da naj bi rkli fontani Šmrkava baba zato, kr naj bi stala v bližini javn hiš in naj bi k njj prostitutk hodil po vodo. P: Tu je blo na stari cesti, ku je zdej Via comerciale. Od Kolonje dol… Hmmm… Zdej je vse spremenjeno. Ku grjəste po stari cesti dol, prej ku se zəčne ta… Al se že začne, sej ne vem. V glavnem, ki je tista, ki je bla kolonija včasəh, se reče Kolonja zdej. Od təm naprej… Kolko bi blo… Ne vem, ene 200 metru , moguoče… Na levi strəni… Zdej se sicer zaustavlja avtobus, je majhen parcheggio /parkirišč/ , ma na levo, prej ku zəčnejo tiste stare hiše, na levo, je bla ena fontana. Ma ne fontana prouzoprou. Taku ku ena… Vzidan... Ku ena niša, no, u zidi. In təm nej bi blo, nej bi bil ta kip, ki baje mu tekla uoda səz ust, ušjəs in use… /smh/ In bom rekla, ne. In ljudje stari so pravli, da… /Prkinitv pogovora/ So pravli, da čəš də, də so təm jemali tudi uodo, kər təm naprej dol, ki so ble te stare hiše, nej bi ble te javne hiše, da so təm vodo hodili jəskət za te javne hiše in za tu so rekli pər Šmrkavi babi… K: Za prostitutke? P: Ja. K: A res? P: Ja. K: Tu so pravli?! 191
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa P: Ja. Təkrət u hišəh ni blo.. Tu se spomnem. So še moji stari starši pravli tudi. Da so təm jemali vodo, iz te pipe, pol naprej so ble te javne hiše… Na stari cesti so zmjərəm rekli, na stari cesti, na starmi mesti. In tle prve /op. prostitutk/ so ble, na stari cesti, so ble bəl, za bəl buoge, za tjə… Mislim, kuku bi rekla, za zaledje Trsta, vasi, so ble təm dejavne… Hiše so ble verjetnu bəl buoge, ne. Ker une glavne so ble pa dol u centri, ne. Na starmi deli mesta. K: Tu še nisəm čula… Res? P: Taku so pravli. /Smh/ Jəz ne vem, səm bla premlada, da bi se… Da bi vedla. /…V nadaljvanju nariš skico in poudari, da fontana ni bila na »Škališanti«, ki vodi v Rojan, prdl Trsta…./ (218) Pripovdi o lokaciji Bab s razlikujjo tudi po tm, ali so jo pripovdovalci poistovtili s fontano ali s skalo. Kr kamnitga monolita dans ni vč in j krajina ž povsm sprm njna, s j tžko oprdliti, komu vrjti. 151 Lahko samo zablžim, na kaj in na katro msto ljudj pomislijo pri govoru o »babi s Trsta«; od fontan do kamna, od msta pri »Škalašanti«, ki bi po mnnju sogovornic lahko označvala svt stopnic ali svto ska lo, do javn hiš na današnji csti v Trst. Zdi s, da j bilo izročilo o »babi s Trsta« tako živo, da so ga ljudj poskušali umstiti v krajino in pojasniti, na kaj s nanaša. Lahko bi domnvala, da j bila fontana ob novjši poti v Trst poznjša razlaga za izročilo o babi, ki j sčasoma izgubilo svojo vz v krajini, po tm ko j bil kamniti monolit, o katrm so pripovdoval najstarjš sogovornic, uničn ob gradnji cst. Tako ali drugač j bila Baba očitno pod prhodom kraškga roba, od kodr s razpr razgld na clotni Tržaški zaliv. Najbrž j najstarjšo Babo opisala starjša pripovdovalka iz Opčin, ko j djala, da j bila Stara baba lpa, v špico zaobljna včja skala. Da j bila v času ustvarjanja katastr skih mj Baba pommbna točka v krajini, potrjuj njna navdba, da j bila na »konnu«, torj na mji ali mjniku (Pripovd 429). Pokazali smo, da mjniki (mj) v izročilu po gosto označujjo stik z nadnaravnim oziroma so postavljni na markantnih, svtih mstih v krajini (glj poglavj o mjah).
»baba« V ljudski kulturi: V arhitekturi, opraVilih, šegah in NAVADAH Baba s zdi vsprisotn, vndar fragmntarno ohranjn fnomn v izročilih vsh slovan skih ljudstv vs do Rusij. V nasldnjih poglavjih bom nakazala njn matrialn vidik, in sicr v stvarni ljudski kulturi in v krajini, kasnj pa njn povzav z vrmnskimi in atmosfrskimi pojavi. V Slovniji »baba« imnujjo zadnji snop pri mtvi ali mlatvi. 152 po zadnjm udarcu pravijo, da »babo ubijjo« (Ravnik, Šga, Ložar-Podlogar 2007, 18). V Križu na Krasu so zadnji snop žita, »babo«, zažgali in rkli: »Hvala Bogu, h lti taku« (Pripovd 55). Tudi na širšm slovanskm prostoru j »baba« žitni duh, posldnji snop v žtvnih obrdih Najstarjša sogovornica, ki s j spominjala Bab kot špičast skal, s zaradi slabga počutja ni ho tla odpljati do domnvnga msta monolita, da bi lahko pokazala. 152 Mtv j kmčko opravilo, pri katrm s ločuj prosno zrnj od latja (Smrdl 2007, 323), pri mla tvi pa s ločuj zrnj od klasja oziroma latja (Habinc 2007, 329). 151
192
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih (Trnovskaja, Tolstoj 1995, 122–123; Tolstoj 1995, 38). Samostojna ali v podobi starca, »ddca« j pustni lik tako v slovnskm kot v širšm slovanskm prostoru (Trnovskaja, Tolstoj 1995, 122–123; Tolstoj 1995, 38; Ravnik, Šga, Ložar-Podlogar 2007, 18). »Baba« j potica iz kvašnga tsta v vlikonočnm žgnu (Prkmurj) (Ravnik, Šga, Ložar-Podlogar 2007, 18), ki j analogna istoimnskmu obrdnmu kruhu v Srbiji s kro gom na vrhu (Ptrović 2000, 150–178; Popović 1989, 45). »Baba« j darilo mtcm ob mtvi, skrito md snopi (rcimo phar z jdjo in pijačo), j lutka na zadnjm vozu mrv ob končani košnji, lsna priprava za otpanj snopov (Šta jrska) in rštarjv za cpljnj vitr (Ribniška dolina), lsna štirinožna klop za izdlo vanj lsnih prdmtov, kamnita ali btonska ograja za stbr pri kozolcu (Ravnik, Šga, Ložar-Podlogar 2007, 18). Po informaciji Božidarja Prmrla pomni navadno »baba« pri stavbah in kozolcih bazo podboja, bazo oziroma podstavk stbra kozolca, voglni kamn stavbe.153 V Bohinju »babo« simbolizira stog, na katrm naj bi s po izročilu združila z »ddcm« (Pltrski 2008, 30). Na Krasu so z bsdo »baba« poimnovali sklpni kamn oboka v apnnici (Križnar 1999, 239), kot opisujjo v Pliskovici. P1: Te na Krasi se je dosti teh apnjenc delalo. In ki se zavelba, velb, na vrh se djene babu. Da zapre tistu špicu. P2: Tisti kamən, ki je nekaku, ku nərdiš ti en… P1: Ku pokrovača pr lonci! K: Ja, čakte… Ku se velba… P1: Tu je kotu od apnjence. Zid guor. Na tu se velba, bəl uzko. Ta luknja, ki pride na vrhi, uonde se pokrije, se djene babu. Kamen. P2: Se djene en tak velik kamen gor, da je pokrilu tistu. P1: Po več tristu kilu ləhko. P2: Kukər eno šapu… K: Ma tu, ki se je delalu streho, al kaj? P1: Apnjencu. K: A, za apnenco!!! P1: Za apnenco. Uonde, tisto vem, da se rječe baba. Kamni. K: Pa ste čuli tudi za kəšən hrib, ki bi se mu taku reklu? P2: Ma te blizi, v Pliskovi ni hrib Baba. /…naštva imna hribov okrog/ K: Torej baba je kamen za pokrit. Zadnji kamen na vrhu… P1: Ne! Zadnji kamen velba! P2: Zadnji kamen nad kuriščem, bi rekli. In pol si okuli še nalagala guor apnjenco, se je pol še nardilo, ne. Nad kotlom, kəmor se je kurlo od zgoraj, tu bi blo kurišče zdej, in pol apnjenca je bla še zmerom zidana gor, še gor se je dodajala… P1: Še tri kepe. P2: Samo nad uelbam, mislim, ku se je napravlo to kurišče od zdolej, təm je bla tista stjena baba. In təm… Uon je delal apnjenco, bo znal bol povedat. Təm so bli neki zračniki zraven, da je ta uogenj… /… narišjo v trnski dnvnik/ 153
Zahvaljujm s Božidarju Prmrlu za pomoč pri nadaljnjm poimnovanju arhitkturnih lmntov v povzavi z babo in pri razumvanju njihov funkcij.
193
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa K: In ta baba je mogu bit kəšen velik? P1: Ja, tudi po tristu kilu. P2: Je bla kukər ta miza /op. kuhinjska za šst osb /, čimvečja škrla je bla, bolj je lepu təm prtilu tisto dol. (119) Iz razgovora v Škrbini j razvidno, da »baba« ni bila l najvčji kamn, ki j zaprl kurišč apnnic (imnovan tudi ključ), tmvč so z »babco« poimnovali žlzni podstavk za klpanj kos. Baba se jə reklo, tisto kə so bli ključi od jəpljənca /apnnica/ zəklučni.154 K: Komu? Jəpljənca, ne. Ključi po domače se reče. Ki se zəpre. Pjət al šjəst jih je. Puole tle je luknja in tle sə vrže an velik kamən guor, tisto sə rekli baba. K: Kamen, ki so pokrili luknjo? In za klepət, kaj ni blu baba? Zə klepilu? Tisto jə babca. K: Kaj je babca? Kər se klepa kosu. Tisto žəljəzo. K: Tistu uoslu? Ne, željezu. Kladvo inu postavk. Tisti postavk je babca. Uno je kladvo, ne. /…/ (341) V ldnici j bila »baba« kos ldu, ki so ga žrtvovali za podlago, drobir, na katrga so m tali vs drug kos ldu, da s ti niso razbijali (Bugarič, Hrobat 1994; Blingar 2005, 349).
Slika 39: Na Golcu v Čičariji ljudje pravijo »baba« delu portala na vhodu v hlev (foto: Katja Hrobat). 154
Tudi tu j pogovor druga čz drugo, zaradi tga sogovornic niso označn.
194
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih V Golcu, v Čičariji, od kodr prihaja obrdj, ki j bilo povzano s kamnito Babo v Mrtvi dolini (v nadaljvanju), so »baba« rkli sstavnmu dlu portala na vhodu v hlv (Slika 39). enako so pravili tudi kamnom na poti, ki so ovirali voz pri vožnji (Pripovd 444). »Baba« so poimnovali kamnčk v otroški igri »tolčnja bab«. Na vlik kamn so po stavili majhn kamnčk, »babo«, ki ga j vsak igralc moral s svojo »babo«, okroglim kamnom, zbiti. enako so imnovali no izmd otroških igr, ristanc, kjr s prskakuj po tlh zarisan črt (Štruklj 2005, 75, 90). Primrov uporab bsd j najbrž š vliko, vndar na osnovi navdnih j mogoč ž razbrati nki osnovni pomn. Kot j prdlagal Božidar Prmrl pri branju th navdkov, »baba« označuj nkaj, kar j podlaga, kar nosi. 155 Zunaj tga kontksta j izročilo iz Tržaškga krasa. Č si dobil piškav orh, torj gnil orh z luknjo, so tam rkli, da »si dobu babu« (Pripovd 375). 156
BABE V KRAJINI: KAMNITI MONOLITI IN TOPONIMI Na obstoj kamnitih Bab po Slovniji sta opozorila ž gograf Rudolf Badjura (1953, 132– 134) in kasnj Niko Kurt (1997b, 72). Mnogo gora, vrhov in jam po slovnskm in širšm slovanskm svtu j imnovanih po Babi. Naj omnim l nkaj včjih vrhov, kot so Matajur ali Baba (Kravanja 2007, 99), Vlika in Mala Baba nad Krnskim jzrom, Vlika in Mala Baba v Kamniških Alpah, Baba v Rziji, Mala Baba in Vélika Baba ali Babana na mji md Rzijo in Bovškim (Slovnijo), planina Baban in Vliki in Mali Babnski Skdnj na Bovškm, Dovška Baba, potm j š nkaj manjših hribov, kot so Baba nad Kokro, Babička pri Mrzlm polju, Baba pri Prstranku, Baba v Javornikih nad Crknico, Babičin vrh nad Horjulom, Baba nad Držnico pri Kobaridu, Babna gora pri Bohinjski Bistrici, na Avstrijskm Baba na Jzrskm pri Žlzni Kapli in Baba pri Bljaku, na italijanski strani Babica pri Nabržini, Žlzna Babica157 ob mji md Lokvijo in Gornjm na Krasu (md Kamnim vrhom in Podozidjm), skaln tvorb, kot so Babji zob pri Bohinjski Bli, Baba nad Šturjami pri Ajdovščini ali Babno polj in Babna polica pri Starm trgu, Babna jama na Banjški planoti in pri Soči v dolini potoka Vogrščka, 158 Divj bab nad Šbrljami itn. Md kamnitimi skladi j vliko takih, ki jih povdk pojasnjujjo kot okamnl vlikan/ vlikank. Mdtm ko naj bi po ni od povdk »rodiška baba« okamnla zaradi laži, naj bi Kr s mi zdi prcj prpričljivo, navajam tudi idjo Božidarja Prmrla, ki s mu j posvtila ob bra nju tga, da bi lahko od tod izviral rk, »da baba (žna) podpira tri vogal pri hiši.« Vsa komunikacija po lktronski pošti z dn 16. julija 2010. 156 Knjižničarki Damjani Žbontar iz Oddlka za tnologijo in kulturno antropologijo Filozofsk fakultt v Ljubljani povdala Vsna Guštin Grilanc iz Rpna. 157 Ldina Žlzna Babica j v pisnih virih omnjna ž lta 1656 kot msto, kjr potka mja, ki ga j grofovska komisija razsodila v sporu o mji md Lokvijo in Povirjm (Kjudr 1956–1960, 21). Boris Čok iz Lokv, ki j vliko slišal o poganskih obrdih od svoj babic (posnto v filmu Osvatina – po ganski ognj v ržiji Jadrana Strlta), s j njasno spominjal pripovdi, da so hodili tudi na Žlzno babico. 158 Podatk o tm in o Vliki in Mali babi nad Krnskim jzrom j sporočil študnt arhologij Miha Mi hlič. 155
195
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa na Bizljskm »ajdovska baba« in ajdovska dklica okamnli, kr sta prklli sonc (Mn cj 2006b, 65–66). Motiv okamnitv vlikanov, svatov, žna, ddcv idr. j sicr pogost v tioloških povdkah s kraškga območja, kjr j vliko nnavadnih skalnih formacij (glj Bošković-Stulli 1999, 20–21; Cvc 1974, 81–111; Badjura 1953, 132). Prcj kamnitih monolitov po imnu Baba s nahaja v obalnih krajih Hrvašk, v Istri in Kvarnrju (Vinc-Pallua 1995/96, 281–290), tr v Makdoniji (Vražinovski 2000, 44). Kamniti dolmni, imnovani »balbals« ali »kamny baby«, so poznani po vsj srdnji Aziji, v glavnm v moški podobi, in v Rusiji, Balkanu do Čšk, kjr so poročila o žnskih kamnih babah (Vslovskij 1906, 1–19; Spini 2004, 127, Fig.10–12). Niko Kurt j ugotovil, da s bsda baba v pomnu star žn, mam, srdozimk razpro stira od skrajnga zahodnga roba v Slovniji do širšga azijskga prostora, zaradi čsar sklpa vsaj na staro indovropsko, č n kar na vrazijsko skupno prdstavo (Kurt 1994, 16–17; Kurt 1997a, 79–84). Zaradi vlik razprostranjnosti tioloških povdk o okamnitvi, s bom v pričujočm prispvku osrdotočala na tist kamnit monolit po imnu Baba, ki imajo določn sku pn lastnosti v ustnm izročilu in v obrdjih. Toponim po imnu Baba bom upoštvala v poglavju o mitičnm kontkstu.
skupne značilnosti bab personiFikacija ženske ali ženskega demona Tako »babo s Trsta« kot »rodiško babo« so si ljudj prdstavljali kot staro žnsko. V S žani so si jo prdstavljali kot »/…/ eno grdo babo, ki ima velike brədavice, je šmrkava, ji teče z nusa in je grda, grda ku hudič« (Pripovd 57). Rodičani pa kamnit monolit intr prtirajo kot žnsko s poudarjnimi žnskimi atributi, tako naj bi vidli »/…/ kukər obliko riti, žjənske, in prsa« (Pripovd 56). Da gr v primorskih monolitih rsnično za prsonikacijo žnsk, j pokazala Jlka Vin c-Pallua z Babo na Grobniku v hrvaški Istri. Gr za iz živ skal izklsano grotskno guro človšk vlikosti, z vliko glavo in poudarjnimi žnskimi boki in prsmi. Vklsana j na stni vodnga rzrvoarja ( štjerne) ob starm vhodu v msto (Slika 40) (Vinc-Pallua 1995/96, 286–287). Niko Kurt j v skalnih gmotah in toponimih po imnu Baba domnval »dans povsm izgubljn bajslovn, č n clo kultn povzav /…/« (Kurt 1997b, 72). Prdpostavljal j njihovo povzanost z izročilom o »srdozimki« ali »phtri babi«. Gr za žnsko bajno bitj, ki s pojavlja srdi zim in s povzuj s prjo tr z ustrahovanjm otrok z rzanjm trbuha. Phtrin čas j v naših alpskih krajih (drugod im »phtra« ni poznano) včr prd sv. trmi kralji, to j 5. januarja 159 (Kurt 1994, 16; 1997b, 72; 1998, 457; glj tudi Mncj 159
Korošci včr pojava phtr bab imnujjo pérnachti, včr pa pernanhtno (Kurt 1998, 457). Po Jakobu Grimmu perachta pomni »svtl« »sijoč,« »vzvišn«. Po mnnju Nika Kurta naj bi Slovn ci zaradi bajuwarsk infiltracij v slovnski prostor svoj atribut »Zlata baba« opustili v prid sman -
196
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih
Slika 40: V živo steno vklesana Baba na Grobniku pri Reki na Hrvaškem. Kamen je izlizan ob strani zaradi vode, ki curlja iz vodne cisterne (foto: Baptiste Virloget). 2001, 242–245, op. 71; Šmitk 2004, 191–192). ekvivalnt slovnsk phtr bab j pri Rusih Baba jaga, pri Poljakih Jedzababa, pri Blorusih Baba Jaha, pri Slovakih Jendžbaba ali Ježibaba, pri Čhih Jedi Baba (Johns 1998, 21–36; Kropj 2008, 189).
poljubiti, pihati ali pljuniti babo enako ustrahovanj otrok kot pri »stari in šmrkavi babi s Trsta«, da jo morajo ob prvm vstopu v msto poljubiti, so zablžn tudi drugod v pasu md hrvaškim Kvarnrjm in Istro. Otrok so strašili tudi s »šmrkavo in blatno« Babo z Grobnika pri Rki, čš da naj bi jo poljubili ob prvm vstopu v msto (Vinc-Pallua 1995/96, 285–287), kar pov tudi domačinka iz hiš ob Babi. /… Sprašujm o Babi/ K: Ta nad to hišo?160 P: Tale, ja. Za to hišo je tukaj Stara baba. /…/ K: Kaj se govori za Babo tukaj?
160
tično nakmu nmškmu (Kurt 1994, 16). Nasprotno pa novjš lingvističn raziskav izpljujjo nmško bsdo iz 11. stoltja iz giperehtennaht , ki j sstavljna iz nacht za »noč« in giperaht za »prikazati s« (duh), za pifanij, dan zmljsk manifstacij božanstva, Kristusa. Lingvistični fosili berhtâbent/bërhtnaht ali bërhtac naj bi dobsdno pomnili »včr/noč ali dan prikazovanja (duhov)« (angl. Manifest(ation) Eve/Nigth ali Day). Pravi pomn bsd sčasoma ni bil vč razumljn, pridv nik j postal lastno im, kar j v skladu s splošno srdnjvško tžnjo po prsonifikaciji praznikov (Smith 2004, 169–170). Pogovor j iz hrvaščin prvdn v slovnščino. 197
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa P: Za njo se govori, da kdor pride tukaj prvi krat, jo mora poljubit ter si zaželeti eno željo. In ta se ti bo uresničila. K: Vi ste to še delali? P: Da, pred petdeset, šestdesetimi leti. Je nekaj ljudi, ki ne znajo tega. To je bilo enkrat v novicah. To je že več kot sedemsto let /?/. K: Kdaj je bil sezidan ta vodnjak /op. z vklsano babo na stni/? P: To je bilo prej. Govori se, da je bil izhod iz starega mesta, kjer so te stopnice /op. stopnic, ki vodijo mimo Bab v msto/. K: Izhod iz mesta? P: Da, iz Grobniškega polja do tukaj. /… Vrh Grobnika na hribu s imnuj »kaštl«. Crkv vrh Grobnika ima napis v glagolici/ Na zadnji hiši tu gor, na desni strani, in gor nad vrati je isto tako baba. Tako so rekli ljudje, stari, so bili starejši kakor mi. Sedaj mi spet pripovedujemo mladim ljudem. /… Ponovi o izpolnitvi žlj s poljubom Bab/ K: So rekli, da ima kakšne veze z vodo ali da je bila šmrkava? P: Tako so starejši ljudje govorili otrokom, joj, ne, da je šmrkava. /Prd kratkim – v dru gi polovici 90. lt – so imli 700. obltnico crkv sv. Filipa in Jakoba, kjr j to ž povdala/ Za prvi maj imamo tukaj. Otroci, ki so stanovali v manjših vaseh okoli, so si želeli priti v grad Grobnik na semenj. Da smo se smejali, kadili... Nekoč ni bilo kot sedaj, da se je imelo denar, zato so govorile mame svojim otrokom, da naj ne gredo v mesto, ker boš mogel Babo poljubit /kušnit/. Ona je gnusna in šmrkava. /… Slovo, da naj poljubim Babo za žljo/ (434) Vndar izročilo o poljubljanju »šmrkavih bab« ni omjno zgolj na obaln kraj, saj po znajo nako izročilo v Lokavcu pod Čavnom v občini Ajdovščina. Md stzo md Čohi proti vrhu Gor oziroma md Oknom in Otlico so s Šmrkavo babo poimnovali kamnito skalo, ki naj bi jo kot strašno in smrkavo starko otroci na svoji prvi poti mimo nj proti »šagri«161 na Anglski gori morali poljubiti (Obd idr. 2002, 15, 17, 19–20). Ndalč stran (približno šst kilomtrov), v Budanjah pri Ajdovščini, j oč svojmu sinu govoril, da mora pljuniti »šmrkavo« Babo, ko sta šla na svojo parclo (Pripovd 72), po drugih navdbah j bilo, ko si šl mimo tga kamna, po njm trba udariti s palico (Pripo vd 223). Podobno j izročilo iz Lokv o »babi s Trsta«, da »/…/ jəma /ima/ velik šmrkelj /smrklj/ in da boš muogu odjəst /vzti, pojsti/« (Pripovd 134). V zvzi z »babo s Trsta« j bilo zablžno š izročilo, da jo j trba »/…/cekit« /poljubiti/ ali ji »/…/ pihat v ret« (Pripovd 429; 443; Pršolja 2000, 27).
BABE V OBREDNIH DEJAVNOSTIH Kamnit Bab ali ldin po tm imnu so bil prizorišč šg in navad. Zanimiva j skala po imnu Stara baba nad Šturjami pri Ajdovščini, ki j md obma zgoraj omnjnima »šmrkavima« Babama (na razdalji okoli šst kilomtrov). Na njj s j mladina na jurjvo ob trh zjutraj zbrala, zakurila ognj, cvrla »frtalo« in plsala (Mödrndorfr 1948, 221). Po navdbah sogovornic iz Šturij pri Ajdovščini s na ta dan š dans dla krs na Stari 161
Šagra j narčna bsda za vaško žgnanj.
198
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih babi (Slika 41) in prbivalci vsh vasi iz far Šturj tkmujjo md sboj, kdo bo prvi prišl zjutraj nanjo.
Slika 41: Ostanki kresa na Stari babi nad Šturjami z Ajdovščino v ozadju (foto: Katja Hrobat). P: Svjət Jurij jə zavetnik te župnijə in navada jə bla, də so tisti dan šli na Staro babo, skala tle odzadi, ampak nə vjəm iz česa jə mjəla imjə /od kod im/. Tu jə blu u starih knjigəh zemljiških od Marije Terezije, kot Stara baba. Sej ni poduobna stari babi ne nəč. /…pokaž/ Təkrət so njesli s sabo jajca, kə svjət Jurij jə tudi pomladni svetənik, ne. Jajce pa pomeni novu živlenje, rojstvo, nje. Təkrət so njesli s sabo puonu /ponv/ , jajca in tistu meliso in tu so pjekəli fərtalo. /… pokaž skalo/ Tlje se jə kadilu in važnu jə blu, kdu je biu prvi zjutrej təm in tu še zdej tekmujejo. Zdej tekmujejo, kdu prvi zakuri uogenj. Ku se pokadi, ki je že dan, tisti so bli ta pərvi. Al so z Žapuž al so z Grivč al so tjə vəsi tle. K: Ja ma so meli velik kres al kəku? P: Ja, kar je təm malu dračja nərdiš, kər təm je čista skala od sprjədi / sprdaj/. Səj buoste dobile tud uogəlje təm še sigurnu. In təm so zakurli. In puol təm daš puonu in sə jajca spekli, pojəli /pojdli/ in šli dol. Pol so kəšne igrce družabne, kej tacga, če je blu vəč ləudi, so tu igrali se. /… Povm o zapisu Mödrndorfrja/ P: Jəs se spounem ku uotrok, smo šli, smo se igrali gnilu jejce. Təku krog in puole edən hodi uokuli in se ugiba. Tu smo se igrali, pa take. Neki smo laui... Rəzlične iz teh vasi ljudi. Tujci niso hodili. K: Kətjəre vasi so hodile pol təm? P: Ne sam Grivče, tudə Žapuže, use tu, ki spadəlu pod faro Šturje, svetega Jurja. In tu jə 199
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
K: P: K: P: K: P: K: P:
blu prou na tisti dan, na 24, nedelo puol. V aprilu, təkrət je pomladni mesec in təkrət je puol bla običaj, ne vemo pa zakaj. /…/ Pər nəs se jə šlu nə Staro babo. Ma tu ni blu u povezavi z babo, ne. In ni stara baba ampak je kot taka škrbina. Tu se je vərjetno u kjərih sto letjih, ku je zədjəva nəstajəla, odkrušu ta del. Zdej tle zadej je taka ravnina bla, učasih so prou kosili, sam je zaraščenu, kə noben ni nəč kosu /kosil/ /… ni vod, nič o šmrkavi jami, nobn »vraž«/ Ma, kot otrok vas ni blu strah jət na Staro babo? Nje nismo, mi smo meli tu u pozitivnem smislu. Ja, neki se je dogajalo… Alora je usaka hiša posebi... /… nrazumljivo zaradi pihanja/ Ja, ampak təm so se združli , niso usak za sjebe pjekli. Tista žerjavca pol usak je dodau puol polenčək zravən, də je nəprej gorelu in puol jə že drugi pjəku. Use vasi skupi al so tud vasi ble posebi? Ne, ne, guor smo se usi dobili. Guor so bli usi eno puol. Tudi u teh igrəh. /…/ Še zdej hodijo? Ja tu še kər drži, sam puol pa ne huodijo, də bi jajca pjekli /smh/. (432)
Čprav j jurjvo praznik farn crkv sv. Jurija, s zdi nnavadno, zakaj bi tga dn prd sončnim vzhodom namsto v crkv ljudj hodili na vrh skal, Star bab, v ničmr pov zan s krščanstvom, in tja nosili jajca, jih pkli, igrali igr, md katrimi j tudi gnilo jajc. Zanimivo izročilo o kamniti črni Babi j našl Pavl Mdvščk v ptdstih ltih prj šnjga stoltja v kraju Plav v dolini Soč. Da j ostala črna, so jo ljudj trikrat na lto (v sptmbru md zadnjim luninim krajcm in mlajm) zdrgnili z orhovimi lupinami. Kamn j stal tik ob lvm brgu Soč, iml naj bi odprta usta in oči. Ko ji j Soča prišla do ali čz usta, so prrokovali slab čas. Ob suši so ji nosili rož in zimzln vnčk, sldnj so ji nosili tudi v zahvalo za dobro ltino (Mdvščk, Podobnik – v tisku). 162 Niko Kurt navaja nko skalo nad Tržičm, na katri s j dogajala srdpostna šga s sla mnato lutko v podobi stark, phtr bab (Kurt 1997b, 72). Pri Babjm zobu pod Črnim vrhom na Goriškm so pastirji kurili krs po končani paši. Babji zob j bil dl »trizoba«, njgova snca pa j imla posbn pomn pri nakonočju (Mdvščk, Podobnik 2006, 199). Na Vliki Planini v svrni Slovniji j pastir ob prvm odhodu na pašo na Babjm trbuhu ali Pasji pči daroval nkaj drobiža ali hlbc kruha, da n bi baba prinsla toč (Cvc 2006, 132–133). Babna jama ob Soči v dolini potoka Vogršča j bila srdišč kulta »kačjih glav«. V Babji jami ali Buhnji naj bi ljudj prosili za plodnost, na njnm vhodu pa so š lta 2005 našli vdžvalski pribor s prv polovic dvajstga stoltja (Mdv ščk, Podobnik 2006, 43–48, 136–137). 163 Daritv babam so razvidn tudi iz ustnga Zahvaljujm s Pavlu Mdvščku in Rafalu Podobniku, kr sta mi dovolila vpogld in objavo izročil, ki s š pripravljajo za objavo (tudi izročil v nadaljvanju o Golcu). Za prijazno posrdovanj Md vščkovih izročil s zahvaljujm absolvntu arhologij Mihu Mihliču. 163 O kultu Babj jam govorita tudi ž omnjna dokumntarna filma na osnovi izročil zbiratlja Pavla Mdvščka, »Md hribi kačjih glav« in »Jlnk: svta gora starovrcv«, oba v ržiji Jadrana Strlta. Omnim naj š izročilo z Banjšk planot, ki mi ga j sporočil Miha Mihlič, po katrm naj bi k nki jami, kjr naj bi živl »divj bab«, nka gospa nosila šunko (natančn lokacij n poznam, sporoč no 19. junija 2008). 162
200
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih izročila o phtri babi. Ta pravi, da č ji pastiric polti namčjo lanu, jim blagoslovi črd (Klmina 1997, 93; Schmidt 1889, 414). Na hrvaškm Vlbitu, na Rujanski kosi na mji md Vlikim in Malim Rujnom, so pa stiric na določn dan prinsl nkaj plodov Babi, kamnitmu bloku (Slika 42), v zahvalo za varstvo in plodnost živin (Marković 1980, 126–127). Mirjana Trošlj j pri trnskm ogldu povdala, da j ta Baba pripadala Starogradcm, mdtm ko j Baba ndalč stran na Malm Rujnu pod Gradino ob stanu Marinkovića pripadala Tribljanom. Podobno kot prvi so tudi tj Babi žnsk nosil darov: prv plodov vsga za plodnost in zdravj, spo mladi jagnj, jsni pšnico, olivno olj. 164 V Makdoniji so kamnitim Babam v zahvalo za varstvo prd bolznimi in nvihtami darovali kruh, žrtvovali živali, zažigali svčk, timijan tr krožili okoli kamnov z borovimi vjami (Vražinovski 2000, 218–219).
Slika 42: Babi na Velebitu Na Rujanski kosi so pastirice darovale plodove v zahvalo za varstvo in plodnost živine (Marković 1980, 126–127) (foto: Katja Hrobat). Darovanja mgalitom so poznali tudi v zahodni evropi. Zanimiva j analogija otroškga darovanja dvh kamnčkov mgalitov na otoku Yu v Franciji, saj so mgalit podobno kot pri nas naslavljali s starko, babico: »Babica, tu imaš kruh in slanino!« Podobna izročila j mogoč zaslditi tudi v zvzi z ustrahovanjm otrok s poljubljanjm mgalitov. Š po sbno zanimivo j izročilo iz Pirnjv, zablžno š v začtku 20. stoltja, da so starjš žn mladino prisilil, da so poljubili mgalit Pyra, ko so šli skupaj mimo (Sébillot 1990, 208–210). V Štipu v Makdoniji so v magičnih obrdih žnsk za rodnost uporabljal psk, prah, ki so ga strgal iz kamnit Bab, iz msta, kjr naj bi bila vulva. 165 Podobni plodnostni 164
165
Informacij od Mirjan Trošlj, posrdovan junija 2010, na trnskm ogldu v okviru slovnsko -hrvaškga projkta pod vodstvom Andrja Pltrskga in Gorana Pavla Šantka. Ustno sporočilo Zorana Malinova z Instituta za folklor v Skopju v januarju, 2007.
201
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa obrdi so zablžni v Franciji, kjr so si žnsk (tudi moški ponkod) drgnil dl tlsa ob kamn, ki so bili faličnga vidza, rcimo ob mgalit (Sébillot 1990, 10–12).
o , v . p g Pavl Mdvščk j v ptdstih ltih prjšnjga stoltja zapisal nvrjtno ohranjno po ročilo o tridnvnm obrdu po imnu »tridan«, v katrm j iml ključno vlogo nobdlan kamn vlikosti človka, po imnu Baba. O »tridanu«, ki j potkal ob poltnm solsticiju v vash okoli Golca v Čičariji (južno od Obrova v kraškm Matarskm podolju), so ohra njn štiri pripovdi, ki s razlikujjo l v manjših podrobnostih. Obrd s j izvajal š prd prvo svtovno vojno. Nki pripovdovalc samo omnja praznovanj »tridana«, ki pa ga n pozna, drug tri pripovdi pa s povsm ujmajo md sboj po opisu zapordja mst tridnvnih obrdnih djavnosti. Rkonstrukcija iz njihovih podatkov bi bila nasl dnja. Na prvi, prdkrsni dan so ljudj (moški gospodar hiš) odšli v Mrtv dolin k Babi, katri naj bi darovali vodo iz domačga vodnjaka, njn prostank pa zlili na hrib Runj vica (Slika 43). Istga dn so s vrnili k Babi. Na drugi, krsni dan so spt začli obrd v Mrtvih dolinah, kjr so pri Babi raztrosili ppl in oglj iz domačga ognjišča, prostalo pa po vrhu hriba Nbsnik v trnutku, ko j bilo sonc natančno nad vrhom hriba. Vrnili so s k Babi, kjr so ob mraku zakurili krs. Okoli Bab j bil povsm ravn travnat krog, njgov konc pa so označvali ploščati kamni. Nkaj mtrov stran od Babjga kroga so zakurili krs, ki naj bi ga v Mrtvih dolinah varovali duhovi prdnikov. Baba j imla tri »izrastk« usmrjn ravno v tri kultn vrhov, Runjvico, Nbsnik in Malo Plšvi co.166 Zadnji dan tridana so pri Babi strsli nkaj zmlj z domač njiv, prostalo pa po vrhu Mal Plšivic. Od tam so s spt vrnili k Babi (Mdvščk, Podobnik – v tisku). 167 Tolikšno ohranjnost izročila za območj Golca bi lahko pripisali njgovi gografski od maknjnosti od vsh glavnih komunikacijskih virov in njgovi poziciji ob mji s Hrvaško, zaradi čsar j območj vasi izolirano in zato bolj zavarovano prd »cnzuro« rligioznih institucij (Crkv). Iz zmljvida j razvidno, da so Mrtv dolin z Babo znotraj trikotni ka, ki ga tvorijo trij omnjni vrhovi, na katrih so izvajali obrd. edn izmd hribov, Mala Plšivica, j na katastrski in državni mji. »Tridan« ustrza koncptu »tročana« z odročnih prdlov zahodn Slovnij, izročila o katrm j zbiral Pavl Mdvščk (Mdvščk 2006; Mdvščk, Podobnik – v tisku). Andrj Pltrski j na podlagi izročil s Polic na Crkljanskm pokazal dlovanj prostor skga koncpta »tročana«, ki j odraz starih vrovanj v tri osnovn sil narav. Vsak dl Z iskanjm kamnit Bab v Mrtvih dolinah sm imla tžav. Po prvih nkaj urah v Golcu, ko s nihč ni spomnil nobn Bab, so m končno usmrili k vliki stni, ob robu jas, obkrožn s skalami, ki naj bi ji rkli Baba. Polg vlikih stn naj bi »baba« pravili kamnom na csti, ki ovirajo pot voza. Na sprotno pa j Rafal Podobnik, ki j skupaj s Pavlom Mdvščkom soavtor knjig v pripravi o »kultu kačjih glav«, brz pomoči domačinov našl kamn, ki bolj ustrza opisu iz pripovdi, s trmi vrhovi, vlikosti 220 cntimtrov (fotografija bo objavljna v omnjni knjigi; sporočno 17. aprila 2009). Najbrž j sldnj rs Baba, o katri govori izročilo. Zaradi prvlikga mrila zmljvid ni izpovdn, zato pridajam l koordinat Mrtvih dolin – GKY: 425272, GKX: 40869. 167 Po ni izmd pripovdi naj bi bil krs tudi na vrhu Glavičork, kjr so tri vrhovi, drug ob drugm (Mdvščk, Podobnik – v tisku). 166
202
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih
Slika 43: Na Golcu v Čičariji so tridnevno obredje v času kresa opravljali pri Babi v Mrtvih dolinah in na hribih Mala Plešivica, Runjevica ter Nebesnik. Kamniti Babi in vrh enega izmed hribov so vsak dan nesli po en element, vodo, oglje in zemljo (© GURS«; Izdelal: Sašo Poglajen). prostorskga idograma prdstavlja tri lmnt, vodo, ognj in zmljo (Pltrski 2006, 41–58), ki jih v tm zapordju najdmo razvrščn po obrdnih dnvih »tridana« pri Gol cu. Na Policah j prpoznal vliki in mali »tročan«, katrih združvalni lmnt so ka mnit Štribab srdi polja. V kontkstu vlikga »tročana« prdstavljajo lmnt vod, v okviru malga »tročana« pa vsaka skala (Štribaba) zas prdstavlja posamzn lmnt, vodo, ognj in zmljo (Pltrski 2006, 41–58). Izročil o tm, da so kamnit Bab sstavni dl »tročana«, j š vč na Banjški planoti in jih š raziskujjo. 168 Trojnosti koncptu alnga modla, ki j prpoznavna v trodlnih strukturah v krajini (Pltrski 1996) ali v tradicijski dlitvi svta na tri kozmičn ravni, podzmlj, zmljo in nbsa (Šmitk 2004, 33–72), smo s ž dotaknili (opomba v poglavju o Vrmščici). Kot Štribab v Policah j tudi Baba z Golca povzovalni čln trh osnovnih naravnih l mntov, vod, ognja in zmlj, ob njj pa s na krsni dan zakuri krs kot lmnt ognja. Morda bi v luči simbolik trh naravnih sil razumli, zakaj lžijo okoli kaplic na poti proti Mrtvim dolinam trij vliki kamni (Slika 44). enaka j struktura trh kamnov in trh drvs okoli kaplic v srdišču vasi srdi križišča trh cst v Vogljah pri Sžani, ki nako 168
Nkaj izročil j ž objavljnih (glj Mdvščk, Podobnik 2006), druga so v pripravi za tisk (Mdv ščk, Podobnik – v tisku). Z arhološkga vidika jih raziskuj absolvnt arhologij Miha Mihlič.
203
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa kot krščanskga trodinga svtga duha lahko zaznamuj prostal trojnosti, ki jih j krščanstvo hoté ali nvdé prvzlo (Slika 26).
Slika 44: Kapelica ob poti v Mrtve doline nad Golcem, obdana s tremi kamni, ki lahko simbolizira trojnost tradicijskega konceptualnega modela (foto: Katja Hrobat). Čprav Golac ni nposrdno na Krasu, ampak v njgovi nposrdni bližini, smo obrd obravnavali zaradi dobr ohranjnosti izročil o njih. Zdi s, da so omnjni obrdi in kurjnj krsov pri prostalih Babah v rsnici l dn izmd lmntov v včjm sklo pu kulta, ki j moral vsbovati tri ključn zmljsk lmnt, ognj, vodo in zmljo. Z obrdnimi djavnostmi okrog Bab tr z njo povzanih naravnih lmntov, sil, so ljudj na mikronivoju vašk skupnosti vzdržvali kozmično strukturo svta. Pogljmo, kako lahko š druga izročila o Babah prispvajo k razlagi in ali j iz njih mogoč pot gniti podobn sklp.
babe V bližini arheoloških naselbin Čtudi j o arhološkm kontkstu tžko natačnj govoriti gld na to, da razprava obravnava toponim oziroma kamnit monolit naravnih oblik, j vsno mogoč opaziti, da so Bab pogosto v bližini arhološkga najdišča oziroma na območju koncntracij arholoških struktur. Vliko monolitnih Bab j ob prazgodovinskih nasljih, kot so Dbla griža pri Rodiku (Marhstti 1903, 80), Prodanovo (glj Vinc-Pallua 1995/96, 284–287) in kaštlir Grob nik, kjr j Baba izklsana ob samm vhodu v naslj (o pokopališču iz mlajš žlzn dob pod Grobnikom glj Blčič 2003, 331). Ž prgld toponimov na zmljvidu Slov nij razkrij, da so hribi po imnu Baba pogosto ob hribu, imnovanm Gradišč (Gradi šč in Babičin vrh nad Horjulom, Babna gora in vrh Gradišč nad Bsnico pri Dolskm, 204
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih Baba in Ognjni vrh zravn vrha Stari grad pri Držnici itn.), ki nakazuj arhološko najdišč, navadno iz prazgodovinskga časa (Truhlar 1975, 106–109). Pogosto so monolitn Bab na mstih, s katrih s odpira pogld na clotno dolino ali zalivom in kjr j bilo najdno pommbno prazgodovinsko in hkrati rimsko naslj, kot rcimo Salona – Solin pri Splitu (glj Rndić-Miočvić 1982, 121, 131), Tergeste – Trst (glj Slapšak 2003, 245–246) in Castra – Ajdovščina (Ptru 1976c, 120–121). Zanimiv j primr Ajdovščin, kjr sm ž omnila, da so v radiju približno šstih kilomtrov najdn kar tri Bab, na katr s navzujjjo določn šg in navad. ena izmd njih, Stara baba, j nad Šturjami pri Ajdovščini, kjr obstajajo jasna znamnja antičn poslitv (Ptru 1976c, 120–121). Ndalč od Star bab potka grbnska csta, ki ji domačini pravijo »rimska csta«, in bi po mnnju arhologinj Nad Osmuk iz ZVKD Nova Gorica lahko bila starga izvora. 169 Nad Splitom so pastirji imnovali Baba zlizan rlif božanstva Silvana na naravnm ka mnitm balvanu na Kozjaku. Gr za skromno naravno antično svtišč, silvaneuma. Panov kult j v tm primru romanizirana vrzija nkga avtohtonga kulta ilirskih Dlmatov. Lokacija na Kozjaku ustrza antičnim opisom Panovih svtišč, ki govorijo o bližini izvira ali vodnga toka tr o pastirskm čaščnju, vlogo vod pa j morda prvzl dn štvil nih vodotokov v uskih kozjaškga masiva (Rndić-Miočvić 1982, 122–124, 131–137; 2002, 409–411, 419). Na Babi nad Prilpom v Makdoniji, na robu višinsk akropol iz hlnističnga (4. stol tj pr. n. št), pozno rimskga in slovansko-bizantinskga obdobja, stoji mogočn monolit po imnu Baba (Slika 45). Tik pod njo stoji izstopajoča oblikovana skala, ki dluj kot kultna kapla (Lilčić, Mitkovski 1995, 148–149). Na njj so dva izravnana platoja z vdol binami za kol in tramov, stopnic, ki vodijo do platoja, in vdolbina z izklsanim, npo znanim znakom III (Slika 46; glj skico naslbin Lilčić, Mitkovski 1995, 151, št. 3). Po pripovdi, ki j navdna v nadaljvanju, naj bi Baba nastala zaradi okamnitv stark kot kazn zaradi nspoštljivga odnosa do mitično prsoniciranih mscv (Ristski 2005, 362–363). 170
Ustno sporočna informacija Irn Kodl Krašn z ZRSVN Nova Gorica pri trnskm prgldu, ki pov š, da csto na Goriškm (Vitovlj) imnujjo »Napolonova csta«. Prava rimska csta naj bi potkala po dolini in s potm nkj pri Budanjah mimo crkv sv. Ahacija začla vzpnjati proti Hrušici. Irna Kodl Krašna j nkj prbrala ali slišala, da naj bi bilo v Sanaboru prvo krščansko pokopališč v bližini in da so mrtv ponoči na skrivaj nosili tja iz drugih vasi, n po dolini, ampak nad vasmi. Zato s sprašuj, ali ni to prav ta csta, ki gr mimo Star bab (24. marca 2009). Pri trnskm prgldu smo na trasi cst opazili kolsnic v kamnu. 170 Zahvaljujm s Sonji Zogović z Inštituta za staroslovnsko kulturo, dirktorju inštituta Branku Rist skmu in Branislavu Atanasoskmu za informacij in trnski ogld Bab in Trskavca pri Prilpu (1. fbruarja, 2007). 169
205
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
Slika 45: Pogled na mogočno Babo nad Prilepom na terenski ekskurziji s Sonjo Zogović in Branislavom Atanasoskim iz Inštituta za staroslovensko kulturo, Prilep, Makedonija (foto: Katja Hrobat).
Slika 46: Umetno izoblikovana skala z dvema platojema in useki za kole pred kamnito Babo na arheološkem najdišču Baba nad Prilepom v Makedoniji (foto: Katja Hrobat).
206
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih
makrokozmična sila V poVezaVi s plodnostjo padaVine, telesne tekočine in Voda Najpogostjša povzava v zvzi s pojmom bab v ustnm izročilu j voda. V slovanski li traturi j baba navdna kot žnsko bitj, dmon, povzan z atmosfrskimi pojavi, ozna čuj razn padavinsk pojav (dž, toča, snžink – hrv. visibaba), džn oblak, nnadn mraz, povzroča sušo, označuj atmosfrsk objkt, kot so luna ali ozvzdja, mavrico, dnv in ltna obdobja, kot rcimo »babina zima« pri Srbih in Hrvatih, slovnsko in hr vaško »babj lto ali poltj«, kot imnujjo obdobj nkaj toplih dni po martinovm ali daljšo in toplo jsn (Trnovskaja, Tolstoj 1995, 122–123; Tolstoj 1995, 38; Šmitk 2004, 238; Kurt 1997a, 80; Kurt 1997b, 72; Trsglav 2007, 19; Marjanić 2003, 197; Trno vc 2008, 26). Starka »baba Marta« j v makdonskm vrovanju prsonikacija msca marca. Njn sprmnljiv lastnosti jo povzujjo z naglimi vrmnskimi sprmmbami v tm času (Vražinovski 2000a, 44–45). »Babji kot« (čško babí kout , srbsko in hrvaško babin kut ) j kraj, od kodr prihajajo čz hrib nvihtni oblaki, ki napolnijo rčn strug z vodo (Šmitk 2004, 192, 238). V kontkst povzav md babo in napovdovanjm vrmnskih nprilik bi bilo mogoč uvrstiti navado z Banjščic, kjr po hribu Baba ali Matajur napovdujjo vrm, kot rcimo dž, ali primrn čas za sajnj krompirja.171 Po pripovdovanju Rafala Podobnika so š v dvajstih ltih 20. stoltja zazidali jamo v Ravnah nad Crknim po toči, ki j oklstila pridl k. Vrovali so namrč, da iz nj prihajajo bab, ki povzročajo ldn nviht. 172 Na Vliki planini naj bi baba prinašala točo, proti katri so ji pastirji darovali na Babjm trbuhu ali Pasji pči (Cvc 2006, 132–133). Na Tolminskm so s bab ali »divj žn« pojavljal prd nvihtami in slabim vrmnom ali ljudi opozarjal prd nvihto in točo (Dolnc 1992, 45; Klmina 1997, 173). 173 Phtra baba, ki naj bi živla v logih, brgovih tr v globinah jzr, naj bi pozimi dlala sng, »babjo kašo«. V nki pastirski igri so pastirji prosili phtro babo za dž,174 v drugi so ogrnili no izmd pastiric s plaščm, jo polili z vodo in plšoč okoli nj klicali za rodovitnost (Klmina 1997, 93; nav. v Kurt 1997b, 67–68). 175 Posrdno so z vrmnskimi pojavi, lmntom vod in ognja, povzani kamni »babnci« iz Istr (Smokvica, Sirči), ki so bili varuhi ognja na ognjiščih, hkrati pa naj bi jih nardil vodn strl, ki so jih pošiljal vlik bab, po drugi varianti pa naj bi s vanj sprmnil strl, ognj, ki j priltl na zmljo. Nabirali so jih na vrhu vzptin Bab jugovzhodno od Črnga Kala (Mdvščk 2006, 251). V Zapotoku naj bi v bližini dimnika hranili pro dnik, ki naj bi prprčval vdor sajt, črnga »babjga duha« (Mdvščk, Podobnik 2006, 77). 171 172
173 174
175
Mihu Mihliču sporočil Pavl Mdvščk. Sporočno po lktronski pošti 17. aprila 2009. Prd točo opozarjajo ljudi tudi »krivopjt« iz bnško slovnskga izročila, dolgolas žnsk iz jam z nazaj obrnjnimi stopali (d Stfano 2003, 72). Phtra baba, dža daj, Lanu ti dam dbl kučaj! (Kurt 1997b, 67) Phtra baba, daj pšnic, Moji kravički travic! (Kurt 1997b, 68)
207
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Moč nad vrmnskimi pojavi, zlasti džjm, j jasno izražna pri »rodiški babi«, kjr njn urin postan dž, uscankin dž (Pripovd 70). Asociacija md urinom in džjm j bila v indovropskih izročilih ž opažna in j povzana z odnosom md makro- in mikrokoz mosom (Lincoln 1986, 17, 57). Povzav md urinom in babo kot staro žnsko so poznan iz magijskih obrdov v Mak doniji in Slovniji. Ljupčo C. Ristski m j opozoril na obrd zaščit prd bolznimi, š posbno prd kugo, v Mariovm v Makdoniji. Dorodeni babi, stark, ki so ž rodil, so dal urin v vodo, ki jo j baba (poimnovanj v makdonščini) izlila s strh hiš dol. Na poj so kasnj spili otroci iz vasi (Ristski 2005, 172). Podobn koncpt magičn zaščit j Andrj Pltrski našl v Bohinju, kjr so kamnčk s hišnga praga, na katr j babica urinirala, uporabljali kot amult. 176 Urin j bil uporabljan tudi kot zaščitno srdstvo proti čarovnicam (Mncj 2006a, 223–224). Na Krasu so ga uporabljali za razkužvanj ran (Pripovd 145) ali za zdravljnj boln živin. Njen nono je bolezen krave – uošč – pozdravil s kito od česna in s svojo vodo, poscal je kito in s tem brisal hrbet bolni kravi. (245) Podobno povzavo md starkami in urinom v apotropjskm kontkstu najdmo ž v an tični Grčiji, kjr Aristofan opisuj, da so napad starcv na zavzti Akropoli ustavil stark z obscnimi djanji in urinom (Slapšak S. 2004, 18). 177 V raziskavi o kamnitih Babah iz hrvaškga Kvarnrja in Istr j Jlka Vinc-Pallua pr pričljivo dokazala njihovo povzanost z vodo, tako z njihovim mstom nposrdno ob vodi, rcimo ob vodnjaku, potoku, hudourniku, kot tudi s pridvniki, ki so poznani tudi iz naših primrov (smrkava, blatna, slinasta) (Vinc-Pallua 1995/96, 288–289). 178 Z vodo j povzan Babji zob ob Soči, kjr naj bi bila po izročilu čudodlna orlova voda (Md vščk, Podobnik 2006, 143). Zdravilna voda naj bi bila pri Vadinm kamnu, ki naj bi bil pod vodno zvzdo. 179 Voda j ob hudih nalivih bruhala iz Babj jam, v katri naj bi živl »vodn bab« in ki naj bi bila srdišč kulta »kačjih glav« (Mdvščk, Podobnik 2006, 42–47, 109). S tlsnimi tkočinami, smrkljm, j namazan kruh, ki ga okamnla »divja baba« Štfnajka s Tolminskga za kazn ponudi pastirjm, ko s jim pokaž, ko Zahvaljujm s obma raziskovalcma za ustn informacij, Ljupču Ristskmu z Univrz sv. Cirila in Mtoda iz Skopja in Andrju Pltrskmu s SAZU v Ljubljani. 177 Svtlana Slapšak z analizo upodobitv Baub (glj nasldnj poglavj) in tkstov iz gršk filozofij prpoznava procs dgradacij podob žnsk od atnsk dmokracij, ko j vloga stark v družbi pr cj opazna, do hlnizma, ko s v upodabljajoči umtnosti (in filozofiji) pojavljajo grotskni liki žn sk, starih, pijanih, iznakažnih. Na osnovi razlik md mitično pripovdjo o Baubi, ki v času atnsk dmokracij izraža moč nad smrtjo s smhom in obscnostjo, in njni kasnjši, grotskni hlnistični upodobitvi, avtorica prpoznava smiotično konstrukcijo misoginij (oblika sksizma) (Slapšak 2004, 16–19). 178 Podobno j Christophr Tilly pri pručvanju simbolik nolitskih mnhirjv v francoski Brtanji opazil, da jih j vliko povzanih s svžo vodo. Postavljni so na brgovih vodnih tokov, blizu izvirov ali ob obržjih vzdolž klifov, nkatri clo z baznčki, kjr s zbira džvnica.Vndar v nasprotju s skupinami mnhirjv postavljnih ob obali, skupin mgalitov iz notranjosti v Monts d’Arré in Mon tagns Noirs niso tsno povzan z vodo (Tilly 2004, 84–85). 179 Im spominja na bsdo babin kamn. 176
208
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih prvič žnjo živino na pašo v planino (Cvc 1974, 111; Dolnc 1992, 23). Šmrkava baba s Trsta naj bi bila vodnjak/pipa ali kamnit monolit, ki naj bi stal na mstu, kjr izvira voda. Asociacija nahajališča Šmrkav bab s Trsta z mokroto j morala biti v rgionalni folklori tako živa, da s tudi oblisk pri Opčinah tam, kjr naj bi stala Baba, povzuj s tlsnimi tkočinami, in sicr znova s smrkljm. Msto Bab s Trsta naj bi bilo md Krašvci znano po tm, da sta s tam srčala bolha in šmrklj, oba na poti v boljši svt (glj tudi Hadalin, Kocjan 1993, 46). P1: Je ku uni oučar. Je šou u Trst, ne. Je vidu Talijana, ki se je useknu u čou. In se je nečku /kar/ u rokav. /smh/ In ti kožuharji so bli pouhni uši, Talijani so bli čisti in pol so si menjali, təm, tistu obleku. Poli, ki je šou domu, je jemu fəčou /robčk/ uon, samu ni vjedu, zakaj je. /smh/ Take, vse suort burk je blo . P2: In prou zaradi tjega, zaradi te pripovedke, kaku je bolha in ta… Po domače rečeno, šmrkelj, ku so se srečali. Zatu je kamen na obeliski na Uopčinah, je tak kamen postavljen, ku so se srečala bolha in šmrkelj təm, ne. Bolha je šla z mjesta /op. s Trsta/ uən /vn/ , ki so jo s təm z raznimi ləgmi /lugi/ in parli, ne. Je šla gor na Kranjsko. Təm na Kranjskem so imeli te peči, ne. In ta stara, in ouna se je zelo dobro počutla təm nutər, na toplem. Nu, ta, rečmo, šmrkelj ne, te gor niso imeli tega robca, ne, so nardili po naše, unu južnu /op. v pomnu balkansko/. In v Trstu pa so se lepu usekənli, zavili u ta robček in djeli v garžet /žp/. Zatu je tudi ta spomenik, legenda od tega spomenika na Uopčinah, tega, gor ku prideš, na Obeliski, tisti kamen gor, təm da so se srečali ta bolha in ta, no, pərjatu od nahoda /op. smrklj; smh/. In təm so se zamenjala te ideje. Una je bla vsa srječna, ki je šla gor na Kranjsko, da je šla spat na pječ, in təm se je razvijala dobro, ki je blo toplo in noben jo ni drjezu, ne. U Trsti pa so jo z raznimi ləgəmi /lugi/ spravljali, ki so bli bol čisti ljudje u mjesti. In unu pa je blo glih obratno. Təm uni ga je kər šlek, šlek… Te pa so ga zavili u robček in dali lepu u žep. In so ga nosili nutər u žepi. /smh/ K: In tu se je… P2: Tu je prou ta legenda od Obeliska. K: Tu pa še nisəm čula. P2: Ja, jəz sem taku slišu. P1: Ja, ja, uənde so se srečala. P2: Na Obeliski so zmerom pravli, da so se srečala bolha in ta nahod . /smh/ K: Ki sem čula že za šmrkavo babo na Uopčinah in tu nej bi blu pər Obeliski… P2: Lahku da je blu tu… Lahku da eni rečejo od šmrkove babe... Zdej, jəz sem ču tu še od naših… (124) Msto pri Oblisku na Opčinah j prk dvh različnih folklornih motivov, prk »šmrkav bab« in msta srčanja bolh in smrklja, povzano z vlažnostjo, s tlsnimi tkočinami. Na ravni mikrokozmosa so sldnj kvivalnt uidnim lmntom makrokozmosa (Lin coln 1986, 17, 57).
209
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
ko rodiška »baba dela VetroVe« V povdki iz Rodika baba prdn, kar povzroči topl južni vtr, po imnu »uscanka«, ki prinaša dž, »uscankin dž« (Pršolja 2000, 27; Pripovd 56, 70). Podobno j slovnsko izročilo o tm, da »stara baba« spušča vtr iz luknj vslj, ko s razjzi (Kropj 2007b, 669). Nnavadno analogijo, v nasprotni smri, najdmo v izročilih o »babi s Trsta«, po katrih j v nkatrih vash na Krasu (Rodik, Opčin) zablžno ustrahovanj otrok, da morajo ob prvm vstopu v Trst »poštmat šmrkovo Babo in ji /…/ pihat v rt« (Peršolja 2000, 27) ali cekiti /poljubiti/ rit (Pripovd 443). enakih pripovdi s spominja gospa iz Opčin, ki j zaradi pogovora v crkvi zadržana. K: Kaj so rekli, kəku so rekli? Tu so mi usi po Krasu so mi rekli, u Rodiku. So rekli, də ku so prvič mogəli jət u Trst, so mogli, də so rekli, də je treba … pihət stari babi u rət. P: /bsd izgovori istočasno z mojimi zadnjimi bsdami/. Pihət stari babi u rət. Nej lepa beseda, ma. /sramžljiv smh/ Ma təku se rječe. Sej zətu nisən tela povet . K: Ma, in tu so vəs plašli ku uotroke, al kaj? P: Nje, je biu kukər en škerc /šala/. So deləli ku en škerc. Njeso strašli, ku en škerc. In səvedi, potli so zəčjəli usi govuorət. In tu jə šlu naprej /…/ (429) Nposrdno analogijo z mstom spuščanja vtrov iz človškga tlsa j mogoč najti v slovnskm timološkm slovarju, kjr bsda »baba« pomni »anus«, »obstrix« – po rodništvo (Bzlaj 1976, 7). Prdc najdmo tudi v makdonski pripovdi o »babi Marti« iz Prilpa, ki vlja v ljudski tradiciji za prsonikacijo msca marca (Ristski 2005, 362–363). Sonji Zogović z Insti tuta za staroslovnsko kulturo v Prilpu v Makdoniji j mati povdala pripovd o babi (v makdonščini starka), ki jo za kazn, kr n spoštuj ljudskih vrmnskih zapovdi, »baba Marta« sprmni v kamn (Slika 45). 180 Starka /makd. baba/ se je odpravila na planino s svojimi kozami pred koncem februarja, čeprav je vedela, da gre za čas nevarnega in nestabilnega vremena. Rekla je:»Cic, kozice, v planine, da prdnemo Marti v brado181«. Ko je starka to rekla, je Marta zahtevala od brata Sećka, meseca februarja, da ji odstopi dva dni, da bi lahko kaznovala starko (ki jo je užalila). Marta je njo in njene kozice okamnela. Kamnito Babo /starko/ se še danes vidi vrh hriba Baba nad Prilepom. In zato ima februar ali sečko osemindvajset dni. Motiv okamnitv kot kazn za prdrznost stark, babe, j v Makdoniji pogost, vndar š vliko bolj v njgovi drugi varianti, po katri kazn izvd mitično bitj fbruar po imnu Sćko, brat »bab Mart«. Tako ali drugač s motiv navzuj na kamnit Bab, od kodr tč voda. V makdonskm izročilu naj bi taki kamni v obliki Bab in kozic stali tudi vrh Šar planin. Ponkod tm zamnjanim dnvom md »babo Marto« in Sćkom, marcm in fbruarjm, pravijo »babini dnvi« (Ristski 2005, 362–363; Vražinovski 2000, 44–45). 180 181
Po drugm izročilu naj bi Bog okamnl babico skupaj z otroki, za katr j skrbla (Čausidis 2008, 280; Cpnkov 1980, 136–138). »Cic, kozic, na planina, di prdnm na Marti bradina.«
210
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih Podobna povzava md spuščanjm tlsnih vtrov in vtrom, nvihto j zablžna clo v Skandinaviji. Trtjga fbruarja, na dan vtra ali sv. Blaža, pri katrm j v grmanskih džlah poudarjna homofonija Blasius – blasen (nm. pihati), so mornarji prpovdali svojim služabnikom uživati hrano, ki povzroča prdnj: vtr na ta dan bi lahko povzro čil nviht skozi clo lto. Po francoskm izročilu j dn izmd načinov nadzora nad vtrom, da s zapr zadnjično odprtino (Gaignbt, Florntin 1974, 118; Mncj 2008c, 239). Mirjam Mncj j na slovanskm in indovropskm folklornm gradivu pokazala na t sno povzavo md tlsnimi vtrovi tr spočtjm, rojstvom in novimi dušami (Mncj 2008c, 227–244). Opozorila j na navdbo Clauda Gaignbta in Mari-Claud Flo rntinov, ki navajata Aristotlovo bsdilo, po katrm naj bi mdvd prvi dan po zimskm spanju izpustil prdc, s čimr naj bi zagotovil pomladno osvoboditv duš (Ga ignbt, Florntin 1974, 120). Dušo so si ljudj prdstavljali kot zračno substanco, ki j kvalitativno naka vtru, v katrm s nahaja. Naj naštjm l nkaj primrov izročil. Po slovnskm in polškm vrovanju odidjo duš iz tlsa nčistih umrlih skozi za dnjično odprtino. V tradiciji Litv in Francij j spuščanj vtrov povzano z djanjm spočtja. V magijskm zdravljnju v Makdoniji j mogoč vrniti dušo bolnmu člov ku s pihanjm. V nmški folklori naj bi babica z žvižganjm, ki j analogno pihanju, priklicala duš š nrojnih otrok iz »otrošk skal« (nm. Titistein) in drugih krajv duš itn. (glj Mncj 2008c, 238–241). V nasprotni smri s povzava bab oziroma babic z dušami umrlih otrok pokaž v izročilu iz Škocjana, kjr naj bi stara »baba Ančka« ali »šmrkava baba« jmala mrtv otrok k sbi v jamo (Pršolja 2006, 25, 27, 33–35; Štruklj 2005, 125). Povzavo md vtrom in žnskim folklornim likom pozna srbsko izročilo o Ćoravi Anđeliji, ki ga Vslin Čajkanović intrprtira kot žnskga dmona vtra, ki j tako kot drugi vtrovi v slovanskm izročilu slp na no oko (Čajkanović 1994, 75–82). 182
babin dVig krila in sončno Vreme, treskanje Povdko o »rodiški babi«, ki dvign krilo, s čimr napov lpo vrm (Pršolja 2000, 27), j potrdil tudi drugi sogovornik z Rodika. /…/ če baba dvigne krilo, pomeni, drugi dan, da bo lepu vreme. In res tudi, če pogledaste tle pruti Padski nižini, pruti Italiji, čim se təm dvigne, zavesa, rdeče taku nebu, drugi dan je sigurnu vreme. (56) Podobno š dans na Goriškm in Vipavskm starjši pravijo, da » ko Furlanka dvigne krilo«, s bo zjasnilo. Na spltnih klptalnicah pojasnjujjo, »da Furlanka dvigne krilo, ko se nad Furlanijo prične jasniti« (http://www.dnvnik.si/ntry.php?w=enPrimorc&_ id=45342; 14. aprila 2009).
182
Po mnnju Vslina Čajkanović j slpota nkaj, kar pripada bitjm onga, htonskga svta (Čajkano vić 1994, 80–81). O ljudskm povzovanju tlsnih anomalij s htonskim glj v razpravi o špavosti, hromosti »gospodarja volkov« (Mncj 2001, 172–177). 211
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Nikos Čausidis183 m j opozoril, da nnavadna gsta dviga krila stark spominja na na ko djanj iz gršk mitologij, iz homrsk himn Dmtri. Postarana boginja plodnosti Dmtra v silnm žalovanju za ugrabljno hčrko tava po svtu, pri čmr vs prnha rojvati. Pri tm zaid v elvzíno, kjr jo kraljva družina skuša potgniti iz globok d prsij, vndar brz uspha. Nato stara dojilja po imnu Bavbóna ( Bαυβώ, prčrkovano iz grščin Baubó) dvign krilo in z obscnostjo razvsli postarano Dmtro. 184 Dmtra s zav nuničljivosti sksualnosti in njnih radosti, zato s vrn k življnju (Slapšak S. 2004, 15–21; Dvrux 1990, 27, 35). Podobnost n sloni l v bsdah Baubó in baba za staro žnsko, tmvč tudi v djanju dviga krila, ko tako na kot druga starka »pokaž(ta) vs, kar ima(ta) spodaj (Pršolja 2000, 27)«, kar na ni strani obudi življnj, na drugi povzroči jasnino. Dvig krila boginj, ki prinaša vslj, j prisotn n l v grški mitologiji in obrdih, tmvč tudi v egiptu in na Japonskm, kar nakazuj, da n gr l za spcično kulturno potzo, tmvč za podzavstn človški proizvod (Dvrux 1990, 21–22, 34– 36, 59–61, 68–69, 73–74). Bavbóna simbolizira sramotn prdl človškga tlsa, kar kaž ž sama bsda βαυβώv (vulva, libidinis muliebris instrumentum), kot tudi оλισβоς (umtni ud za žnsk) (Slapšak, S. 2004, 15; Dvrux 1990, 77–78). Hkrati simbolizira nvarno, divjo žnsko sksualnost, š posbno tisto ndovoljno, sksualnost starih žnsk. Lik Baub v mitu, ki kaž na pojav gnitalnih organov v kultu božanstva plodnosti, doka zuj ritualno in kulturno vlogo obscnosti v javnm prostoru atnsk dmokracij, ki j v času hlnizma odrinjna v zasbno sfro (Slapšak, S. 2004, 15–18). 185 Kar s j v Rodiku ohranilo v povdki, kjr je »baba djənla eno nogo gor na Čuk, eno nə Krəsič in se je razkoračla in təkrət je bil sigurno dež« (Pripovd 56; Pršolja 2000, 27), s j v Makdoniji ohranilo v svatbnm obrdu, na kar m j opozoril Ljupčo Ristski (Ri stski 2005, 109). Najstarjša žna v vasi, v makdonščini imnovana baba, s j postavila z no nogo na stol, z drugo na kadico. Pod njo sta s ob izgovorjavi magičn formul za rodovitnost splazila najprj zt, za njim pa nvsta (Ristski M. 1962, 36). Obrd plaznja skozi babino krilo so izvajali tudi Srbi in Vlahi, in sicr kot obrdno zaščito proti kugi. Krilo j stkalo dvt golih babic, imnovanih baba, nato so nardili krog in ljudj so s drug za drugim splazili pod babino krilo. Na Balkanu j bilo dotikanj intimnih dlov, tako vagin kot zadnjic, srdstvo zaščit prd različnimi bolznimi in nsrčami (Vuka nović 2000, 16–22). 186 Po ustnm sporočilu tnologinj Kaarin Koski s j na Finskm 183
Zahvaljujm s Nikosu Čausidisu z Univrz sv. Cirila in Mtoda v Skopju za vs razprav na to tmo. 184 Djanj Bavbon ni jasno. Obstaja vliko razprav o tm, kako so bil vidti njn vizualno obscn šal ali kaj j Dmtra vidla pod njnim ogrinjalom, od gnitalij, razgaljn matrnic, matrnic z glavo Jákha itn. (glj Slapšak, S. 2004, 16; Dvrux 1990, 27–40; http.//www.thnopsychiatri.nt/ baubo.htm, 1. marca 2008). Po bsdah Krnya s »tu ž dotikamo nizrkljivga dla (op. elvzin skih) Mistrijv« (Krény 1988, 244). 185 Z dgradacijo dmokracij v hlnizmu, ko obscnost, kult mrtvih in gldališč niso vč tako povza ni z dmokracijo, j lik Baubo postal osnova zasmhovanja žnsk sksualnosti – v figuraliki j dobil grotskno obliko – žnsko tlo, ki j v cloti zamnjano z obrazom z izpostavljno vulvo (Slapšak, S. 2004, 17–19). 186 Sicr s spolnih organov kot stičišča tostranstva in onstranstva drži oznaka nčistosti in tabujv (Ra dnković 1996a, 37–40). 212
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih gospodarica hiš na prvi dan odhoda živin iz hlva razkoračila nad vrati hlva, tako da j živina hodila pod njo. Podobno j mati obrdno zaščitila otrok in jim dala moči, ko so otroci prvič šli s hiš, tako da j stopila čznj. 187 Dvig krila »star bab« in udarjanj, trskanj s palico po riti sm zasldila tudi v otro ški psmi »Stara baba« iz Križa na Krasu, v katri nastopajo najprj udarci s palico po zadnjici, potm pa dvig krila. Morda tudi uporaba bsd trskati v pomnu udarjati ni naključna, saj tako Vitomir Blaj kot Radoslav Katičić pokažta, da j trskanj po vzano s Prunom. Trskati ima v slovanskm izročilu tri pomn: grmti in bliskati, udarjati in dlati hrup, vs pa j povzano s strlo in gromom tr tudi z mlatnjm žita (Blaj 1998, 74–77; 88–98; Katičić 2008, 240–241). 188 Mdtm ko j žnska, po katri zadnjici »bo trskalo«, v prvi kitici imnovana »stara baba«, s v drugi kitici, ki opisuj dvig krila, da bi dobila udarc po zadnjici, imnuj Marička. Im bi lahko izhajalo iz mi tičn Mar, ki j po intrprtaciji staroslovansk mitologij Vitomirja Blaja v incstni zvzi z bratom Jurijm/Ivanom, z umorom Jurija s sprmni v okrutno staro Marno/ Morno, ki simbolizira smrt, zimo in jo v obrdih po slovanskm svtu kot slamnato lut ko uničijo (na Čškm jo kot Smrt, Smrtolko, Mařeno, Mařoško izvržjo iz vasi) (Blaj 1998, 321–324, 349–351). Stara baba rom pom pom, če te nisem, pa te bom, z ano šibo leskovo bo po riti treskəlo. Marička, čiči dol In vzdigni krilce gor In šibo bom dobil, Po riti te nabil (Štruklj 2005, 32). enaki motiv udarca s palico po babi bi lahko našli v ž navdnm običaju iz Budanj pri Ajdovščini, kjr so ob tm, ko so šli mimo Šmrkav bab, ta kamn udarili s palico (Pripo vd 223). Dodatno potrditv, da babina zadnjica, ki j omnjana v psmi, ni zgolj opolzka navdba, tmvč j morala imti določn pomn v starjšm izročilu, najdmo v izročilu o skali Babja rit, približno ptdst mtrov vstran od Babj jam ob potoku Vogrščku v dolini Soč. Po informaciji Tin Nanut iz Tolmina naj bi na skali ljudj posdali zaradi njnih zdravilnih lastnosti.189
187
188
189
etnologinja Kaarina Koski mi j povdala za t šg po prdstavitvi prispvka o babah na mdnaro dnm simpoziju The concept of time and space in European folklore, md 6. in 9. sptmbrom 2007 v Ljubljani. Podobn primrjav zbuja morda rklo, da »babo ubijjo« pri zadnjm udarcu zadnjga snopa pri mtvi ali mlatvi (Ravnik, Šga, Ložar-Podlogar 2007, 18). Po informaciji absolvntk arhologij Tin Nanut, ki j izročilo slišala od tt iz Kanala, naj bi bila zravn skal Babja rit š dva manjša okrogla kamna, imla pa naj bi tudi nko povzavo s plodnostjo. Za posrdovanj izročila s zahvaljujm Mihu Mihliču (30. marca, 2009).
213
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
POVZETEK V ljudski psmi o Stari babi smo nakazali možnost analogij md »staro babo«, Maro/Mo rno in trskanjm, Prunovo djavnostjo. Nasploh imajo izročila o pihanju in poljublja nju bab na »rit« tr babinm dvigu krila, ki prinaša lpo vrm, analogij v apotropjskih in plodnostnih obrdih po širšm Balkanu vs do Finsk, v kultnih djanjih gršk in drugih mitologij, v psmih in igrah vs do zdravilnih moči skal. Kljub tžkmu brmnu kr ščansk cnzur skozi tisočltja j v mnogih npovzanih fragmntih š mogoč izslditi drobc plodnostn in apotropjsk simbolik spolnih in zadnjičnih dlov babinga tlsa, ki dlujjo tako na ravni makro- kot mikrokozmosa. Plodnostno tmatiko j v liku bab posrdno mogoč zaslutiti tudi v njni povzavi z vodo nasploh, tako s tlsnimi tkočinami, z bližino vod kot s padavinami. Msto Bab s Trsta j skozi dva različna motiva povzano s tlsnimi tkočinami (motiv »šmrkav bab« tr »šmrklja in bolh«), kar daj misliti, da s na tm mstu koncntrira mokrota nkga včjga, makrokozmičnga tlsa. Podobn vtis zbujajo primrjav md tlsnimi tkoči nami in vtrovi tr pihanjm na ravni mikrokozmosa, ki na ravni makrokozmosa dlujjo v obliki vrmnskih pojavov, kot sta dž in vtr. Manifstacijo nbških djavnosti v babi nakazujjo tudi izročila o proizvajanju ognjnih ali vodnih strl (kamni »babnci«). Dvig babinga krila j na makrokozmični ravni nakovrdn dvigu »oblačn zavs« na nbu, kar nakazuj prdstavo o kozmični guri. Zdi s, kot da bi dl t makrokozmičn gur, ki j ponkod na mikroravni poosbljn v kamnitih monolitih, iml nadzor nad vsmi osnovnimi lmnti kozmosa, od sonca in vtra do džja in vlag.
TOPONIMI ostanek umestitVe božansteV V krajino Naj prd prgldom z babo povzan toponomastik navdm zanimivo Blajvo hipot zo o nastanku nkatrih mitičnih toponimov v krajini. Ti naj bi s ohranili kot prostank svčnikovga pripovdovanja obrdnih mitičnih tkstov, mdtm ko j sldil dogodkom na konkrtnih lokacijah v krajini okoli njga. To dokazuj vzklik iz bloruskga folklorn ga tksta: »evu tu na tj gori j grom vraga ubil….«. Na tak način j bil mitični tkst loka liziran v nposrdni okolici. Skozi obrdno djanj so Slovani umstili svoja božanstva v okolico in jo osmislili (Blaj 2006, 22–35). Lahko bi rkli, da po podobnm sistmu branja mitov skozi krajino dlujjo ž omnjna staroslska ljudstva iz Avstralij, Amrik, Pa pu Nov Gvinj itn. (glj Basso 2002; Fld, Basso 1996). Nposrdn primrjav z mitologizacijo konkrtn krajin j mogoč najti tudi v antičnih virih. Pavzánias omnja skalo, pčino za mstom Hajronja v Bojotiji, na katri naj bi bil Kronos prvaran, saj naj bi dobil od Rj kamn namsto Zvsa. Po njgovm opisu j na vrhu gor nad tm stala majhna podoba Zévsa. V opisu Téb antični potopisc navaja msta grobov mitičnih junakov in fontano, v katri naj bi si Ojdip umil krvav rok. Na drugm mstu naj bi Zévs skrival evropo, po drugm izročilu pa naj bi s Dionizova lisica, ki j hotla uničiti msto, tu sprmnila v kamn. Dlj naprj j bil kraj, obdan z nobdlanimi 214
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih kamni, ki so ga Tbanci imnovali Kačja glava po tm, da j Tjrézias na tm mstu kači odskal glavo itn. (Pavzánias 9, 19, 1–3).
umestiteV V starosloVanski mitični sistem Problm umščnosti toponimov Baba v prostorsk mitičn shm j načl Zmago Šmi tk, ki j našl nkaj vrhov in pčin pod tm imnom na slovnskm in širš slovanskm območju. Pri tm j opozoril na analogijo md imnoma gor »Očan(c)« in »Dd(c)« na Spodnjm Avstrijskm, ki naj bi indiciralo staroslovanskga gromovnika Pruna. Na Očancu j bila po izročilu vrmnska jama, iz katr sta prišla mgla in dž, č j kdo vanjo vrgl kamn. Mtanj kamnov v brzna lahko posnma gromovnika Pruna, ki j svojga nasprotnika prganjal z bliskom, gromom in kamnitimi strlami (Šmitk 2004, 239–240). Podobno situacijo prdstavlja izročilo o Jzru vrh Čuka nad Rodikom, prd nvarnostjo katrga j svaril duhovnik Matija Sila v 19. stoltju, »kajti od ondi j prihajala včkrat nvihta« (Sila 1882, 42). Lintvrn naj bi iz Jzra, msta prdkrščanskga kulta (Hrobat 2004, 63–78; glj poglavj o prostoru), pošiljal strl nad Rodik in Čuk, zaradi čsar naj bi v vasi umrlo vliko ljudi (tudi Pripovd 71). /… o pogostih smrtnih nsrčah zaradi udarca strl v Rodiku/ V teh krajih udari vedno z jasnega /op. strla/. Najprej se naredi na vrhu Čuka meglica in tam na Vrhulah pri Kri žemdrevu druga. Ti dve meglici gresta ena proti drugi. Poli rata en sam črn oblak in pošlje strelo na človeka. Tako na hitro se to naredi, da je videti v vasi, kot bi udarilo res z jasne ga. Vse ljudi je strela ubila aprila ali maja. Nevarno je še v juniju do Svetega Jevana /…/. Od pamtiveka živi v Čuku, ki je poln vode, ena velikanska kača. Ona je gospodar vode, dežja, slane, toče in strele. Ko čuje Rodičane klet in rotit, » Da bi te strela udarila!« jih za kletvine štrafa in vsaketoliko koga udari. Pej tudi če kačo kej razjezi, pošilja bliske in strele. Prav vsakokrat ko udari, ne zadene človeka. Strelo pošlje nad drevo. Zato v Jajdešni ni niti enega drevesa, da vanj ne bi udarila strela (Pršolja 2000, 51). Povdka o tm, da lintvr pošilja strl n l nad ljudi, tmvč tudi nad drvsa, živino in hiš, spominja na slovansk mitičn tkst, v katrih Prun v folklornm liku »Boga« / sv. Iliij/ »groma« bij po hudiču /»nčistm«/ »zmaju«, pri čmr ubij človka, konja, zažg hišo, razbij drvo in kamn, da bi naposld ubil hudiča, ki s skriva za njim (Blaj 1998, 74–75). Povrhu tga j Prunovo msto in msto, na katrm ubij svojga naspro tnika, gora, ki j nad rko, vodo (Katičić 2008, 186). V rodiškm izročilu j voda ž v sami Gori, Čuku. V vsakm primru, v nasprotju z likom vrh hriba, ki pošilja strl in dla nviht, s v dolini nahaja žnska gura, Baba. Podobn mitični vzorc v krajini bi lahko prpoznali na otoku Krk na Hrvaškm, kjr prav tako stoji monolitna kamnita Baba, po katri naj bi tkla voda. Najdmo jo na pol poti md Bašćansko Drago in hribom Trskavc (Vinc-Pallua 1995/96, 284), katrga im namiguj na trskanj, strl in j najvišja točka na tm območju. Tako gora kot trska nj spominjata na lastnosti Prunovga msta (Blaj 1998, 49–52, 74–77; Katičić 2008, 240–241, 105–110). 215
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Opozicijo ognj in baba j mogoč zaslditi v mnogih slovnskih toponimih, ki s poja vljajo skupaj. Čprav za prpoznavanj mitičnga kontksta ni dovolj l toponimija, saj jo j trba »oplmnititi« z ljudskim izročilom, o katrm v tm primru ni dostopnih po datkov, naj zgolj opozorim na ponavljanj določnih vzorcv v krajini. Nad Držnico pri Kobaridu sta sosdnja hriba Baba in Ognjni vrh, polg njiju š Stari grad, zravn planin Baban ndalč od Vlik in Mal Bab tr Babnskga Škdnja j planina Ognjnik nad Žago pri Bovcu. V nposrdni bližini Star Bab nad Šturjami pri Ajdovščini sta dv ldi ni, katrih im namiguj na ognjn strl, Mali in Vliki strl (Pripovd 433). Pozornost zbujajo tudi vrhovi v bližini Star bab: Požgani grič, Suhi vrh in Sinji vrh. Po zmljvidu sodč j Suhi vrh zravn vrha Bab š v dvh primrih, na Javornikih svrno od Crknic in na Zgornjm Jzrskm. Radoslav Katičić toponim Suhi vrh umšča v mitični kontkst Pruna, saj naj bi vrh suh krošnj svtovnga drvsa sdl Prun v liku ptic roparic, podobno kot pri starih Grkih, kjr j bil orl Zvsova ptica (Katičić 2008, 311). Morda na Pruna kaž vrh Prnic na nasprotni strani rk Rčic in hriba Baba nad Zgornjo rčico pri Laškm.190 Tridlni vzorc dvh vrhov z vodo na srdi bi ustrzal trojni strukturi ma nifstacij trh glavnih staroslovanskih božanstv v krajini, Pruna, Vlsa in Mokoši, ki so jo prpoznali ž mnogi arhologi in tnologi (Pltrski 1996, 165–185; Šmitk 2004, 219–240; Katičić 2008, 285–326; Blaj 2006, 5–40). Gld na primrjav z drugimi analizami mitičnih struktur v krajini s zdi izjmno zanimi va toponomastika v okolici Štvrjana/San Floriano dl Collio v goriški pokrajini v Italiji. V nposrdni bližini v ni skupini najdmo toponim Babni grob, Križnic, Počivalo (m sto obrdnga postanka na pogrbni poti?), v drugi so na katastrski mji Počivalo, za njim pa Krsavnik (spominja na krs, ognj, lmnta Pruna), Trbžišč, Čuklja (spominja na rodiški Čuk), Na žgnu. eno Počivalo j tik pod Krsavnikom in Trbžiščm, drugo pa tik pod Babinim grobom. Južno od vsga skupaj s razprostira včja ldina, imnovana V svti mji (Slika 47). V poglavju o mjah smo pokazali, da j mja ž sama po sbi na stiku md svtovi, č to imnujmo svtost, kar j tu dodatno potrjno s prilastkom »sv ti«. Primrjav najdmo v mitični krajini s hribom Prun nad Mošćnicami v hrvaški Istri, kjr j mogoč najti tudi toponima Babin grob in Trbišć. Sldnjga Radoslav Katičić n izpljuj iz »trbiti« v pomnu »krčvin«, tmvč iz slovansk bsd treba, žrtv. V tm pomnu s j pri glagoljaših ohranila bsda trebnik za liturgijsko knjigo, ki s j latinsko imnovala ritual . Trbišć tako intrprtira kot msto, kjr s j žrtvovalo Prunu (Katičić 2008, 307–309). Kot možnga kazalnika starosti izročila o babi smo ž navdli pogosto kombinacijo s toponimom Gradišč (glj poglavj o arhologiji). Drugo razlago ponavljanja vzorca j mogoč poiskati v kontkstu rkonstrukcij staroslovansk mitologij. Gradišč j po in trprtaciji mitičnga izročila Radoslava Katičića msto, na katrm j Prun ubil zmaja. 190
Hrib po imnu Baba j ndalč od vasi Vlsovo na Gornjskm (Slika 49). Bnjamin Štular in Ivan Marija Hrovatin prpoznavata v tj vasi s crkvijo sv. Margart in Vlsom (toponim) kot božanskim nasprotnikom Pruna lmnt v trikotniku kultnih točk (z razmrjm stranic približno 23 stopinj) (glj Štular, Hrovatin 2002, 59–61). Ndalč od vasi Vlsovo j hrib po imnu Baba. Nasprotno Franc Bzlaj pojasnjuj timologijo Vlsovga iz »Vlojèslo«, torj iz bsd »slo«, v pomnu manjšga zaslka (Bzlaj 2003a, 293)
216
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih
Slika 47: Toponimi, ki kažejo na slovanske mitične povezave, v okolici Števerjana / San Floriano del Collio v goriški pokrajini v Italiji: Babni grob, Križnice, dvakrat Počivalo, Kresavnik, Trebežišče, Čuklja, Na žegnu. Eno Počivalo je tik pod Kresavnikom in Trebežiščem, drugo pa tik pod Babinim grobom, južno je ledina V sveti meji (Vir: Goriško ozemlje 1999; priredil Benjamin Štular). Hrvaško besedo gradina, izplj iz praslovansk gordъ, ki pomni »ograda«, »ograjn
prostor«, »vrt«, kasnj gradišč kot utrjno naslj. Iz bsdil z mitičnim pomnom avtor sklpa, da j Prun ubil nasprotnika na gori, kjr j ograjn prostor (Katičić 2008, 186). Jan Piskr j prvi opozoril na toponim z bsdo »Dvin«, ki jo j izvajal iz slovanskga daeva, »zli dmon«. Po mnnju Francta Bzlaja bi v toponimih Dvin skok rsnično lah ko prpoznali določn lmnt iz slovanskga mitičnga izročila. Za toponim Dvin pri Trstu sicr mni, da s j šl kasnj naslonil na slovansko im děva. Polg samga toponima j pri Dvinu prisotn tudi motiv »dvinga skoka«, pri čmr naj bi na dkl, ki j skočilo z gradu, spominjala okamnla Baba na klifu nad morjm. Zmago Šmitk toponim in povdko povzuj z mitično pripovdjo o tm, da j Prun kaznoval Mokoš zaradi njn nzvstob (Piskr 1928, 1–36; Bzlaj 2003b, 548–554; Šmitk 2008, 21–23). Na kaznovanj bab spominja tudi pripovd iz Prilpa, kjr po ni varianti izročila Bog, po drugi pa mitični msc (»Baba Marta« ali Sćko) za kazn okamni starko, babo (Risteski 2005, 362–363; Čausidis 2008, 280; Hrobat 2008b, 326). S strlo, Prunovim orožjm, j Bog okamnl tudi dv prpirljivi starki v Bnčiji, ki sta dans vidni kot gori Vlika in Mala Baba (http://www2.arns.si/~jutro19/baba.html; 7. sptmbra 2008). »Trskanj«, kar j P runova djavnost, smo zasldili tudi v ljudski psmi o tpžu »star bab« (Štruklj 2005, 32). 217
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Zanimivo razmrj toponimov j pri Rpntabru, kjr potka državna mja čz Babic in Mdvdjak, pod katrimi j ldina Dvinc (glj zmljvid ldinskih imn Tržaško ozmlj 1977). Toponim Mdvdjk izhaja iz mdvda, ki j polg volka v slovanskm izročilu pogosta manifstacija Vlsa (Mncj 2001, 168–172; Katičić 2008, 136–149). Sicr vliko toponimov iz »dvin« na Krasu lahko izhaja iz oznak possti v lasti dvin skih grofov (rcimo Dvinščina). Na kraškm kraškm robu robu na italijanski strani sta na rahli rahli vzptini vzdolž kraškga roba, na gmajni, gmajni, kar dv ldini po imnu Babica, md Križm in Nabržino tr md Križm in Proskom (Slika 48). Izpovdno j, da sta ob križišči, prk katrih pridmo na Babico, tako pri Prosku kot pri Nabržini, v izročilu znani po tm, da so na njih plsal čarovnic (Pripo vd 386), 191 v čmr bi lahko slutili clo ostank določnih obrdnih djanj prd mstom Bab. Zanimiva toponima v bližini Babic pri Prosku sta Božj polj in Sončni vrh, ki spt spominja na svtlga in ognjnga Pruna.
Slika 48: Babice med Križem in Prosekom z dvema križiščema, kjer naj bi po izročilu plesale čarovnice. Poleg označenih so na zemljevidu zanimive tudi ledine led ine Počivala in Nabrežinske babicepri Nabrežini in Babica pod Saležem (Vir: (Vir: Tržaško ozemlje 1977; priredil: Benjamin Štular).
191
Za poizvdovanj s zahvaljujm Andrju Furlanu in Damjani Žbontar z Oddlka za tnologijo in kulturno antropologijo Filozofsk fakultt v Ljubljani.
218
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih
o b tv tv v m Vzorčn primr mitologizacij krajin najdmo v toponomastiki, arhologiji in folklori o hribih okoli Prilpa v Makdoniji. Na ni strani j v masivu Babuna vrh Zlatovrv, na katrga s nanašajo izročila o zlati gori, zlatm jabolku in zbiranju bogov. Pod bližnjim vrhom Trskavc Trskavc lži samostan sv. Dvic na Trskavcu, kjr so najdni ostanki antičnga kulta Apolona kulta Apolona Eteudanosa in Artemis Ephesia. Eph esia. Nikos Nikos Čausidis v toponimu in povdki o mitičnm liku, ki j ubil mnih s strlo, prpoznava moški mitični lik Gromovnika, ki s j najbrž v obliki lokalnga nbškga božanstva manifstiral ž v antiki ( Eteudanos ( Eteudanos). ). Slovanskga gromovnika Pruna j mogoč razpoznati tudi v sosdnjm hribu Prunik (Čausidis 2008, 278–283). V gorskm masivu Babuna j prisotnih vliko vč manifstacij žnskih likov, likov, ki prdsta vljajo njihov pozitivn in ngativn vidik. Sldnjga najdmo v izročilih in toponimih Babun, Baba, pri katri smo ž omnjali okamnitv, okamnitv, in Mukoš, ki spominja na slovansko božanstvo z ambivalntnimi lastnostmi (glj, Toporov Toporov 2002, 47–52). Dstruktivna hipo staza j razvidna iz sosdnjih toponimov Pali Baba in Bsna Baba. Bsda »bs« lahko pomni bs, jzo ali dmona. Msto Pali Bab j lahko msto, kjr j baba zažgala ali j bila zažgana. Djanj j analogno zažiganju lutk, ki prdstavlja ngativno žnsko hipo stazo, smrt (Baba Zima, Zi ma, Baba Marta) (Čausidis 2008, 280–282). Primrjav najdmo tudi v Slovniji, v obrdu zažiganja slamnat stark phtr bab na skali nad Tržičm (Kurt 1997b, 72), v zažiganju pustnih žnskih slamnatih lutk, ki jih na Čškm imnujjo Smrt, Smrtolko, Smrtolko, Mařeno, Mařeno, Mařoško (Blaj Mařoško (Blaj 1998, 321–324, 349–351). 192 Pozitivn vidik žnsk mitičn gur s manifstira v kultu Artmid, sv. Dvic in v značaju nigmatičn slo vansk bab (Čausidis 2008, 277–284). Tako zgoraj omnjni kot ostali toponimi v Slovniji, Makdoniji potrjujjo manifstaci jo dvh nasprotnih nasprotnih mitičnih karaktrjv karaktrjv v krajini, krajini, nbškga nbškga moškga božanstva božanstva nasproti htonskmu zlobnmu žnskmu aspktu (Čausidis 2008, 277–284). Dvojnost moškga in žnskga principa j opazna tudi v pustnih obhodih, kjr sta pogosta lika starc in starka (Šmitk 2004, 238–240). Dvojnost j prpoznavna tudi pri zadnjm obrdnm snopu žita, ki ga ponkod v slovanskih izročilih imnujjo »baba« (Ravnik, Šga, Ložar-Podlogar 2007, 18; Pripovd 55), drugod pa ga načijo z »božjo brado« ali z volkom, manifstacijo Vlsa (Čausidis 1994, 423–425; Ptrović 2000, 166–178; Mncj 2001, 206–209, op. 44).
PERSONIFIKACIJA ZEMLJE IN GORE Na dosdanjih primrih toponimov smo pokazali, da s im Baba dalč najpogostj na naša na kamnit monolit ali hrib, gor, vrhov ali vsaj rahl vzptin. Nikos Čausidis mni, da j slovanski vidik povzav bab z goro l dn širš vroazijskih mitičnih prd stav o gori kot zmlji in žnski/matri (Čausidis 2008, 275–277). ena najbolj znanih prdstav o »Matri Zmlji« Zmlji « s nanaša na frigijsko vrhovno boginjo Ki blo (Čausidis (Čausidis 2008, 275–277). Povzavo z goro potrjuj tudi tudi njn izvorni pridvnik pridvnik kubi192
Na območju Pliskovic na Morno, na Mokoš in Pruna mogoč spominjata spominjata toponima Marnc in Trščn dol (glj Atlas okolja). 219
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa leya, leya, ki poudarja domno boginj Matr v gorah. V antični Grčiji s njno im s spojm z nohtitsko boginjo Kubab probrazi v Kybebe v Kybebe ali Kybele. Njj Kybele. Njj posvčnih spomnikov spomnikov niso nikoli našli v urbanm srdišču, tmvč so njn monolitn podob in oltarji na robu mstnih naslij, š posbno na njihovih zidovih, na mjah naslbinskih tritorijv, na robu rodovitnih dolin, na pogrbnih spomnikih ali na v skalo vzidanih svtiščih – podobah v gorski krajini. Tako Tako v Frigiji kot v Grčiji j bila »V »Vlika lika Mati« ločna od urbanga okolja, vljala j za matr naravnga okolja, za prdnico vsga življnja in boginjo vsh bogov bogov.. V klasični Grčiji so Kiblo md drugim častili skupaj z Dmtro, katr kult smo ž omnjali v analogiji z Bavbono in obscnimi gstami (Rollr 1999, 44–47, 69–70, 110–114, 141, 185, 316–320; Borgaud 1996, 19–55). Po mnnju Nikosa Čausidisa s v oronimih Baba odraža podobna arhaična prdstava o žnskm božanstvu, katr indovropski značaj j utmljn na odnosu Baba-Kubaba -Kybla. Žnsko božanstvo j bilo poistovtno z goro, to j zmljo, saj j po lmntarni logiki gora dl oziroma podaljšk zmlj. zmlj . Širom slovanskga svta mnogi toponimi nači jo dl tlsa Bab oziroma babic s sgmnti sgmnti gor, kot rcimo Babin Babin kolk, Babj kolno (Radč pod Dobovcm), Babina glava, Babin zob (Bohinj, Goriška), Babin nos, Babin hrbt, Babin trbuh (Vlika (Vlika Planina) in Babja jama (Banjška planota), v katri j mogoč prpoznati simbolizacijo simbolizacijo podzmn podzmn matrnic (Čausidis 2008, 2008, 274–278; 274–278; za slovnsk slovnsk pri 193 mr glj Badjura 1953, 68, 87, 132–135). Mitologizacija gor v prsonikaciji žnsk j pogosta v mnogih makdonskih tradicijskih psmih, kot j rcimo »Zapali s Šar Pla nina« (Čausidis 2008, 278). Na povzavo md zmljo in babo j mogoč sklpati tudi iz kraškga izročila. V Pliskovi ci so, ko j nkdo padl na tla, rkli, da j poljubil »šmrkavo babo«. Sklpamo lahko, da »šmrkava baba« n mor biti nič drugga kot zmlja sama. /…/ In /…/ In pole je pal /padl/ na nus! Da si bješu babu, so rekli pole, ne. /smh/ /…/
(123)
enak tip izročila, v katrm j mogoč zmljo poistovtiti s »šmrkavo babo« izhaja iz Svtga, saj »če »če kəšən otrok, kər so pršli u mjəsto, ki je gljədu okuli, ki je bil prvikrət, ki je pou /padl/ , , se je reklo: Ooo, zdej si objəšu šmrkavu babu« (Pripovd 204)!
VULVA V KRAJINI Moški in žnski kultni vidik krajinskih točk, ki vključuj kamnit monolit, imnovan Baba, j prpoznal prpoznal tudi Andrj Pltrski na na Rujanski Rujanski kosi kosi na mji md Malim in Vlikim Rujnom Rujnom 194 na Vlbitu na Hrvaškm (Slika 42). Moško kultno točko prdstavlja grob ndolžnga dtta pri crkvi sv. Bogorodic, čz katrga so pastirji na dan sv. Matr božj gnali živino, da bi jo zaščitili prd zlom in nsrčami. V bližini j prazgodovinsko gradišč. V azimutu 314 stopinj, ki s dvakrat ponovi (krajša stranica crkv in črta Baba-crkv), s nahaja Baba žnskga značaja, ki smo jo ž omnjali pri obrdnih djavnostih, saj so pastiric in žn nosil kamnu darov v zahvalo za zdravj živin in ljudi. S pomočjo 193 194
Na Nanosu nad Vrhpoljm Vrhpoljm j po informacijah informacijah Bogdana Vidmarja, duhovnika duhovnika iz Podrag, Podrag, Babja mrva. mrva. Ta Baba j na mji višinskih pašnikov Tribljanom in Starogradcv, sldnjim tudi pripada. Druga Baba, ki j bila omnjna ž pri obrdnih djavnostih, stoji ndalč stran in j pripadala Tribljanom.
220
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih
Slika 49: Razklani kamniti skladi na Babi nad Kokro (foto: Katja Hrobat). primrjav z bohinjskim izročilom Andrj Pltrski prpoznava prpoznava v Babi simboliko žnskga mdnožja, torj matr zmlj, iz katr prihajamo. 195 S tga stališča postan razumljivo, zakaj so bab v izročilu sluzav, urinirajo in spuščajo vtrov (Pltrski 2009, 42). Hipo tzi bi ustrzala tudi pomn bsd »baba« kot »anusa« (Bzlaj 1995, 7) in izročilo, da »ima žnska dv riti«. Povzavo potrjuj tudi grm črnga trna ( prumus ( prumus spinosa) spinosa) ob Babi, saj j v izročilu o tročanu »čšplja« ( prunus) prunus) simbol zmlj in hkrati ufmizm za žnsko spolovilo (Pltrski 2009, 42). Morda na podobno namigujjo tudi ljudj, ki s s posbnimi oblikami gorá po imnu Baba srčujjo v vsakdanjm planinarjnju. Tako prbrmo na spltni klptalnici vprašanj, ki s zdi rtorično, zakaj imajo i majo prav Bab razklan vrhov. Za vami je j e še en lep izlet, nezahteven n ezahteven vzpon na goro, ki se imenuje tudi Ljubeljska Baba. Ampak, a veste kaj je čudno? čudno ? Gorá, ki v svojem imenu nosijo besedo »baba«, je v naših gorah ogromno, in večina od njih je na vrhu nekako razklana oz. ima dva vrhova. Poraja se mi vprašanje, zakaj? (http://www.gor–ljudj.nt/novo http://www.gor–ljudj.nt/novosti/24151/; sti/24151/; 7.9.2008) In rs, č prvrimo fotograj nkatrih hribov in gor po imnu Baba, ugotovimo, da so njihovi vrhovi razklani, kot rcimo pri Vliki Vliki Babi v Rziji, Babi nad Krnskim jzrom, 196 pri Dovški Babi 197 itn. Č n vrh ni razklan, pa sta zato vsaj dva vrhova, ki s imnujta Vlika in Mala Baba. V Bnčiji povdka pojasnjuj, da sta Vlika in Mala Baba nastali zaradi okamnitv dvh starjših žnsk, ki ju j Bog kaznoval s strlo (http://www2.arns. 195 196 197
Gozičk, tik pod katrim j Baba, simbolizira pubi simbolizira pubiss veneris, veneris, skala Baba pa klitoris (Pltrski 2009, 42). Fotografija: http://tynna–m.blogspot.com/2006/10/vlika–baba–in–krn.html; 7. sptmbra 2008. Fotografija: http://sl.wikipdia.org/wiki/Dov%C5%A1ka_Baba; 7. sptmbra 2008. 221
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa si/~jutro19/baba.html; 7. sptmbra 2008), kar spominja na zgoraj omnjno Prunovo kazn. Na svoj prsnčnj sm pri trnskm ogldu vrha Bab nad Kokro, ki dluj bolj kot grbnast hrib, ki s na srdini rahlo zniža, našla skalo človšk vlikosti, ki š posbno z n strani dluj, dluj, kot da bi bila razklana (Slika (Slika 49). Pogldu na vlbitsko monolitno Babo md dvma vrhovoma j podobn pogld na Babo s Trsta, ki j umščna ravno na prlazu md dvma gričma, čz katrga sta bili spljani stara in nova csta iz Trsta na Kras. Povzavo bab in spolnosti nakazuj ž omnjno izročilo, da naj bi s »baba s Trsta« tako imnovala prav zaradi svoj pozicij ob hiši pro stitutk, ki naj bi od nj (fontana) jmal vodo . /…/ So pravli, da čəš də, də so təm jemali tudi uodo, kər təm naprej dol, ki so ble te stare hiše, nej bi ble te javne hiše, da so təm vodo hodili jəskət za te javne hiše in za tu so rekli pər Šmrkavi babi… /…/ (218) S tga vidika postan bolj razumljiva vlika zadrga, nlagodnost včin sogovornikov pri odgovarjanju na vprašanja o »šmrkavih babah« in njihovm poljubljanju, clo na zadnji co, pri čmr so m mnogi prosili, naj prav zaradi tga n objavim njihovih imn. Izročilo o babah namrč včinoma zaznamuj opolzkost, ki, kot bomo vidli, ni izjmna v slovan skm izročilu, mdtm ko jo krščanska cnzura strogo prpovduj. 198
arhaični in starosloVanski Vidik babe SLOVANSKA SLOVANSKA MOKOŠ Opolzkost izročil o babi j primrljiva s podobo dinga žnskga božanstva iz pantona ruskga knza Vladimirja (lta 980), Mokoši. Na svru Rusij so si Mokoš prdstavljali kot žnsko z vliko glavo, ki ponoči prd. Na njj posvčn dan, ptk (dan po Prunov mu in Vlsovmu Vlsovmu čtrtku), so obstajali štvilni tabuji, kot so prpovdi puščanja kodlj, pranja prila, tabu spolnih odnosov (Toporov (Toporov 2002, 2002, 47–48). Korn bsd »mok«, »mok«, ki lah ko pomni tako »mokr, vlažn« kot »prdnj, vrtnj«, nakazuj dv njni osnovni po vzavi. Monika Kropj v folklornih izročilih o babi in njnih topografskih vidikih, o phtri babi in in vseh njenih slovanskih variantah ( jaga baba v baba v Rusiji, jedzababa Rusiji, jedzababa pri pri Poljakih, baba jaha pri jaha pri Blorusih, jendžbaba ježibaba pri Slovakih, jedi baba pri Čhih) prpoznava Blorusih, jendžbaba ali ježibaba pri Slovakih, jedi baba pri žnsko božanstvo, ki j povzano s podzmljm in nbom, prinaša dž, sng in svtlobo in j povzana povzana z obračanjm dvh glavnih ltnih obdobij obdobij (zima, poltj) in življnskga cikla cikla (Kropj 2008b, 188–194). V opoziciji moškga ognja in žnsk bab, ki smo ji sldili v toponomastiki, moramo najbrž prpoznati antitzo md Mokošjo in ognjnim Prunom. elmnt, ki polg mokrot in toponomastik dodatno potrjuj povzavo monolitnih Bab z Mokošjo, j njna razuzdanost. Vladimir Toporov Toporov navaja, da so v podobi Mokoši poudar 198
Sprašujm s, ali j zgolj naključj, da na prdavanju o »šmrkavih babah« ob crkvi v Budanjah ni bilo nobnga domačina domačina z ozirom na to, da imajo v vasi »šmrkavo« Babo, ki jo j bilo trba pljuniti ali s palico udariti, in da so vsa ostala prdavanja v vasi množično obiskana. Morda j bil znova vzrok nlagodnost ljudi ob tako opolzkm izročilu?
222
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih jn njn sksualn lastnosti lastnosti (vlik prsi, dolgi dolgi razpuščni lasj itn.). V ruskih krščanskih krščanskih spovdnih vprašanjih iz 16. stoltja j vprašanj žnski, ali j hodila k Mokoši, pomni lo, ali j gršila v smislu razuzdanosti. Apltiv »моқóсья« pomni žnsko nmoralnga vdnja. Mokošino »obilj ljubzni«, posbno gld na to, da j zavtnica porodnic in vodi porod, torj nastopa kot mati, priplj do motiva kršnja zakonsk zvstob, varanja glavnga božanstva Pruna (Toporov (Toporov 2002, 48–50). V toponomastiki, v izročilu o pobgli »dvi«, v pripovdih o starkah, ki jih okamni božja strla ali v tpžu »star bab« smo motiv kaznovanja (nzvstob?) ž omnjali. Podobno kot prdstava o Mokoši j tudi Baba iz Grobnika upodobljna z vliko glavo in vlikimi, poudarjnimi prsmi (Slika 40), nako kot so si Rodičani prdstavljali Babo iz Rodika, ki j »imela »imela təku, kukər obliko riti, žjənske, in prsa« prsa« (Pripovd 56) (Slika 38). Opolzkost, razuzdanost s skriva v izročilih o poljubljanju »šmrkav bab« ali riti star bab s Trsta in v izročilu o »babi iz Rodika«, ki dviga krilo, spušča vtrov in urinira. Sksualno nprivlačna in odvratna kot »star bab« j tudi baba jaga iz jaga iz Rusij, ki jo ozna čujjo falični atributi in j s svojimi grotsknimi značilnostmi objkt ngativnih mocij (Johns 1998, 29–30). Doslj smo pokazali, da baba prdstavlja zmljo samo ali goro kot zmljin podaljšk. Boris Rybakov j z analizo rprzntacij žnskga božanstva na tkstilnih vzorcih intr prtiral Mokoš Mokoš kot prsonikacijo Matr zmlj (Rybakov (Rybakov 1994, 1994, 396–397). 396–397). Izraz »Matr vlažna zmlja« (rus. mat« syra zemlia) zemlia) s v ruski folklori š dans uporablja za poim novanj zmlj (Johns 1998, 32), podobno kot s bsda baba skupaj z njnimi tlsnimi dli uporablja za poimnovanj zmljskga površja in njgovih dlov, kar nakazuj md drugim izraz »poljubiti babo«, ko nkdo pad na tla. 199
arhaični Vidiki Rsda obstaja kar nkaj analogij md babo in slovansko Mokošjo, vndar bi bilo prvč ozko, č bi upoštvali zgolj slovanski vidik. Ž podatk, da s včina kamnitih Bab nahaja ob arholoških naslbinah izprd slovanskga časa, lahko nakazuj včjo starost izročila. Drugi kazalc starosti j vključitv Bab, š posbno Babjih jam, v obrdja kulta kačjih glav na Banjški planoti, kot rcimo v Babji jami ob potoku Vogršku Vogršku (Mdvščk, Podob nik 2006, 42–48). Kult kačjih glav za zdaj nima analogij v slovanski rligiji, tmvč s zdi 199
Na babo, ki spusti vtrov in dla vtr, vtr, morda spominja otroška izštvanka, izštvanka, v katri j Mokoš z b sdno igro povzana s spuščanjm vtrov. Okoš mokoš prdne kokoš pita baja, kolko tebi jaja (povdal tnolog dr. Tomislav Pltnac iz Filozofsk fakultt v Zagrbu). Mokoš j prko igr bsd povzana s kokošjo in jajci. Morda j mogoč analogij najti v obrdu iz Šturij, ko so na župnijski praznik, na jurjvo, na Staro babo nosili in pkli jajca tr s na njj igrali igro »gnilo jajc« (Pripovd 432). Sicr so bila jajca tipična obrdna jd na prostm, in sicr pogosta jd v okviru jurjvskih jurjvskih pastirskih pastirskih običajv običajv krsovanja, krsovanja, nabiranja nabiranja in pk jajc (Kurt (Kurt 1998, 263–273). 263–273). Kakorkoli, znano j, da lahko tradicija, ki izgubi svoj namn in smisl, ponikn in s obdrži v otroški folklori (Kurt 1997a, 82–83; Vinc-Pallua 1995/96, 285).
223
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa starejši.200 Tudi vključitv kamnit Bab z Golca v slovnski Čičariji v tridnvno obrdj trh osnovnih lmntov, vod, ognja in zmlj, ima analogij v koncptu »tročana«, sta -
rga vrovanja v tri osnovn sil narav (Pltrski 2006, 41–58). Pokazali smo, da j baba poistovtna z zmljo in goro kot njnim podaljškom, pri čmr j Nikos Čausidis pokazal na povzavo s simbolom Matr zmlj v vrazijskm prostoru in frigijsko Kiblo (Čausidis 2008, 275–277). Grško Kiblo so častili skupaj z Dmtro (Rollr 1999, 185), v mitologiji katr smo v povzavi z obscnostjo stark Bavbón našli analogij s »staro babo« (Dvrux 1990, 21–22, 34–36, 59–61, 68–69, 73–74; Slapšak, S. 2004, 15–22). Kljub zadržanosti sodobn arhologij do Gimbutasin »žnskocntričn« torij o osr dnjm prazgodovinskm (nolitskm) žnskm božanstvu 201 jo zaradi nkatrih očitnih analogij s prdstavami o babi moramo vsaj omniti. Podobno prdstavam o babah so upo dobljn žnsk nolitsk gurin, katrih skupna značilnost po mnnju Gimbutasov j simbolika makrokozmičn razširitv žnskga tlsa, pogosto v kombinaciji s simboli, ki indicirajo vodo (Gimbutas 1989, 43–46; 317). Po intrprtaciji Gocta Naumova in Nikosa Čausidisa n l nolitsk gurin, ampak tudi drugi kramični prdmti (žar in drug posod) z Balkana ponazarjajo žnsko in matrnico, kar j dokumntirano tudi v sodobnm tnografskm matrialu (Naumov 2006, 59–95; Čausidis 1994, 205–211). Polg tga so na svrnm jadranskm območju, kjr j vlika koncntracija kamnitih Bab, prcj razširjni žnski kulti, ki izhajajo iz prazgodovin. V družbi Histrov in Libur nov so namrč žnski lokalni kulti v primrjavi z rdkimi moškimi obilno dokumntirani. V rimskm času j kult pihornih boginj tako v Histriji kot drugod pogosto nadomstila Magna Mater (Šašl Kos 1999, 63–80).
zaključek Prdstav o kamnitih ali drugih vidikih bab j praktično nmogoč datirati, saj primrjav z žnskimi gurami in božanstvi zavzmajo prvlik časovni razpon, hkrati pa so vs prvč ndtrminiran in njasn. Tisto, kar bi bilo morda mogoč prpoznati, j ambi valentnost babe.
Babini vidiki dgradiranga principa s kažjo v zastrašujočih prdstavah o ogabnih, bla tnih in smrkavih »starih babah«, zaradi katrih so s otroci bali prvič oditi v msto ob Babi (Trst, Otlica nad Lokavcm, Grobnik itn.). Odvratnost so pri otrocih zbujal grožnj, da j trba grd »star bab« ali njihovo zadnjico poljubiti ali pihati tr odjsti smrklj, kot 200
201
Po ustnih informacijah Andrja Pltrskga s ž poimnovanj zdi nslovansko, na primr brahmani za svčnik, ašur za magičn palic itd., in po raziskavah Mih Mihliča. Morda bi lahko slutili daljno povzavo md kačami in babo na območju Lokv, kjr ndalč od tromj s kačo ropotačo lži grič Žlzna babica. Gimbutasovi toriji dans očitajo, da s hipotzo o obstoju »Boginj matr« sodobn prdstav o vlogi spolov, naravi in kulturi prslikuj v nolitik (Conky in Tringham 1995; Lück 2005, 68–69; Za drug intrprtacij glj Talalay 1993,Chapman 2000; Baily 2005).
224
Baba v mitični krajini in tradicijskih vrovanjih pravi rodiška povdka, novinc »jo mora poštmat in pobšat na tisti šmrkov obraz /…/, mora pihati babi v rt« (Pršolja 2000, 27). »Bab« so si otroci prdstavljali kot star žn sk (Trst, Rodik, Lokavc), v Sžani kot » grdo babo, ki ima velike brədavice, je šmrkava, ji teče z nusa in je grda, grda ku hudič« (Pripovd 57). Podobno naj bi bila v lokavskm izročilu »šmrkava baba«, »starka, strašna na pogld, pa š šmrkava povrhu« (Obd idr. 2002, 20). Kot pravi povdka iz Rodika, »tako slaba, kot j rodiška baba, j ni na svtu. In kako j gnusna /…/« (Pršolja 2000, 27). Polg sogovornikov, ki so s smjali izročilu, so s drugi š dans sramovali govoriti o tako opolzkm izročilu, kar j bilo š posbno vi dno v zadrgi pri pogovoru v crkvi ali pri povzavi s prostitutkami. Izročili, ki govorita o gnilm, propadajočm stanju, načita »babo« s piškavim orhom in morda z igranjm igr gnilo jajc v obrdjih na Stari Babi nad Šturjami, ki s zdi v nasprotju s simbolom jajca kot simbolom novga življnja. Babin tmačn vidik j prpoznavn v njnm načnju z zimo (hrv. babina zima) in snžinkami (hrv. visibaba), z nnadnim mrazom, sušo, z js njo (»babj lto« ali »poltj« v jsni 202), z okrutno »babo Marto«, ki okamni starko itn. S smrtnim vidikom j povzana »stara šmrkava baba« iz Škocjanskih jam, ki jmlj mrtv otrok k sbi. Na smrt, propad življnja spominja ubijanj zadnjih snopov, imnovanih »baba«, pri mtvi ali mlatvi (Ravnik, Šga, Ložar-Podlogar 2007, 18) ali njihovo zažiga nj na Krasu (Pripovd 55) itd. Po drugi strani so na Krasu prav ob zažigu zadnjga snopa žita rkli: »Hvala Bogu, h lti taku« (Pripovd 55). Zdi s, da »baba« zaključi n ltni ciklus, dobro ltino, ki s mora končati s »smrtjo«, da s nasldnj lto lahko spt obnovi (z lutko »babo« s zaključita tudi košnja in pustni, zimski čas). Šl smrt j tista, ki omogoča obnovitv življnja. Prav ta, življnjski vidik, s kaž kot drugi vidik »bab«. Ta s kaž v upodobitvi (Grobnik) in prdstavah o babi, v katrih so poudarjni žnski tlsni atributi, ki simbolizirajo plodnost. Domačin opisuj Babo kot rodiški monolit, da » je imela təku, kukər obliko riti, žjənske, in prsa« (Pripovd 56) ali »Babo s Trsta«, da »ima vlikansko dblo rt« (Pršolja 2000, 27). Njn plodnostni vidik s kaž v izročilu o tm, da j tako ali drugač povzana z vodo, ali skozi sluzavost ali vodnga toka ob njj ali skozi proizvajanj padavin, džja, toč ali oblakov, ki prinašajo dž. Prinašali so ji darov, da n bi prinsla toč (Vlika planina), da bi ob suši prinsla dž, v zahvalo za dobro ltino (črna Baba v Posočju), da bi ohra njala živino zdravo (Vlbit), kar j razvidno tudi iz ljudskih psmih. S širš kozmološk prspktiv s zdi baba prsonicirana v zmlji (gorah) in njnih dlih, kar s v kraškm izročilu potrjuj skozi izrk o poljubljanju »šmrkav bab« (torj zmlj), ko nkdo pad na tla. Msto Star bab s Trsta j posrdno kar z dvma motivoma tlsnih tkočin (»šmr kava baba«, »šmrklj in bolha«) označno kot vlažni dl makrokozmičnga tlsa, zmlj. Plodnostni vidik rojvanja življnja s odraža v prdstavah o babi kot o vulvi, od kodr bi bilo mogoč pojasniti prdstav o sluzavosti in uriniranju (Pltrski 2009). S spuščanjm vtrov, v folklori povzanih z dušami, proizvajanjm džja in sončnga vrmna, tr po vzavami bab z atmosfrskimi objkti in časovnimi obdobji s baba idnticira n l z zmljo samo, ampak skupaj z nbsno sfro s širšim makrokozmosom. Z mikrokozmičnga vidika s zdi baba prsonicirana v monolitih in dlih krajin. V tridnvnm obrdju iz Golca ima Baba vlogo ključnga posrdnika md trmi osnovnimi 202
Čprav bsda označuj topljš obdobj v jsni. 225
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa naravnimi lmnti, vodo, ognjm in zmljo. Vs t j mogoč najti tudi v toponomastiki in folklori o babi: očitna j povzava z vodo, antitza ognja j posrdno prpoznavna v toponimih, vidik zmlj pa v poosbitvah zmlj in njnih dlov. V arhitkturi prdstavlja »baba« vdno nkaj, kar j podlaga, kar nosi strukturo, kot rcimo sstavni dl portala na Golcu, baza, podstavk stbra kozolca, stog v Bohinju, žlzni podstavk za klpa nj kos, lsna štirinožna klop za izdlovanj lsnih prdmtov, kos ldu za podlago v ldnici, sklpni kamn v apnnici itn. Z obrdnimi djavnostmi okrog bab tr z njo povzanih naravnih lmntov, sil, so ljudj na mikronivoju vašk skupnosti ali na ravni š manjših not, kot rcimo hiš, apnnic, ljudj poustvarjali kozmično strukturo svta in jo tudi z obrdi (darovanji) vzdržvali. Kljub zadržkom proti arhtipskim torijam n mormo zanikati podobnosti prdstav o babi s širšim kontkstom žnskih ambivalntnih božanstv širom svta, ki dlujjo hkrati kot darovalk življnjsk nrgij in uničvalk življnja (Lück 2005, 73). Dvojnost ži vljnj in smrt, mladost in starost tr moč nad vrmnskimi pojavi sta značilni za mnog lik iz vropsk folklor, od rusk babe jage, poljsk babe jedze, litvansk in latvijsk ra gane, do baskovsk mari, nmšk Frau Holle idr. (Gimbutas 1989, 209–211). V slovanski folklori j ambivalntnost prpoznavna v mladi, ndolžni Mari, ki s proti koncu ltnga življnjskga ciklusa sprmni v tmačno in okrutno Morano/Smrt (Blaj 1998, 322–324, 349–351; Marjanić 2003, 198). Baba tako dluj kot makrokozmična sila, ki ima moč nad vrmnskimi pojavi, kot so padavin, sonc, vtr, ki v tradicijskih vrovanjih hkrati dlujjo kot poroditlji življ nja. Hkrati dluj na osnovi trh osnovnih lmntov narav, kar j š posbj vidno v tridnvnm obrdju na Golcu, to so ognj, zmlja, voda. Kot makrokozmična sila j poi stovtna tako v atmosfrskih pojavih (ozvzdja, mavrica), ltnih obdobjih, kot v gorah, dlih zmlj in kamnitih monolitih. Vs to skupaj s podatkom, da nastopa na mikronivoju kot podlaga, nosilc struktur v ljudski arhitkturi ali kot žnska s poudarjnimi simboli plodnosti, pojasnjuj njn gnrativni, življnjski vidik. Po drugi strani pa s življnj n mor obnoviti brz starosti, smrti, kar j mogoč prpoznati v njnm odvratnm, staro stnm, strašljivm vidiku, kot nastopa v otroških ustrahovanjih, v zažigu zadnjga snopa žita ali clo v piškavm orhu. Kar j podlaga clotnmu makrokozmosu, osnova kon strukciji, življnju, prdstavlja tudi njgov konc, z babo s začn in konča. Baba s tako zdi vsprisotn fnomn, ki ima (v razmrju z drugimi silami) v rokah ciklično prnovo narav in s tm kozmično ravnovsj svta.
226
Katalog pripovdi, ki niso v bsdilu
katalog pripoVedi, ki niso V besedilu Katalog pripovdi zajma l tist pripovdi, ki niso zapisan v bsdilu, so pa navdn samo dlno ali l s štvilko. Razporjn so po vrstnm rdu gld na štvilo zapisa. V oklpaju na začtku j štvilka pripovdi, na koncu kraj, na katrga s pripovd nanaša, v primru, ko iz bsdila ni razvidn. Včina pripovdi j dobsdno napisanih po pripo vdovanju, nkaj pa j povztkov pogovora. (1): Njegova mama je slišala od njegovega starega očeta, da je najstarejši del vasi Pri starem pilu. Ta pil je najstarejši v vasi, nima letnice. Misli se, da je bil sezidan pred letom 1600. Imel je obliko turškega turbana (kot turn v Štanjelu). Tam je bila vas (danes so travniki). Znaki so, da bi lahko bila. Pri Starem pilu je bil suhozid (danes ga ni več), ki je bil izjemno trdno zidan, noter pa je imel okno s križi (železno). Ko je Ljubljančan zidal za hišo tam, je naletel na kamenje od čiščenja in nanošeno zemljo. Kjer je ta nova hiša, se je reklo Kopišče. Tu so namreč delali žitne kope. /…/ (Tomaj) (5): Za razlago imena vasi obstajata dve razlagi. Po prvi razlagi naj bi ime Utovlje izha jalo iz »od tule«, Dutovlje iz »do tule« in Tomaj iz »tu maj« – to imej ti. To so rekli, ko je nekdo delil to zemljo, oče otrokom. Nekaj je takrat že moralo biti tam, recimo polje, gozd. Po drugi razlagi izhaja ime iz tega, da se tu postavi maj – Tumaj. (14): O nastanku imena vasi Utovlje, Dutovlje, Tomaj, Šepulje: Ko so prvi prebivalci prišli v vas, so rekli: »Od tu do tu (iz tega ime Utovlje, Dutovlje), to moje (Tomaj) in še polje (Šepulje) čem met.« (19): Pravili so, da so stopinje od Sv. Antona v kamnu na gmajni v Grižah med Utovljami in Šepuljami. (23): Na predkresno noč, 23, junij, so kurili kresove Na bečivci /Na bčivcu/ v Šepuljah /izvn/. Kres je bil zmeraj v bližini vode. Otroci so zbirali frašče po vasi in odpadke od trt – rožje /rozga – trtna mladika/. Na kəlonjo ali vrata so dali zeleno jesenovo vejico, tudi na nəjbližje polje, nekateri po vseh njivah. Tem vejam se je reklo mlaj /tako kot ta vlik mlaj/. To odganja točo, nevihto, ogenj, varuje polje in hišo. Delali so tudi venčke samo iz poljskih rož, ki so jih dajali na vrata ali kəlonjo. /…/ se spominja, da čeprav oče ni bil vraževeren, je vedno vztrajal, da gre po jesenove veje. Pravil je, da je taka tradicija in zato mora biti tako. /…/ je tudi pred tednom dni obesila jesenove vejice – mlaj na kəlonjo. 227
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa (24): Sila (v Tomaju služboval od 1894 do 1924) je zapisal, da je živel grof v Tomaju, ki je svojim podanikom razložil, kje je meja: »Od tovle (Utovlje) do tovlje (Dutovlje), to je moje.« Druga razlaga je iz tolmuna – tomuna prišli do Tomaja. Še danes je tam velik vrt. Stari so pravili, da so jame spodaj. Tretjo razlago je v Edinosti, dne 25. januarja 1923, objavil Jože Ivanov iz Križa, in sicer glede na izgovorjavo. Izhajalo naj bi iz besede »tam meja«. Pri ponemčevanju je prevajalec napisal »tomajne«, poznal je namreč »tomaj in meja«. (25): Zahodno od cerkve Sv. Petra in Pavla (z letnico 1640 in tremi grobnicami in tremi grobovi, skupaj 17 pokopov) je gradišče, 350 metrov dolgo, 100 metrov široko, od S težko dostopno. V srednjem veku se na gradišču pojavi tabor s 5–6 stolpi. Tabor izgine med letom 1890–1900, ko so ga porušili za gradnjo samostana. Zadnji del tabora je izginil leta 1938. Stolpi so bili kriti s škrlami. V zadnjem stolpu je živel ustanovitej samostana, župnik O /? /. Obstajajo analogije z repentaborskim tabrom, ki ima napis o zidanju z letnico 911. Tabor je branil pred Ogri, ki so ropali po Krasu leta 900, in sicer 50 let. Stari ljudje so govorili o morskih roparjih. Leta 1390 je bl Kras poln roparjev, ki so se po gozdovih skrivali in ropali mimoidoče. Leta 1470 je pridrvelo 8000 Turkov, ki so zažgali Prošek, Devin, Tržič in dosegli Sočo, od koder so se obrnili z ujetniki. Napadi Turkov so se zgodili v letih 1482, 1494, 1498, 1499, 1501. Ustno izročilo pravi, da so pri enem izmed teh napadov zbirali blago in ujetnike pri Šepuljski cerkvi Sv. Antona. (Tomaj) (30): V Tomaju je znana jama Pustov hram, ki je kot nekakšna jama, 10 metrov dolga, kjer si šel lahko skozi en vhod noter in drug ven. Ne ve se, od kod tako ime. Poznana je tudi jama Matere Božje. Noter je bil kamnik v obliki matere z otrokom. (34): Pekel so rekli kraju naprej od Branika, kjer Vipava v strmem kotu (90 stopinj) zavije ven. V hudem nalivu je zares strašno. (Tomaj) (40): Kresove so kurili za Svetga Jəana pri Tomajski cerkvi. Preskakovali so pogorišče. Na vhodna vrata in polja, predvsem žitna, so dajali Ivanove venčke. Vsadili so palico, na katero so navezali šopek rož. (43): Mali du je nastal taku: Zidarji iz Furlanije so delali grad Rihemberški; zdej rečejo Branik. In seveda je blu zmeraj več ljudi. In pole su se djenli, da bi se naselili v bližini. In so vidli Mali du, taku da je v zavetji; k po starem so iskali, da je bəl toplo, ne, ki ni blo taku… In pole si je zazidu en brat hiško, pol drug brat…Taku da, kər se jaz spomnem, je bila cela vas Kukanja. In Kukanja sem tud jəz…In pole, kukr vam pravim, zdej izumira ta Kukanja, a ne? In da boste vedla, ta Kukanja, ti, ki so rojeni Kukanja, rečejo, da so plave krvi. Zatu, ki so bli iz grada. Kukanja je v italijanščini pomenlo eno veliko slavje… (45): Napoleon je tel bit Buh in kralj. Vse je tel bit… /o Napoleon/ K: Ma so kej pravli, da je šou kej po naših krajih, Napoleon? P: Ma sej je bil u Kuomni, gospa!!! K: Ki? Tu mi povejte? P: Ja, Kuomən obstaja že od 1230. A, ja, ma vam bom povela. In v Kuomni so nardili cerkvo, ta prvo, ta malo. Smo spadali pod Oglej. In… Je bil Napoleon, pole so bli tisti 228
Katalog pripovdi, ki niso v bsdilu kralji Borboni, ku so pol v Gorici. In pole so še zdej njeni ostanki na Kostanjevci, ne. Tudi oni so bli u Komnu… Komen je bil poprej več ko občina. Vəle Gurnja Branica je spadala še pod Komen in Durnberg /Dornbrk/. Je bla, bi se reklo, nadobčina. Jəz ne znam povedat. Je bila ena velika reč. Komen je bilo zelo znano. … o Komnu/. Komen je bla ena znamenita rječ. Je bil tudi uon /Napolon/. Ma je šou naprej. /… o nkom, ki j lta 1923 postavil agrgatorj za lktriko, in kako so s čudili lučm. Samo crkv j imla lktriko/ (54): Zanimivo, da je v Rodiku cerkev Sv. Trojice, opasilo pa je za Sv. Jakoba – 25. julija! V 2. urbarju je videla, da so leta 1731 pri stroških za praznik Sv. Jakoba navedeni stoški za nakup pasu za opasat cerkev. In to cca. 50 let pred nastankom fare v Rodiku! (55): V Križu rečejo kopišča. Povedal ji je /…/. Ko so mlatili žito, so dali zadnji snop, ki so mu rekli baba, na sredo in zažgali. Pri tem so rekli: »Hvala Bogu, h leti taku.« O babah piše tudi v Mitologii slavici – nek Nemec /…/. Piše, da imajo v Ukrajini kamne na robu gozda, ki jih častijo kot babe. (70): Pojasnitev pripovedi o babi (Peršolja 2000: 27): Baba povzroči južni veter, ki so mu rekli uscanka, to je šen ali jugo, je topel. Ta prinese dež, zato so mu rekli uscankin dež. (71): K: Ali so pravili, da Lintvern pošilja strele? P: Ja, ja. In najhujša grožnja v Rodiku je bila »Strela te udari.« (72): Ko sem prišla v soboto domov in mojemu možu razlagala o Stari babi iz Ajdovščine, mi je rekel, da imamo eno Babo tudi v Budanjah. Njegovemu prijatelju je oče vedno rekel, ko sta šla na njihovo parcelo, da mora pljunit šmrkavo Babo. Je še nisem videla, če pa bo lepše vreme čez vikend, bom šla pogledat. /po lktrosnki pošti/ (Budanj pri Ajdovščini) (80): K : Če se je kej govorilo o kačah, kakšen odnos je bil do kač, al je blu treba ubit al so ble kəšne vraže v zvezi s kačami... P: Ma, niti tolko ne. V glavnem kače bi blo treba pəstət /pustit/. K: Ja? Tu je pomebnu... P: Torej, kačo je treba pəstət /pustit/ , zdej pa je taku. O kačah je krožla samo ena govorica. Sta dve vrsti kač, ne. Ene so tiste, gad, ne, ku je strjəpjen, smo rekli. In druge so druge kače alla guož in take, ki niso strupjene, ne, črnica itn., ma imajo eno drugo lastnost. Torej, da znajo tudi teč za človekom in da te šopnejo z repom. Da te tolčejo z repom. Potem ena taka pravljica je tudi, pravljica, mislim taku... Da naj na sveto rešnje telo se ne hodi na češnjo. K: A res? P: Ker takrat imajo kače svojo muč. /moj začudnj/ Ker otroci smo šli radi na češnjo, ne. Sv rešnje telo ne vem, kdaj pride, tam enkrat junija, julija. Junija pride. No, to je o kačah. K: Tega še nisem slišala. P: Istočasno je pa res, da so pastirji pa delali to palco, ne, v katero so stavli nuter...So jo razlklali, dali en košček, da je bil kot en V, in so s tistim hodili, ker je bilo dosti tega, da če bi slučajno naleteli na kačo, bi praviloma, je šlo za to, da so se ji ognili. Mislim, kača ni, nəč ne nardi, v bistvu beži pred človekom in je tudi koristna. Če bi se pa slučajno zgodilo, da ratəš taku, pa jo moraš prijet s tistim. S tistimi vilcami. (Sžana) 229
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa (90): P: Poprej je moja mama, ne, če je blo dosti dežja, so nesli v Rašo, je bil mlin. Če je blo manj dežja, so nesli u Zenico. In če je blo še mənj, ku zdej /op. sušno poltj 2006/ , je samo še v Peklu delalu. Təm pr Žužembergi, ki rečejo Pəku. K: Zakaj pa se reče Pəku təm? P: Jəz gospa vəm ne znam povedat, zmjerəm so rekli. In ku je šou muj tata v malen, rečmo smo imeli jəmit kəšən krst al kej, se spomnem, je ou ob dveh od dumi, in če je pršu tisti dan domu, je bil srječen. Ki je bila velika vrsta za mlet. (99): On je slišal, da so Vrhovlje nsatale taku, da se je en pastir skregal z devinskim gro fom in je mogu it čez mejo. Grof je poslal ovčarja gor:»Samo čez mojo mejo!« In ta se je dal v Vrhovlje. Še zdaj rečejo Staje enmu delu. (101): So pravili, da je bila stara vas med Vrhovljem in Sežano. Od tu so se ljudje preselili v Šmarje. Je ravnina tam, ne hrib. Če greš iz Dola pri Vogljah proti Sežani na desno. Ni še bil tam, ma so mu povedali. (114): K: Me zanima, če ste kdaj ljudje govorili o kačah? Al da je bil kəšen zmaj al… P1: Heh, v Groti jami je bil zmaj! V Pliskovci /smh/. Imamo Grotu jamu ljeti. K: A, no, no, tu me zanima! P1: /smh/ Kaku so sfantazirali! Da so mu dali živo apnu, da je krepu! /smh/ K: No, sej tu me zanima! P2: Ja, tu je taka pravljica. Jst poslušm, no, oun je še starejši od mene, enih deset let je starejši. Po teh jamah, je skori po vseh jamah, Postonjska jama, Pliskovska jama, kəšna Kozinska jama… K: Ne, ni povsod! P2: Jama…Večina so rekli, da tu nuotr so živeli zmaji, ne. In da je bla ta pripovedka od tega zmaja, ku so tu vrgli uovce, vsako leto tulku uovc je mogu pojest, in pole so mu vrgli žakel apna in apno se je napihnlo nuter in da je tisti zmaj eksplodiral. Eni pravjo, da je pršu ven, da so mu odsekli glave. No, tu je ta pripovedka. Skori čez cel Krəs. In še ena druga pripovedka je, tle, mi imamo tle v Pliskovci še eno, pod hribami gor, je ena jama, təm. In təm so zmjerəm pravli, še moji nonoti in none in še do nonotov none, da so pala nutər ena…Ena punca in par uolov, nuotər, da je pala v tistu jamu in da so najdli čjez, ne vem, kolko let təm dol, ku teče reka Reka, spodi pod tu dolino tle… P1: V Sesljani, təm dol. P2: Da so najdli təm dol, v Sesljani, da je pršlo tisto ven, ne. Ma pole jəz, ki səm se malo pozanimam, glih taku su pali təm v Povirji, nuter eni, glih taku je pala ena ženska in voli, in glih taku so najdli təm dol. Ena je pala təm pr Volčjegradi nuter v eno brezno in da so najdli glih taku … Tu je samor tista, ne… Zatu ki, ta jama tle… Mi smo imeli lov, od tega enih 6, 7 let, prow ta gor, tudi jamarji grejo nutr. Ta jama je globoka 65 metrov plus nekaj metrov ima še en tak podes in pole ima še dol enih… 80 metrov je skupne, ne. /…/ In nema nobenga izhoda do murja təm. Da bi bil kašən rov naprej, ne. /…/ Torej ni tu tu, kar so govorili… K: Ampak tu so govrili? P2: Kakur se govori od zmaja, se govori tudi od te robe, ne. Tu ni neka resnica, tu je bolj… K: Ma sej jəz ne iščem resnice, iščem bəl, kər so pravli, no… P1: Burke, burke /nasmh/. 230
Katalog pripovdi, ki niso v bsdilu K: Ma pol ste se teh jam kej bali? P2: Ja zmerom so pravli, ku smo hodili grabit listje təm doli, paste, da ne buoste pali u tistu jamu, ki boste pršli u Devini ven. Vəs ne bo noben najdu več. K: Kaj so sam te dve jami, take? So sam od teh dveh pravli?/…/ K: Kuku se je klicala tista jama? P2: Pod hribmi rečemo, Pod studenci. P1: Komenska jama, ki je na Komenskem. /… o različnih jamah, v ni j bilo plsišč, o Pcini, kjr so arhološk najdb/ (115): K: A pol so od zmaja təm pravli… Kaj pa od brliška? Ste čuli že za brliška? Al molavarja? P1: Kuku… K: Brliška, tu je neke vrste kače… Ma u domišljiji, no. P1: Ma te kače, kar jəz poznam, belouške... K: Ma so se jih ljudje bali? P2: Ja, najbolj so se modrasa. Tudi je parcela, je izraz Modrasica. K: Parcela? P2: Parcela, prou Modrasica ji rečejo. K: Zakaj? P2: Zatu, ki so modrasi. P1: Təm je blu groznih modrasu. Ku smo še pasli mi, se spomnem. (Pliskovica) (128): P1: Ku so rekli tudi, ena legenda je, da so šli Kristus in Sv. Pjeter te skuzi. In təm v Vipavi, da so dobili za popotnicu pršut in so pršli na Kras, da so tisti pršut tele pər Željeznih vratih jeli in so bli strəšnu žejni. In pole tle, da prou na Krasi tle, da so rekli: »Joj, kaku smo strəšnu žejni!«. In pole: »Ja, kej boste pili?« »Ja, kej jəmaste za pət?« In tisti buot, da je bla že tle trta in da so pole tu, ta ku je zdej ta kraški teran, so rekli: »Joj, pršut in kraški teran spada zelo skep.« So bli strašnu kontjenti /zadovoljni/ , ker so jim dali pit vino, da so tu dvojnu spravli skup. K: A, ha. Torej so jim ponudli teran… P1: Ja, in zatu je uostu tle kraški teran in pršut. In prou tle kraška je… P2: Sej je pesəmca… P1: In pole so rekli, da Jepavci /Vipavci/, tam dol, za vipavske ljudi, da imajo bol duge vrate ku Kraševci. In da so bli strašno radovedni Vipavci, kaj se te dogaja, na tem Krasi, ki je blo to veselje, ki se je tu združlu skep. In zatu, da imaju dolge vrate, ki so gledli čez hrib, gor, da bi vidli, kaj se dogaja na Krasi. /smh/ Taku sem jaz slišu. (131) P2: Je rjeku naš uoče, ki je šou kej u Avber, je rjeku, da so šli u Pəku /Pkl/. P1: Pəku pa je bil dol pod Štanjelom, veš. Uni krej. K: Ki je bil Peku? P1: Pəku je bil təm, kamor teče, ki se spaja ta Branica nutr, mimo Branice, mimo Kvadretu /?/ , Čehovinu. In təm nutr, ki pride dol u Rihemberk dol, mimo Lisjakov. /…o zajtju vod/ K: A, ja! U Peku so šli po vodo? Kaj je bil mlin? P2: Izvirk je bil, uoda… P1: Ta Raša je bla. 231
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa P2: Taku so prpeljali uodu za živino. P1: Ku je zmanjkalo uode v poletnem cajti. /…/ (132): K: Kaku je Lokev nastala? P1: Jəz sem čula, da so pršli z Istre. In so pršli z ovcami. Zatu jəməmo v več krajih, ku se rječejo Pər Stajah. P2: Se imenujejo parcele prou Pər Stajah. K: In se ne ve, od ki iz Istre? P2: Ne, ne. Tu səm čula jaz taku. Zatu da jəməmo staje na to strən vasi in na uno strən vasi. Rečejo Pər Stajah. Da so təm imeli ovce. Ki u stajah so včasih imeli ovce. K: In se zna, ki bi bil najstarejši del vasi? P1: Ja, təm v središči, kəmor je tabor. P2: Hm, najstarejši del… Təm se je začjelu. Pole se je širla sem dol. Ki te od cerkve dol rečemo Dulanja vas in od cerkve mal nižje dol rečemo Gurnji del vasi. Dulanja in Gurnja vas. Vse Lokev, samu taku mi sami imenujemo. /P1 pov, da Majda Pršolja piš, da so bili tmpljarji/ (134): K: Ma ste čuli kdaj, že ki je bla tuki taka močna pot, da so kdaj govorili ljudje, da ku greš u Trst, boš vidu staro babo? P1: Ja, ja /smh/. K: Kuku je blu? P1: Čaki… Da jəma velik šmrkelj in da boš muogu odjəst. K: Da boš mogu, kaj? Odjest? P2: Odjəst šmrkelj! P1: Odjəst! Pojəst tisti šmrkelj! Veste kaj je šmrkelj? K: Ja, ja, seveda vem. K: In kdaj so vam tu rekli? Mislim, ku ste bli… P1: Tu so rekli, outrokom… Sej veste kuku. Uotroci so /?/ in če, ta prvi buot, ki boš šou u Trst, te təka tu, ne. Da boš… Ma čakte, ma se je menda prou neki, prou taku lepu, ne… Od te stare babe /Š nkrat ponovijo o babi, o šmrklju, nič s n v, kj bi bila/. P1: Tu so otruoke strašli s təm. K: Ja ma, se kej zna, ki bi bla ta baba al kaj je tu? P1: Ne, ne. Tu je blu… Uotroke so strašli, da niso teli jət s starši. K: Niste čuli, da bi bla na Opčinah? Jəz sem čula, da naj bi bla na Uopčinah ta baba. P1: Te so govorili… Veste, Opčine so ble za nəs preveč ustran. Tle je bla puot Bazovica, dol in si bil u Trsti, hmali. Čje je pa druga, krej, ne. Tisti so šli təm z druge strani. K: In se spomneste, da vas je blu strah, ku ste bla otrok? Prvič jət u Trst? P1: Mah, morda pa res. Ma veste kaj, mi smo imeli teto u Trsti, nənka če tistu, ne vem… Že z mičkinga səm šla. (Lokv) (138): K: In je blu še ki tku v naravi al okrog, da se spomneste… Al ne vem, da je bla kəšna jama, da so vəs strašli… Ne vem, al da je globoka al da se pade nutr… Al da je kəšən škrat, zmaj, al… P1: Ne, pər nəs ni blu. P2: Je blu neki jam, samu so otroke, da ne bi šli zraven… P1: Od Vilence so govorili. Da so ble te vile nutr. Jamo Vilenco, ste vidli? 232
Katalog pripovdi, ki niso v bsdilu K: Ja, ja. P1: No təm se je govorilo od vil, ma… Da bi kej strašli od tisga, ne več ku tolko. Da pridejo ven zvečjer, ponoči… P2: Veste, kuku je… Otroci so mogli past in nisu jih tulku strašli s takimi stvarmi. Ki so mogli jət na pašo. Če bi jih blo strah, ne bi šli. Ne bi mogli past krav. Poleti. Računajte še u təmi. Strah ga je blu taku in taku pastirčka, če je bil majhen, da bi ga še taku strašli… Bi bla prehuda, ne. (Lokv) (145): P: In jaz vem, da ki sem se urezala u prst, ki səm žjela, ku otroci, in je rekla nona: »Huodi olulət si!« In səm si šla in səm taku stisnla in veste, da se ni ne gnojilu, ne nəč. (148): P1: Tu je Kruncov konj. Ljudje, ki so hodili delət, ne, magari na kmetiji, ki so hodili grabit, so se pər deli… /…/ In tu kamər je ta, rečemo pər Gluhmi doli. In so se počakali, če so se ki menli al kej, da so šli. »Gremo čje delat, se dubimo pər Kruncovmi konji,« so rekli. In potli so šli učjep naprej. P2: Al pa otroci, ki so nosili malco, ali pa, eno al drugu za past, so se počakali te in pole so šli ukəp naprej. Pər Kruncovmi konji, so rekli. K: In zakaj se reče pər Kruncovmi konji? P2: Tu je taka… Kamen. P1: Taku je, ku vidiste tu /pokaž fotograjo v (Rnčlj 2002)/. Kruncou rečeju zatu, ker je teren Kruncov. P2: Je prou ob cesti /…/. Je prou z Vilence, ku prideste gor, tista rjebər, ne. In prec gor, ku prideste na vrh, po ravnem še enih 50 metrov, na levo je prou… Je vit tisto steno. /…/ P1: Tu je… Uonde so se ustauli, dobili za ke /tam/ , ki se je šlu in za nazaj. »Počaki me təm, gremo pole ukəp.« Taku je blu. Pər Kruncovmi konji. Je taka oblika, ku ana kamela. Je taka stena in təm se je… Puol je bla puot naprej. (Lokv) (149): K: Ma kej se zna, od ki so pršli prvi ljudje? Ali ki je najstarejši del vasi, Lokve? P1: Od ki so shajali? Lokovci? /P2 n v, od kod/. K: Pa kateri je najbolj starejši del, najbul stər del vasi? /…/ P1: Ki se je zəčənlu. Okrog cerkve je blu prej, ne? Ta stara vas… P2: Prej je bla guor vas, potem se je začjelu zidat tle dol. P1: Ja, tu smo rekli Guranja in Dulanja. P2: Guranja in Dulanja vas, ja.. (155): /…/ P: Ki je blu anu postajališče təm. Uonde smo se shajali, kədi so hodili žet v Vršiče in tu… Je blo vse peš, ne! »In se bomo dobili pər Kruncovmi konji,« ne. Uondi je blu postajališče, da smo se… /…/ K: In je bla še kəšna taka skala, posebna? P: Ja, v glavnem je bil Kruncov konj. Je bil najbəl štet /spoštovan/, ki je bil ob cesti. Je še zdej. (Lokv) (157): /… o nporaščnm okolju včasih, o kačah/ K: Da so rekli kej? P1: Da ne smeš jo, ma mičkinu cajta, da bi jaz vedu. Prou malu. Da bi se več ku tulku govorilu ne… Posjebnu črnice ne! So rekli, da je ne smeš ubət! P2: Katjere? P1: Črnice. 233
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa P2: A, ja! P1: Da ki prənaša nesrečo. Črnica, ne. Tu səm čou /čul/. Ma od drugəh kač ne. P2: Ah, ne, ne. (Lokv) (158) P1: Ma, ja, tu je taku. Včasih žjenske smo hodile po drva glih h Vilenci. Jən so rekli ljudje stari: »Ne huodi u Vilenco, ki te bo tista… Vila uzjela! Ne. Te bo peljala nutr in ne boš pršla več domu!« Tu je bil strah! P2: Ja, tu so strašli… P3: Da so hodile ponuoči vən te vile, taku je blu. P1: Ma, ja. Tu so rekli taku, ne. P3: Da so ble take blede, nəč od sunca. Taku se je govorilu /smh/. So hodile sam ponoči se sprehajat. K: Ma vəs je blu strah təm pər Vilenci? P1: Ja, strah, ja. Da pride una uən. Da nəs pobere nutr. /smh/ P3: Tu gre u pozabo in se ne vej več teh stvari. (Lokv) (166): K: Kaj pa, ste že čuli kəšno pravco al kej, da bi djali o babi s Trsta? Kukr stara baba al če so vəs kej plašli ku otroke, da boste mogli, da ku greste prvič v Trst… P1: Obəšət šmrkavu babu! /smh obh/ K: Kaku je?A so vas plašli? In kaj so rekli? P1: /smh/ Ja, nəč. Da ku boš šou u Trst, boš mogu obəšət šmrkavu babu! K: A, ha. In kaj ste si pod tu predstavljali? P1: Ja, kdo zna, kaj smo si predstavljali otroci. P2: Ah, tu je bla bəl taku, ena otročarija. Nobeden ni uzel… Zares… P1: Ja, ma tu je blo! K: Ja, ja. Ma imajo vse vasi na Krasu tu. P2: Ja? P1: Tu je blu, bəšət šmrkavo babo! Sej jəz se spunem, ku mi rečeste, pole se spunem, da je blo. Drugače mi ne pade na pamet več. /…/ Ku boš šou u Trst. (Volčji grad) (167): K: Kaj pa… A je tuki okrog kəšnu staru naselje, al pa da bi ljudje govorili, da so təm nekoč ljudje živeli al kəšne ruševine al kej takega? P: Ma ruševin ni. Tu Voglje zgljeda, da so mogli peč uoglje. Tu veste, kaj je? K: Ja, so imeli kaj, kaku se jim reče… P: Ja, so delali tiste… K: Kuope. P: In so pekli tiste uoglje in tu. Verjetno je tu dobilo ime, tu Voglje. So mogli živit gor bəl visoko in potem so pršli dol, səm bolj nizko, ne. Zdej… Taku se je govrilu, ne. K: Ma, zakaj… Se kej pozna, da bi ljudje… P: Ne, se ne pozna. K: Se spomneste, kaku se reče təm, kəmər naj bi ljudje živeli? P: Ma živeli… Tu se govori! Se je govorilo. Samu… K: Ja, ja, samu če veste, kaku se je reklu tistemu predelu. P: Te u Zabrjah rečemo. Zabrje. K: In od tuki nej bi potem šli v Voglje. P: Nej bi pršli v Voglje. 234
Katalog pripovdi, ki niso v bsdilu K: P: K: P:
In ki je tu? Je tu kəšən hrib al kaj? Ne, ne! Tu je ena vas 500 metrov naprej. Tu je Voglje. Ne tu, Zabrje, ki je? A, Zabrje, pa je en hrib in je ana dolina, gor na vrhi. Zdej təm je… Se sadi trte /…/
(168): Sestra ji je povedala, da se kač ni smelo ubijati. Pravili so, če kačo ubiješ, jih pride pet na pogreb. To pomeni, da se potem še bolj razmnožijo. Tako, recimo, se goža ni smelo ubit. (172) K: Me zanima, če ste kdaj tuki čuli, v teh krajih, od stare babe? Stara baba v Trstu. P: Ma, ja, tu u Trsti. Tu so nəs imeli za norca. Prvi bot, ku bomo šli u Trst, da bomo mogli ano šmrkavo /smh/ babo obešət, təm na Opčinah, ne. Tu je blu taka… Taku so prpovedovali, ta stari. K: In so kej rekli, kaj je tu, ki je tu? P: Ma kukər na Uopčinah /Opčinah/. Če boš šou u Trst, na Uopčine, je ta… Da bo treba vso šmrkavo jo obešət, ne. In tu so dražli otroke. Mah, zdej… K: A, ha. Okej, ki tu se govori po celem Krasu. P: /smh/ K: Zatu me zanima, kaj je tu na Uopčinah. Se še kej spomneste od tega? Ma kaj vəs je blu kej strah, ku ste bli otroci? P: Ma… /spomin na vožnjo v Trst, ko so šli kot otroci k zdravniku/ Mi nismo bli nəč u strahi od te babe. /smh/ K: Ma so pol otrokom govorili, no, tu. P: Ja, še zdej se govori. Tisti, ku grejo prvič. Da se bo mogu pobəšət. /smh/ (Dol pri Vogljah) (174): K: Kaj pa če je bil kəšən nenavaden kamen al kəšən kamən z luknjo al da bi… P: Ja, te gori, okuli cerkve, so govorili, da je kukər Mati Božja hodila okuli in da se po zna v tjeh kamnəh… Tu se je govorilu, ja. So taki, gor okuli cerkve. Ma verjetno pred cerkvo so mogli tu bət. Taki u kamən, kəšne stopinje. K: In tu ste kdaj vidu? Mslim, tu se… P: Ma, lohko da sem vidu, ma se ne spomnem zdej prou ki. K: Ma pər kateri cerkvi? P: Te gor, ta na Repentabər. K: A, na Repentabri. P: Okuli, ti hribčki, ki so. Ja, pole, ki so delali to cerku gor, so ble razne govorice. Se je govorilo, ku niso ble te vasi zadovoljne, da ki bi se delalu. Zdej tej Uogljci in Vrhovci, Vrhovlje gor, so bli, da bi se delalu leti. Uni pa na unem sosednem hribi. Təm so začjeli delat in kər so čez dan zazidali /nasmh/ , so ponoči posuli. Verjetno nasprutniki, ne. In tu se je vleklu en čas inu nazadnje so zmagali, da se jo je nardilu te, tu cjerku, te gor na Repentabri. K: A, ha. In ki, na katerih hribih so še teli delat? P: Təm zravən, ku je na djesnu, če gledaste od leti, bi blo bliže tega Repna. Təm je bla ena velika vas, je bla bəl močna ta vas in oni bi radi təm, da bi blo bəl bliže njim za prit, ki so imeli delč /dalč/. Pole so se vselih /vsno/ zmenli, da so nardili te na sredi. K: In so pravli, da se je ponoči porušlo? P: Ja, so mogli prit nasprotniki kej porušit. Kər so začjeli delat… 235
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa (175): K: Al je bla okrog kəšna taka jama al taku mestu… P: Čakte! Ena jama pi je res in so jo… Ki je blo prou… Mi rečmo Škarjica. Tu je zdoli pod Repentabrom. Inu se je govrilo, sej je bla tudi v eni knjigi, da sta orala oče in hči, je gonila vole in so orali to njivo. Inu so orali v nedeljo, na nedeljo, ki je zapovedan dan, da se ne sme delat. Pole da se je udrlu dol in je pobralo to punco in vole in vse. Vse je šlo dol u to jamo. Inu, da je pršla pole. Te kite, ki je imela kite, da je təm kəmər izvira Timav. Təm da je pršlu vən. Zdej pa ne vem al jəma zvjezo ta jama s tem Timavəm al nema, samu tu je blo, taku se je govorilu. /… ni drugih podobnih jam/ Tu so govorili, da ne bi šli, ki je bla blizi, kəmər so hodili u šulo otroci, da ne bi hodili če zraven, so metali kamne nutr in poslušali kolko globoko padejo ti kamni… Tu je blo, ne. Morda tudi zatu se je govorilo, kəšne take reči, da ne bi šli čje otroci in nutr. (Dol pri Vogljah) (176): /…/ Kresove kurili za sv. Ivan. Na konec njive so nosili veje, da bi varovale pred… Da bi bila dobra letina ali proti čarovnicam. To so bili starejši ljudje. V Vogljah zakurili vrh hriba, na Peski, v Vrhovljah, se je videlo čez cel Kras, če so zakurili vrh vasi. (Dol pri Vogljah) (177): Izvir vode za Sv. Katarino, kjer je vedno voda, tudi ko ni dežja. Stalen izvir je tudi pri sv. Antonu v Raši. K: Ma so kej pravli, da bi bli ti izviri zdravilni? P: Ja, voda? Ja. Voda pa je bla zdravilna, tu je Komarče, zad za Štjakom, Komarče! K: Komarče. P: Ja! Je bil zvirk inu če ste tisto vodo vi pila, ste imela en grozen apetit za jest. K: A, ja? P: Ja. K: A, ha. Ma tu so ljudje kej hodili, na primer če so bli bolani, so hodili təm al kaj? P: Ja, so hodili po tisto uodo. Ma je bla res veste ena taka voda, tudi tu, ki smo rekli, zad za sv. Katarino, ne. Ki je ta izvirk, ki je še zmerom enaku. Je bla prou ena taka voda, ki je bil eden u Raši bolan na želodci, da vas je prou nekaku ozdravla tista uoda. K: A, ha. P: Ja! K: Ma tu je ta u Komarčah? P: Komarče, tu je zad za Štjakom. /o drugih izvirih, Hud pod sv. Katrino, o vodnjaku na Štjaku/ P: In zdej gor, ta Ocinca /?/, ku pravim, ku pravijo stare zgodovine, da tu je vse na vodi. K: A, ha. P: Zatu tudi računajte, da Nanos, vrh Nanos, če se tistu pogrezne, vse poplavi. Ker v Nanosi je grozne vode. K: A, ja? Taku pravijo? P: Ja! Ja! Ja! Taku pravjo. K: Da je Nanos poln vode, pravijo? P: Pouhn vode! (Sla pri Vrabčah) (181): K: In kaj so kej od kač pravli ljudje? A so kej pravli? /…/ Ma kəšno vražo? Ste čula že, da kəšən dan kuku se kače odžene stran al… 236
Katalog pripovdi, ki niso v bsdilu P: K: P: K: P: K: P: K: P: K: P:
O!!! Tu je pa sv. rešnje telu! Kaj je pa təkrət? Tisti krət je pi tak praznik, da gre kača… Vsaka kača na drev! A, ja? Ja! Sv. rešnje telu, tu je neki junija al julija, sej ne vem glih prou kdaj, gre pi kača uod tal. A, tu so pravli? Ja, tu pa ja! /… Pov, kako j ubila kačo. In o tm, kako j pod Nanosom gož zadušil otroka, ki so ga pustili na njivi, kr j prišl pit mlko. Pov o tm, kako j včkrat ubila goža./ Ma tu so kej pravli, za tu sv. rešnje telu, zakaj al kaku? Sam reklu se je… Da je na tisti praznik, pride na četrtek zmjerom… Na četrtek? Ja. Da tu gre kača na drevu. Od tal. Tu səm slišala jəz zdej 50, 60 let nazaj, ne. (Sela pri Vrabčah)
(189): K: Ma je bla kəšna vraža… Ki jəz səm čula, da na sv. rešnje telu hodijo kače na drevesa al neki takega? P: A, ma, tu səm slišala, ma ne vem, kədaj. Kədər je an praznik, ja. K: A tu ste tudi vi čula? P: Ja, ma nej blu res, nje vjerjem. K: Ja, sej mene zanima bəl taku, pravce, no. P: A, ha. Tu səm slišala, ja. Da hodijo guor. Kukər, də se poljubavajo in so pršle… Da z glavmi stavəjo ukuop /glav dajjo skupaj/. K: A, ja? P: Ja, tu səm slišala. K: Ma tu ste čula… Misliste, da je blu tu za sv. rešnje telu? P: Ma, nje! Sej pravim, tu səm slišala, samu ne vem, kədaj je tu. Ma ne na sv. rešnje telu, ne vjerjem. (Sla pri Štjaku) (191): K: In me zanima, ki ste kej delali krese in kdaj ste delali krese? P: Za sv. Ivan, na 24. junija /… o tm, kdaj/ K: In ki ga ste delali? P: Tle duoli, pər kapelci. K: A, pər kapelci. P: Kukər gre ena puot səm… /op. na križišču, prd vasjo, ko pot iz Štjaka zavij gor proti vasi Slo; vidno na fotograji s panoramo Štjaka v ozadju/ (Sla pri Štjaku) (192): P1: Ma ni bla tudi tuki u Star vrhi ena cerkvica? P2: U Star vrhi, ja, ma Tobrin se reče. K: A, kuku se še reče? P2: Brin, Oster vrh. Zatu, ki je bil uostər. Z obeh kraju je šlu taku. P1: Še zdej je obzidje okuli. /… pogovor o lokaciji in trnski ogld; povzano s pripovd jo (188), o tm so md zidanjm Turki podirali/ (201): P: Jəz, ki səm djələla s starmi ljudmi po žornadəh, so praule ženske, da nej na enga svetnika u ljeti grjəmo gljədət, samu se ne spunem na katjərga svetnika je blo tu, grjəmo pogljədət, kaču bomo nəjdle zavito okuli drjəva. 237
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa K: Ma gor u krošnjəh al… P: Okuli drjəva. Zdej ne vjəm, kaku. (Svto) (204): P: Sem čula, da kər so matere, kər so hodile u Trst in nosile mleko inu jajca in vse, kər so prdeləle, so nosile u Trst, in če niso imele kam pəstət svojih otrok, so uzjəle s sabu tudi otroka. In so rekle po puti: »Gljədi, da ne boš u Trsti šmrkavu babu u… Poljubu…«. »Ubjəšu,« smo rjəkli təkrət. In pole. »Kaj je pi tu?« so djələli otroci, »kaj je pi tu? Ja bomo vidli«. In če kəšən otrok, kər so pršli u mjəsto, ki je gljədu okuli, ki je bil prvikrət, ki je pou /padl/ , se je reklo: »Ooo, zdej si objəšu šmrkavu babu!« K: In kaj se vəm je zgodilu, ku ste šla na Sveto goro? P: In ki səm šla na Sveto goro z mojo hčerko, je imjəla tri ljəta, in smo šli gor in uona je bla radovedna ku otroci in təm je bil taki kamenčki, šudər, se ji je zdrsənlo in še roko si je ranla, ki je pala na tisti šudər, in pole səm se jəz spunla, ki so praule te ženske, sem rekla: »Oooo, zdej si pa ti šmrkavu babu bešala!« /smh/ (Svto) (212) K: Pa so ljudje kej prauli, kuku je Povir nastal al zakaj taku imje? P: Ne. /…/ Baje, da je ta graščak, ki je bil gor, da je bil eden izmed zadnjih, nej bi bil zelo duobər, da je dosti se posvečal tudi ljudem po vasi, zdej kdu je bil, tu ne vem, ne vem, če kej obstaja, kəšnip pisni viri al kej tasga… K: So pa pravli, da je gor na Taboru živel graščak… P: Ja, tu da je blo, da je bil grad, da so se ljudje tudi skrivali təm, kədər so ble nevarnosti, Turki in taku naprej, in da je bil tisti grad, prouzaprou, baje da je bil še po prvi sv. vojni še zmerom neki tega okostja, bi rekli. Da so pol tistu porušli. Vidi pa se še tistu porušenu. (215): K: Evo, že ki smo pər kačəh, bom še tu vprašala. Zdej gremo mal bəl na pravce, zdej smo bəl zgodovino. Me zanima, kaj so kej ljudje pravli od kač? Al je veljalo, da se jih ne sme ubit al se jih je blu treba bət… P: Tega nisəm nikuoli čula, vem pa tu, da so na primer guoža, so rekli, da se ga ne sme ubit in so ga nesli proč, ne, če je bil. Črnico so rekli, da se jo muorəš strəšno bat, ku čjəš, da ima željəzən rjəp, in če ji kej nardiš, da te ubije. Tu vem. Dərgače pa, drugih, kaj jəs vem… K: Kəšna vraža, če je bla… P: Veste, da se ne spomnem. Mogoče je vraža, ne vjəm, če je res al nje. Jəz na primer vem, da so zmjərəm pravli, da guož, če pride u štalo, da pije mleko pr kravi. Da se ovije kravi okul nuoge in da jo səsa. Tu vem. Drugače pa də bi rekla, druzga ne vem… K: Ste čula mogoče že za en dan u letu, ne vem, kateri, da gre kača na drevu? Tu ste že čula? P: Da gre kača na drevu, sem čula, ma ne vem, kateri dan! In tu səm tudi vidla. /smh/ Modrasa. /S skuša spomniti, za kdaj so to govorili./ K: Ampak se spomneste, da so tu rekli… P: Ja, rekli so, da gredo kače na drevu in da təkrət morəš bi pazljiv. K: A, da morəš bit pazljiv? P: Da murəš bit pazljiv, češ da te z drevjesa dol ləhko napade. Samu kdaj je tu blo, se pa ne spomnem. (Snadolic) 238
Katalog pripovdi, ki niso v bsdilu (219): /o strašnju/ P: Ne, tu ne. Da bi taku direktnu, sicer nisəm bla nikuli pr tistih, ku… Zatu ki moj oče, me je wouču drgače. Moj oče mi je rjeku: »Če ti živ ni nəč narjedu, ti tudi mrtu sigurnu ne buo. Buj se živəh, ne mrtvih.« /…/ Vem pa, da je təm pər Povirji… Sam zdej ne vem, če bi še najdla, nazadnje səm šla z bratəm, mi je povedol uon. Je bla ena jama. Mi smo rekli Golobnica. Inu na djəsni strəni je bil kal, kəmər je pila živina, na levi je bla ta Golobnica. In tu so pravli, da kədər grjəš mimo, muorəš pogljədət, ker baje, da so se təm zadrževali Cigani. Kədər so pršli Cigani u vas, so se təm zadrževali, in təm naj bi, naj bi, ne vem, če je tu res, si kuhali in taku. Uodo so jemali od təm. No in təm, jaz tudi ne bi vedla pokazat, bi mogla vprašət kəšnga druzga, je bla ena dolina in u tisto dolino so, še ku səm bla jəz majhna, zakopavali poginule žvali. Krave, konje in tistu… Potlej, təkrət, ki je pršu ta vranični prisad, so peljali proč, so zapaləli tisto, da se ne sme zakopət, češ da se širi. Ma prej, vem da so v tisti dolini opkopavəli in češ, spetli vprašanje /nasmh/ , da so Cigani, prvu ku so pršli u vas, uprašəli, če je kəšna stvar poginla. Ker təkrət je poginlu dosti prašiču od rdečice al pa kəšne krave na telitvi in təku, ne. No, in da so uoni hodili tistu skopət in tistu pol pekli in jeli. Če je res /smh/ , jəz ne vem… Tu je blo pripovedovanje in təm vem, da smo se tiste doline, da smo zmjərəm, ku so rekli, ku smo pasli krave, ne: »Pazi, da ti ne gre živina u tisto dolino!« Kukr čəš, təm je tolko bolanih žvali zakopanih in tle se pazi Ciganov. In baje, da ima ta.. Tu breznu, ne breznu, taka jama je, položna, sicer je zdej dosti sesuta, da je pa menda povjəzana še z dvemi al tremi jaməmimi, drugmi, tuod okuli… K: Tu so pravli? P: Tu so pravli, ja. Nekateri so trdili, da je res, mulci smo se en parkrət odpravli, ma nəs je blu strah, smo šli hitru nazaj… K: Hm. Ja, ma ste se pol bali jət u jame, ku ste bli majhni? P: Ja. Prvič in prvič, ni blu nobene opreme, obut si bil, kər si bil al pa si bil bus, in nej blu luči, ne. Ker če si jəmu svečo, sveča je ugasnla. Oziroma v kəšnem kraji, kəmər je bil kəšən prepih… Groznu səm se bala, tu pa muorəm priznət, netopirju. /…/ K: Ni blu nəč, da bi kej čuli okrog Povirja? P: Ma, otroke, največ kər so otroke strašli, nəs so strašli na primer na pokopališči. Buh ne dej, da bi vzel en, eno rožco… Pol se spomnem, da je bil en grob, so imeli, so bla taka bogata družina, so imeli en venček s karaudk, s teh drobnəh, stekljenəh. In seveda smo otroci kumaj čakali, da se je kej utrgəlu, da smo pobrali tiste karaude. No, in če si tistu prnjesu domu, da so doma vidli, so rekli: »Te bo pršlu strašət ponuoči.« (o Povirju) (220): Pet oltarčkov za procesijo za sv. rešnje telo po vasi. Za veliki šmaren 15. avgusta procesija na Guro, ki je bila cerkev Mater Božje /o mstu/. Cerkvici so namenoma zažgali lesena vrata pred kratkim – pravijo, da je cerkev zelo stara, baje je imela dva zvona. V Povirju 3 cerkve: sv. Jakob, sv. Peter in na Guri. /…/ (o Povirju) (223): V Budanjah pri Vipavi je bilo potrebno s palico udariti po kamnu, imenovanem šmrkava Baba, ko si šel mimo. (224): O Guri nič posebnega, za Marijine praznike so bile procesije gor, vendar ne ve, da bi kaj pripovedovali. (o Povirju) 239
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa (225): K: So vən kdaj pravəli, kəku je vaša vas nastala? P: Ja, pravli so, də so gorjanci al guor iz Brestovice iz klanca gor in də so rekli gor-jan-ci. In da s tən je postalo Gorjansko. K: Də so kəku pasli ouce? P: Ja, ja, oučarji, ki so gnali ouce guor. Guor u klanc, ne. K: In də so rekli kəku? P: Gor-jan-ci, to so rjekli uouci, gor janci, ne. In iz təga də je nastalo Gorjansku. (236): K: Kəku je vas nastala? P: Jəs sən u tej hiši 78 ljət. Jəs sən imjəla mojga nonota in uon je dosti botu zvečjər, ki se je roženkranc molilu vsak večjər… Uon je zmerəm tu pravu, ki tle dol rečemo staje, də so bli uoučarji in so ble te uouce. Staje. In kər so gnali te uouce gor, də so djəli: »gor janci, gor janci.« Tən, da je ostala ta vas, zdej nə vjem. Tu so stari lədjə pravli. /…/ K: Ki so te staje? P: Tle dol, mi smo na vrhi in se gre dol nazədu /navzdol/ in pol zəčne nəzaj hrib. Sej vrjətnu so še zdej kəšni ostanki, ma pole je bla ta svetovna vojna. Unde so kaverne verjetnu. K: Ma təm pravijo, də so bli najstarejši pastjərji? P: Ja, təku so govorili stari lədjə. (Gorjansko) (247): K: Se spouneste, kaj ste kej deləli za svjətga Ivana? P: Ja, se jə nrdilo krjəs, se jə skakəlo, se jə ubralu ruožce pred rosu in ki so bli tə ganjki /balkoni…/ Znan, kə smo zvjəzli tə ruožce, kər smo nəbrali, nə ta stebər. In vənde sə jə səšilo /sušilo/. In čə je kəšən nahod al kəšna taka bolečina, tisto sə jə pokadilo /… o rožah/. K: Ki so zakurli kres? P: Ja, tle u Gorjanskem prou, ki səm bla jəs majhna, nə placi. In skakəli ku božje strele črjəz /čz/. Pole se ponavadi nə križ poti, na videm, də se je vidlo, ki gori. (Gorjansko) (259): K: Se ve, kəku je vaša vas nəstala, kdu so bli prvi ljudje in zəkaj taku ime? P: Də bi vəm konkrjətən datum rekla al pa ljətnico nastanka naselbine, vərjətno bi mogla reč, po zgodovinskih dejstvih sodeč, je blo tən 1400–1500, se začela ta vas porajət. Po ustnem izročilu je bla prvotna naselbina pomaknjəna severovzhodnu od sedanjega vaškega jedra. Kdaj, ne bi mogla točno determinirət, sə jə pa zgodil požar, v katjərən je ta vas pogorela do tau. K: A, ja? P: Take so pripovedi. Na sedanji lokaciji so zəčjəli postavlət novo naselje in veliko hiš je blo v takratnem času kritih, pri premožnejəših s škrlami, pri socialno slabše stoječih pa z slamo. (Križ) (261): K: Ta del vasi, ki je najstarejši, kəku se mu reče? P: Tu je blu tle zgorej, tu je blu Na križu, so rekli. K: In kaj je zədej təm? P: Zdej so təm uredili pač polja in vinograde. Tu je od vasi tle gor, v smjəri Filipəčjega brda, od vasi, zadnje hiše, približno kvadratni kilometer. (Križ) (269): K: Kašən odnos imajo ljudje do kač, so se bali al so vərjeli, da prinašəjo srečo? P: Muorəm povjədət to in tudi še zə sebe ləhko rečem, təle so zelu pogostu bli təji modra240
Katalog pripovdi, ki niso v bsdilu si, strupjəne kače, potem kače, ki so jih imenovali čərnice, goži. Modrasi so velikokərt bli zelu strupeni. In splošno znano dejstvo je, da so se jih bali moški, razən par izjem. Ženske in otroci pa sploh ne. Neredek je biu pojav, da so se kače pojavljale tudi v hišah, ker so ble te pač slabo zapərte in tesnjene. K: A ste kəšno vražo čuli o njih? /povm o 15. avgustu in drvsih/ P: Təga se pa spounem, də so rekli, də, recimo, tudi nə trətəh, də se določene dneve ni smjəlu delət. Recimo prazniki, so rjəkli ob nedeljəh, so ble te vraže, də spljəzəjo, če nekdu obdeluje trto, trs, də ga kača piči in də mu ni več pomoči. Verjetno so tu zaščitli tudi določene cerkvjəne praznike, də se ljudje niso upəli delət. /…/ So bli nekatjəri, ki so tudi kače lovili in jəs se spounem točnu, kəku so mjəli eno dougo palco, təku razklano in notri je dau takle zagozdiko. Ku jə kača za tisto, so se sprožli in jo jə stisənəlo zə vrat. Təku so jih lovili. (273): K: Kaj se je pravəlo kej o hudiču, ki nej bi se pojavəlu ki tuki u okolici? P: Dvuje se jə govorilo. In sicer to, də je kralj Atila pokopan v neki kraški vrtači v okolici vəsi, ampak njegove zlate krste ne more odkriti, ker jo čuva hudič. Po pripovedih je blo nekih posamezənikou, ki so v vrtačah opravljali izkope z namenom, da bi odkrili zlato krsto. Ble so vidne tudi jame, vəndər čəs jih je prekriu. K: Ma tuki, ki naj bi biu pokopan ta Atila, so prou pravli, u kətjəri vrtači al sam təku so rekli? P: V okolici vəsi, tu bi bla tle južni del, imenovan Hrastičəje in Sela. Tu je teren, u kətjəri jə več vrtač. Tle də so tudi kopali. K: Zəkaj se pa reče Sela? P: Ne bi vəm znala… Tu jə krəj, kjər se zəčeu spodnji konəc vəsi dogrəjevat. Təm je zdej novo naselje. (Križ) (282) K: Znaste kəku je vaša vas nastala, zakaj ima taku imje? P: Naša vas je nastala, ima ene štiri zaselke. Tle rečemo Brith. Skoraj vsaka vas ima svoj britoh. Tu je blu pər cjərkvi, učasəh je blu tud pokopališče. / … O odloku Jožfa ali Trzij o ločitvi pokopališča od crkv/ Zətu je tud Brith in je tudi cjərku. In cjərku ima na glavnem uhodu 1576 ljətnico. /… o ltnicah in pommbnih zgodovinskih do godkih /. Nəjstrəjəjši djəl bi pa mogu bət tən guor, kəmər sm povedu, də je tisti /…/ , tən so pa Jašči. Kot zaselek Jašči in Jašči prihaja vrəjtno od imjəna Jazbec, ker tudi nej bi baje blo začjətk te vasi iz kəšnəh cesarskəh loucu al pa zəvetišče. Tən so bli ləhko doma Jazbeci. Vrəjtno je Jazbec tud najstarejši priimək u vəsi, lih uod təh Jaščou. In təm vrəjətnu usi Jazbeci izhajəju. Puole tən, tisti bogat kuonc, tle okuli Samči, so tle na vrhi, mi smo u Hrastju, səmo te dve hiši so nəstale po prvi svetovni vojni, drgači je blo tle smo pulje, dul je pa Doləna vas. N, in ta Doləna vas ima spəjt arhitekturu taku, podobnu tistən Jaščəm tən guor, də muore bət tud en zelo stər del vəsi. S təm da məne bol uznemirja neki druzga, iməj naše vasi, ne. Namreč Sətú rečemo po domače. /Pogovor o tm, da j Sətú v rsnici in n Svto/ Tu je po naše, domače. Sətú, tisti pou e , t in u, poudarek je na Sətú, poudarek je na U. Mi smo Səčani, čeprou pousuod vidəste zdej po kəšnəh litərturəh al pa časopish, piše Svečani. Ma, mi po domače smo Səčani. Brez tistga v. Bom pršu nəzaj na tu, puole. Ampak zdej, Svjəti Tiləh jə cjərku in jə bla romarska cjərku. 241
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa K: Kaj sveti..? P: Tiləh. Po domače Tiləh, po slovensku je Tilen al pa Til, dərgač je uradnu pej Egidij. Tu je ščitonosec. Ta goduje 1. septembra. Tu je bla romarska cjərku, sej še zdej huodjo romarji, səmo nima več tiste znamenitosti, ku je blo. In je vərjətno zelo stara zadeva, bol kot je, recimo Kuomn. Kuomn, fara je nastala leta1292, neki tazga, kot fara, prvič označena. Tu muore bət zelo pomembno, ker nej bi po starəh izročilh ta vas še prej bla, okuli Svjətga Miklauža. Svjəti Miklauž jə pa en kuošček ruševine. Nej bi bla prva cjərku tle okuli in tu prou u sklopu tistəga gradišča. /… o gradišču in toponimih okrog/ K: A ta Martinišče? P: Mərtinišče - Ozidje. K: Vi rečete Ozidje? P: Ma mi smo bli bol vajeni Ozidja, zdej nə vjen, uveljavlu se je pa Martinišče morda, nə vjem, iz kašnih razlogov. K: In ta prva vas nej bi bla okrog al odzənutri /znotraj/ tega? P: Kəmər nej bi blo gradišče, kətjərga centər nej bi biu tista cjərku Svjəti Miklauž, ki se vidi dol pruti Škrbini. /… o lokvah in gradišču/ Potem imamo še eno taku lokev, ki zməjri drži, Podmerišče, jə pa spjət u okvjəru tizəga Martinišča. K: Se imenuje Podmerišče? P: Podmerišče, tista loku in tisti predelček guozda spuodej. Zdej nekatjəri razlagju, da nej bi tu izhajlo iz podmorišča, də nej bi blu tən guor morišče, kəmər so obešli ka znjence oziroma razbojnike. Mi rječemo Podmerišče, nej bi blu pa podmorišče. K: Ta Merišče je u okolici Martinišča? P: Martinišče je təku recimo /riš/ , də je ta oblika, proti Škrbini jə ta Svjəti Miklauž, kəmər nej bi bla cjərku, təku. Səm u smjəri pruti zahodu jə tista loku in jə tisto pulje okuli, ki so pač gojili, za preživljət. In tle pod təm je pa guozd Podmerišče in je tudi tik pod zidəm, recimo, enih 70 metrov od Ozidja. Kər tu je zidən tisti zid. Ni tista škarpa, tu je kər djəlovno blo. Təku də je Podmerišče, cjrku Svjti Miklauž, Svjti Miklauž loku, je u enem kompleksi. Ozidje. (Svto) (288): K: Kaj pa za ruševine, də so pravli də je bla stara vas, grad al obzidje? P: Ja, Martinišče, tu. In zame jə tə starši del vasi, tisti djəl guor, Jašči. Kə žou ni več təku ohranjen, ku je blu še pred 15, 12 ljəti. Je blo še dobro ohranjeno. Nekatere stvari. In pa Duolna vas. To pa spodnji del. K: Pa je kəšn že kej kopu al kej najdu? P: Vrjətno ja, səmo use skəp je arhivjərno tu, kr se tiče təga Martinišča. K: Ne, ne, če je kəšn domačin kej dobu? (Svto) (291): K: Ste čuli, də je blu kače treba ubit al, də kače prnašəjo srečo, al reki povezani s kačmi? P1: Kača je bla zmjəri negativna. Uni rek poznaste? Krašouca ubi, modrasa pəsti /Krašvca ubij, modrasa pusti/. K: Tu moja nona pravi, ja. /Povm, kako babica, ki izhaja iz vasi pod Kraškim robom, pojasnjuj, da j kača bolj mila kot Krašvc./ P1: Tu je ena razlaga. Druga rəzlaga pravi tu, də tu so rekli tisti, ki so spoznali, kəku təžko 242
Katalog pripovdi, ki niso v bsdilu življenje jə na Krasu, də zətu bulše, də nərdiš dobro djəlo, če Krašeuca ubijəš. Də rjəšəš trplenja. P2: Jəs se spunem təga, pripovedək o təm, ampak to so stari vojaki , stari ljudjə, kəku jə blo, ku so kače zadəšile unga, kə je biu zaprt nutr u kaverni al pa kej tagəga. Tu so ble bajke, kə so ləhko nastajəle še u prvi svetovni vojni. K: /o izročilu o prpovdi šivanja za pust in o frtlaji za 1. maj, da n pridjo kač v hišo/ P2: Pərnəs so rjəkli še, də če jəš frtaju s koromača, če ješ na prvi maj, te kača ne bo pičla /Pov o izkušnji očta, ko j v Trstu bil md kačami, ki jih j nkdo spustil iz žaklja in ga ni nobna pičila. Ta človk j rkl: »N tb n tvojih otrok n bo kača pičila…/. Ja naša mama je zmjəri pravla, neki od vipere, ne. P1: Ne samo vipere. Ona je bla stara in me je še zmerəj prepričevala, da obstaja kačja kraljica, ki ona ima kruonu, da uona je vidla… K: Sej tu me zanima. P1: Uona je zmjeri tu dopovedovala! P2: Də je uona vidla enkrət v eni naši pərceli in də ima prou kronu in də tu je ena posjəbna kača. Də se ju ne vidi, da je tu enkratnu doživetje. /…Nič o prinašanju srč, l da j kraljica kača/ (Svto in Gorjansko) (297): K: Ki ste deləli krese? P: Krəjs je biu zmjəri zə svjətga Ivana. Zdej je prvi maj, tu so že novi. Tle guor je Kopišče. K: Zəkaj se tku reče? P: Tu je ta višji… Točka, use okuli so njive, səmo təm je skalovita gmota, zəključek in təm se je odlagalo smeti, potem se je rablo, morda kədər je blo privatno in je blo dərgačne spoštovano. Tən blizu kala je bla ena točka. K: Kətjərga? P: Tle guor iməmo kau u vasi. Ja, tak trikotnik. Kəmər končajo te cjeste, vi če grjeste təm naprej u Lipo, je makadam, una gre u vas, djesnu, in təm je taka točka, ki je bil lahku tud krjəs, səmo tən se nikamər ni vidlo. So bli pa krəjsi tudi proti Jaščəm nekje, taka vzpetina, pod Martiniščem. Je tud eno križišče tistəh cjest. Včasih je bil tud təm krjəs. Təku də enga prou, stalne točke je nej blo še zdej uveljavljene tle na vrhu. K: Kaj se je təkrət kej pravlo, kaj se je verovalo? So ble kəšne vraže? P: U glavnem je tradicija za svjəti Jəvn, smo rekli mi svetmu Janezu, muore bit kres. Ne vem, təm se je zbiralo mlado in staro. Ponavadi je kəšən prnjesu aško vina. Venčkou ni blo pər nəs. (Svto) (301) K: So govorili stari ljudjə, də je təm zakopan zaklad, zlata kočija... P: Ja, ma tu je blu tistu u Atili. Tu je tistale slovenska, bom reku, legenda ali kukrkoli. Tu majo use dežele, də kuodr je Atila vandru in ki vemo də Atila je zmankou oziroma, da njegove smrti niso, bom reku registrirli datumsku in tule nje, se zdej tku si privuoščijo Furlani ga tulku, si ga Vipavci privuoščijo, kot si ga tud Kraševci, də naj bi təm biu zlato ali tole, celo krsta njegova, naj bi Atila biu pokopan, ne. K: A tu ki pa, na Martinišču? P: Na Martinišču, ja. Taku so stari ljədjə to pripovedovali, ne. Ampak tu səm potem po Sloveniji slišu pousuod. /… o imnu za arhološko najdišč in o mnnju prof. dr. Slapšaka/ (Komn) 243
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa (302): K: Če veste, kuku je vaša vas nastala? O Svetem mi boste zdej govorili? P: /…/ V Svetu se ne spuščam /…/. Nastanek te vasi naj bi bil… Zelo zelo stara zadeva, iz rimskega obdobja, ampak… /… o mnnju prof. dr. Slapšaka/ (323): K: Se spouneste, kəšne stare poti tuki u okolici, də so pravli, də gre furmanska pot alə rimska? Francuoska jə, na Željəznəh vratəh. K: Ki je ta francuoska cesta? Z Željznih vrat pruti Renčəm. K: Ma kaj so ta Železna vrata? So prebili tu skalu də je pršla cjəsta, in pol so rjəkli Željəzna vrata. Železna vrata so naprej od Šəbjəlij za Vipavo, Dornberk. In təm rečemo, kər grjəš čəz hrib, so Železna vrata. Tən so dvjə /dv/ skali, so ble mjənde ble bəl sive skale, nə usəki strəni ena skala in zərəd təga, kə so sive barve, də so temu rekli, də je bəl podobnu blu željəzu kamn, so rekli Željəzna vrata. In na vrhi jə kapjəlca. /… Ravno na mji z Dornbrškim. Iz Žlznih vrat gr csta v Rn č – francoska, pod Trstljm, prd Rnčami prid vn/ (Škrbina) (328): K: Kaj so kej pripovedovali o kačəh, a so se kač bali, al jih je blu treba ubit? Ani so se bali, ani pej so primli in jo djəli okul vrata, də smo tekle pruoč. /…/ K: Ni blo nobene vraže? Ja, gada pəsti, Kraševca ubi. /…/ Moja mama je pej rekla təku, də nə 15. augusta ne jət hə drevjəsu, še kača gre na drevo, tu jə na veliki šmarn. K: Kuku? Ne hodət h drevjəsəm, ker grejo kače na drevu. Še kača gre na drevu. Ker je taku toplu, vročina al ne vem, kaj je blu. /npovzano, druga čz drugo/ Za pust, də se ne sme jət djəlt vən tudi, šivət, də pridəjo kače v hišu. Za 1. maj je mogla bət frtaja s koromačem pər usaki hiši, čə ne pridjəo kače. /…/ Sən hodila tle moust kə sosjədm, so mjəli tri krave. Ena krava opoudan ni mjəla mljəka. Aən dan pridem ləpu kača ovita okul noge in jə posesala. In so mjəli enga hlapca, /…/ je šou po vile in smo ju ubili. /… O kači, ki j šla v vozičk njnga otroka, kr ji j dišalo po mlku…/ K: Zəkaj pa prou 15. augusta, se kej zna, zəkaj se təkrt ne sme jət h drevjəsu? Zərad toplute, də je kača šla na drjəv. /Razmišljajo, zakaj. Ponovi, da j mama vdno pravila, da so kač šl na drvo 15. avgusta/ (Škrbina) (333): K: Kəku je vaša vas nəstala? P1: Ja, naša vas jə po imjəni nəstala zəs Rihmberka. Təbət, mi rjəčemo, də je biu Branik təle spodi, stari Rihmberk, ma zdej je Branik. Sə se tu stari lədjə, da so hodili Vipavəci guor in so rekəli Škərbina. Də jə bla ana hiša al pej pu vəsi škərbəste, təku bi rjəku, al rəzsute hiše, neki takəga. /…/ K: Kaj so kej pravli, kdu so prvi ljudje, ki so tuki živeli, al so bli oučarji al grajski služabniki?/… o tm, kaj so pridlovali/ P2: Ena od žensək je rekla, də laškercu. P1: Tu jə blu na Jezeri, zətu vənde jə blu na laškecu tistu danu. 244
Katalog pripovdi, ki niso v bsdilu P3: Ozke in douge pərcele so ble. K: Ma zəkaj se pa reče na Jəzeri? Kaj je blu kdaj jezeru təm? P1: Vrjətno jə mogla bit kəšnkrət voda. K: Ma so kdaj ljudje pravli, də je bla voda tən? P1: Zətu, kər duol jə grapa, kə jə tekla voda, in zətu so rekli gvišnu Jəzəru. Gmajna jə bla usa gola in čista od uouc. Sə jə zəbrəlu duol, pole jə udarlu dol po tisti grapi vodu. (Škrbina) (338): K: /…/ So kej pravli od kač, al so se jih bali al so rekli, də jih je treba ubit? Ja, tisto ja, bali. Puol so rekli tədi, če stuopiš nanjə al neki takəga, də se zavije okulə nuo ge. /… poznajo frtaljo s koromačm za 1. maj za odganjanj kač/ Kraševca ubit, gada pəstit /tudi Brici to povjo/ (Škrbina) (346) K : So stari lədje pravli, ki so bəle kəšne procjəsije? Tle po vəsi so bəle vsəko ljəto. Ku so zdej. Svjəto grəšnje telu, junija. /… tudi za patrona sv. Antona / K: So ble še kəšne druge procjəsije? Sə ble spomladi. Enkrət an dan u Rəbije, tən pər vaših tərtəh guor in dəmu. /…/ Prvi dan jə bla pər Čuotərcəh, u Rəbije, pər našəh tərtəh guor in dəmu. Po glavni cjəsti puol dəmu. Drugi dan jə bla po glavni cjəsti nə Jelinkouce, duol pruti Kuomni, kəmər je bla vuoda, kəmər je bla lokva. In puol jə bla po dulənji kuonci umjəs gorat in če guor./…/ Tən na spodnjem konci spjət u cjərku. /…/ Trjətji dan smo šle po vəsi dol, dulənji konc pr Pipnih, po klanci umjəs gorat guor... Pruti lipi in puol pruti Šəbeljəm. Sə križəli cjəstu uglavənem, pruti Šəbeljam. In pol duol pruti Škərbini spet. /…/ Za dobru letnu. K: Kdaj pa jə blu tu? Križeu put, aprila enkrət. /…/ Za svjəti Marko, 24. aprila. /…/ Tri dni zaporedoma, svjəti Marko, svjəti Jurij in še en... /…/ K: Še kəšne procjəsije so ble? Ja, junija, zə vaški praznik, po vasi gur in duol. Tu iməmo še zdej. /… Za dž s j l molilo brz procsij/ K: Ni blu nigədər navade, če so zdej nərdili ta križeu puot nə Kətərino, ni blu nəvade hodət təm? Nje, nje, tu jə zdej par ljət. Enih 6 ljət. K: In tuki so se ustavəljəli pər pilih kəšnih, po pulji, al ki ste molili? Pər piljh, ja, al pej sə jə nərdilo tədi oltarjə təku vənih. /…/ (Škrbina) (350): K: Se je točnu zənalu, ki je meja vasi, in pol də so rekli, də čez to mejo pa se ne sme jət? Ne, ne nejso rekli nəč. Səmo, bi rjəku, od tle do tle jə Šəkrbinsəku, puole je Svjətu, puole jə Kuomənsku, tu sə je rjeklo. Ma, də bi rjəku, da zəradi procjəsije pej təga, ne. /…Ravno tu s dli zgornja in spodnja Primorska, nasldnja vas, Lipa j ž zgornja/ Žəljəzna vrata sə prou nə konənə /na mji/. Meja med Gorico. Med Vipavsko in Krasəm. /…/ (Škrbina) 245
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa (352): K: Kje je blu pokopališče zə živali? P: Tə prvo pokopališče zə živali so meli vas Ruodik Pər fərnaži. Pər fərnaži jə ena dolina in tən so mogli usako živau, kə jə poginla, obvjəznu jo zakopət. Se jə reklo Pər fərnaži zətu, ki tən so deləli opeko. Jə biu fərnaž in poten vəndi ana dəlina jə bla in so tən meli ta. So rjəkli tədi živalski žjəgən /pokopališč/ po domače, ja. In puoli zə časa Austrije in potem pod Italijo, so tən u jamo Majekauco vozili, take poginle živali. Sə jih vrgəli nutri, də so potem teji mərhovinarji tu pojedli. K: Ki je ta jama Majakauc? P: Majekauc jə ob cesti, pər uni glauni tən. /…/ (354): K: Ste še kej ču od Kobilje glave? P: Ja, jəs sən šou təkrt pokazət tisti kamən, ku sən najdu, pa zdej nə vem, sploh mi njəso povedəli, jə blu kej nəpisənu na tistmi kamni al nəč. /…/ Ma kdu ga /kamn/ je prnjəsu uonde… K: Ma, təm ni apnenəc al je že apnenəc? P: Ne, ga ni apnenca vəndi, nobjenmi kraji ga ni. /…/ K: Nəč se ne spouneste, də bi ljudje kej rekli od te Kobilje glave? P: Tu so zmjəri prauli, də je biu vouk in də pojəu /pojdl/ tisto kobilo in zətu se jə reklu Kobilja glava. Samu ni nigdər nəbjedən povedu od tisga kamna. Če ne bi jəs jəsku ko stanje in guobe, ga ne bi nənka vidu. Jə biu sam enə mičkənu ga vit vəni. Sən reku, kaj jə ta bjeu /bl/ kamən, puol pogledən in jə ana taka skala. Zəkaj jə bla vəndi usəjena, kdu ti vej. /…/ En metər je una skala. Uoni /študnti arhologij/ so jə skopali vən in nəzaj djənli nutri. /…/ Ja, je čudnu, kdu ga je pərnjəsu, tisti kamən. K: Kaj so pravli, kašno kobilo, də je vouk pojeu? P: Tu jə ta, ku jo jəmu grof, Petači, ku so bli, ne, so meli uoəndi za pəst /pasti/ kuonje. Tən so pasli kuonje, tisto rjəbər so pasli, in u tistih časih so bli voukovi tə u naših krajih. In da je ta vouk raztrgu eno kobilo in jə ostala sama glava in potem ləhku, də so postavli tisti kamən tən kukər enə spomenik. Tu jə mərd pjətsətu let od təga, še več. /… o pripovdi, da so s zbiral čarovnic tam, pravi, da so to bolj pravljic…/. K: Ma ste vi že ču tu od čarovnic? P: Ja, ja, tu sem ču! Sam jəz na taku ne dam prou… Tu zame so bəl pravce. /…/ Če ni kej bəl oprijemljivega, je težku… Sej, tudi tisti kamən, jəz səm sigurən, da so na tismi mesti tisti vouki raztrgli tisto… Kər tisti kamən so pərnjəsli təm. /…/. (Rodik) (355) K: Zəkaj misliste, də jə šla mimu križa? P: Jə šla mimu tistəga križa inu Pila, no malu više gor, med Kərvicəmi in Piləm zətu, ker potem jə bla tistu tudi Turška upadna cesta, ku je vodila tudi od Knina do Ogleja. Tur ki so prihajəli u naše kraje. Zadnji buot so bli tə u Rədiki 1490. leta. Təkrt bi bla tista bitka u Kərvici. Zətu so uoni moguoče uporabləli še tə rimsko puot. Druge puoti ni blu təkrt, ne. /…/ Ku so Turki prihajəli u naše kraje, so pršli pə tisti cesti. Zətu mislim, də je šla prou təm riməska cesta. /…/ (Rodik) (365): Gospa, ki je povedala pripovedko o babi v kraških povedkah (Hadalin, Kocjan 1993), je prišla v Dutovlje iz Dobravelj. V Dutovljah niso poznali babe. (366): V Skopem naj bil bil najprej grad. Najprej so bile vasi Skopo, Kopriva in Krajna vas skupaj. Potem je nastalo Skopo /?/. Kot Tomaj iz »to je moje«, Šepulje, Dutovlje iz »od tu 246
Katalog pripovdi, ki niso v bsdilu do tu«. Na vhodu v pokopališče kipec drži grad, ki naj bi predstavljal graščaka, ki je Skopo spravil skupaj. Na desni je sv. Mihael. Kamenje iz Griže pod Vardo so Italijani zmleli. Ime parcele za gradom je Zagradišče. (372): Kako se je odcupralu oz. kako si se branil pred urokom. Si vzel »unic« /?/ z levo roko, si odprl kolač, v obratni smeri urinega kazalca. Vzel 3 oglja »unic« /?/ ga dali v skodelico z vodo, da je zacvrčalo, potem so dali pit zacopranemu, ostalo pa so zlili v kot za vrata. (Rodik) (373): Majda Peršolja pri stroških za praznik sv. jakoba v Rodiku videla stroške pasu za opasat cerkev /v 2. urbarju – Srdnjvški urbarji za Slovnijo, Milko Kos, 1954, št. 2 - o opasilih str. 82/. (381): K: Poznaste še kej, də bi blu u zvezi s kəšnim svetnikəm /…/? P1: U Plešivci je blu neki… Tista cjərku, kukər pousuod, də so pasli pəstjərji in puol jə Marija, də se jə pərkazəla. Tistu jə, kukər pousuod. Də nərdi cjərku tən. Zdej nə vem, kulku je tulje. Tulje so kot uotruoci, niti naša mama ni povedəla. Tu kdu vi, ki sən jəst čula. /…/ K: Kaj tu, də se je pokazəla? P1: Mati Bužja. In tən, də nərdijo cjərku. In də nə vrh Gure, də jə biu kau. In də so tisti kau zəsuli in nərdili guor cjərku. Jənu, də zətu, də je vlažna cjərku, ku duosti krət ku, dejmo reč dvakərt u leti, jə bla maša təm. Štjərkrt jə bla, Matere Buožje, ku so. Jənu jə bla vlažna cjərku, jə mərsəkəšnemu nərədilu slabu, ku, dejmo rječ zətuohla. In də zətu, kə je biu kau spuodi, də je tista vlaga še buol. /…/ Tulje də je bu kau na vərhi, zgljeda, də je moglu bət res. Ləhku jə biu res kau nə vrhi. K: In tu se reče Gura təmu al kaj? P2: Ja, Gura, ja. P1: Tu jə nəd Plešiuco, siz Povjərəja gre cesta guor. (382): K: Kaj pa Atila? P: Ma Atila, sej sən tud tu napisəla u knjigi, sej menda jə prou tisti o ognjišču. Də je pač pokopan u təh treh trugəh. K: Ma ki? P: Ja, meni ta človek, ki mi je povedau, je təle səz Zəgonika, ki je təle. In je pravu, də je tən guor u hribəh Zgoniškəh. Zdej tu. Te stvari, kər sən jəst opazla, tudi jə zanimivu u teh pravlicəh, ki so tudi, recimo, so ubistvu več al manj se ponavljajo. Ponavljajoče se. Samo se človek lokalne, sə tistega kraja prilagodiu, prikrojiu tistemu kraju. To sən jest opazəla. Də je, zətu sən jih tudi dala recimo, u knjigo o ognjišču. Recimo o lisici, če uzəməm. Nəznan govorin od lisice. Tə bolan, tə zdravəga ne. Kə je pač, lisica in vouk sta šla ukrast kəkuši in lisica jə pəršla u hišo, kə so əmeli poroko. Ma to je splošno, bi rekla, skoro slovenska. Ne samo primorska, təku splošno znana pravəlica. Je rekla, bon, ti vouk bejži krəst kəkuši, jəs grem u hišo zamotət te ljudi. Ki so meli pač poroko. In ona se je tam pač najedla, sə jə dali jəst. In uon je krau kəkuši. Kəkuši so zəčənəle kričət in puole jə pəršu edən vən ga je usəga namlatu. In jə biu vəs polomljen ta buogi vouk. In lisica, ne bodi lena, zəbita, je rekla, o kaj čen jəst zdej nərədət, kəku čen. Si je uzjəla eno kəzico rajža. Ma to je blo tipično, recimo, pər nəs je uzjəla rajža. Zəkaj, zətu kər pər 247
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa nəs imenitna hrana nə poroki ne smeu mankət rejž s kəkušjo. V Sloveniji bilo kje, təle guor, ku sən brala jəs z Nadiških dolin. S tistəh konəcu təm, sə eno drugo hrano imela. Ma ubistvi luš je isti. Samo, də so se ljudje prikrojili te pripovedi. Recimo, jəs sən se spounəla zdej te pravəlce. Sən jo dala notər prou zərədə tega, ker ni də je naša, tle kra ška. Je splošno znana. Samo sən vidəla, nə ven, də u eni jə jela žganəce. Pər nəs je jela rejž, zətu na poruoki se jə jelo. Eko u təm smislu, ne. Zətu so use te, dosti sən jəh vidəla. Je redka tista pravlica. Tudi, ki misləm no. Zdej je prou, rečeno je autohtona. (384): K: In od teh Njivəc pa nəč ne pravijo ljudje, də so təm kədu živeli? Velikanu? P: Ne, velikanu na Krasu nisən še čula, o velikanih. Me spoune nə təj planini, ku se kliče, gor, ki jəməjo təje dvje muože. Veləki planini. Pər nəs jəs na Krasu, də bi čula o velikanih, ne. O ti trugi uod Atile ja, kər so pravli. Ma ja, ta ajdovska deklica, je pesəm, ajdouska deklica. U Križi menda. /zapisal v obliki psmi Pavl Mrku: Slovnsko ljudsko izročilo v Italiji. Tudi pojjo jo. Od lp Vid imajo tudi/ Križ je na morju, no, recimo obmorska vas. K: Ja ma še zmjərəm gor al ni gor? P: Ja ma so bli zmjərəm sami ribiči, tu zətu, ker je na obronku. Ma duol pole je morje, eko. So hodili peš do morja dol. (385): K: Ma kaj Poklon? Zəradə tega, ku si vidu cjərəku? P: Ja, ma je, kər je blu tu svetišče, romarsko svetišče, že zdavnaj. In kədər so ljudje pəršli mimo, so nekako poklonili tej Mariji devici. K: In na tem mestu si prvič zagledu cjərku al zakaj prou tuki? P: Ne, tu je staru, misləm 1100. Sej točnu, jəs puole pozabəm, ma 1100, 1200, je bla že cjərku gor, ne. Je blo romarsko svetišče. Tu so se še templarji təku ustavljəli, recimo. So se poklonili Mariji, recimo. K: Ne, ki jəs sən čula, də teji poklon, də so təm, kəmər prvič zagledəš to romarsko cjərku. Də, ku se ti prvič razpre, uno mesto se imenuje Poklon. P: Oh, tu nisən še čula, vidəš, tu je nova. Ləhko bi tudi blo. Ma ne. Ne! Zətu, ker krajevno zdej gljədən, ku vidəš, jə vidəš prej, kukər na Poklonu. Ozjəroma, če pridəš gvišnu səs kjərega kraja. Če prideš səs Trsta gor, mogoče po tisti cesti, je res na Poklonu. Al niti ne. Ma če prideš səz Slovenije ne, sploh ne. Zətu, ki jə videt dosti prej. Ne bi držalo tu pər nəs. Odvisno od kuot. Ma səmo ta kraj je biu, ja, ni bla vas. Zdej je postala vasica, recimo. Ma ni bla vas. To je bla, recimo, pot, ki je vodila v, gor no, do Ljubljane na Kranjsko. U bistvu dve gostilni sta bli, kej je bla furəmanska pot. /…/ (Rpn) (386): Na križišču na poti med Nabrežino in Križem in na križišu med Križem in Prosekom so plesale čarovnice. Naprej od prvega križišča se gre na Babco /grič – risba dne 11. novmbra 2008/ (392): K: Kaj kej təko ljudje na Krasu pravijo od kač? Misləm, kašna vraže majo. Al se jəh bojijo… P: Veš, da od kač nejsən jəst zasledila prou nəč, kə sən tədi misənla, də bi pač blo, moglo bət kej u vjəzi s kačəmi in ni blo kot vraža al kot strah al kej tašənega pruti kačən. Edino od kač je tu, də so əmeli, recimo zə koromačevo cvetje. Tu kər se jej zə veliko nuč. Tu je primorska dišavnice, rječen jəst. Ki je zelo, zelo propagiram zadnje cajte. 248
Katalog pripovdi, ki niso v bsdilu Tu koromačevo cvetje se je jəlo, tu že stari Rimljani so uporabljali na teško prebavljivih jedeh. Predvsem ribah, recimo. Po plavi ribi, svinjini. Tudi na sladicah in tako naprej. In tu so nesli za veliko noč nə žjəgən u plenirji, koromačevo cvetje. In tu je pej u pərvi knjigi pisəno. Kə je protistrup. Ma to je znano predvsem u usəh zeliščarskih tistih. Tudi u təljanskih sən zasledila. Də je ta fenikulu vulgare protistrup. Mi əmamo cvetje. So tudi semena, je tudi rastlina kot taka. U naši kulturi se uporablja cvetje. Də je, uporabljəju protistrup proti kačjim pikom. Zətu iməmo mi dvej tudi take pesəmi: »Beži, beži pisən kač, mi bomo jəli deuji koromač.« Jə bla ena rečenica. In ena druga je še tən u knjigi. Zdej se ne spounem. In tu je blo, so mogli nesət k velikonočnemi žjəgni. K: Ni pa nəč pol, də bi rekəli, də se ne sme ubit ... /.../ P: Nje, u zvjəzi s kačəmi. Ne, də bi jəst znala. Jəs jməm neki od želišč, u təj ta zadnəji knjigi. Də določena zelišča, zdej na pamet se ne spounem. Kə si sežigu okuli hiše, də bi odganjalo kače. Ma ne pisət, ker ni gotovo, boš vidla v knjigi. Recimo ven, da ena od təh je taužəntruoža. Se mi zdi in še neki druzga. Də odganja kače. Ma drugo ne. Al pa recimo, də so metali te lupine, zmiri za Veliko nuč. Uod velikonočnih jajc lupine, ki s jəh ni zavrglo. Sə jih je vrglo po strehi al uokuli hiše, recimo. Al se je zəkopalo. Ma recimo tudi s təm, ne, də bi odganjalo use hudo od hiše in s təm tudi seveda kače, eko. Ma prou izrecno za tisto, ne. /.../ Də so zakopali. Tu tudi u knjigi zadnji piše, moji. Če te piči ena kača, so te zakopali u zemljo, z glavo vən. Də je povleklo, zemla də je povlekla. Par dni si biu pač zakopan. Al ud al ceu, kukər je. Tu ja. Tu so še ljədje, ki še živi, pomnijo. (394): P: /…/ Kukər so povedali. Je bla ana žəvau /žival/ , ki so jo vidli u Stajcəh na Škala šanti. Tu je zmjəri tisti konc tən /op. zaslk Piščanci nad Rojanom, dans prdmstj Trsta/. Predmestje. Tu jə bla ana žvau, ku jə bla poduobna gadi. Jə mela glavo ku mačka. Ta žvau jə bla na anmi kamni prek stəze in če jə šou kəšən mimo, buhvari ga pogljədət. Oziroma žvau, jo pogljədət, təga gada. So misənli, buhvari jo pogljədət. Zətu, ki ga je kər səs sapo uničla, təga človeka. Təku. Zapihu je ku mačka. Tu žvau so videvəli čez dan, pəleti. In je blo treba se dəržət uod delč zətu, ki je jəmu tako sapo strəpjəno, da si lahko na mestu uməru. In tu piše, da so tu uoni rekli, də nejbrž so s təm strašli uotroke, də ne bi hodili u Buoršt. U guozd. Buoršt, so rekli eni. K: In, ki je zdej pa ta pozicija? P: Šklašanta, Stajce… Təm greš po tisti Škališanti dol in tu so ble njive. (399): K: Me zanima, kaj so kej pravli o dušəh. O posmrtnem življenju. Kəku so, ki se nej bi se vračəle, kdaj? P: Duše u vicəh, ja. Ja pred prvim novembrəm. Sej səm tudi napisala. Vahte, rečejo pər nəs nə Krasi, uni del. Mi ne, tə rečemo vse svjəti. /o šgi koldovanja, vahtanja, pu ščanja hran mrtvim na Goriškm/ K: Še kej, də so jih u kəšnem prostoru posebno sreču te duše? P: Ne… Ja, də so vidli kəšne procesije təh mərtvəh, təh duš mərtvəh ja. Tu piše təd u knjigi. K: Ki pa je tu? Ki je bla ta procesija? P: Tu jə bla tle pə rnəs. Ku je šla səz Uglja u Repen. Zvečjər, ki je šla babca domou. Tu. K: Ja, iz Uogəlj u Repən… 249
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa P: Ma tud druge recimo. Tədi, recimo, u Boluncu, kə pišen od ane bande. Də so guodle te dušce. Al neki tašənga. Tu jə blo živo pousuod, də so te duše videvali. Al pej una uod slamce tudi. Uəd tiste sveče, uod roke. Od kosti. Jə zelo lepa tista. Ma, də bi se ki srečavəle ne. K: Jəs sən čula, da na vogalih hiš, na križiščih. P: Ja, na križiščih tudi, ja, iməš prou! Tudi na križiščih so se srečavəle. Ma več cuprənce kukər duše, na križiščih. Se pravi, križišče je blu enu taku stičišče nečesa. Pej tudi zelo zanimiva se mi zdi tista uod tistih žjənsk, ki so, ki piše təm. Ma tu je resnična pripoved od təga strica. In də je rjəku, kəmər so pljəsəle zvečjər. Tu me je spomənlu na inkvizicijo. Təljani dosti opisujejo te shode s hudičəm, zəčasa inkvizicije, kədər so pač te cuprənce ble, ki so jih pole na grmadi zažgali. Kəku rječejo… Te Sabba, rječejo uoni. In tu ta človək, zdej nə vem,al je vidu al je fantazija. Niməm pojma. Al so res ble te žjənske təku. In je rjəku təmi pərjatli, jəs sən jih vidu, ma ti bom povedu, prej ku umrjem, bom povedu, kətjəra je bla ta žjənska naša. Imjə. Ki je rekla, buhvari, če ti jəs povem imjə uod təje žjenske, də bo po meni. In prej kukər bon uməru ti bom tu povedu. In puole jə pej uməru brez povedət. Se pravi, də očitnu… Je zelo resno to pripovedoval. Zdej, al je blu res tu tle, al je bla njegova fantazija təku strəšno močna. Ne zna, kaj bi rekla. Ma jəs bi rekla tudi, də ləhko te žjənske so se res shajəle. Ma če prou moj muož pravi, də sən zmuotjena. Də səm tədi jəs zmuotjena. Ma jəs si misləm, də je blo tu tədi en tašən moment, bi rekla, ene… Də so se ljudje hoteli pač nekako izživljat. Mogoče tudi spolno al nə ven kaj. In də so bli ti shodi, zmiri je tu pač blo. In je in tədi bo. In zə it izven təga pač je kazen zelo velika, zətu ki nisi smeu. In morda so res bla təj shajənja, tə shodi. /mnnja o obstoju tga in o prbranm/ (408): P: /…/ Mulavər smo rekli mi tistu. /…/ Mulavər in tu, də je biu muodrəs, kə je že təlko let stər in də rata kratək in debu. In nə glavi, də jəma zlato kruono. In də je strəpjən in də žvižga tədi. Səmo təga ni nobedən vidu. Tu jə blu u domišljiji, ne. Ləhku je kəšən vidu modrasa, nə vem. K: Kaj, də rata kratək in debeu? P: In na glavi, də je jəmu zlato kruono. Samu də je mogu bit stər tən uokul stu let. K: /…/ Ma kaj ljudje so kej təku, kukər so se bali? P: Ja, so se bali, də je strəšnu strəpjən in tu, ne. Strəšno so govorili, ma nobedən ga ni vidu. Tu jə pršla ena predstava təku. /…/ (Štorj) (410): K: Ste vi že čuli, də ku prvič greš u Trst, də je təm ena baba al, də je treba poljubit staro šmərkavo babo? P: Tu sən šlišou tudi že praut. K: Kaj ste čuli? P: Samo tu sən šlišou, də je treba poljubit šmərkəvo babo. Ma tu jəs sən bu še mulc. Puol kuku, ki, tu nə vem puole. /…/ K: Ma tu so strašli otroke, vi ste čuli? P: Ne, ne, də so strašli, samo təku… Kukər so običaji. Kər prideš na Triglav, more bit kərst in təku. (Štorj) (417): K: So vəs təku kdaj strašəli ku otroke, də kəšən kraj təku nevarən al də tən straši? P1: Edino zə, kəmər če jə bla kəšna vuoda. Kəšna štjərna al kej takəga. Nuotər, də jə muož. Də bo potjəgnu nəs nuotər. 250
Katalog pripovdi, ki niso v bsdilu K: So kej govorili o dušəh, pa də, ki se jih sreča /…/? P2: Naša mama jə enkrət pravla, də u Pəvjrji nə žjəgni, al nə ven ki, də so šli fantje staut, də bojo šli ponuoči nə žjəgən in uzjəli križ in šli u gostilno səz križən. In puol sə pəršli u gostilno, so njesli križ nəzaj in uni, nə ven, al je jəmu fjərtəh /prdpasnik/ al təku in se zatknu tisti križ u hlače, al nə ven ki. In puotle, də se jə bau, də tistu, də ga so mərliči povlekli in drugi so tjekli. In uon, də təkrət se je təlku prestrašu, də je prou obuolu. Tu je, dejmo rječ, tak primjər. Zdej, al je biu rjes al nje. Də nej treba se bat mərtvəh /…/ də sə živi tisti. P1: Tu so skuore pousuod govorili. Də si jə u plašč zəbiu, ku jə teu ustət, ga jə križ pərdəržu /pridržal/. (429) /pogovor v crkvi/: K: Kaj so rekli, kəku so rekli? Tu so mi usi po Krasu, so mi rekli, u Rodiku. So rekli, də ku so prvič mogəli jət u Trst, so mogli, də so rekli, də je treba … pihət stari babi u rət. P: Pihət stari babi u rət /ponovi istočasno z mano/. Nej lepa beseda, ma. /sramžljiv smh/ Ma təku se rječe. Sej zətu nisən tela povet. K: Ma, in tu so vəs plašli ku uotroke, al kaj? P: Nje, je biu kukər en škerc /vic/. So deləli ku en škerc. Njeso strašli, ku en škerc. In səvedi potli so zəčjəli usi govuorət. In tu jə šlu naprej. K: /…Noč ponoviti, najbrž zaradi crkv/ In ta Baba puol je bla na Uobčinh al u Trsti? P: Nje, ki je te bla pə nə konni /na mji/. Ki ni bla ne u Trsti, ne na Uobčinəh. K: Ma, ki pa? P: Ja kəku se je klicəlu, čakite... K: Ma, kaj je blu tu, se spouneste, kaj je tu blu? Ste kdaj vidla tu? Kə jəs sən u enih praucəh, sən tu prebrala, də so rekli, də je treba kušənət to staro babo u rət in tu je blu… So rekli, də je tu blu pər obelisku na Uobčinh. P: Blizu Obeliska jə blu, tistu ven, də je blu. Ma prou ne znan povet. Ne vem, mərd bi še znala. Ma sən pozabla. Də bi leta nəzaj prašəli, sən znala usə. Ma zdej pozabi moja glavca, pozabi. K: Ma, je bla kəšna skala təm al fontana. Al kaj je blu təm? P: Nje, skala ja, skala jə bla, ma za fontano nə vem. K: Aja, skala je bla? In kaj je bla taka ogromna? P: Je bla precej velika. Malu na špičəstu, təku. Ma precej velika, lepa skala. K: Ma je mela kəšno tako obliko, kə u Rodiku je bla ena taka skala in so rekli, də je ku žjənska. Də jəma glavo, zəske, rət in use. P: Nje, nje, nej mela glave. Bəl təku malu guor uokruoglu. Nej mela nəč. Skala. K: Aha, na uokruoglu guor. P: Ja, mərd so bəl kukər na špičəstu, ma jə zmiri blu na uokruoglu šə. K : Ma ta skala je še dənəs, al so jo razbili za delət cesto al kej? P: Razbili, se ne vidi neč, jəz je ne vidim več. K: Aha, gre cesta zdej mimu al kaj? P: Blizu gre cesta, sej je blizu cesta. /…/ Točnu nə znan tədi jəs. /…/ K: In te skale se vən zdi, də dənəs ni več, so jə rəzbili? P: Sə to cesto tə popravləli zdej, so jə rəzbili. Nej vječ. Təd če me pjəljeste, ne znan vječ prou, ki je bla. /…/ 251
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa K: Ker je drugače dənəs, ne? P: Jə usə drugači, usje nərjenu. P2: Pər kjəri cesti jə bla tu? P: Ja, vəd Sežane. Po cesti uod Sežane. P2: Sežana, proti Trsti, ne? Ma, ki? Duol na Škalošanto al po ta novi? P1: Nə znam. /…/ K: Ma, ku se pride h nji? Ku se je pəršlu h teji Babi? Se je zagledəlu murje, al je blu že prej vit murje? P1: Nje, mi se zdi, də je murje blu šə prej. Se mi zdi. Ma njəsəm sigurna. Jə blu še prej murje. Ma vječ ku tulku ne znam povedət. Də bi me ene desəjət let nəzaj prašəli, bi znala, zdej pa nje. K: /…/ In so kej pravli tudi, də kə u Rodiku pa tudi pravijo, də ku baba dvigne krilu, zəčne padət dəž. Uscankin dəž so temu pravli. So tudə tu kej tu pravli? So kej pravli, də piha burja? P1: Ja, kej taku ja, ma vəm ne znam povjedət. K: Ma vəm je tu znanu, kər sm zdej rekla? P1: Ma morda sən že šlišəla, ja ma grje z glave. Nisən vječ za take ruobe. /…/ K: Ma kdaj ste pa rojena? Kjəri letnik ste? P1: Ah, če vəm povem, jəs sən devetnajst. /…/ Jəs sən vəle uod Puostojne. K: S Postojne ste? Ma, od te babe ste pol čula na Uobčinəh? P1: Sən šlišəla tle. Jəs sən šlišəla tu. Sej zətu ne znan vječ ku tulku povet. P2: Ma, tu so pravli na Uobčinəh, al so pravli u Postuojni? P1: Ma, nje, nje, kə so u Postuojni še govorili. Še təm so govorili. Ma zdej neki časa, že dougu časa, usje mouči. Ne govori nobjedu neč. P2: Gljədəjo usi televižjon /tlvizijo/. /…smh/ K: Ma se spouneste, kəku je bla tud velika ta skala? Je bla təku, dosti velika, al majhna? P1: Kdu je vjədu. Nismo gljədli nigdər. K: Je bəla večja od vəs al kəkər vi? P1: Nje, nje, je bla čirka /circa, približno/ K: Čirka vi? Aha. P1: Kukər sən vidla. Ma, də bi mjərla, ne vem. Kulku metru je bla pa ne vem. P2: Ma təku, kədər, ki ste šli mimo je bla... P1: Ja mi səmo, mlada sən bla, kə smo šli tən. Me ni vječ ku tulku zaniməlu. Me ni zaniməlu in zətu ne znan povet. P2: Ma ste šli mimo, kə ste šli u Trst, al kan ste šli təkrət? P1: U Trst, ja. K: Ma je bla ista pot kukər dənəs, al je bla druga puot zə u Trst? P1: Nje, kə je posjəbna. K: Je bla druga puot, alora. Ti znaš, kətjəra je bla? P2: Ja, drgačna puot, ni bla nobjena od teh. Ka ste šli... P1: Ja ma zdəj je, mərədit je pjədəsət let, kə ne delən več te poti. Jəs te poti nə vem, kašne so. P2: Ma ste šli po Škalašanti? P1: Ja, zdej jəs təje poti ni vəč. P2: Ma ne, Škalašanta jə uostala tən. Brez skrbi. 252
Katalog pripovdi, ki niso v bsdilu K: Škalašanta? P2: Škalašanta, ja. K: /…/ Zəkaj pa se təku reče? P2: Ja, mogoče bi reku sveta skala. K: Ja, sej je. Škala /skala, po tržaško lahko pomni stopnic/ santa /ital. svta/. P1: Jə, jə. Ma nə ven zəkaj so pravli təku. Tə Škalašanta. K: Ma, so stopnice, al zəkaj bi blu tu təku. Zəkaj bi se təku klicəlu? P2: Pojma neməm. P1: Je, zətu, kə jəh nazədul /navzdol/. P2: Ja, ja, stərma je. /… o tm, po kaj so hodili v Trst, pš/ (433): /…po vrnitvi s Star bab nad Šturjami pri Ajdovščini z Irno Kodl Krašna/ K: Ma se je zmjərəm reklu Na streli? P: Təm so meli, mi nismo meli. Eni so tən kosili. So rekli… /hrano…/. Srednji in Veliki strel. Tu sta bla dva dela. Na tə Malem streli in nə ta Velikem streli. Sam, nə vem pa, zəkaj. K: Kje je, zravən Babe? P: Ja, təm jə bla ena puot djəsno in təm pridš kje /tja/ na Slikuote /?/ vən. Jə bla puot u Použeu mlin in kje u uno strən. Tu so tudə z vozovi hodili po drva z une strəni, ne. In so rjekli, mi nismo nikolmeli na tə Malem streli drva, al pa nə tə Velikem streli. Izvora pa ne bi vedla. K: Kaj pa ta pot, ki gre mimo te Babe? P: Ja, puol naprej ena gre duol se spušča u izvjər Hubla, ena pa gre na vrh, guor. In tu so hodili zguorej po tej puoti guor u službo. U tekstilno so hodile žjənske, kə je bla tekstilna tovarna. /… o tovarni/ (443): Na Golcu so majhnim otrokom pravili, da ko greš prvič v Trst, moraš stari babi cekiti rit. To pomeni bucko /poljubčk/ dati na rit. Proti Poljanam je tudi Babina pečina. Baba pravijo izklesanemu stebru na hlevu ob vratih. V Boški /im za gozd/ je tudi Medeni kamen. Krese so delali na Veliki Plešivici. (444): Pri sv. Tomažu, gročanski cerkvi, je bilo skupno pokopališče za Gročano in Vrh polje. Ko se je delala meja z Italijo, ljudje iz Gročane niso hoteli biti pokopani na novem pokopališču. Stari ljudje so pravili, da so bili pri sv. Tomažu pokopani celo iz Gradišča in Artviž. (Kozina)
253
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
LITERATURA IN VIRI Andras, Johns, 1998: “Baba Iagavand th Russian Mothr.” Slavic and east European Journal 42/1: 21–36. Anttonn, Vikko, Vikko, 2003: “Sacrd sits as markrs of diffrnc: exploring cognitiv foundations of Tradition: Perspectives on Oral Poetry and Folk trritoriality.” V: Tarkka, Lott (ur.), Dynamics (ur.), Dynamics of Tradition: Belief (Studia (Studia Fnnica Folkloristica 14). Hlsinki: Finnish Litratur Socity. Str. 291–305. ARKAS: “Arhološki katastr Slovnij.” Spltni vir: < http://arkas.zrc-sazu.si/>, http://arkas.zrc-sazu.si/>, 27.7.2010. Aublj, Bronislava, 1997: Antična 1997: Antična imena po slovensko. Ljubljana: slovensko. Ljubljana: Modrijan. Atlas okolja: Spltni vir: , 12.11.1008. 12.11.1008. Babica pripovduj, 2004: “Babica pripovduj.” Primorski pripovduj.” Primorski dnevnik , 8. fbruar 2004: 18–21. Bacqué, Mari-Frédériqu, 1997: “Conclusion: Ls vrtus psychologiqus ds rits funérairs.” V: Bacqué, Mari-Frédériqu Mari-Frédériqu (ur.), (ur.), Mourir Mourir aujourdʼhui. Les noveaux rites funéraires. funéraires. Paris: editions Odil Jacob. Str. Str. 245–274. Badjura, Rudolf, 1953: Ljudska 1953: Ljudska geograja. Terensko Terensko izrazoslovje. izrazoslovje. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Corporeality in the Neolithic. Baily, Douglass W., 2005: Prehistoric 2005: Prehistoric Figurines. Representation of Corporeality London in Nw York: Routldg. Bascom, William, 1984: “Th Forms of Folklor: Pros Narrativs.” V: Dunds, Alan (ur.), Sacred Narrative, Readings in the Theory Theory of Myth. Myth. Brkly, Los Angls in London: Univrsity California Press. Str. 5–29.
Basso, Kith H., 2002: Wisdom Sits in Places: Landscape and Language among the Western Apache. Albuqurqu che. Albuqurqu:: Univrsity of Nw Mxico Prss. Baudry, Baudry, Patrick, 1997: “L sns d la ritualité funérair.” V: V: Bacqué, Mari-Frédériqu Mari-Frédériqu (ur.), Mourir (ur.), Mourir aujourdʼhui. aujourdʼhui. Les noveaux rites funéraires. Paris: editions Odil Jacob. Str. Str. 223–244. Blaj, Marijana, 2007: “Svci zaštitnici u pobožnosti zajdnic: studija o Krivom Putu kod Snja.” Studia Ethnologica Croatica 19: Croatica 19: 47–76. vjerovanja. Blaj, Vitomir, 1998: Hod 1998: Hod kroz godinu. Mitska pozadina hrvatskih narodnih običaja i vjerovanja. Zagrb: Goldn markting. Blaj, Vitomir, 2006: “Mit u prostoru.” Moščenički prostoru.” Moščenički zbornik (3)3: (3)3: 5–39. Blingar, Blingar, eda, 2005: “Ldarstvo v Matarskm podolju in dlu Krasa.” V: V: Mihvc, Andrj (ur.), Kras Kras. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Str. Str. 341–368. Bzlaj, Franc, 1976: Etimološki 1976: Etimološki slovar slovenskega jezika. Knjiga 1: A–J . Ljubljana: Mladinska knjiga.
Bzlaj, Franc, 1995: Etimološki slovar slovenskega jezika, Knjiga 3: P–S. Dopolnila P–S. Dopolnila in urdila Marko Snoj in Mtka Furlan. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU. Bzlaj, Franc, 2003a: “Slovnski imnotvorni procs.” V: Furlan, Mtka (ur.), Zbrani (ur.), Zbrani jezikoslovni spisi I. Ljubljana: I. Ljubljana: ZRC (Zbirka Linguistica t philologica). Str.: 289–294. Bzlaj, Franc, 2003b: “Problmatika imn Vir in Skočidjvojka.” V: Furlan, Mtka (ur.), Zbrani (ur.), Zbrani jezikoslovni spisi I. Ljubljana: I. Ljubljana: ZRC (Zbirka Linguistica t philologica). Str.: 548–555. Blčič, Martina, 2003: “Ukrasna pojasna pločica iz Grobnika.” Opuscula archeologica archeologica 27: 27: 331–336. Bliwis, Janz, 1859: “Ozir po domovini. Rodik in pa Ajdovščina nad Rodikom.” Novice Rodikom.” Novice gospodarske, obertniške in narodne, narodne, 31. avgust, list 35: 273–274. 254
Litratura in viri AltertumswissenBlumnthal V., 1952: “Pomrium.” V: Paulys V: Paulys Realencyclopädie der classischen Altertumswissen schaft . Stutgart: Alfrd Drucknmüllr. Borgaud, Philipp, 1996: La 1996: La mère mère des dieux. dieux. De Cybèle Cybèle à la Vierge Marie. Paris: Marie. Paris: Éditions du Suil. Bošković-Stulli, Maja, 1975: Usmena književnost: Kao umjetnost riječi. riječi. Zagrb: Mladost. Bošković-Stulli, Maja, 1986: Zakopano zlato: hrvatske usmene pripovjetke, predaje i legende iz Istre. Pula, Opatija, Rka, Rovinj: Čakavski zbor, Istarska naklada, “Otorkar Kršovani”, edit, Cntro di ricrch storich. Bošković-Stulli, Maja, 1999: O usmenoj tradiciji i o životu. životu. Zagrb: Konzor. Bouju, Jacky, 1995: “Fondation t trritorialité. Instauration t contrôl ritul ds frontièrs (Dogon Karambé, Mali).” V: Vincnt, Jann-François, Dory, Danil in Vrdir, Raymond (ur.), La (ur.), La con struction religieuse religieuse du territoire. Paris: Éditions lʼHarmattan. Str. Str. 352–366. Bourdiu, Pirr, 1969: “La maison Kabyl ou l mond rnvrsé.” V: Pouillon, Jan in Maranda, Pirr (ur.), Echanges (ur.), Echanges et communications: mélanges offerts à Claude Lévi-Strauss a lʼoccasion de son 60e anniversaire anniversaire. Paris, La Hay: Mouton. Str. 739–758. Bourdiu, Pirr, 1977 (1972): Outline of a Theory of Practice. Practice . Cambridg, Nw York, Port Chstr, Mlbourn, Sydny: Cambridg Univrsity Prss. Géolinguistique, toponymie, toponymie, cultures cultures de lʼoral lʼoral et de Bouvir , Jan-Claud, 2003: Espaces 2003: Espaces du lange. Géolinguistique, lʼécrit. Aix-n-Provnc: Aix-n-Provnc: Publications d lʼUnivrsité d Provnc. Braakhuis, H.e.M., 2001: “Th Way Way of All Flsh: Sxual Implications of th Mayan Hunt.” AnthroHunt.” Anthro pos 96: pos 96: 391–409. Briqul, Dominiqu, 2004: “L thèm indo-ropén du fu dans lʼau. Application n Grèc.” V: Capdvill, Gérard (ur.), (ur.), Lʼeau Lʼeau et le feu dans dans les religions religions antiques. antiques. Actes du premier premier colloque colloque inter national dʼhistoire des religions organisé par lʼEcole Doctorale Les Mondes de lʼAntiquité. Paris, 18–20 mai, 1995. Paris: D Bocard. Str. Str. 11–25. Bronnr, Simon J., 2007: “Folk Idas as Units of Worldviw” V: Dunds, Alan in Bronnr, Simon J., The Meaning of Folklore: the Analythical Essays of Alan Dundes (izbral in uredil Simon J. BronBronner). ner). Utah: Utah Stat Univrsity Prss. Str. Str. 179–182. Brumn, Borut, 2000: Sv. Sv. Peter in njegovi časi. Socialni spomini, časi in identitete v istrski vasi Sv. Peter. Peter. Ljubljana: Založba /*cf. (Oranžna zbirka). Brumn, Borut, 2001: “Umišljna tradicija ʻdobrih starih časovʼ.” V: Šmitk, Zmago in Brumn, Borut. Zemljevidi Borut. Zemljevidi časa časa = Maps of Time: Time: zbornik ob 60. letnici letnici Oddelka za etnologijo in kulturno anantropologijo. Ljubljana: tropologijo. Ljubljana: Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakultta (Zbirka Županičva knjižnica). Str. Str. 193–207. Bugarič, Boštjan in Hrobat, Katja, 1994: Opis ledeničarske dejavnosti v okolici Hrpelj in Kozine. etnološka naloga. Kopr: Gimnazija Kopr (nobj.). Burk, Ptr, 2004: “History and Folklor. A Historiographical Survy.” Folklore Survy.” Folklore 115: 115: 133–139. lʼethnologie Cadort, Ann, 2007: “espac.” V: Bont, Pirr in Izard, Michl (ur.), Dictionnair (ur.), Dictionnairee de lʼethnologie et de lʼanthropologie. lʼanthropologie. Paris: Prsss univrsitairs d Franc. Str. 235–236. Candau, Joël, 2005: Anthropo 2005: Anthropologie logie de la mémoire mémoire. Paris: Armand Collin. Casy, Casy, edward S., 1996: “How to Gt from Spac to Plac in a Faily Short Strch of Tim; PhnoPlace. Santa F, Nw mnological Prolgomna.” V: V: Fld, Stvn in Basso, Kith H. (ur.), Senses of Place. Santa Mxico: School of Amrican Rsarch. Str. Str. 13–52. Casy, edward S., 2001: “Btwn Gography and Philosophy: What Dos It Man to B in th Plac-World.” Annals Plac-World.” Annals of the Association Association of American Geographers Geographers 91(4): 91(4): 683–693. 255
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa mišlje Cassirr, ernst (srb. Kasirr, ernst) 1985: Filozoja 1985: Filozoja simboličkih oblika. Drugi deo: Mitsko mišljenje. Novi nje. Novi Sad: Dnvnik, Knjižvna Knjižvna zajdnica Novog Sada. Cntini, Massimo, 1998: Le 1998: Le Bestie del diavolo; Gli animali e la stregoneria tra fonti storiche e folklore. Milan: Rusconi libri. Cvc, Ton, 1974: “Okamnla živa bitja v slovnskm ljudskm izročilu.” Traditiones 3: Traditiones 3: 81–111. Cvc, Ton, 2006: 200 6: “Vrovanja “Vrovanja v Alpah.” V: Cvc, Ton (ur.), Človek v Alpah: desetletje (1996-2006) raziskav o navzočnosti človeka v slovenskih Alpah. Alpah. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Zbirka Linguistica t philologica 15). Str. Str. 125–137. CIL: Corpus inscriptionum Latinarum. Latinarum . Volumn V. Mommsn, Th. (ur.), Inscriptions Gallia Cisalpin Latina. Pars prior inscriptions rgionis Italia dcima comprhndns, 1872 (1959). Pars postrior inscriptions inscriptions rgionum Italia undcima undcima t nona comprhndns, comprhndns, 1877 (1959). Conky, Margart V. in Tringham, Ruth e., 1995: “Archaology “Archaol ogy and th Goddss: Goddss : exploring th Countours of Fminist Archaology.” V: Stanton, D. C. in Stward, A. J. (ur.), Feminism (ur.), Feminism in the Academy. Academy. Ann Arbor: Univrsity of Michigan Prss. Str. 199–247. Champion, Sara in Coony, Gabril, 1999: “Naming th placs, naming th stons.” V: V: Gazin-Schwartz, Amy in Holtorf, Cornlius (ur.), Archaeolo (ur.), Archaeology gy and Folklore F olklore.. London, Nw York: Routldg. Str. 196–213. Chapman, John, 1999: Fragmentation 1999: Fragmentation in Archaeology. Archaeology. London in Nw York: Routldg. z apovdval. Bohinjske pravljojce. pravljojce. Ljubljana: Kmčki glas Cvtk, Marija, 1993: Naš 1993: Naš voča so včas zapovdval. (Zbirka Glasovi 5). Chvalir, Chvalir, Jan in Ghrbrant, Alain, 1993: Slovar simbolov: miti, sanje, liki, običaji, barve, števila. Ljubljana: Mladinska knjiga. Culibrg, Mtka, 1999: “Vgtacija Krasa v prtklosti.” V: Kranjc, Andrj (ur.), Kras: (ur.), Kras: pokrajina, življenje, ljudje. ljudje. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Str. 99–102. Čajkanović, Vslin, 1994: Studije iz srpske religije i folklora: (1925–1942). Bograd: (1925–1942). Bograd: Srpska knjižvna zadruga, BIGZ, Prosvta, Partnon. Čausidis, Nikos, 1994: Mitskite 1994: Mitskite slikite na Južnite Sloveni. Sloveni. Skopj: Misla. Čausidis, Nikos, 2008: “Mythologization of th Mountain (A Diachronic Survy of exampls from Macdonia and th widr Balkan rgion)”. V: Kulavkova, Kata (ur.), Memory (ur.), Memory & Art. Interpretations. Interpretations. Vol 2. Skopj: MANU. Str. 261–303. Črnigoj, Franc, 1988: Javorov 1988: Javorov hudič . Ljubljana: Kmčki glas (Zbirka Glasovi 1). Čiginj laborat 2007 – 2007 – 2008: 2008: Študentski elaborat raziskave hišnih in ledinskih imen v Čiginju na Tolminskem. V Tolminskem. Vaj aj iz Kultur in načina življnja / Rituali. Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakultta, Univrza v Ljubljani (nobj.). Dant, Tim, 1999: Material 1999: Material Culture in the Social World World . Valus, Valus, Activitis, Lifstyls. Buckingham, Philadlphia: Opn Univrsity Prss. Dégh, Linda in Vázsonyi, Andrw, 1976: “Lgnd and Blif.” V: Bn-Amos, Dan (ur.), Folklore (ur.), Folklore Genres. Genres. Austin, London: Univrsity of Txas prss. Dgrassi, Atilio, 1954: Il 1954: Il conne Nord-Orientale Nord-Orientale dell’Italia dell’Italia Romana. Romana. Brna: A. Franck (Dissrtations Brnnss: historiam orbis antiqui nascntisqu mdii avi lucubrants; sr.1, fasc.6). Ripensare la cultura popolare popolare. Rim: Mltmi. Di, Fabio 2002: Beethoven 2002: Beethoven e le mondine. Ripensare D Sik, Yvonn, 1997: “Srpnts, homms t diux dans lʼunivrs Hllniqu.” V: Serpents et dragons en Eurasie (Collction Eurasie (Collction eurasi. Cahirs d la Société ds Étuds uro-asiatiqus 7). Paris: LʼHarmattan. Str. 77–122. 256
Litratura in viri D Sivrs, Fanny, 1997: “L srpnt dans la tradition estoninn: protction, dangr, savoir.” V: Serpents et dragons en Eurasie (Collction Eurasie (Collction eurasi. Cahirs d la Société ds Étuds uro-asiatiqus 7). Paris: LʼHarmattan. Str. 161–170. D Stfano, Aldina, 2003: Le 2003: Le Krivapete delle Valli Valli del Natisone. Unʼaltra Unʼaltra storia. Udin: Kappa Vu. Dscola, Philipp in Pálson, Gísli, 2002 (1996): “Introduction.” V: Dscola, Philipp in Pálson, Gísli, (ur.), Natur (ur.), Naturee and Society Society.. Anthrop Anthropologi ological cal perspect perspectives. ives. London, London, Nw York: York: Routldg. Str. 1–22. Dtinn, Marcl, 2000: Lʼinvenzione 2000: Lʼinvenzione della mitologia. mitologia. Torino: Torino: Bollati Boringhiri. Dtinn, Marcl, 2008: Iznajdba 2008: Iznajdba mitologije mitologije. Ljubljana: Studia humanitatis (Studia humanitatis). Dvrux, Gorgs, 1990: Bauba 1990: Bauba – mitska vulva. vulva. Zagrb: August Csarc. Dilk, O. A. W., 1971: The Roman land surveyors. An introduction to the Agrimensores. Nwton Agrimensores. Nwton Abbot: David & Charls. Dini, Vittorio, 1980: Il 1980: Il potere delle antiche madri. madri. Fecondità e culti delle acque nella cultura cultu cultu-ra subalterna Toscana. Torino: Toscana. Torino: Boringhiri. Di Nola, Alfonso, 1976: Gli aspetti magico-religiosi di una cultura subalterna Italiana. Italiana . Torino: Boringhieri.
Dolnc, Janz, 1992: Zlati 1992: Zlati bogatin. Tolminske Tolminske povedke. Ljubljana: povedke. Ljubljana: Kmčki glas (Glasovi 4). Douglas, Mary, 1993: Čisto i opasno. opasno. Bograd: Bibliotka XX. vk. Douglas, Mary, 1999: Implicit 1999: Implicit Meanings: Selected Esseys in Anthropology Anthropology.. London in Nw York: Routldg. Douglas, Mary, 2008 (1966): Purity (1966): Purity and Danger. Danger. An Analysis of Concept of Pollution and Taboo. London, Nw York: Routldg. Dragan, Radu, 1999: La 1999: La répresentation répresentation de lʼespace de la société société traditionnelle. Les mondes mondes renver sés. Paris: LʼHarmattan. Dunds, Alan (ur.), 1984: Sacred Narrative. Readings in the Theory of Myth. Brkly, Myth. Brkly, Los Angls, London: Univrsity of California Prss. Dunds, Alan, 1986: “O morfologiji igara: Proučavanj struktur nvrbalnog folklora.” Glasnik Etnografskog instituta SANU instituta SANU XXXV: 124–134. Dunds, Alan in Bronnr, Simon, 2007: The Meaning of Folklore: the Analythical Essays of Alan Dundes (izbral in uredil uredil Simon J. Bronner). Bronner). Utah: Utah: Utah Stat Univrsity Prss. Durkhim, emil, 1982 (1912): Elementarni (1912): Elementarni oblici religijskog religijskog života. života. Bograd: Prosvta, Bibliotka Kariatide.
Durman, Alksandar, Alksandar, 2006: “Simbol Boga in kralja”. V: V: Durman, Alksandar (ur.), Simbol Boga i kralja, prvi europski vladari. Katalog izložbe: galerija Klovićevi dvori, Zagreb, 7. vljač – 2. travanj 2006. Zagrb: Galrija Klovićvi dvori. Str.: 11–86. 11–86. Duval, Paul-Mari, 1982: Porquoi 1982: Porquoi “nos ancêtres ancêtres les Gaulois”. Gaulois”. Paris: Paris: Prsss Univrsitairs d Franc (essais t conférncs, Collèg d Franc). Đrmk, Anđlko, Anđlko, 2009: Slavnski mitski trokut i lgnda o Kamnim svatima. Studia Mythologica Slavica 12: Slavica 12: 223–246. echo-Hawk, Rogr C., 2000: “Ancint history in th Nw World: World: Intgrating oral traditions and th archaological rcord in dp tim”. American tim”. American Antiquity 65(2): Antiquity 65(2): 267–290. eliad, Mirca, 1983: Kovači 1983: Kovači i alkemičari. alkemičari. Zagrb: Bibliotka Zora. eliad, Mirca, 1987 (1957): The Sacred and the Profane. The Nature of Religion. Religion. Orlando, Austin, Nw York, York, San Digo, Toronto, Toronto, London: A Harvst Harvst Book, Harcourt, Inc. 257
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa večnem vračanju. vračanju. Ljubljana: Nova rvija. eliad, Mirca, 1992: Kozmos 1992: Kozmos in zgodovina: mit o večnem eliad, Mirca, 1981: Okultizam, magija i pomodne kulture. kulture . Zagrb: Izdavač Grački Zavod Hr vatske.
eliad, Mirca, 1991: Images and Symbolls: studies in Religious Symbolism. Symbolism. Princton in Nw Yrsy: Princton Univrsity Prss. ellis, Davidson Hilda, 1993a: “Mythical Gography in th edda Poms.” V: V: Flood, Gavin D., (ur), Mapping Invisible World World . edinburgh: edinburgh Univrsity Prss. Str. Str. 95–106. ellis Davidson, Hilda, 1993b: “Introduction”. V: ellis Davidson, Hilda (ur.), Boundaries (ur.), Boundaries & ThreThre sholds. Gloss: Th Timbl Prss. Str. 7–12. Etnolog 9/1, 9/1, 1999: Etnološki 1999: Etnološki in antropološki antropološki vidiki preučevanja smrti. smrti. Ljubljana: Slovnski tnografski muzj. Fabc, Tomaž Tomaž in Hrobat, Katja, 2009: “Poročilo tno-arhološk skupin.” V: V: Kodl Krašna, Irna (ur.), Biološko-raziskovalni (ur.), Biološko-raziskovalni tabor “2007 Brkini” in dodatek “Novaki 2006”. Ljubljana: 2006”. Ljubljana: Zavod RS za varstvo narav. Str. Str. 68–74 Fabian, Johanns, 1983: Time and the Other. How Anthropology Makes its Object . Nw York: Columbia Univrsity Prss. Fabitti, Ugo in Matra, Vincnzo, Vincnzo, 1999: Memorie 1999: Memorie e identità. Simboli e strategie del ricordo. ricordo. Rim: Mltmi. Fld Stvn in Basso, Kith H. (ur.), 1996: Senses of Place. Place. Santa F, Nw Mxico: School of Amrican Rsarch. Fld, Stvn, 1996: “Watrfalls of Song; An Acoustmology Acoustmology of Plac Rsounding in Bosavi, Papua Nw Guina”. V: Fld, Stvn in Basso, Kith H. (ur.), (ur.), Senses of Place. Place. Santa F, Nw Mxico: School of Amrican Rsarch. Str. 91–135. Fistr, Ptr, 1975: Arhitektura 1975: Arhitektura slovenskih protiturških protiturških taborov taborov.. Ljubljana: Slovnska matica. Flury-Iltt, Béatric, 1993: “Th idntity of Franc: th archaological intraction.” Journal of European Archaeology 1.2: Archaeology 1.2: 191–195. Forbs, Irving P. M. C, 1990: Metamorphosis 1990: Metamorphosis in Greek Greek myths. Oxford: myths. Oxford: Clarndon Prss. Forbs, Hamish, 2007: Meaning 2007: Meaning and Identity in a Greek Landscape. An Archaeological Archaeological Etnography. Etnography. Cambridg, Nw York, York, Mlbourn, Madrid, Cap Town, Town, Singapor, Sâo Paolo, Dlhi: Cambridg Univrsity Prss. “Franciscjski katastr”: Spltni vir: , 11.11.2008 (Arhiv Rpublik Slovnij). Frazr, Jams Gorg, 2001: Zlata 2001: Zlata veja. Raziskave magije in religije religije.. Ljubljana: Nova rvija. Gazin-Schwartz, Amy in Holtorf, Cornlius (ur.), 1999: Archaeology and Folklore, Folklore, London, Nw York: Routldg. Grtz, Clifford, 1972: “Th Wt and th Dry: Traditional Irigation in Bali and Morocco”. Human Morocco”. Human Ecology 1: Ecology 1: 73–89. Grtz, Clifford, 1996: “Aftrword.” V: V: Fld, Stvn in Basso, Kith H. (ur), Senses of Place. Santa F: School of Amrican Rsarch Prss. Str. Str. 259–261. kultura. Bograd: Bibliotka XX. vk. Grtz, Clifford, 1998: Tumačenje kultura. Gll, Alfrd, 1992: Antropolo 1992: Antropologija gija časa: kulturne konstrukcije časovnih zemljevidov in podob. Lju podob. Lju bljana: Študntska založba. založba. Gimbutas, Marija, 1989: The Goddesses and Gods of Old Europe: 6500–2500 BC. Myths and Cult Images. London: Thams and Hudson. 258
Litratura in viri Gr afnaur, afnaur, Ivan, tnosti.
petelinjega jajca. jajca. Ljubljana: Slovnska akadmija znanosti in um1956: Zmaj 1956: Zmaj iz petelinjega
Guttl Col, Susan, 2004: Landscapes, 2004: Landscapes, Gender, Gender, and Ritual Space. The Ancient Greek Experience. Brkly, Brkly, Los Angls, London: Univrsity of California Prss. Gupta, Akhil in Frguson, Jams, 1992: “Byond ʻCulturʼ: Spac, Idntity, Idntity, and th Politics of Dif frnc.” Cultural anthropology anthropology 7(1): 7(1): 6–23. Gupta, Akhil in Frguson, Jams, 1997: “ʻTh Fildʼ as Sit, Mthod, and Location in Anthropology.” V: Gupta, Akhil in Frguson, Jams (ur.), Anthropo (ur.), Anthropological logical Locations: Locations: Boundaries and Grounds Grounds of a Field Science. Brkly, Brkly, Los Angls in London: Univrsity of California Prss. Str. Str. 1–46. Gaignbt, Claud and Florntin, Mari-Claud, 1974: Le 1974: Le carneval: carneval: essais de mythologie mythologie populaire. populaire. Paris: Payot. Gorgs, Robrt in Own, Jons, 1995: Folkloristics. 1995: Folkloristics. An introduction. introduction. Bloomington, Indianapolis: Indiana Univrsity Prss. Grafnaur, Ivan, 1957: Zvza slovnskih ljudskih pripovdk z rtijskimi – A. Slovenski etnograf 10: 97–112. Grafnaur, Ivan, 1959: Zvza slovnskih ljudskih pripovdk z rtijskimi – C. Slovenski etnograf 12: 135–162. Grošlj, Lnka, 2008: Smrt in šege ob smrti na Idrijskem. Vaj Idrijskem. Vaj kultura in način življnja Slovncv/ Rituali, laborat (2. april 2008), Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakultta, Ljubljana (nobj.). Guštin, Vsna, 2004: Občina Repentabor – Comune di Monrupino. Repen. Repen. Gorica: Občina Rpntabor/comun Monrupino. Guštin Grilanc, Vsna, 2005a: Beri, 2005a: Beri, beri rožmarin zeleni. Kraška zelišča v ljudski tradiciji. tradiciji. Trst: Transaplina ditric. Guštin Grilanc, Vsna, 2005b: Col – Poklon – Fernetiči / Fernetti. Fernetti. Rpntabor: Občina = Monru pino: Comun. Haar, Michl, 1995: Du symbolism animal n général, t notammnt du srpnt. Alter. Alter. Revue R evue de Phénoménologie 3: 319–345. Habinc, Matja, 2007: “Mlatv.” V: Baš, Anglos (ur.), Slovenski etnološki leksikon. leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 329. Halbwachs, Mauric, 1971: La topographie légendaire légendaire des évangelis en terre sainte. Etude de mémoire collective. Paris: Prsss Univrsitairs d Franc. Halbwachs, Mauric, 2001: Kolektivni 2001: Kolektivni spomin. spomin. Ljubljana: Studia Humanitatis. Hrzfld, Michal, 1986: Our Once More. Folklore, Ideology, and the Making of Modern Greece. Nw York: York: Plla Publishing Company Company,, Inc. Hirsch, eric, 1995: “Introduction. Landscap: Btwn Plac and Spac.” V: Hirsch, eric in OʼHanlon, Michal (ur.), The Anthropology of Landscape. Perspectives on Place and Space. Space . Oxford: Clarndon Prss. Str. 1–30. Hirsch, eric, 2002: “A Landscap of Powrs in Highland Papua, ca. 1899-1917.” V: V: Baskar, Bojan in Wbr, Irna (ur.), MESS: (ur.), MESS: Mediterranean Ethnological Summer School. Vol. 4, Piran, 1999 in 2000. Ljubljana: 2000. Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (Zbirka Žu paničva knjižnica, št. 7). Str 69–89. 69–89. Honko, Lauri, 1984: “Th Problm of Dning Myth.” V: Dunds, Alan (ur.), Sacred Narrative. Readings in the Theory of Theory of Myth. Brkly, Los Angls, London: Univrsity of California Prss. Str. 41–52.
259
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Hrobat, Katja, 2003: Šembilja na rimskih cestah. O ustnem izročilu in arheoloških raziskavah. Di plomsko dlo. Univrza v Ljubljani, Filozofska fakultta, Oddlk za arhologijo (nobj.) Hrobat, Katja, 2004: “Ustno izročilo o Lintvrju kot indikator ritualnga prostora antičn skupnosti Ajdovščina nad Rodikom.” Studia mythologica Slavica 7: 63–78. Hrobat, Katja, 2005a: “Ajdi z Ajdovščin nad Rodikom.” Studia mythologica Slavica 8: 99–112. Hrobat, Katja, 2005b: “Šmbilja na rimskih cstah. O mitološkm pržitku in arhološkm indikatorju na Krasu in v Brkinih.” Annales. Series Historia et Sociologia 15: 263–274. Hrobat, Katja, 2007: “Us of Oral Tradition in Archaology.” European Journal of Archaeology 10 (1): 31–56. Hrobat, Katja, 2007b: “Muzj kot vir mnogovrstnih glasov. Vntologija ali o manipulaciji nacionalnga kolktivnga spomina.” Arheo 24: 5–13. Hrobat, Katja, 2008a: “Ustno izročilo o kamnitih babah md tnologijo in arhologijo.” V: Slavc Gradišnik, Ingrid (ur.), Čar izročila. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Str. 407–425. Hrobat, Katja, 2008b: “Various Spatial Aspcts of th Imag of Baba.” V: Mncj, Mirjam (ur.), Space and Time in Europe. East and West, Past and Present . Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (Zbirka Županičva knjižnica, št. 25). Str. 321–336. Hrobat, Katja, 2010: “Mrtva počivala na Krasu v primrjavi z mirili.” V: Pltrski, Andrj in Šantk, Goran Pavl (ur.), Mirila. Kulturni fenomen. Ljubljana: Inštitut za arhologijo ZRC SAZU, Založba ZRC (Studia mythologica Slavica Supplmnta). Str. 37–44. Hrobat, Katja in Lipovc Čbron, Uršula, 2008: “Križišča niso nikoli sama. Mjni prostori na Krasu in v Istri.” Studia mythologica Slavica 11: 25–37. Hrovatin, Ivan Marija, 2007: “Izročilo o jzru in zmaju kot kozmogonski mit.” Studia mythologica Slavica 10: 105–115. Ianovitz, Oscar, 1972: Il culto solare nella X regio. Milano: Cisapino-Goliardica (Bibliotca storica univrsitaria. Cntro studi documntazion sullʼLownthal, David, 1995: The Past is a Foreign Country. Cambridg: Cambridg Univrsity Prss. Ingold, Tim, 1993: »Th Tmporality of th Landscap.« World Archaeology 25(2): 152–174. Ingold, Tim, 2000: The Perception of the Environment: Essays on Livelihood, Dwelling and Skill. London, Nw York: Routldg. Jaisson, Mari, 1999: »Tmps t spac chz Mauric Halbwachs (1925–1945).« Revue d’histoire des sciences humaines 1. Maurice Halbwachs et les sciences humaines de son temps: 163–178. Johns, Andras, 1998: »Baba Iaga and th Russian Mothr.« Slavic and East European Journal 42/1: 21–36. Jonkr, Grdin, 1995: The Topography of Rememberance. The Dead, Tradition and Collective Memory in Mesopotamia. Lidn, Nw York, Köln: e.J. Brill (Studis in th history of rligions, vol. 68). Kahn, Miriam, 1996: »Your Plac and Min; Sharing emotional Landscaps in Wamira, Papua Nw Guina.« V: Fld, Stvn in Basso, Kith H. (ur.), Senses of Place. Santa F, Nw Mxico: School of Amrican Rsarch. Str. 167–199. Kastlic, Jož, 1998: Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih. Ljubljana: Slovnska matica. Katičić, Radoslav, 2008: Božanski boj. Tragovima svetih pjesama naše pretkršćanske starine. Zagrb, Moščnićka draga: Ibis graka, Odsjk za tnologiju i kulturnu antropologiju Filozofskog fakultta Svučilišta u Zagrbu, Katdra Čakavskog sabora Općin Mošćnička Draga.
260
Litratura in viri Kbr, Janz, 1998: Živali v prispodobah 2. Clj: Mohorjva družba. Ksing, Rogr M., 1981: Cultural Anthropology: A Contemporary Perspective. Forth Worth, Philadlphia, San Digo, Nw York, Orlando, Austin, San Antonio, Toronto, Montral, London, Sydny, Tokyo: Harcourt Brac Jovanovic Collg Publishrs. Khnl, Antt, 2008: »Tims of Suffring – Spacs of Waknss in europan Inauguration Rituals.« V: Mncj, Mirjam (ur.), Space and Time in Europe. East and West, Past and Present. Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (Zbirka Županičva knjižnica, št. 25). Str. 223–248. Klmina, Jakob, 1997: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z mitološkim uvodom. Bilj: Studio Ro, Založništvo Humar. Krény, Károly, 1988: The Gods of the Greeks. London: Thams and Hudson. Kršvan, Nada in Krblj, Marija, 2003: Düša na bicikli: folklorne pripovedi iz Brkinov, doline Reke in okolice. Ljubljana: Kmčki glas (Zbirka Glasovi, št. 27). Kirk, G.S., 1984: »On Dning Myths.« V: Dunds, Alan (ur.), Sacred Narrative. Readings in the Theory of Myth. Brkly, Los Angls, London: Univrsity of California Prss. Str. 53–61. Klmš, Vlado, Ptaros, Robrt in Rupl, Aldo, 1999: Goriško ozemlje (kartografsko gradivo). Zemljevid in seznam krajevnih in ledinskih imen. Trst, Gorica: Slovnski raziskovalni inštitut (Trst), Narodna in študijska knjižnica. Kjudr, Albin, 1956–1960: Zgodovinski mozaik Primorske. S posebnim poudarkom gornjega Krasa. Župnijska kronika iz Tomaja (nobj.). Hadalin, Jlka in Kocjan, Danila, 1993: Bejži zlodej, baba gre: kraške štorije. Ljubljana: Kmčki glas (Zbirka Glasovi, št. 6). Kõivupuu, Marju, 2002: »Th transformation of th dath cult ovr tim: Th xampl of th burial customs in historic Võrumaa county.« Spltni vir: < http://www.folklor./folklor/vol22/burial. pdf>, 30.8.2010. Kos, Milko, 1954: Srednjeveški urbarji za Slovenijo. 2. zv. Urbarji Slovenskega Primorja. Ljubljana: Akadmija znanosti in umtnosti (Viri za zgodovino Slovncv = Fonts rrum Slovnicarum ; knj. 2; 3). Koubi, Gnvièv, 2005: L’spac d la mémoir collctiv sans l droit public. V: Déloy, Yvs in Haroch, Claudin (ur.), Maurice Halbwachs. Espaces, mémoires et psychologie collective. Paris: Publications d la Sorbonn. Str. 125–142. Kravanja, Boštjan, 2007: Sveti svet: topograja religioznega prostora na primeru Breginjskega kota. Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (Zbirka Županičva knjižnica, št. 23). Krmnšk, Slavko in Slavc Gradišnik, Ingrid, 2007: »etnologija in drug vd.« V: Baš, Anglos (ur.), Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 118. Križnar, Naško, 1979: Blúmarji ali pustóvi? Traditiones 5/6: 195–202. Križnar, Naško, 1999: »etnografska podoba Krasa.« V: Kranjc, Andrj (ur.), Kras: pokrajina, življenje, ljudje. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, ZRC SAZU. Str. 217–249. Križnar, Naško in Mahnič, Rado, 2005: »Voda in ld. etnografska podoba vodnih virov v Brstovici pri Povirju.« V: Mihvc, Andrj (ur.), Kras. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Str. 311–340. Kropj, Monika, 1998: »Konj kot kozmološko bitj v slovnskm mitopotičnm izročilu.« Traditiones 27: 97–110. Kropj, Monika, 2000: »Th Tnth Child in Folk Tradition.« Studia mythologica Slavica 3: 75–86. 261
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Kropj, Monika, 2007a: »Védomc.« V: Baš, Anglos (ur.), Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 663. Kropj, Monika, 2007b: »Vtr.« V: Baš, Anglos (ur.), Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 669. Kropj, Monika, 2008a: Od ajda do zlatoroga. Slovenska bajeslovna bitja. Clovc: Mohorjva založba. Kropj, Monika, 2008b: »Slovn Midwintr Ditis and Prsonications of days in th Yarly, Work, and Lif Cycls.« V: Mncj, Mirjam (ur.), Space and Time in Europe. East and West, Past and Present. Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (Zbirka Županičva knjižnica, št. 25). Str. 181–190. Kropj, Monika in Cibic, Tatjana, 2007: »Kača«. V: Baš, Anglos (ur.),Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 198. Kubica, Grazyna, 2002: »Catholic Crosss and Jwish Vois: Th Polish Landscap and Its Rligious Dimnsion.« V: Baskar, Bojan in Wbr, Irna (ur.), MESS: Mediterranean Ethnological Summer School. Vol. 4, Piran, 1999 in 2000. Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (Zbirka Županičva knjižnica, št. 7). Str. 91–100. Kunavr, Dušica, 1993: Legenda o Krasu. Radovljica: Didakta. Kurt, Niko, 1984: Maske slovenskih pokrajin. Ljubljana: Cankarjva založba, Znanstvno raziskovalni cntr SAZU. Kurt, Niko, 1997a: »K imnu srdozimk.« V: Ložar-Podlogar, Hlna (ur.), Opuscula selecta/ Niko Kuret. Ljubljana: SAZU (Dla /Razrd za lološk in litrarn vd; 43). Str. 79–84. Kurt, Niko, 1997b: »Srdozimka pri Slovncih (Phtra baba in torka).« V: Ložar-Podlogar, Hlna (ur.), Opuscula selecta/Niko Kuret . Ljubljana: SAZU (Dla /Razrd za lološk in litrarn vd; 43). Str. 66–78. Kurt, Niko, 1998: Praznično leto Slovencev. Starosvetne šege in navade ob pomladi do zime. Ljubljana: Družina. Kvidland, Rimund, 1993: »establishing Bordrs: Th Narrativ Potntial of a Motif.« V: ellis Davidson, Hilda (ur.), Boundaries & Thresholds. Gloss: Th Timbl Prss. Str. 13–20. Lach, edmund, 1964: »Anthropological Aspcts of Languag: Animal Catgoris and Vrbal Abus.« V: H. Lnnbrg, eric (ur.), New Directions in the Study of Language. Cambridg in Massachutts: Th M. I. T. Prss. Str. 23–63. Lach, edmund, 1983 : Kultura i komunikacija. Logika povezivanja simbola. Bograd: Prosvta (Bibliotka XX vk). Lhr, Urszula, 1999: »Th magic of th tim of dath. A contribution to th study of funral customs on th Carpathian villag.« Etnolog 9/1. Etnološki in antropološki vidiki preučevanja smrti: 117– 126.
Lnclud, Gérard, 1995: »L'thnologi t l paysag.« V: Voisnat, Claudi (ur.), Paysage au pluriel. Pour une approche ethnologique des paysages. Paris: Éditions d la Maison ds scincs d l'homm. Str. 3–18. Lnclud, Gérard, 2004: »La tradizion non è più qulla d'un tmpo.« V: Clmnt, Pitro in Mugnaini, Fabio (ur.), Oltre il folklore. Tradizioni popolari e antropologia nella società contemporanea. Rim: Carocci ditor. Str. 123–134. Lévi-Strauss, Claud, 1980: Mitologike I. Presno i pečeno. Bograd: Prosvta, Bogradski izdavačko-Grački zavod. 262
Litratura in viri Lévi-Strauss, Claud, 1982: Mitologike II. Od meda do pepela. Bograd: Prosvta, Bogradski izdavačko-Grački zavod. Lévi-Strauss, Claud, 1983: Mitologike III. Poreklo ponašanja za trpezom. Bograd: Prosvta, Bogradski izdavačko-grački zavod. Lévi-Strauss, Claud, 1989: Strukturalna antropologija. Zagrb: Stvarnost. Lévi-Strauss, Claud, 1991: Dokumntarni lm z intrvjujm. V: Baurnaut, Jan-Pirr, Bodanzky, Jorg in Mngt, Patrick. À propos de Tristes Tropigues, Paris: editions l'Harmattan in Zarafa lms. Lévi-Strauss, Claud, 2004a: Divja misel . Ljubljana: Krtina (Knjižna zbirka Tmljna dla). Lévi-Strauss, Claud, 2004b: Tristi tropici. Milan: Il Saggiator (izvirnik: Tristes tropiques, 1955, Paris). Lincoln, Bruc, 1986: Myth, Cosmos, and Society. Indo-European Themes of Creation and Destruction. Cambridg, Massachustts, London: Harvard Univrsity Prss. Lipovc Čbron, Uršula, 2008: Krožere zdravja in bolezni: Tradicionalna in komplementarne medicine v Istri. Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (Zbirka Županičva knjižnica, št. 24). Low, Stha M. in Lawrnc-Zuniga, Dnis (ur.), 2003: The Anthropology of Space and Place: Locating Culture. Maldn, Oxford, Carlton, Brlin: Blackwll Publishrs Ltd. Lownthal, David, 1995: The Past is a Foreign Country. Cambridg: Cambridg Univrsity Prss. Ložar - Podlogar, Hlna, 1999: “Šg ob smrti na slovnskm podžlju.” V: etnolog 9/1. Etnolo ški in antropološki vidiki preučevanja smrti: 101–115. Löfgrn, Orvar, 1981: “World–Viws: A Rsarch Prspctiv.” Ethnologia Scandinavica 1981: 21–36. Loraux, Nicol, 1995: The Experiences of Tiresias. The Feminine and the Greek Man. Princton, Nw Jrsy: Princton Univrsity Prss. Lowi, R. H., 1917: “Oral Tradition and History.” Journal of American Folklore 30: 161–167. Lück, Marita, 2005: “Fata Morgana: Transformations of th Grat Mothr in Myth and Modrnism.” Cosmos: The Journal for the Traditional Cosmology Society 21: 53–77. Lyl, emily, 1990: Archaic Cosmos: Polarity, Space and Time. edinburg: Polygon. Lysaght, Patricia, 1993: “Baltain: Irish Maytim Customs and th Rafrmation of Boundaris.” V: ellis Davidson, Hilda (ur.), Boundaries & Thresholds. Gloss: Th Timbl Prss. Str. 28–43. Mahr, Igor, 2004: “Pliskovšk znamnistosti. Pri oltarju.” Glas pliske. Glasilo razvojnega društva Pliskovica 1(1): 27. Makarovič, Marija, 1985: Predgrad in Predgrajci. Narodopisna podoba belokranjske vasi. Ljubljana: Kulturna skupnost Kočvj. Mandians, Manul, 1997: “Ls srpnts contr saint Jacus.” V: Serpents et dragons en Eurasie (Collction eurasi. Cahirs d la Société ds Étuds uro-asiatiqus 7). Str. 225–241. Marchstti, Carlo, 1903: I castellieri preistorici di Trieste e della Regione Giulia. Trist: Muso Civico di Storia Natural (Atti dl Muso Civico di Storia Natural di Trist; vol. IV dlla Sri nuova). Marini, Dario, 2004: Legende, zgodbe, miti in skrivnosti Krasa. Dvin, Nabržina: Gruppo splologico Flondar, Comun di Duino, Aurisina. Marjanić, Marjana, 2003: “Th Dyadic Goddss and Duothism in Nodilo’s Th Ancint Faith of th Srbs and th Croats.” Studia Mythologica Slavica 6: 181–204.
263
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Marković, Mirko, 1980: Narodni život I običaji sezonskih stočara na Velebitu. Zagrb: Jugoslovnska akadmija znanosti i umjtnosti (Zbornik za narodni život i običaj Južnih Slavna; Knjiga 48). Matičtov, Milko, 1966: “Un nuovo anllo nll tradizioni sulla corsa pr il conn.” Schweizeri sches Archiv für Volkskunde 62/1-2: 62–76. Matičtov, Milko, 1975: “Duhovna kultura v gornjm Posočju (prdavanja na 18. kongrsu folkloristov Jugoslavij v Bovcu sptmbra 1971).” V: Dolnc, Janz (ur.), Tolminski zbornik, druga knjiga. Tolmin: Kulturna skupnost Tolmin. Str. 179–195. Mayor, Adrinn in Hany, Michal, 1993: “Grifns and Arimaspans.” Folklore 104: 40–61. McMillan, A. in Hutchinson I., 2002: “Whn th Mountain Dwarfs Dancd: Aboriginal Traditions of Palosismic evnts along th Cascadia Subduction Zon of Wstrn North Amrica.” Ethnohistory 49: 41–68. Mdvd, Jakob in Ingolič, Borut, 1977: Tržaško ozemlje (kartografsko gradivo): Zemljevid s krajevnimi in ledinskimi imeni. Ljubljana, Trst: Slovnska matica, Založništvo tržaškga tiska. Mdvščk, Pavl, 1992: Skrivnost in svetost kamna. Trst: Založništvo Tržaškga tiska. Mdvščk, Pavl, 2006: Let v lunino senco. Nova Gorica: Taura. Mdvščk, Pavl in Podobnik, Rafal: Gradivo za knjigo v pripravi za tisk . Mncj, Mirjam, 1997: Pomen vode v predstavah starih Slovanov o posmrtnem življenju in šegah ob smrti. Ljubljana: Slovnsko tnološko društvo. Mncj, Mirjam, 1999: “Vrovanj o vodi kot o mji md svtovoma živih in mrtvih.” Etnolog 9/1. Etnološki in antropološki vidiki preučevanja smrti: 195–204. Mncj, Mirjam, 2001: Gospodar volkov v slovanski mitologiji. Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (Zbirka Županičva knjižnica, št. 6). Mncj, Mirjam, 2005a: “Funkcij povdk o nočnih srčanjih s čarovnicami in njihova vloga v konstrukciji prostora in časa.” Studia mythologica Slavica 8: 167–186. Mncj, Mirjam, 2005b: “Čarovništvo kot tmlj za razvijanj lokaln idntitt.” V: Hudals, Jož in Visočnik, Nataša (ur.), Dediščina v očeh znanosti. Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (Zbirka Županičva knjižnica, št. 12). Str. 155–166. Mncj, Mirjam, 2006a: Coprnice so me nosile. Raziskava čarovništva v vzhodni Sloveniji na prelomu tisočletja. Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (Zbirka Županičva knjižnica, št. 18). Mncj, Mirjam, 2006b: “Nsnovna kulturna ddiščina Kozjanskga in Obsotlja in njna uporaba v turizmu.” Črnalič Krošlj, Alnka (ur.), Mesto in trg na meji: 9. vzporednice med slovensko in hrvaško etnologijo (Knjižnica Glasnika Slovnskga tnološkga društva, 38). Ljubljana: Slovnsko tnološko društvo. Str. 55–80. Mncj, Mirjam, 2007: Po poteh zgodb. Podsrda: Kozjanski park. Mncj, Mirjam, 2008a: “Podkovana čarovnica in drug povdk o coprnicah v vzhodni Slovniji.” Studia mythologica Slavica 11: 197–215. Mncj, Mirjam, 2008b: “Walking in Circls.” V: Mncj, Mirjam (ur.), Space and Time in Europe. East and West, Past and Present. Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (Zbirka Županičva knjižnica, št. 25). Str. 35–66. Mncj, Mirjam, 2008c: “Duši v vtr.” V: Pipr, Prdrag in Radnković, Ljubinko (ur.), Etnolingvi stička proučavanja srpskog i drugih slovenskih jezika. Bograd: SANU, Odljnj jzika i knjižvnosti (Srpski jzik u svtlu savrmnih lingvističkih torija, knj. 3). Str. 227–244. 264
Litratura in viri Mncj, Mirjam, 2009: “Concptualisation of spac in narrativs about th suprnatural passag of tim.” Studia mythologica Slavica 12: 187–206. Mncj, Mirjam, 2010: “Gibanj md prostori v vropskm tradicijskm pogldu na svt.” V: Mir jam Mncj in Dan Podjd (ur.). Ustvarjanje prostorov. Ljubljana: Ponts akadmici, Filozofska fakultta. Michl, John, 1994: At the Center of the World. Polar Symbolism Discovered in Celtic, Norse and Other Ritualised Landscapes. London: Thams and Hudson. Mikuž, Jur, 2004: “Zgodovinska antropologija likovnga.” V: Darovc, Darko (ur.), Slovenska umetnostna zgodovina: tradicija, problemi, perspektive. Kopr: Založba ZRC. Mlkuž, Dimitrij in Budja, Mihal, 2008: “ʻMind th gapʼ: Cavs, radiocarbon squncs, and th Msolithic-Nolithic transition in europ – lssons from Mala Triglavca rockshltr sit.” Geoarchaeology (3)3: 398–416. Močnik, Rastko, 1998: “Mit v toriji idologij. Sprmna bsda.” V: Vyn, Paul, So Grki verjeli v svoje mite? Esej o konstitutivni imaginaciji. Ljubljana: Založba /*cf (Rdča zbirka). Str. 179–256. Mödrndorfr, Vinko, 1948: Verovanja, uvere, običaji Slovencev. Druga knjiga. Prazniki. Clj: Družba sv. Mohorja. Monaghan, J. in Just, Ptr, 2000: Social & Cultural Anthropology: A Very Short Introduction. Oxford: Oxford Univrsity Prss. Moor, Sam, 2008: “Myths and Folklor as Aids in intrprting th Prhistoric Landscap at th Carrwkl Passag Tomb Complx, Co. Sligo, Irland.” V: Falk, Ann-Britt, Kyritz, Donata M. (ur.), Folk Beliefs and Paractice in Medieval Lives. Oxford: Butlr and Tannr (BAR Intrnational Sris 1757). Str. 7–22. Morato, Nada, 1993: Repentabor: Svet na meji. Kopr: Pokrajinski muzj (Zbirka Življnj na Krasu 1). Morato, Nada, 2002: Mrak eno jutrnja: štorje iz Slovenske Istre. Ljubljana: Kmčki Glas (Zbirka Glasovi 25). Morato Ravbar, Nada, 2007: Kruh in ribe. Od Bržanije prek Trsta do Soče. Clj: Društvo Mohor jva družba, Cljska Mohorjva družba. Morphy, Howard, 1995: “Landscap and th Rproduction of th Ancstral Past” V: Hirsch, eric in OʼHanlon, Michal (ur.), The Anthropology of Landscape. Perspectives on Place and Space. Oxford: Clarndon Prss. Str. 184–209. Motz, Lott, 1982: “Giants in Folklor and Mythology: A Nw Approach.” Folklore 93i: 70–84. Mugnaini, Fabio, 2004: “Introduzion. L tradizioni di domani.” V: Clmnt, Pitro in Mugnaini, Fabio (ur.), Oltre il folklore. Tradizioni popolari e antropologia nella società contemporanea. Rim: Carocci ditor. Str. 11–72. Munn, Nancy D., 1992: “Th Cultural Anthropology of Tim: A Critical essay.” Annual Review of Anthropology 21: 93–123. Muršič, Rajko, 1999: “Postmodrnity, Postmodrnism and Postmodrn Anthropology: Circling Around Dcntrdnss.” V: Šmitk, Zmago in Muršič, Rajko (ur.), MESS: Mediterranean Ethnological Summer School. Vol. 3. Piran/Pirano, Slovenia 1997, 1998. Ljubljana: Univrza v Ljubljani, Filo zofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo. Str. 11–27. Muršič, Rajko, 2001: “Slovnska tnologija in marksizm: v vrtincu stotrih možnosti.” Glasnik S.E.D. 41(1,2): 19–26. Muršič, Rajko, 2003: Uvod v metodologijo: Izbrane teme (1. ltnik, izrdni študij 2002 – 2003). Univrza v Ljubljani, Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (nobj.). 265
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Narváz, Ptr, 1991: “Nwfoundland Brry Pickrs ʻIn th Fairisʼ: Maintaining Spatial, Tmporal, and Moral Boundaris Through Lgndry.” V: Narváz, Ptr (ur.), The Good People, New Fairylore Essays. Nw York in London: Garland Publishing Inc. Str. 336–368. Navratil, Ivan, 1890: Letopis matice slovenske: 93. Naumov, Goc, 2006: “Sadot, pčkata i kućata vo simbolička rlacija so matkata i žnata (nolitski prdloški i tnografski implikaciji).” Studia mythologica Slavica 9: 59–95. Nvskaja, L. G., 1990: “Balto-slavjanski pričitanja: rkonstrukcija smantičskoj struktury.” V: Ivanov, Vjač. Vs. in Nvskaja, L. G (ur.), Issledovanija v oblasti balto-slavjanskoj duhovnoj kulʼtury: pogrebalʼnyj obrjad . Moskva: Nauka. Str. 135–146. Nora, Pirr, 1989: “Btwn mmory and history. Ls liux d mmoir.” Representations 26: 7–24. Novak, Anka, 1975: “Kmčko gospodarstvo na bsniškm območju.” Kranjski zbornik : 239–255. Novaković, Prdrag, 2001: Prostorska in krajinska arheologija: študija na primeru Krasa. Doktorska disrtacija. Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za arhologijo (nobj.). Novaković, Prdrag, 2003: Osvajanje prostora. Razvoj prostorske in krajinske arheologije. Ljubljana: Filozofska fakultta. Obd, Mara t. al., 2002: Lokavec in čas: časopis za poduk o zgodovini Lokavca (razstava v okviru projktnga dla na tmo: Bajk in povdk). Lokavc: OŠ Danila Lokarja Ajdovščina, Podružnična šola Lokavc: Društvo za oživljanj lokavskga izročila, Goriški muzj. Odiseja, 1982: Homrus. Ljubljana: Državna založba Slovnij (svtovni klasiki) (prvod Sovrè, Anton). Omland, Atl, 2007: Stewards and stakeholders of the archaeological record. Folklore, local people and burial mounds in Agder, South-Norway. Doktorska disrtacija. Faculty of Humanitis, Univr sity of Oslo, Oslo (nobj.) Osmuk, Nada: Elaborat Zavoda za varstvo kulturne in naravne dediščine, Nova Gorica (nobj.). Palavstra, Vlajko, 1966: “Narodna prdanja o starom stanovništvu u dinarskim krajvima.” Gla snik Zemaljskog muzeja Bosne i Hecegovine u Sarajevu, Etnologija XX/XXI: 5–86. Palavstra, Vlajko, 1990: “Historijska usmna prdanja naroda u Bosni i Hrcgovini.” Godišnjak Instituta za književnost : 183–189. Panofsky, erwin, 1994: Pomen v likovni umetnosti. Ljubljana: Škuc, Znanstvni inštitut Filozofsk fakultt. Pausanias, 2000: Description of Greece. Books VIII. 22-X . Cambridg, Massachustts, London: Harvard Univrsity Prss (Th Lob Classical Library 297). Piskr, Jan, 1928: “Koj su vjr bili stari Slovjni prij krštnja?” Starohrvatska Prosjeta, N.S. 2: 1–36. Plaz, Mario, 1953: “La lggnda dlla Madonna dlla nv. e la ʻcantiga d Santa Mariaʼ n. CCCIX di Alfonso l Sabio.” Studi Romani I, n. 4: 395–405. Pndrgast, David M. in Mighan, Clmnt W., 1959: “Folk Traditions as Historical Fact: A Paiut exampl.” Journal of American Folklore 72: 128–133. Pnko, Andrja, 2004: Predjama in hrušica. Kronološka in tipološka označitev drobnih najdb ter njuna vpetost v rimskodobno cestno omrežje. Diplomsko dlo. Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za arhologijo (nobj.). Pršič, Magda, 2003: Šege na Pivškem: praznični časi in praznovanja v koledarskem letu. Postojna: Notranjski muzj, Občina Postojna. 266
Litratura in viri Pršolja, Jasna Majda, 1997: “Rodiški komuni.” V: Prglj, Milan (ur.), Rodik med Brkini in Kra som: zbornik ob 350. letnici cerkve. Kopr: Ognjišč. Str. 128–170. Pršolja, Jasna Majda, 2000: Rodiške pravce in zgodbe. Ljubljana: Mladika. Pršolja, Jasna Majda, 2002: Templjarske pravce. Sžana, Lokv: Javni sklad RS za kulturn djavnosti, Območna izpostava, Krajvna skupnost Lokv. Pršolja, Jasna Majda, 2003: “Rodišk pravc Franta Krnlovga.” Občinsko glasilo: Na stičišču treh svetov, občina Hrpelje – Kozina, 8/VI, oktobr: 19. Pršolja, Jasna Majda, 2005: Ti povem eno pravco. Bazovica, Gropada, Padrič: Združnj staršv vrtca in šol. Pršolja, Jasna Majda, 2006: Škocjanski kaplanci. Škocjan: Turistično društvo. Pršolja, Jasna Majda, 2009: Rodiški rodovi. Sžana: Kulturno društvo Vilnica. Pršolja, Jasna in Prglj, Milan, 1997: “Rodiška župnija.” V: Prglj, Milan (ur.), Rodik med Brkini in Krasom: zbornik ob 350. letnici cerkve. Kopr: Ognjišč. Str. 79–126. Ptrović, Srtn, 2000: Srpska mitologija. Mitologija razkršća (IV. knjiga). Niš: Prosvta. Ptru, Ptr in Lbn, Franc, 1975: “Rodik.” V: Gabrovc, Stan in Šašl, Jaroslav (ur.), Arheolo ška najdišča Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovnij. Str. 132. Ptru, Ptr, 1975a: “Povir.” V: Gabrovc, Stan in Šašl, Jaroslav (ur.), Arheološka najdišča Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovnij. Str. 140. Ptru, Ptr, 1975b: “Hrplj.” V: Gabrovc, Stan in Šašl, Jaroslav (ur.), Arheološka najdišča Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovnij. Str. 136. Ptru, Ptr, 1975c: “Ajdovščina.” V: Gabrovc, Stan in Šašl, Jaroslav (ur.), Arheološka najdišča Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovnij. Str. 120–121. Ptzoldt, Landr, 2003 (1990): Kleines Lexikon der Dämonen und Elementargeister. Munchn: Vrlag C. H. Bck. Pibrnik, Jolanda, 1999: Pravca o Slopah. O zgodovini, družbi, gospodarstvu in kulturi majhne brkinske vasi od davnih časov do današnjih dni. Kranj: Samozaložba. Piko, Martina, 1996: Iz semena pa bo lipa zrasla. Pravlice, storije in basmi s Koroške. Ljubljana: Kmčki glas (Zbirka Glasovi 14). D Pina-Cabral, João, 1989: “Th valuation of tim among th pasant population of th Alto Minho, northwstrn Portugal.” V: Layton, Robrt (ur.), Who Needs the Past: Indigenous values and archaeology. London, Nw York: Routldg (On World Archaology 5). Str. 59–69. Pltrski, Andrj, 1996: “Struktur tridln idologij v prostoru pri Slovanih.” Zgodovinski časopis 50(2): 163–185. Pltrski, Andrj, 1997: Mitska stvarnost koroških knežjih kamnov. Ljubljana: Zvza zgodovinskih društv Slovnij, ZRC SAZU. Pltrski, Andrj, 2005: “ De Sclavis autem unde dictis. Slovani in Vlahi na ʻnikogaršnjmʼ ozmlju istrskga zaldja.” Acta Histriae 13: 113–150. Pltrski, Andrj, 2006: “Poliški tročan.” Studia mythologica Slavica 9: 41–58. Pltrski, Andrj, 2008: “Starodavna načla urjanja prostora.” V: Likar, Darko t. al. (ur.), Sporočila prostora: arhe: arheologija – arhitektura. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Str. 27–32. Pltrski, Andrj, 2009: “Nkatri topografski vidiki obrdnih mst.” Studia Ethnologica Croatica 21: 27–46. 267
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Pltrski, Andrj, 2010a: “Uvod v mirila.” V: Pltrski, Andrj in Šantk, Goran Pavl (ur.), Mirila. Kulturni fenomen. Ljubljana: Inštitut za arhologijo ZRC SAZU, Založba ZRC (Studia mythologica Slavica Supplmnta). Str: 9–10. Pltrski, Andrj, 2010b: “Časovna oprdlitv miril Kruščic in Korit.” V: Pltrski, Andrj in Šantk, Goran Pavl (ur.), Mirila. Kulturni fenomen. Ljubljana: Inštitut za arhologijo ZRC SAZU, Založba ZRC (Studia mythologica Slavica Supplmnta). Str: 105–126. Pltrski, Andrj in Šantk, Goran Pavl (ur.), 2010: Mirila. Kulturni fenomen. Ljubljana: Založba ZRC SAZU (Studia mythologica Slavica Supplmnta). Plsničar-Gc, Ljudmila, 1975a: “Skopo.” V: Gabrovc, Stan in Šašl, Jaroslav (ur.), Arheološka najdišča Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovnij. Str. 135. Plsničar-Gc, Ljudmila, 1975b: “Gradišč pri Štjaku.” V: Gabrovc, Stan in Šašl, Jaroslav (ur.), Arheološka najdišča Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovnij. Str. 141. Povš, Urška, 2001: Jame v povedkah. Diplomsko dlo. Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (nobj.) Prglj, Milan (ur.), 1997: Rodik med Brkini in Krasom: zbornik ob 350. letnici cerkve. Kopr: Ognjišč. Prmrl, Božidar, 2005: Po poteh mojstrov Felicijanov iz Rodika: na razkrižju treh svetov - Brkinov, Krasa in Istre. Sžana: Kulturno društvo Vilnica. Prmrl, Božidar, 2010: Cerkev na Gori sv. Urbana. Ob blagoslovitvi obnovljene cerkve sv. Urbana na Vremščici 24. maja 2009. Dopolnjna razmnožna brošura. Ljubljana. Propp, Vladimir Jakovlvič, 2006 (1976): Morfologia della aba. Le radici storiche dei raconti di magia. Rim: Grandi tascabili conomici, Nwton. Propp, Vladimir Jakovlvič, 1949: Le radici storiche dei raconti di fate. Torino: einaudi. Puhvl, Martin, 1976: “Th Mystry of th Cross-Roads.” Folklor 87: 167–177. Racėnaitė, Radvilė, 2008: “Th Concpt of th Invrs World in Lituanian Folklor.” V: Mncj, Mirjam (ur.), Space and Time in Europe. East and West, Past and Present . Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (Zbirka Županičva knjižnica, št. 25). Str. 129–142.
Radnković, Ljubinko, 1996a: Simbolika sveta u narodnoj magiji južnih Slovena. Bograd: Prosvta, Balkanološki institut SANU (Bibliotka slovnski svt). Radnković, Ljubinko, 1996b: Narodna bajanja kod južnih Slovena. Bograd: Balkanološki institut SANU (Posbna izdanja, knj. 6.) Radnković, Ljubinko, 2000a: “Mitološki stanovnici voda.” V: Maticki, Miodvar in Milošvić-Đorđvić, Nada (ur.), Danica. Srbski narodni ilustrovani kalendar za godinu 2001. Bograd: Vukova zadužbica. Str. 310–316. Radnković, Ljubinko, 2000b: “Magijska funkcija polnih organa. Ljudsko tlo u vrtikalnoj podli.” Ajdačić, Djan (ur.), Erotsko u folklori Slovena. Bograd: Stubovi kultur (Bibliotka Lazulit, knj. 8). Str. 25–32. Raphaël, Frddy in Hrbrich-Marx, Gnvièv, 2004 : ” La ‘Topographi Légndair’ d la rlctur du passé dans la tradition juiv. V: Déloy, Yvs in Haroch, Claudin (ur.), Maurice Halbwachs. Espaces, mémoires et psychologie collective. Paris: Publications d la Sorbonn. Str. 91–103. Ravnik, Mojca, Šga, Polona in Ložar - Podlogar, Hlna, 2007: “Baba”. V: Baš, Anglos (ur.), Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 18. Rnčlj, Stanislav, 2002: Kras: kamen in življenje. Kopr: Libris. 268
Litratura in viri Rndić-Miočvić, Ant, 1982 : “Ls traditions autochtons dans ls rprésntations culturlls gurés sur l trritoir ds Dalmats Illyrins.” V: Nolk, Ptr in Nauman-Stcknr, Fridrik (ur.), Romanisation und Resistenz in Plastik, Architektur und Inschriften der Provinzen des Imperium Romanum. Neue Funde und Forschungen. Mainz am Rhin: Vrlag Philipp von Zabrn. Str. 407–419. Rndić-Miočvić, Ant, 2002: “Uz dva Silvanova svtišta u okolici Salon.” Arheološki radovi i rasprave 8–9: 121–147. Rihtman-Avguštin, Dunja, 2001: Etnologija i etnomit . Zagrb: Naklada Publica. Ristski, Milan, 1962: “Slska svadba (IV).” Stremež (Spisanije za liuteratura, kulturni i opštestveni prašanja), godina VIII, januari – fbruari 1962, broj 1: 32–48. Ristski, Ljupčo S., 2001: “Spac and Boundaris btwn th worlds.” EthnoAnthropoZoom 1: 154–179.
Ristski, Ljupčo, S., 2005: Kategorite prostor i vreme vo narodnata kultura na Makedoncite . Sko pj: Matica Makdonska. Ristski, Ljupčo, S., 2007: “Th Catgory of Linar (Historical) Tim in th Traditional Cultur of Macdonians.” V: Mncj, Mirjam (ur.), Space and Time in Europe. East and West, Past and Present. Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (Zbirka Županičva knjižnica, št. 25). Str. 199–212. Rollr, e. Lynn, 1999: In Search of God the Mother. The Cult of Anatolian Cybele. Brkly, Los Angls, London: Univrsity of California Prss. Rowlands, Michal, 1993: “Th rol of mmory in th transmission of cultur.” World archaeology 25(2): 141–151. Rybakov, Boris, 1994: Le paganisme des anciens Slaves. Paris: Prsss Univrsitairs d Franc. Schllingr-Hafl, U., 1978: “Noch inmal zu CIL V, 698.” Arheološki vestnik 29: 738–739. Schmidt, Julius, 1889: “Prctnglaub bi dn Slownn.” Zeitschrift für Volkskunde 1: 413–425. Schmidt, Joël, 1995: Slovar grške in rimske mitologije. Ljubljana: Mladinska knjiga. Scardulli, Pitro, 1985: “La morfologia dllʼorganizzazion simbolica dl trritorio.” La ricerca folklorica 11. Antropologia dello spazio: 5–12. Schwab, Gustav, 2005: Najlepše antične pripovedke. Ljubljana: Mladinska knjiga. Sébillot, Paul, 1990: Riti precristiani nel folklore Europeo. Milano: Xnia edizioni (izvirnik: Le paganisme contemporain chez les peuples celto-latin, 1908, Paris). Sgaud, Marion, 2008: Anthropologie de lʼespace. Habiter, fonder, distribuer, transformer . Paris: Armand Colin. Srpnts t dragons, 1997: Serpents et dragons en Eurasie (Collction eurasi. Cahirs d la Société ds Étuds uro-asiatiqus 7). Paris: LʼHarmattan. Sila, Matija, 1882: Trst in okolica: zgodovinska slika. Trst: edinost. Slapšak, Božidar, 1974: “Kopriva na Krasu.” Varstvo spomenikov 17–19/1: 198–199. Slapšak, Božidar, 1977: “Ad CIL 5, 698 (Matrija): Via drcta – translata (in ns alicuius) – rstituta.” Arheološki vestnik 28: 122–128. Slapšak, Božidar, 1978a: Poročilo o rekognosciranju rimskih cest na Krasu. Poročilo o terenskem delu 1978. Filozofska fakultta, Ljubljana, Oddlk za arhologijo (tipkopis, nobj.). Slapšak, Božidar, 1978b: “Rodik – Ajdovščina.” Arheološki vestnik 29: 122–127. Slapšak, Božidar, 1983: “Rodik – Ajdovščina.” Atti dei Civici Musei di Storia ed Arte di Trieste 13/1: 225–227. 269
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Slapšak, Božidar, 1985: Rodik: raziskave Arheološkega oddelka Filozofske fakultete v Ljubljani = ricerche del Seminario archeologico della Facoltá di Lettere di Lubiana. Trst = Trist: Narodna in študijska knjižnica = Bibliotca nazional slovna dgli studi. Slapšak, Božidar, 1987: “Tabori v sistmu protituršk obramb.” Kronika 35(3): 143–146. Slapšak, Božidar, 1995: Možnosti študija poselitve v arheologiji. Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za arhologijo (Arho 17). Slapšak, Božidar, 1997: “Starjša zgodovina Rodika.” V: Prglj, Milan (ur.), Rodik med Brkini in Krasom: zbornik ob 350. letnici cerkve. Kopr: Ognjišč. Str. 19–64. Slapšak, Božidar, 1999: “Slovnski Kras v poznjši prazgodovini in v rimski dobi.” V: Kranjc, Andrj (ur.), Kras: pokrajina, življenje, ljudje. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, ZRC SAZU. Str. 145–163. Slapšak, Božidar, 2003: O koncu prazgodovinskih skupnosti na Krasu. Arheološki vestnik 54: 242– 257.
Slapšak, Božidar in Kojić, Svtlana, 1976: “Šmbilja – hudič na gorčm vozu.” Glasnik slovenske ga etnološkega društva 16: 27. Slapšak, Božidar in Hrobat, Katja, 2005a: “Dtcting Ritual Landscap in Oral Tradition: th cas of Rodik-Ajdovščina.” Histria Antiqua 13: 301–310. Slapšak, Božidar in Hrobat, Katja, 2005b: “Rodik-Ajdovščina: lmnts of ritual landscap in oral tradition.” V: Bandlli, Gino in Montagnari Koklj, emanula (ur.), Carlo Marchesetti e i castellieri 1903-2003. Trist: editrg SRL. Str. 511–527. Slapšak, Božidar in Novaković, Prdrag, 1993: “Is thr national archaology without nationalism? : archaological tradition in Slovnia.” V: Díaz-Andru, Margarita in Champion, Timothy (ur.), Nationalism and Archaeology in Europe. London: UCL. Str. 256–293. Slapšak, Svtlana, 2004: “Baubo: slika iz arhologij misoginij.” ProFemina 10(35/36): 15–22. Slavc Gradišnik, Ingrid, 2000: Etnologija na Slovenskem: med čermi narodopisja in antropologije. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Slavc Gradišnik, Ingrid, 2007: “Ljudstvo.” V: Baš, Anglos (ur.), Slovenski etnološki leksikon. Lju bljana: Mladinska knjiga. Str. 294. Smrdl, Inja, 2007: “Mtv.” V: Baš, Anglos (ur.), Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 323. Smith, John B., 2004: “Prchta th Blly-Slittr and Hr Kin: A Viw of Som Traditional Thratning Figurs, Thrats and Punishmnts.” Folklore 115: 167–186. Spini, Victor, 2004: “Gnralităţi privind nomadismul cvstru în xtrmitata vstică a eurasii în scol IX-XIII.” Archeologia Moldovei XXVII: 97–135. Budal, Jož, 1996: Komen skozi čas in običaje. Komn: Občina. Stward, Pamla, J. in Strathrn, Andrw, 2003: “Introduction.” V: Stward, Pamla J. in Strathrn, Andrw (ur.), Landscape, Memory and History. Anthropological Persectives. London, Strling, Vir ginia: Pluto Prss. Šarić, Milan in Brumgnach, eric, 2002: “Istrian – Croatian – Italian – english Dictionary.” Spltni vir: , 17.02.2009 Šašl, Jaroslav, 1974: “Okra.” Kronika 22: 9–17. Šašl Kos, Marjta, 1991: “Draco and th Survival of th Srpnt Cult in th Cntral Balkans.” Tyche – Beiträge zur Alten Geschichte Papyrologie und Epigraphik 6 : 183–192.
270
Litratura in viri Šašl Kos, Marjta, 1999: Pre-Roman Divinities of the Eastern Alps and Adriatic. Ljubljana: Narodni muzj Slovnij (Situla: Razprav Narodnga muzja Slovnij = dissrtations Musi nationalis Slovnia 38). Šašl Kos, Marjta, 2008: “Th Story of th gratful wolf and Vntic horss in Straboʼs Go graphy.” Studia mythologica Slavica 11: 9–24. Ščk, Virgil, 1937: Lokavske starine I. Župnijska kronika iz Lokve (nobj.). Širca, Drago, 2005: “Pridi po zmljo, n po zrnj.” Glas Pliske, lto 2(4), novmbr 2005: 27. Šlkonytė, Jūratė, 2007: “Aspcts of Dvolutionary Tim in Lituanian Folklor.” V: Mncj, Mir jam (ur.), Space and Time in Europe. East and West, Past and Present. Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (Zbirka Županičva knjižnica, št. 25). Str. 151–167.
Šmitk, Zmago, 1973: Vpliv industrializacije na življenje delavske skupnosti v Kropi (1890–1940). Diplomska naloga, Oddlk za tnologijo, Filozofska fakultta, Univrza v Ljubljani (nobj.). Šmitk, Zmago, 1995: “Nvropska tnologija v Slovniji ali koliko dalč vidimo.” V: Muršič, Rajko in Ramšak, Mojca (ur.), Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj. Ljubljana: Slovnsko tnološko društvo. Str. 155–160. Šmitk, Zmago (ur.), 2000: Odkod je ta naš svet? Slovenske pripovedi o poreklu stvarstva. Radovljica: Didakta; Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovnsko narodopisj (Zbirka Zakladnica slovnskih pripovdi). Šmitk, Zmago, 2001: “Čas v mitu in pravljici.” V: Šmitk, Zmago in Brumn, Borut (ur.), Zemljevidi časa = Maps of Time: zbornik ob 60. letnici Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (Zbirka Županičva knjižnica, št. 5). Str. 33–59. Šmitk, Zmago, 2004: Mitološko izročilo Slovencev. Svetinje preteklosti. Ljubljana: Študntska založba. Šmitk, Zmago, 2006: “Vurbrk: kačji grad kot srdišč ʻsvt pokrajinʼ.” Moščenički zbornik (3)3: 83–92. Šmitk, Zmago, 2008: “Th Sacrd Languag of th Toponyms.” V: Šmitk, Zmago in Svtiva, Anta (ur.), Post-Yugoslav lifeworlds. Ljubljana: Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (Zbirka Županičva knjižnica, št. 15/1). Str. 13–35. Šmitk, Zmago in Jzrnik, Božidar, 1992: “Antropološka tradicija na Slovnskm.” Etnolog 2/53(2/2): 259–266. Šprajc, Ivan, 1982: O razmerju med arheologijo in etnologijo. Ljubljana: Slovnsko tnološko društvo.
Štruklj, Mirjam, 2005: Kamenčki: pesmice, igrice in pravce s Krasa, z Brkinov in Vipavskega. Kopr: Libris. Štular, Bnjamin in Pltrski, Andrj, 2005: “Izročilo in prostor. Sistm za vnos podatkov.” Spltni vir: , 10. junija 2005. Štular, Bnjamin in Hrovatin, Ivan Marija, 2002: “Slovnska poganska svta pokrajina. Primr Bistrišk ravni.” Studia mythologica Slavica 5: 59–61. Talalay, Lauri, 1993: Deities, Dolls, and Devices. Neolithic Figurines from Francthi Cave, Greece. Indianapolis (IN): Bloominghton. Trnovskaja, O., A. in Tolstoj, N.I., 1995: “Baba.” V: Tolstoj, Nikita (ur.), Slavjanskie drevnosti: etnolingvističkij slovar, T.1: A-G. Moskva: Mždunarodny otnošnija. Str. 122–123. 271
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Trsglav, Marko, 2007: “Babj poltj.” V: Baš, Anglos (ur.), Slovenski etnološki leksikon. Lju bljana: Mladinska knjiga. Str. 19. Tilly, Christophr, 2004: The Materiality of Stone. Explorations in Landscape Phenomenology. Oxford in Nw York: Brg. Thompson, Tok Frland, 1999: The Fairy Folk and the Dead in Western Ireland. Magistrska naloga. Univrsity of California, Brkly (nobj.). Thompson, Tok Frland, 2002: “Th Thirtnth Numbr: thn, thr/hr and now.” Studia Mythologica Slavica 5: 145–160. Thompson, Tok Frland, 2004: “Th Irish Sí Tradition: Connction Btwn th Disciplins, and Whatʼs in a World?” Journal of Archaeological Method and Theory 11 (4): 335–368. Thompson, Tok Frland – v tisku: “Folklor and embddd Tim: an Archaology of Inscriptions.” Man in India. Tolstoj, Nikita I., 1995: “Baba.” V: Ptruhin. J.t al. (ur.), Slavjanskaja mifologija. Enciklopedičeskij slovar. Moskva: elliz lak. Str. 38–39. Tončič Štrancar, Marija, 2005: Frk, čez drn – frk, čez trn. Prolke, pravce, štorce in prfjetce iz Brkinov in Čičarije. Ljubljana: Kmčki glas (Zbirka Glasovi; knjiga 30). Toporov, Vladimir N., 2002: Predzgodovina književnosti pri Slovanih. Poskus rekonstrukcije. Lju bljana: Filozofska fakultta, Oddlk za tnologijo in kulturno antropologijo (Zbirka Županičva knjižnica, št. 9). Trdina, Ivan, 1858: “Narodn povisti.” Neven 7: 60–61. Trnovc, Barbara, 2008: “Indijansko poltj. Kaj ima skupnga z Indijanci in babami?” Objektiv (Priloga Dnevnika), sobota, 11. oktobra: 26. Truhlar, Franc, 1975: “Krajvna imna Gradišč, Groblj, Žal.” V: Gabrovc, Stan in Šašl, Ja roslav (ur.), Arheološka najdišča Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovnij. Str. 106–109. Turk, Ptr, 1994: Depo iz Mušje jame pri Škocjanu. Magistrska naloga. Filozofska fakultta, Oddlk za arhologijo (nobj.). Turk, Ptr, 2002: “Arhologija.” V: Pric, Borut (ur.), Park Škocjanske jame. Škocjan: Park Škocjansk jam. Str. 86–97. Tzavaras, Hélèn, 1979: “espac t idntité ds liux: La toponymi dans un villag Grc.” V: Alvarz-Pyryr, Frank (ur.), Aspects de lʼespace en Europe. Paris: SeLAF (Langus t civilisations a tradition oral 33). Str. 157–184. Van Gnnp, Arnold, 1977: The rites of passage. London, Hnly: Routldg and Kgan Paul (izvir nik: Les rites de passage, 1908, Paris). Vaz da Silva, Francisco, 2008: Archaeology of Intangible Heritage. Nw York, Washington – D.C./ Baltimor, Brn, Frankfurt on Main, Brlin, Brussls, Vinna, Oxford: Ptr Lang (Intrnational Folkloristics, št. 4). Vikko, Anttonn, 2003: “Sacrd Sits as Markrs of Diffrnc – exploring Cognitiv Foundations of Trritoriality.” V: Lott Tarkka (ur.), Dynamics of Tradition. Perspectives on Oral Poetry and Folk Belief. Hlsinki: Finish Litratur Socity. Str: 291–305. Vrdir, Rctur Paul, 1997: “Dragons t srpnts d qulqus mythologis dʼeurop occidntal.” V: Serpents et dragons en Eurasie (Collction eurasi. Cahirs d la Société ds Étuds uro-asiatiqus 7). Paris: LʼHarmattan. Str. 241–262. Vrnant, Jan-Pirr (srb. Vrnan, Žan-Pjr), 1990: Porklo grčk misli. Srmski Karlovci: Izdavačka knjižarnica Zorana Stojanovića, Novi Sad: Dobra vst (Bibliotka elmnti 7). 272
Litratura in viri Vrnant, Jan-Pirr, 2000: “Mj mita.” Slapšak, Svtlana in Štrbnc, Darja (ur.), Podoba, pogled, pomen: zbornik tekstov iz Antropologije antičnih svetov. Ljubljana: ISH Fakultta za podiplomski humanistični študij, ŠOU, Študntska založba (Documnta / ISH) (Scripta). Str. 11–28. Vrnant, Jan-Pirr, 2001: Mito e pensiero presso i Greci. Studi di psicologia storica. Torino: Piccola Bibliotca einaudi. Vslovskij, Ivanovič Mikulaš, 1906: “Domnl “kamnn baby”“. Časopis společnosti pratel starožitnosti českych v Praze XIV: 1–19. Vyn, Paul, 1998: So Grki verjeli v svoje mite? Esej o konstitutivni imaginaciji. Ljubljana: Založba / * cf. (Rdča zbirka). Vidrih-Prko, Vrna, 1997: “Rimskodobna kramika z Ajdovščin pri Rodiku.” Arheološki vestnik 48: 341–358. Vilkuna, Jann, 1994: “Th Karsikko and Cross-Tr Tradition of Finland. Th Origins, Chang and end of th Costum.” Ethnologia Europaea 23/2: 135–152. Vinc-Pallua, Jlka, 1995/96: “History and Lgnd in Ston – To Kiss th Baba.” Studia ethnologica Croatica 7/8: 281–292. Vincnt, Jann-François, 1995a: “Présntation d lʼouvrag. L tritoir t ss diux: d la rn contr à la coxistnc.” V: Vincnt, Jann-François, Dory, Danil in Vrdir, Raymond (ur.), La construction religieuse du territoire. Paris: Éditions lʼHarmattan. Str. 11–30. Vincnt, Jann-François, 1995b: “ʻRnouvr l trritoir.ʼ Parcours ds frontièrs t puricati on d la principauté (Mofu-Diamaré, Camroun). V: Vincnt, Jann-François, Dory, Danil in Vrdir, Raymond (ur.), La construction religieuse du territoire. Paris: Éditions lʼHarmattan. Str. 337–351. Vinogradova, Lyudmila N., 1999: “Notions of ʻgoodʼ and ʻbadʼ dath in th systm of Slavic bli fs.” Etnolog 9: 45–49. Von Sydow, C. W., 1948: Selected papers on folklore (izbral in uredil Lauritz Bødker). Copnhagn: Rosenkilde in Bagger.
Vražinovski, Tanas, 2000: Rečnik na narodnata mitologija na Makedoncite. Skopj: Matica Makdonska.
Vukanović, Tatomir P., 1971: “Studij iz Balkanskog folklora III.” Vranjski glasnik VII: 165–274. Vukanović, Tatomir, 2000: “Opscni objkti u rligiji I folklor balkanskih naroda.” V: Ajdačić, D jan (d.), Erotsko u folklore Slovena: zbornik radova. Bograd: Stubovi cultur (Bibliotka Lazulit 8). Str. 11–24. Whitly, Ptr M., 2002: “Archaology and Oral Tradition.” American Antiquity 67(3): 405–416. Wilkinson, T. J., 2002: “Th archaology of landscap”. V: Bintliff, John L. (ur.), A Companion to Archaeology. Maldn, Oxford: Blackwll. Str. 334–356. Zonabnd, François, 1993: Dolgi spomin. Časi in zgodovina v vasi. Ljubljana: ŠKUC, Filozofska fakultta. Zupan, Marjan, 1999: Rpečnekova vučca. Folklorne pripovedi z visoke Gorenjske (in iz Kanalske doline). Ljubljana: Kmčki glas (Glasovi 20). Žibrna, Jožko, 1981: Divaški prag . Divača: Svt krajvn skupnosti. Županić, Niko, 1934: “Im ‘Grk’ v pomnu ‘vlikana’ pri Blokranjcih v Dravski banovini.” Etnolog VII: 166–175.
Priloga 1: Franciscjski katastr iz lta 1819 (Vir: Državni arhiv Slovnij, Ljubljana, Franciscjski katastr za Primorsko, katastrska občina Rodik; prirdil: dr. Sašo Poglajn) 273
Povztk
poVzetek: ko baba dVigne krilo. prostor in čas V FOLKLORI KRASA V naslovu knjig so zaobjti trij vidiki, ki jih pručujm skozi ustno izročilo o krajini Krasa: čas, prostor in mitična krajina (»baba«). Sicr so mj mitičnga s koncipiranjm časa in prostora tako zabrisan, da bi vs skupaj lahko združili v raziskovalni problm tradicijskga poglda na svt na primru Krasa. Razprava o zaznavanju prostora v tradicij skm pogldu nizogibno zaobjma zaznavanj časa, prtklosti tr kolktivnga spomina in njun odnos do krajin. Trtji dl knjig posga v prdstav in mitično krajino okrog monolitnih Bab, pri čmr kot mitična krajina razumm sistm v krajini, v katrm so utlšn določn mitičn prdstav. V raziskavi sm poskušala povzati spoznanja in mtodologij tnologij/folkloristik in arhologij. Ob vdi združujta krajina in ustno izročilo o njj. Pri prvi sm s naslonila na komparativna spoznanja o tradicijskih vrovanjih, mdtm ko mi j arhologija priskr bla pogld skozi krajino, prostor. Trnsko gradivo sm zbrala z intrvjuji, prgldom arhivskih in litrarnih virov tr z arhološkimi trnskimi prgldi. Tradicijsk prcpcij prostora in časa sm pručvala tako, da sm ustno izročilo analizirala prk njgov um stitve v krajino.
O VERJETJU V nalogi j vliko folklornga gradiva o nadnaravnm, zato sm najprj morala razumti odnos ljudi do vrjtja. Pri vliko pripovdovalcih sm zaznala povsm odkloniln odnos do vrovanj in izročil starjših gnracij, mdtm ko so drugi do njih kazali ambivalntn odnos. Tako j rcimo nkdo lahko trdil, da n vrjam v nadnaravno, vndar j hkrati opisal izkušnjo srčanja s pokojnikom. Kljub tmu, da zanikamo obstoj nadnaravnga, bomo ponoči na krajih, kjr straši, raj pospšili korak, ob obisku pokopališča ponoči pa nam bo tsno pri srcu, »ker nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo«. Znano j, da ima prostor ob različnih časih različn vrdnosti. Tako s po drugi strani n bo nihč branil sprhoda po pokopališču ponoči na dan mrtvih. Primrjava z odnosom Grkov do svojih mitičnih pripovdi kaž, da tako nkoč kot dans obstaja vč rsnic o isti stvarnosti. Kot j zapisal Vyn, »Grk j postavil bogov ʻna nboʼ, bil bi pa hudo prsnčn, č bi jih tam zars opazil /…/(Vyn 1998, 33).« Tako v antiki kot dans s md sboj bijta dv koncpciji, racionalna in iracionalna. Prva, ki zanika obstoj nadnaravnga, in druga, ki ji n ostan drugga, kot da nkj globoko vanj vrjam. Vndar s druga z drugo n izključujta, saj j vprašanj o obstoju nadnaravnga tako nkoč kot š dans na osnovnih dilm človka.
o spominu in percepciji časa V odnosu do prostora Razpravo o prcpciji daljn prtklosti skupnosti sm začla z opazovanjm krativnosti pri (po)ustvarjanju kolktivnga spomina na primru sodobn postavitv spomnika o najstarjših izvorih v Rodiku. Dogodk j vzorčn primr sodobnih tžnj po ohranitvi kolktivnga spomina z vzpostavitvijo lieux de mémoire, krajv spomina (Nora 1989). Kolktivni spomin j vdno odgovor na potrb sdanjosti, pa naj bo z zahodnjašk ali 275
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa nzahodnjašk prspktiv. Š posbno dans, ko so izginila tradicijska okolja spomina, j postal kolktivni spomin odvisn od diskurza strokovnjakov in svoj matrializacij, vi zualizacij. Lieu de mémoire j lahko zaobjt tudi v nmatrialnm, v priimkih in toponi mih, iz katrih ljudska timologija črpa zavst o svojih prdnikih. Md tovrstnimi izročili prvladuj tžnja po vzpostavitvi povzav s plmnitimi prdniki, kar potrjuj skupnost kot posbno in drugačno od drugih. Včina vprašanj o daljni prtklosti ostaja brz odgovora, kvčjmu s ljudj naslonijo na prostorsk vidik izvorov: govorijo o najstarjšm dlu vasi ali o kontinuitti skupnosti s prbivalci iz rušvin v okolici, ponavadi ajdi. Prk prostorsk kontinuitt z naslji v bližini s skupnost dojma kot avtohtona , »od vkomaj« na tm mstu, s čimr opusti tist lmnt, ki j n poistovtijo s prostorom, ki ga zasda. V prbivalcih rušvin, aj dih, j po ni strani mogoč prpoznati mitičn prdstav o prvobitnih bitjih nadnaravnih lastnosti, ki naj bi ustvarjali svt, po drugi strani pa s v prdstavi o njih lahko mša za mgljn kolktivni spomin na stik s staroslci, z »drugimi«. V prcpciji prtklosti ajdi prdstavljajo začtk časa, časa prd krščanstvom, prd nastankom »naš« skupnosti. Poi stovtnj vašk skupnosti s krščanstvom j mogoč prpoznati tudi v izročilih, ki začtk vasi razlagajo s postavitvijo crkv. Zdi s, da polg prostorsk vlog svtga srdišča na kozmološki ravni (eliad 1981; Ristski 2001) crkv n prdstavlja l lieu de mémoire »starih časov«. Izročila kažjo, da na ravni vašk skupnosti simbolizira postavitv crkv časovno katgorijo, in sicr označuj začtk »našga časa«, časa kristjanov. Za antago nizm »našga« časa v tradicijski prcpciji prtklosti vljajo Turki, ki so prdstavniki nvarnga in kaotičnga. Po njihovm umiku naj bi s vas ustanovila, pri čmr s krajina iz kaosa sprmni v kozmos, v urjn in bivaln svt. Zakladi, ki jih Turki puščajo za sboj po krajini, imajo podobno vlogo kot oni, saj prihajajo tako kot Turki z »drugga svta«. Polg Turkov si ljudsko izročilo o prtklosti prisvaja drug zgodovinsk lmnt, kot so tmpljarji in Francozi, prk katrih s lokalna skupnost povzuj z naracijo prtklosti širš skupnosti. V tradicijskm mišljnju prostor ni abstraktna katgorija, tmvč j konkrtna danost. Prko šaljivih pripovdi j mogoč razbrati, da j v začtkih časov Bog sam ustvaril Kras in svtniki so udjanjali svoj čudž v konkrtni kraški krajini, n l na ravni abstrak cij, tmvč v vsaki vaški krajini posbj. S tm so območj vsak vašk skupnosti tudi posvtili. Krščanski abstraktni spomin, ki j osnovan na čudžnm v »Svti zmlji«, si j na mikroravni vsaka skupnost prtvorila v čudžno(st) domačga kraja, v konkrtno matrialnost. V krajini Krasa s zgodovina prigrava tudi v izročilih o Atilovih zakladih, ki si zgodovinsko osbnost l sposojajo, da v domač okolj intgrirajo in udomačijo nadnaravn lmnt. Skupno vsm izročilom o daljni prtklosti j, da s čas kaž kot vidik prostora, krajin. Globina časovnih »kornin« nima nikakršnga pomna za ljudi, saj ljudj o njih brjo v domači krajini. Krajina s svojo matrialno podobo daj iluzijo včnga trajanja. Prk pri povdi o prdnikih iz bližnjih rušvin si skupnost ustvarja topografsko kontinuitto, tako kot si jo j na širši ravni krščanski kolktivni spomin zagotovil s svojim »uprostorjnjm« v Svti džli (Halbwachs 1971). Na odvisnost spomina od prostora kažjo tudi primri, ko s s sprmmbo kraja bivanja in njgovih uprostorjnih tradicij spomin nanj izgubi. 276
Povztk Da j prostorjnj časa vdlano ž v naš sistm prcpiranja, priča tudi njuna soodvisnost v jziku. Nkaj, kar s j zgodilo, s ubsdi kot nkaj, kar »j imlo kraj« – fr. il a eu lieu, it. a avuto luogo, angl. the event took place (Paul Ricour po Candau 2005), kar pa žal ni mogoč prpoznati v slovnščini. Na podobn odnos kažjo antičn thnik spominjanja, pri čmr j govorc časovni tok pripovdi prvajal v prostorsko topograjo točk in argu mntov, kar j dlovalo kot prostorjnj Časa (Fabian 1983). Čas in prostor sta mdsbojno intgralna, zato nkatri prostor dnirajo kot »drugi jaz časa« (Munn 1992). Raziskav o dojmanju prtklosti vasi na Krasu so pokazal, da j katgorija časa djansko podrjna prostoru, saj j prtklost zgolj vidik prostora, krajin. Od časa oziroma daljn prtklosti kot abstraktn katgorij j tako v raziskavi ostalo bor malo. Tradicijska mislnost abstraktnga časa n pozna, konkrtizira si ga v domači krajini.
struktura prostora prek ustnega izročila Najvčji dl raziskav j posvčn prcpciji prostora. Ž včkrat j bilo pokazano, da j prostor socialni konstrukt in da so njgov koncptualizacij posldic sprminjajočih s zgodovinskih kontkstov tr kulturnih spcik (Dscola, Pálson 1996). Kr vsaka sku pnost ustvarja, oblikuj, sprminja in izrablja prostor gld na svoj sistm rprzntacij svta, s prostor kaž kot način manifstacij ali izražanja skupnosti (Grtz 1972; Cado rt 2007). Primr pomna tak koncptualiziran topograj kaž komplksna krožna struktura vasi ljudstva Bororo iz Brazilij, v katri j bil »uprostorjn« clotn simbolni sistm social nih, kultnih in vrovanjskih vidikov skupnosti. Ko so prbivalci zapustili vas in s prslili v vas s povsm drugačnim tlorisom, vodoravnim, so izgubili stik s svojimi tradicijami, ki so jih prko star prostorsk shm ohranjali, in s posldično pokristjanili (Lévi-Strauss 1989; 2004; 2004b). Po Pirru Bourdiuju j družbna praksa tista, ki aktivira prostorsk pomn, tako da ti niso ksirani v prostoru (Bourdiu 1969). Načini dlovanja v okolju so iznačni z načini njgovga prcpiranja, kar zanika razlikovanj md naturalistično in kulturalistično prspktivo, md praktično-thnično intrakcijo z okoljm in mitsko-r ligijsko ali kozmološko konstrukcijo okolja. Tako s včina tradicijskih ljudstv o svojih mitskih prdnikih in moralnih principih uči prko njihovih simbolnih utlšnj v krajini, tj. »občutnja kraja« (Ingold 2000; Basso 2002). Krajina vsbuj dv ravni ralnosti, matrialno, notranjo in mntalno, ustvarjalno, ki izha ja iz določnga gldišča in koncptualnih shm (Lnclud 1995; Hirsch 1995). Po mnnju edmunda Lacha j prostor dn izmd dvh vidikov, s katrimi človk poskuša pozuna njiti mtazičn koncpt, ki nastajajo v umu in so prdstavljni v bsdah kot na primr »bog« in »duh« (drugi vidik j mit; Lach 1983). Človška misl n mor dlovati na koncptu kontinuuma. Prostor, ki j brz lastnosti, j prostor, ki j v začtku ustvarjn od Boga. V kozmogonskm mitu j prvotno djanj ločitv, saj svt, ki ni difrnciran, n mor biti prdmt zgodovin (Dragan 1999). Izro čilo o ndniranosti oblik prd nastankom svta j mogoč najti tudi md slovnskimi 277
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa pripovdmi o zrnu pska, ki pad na površino, kamor v začtku pad vs, in iz tga nastan svt (Trdina 1858; Šmitk 2004). Človk si ni zamišljal prostora kot tridimnzionalni sistm po sodobnm zahodnjaškm modlu, tmvč j trm vidnim dimnzijam dodal čtrto, ki j prdstavljala onstranstvo. Da s ni izgubil v nprdvidljivm prostoru, j vzpostavil določno logiko, pravila, ki natančno določajo msta vstopanja nadnaravnga v tostranski svt. Da bi razuml prostor, ga urdil, ga j moral difrncirati z vnosom koncpta mj, ki izhaja iz sistma binarnih opozicij (Lévi-Strauss 1989). Z razdlitvijo pojmov v (vsaj) dv nasprotni katgoriji s vzpostavi pogoj za funkcioniranj (vsakršnga) logičnga sistma. Ž lta 1912 j Émil Durkhim (1982) z razlikovanjm md katgorijama profano in svto dokazoval, da md rdom profanih in svtih fnomnov vlada odnos popoln diskontinuitt. Od takrat na prj so si bili raziskovalci notni, da so družbn skupnosti pojmoval prostor dvojno, na osnovi binarnih opozicij. Dualistična prspktiva, ki navadno ustrza nasprotju »svto« in »profano«, s kaž v različnih prcpcijah prostora, kot so »socialni«, »osvojn« in »or ganiziran« prostor v nasprotju z »divjim«, »nosvojnim« in »kaotičnim« (Douglas 1993; 1999; eliad 1987; 1992; Gll 1992; Radnković 1996; Ristski 2005). Sicr so novjš raziskav pokazal, da dvojnost katgorij n dluj povsod tako striktno ali s sprminja gld na kontkst (Dscola, Pálson 2002). Mj in obrdi prhoda uravnavajo prhod md različnimi družbnimi statusi v človškm življnju, pa tudi md različnimi časovni mi pojavi in tritoriji. Mja j hkrati trtji lmnt v sistmu, ki dluj kot posrdnik md nasprotjma, ki ju razločuj (van Gnnp 1977; Lach 1983; Dragan 1999 itd.). Analiza prostorsk umstitv ustnga izročila v krajino j pokazala, da s včina izročil o prikazovanju, žrtvovanjih in pokopih bitij z območja md svtovi (»krvavo stgno«, »vdamc«, kovač, nčisti umrli, tujci, kača, konj itd.) nahaja na ali ob katastrskih mjah (Rodik, Lokv itd.). Podobna motivika nastopa tudi v širši slovnski in vropski folklori, v katri s smrti in uboji dogajajo na tritorialnih mjah, na katrih so tudi grobovi, kar mnogi avtorji intrprtirajo kot žrtvovanja (Grafnaur 1957; Dragan 1999; Kvidland 1993). Morda so podobno kot folklora tudi bronastodobn gomil po Krasu označval tritorialn mj. Primrjav s folkloro kažjo na posbn pomn tritorialnih mj, ki s ponkod odraža v umstitvi svtih točk nanj ali v obrdnih obhodih (Ristski 2005; Šmitk 2004). Rligioznga pomna j bila mjna črta pomrij, ki naj bi jo ob ustanovitvi msta Rim obrdno zoral mitični ustanovitlj Rómul (Sgaud 2008). Na tritorialn mj so bili v antični Grčiji postavljni tmplji, ki naj bi jih varovali bogovi, v rimskm času pa so na mjnikih žrtvovali bogu Terminu (Guttl Col 2004; Dilk 1971). Zakopavanj prdmtov na tritorialnih mjah ob njihovi postavitvi j zablžno v sanskrtskih virih iz Indij iz 1. st. pr. n. št. Iz primrjav j mogoč intrprtirati folkloro o ubojih in gro bovih na tritorialnih mjah kot žrtvovanja na posvčnih liminalnih mstih, folklora o nadnaravnih bitjih, ki mjo označuj, pa postavlja dodatn argumnt tmu, da so iml katastrsk mj posrdniško vlogo md tm in onim svtom. Z obrdnga vidika s posbn status srnjsk mj odraža v fnomnu mrtvih počival. Gr za obrdna msta, na katrih so s pri pogrbni procsiji ljudj ustavili, molili, zam njali nosač krst tr položili pokojnika na tla. Mrtva počivala niso naključna msta postan ka, tmvč jih včina lži ravno na ali ob katastrskih mjah. Nkaj izjm j ob vodi, ki j 278
Povztk podobno kot srnjska mja vljala za posrdnika z onstranstvom (Mncj 1997). S tga stališča postan razumljivo, da so s ravno na th mstih odvijal obrdn djavnosti, in sicr kot obrdi prhoda, rites de passage, ki so po van Gnnpovi toriji dl tradicijskga koncpta mj. Tako folklorn pripovdi o nadnaravnm kot obrdni vidik v mrtvih poči valih nakazujjo, da j srnjska mja v tradicijskm pogldu na svt vljala za posbno msto, na stiku md svtovi. Čprav j pomn bsd zlo njasn, bi morda zaradi vsga tga srnjsko mjo lahko označili za »svto«. Njn pomn razmjvanja potrjuj tudi hi potza, da j bsda »svto«, v nščini pyhä, prvzta iz protogrmanskga jzika prav zaradi njnga pomna razmjvanja v lokalni topograji (Anttonn 2003). Glavno vlogo posrdnika na mjah po Krasu ima folklorni lik kač, ki s š posbno pogosto pojavlja na tromjah vaških possti. Po ni strani j v kači kot binarni opoziciji ognja v zaščitnih obrdih mogoč prpoznati slovanski mitični lik Vlsa, ki pij mlko pri živini, domuj v korninah drvsa in s ga s prjo in podobnimi djanji ob pustu lah ko priklič v hišo. Po drugi strani pa j nga najbolj arhaičnih simbolov mogoč vpti v vliko širši primrjalni kontkst folklor širom evrop, ki j poudarjal povzavo md kačo in žnsko. Posrdno j kača povzana z dvico Marijo na dan Marijinga vnbovztja, ko s kača pojavlja v krošnjah drvs; Kača pij matrino mlko in jo žna rodi; Kača j tako kot žnska žrtvovana za tmlj novogradnj. Gr l za nkaj izročil, ki pokažjo, da tako kač kot žnsk posrdujjo plodnostn sil prk svojga stika z onstranstvom, zato igrajo pommbno vlogo v ravnovsju mdsbojno odvisnih svtov. Polg njih igrajo vlogo posrdnika md svtovoma na katastrskih mjah tudi tujci, kovači in druga bitja z ob močja md svtovi. Ta bitja, ki zapolnjujjo praznino md dvma ločnima pojmovnima katgorijama, md svtom mrtvih in živih, imajo lastnosti obh, imajo moč posrdovanja md bogovi tr ljudmi in so prdmt najbolj intnzivnih tabujv (Lach 1964; 1983). Umstitv th posrdniških bitij na katastrskih mjah potrjuj njn posbn pomn, na stiku md svtovi. Znotraj katastrskih mja j prhod md svtovi najbolj propustn na križiščih, zato s ob njih v najbolj nvarnm času, na ivanj obrdno izvaja zaščita prd vdorom sil z onstran stva. Križišč j vljalo za msto stika s svtom mrtvih ž v antiki, saj s ž Odisju odpr podzmlj na sotočju dvh rk, torj na križišču oblik črk Y, ki j najbolj arhtipska podoba križišča. Pripovdi s Krasa in Istr govorijo o srčvanju prikazni (primr »tanta va«, »mrakova stopinja«, hudič itd.), o klicanju hudiča na križiščih (v zaščiti risa, kroga okrog), na njih s bojujjo zlohotna proti dobrim bitjm (Krsnik nasproti čarovniku), na njih s zbirajo ali razkrivajo čarovnic, nanj j umščna včina magičnih, očiščvalnih obrdov (ali z lmnti križišča), po izročilu s križišča mora blagoslavljati itd. Na križ iščih so na ivanj kurili krsov, »da so razgnali štrige«. Tako kot prostor tudi čas nima nakih vrdnosti, tako da so določna obdobja v ltu, kot rcimo ivanj, kvatrni dnvi, ali v dnvu, kot rcimo mrak, noč, bolj dovztna za odpiranj prhodov md svtovi, zato s nanj vžjo posbna obnašanja. Križišč ima vliko narčnih izrazov, vndar njgov po mn najbolj clovito označuj istrska bsda »krožra«, ki izraža tmljno lastnost msta prhoda, skozi katrga krožijo duš. Krajina j prpltna z mjnimi msti, prko katrih sil z onstranstva vdirajo v »naš« svt, zato jih poskuša človk z obrdi obvladati. Mja md tujim in domačim, naravo in 279
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa kulturo j prmična. Folkloristi so ž včkrat pokazali, da s »svtost« prostora oziroma njgova prhodnost z onstranskim v izolinijah zmanjšuj od srdišča, od hiš (ognjišč, bohkov kot…) prk praga hiš (kot prvga mjnika) do ograd ali mj dvorišča, mj vasi (Nvskaja 1990; Radnković 1996; Ristski 2005; Mncj 2005). Kraška izročila podobno kažjo, da mja z onstranskim vznika v človkom življnjskm okolju, tako v bivalnm okolju (hiša, hlv, dvorišč, vogali, prag itn.) kot v širši krajini (ograd, cst, arhološka najdišča, pokopališča, voda, jam). Md apotropjskimi obrdi posbj izsto pa odganjanj kač in drugga zla izvn mj najožjga človškga bivalnga prostora, dvorišča. eno izmd nprdvidljivih in nobvladljivih mjnih mst v krajini prdstavlja mrakova stopinja, ki človku, ki stopi nanjo, odpr prhod v svt mrtvih – človk izgubi orintacijo in umr. Č odmislimo vso komplksnost bivalnga prostora, j prostor mogoč rducirati na mjo, ki varuj srdišč. Tako mja kot srdišč, ki kvalicirata prostor, sta najbolj nvarna pro stora, zato morata ostati nprhodna (Dragan 1999). Po eliadjvi hipotzi rligiozni človk postavi ob vsaki novi gradnji novo strukturo v »srdišč svta«, s čimr posnma kozmo gonsko djanj, s katrim j bil prvobitni kaos problikovan v kozmos. Prostor organizira in orintira v odnosu do svtga, ki ga razum kot srdišč človkovga življnja, »popk svta« (eliad 1981; 1991). Kljub tmu da s torij o arhtipskih simbolih kozmičnga svtga srdišča zdijo prsžn, so raziskav pokazal, da s j mogoč vdno znova vra čati k tm splošno razširjnim idjam. Sami raziskovalci, ki so sicr kritični do univrzali stičnih aplikacij psihoanalitičnih torij na antičn mit, kr da so ti zgodovinsko spcični, prpoznavajo koncpt svtga srdišča v antični grški duhovni kulturi. Ta s vzpostavlja skozi ognjišč doma in msta, ki dluj na srdini kot srdišč svta, točka komunikacij z zgornjo in spodnjo kozmično ravnijo (Vrnant 2001; Guttl Col 2004). V srdišč svta j v mitičnm izročilu obrdno postavljn tudi Rim, v srdo katrga j Rómul postavil na križišč dvh osi, cardo in decumanus, mundus, tip obokanga groba, kjr j izvdl daritv in ki so ga odpirali na dan prihoda mrtvih iz zmlj (Dragan 1999; Sgaud 2008). Idjo, da s prk ognjišča kot srdišča hiš odvija komunikacija md svtovi, j mogoč razbrati tudi iz tradicijskih prdstav s Krasa in Balkana. Po izročilu s Krasa naj bi s iz njga slišali glasovi umrlih, na Balkanu pa j vljal za obrdno srdišč hiš, msto kač čuvajk in boga, sldov čsar bi bilo mogoč domnvati ž v nolitski kulturi Balkana. V izročilu o krajini Krasa j simbol axis mundi mogoč prpoznati v drvsih, križiščih, vodi in/ali crkvi v srdišču kraških vasi. Na Rodiškm j prostor kozmološko osmišljn z vsaditvijo »prv« lip iz jam, skozi katro s odpira prhod v onstranstvo in iz katr s dčk vrn čz vč stoltij. V kraji lip md vasmi in v njnm prnosu k crkvi bi lahko prpoznali prnos srdiščn vlog osmišljanja prostora, ki ga j kasnj prvzla krščan ska simbolika, na kar kaž tudi povdka o postavitvi crkv namsto čudžnga drvsa (Rojan). Simboliko svtovnga drvsa j mogoč razpoznati v hrastu s križišča v Gropa di, ki j zdraviln tako za domačin kot za Napolona, njgovo svtost pa potrjuj pov zava z najvišjo osbo krščanstva, Kristusom, ki posadi drvo v mitičnm času stvarjnja svta skupaj s sv. Ptrom. Čprav vlja hrast v slovanski mitologiji za Prunovo, svto in zdravilno drvo, j njgov zdraviln lastnosti mogoč pripisati tudi lokaciji na križišču. 280
Povztk Simboličn prdstav o svtovni gori, ki prdstavlja srdišč stvarstva ali svtovno os, so na mikroravni prvzli hribi, ki nastopajo pod imnom Gora, zanj pa sta značilni voda in krščanska simbolika. V Rodiku iz takga hriba grozi s poplavami iz notranjosti lintvrn, katrga srd so mirili z včkratnimi procsijami. Vrmščico bogati izročilo o zdravilni vodi, kalu, o kači vlikanki tr o čudžnm svtniku, h katrmu so romali za njgov praznik in v prošnjah za dž tr zdravj živin. Dva vrhova, ki naj bi nastala po trku lun, spominjata na tradicijsk prdstav o čudžnih drvsih z dvma vrhovoma in na mitičn sovražn dvojčk v indovropskih togonijah. Kot kozmična gora na makroravni nasto pa Nanos, na katrm domujjo nadnaravna kača in bl žn, ki odločajo o človkovi usodi. Nanos naj bi stal na sdmih, dvtih ali trinajstih stbrih svta, in č bi ti popustili, bi clotn Kras in Vipavsko dolino zalila voda iz njgov notranjosti. Polg tga, da j štvilo stbrov magično, ima izročilo primrjav v kozmogonskih mitičnih pripovdih, po katrih Zmlja sloni na stbrih ali mitičnih živalih, iz čsar izhajajo mhanizmi proti nj nmu ssutju. Po vsm Krasu razširjno izročilo o grozčm potopu iz notranjosti Nanosa spominja na kozmogonsk mit o svtovnm potopu, ki povrnjo svt v ndifrncirano stanj kaosa in odločajo o usodi svta. Znotraj območja katastrskih mj vlja za liminalni prostor gozd. Kot območj nvarno sti, liminalnosti ga po ni strani označujjo pripovdi o nadnaravnih bitjih in čarovnicah (Narváz 1991; Mncj 2005), po drugi strani pa tudi jzikovna timologija. Čprav j v kraškm narčju pomn bsd prcj njasn in sprmnljiv, s j bsda »mja« očitno uporabljala za označvanj gozda, natančnj listnatga gozda, območja, poraščnga s hrasti. Podobn pomn j imla bsda za gozd v sanskrtskih bsdilih, ki j označvala »drugo« od vasi, praznino, vmsn prostor kot nasprotj od vasi, ki j pomnila mjo z onstranskim (Dragan 1999). Pomn hrasta kot mjnika oziroma posrdnika md svtovi odraža včina kraških izročil o stiku z nadnaravnim, ki potka ravno prko hrasta. Iz tak »mj« naj bi s prikazal vlikan (Štanjl). Iz hrasta oziroma trh hrastov naj bi prihajali dojnčki (Pliskovica), ki naj bi po tradicijskih prdstavah prihajali iz drugga svta ali clo iz svta mrtvih. V hrastih naj bi s prikazovala Mati božja (Pliskovica), zato so si romarji jmali dlčk lsa. Na križišču naj bi bil hrast obdarjn z zdravilnimi močmi (Gropada). Na Krasu na drvsa, š posbno hrast, navzuj najvč izročil o nadnaravnih bitjih, kar vlja tudi na širšm območju, kot rcimo v Bolgariji, kjr naj bi hrasti varovali srnjsko mjo prd nurji in drugimi nsrčami. Na splošno so vljali za svta drvsa tako v slovanskih kot indovropskih izročilih (Dragan 1999; Šmitk 2004; Ristski 2005; Katičić 2008). Prko analiz razprostranjnosti mst na Rodiškm, na katrih s odvija stik z nadnarav nim, j razvidno, da s nahajajo ali na srnjski mji, ki j najbližja vasi in j hkrati gozdna ta, ali razpršno po vsm nobdlanm območju proti drugi strani (jam, voda, rušvin), s koncntracijo ob glavnih poth, obljudnih v nočnm, nvarnm času. Md tisočrimi jamami na kraškm trnu j l nkaj izmd njih na Rodiškm vljalo za liminaln. Naj pommbnjš so prko izročila povzan z božanskim, saj naj bi jih ustvarila sv. Ptr in Jzus. Iz n od th naj bi s dčk vrnil po stoltjih nazaj in iz nj naj bi izhajala »prva« lipa, v drugi pa naj bi v izročilu živl zmaj ali škrat tr naj bi bila povzana s samomori domačink. V nkatrih izmd jam s osb zaradi srčanja z nadnaravnim niso nikoli opo 281
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa mogl, kar j splošno razširjn motiv posldic stika z onstranskim (Mncj 2009). Gld na umstitv vsakoltnih procsij v zmljvid in gld na širš vropsk primrjav s zdi, kot da bi prko njih obrdno utrjvali, obnavljali mj »varnga«, »domačga« okoli intnzivno obdlanih območij. Opažanj potrjuj tudi razprostranjnost folklornih izročil o nadnaravnm, ki s n pojavljajo na območjih znotraj obh krogov procsij. Razmjvanj s odraža tudi znotraj samih kraških vasi. Raziskav so pokazal, da so vasi navznotr razdrobljn, čprav vis-a-vis tujcm dlujjo kot notn skupnosti. Izročila in toponimi nakazujjo dva načina dlitv vasi, po rodovnih notah in po poziciji v prostoru, pri čmr j gld na vropsk primrjav najpogostjša binarna dlitv zgoraj/spodaj, včasih s srdino. Šga, prko katr s na Krasu najbolj odražajo različn skupinsk idn tikacij dlov vasi po prostorskih notah, j nkdanj kurjnj krsov za sv. Ivana. V Rodiku s dualistična dlitv vasi, ki jo na polovici dli potok, odraža prk izročila o dvh prvotnih vash, od katrih vlja n dl za starjšga, msto naslitv mitiziranih ajdov z arhološkga najdišča nad vasjo. Na osnovno dualistično s naslanja komplksnjša pt dlna dlitv vasi. Binarna dlitv vaščanov s odraža tudi pri šgah ob pustovanju, pri poziciji v crkvi pri mašah, pri dlitvi javnih dl in v poziciji na pokopališču. Primrjav iz Makdonij nakazujjo, da bi bilo mogoč pojasniti strukturiranj prostora vasi in po kopališča po načlu rodovnih not. V Kropi so poznali dualistično dlitv gld na potok in tridlno gld na zgoraj/spodaj, sldnj ločno tudi po socialni hirarhiji. Rivalstvo md otroci obh brgov potoka j prišlo najbolj do izraza nkrat na lto, ko so s palicami in koprivami čuvali mostov prd prčkanjm otrok z nasprotn polovic (Šmitk 1973). Prk šg ob pustovanju j mogoč sklpati na obstoj dualistično organiziranih naslij tudi drugod po Slovniji. Vlogo razmjvanja vasi po Krasu prvzma voda, potok ali csta, včasih tudi folklora o nadnaravnm. evropsk primrjav kažjo clo na podobno dlitv, ki s j odražala v poziciji prbivalcv v crkvi, ki n izhaja iz socialn hirarhij, tmvč gld na dva dla naslja. Romunski pisni viri o darovanjih polovic vasi in drug šg po evropi nakazujjo obstoj binarnih struktur naslij. Polovic vasi, md katrimi j opazn antagonizm, s lahko manifstirajo v obrdnih trnutkih, kot ob božiču, novm ltu, na šntjanžvo, mdtm ko s pri drugih obrdnih trnutkih združijo v notno obrdno sku pnost (Dragan 1999). Podobno j ž Claud Lévi-Strauss (1989, 2004b) dokazoval diam traln struktur naslij in družbn sistm po ostalm svtu. ena izmd hipotz vzroka nastanka različnih prdlov vasi, ki s odražajo v različnm družbnm statusu prbi valcv, so rsda lahko procsi razslojvanja kmčkga prbivalstva ali različn rodovn kolonizacij. Po drugi strani pa s takšna hipotza š vdno n zdi dovolj obširna, da bi pojasnila toliko primrov strukturizacij naslij, pri čmr j socialna hirarhija lahko l dn izmd mnogih vidikov odraza antagonizmov. Gld na štviln primrjav po vsj evropi in v svtu s zdi, da bi lahko tolikšno razširjnost dualističnih struktur pojasnili po principu splošn strukturirajoč logik mišljnja. Pri tm s zdi strukturalistična torija Claud Lévi-Straussa o binarnih logičnih sistmih najbolj razlagalna, š posbno s tm, ko v njihovm ozadju poudarja vliko bolj komplksn sistm in asimtrij. Ravno ta asimtrija j tisti lmnt, ki omogoča dlovanj sistma (Dragan 1999). Koncpcija prostora v tradicijskm mišljnju dluj po binarni logiki sistma, prko ka tr s poskuša svt ohranjati v stalnm ravnovsju. Vndar ta logika ni rigidna v tm, da 282
Povztk bi svt striktno dlila na »naš« in »tuj«. Mj md svtovi vznikajo na mnogotrih mstih v krajini, vndar v stalni odvisnosti od časovnih katgorij (mjnih), z obrdi pa jih človk skuša uravnavati. Ista logika binarnga sistma s prnaša tudi v vsakdanj organizacijsk struktur, v naslja, vndar s včinoma tudi tu dualizm aktivira l v določnih časovnih trnutkih, obrdnih, mdtm ko drugač miruj. Človk j torj moral svt okrog sb najprj razmjiti, da ga j lahko urdil, razuml, potm pa ga j prko vzdržvanja obh ravni poskušal držati v ravnovsju. Vndar s zdi, da ima polg simtrij pommbno vlogo asimtrično stanj, kot j bilo opažno v strukturi vasi, ki povzroča, vzpodbuja gibanj živga sistma. Z mtodološkga vidika razprav odpira prostor kot analitična katgorija nov razsžnosti raziskovanja, v odnosu do katrga s lahko tradicijski prdmti tnološkga raziskovanja razkrijjo v povsm novi luči, morda clo v drugačnm koncptualnm sistmu.
baba kot element mitične krajine in tradicijskih VeroVanj Zadnji sklop raziskav izhaja iz lmnta mitičn krajin na Krasu, monolitn Bab. Iz rodiškga izročila izhaja naslov knjig, »ko Baba dvigne krilo«, saj kot pravijo ljudj, s bo takrat vrm zjasnilo (podobno na Vipavskm). »Baba« s zdi vsprisotn, vndar fragmntarno ohranjn fnomn v izročilih vsh slo vanskih ljudstv vs do Rusij. Označuj namrč pojav od žnskga dmona do kruha, zadnjga snopa žita, žitnga duha, dlov ljudskih orodij in dlov arhitktur, hribov, ra znih padavinskih pojavov, mraza, lun, ozvzdij, mavric, dnvov, mscv in obdobij v ltu itd. Na kamnit monolit po imnu Baba s nadaljnj vž cl sklop izročil, od ustrahovanja s poljubljanjm odvratnga žnskga lika do darovanj tr različnih obrdov. Na Krasu in v Čičariji z »babo« označujjo sklpni kamn v apnnici, žlzni podstavk za klpanj kos, kos ldu kot podlago v ldnici, dl portala in kamn v otroški igri. Na splošno »baba« označuj nkaj, kar j podlaga, kar nosi. Na Krasu sta bili dv monolitni Babi, pri Rodiku in pri Opčinah nad Trstom, zlasti na sldnjo pa s vž vliko izročil s clotnga Krasa. Krašvci so »babo s Trsta« različno prpoznavali, od fontan do msta na »Škali šanti« (svti skali) in kamnitga monolita, pri čmr s sldnj zdi prvotna oblika. Otrok s clga Krasa vs do Vipavsk dolin in hrvašk Istr, Kvarnrja so starši včinoma ustrahovali, da bodo morali ob prvm odhodu v bližnj msto (rcimo Trst, Grobnik) grd »star bab« ali njihovo zadnjico poljubiti ali pihati tr odjsti smrklj. Kot pravi rodiška povdka, novinc »jo mora poštmat in pob šat na tisti šmrkov obraz /…/, mora pihati babi v rt« (Pršolja 2000, 27). Kamnit Bab so na vsm tm območju dloval v prdstavah ljudi kot prsonikacij žnsk, odvratn stark. V Sžani in povsod, kjr so otrok ustrahovali z Babo iz msta v bližini, so si otroci prdstavljali kot grdo babo, ki ima velike brədavice, je šmrkava, ji teče z nusa in je grda, grda ku hudič . V kamnitm monolitu v Rodiku so otroci prpoznavali kukər obliko riti, žjənske, in prsa. Dokaz, da so kamniti monoliti prdstavljali prsonikacijo žnsk, j iz živ skal izklsana Baba z vliko glavo in poudarjnimi žnskimi boki tr prsmi na vhodu v staro msto Grobnik v hrvaški Istri (Vinc-Pallua 1995/96).
283
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Imaginarni babi (Vlika Planina) in kamnitim Babam (Vlbit, Posočj) so ponkod daro vali pridlk v prošnjah ali v zahvalo, gld na njih so napovdovali prihodnost, na skali Babi nad Ajdovščino so na Jurjvo plsali, igrali in jdli. Obrdja ob Babah so zablžna tudi v Makdoniji, ob mgalitih tudi v Franciji. V Golcu v Čičariji so kamniti Babi darovali tri dni zapord za krsni dan v obrdju po imnu tridan, prvič vodo, drugič ppl in oglj, trtjič zmljo z doma, pri čmr so vsak lmnt odnsli š vrh posamznga hriba, pri Babi pa so zakurili krs. Trojnost spominja na izročilo iz zahodnih dlov Slovnij o prostorskm koncptu »tročana«, ki j odraz starih vrovanj v tri osnovn sil narav in v katrga so ravno tako vključn bab kot Štribab (Pltrski 2006). V odnosu do arhologij j opazno, da so Bab kot kamniti monoliti ali imna gora pogo sto v bližini arhološkga najdišča oziroma na območju koncntracij arholoških struk tur. Monumntalna Baba nad Prilpom v Makdoniji, rcimo, stoji na robu višinsk akro pol iz hlnističnga, poznorimskga in slovansko-bizantinskga obdobja. V izročilih s clotnga slovanskga svta j baba povzana z vodo ali prk načnja pa davinskih pojavov z njo (dž, toča, snžink, džni oblaki, msto prihoda nvihtnih obla kov itd.) ali prk pridvnikov za mokroto (smrkava, blatna) ali prk nahajališča skalnga monolita ob vodi. Po rodiškm izročilu postan babin urin dž, kar nakazuj odnos md makro- in mikrokozmosom, opažn v indo-vropskih mitičnih izročilih (Lincoln 1986). V povzavi z babo najdmo spuščanj tlsnih vtrov, pri čmr v rodiškm izročilu baba tako proizvd vtr, v makdonskm izročilu pa »baba Marta« kot prsonikacija m sca marca zaradi žalitv s prdnjm okamni starko. Analogijo md spuščanjm tlsnih vtrov in vtrov j najti v folklori Skandinavij. Slovansko in indovropsko folklorno gradivo kažta na tsno povzavo md tlsnimi vtrovi tr spočtjm, rojstvom in novimi dušami (Mncj 2008c). Z dvigom krila v rodiškm izročilu baba oziroma v Vipavski dolini »Furlanka« povzroči lpo vrm, kar spominja na obscn dvig krila stark Bavbón (gr. Baubó) iz gršk mitologij, ki oživi Dmtro. V različnih obrdjih na Balkanu j plaznj skozi krilo babe, najstarjš ali najstarjših žna v vasi, prinašalo zdravj, čmur najdmo primrjav tudi v Skandinaviji. Hkrati j v psmih z dvigom krila povzano udarjanj s palico po zadnjici (tudi po skali Babi, sdnj na skali Babja rit), trskanj, ki j osnovna značilnost slovan skga božanstva Pruna (Blaj 1998; Katičić 2008). V toponimih Slovnij, Hrvašk in Makdonij s v povzavi z Babo ponavlja vzorc z manifstacijo dvh nasprotnih mitskih karaktrjv v krajini, nbškga moškga božan stva (primr Prun, Trskavc) nasproti htonskmu zlobnmu žnskmu aspktu, pogosto v tridlni strukturi, obkrožni z drugimi mitičnimi toponimi (Pltrski 1996; Šmitk 2004; Blaj 2006; Katičić 2008; Čausidis 2008). Baba j po clotnm slovanskm svtu najpogostj povzana z goro, kar bi lahko naka zovalo širš vrazijsk prdstav o gori kot zmlji in žnski/matri. Md drugim toponimi načijo dl tlsa Bab oziroma babic s sgmnti gor (Babin kolk, kolno, glava, zob, nos, hrbt, trbuh in Babja jama) (Čausidis 2008). Oblik gora z razklanima vrhovoma ali 284
Povztk pozicija monolitov v krajini in izročila o sluzavosti, uriniranju bi lahko nakazovala Babo kot simbol vulv zmlj (Pltrski 2009). Tudi iz kraškga izročila, po katrm so tistmu, ki j padl na tla, rkli, da j poljubil »šmrkavo babo«, j mogoč sklpati, da »šmrkava baba« n mor biti nič drugga kot zmlja sama. Opolzkost izročil o babi j primrljiva s podobo dinga žnskga božanstva iz pantona ruskga knza Vladimirja (lta 980), Mokoši. etimologija bsd izhaja iz »mokr, vla žn«, kar j najpogostjši pridvnik bab. Mokoš so ljudj povzovali z razuzdanostjo, v njni podobi so poudarjn njn sksualn lastnosti (vlik prsi, dolgi razpuščni lasj itn.) (Toporov 2002). Podobn lastnosti j mogoč opaziti pri prdstavah o kamnitih Ba bah. Rusk prdstav o Mokoši kot žnski z vliko glavo, ki ponoči prd, j mogoč primrjati z izklsano Babo z Grobnika, ki ima vliko glavo in poudarjn prsi. Opolzkost, razuzdanost s skriva v izročilih o poljubljanju »šmrkav bab« ali riti »star bab s Trsta« ali njno povzovanj na Krasu s prostitutkami. Povzavo z Mokošjo nakazuj tudi topo nomastika, tpž »star bab«, izročila o pobgli »dvi« ali o starkah, ki jih okamni božja strla (Prun). Tudi intrprtacij Mokoši kot prsonikacij Matr zmlj (Rybakov 1994), pri čmr s v ruskm izročilu zmljo poimnuj »Matr vlažna zmlja« (Johns 1998), spominjajo na prdstav o vlažni, mokri, sluzavi babi kot prsonikaciji zmlj. V prdstavah o babi j po drugi strani mogoč prpoznati tudi bolj arhaičn vidik, morda š bolj splošno razširjn. To nakazuj povzava bab z zmljo, njnimi dli in gorami, značilno za štviln vrazijsk prdstav o žnskih božanstvih. Pokazan so bil analogij z grškimi in drugimi izročili. Bab so vključn v obrdj kačjih glav v zahodni Slov niji, ki zankrat dluj clo starjš od slovanskih prdstav. Pogosto s nahajajo v bližini arholoških najdišč, ki so starjša od slovanskih. Baba j obrdno srdišč trh osnovnih lmntov, sil narav, ki spominja na arhaični koncpt tročana, zankrat ndoločljiv starosti. Kljub zadržkom proti arhtipskim torijam j potrbno vsaj omniti primrjav z upodobitvami žnskih nolitskih gurin in kramičnih prdmtov v obliki žnsk in matrnic (Čausidis 1994; Naumov 2006). Hkrati ni mogoč zanikati podobnosti s šir šim kontkstom žnskih ambivalntnih božanstv in žnskih likov iz folklor, ki dlujjo hkrati kot darovalk življnjsk nrgij in uničvalk življnja, jih označuj dvojnost življnj in smrt, mladost in starost (Lück 2005; Gimbutas 1989). V slovanski folklori j ambivalntnost prpoznavna v mladi, ndolžni Mari, ki s proti koncu ltnga življnj skga ciklusa sprmni v tmačno in okrutno Morano/Smrt (Blaj 1998; Marjanić 2003). Ambivalntnost s odraža v vsh izročilih o babi. Babini vidiki dgradiranga principa s kažjo v zastrašujočih prdstavah, ustrahovanjih z ogabnimi, blatnimi in smrkavimi »sta rimi babami« ob vstopu v msto. Polg sogovornikov, ki so s smjali izročilu, so s drugi š dans sramovali govoriti o tako opolzkm izročilu. V ta kontkst sodi tudi načnj bab s piškavim orhom in morda igranj igr gnilo jajc na Stari babi nad Ajdovščino. Babin tmačn vidik j prpoznavn v njnm načnju z nnadnim mrazom, zimo, z okrutno »babo Marto«, ki okamni starko, s »staro šmrkavo babo« iz Škocjanskih jam, ki jmlj mrtv otrok k sbi, na smrt spominja ubijanj ali zažiganj zadnjih snopov, »bab« pri mtvi ali mlatvi itd. Drugi vidik bab s kaž v njnm življnjskm, gnrativnm principu. O tm priča jo prdstav o babi, ki simbolizirajo plodnostni vidik: poudarjni žnski tlsni atributi, 285
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa povzanost z vodo, prsonikacija (vlažn) zmlj. S tm, proizvajanjm džja, vtra, sončnga vrmna, ki v tradicijskih vrovanjih hkrati dlujjo kot poroditlji življnja, s povzavami bab z atmosfrskimi objkti in časovnimi obdobji s baba idnticira n l z zmljo samo, ampak skupaj z nbsno sfro s širšim makrokozmosom. Na mikronivo ju vašk skupnosti dluj kot monolit v povzavi md trmi osnovnimi lmnti, silami narav, ognja, zmlj in vod. Podobno v ljudski arhitkturi nastopa kot podlaga, nosilc struktur. Z imnovanjm določnih dlov struktur po babi tr z njo povzanih naravnih lmntov, sil, so ljudj na mikronivoju vašk skupnosti ali na ravni š manjših not, kot rcimo hiš, apnnic, poustvarjali kozmično strukturo svta in jo tudi z obrdi (darova nji) vzdržvali. Na Krasu so ob zažigu zadnjga snopa žita, »bab«, zažlli nako (dobro ltino) za na sldnj lto. Zdi s, da baba zaključi n ltni ciklus, dobro ltino, ki s mora končati s »smrtjo«, da s nasldnj lto lahko spt obnovi (z babo s zaključijo tudi druga ltna opravila). Šl smrt j tista, ki omogoča obnovitv življnja. Kar j podlaga clotnmu makrokozmosu, osnova konstrukciji, življnju, prdstavlja tudi njgov konc, z babo s začn in konča. Baba s tako zdi vsprisotn fnomn, ki ima (v razmrju z drugimi sila mi) v rokah ciklično prnovo narav in s tm kozmično ravnovsj svta.
286
Abstract
ABSTRACT: WHEN BABA LIFTS HER SKIRT. SPACE AND TIME IN THE FOLKLORE OF KARST. Th titl of th book calls attntion to thr aspcts which ar invstigatd through oral tradition about th landscap of Karst: tim, spac, and mythical landscap (“ baba”). Sinc th boundary lins btwn th mythical and th concption of tim and spac ar blurrd to a considrabl xtnt, th ovrall rsarch problm could hav bn mbddd undr th titl traditional viw of th world in th cas of Karst. Analysis of prcption of spac from a traditional prspctiv invitably includs prcption of tim, past, and collctiv mmory, as wll as thir rlation to landscap. Th third part of th book inquirs into rprsntations and th mythical landscap of monolith “ Babas” (eng. hag), whr mythical landscap is undrstood as a systm in a landscap in which spcic mythical rprsntations ar mbodid. Th rsarch attmpts to connct th ndings and mthodologis of thnology/folkloristics and archaology. Th two scincs ar linkd prcisly through landscap and oral tradition about it. Th formr provd usful in trms of comparativ ndings and insights into traditional blifs, whil archaology providd a prspctiv through th landscap, spac. Fild matrials wr gathrd by way of intrviws, xaminations of archival and litrary sourcs, and with archaological ld work. Traditional prcptions of spac and tim hav bn invstigatd by way of analysis of oral tradition through its positioning in th landscap.
ON BELIEF Th work includs a larg amount of folklor matrial on th suprnatural. Thus, I rst ndd to undrstand popl’s attituds toward blif in gnral. A rathr larg numbr of my intrviws took a strictly ngativ attitud toward blifs and traditions of oldr gnrations, whil othrs adoptd rathr ambivalnt attituds. For xampl, a prson was tlling about his xprinc with a dcasd prson, yt at th sam tim rlntlssly assrtd that h did not bliv in th suprnatural. Dspit th dnial of th xistnc of th suprnatural, popl still tnd to pick up thir pac through hauntd placs at night or fl unasy on passing a cmtry, as “one never knows what may happen”. It is widly accptd that spac has diffrnt valus at diffrnt tims. Thus, on th othr hand, no on would rsist walking through a cmtry at night on th Day of th Dad (All Saints’ Day). Comparisons with th Grk attitud to thir mythic narrativs show that both in th past as wll as today numrous truths about th sam rality xistd. In th words of Vyn, “th Grk put th gods to th skis; howvr, h would b vry much surprisd if h actually found thm thr /…/” (Vyn 1998, 33). Both in antiquity and today, thr is a constant struggl btwn two concptions, th rational and th “irrational”: on that dnis th xistnc of th suprnatural and on – having no othr option – that blivs in it, although rluctantly. Nvrthlss, th two ar not mutually xclusiv, for th qustion of th xistnc of th suprnatural still prsnts on of th fundamntal dilmmas of man.
287
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
ON MEMORY AND PERCEPTION OF TIME IN RELATION TO SPACE Th discussion on community’s prcption of rmot past is introducd with obsrvations of invntivnss in th (r)cration of collctiv mmory in th cas of a contmporary stting up of a monumnt to ancint origins in Rodik. Th vnt is an xampl of contmporary tndncis to prsrv collctiv mmory by constituting lieux de mémoire, sits of mmory (Nora 1989). Prcivd from Wstrn or non-Wstrn prspctiv, collctiv mmory is always an answr to th nds of th prsnt. Particularly today, with th disapparanc of traditional milius of mmory, collctiv mmory bcam dpndant on th discours of xprts and on its matrialisation and visualisation. Lieu de mémoire can also b found in th immatrial, in surnams and toponyms, from which folk tymology draws its awarnss and knowldg about thir ancstors. Such traditions ar commonly govrnd by a tndncy to stablish connctions with nobl ancstors, which afrms th community as a spcial ntity, diffrnt from othrs. Th majority of qustions about distant past rmain unanswrd. At most, popl tnd to rly on spatial aspcts of sourcs: thy spak about th oldst part of th villag or about community’s continuity with th inhabitants from th narby ruins, usually ajdi. Community prcivs itslf as autochthonous, as bing in this spac “sinc th bginnings”, prcisly through spatial continuity with th ruins of nighbouring sttlmnts, thrby abandoning thos lmnts which do not contribut to its idntication with th spac it inhabits. Inhabitants of th ruins, “ajdi”, can on th on hand b rcognizd as mythical rprsntations of primordial craturs with suprnatural traits, prsumably th crators of th world, whil on th othr hand ths rprsntations blndd with a blurrd collctiv mmory of contacts with th aborigins, th “othrs”. In prcption of th past, “ajdi” rprsnt th bginning of tim, th tim prior to Christianity, bfor th mrgnc of “our” socity. Idntication of villag communitis with Christianity can b rcognizd also in traditions which account for th mrgnc of th villag with th stting up of a church. It sms that bsid th spatial rol of th sacrd cntr at th cosmological lvl (eliad 1981; Ristski 2001) a church dos not prsnt only a lieu de mémoire of “ancint tims”. Tradition shows that at th lvl of local community th stting up of a church symboliss a tmporal catgory, marking th bginning of “our tim”, th tim of Christianity. Traditional prcption of th past holds that th antagonism to “our” tim is rprsntd by th Turks, th rprsntativs of th dangrous and th chaotic. It is only aftr thir withdrawal that th villag is constitutd; landscap is transformd from chaos to cosmos, to an organizd and ordrly world. Diffrnt trasurs, lft bhind scattrd throughout th landscap by th Turks, hav a similar function as th Turks thmslvs, both coming from “th othr world”. Bsid th Turks, folk traditions about th past commonly appropriat othr historical lmnts, such as th Knights Tmplar and th Frnch, through which local community rmains connctd to th narrativs about th past of th widr community. In traditional thought, spac is not an abstract catgory but a concrt givnnss. Numrous funny and tasing narrativs rval that it was God who cratd Karst, that saints prformd thir miracls in th concrt landscap of Karst, not only at th lvl of abstraction but in ach particular villag landscap. With this, th trritory of vry villag community was 288
Abstract also conscratd. On a micro lvl, all villag communitis transformd Christian abstract mmory, groundd in th miraculous of th “Holy Land”, into th miraculousnss of a hom town, into concrt matriality. In th landscap of Karst, history is brought out also in traditions about Attila’s trasurs, which borrow this historic prsonality to intgrat th suprnatural in th hom nvironmnt, thus taming th suprnatural lmnts. What is shard by all traditions about distant past is th fact that tim is prsntd as an aspct of spac, of landscap. Th actual dpth of tmporal “roots” has no maning for th popl, bcaus thy rcogniz thm in thir local landscap. Th landscap and its matriality giv an illusion of trnal continuation. Community crats its topographical continuity through narrativs about ancstors from nighbouring ruins – in a rathr similar way that Christian collctiv mmory assurd its own with its “spatialisation” in th Holy Land in th widr contxt (Halbwachs 1971). That mmory dpnds on spac can b sn in instancs whr th mmory of a living spac and of its spatialisd traditions is lost bcaus of moving to othr locations. Spatialisation of tim is always alrady in-built in our systm of prcption, which can b concludd from th co-dpndncy of tim and spac in languag. Whn somthing happns, it is xprssd in connction to spac, plac, namly, the event took place, or fr. il a eu lieu, it. a avuto luogo, (Paul Ricour aftr Candau 2005). Unfortunatly, th Slovnian languag dos not know such a formulation. A similar rlation can b found in ancint tchniqus of rmmbring, whr th narrator translatd th tmporal squnc of a narrativ into spatial topography of points and argumnts, which functiond as spatialisation of Tim (Fabian 1983). Tim and spac ar mutually intgratd; spac is thrfor dnd by som as “Othr Slf” (Munn 1992). Rsarch on th prcption of past in Karst villags has shown that th catgory of tim is in fact subordinatd to spac, sinc th past prsnts only an aspct of spac, landscap. Tim and distant past as abstract catgoris thus constantly ludd th rsarch. Traditional thought dos not conciv of tim as an abstract ntity but maks it concrt in th local landscap.
STRUCTURE OF SPACE THROUGH ORAL TRADITION Th major part of th rsarch is dvotd to prcption of spac. It has bn shown many tims that spac is a social construct, its concptualisations rsulting from th changing historical contxts and cultural spcicitis (Dscola, Pálson 1996). Sinc ach community crats, shaps, transforms, and mploys spac according to its rprsntational systm, spac prsnts itslf as a manifstation or xprssion of a community (Grtz 1972; Cadort 2007). An xampl of th signicanc of this kind of concptualizd topography can b sn in th complx circular villag structur of th Bororo popl of Brazil, in which th ntir symbolic systm of social, cult, and blif aspcts of th community was “spatialisd”. Whn popl movd to a villag with an altogthr diffrnt layout, i.. horizontal, thy lost contact with thir traditions, which thy maintaind prcisly through a spatial schm, which ultimatly rsultd in thir convrsion to Christianity (Lévi-Strauss 1989; 2004; 2004b). According to Pirr Bourdiu, it is social practic that activats spatial manings 289
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa so that thy ar not xd in spac (Bourdiu 1969). Ways of functioning in an nvironmnt ar lvlld with ways of its prcption, which disagrs with th opposition btwn th naturalist and culturalist prspctiv, btwn th practical-tchnical intraction with nvironmnt and its mythical-rligious or cosmological construction. Th majority of traditional popls thus larn about thir mythical ancstors and moral principls through thir symbolic mbodimnts in th landscap, namly through th “snsing of plac” (Ingold 2000; Basso 2002). Landscap ncompasss two lvls of rality, th matrial, intrnal, and th mntal, crativ, which mrgs from crtain prspctivs and concptual schms (Lnclud 1995; Hirsch 1995). edmund Lach stats that spac is on of th two aspcts with which man attmpts to xtrnaliz mtaphysical concpts, which aris from th mind and ar rprsntd in words such as “god” and “spirit” (th othr aspct is myth; Lach 1983). Human thought cannot function through th concpt of continuum. Spac without any qualitis is a spac that was in th bginning cratd by God. In cosmogonic myth, th primordial act is sparation, as an undiffrntiatd world can nvr b subjct mattr of history (Dragan 1999). Th tradition about th indnitnss of form bfor th cration of th world can b found also in Slovn narrativs about a grain of sand that falls to th ground, th plac of landing of all things, which rsults in th cration of th world (Trdina 1858; Šmitk 2004). Man did not undrstand spac as a thr-dimnsional systm, as prcivd through th Wstrn modl, but addd to th thr visibl dimnsions a fourth on, which rprsntd th world byond. In ordr not to los himslf in an unprdictabl spac, man stablishd a crtain logic, principls that strictly dn ntranc points of th suprnatural into this world. To undrstand spac and organiz it, man diffrntiatd it by introducing th concpt of a boundary, a consqunc of th systm of binary oppositions (Lévi-Strauss 1989). With th diffrntiation of concpts into (at last) two opposing catgoris, th grounds for functioning of (any) a logical systm ar stablishd. By drawing distinctions btwn catgoris of th profan and th sacrd, Émil Durkhim (1982) showd alrady in 1912 that th rlation btwn th ordr of profan and sacrd phnomna is on of complt discontinuity. Sinc thn, rsarchrs shar th opinion that social communitis’ concption of spac is govrnd by duality and groundd in binary oppositions. Th dualistic prspctiv, commonly corrsponding to th opposition btwn “sacrd” and “profan”, can b sn in diffrnt prcptions of spac, such as “social”, “conqurd”, and “organizd” spac in contrast to th “wild”, “unconqurd”, and “chaotic” (Douglas 1993; 1999; eliad 1987; 1992; Gll 1992; Radnković 1996; Ristski 2005). Howvr, prsnt-day rsarch has also shown that this duality of catgoris dos not function so strictly at all tims and that it shifts according to diffrnt contxts (Dscola, Pálson 2002). Boundaris and rits of passag coordinat transitions btwn diffrnt social statuss during popl’s liftim, but also btwn diffrnt tmporal phnomna and trritoris. Boundary is at th sam tim th third lmnt in a systm, functioning as a mdiator btwn th opposits it divids (van Gnnp 1977; Lach 1983; Dragan 1999, tc.). Th analysis of spatial positioning of oral tradition in th landscap has shown that th majority of traditions about apparitions, sacrics, and burials of craturs from th world 290
Abstract in-btwn (bloody leg , “vdamc”, blacksmith, th impur dad, forignrs, srpnts, horss, tc.) appar at or along cadastral boundaris (Rodik, Lokv, tc.). Similar motifs can also b found in th widr Slovn and europan folklor, whr daths and killings tak plac at trritory boundaris, whr gravs ar also found, which is intrprtd by numrous authors as instancs of sacric (Grafnaur 1957; Dragan 1999; Kvidland 1993). Th Bronz Ag mounds, scattrd across Karst, hav prhaps also bn usd to mark trritory boundary lins, similarly as folklor. Comparisons with folklor namly point to th spcial signicanc of trritory bordrs, which is in placs rctd in th positioning of sacrd placs along thm, or in ritual procssions (Ristski 2005; Šmitk 2004). Th boundary lin pomerium, prsumably ritually ploughd by th mythic foundr of th city of Rom Romulus (Sgaud 2008), was also of rligious signicanc. In ancint Grc, tmpls, prsumably protctd by gods, wr positiond along trritory boundaris, whil in Roman tims sacrics to th god Terminus wr prformd at boundary markrs (Guttl Col 2004; Dilk 1971). Burying of objcts at nwly stablishd trritory boundaris is rcordd in Indian Sanskrit sourcs from 1 st cntury BC. Basd on comparisons, folklors about killings and gravs at trritory bordrs could b intrprtd as sacrics at conscratd liminal placs, whil folklor about suprnatural craturs which mark th boundary adds to th argumnt that cadastral boundaris in fact had a mdiating rol btwn this and th othr world. From a ritual prspctiv, spcial status of community limits is rctd in th phnomnon of dad rsting sits (“mrtva počivala”). Ths ar ritual placs in which funral procssions stoppd, prayd, pallbarrs xchangd, and th cofn / th dcasd was placd on th ground. Dad rsting sits ar not arbitrary placs; on th contrary, th majority of thm ar situatd prcisly at or along cadastral boundaris. Fw xcptions can b found by th watr, which was, similarly as community boundaris, considrd th mdiator with th world byond (Mncj 1997). Ths ndings rval why it was prcisly in ths placs that ritual activitis took plac, namly as rituals of passag, rites de passage, which ar, according to van Gnnp’s thory, part of th traditional concpt of boundaris. Both th folklor narrativs about th suprnatural and th ritual aspct in dad rsting placs indicat that community bordrs traditionally functiond as placs of spcial importanc, at th contact of th worlds. Although th maning of th word is vry vagu, it is nvrthlss possibl to dn communal boundaris as “sacrd”. Thir signicanc as dividing lins is also corroboratd by th hypothsis that th word “sacrd”, pyhä in Finnish, was adoptd from a proto-Grmanic languag prcisly bcaus of its dividing maning in local topography (Anttonn 2003). Th main rol of mdiation at bordrs in Karst is adoptd by th folklor gur of th srpnt, which is particularly common at th thr-bordrs of community lands. On th on hand, th srpnt, as th binary opposition of r in protction rituals, can b rcognizd as th Slavic mythological gur Vls, who drinks cattl milk, dwlls in th tr roots, and can b nticd during th Carnival tim into th hous with yarn or similar gsturs. On th othr hand, this most archaic of symbols can b bound to a much widr comparativ contxt from europan folklor, which mphasisd th clos connction btwn th srpnt and woman. Th srpnt is indirctly linkd to Virgin Mary on th day of Assumption, whn th srpnt can b sn in trtops; th Srpnt drinks mothr’s milk 291
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa and is born by a woman; both th srpnt and th woman ar sacricd for foundations of nw buildings. Ths ar only fw of th traditions that show that both th srpnt and woman mdiat frtility forcs through thir contact with th othr world, thus playing an important rol in th harmonisation of mutually dpndnt worlds. Bsids srpnts, th rol of mdiation at cadastral boundaris is also adoptd by strangrs, blacksmiths, and othr mdiating craturs. Ths craturs ll up th mptinss btwn th two opposing concptual catgoris, btwn th world of th dad and th living, display charactristics of both, ar crditd th powr of mdiating btwn gods and man, and ar th objct of most intns taboos (Lach 1964; 1983). Th dp signicanc of cadastral boundaris is furthrd by th positioning of ths mdiating craturs prcisly at cadastral boundaris, at points of contact btwn th worlds. Within cadastral boundaris, transition btwn th worlds is most prmabl at crossings, crossroads. Thus, protction rituals, prvnting th intrusion of forcs from byond, ar prformd prcisly thr during most dangrous priods, such as on St. John’s Day (summr solstic). Alrady in antiquity, th crossroad was considrd a plac of contact with th world of th dad, as th undrworld opnd up to Ulysss prcisly at th conunc of two rivrs, that is, at an intrsction shapd in th lttr Y, which is on of th most archtypal rprsntations of a crossing. Narrativs from Karst and Istria bar vidnc of mtings with apparitions (for xampl, “tantava”, the footprint of mrak , th dvil, tc.), of hailing th dvil at crossroads (undr protction of an inscribd circl), of bnvolnt craturs ghting th craturs with malvolnt intntions at crossroads (th wizard against “Krsnik”), of witchs gathring or apparing thr, whil also th majority of magical, purication rituals (or rituals including lmnts of a crossroad) ar prformd at crossroads, and according to tradition, thy hav to b conscratd, tc. On St. John’s Day, bonrs wr lit at crossroads “ to banish the witches”. Lik spac, tim also has diffrnt valus at diffrnt tims, thus crtain priods of th yar, for xampl th summr solstic and th Quartr days, or crtain parts of th day, such as dusk and night, ar mor rsponsiv to transitions btwn th worlds – thus spcial bhaviour is attachd to thm. Th crossroad has many dialctal variants; howvr, its maning is most fully mbracd by th Istrian xprssion “krožra” (stmming from “krog”, eng. circl), rcting th basic trait of a transition point, whr circulation of souls taks plac. Landscap is intrwovn with numrous liminal placs, through which th forcs from byond intrud into “our” world. By prforming rituals, man ndavours to rstrain thm. Th boundary lin btwn forign, othr and hom, btwn natur and cultur, is uid, changabl. Folklorists hav shown many tims that th “sacrdnss” of spac and its transitivnss dcrass by isolins with moving away from th cntr: from th hous (.g. harth, “bohkov kot” (a cornr in th hous whr holy cards wr kpt)) ovr th thrshold (as th rst boundary markr) to th fnc, th yard’s bordr, or th bordr of th villag (Nvskaja 1990; Radnković 1996; Ristski 2005; Mncj 2005). Th Karst traditions similarly show that boundaris with th world byond mrg both in man’s dwlling nvironmnt (hous, stabl, yard, cornrs, thrshold, tc.) as wll as in th widr landscap (fncs, roads, archaological sits, cmtris, watr, cavs, tc.). Among th apotropaic rituals, th jction of th srpnt and othr vils from th immdiat living 292
Abstract spac of man is particularly important. Furthr, the footprint of mrak (“mrakova stopinja”) prsnts an unprdictabl and uncontrollabl liminal spac in a landscap: whn man stps on the footprint of mrak , th passag to th world of th dad is opnd up – man loss orientation and dies.
If w brush asid for a momnt th complxity of th dwlling spac, w can rduc spac to a boundary which protcts th cntr. Both th bordr and th cntr, which qualify spac, prsnt spacs that ar most dangrous, thus thy hav to rmain impassabl (Dragan 1991). According to eliad’s intrprtation, with vry nw construction rligious man placs a nw structur into th “cntr of th world”, thus imitating th cosmogonic act, which transformd th primordial chaos to cosmos. Rligious man organiss and orints spac in rlation to th sacrd, which is undrstood as th cntr of man’s lif, “th navl of th world” (eliad 1981; 1991). Although it sms that th thoris of archtypal symbols of a cosmic sacrd cntr hav bn ovrcom, rsarch showd that it is still possibl to rturn to such gnrally accptd idas. Rsarchrs thmslvs, who ar othrwis critical to univrsalist applications of psychoanalytic thoris to ancint myths, bcaus thy ar ncssarily historically spcic, acknowldg th concpt of th sacrd cntr in ancint Grk spiritual cultur. Th cntr is stablishd through th harth of a hom and a town which function as th cntr of th world, a point of communication with th uppr and lowr cosmic lvls (Vrnant 2001; Guttl Col 2004). In mythical tradition, th city of Rom was also ritually positiond in th cntr of th world, sinc Romulus positiond in th city’s cntr th intrsction of two axs, cardo and decumanus, mundus, a typ of a vaultd grav, whr h prformd offring rituals and which was opnd on th day th dad mrgd from th undrworld (Dragan 1999; Sgaud 2008). Th ida that communication btwn th worlds taks plac through th harth as th cntral point in a hous can also b discrnd in traditional rprsntations from Karst and th Balkans. According to th Karst tradition, th harth mittd sounds of th dad, whil in th Balkans it was considrd th ritual cntr of th hous, th plac of th guardian snak and of god, tracs of which ar hintd at alrady by th Balkan’s Nolithic cultur. In tradition about th Karst landscap, th symbols of axis mundi can b rcognisd in trs, crossings, in watr, and/or in churchs in th cntr of Karst villags. In Rodik ara, spac is givn its cosmological maning with th planting of th “rst” lim tr from th cav, which prsnts an opning to th othr world and from whr a boy rturns aftr many cnturis. That th lim tr had a cntral rol in making sns of spac can b gathrd from th rituals of staling th lim tr from th nighbouring villag. With th transposition of th tr to th church, this cntral rol was adoptd by Christian symbolism and can b sn in th lgnd about a stting up of a church instad of th miracl tr (Rojan). Th symbol of th world tr can b discrnd in th oak tr at th crossroads in Gropada – having haling qualitis for both th locals and Napolon – whil its sacrdnss is rafrmd by its connction to th highst gur of Christianity, Jsus Christ, who plantd th tr with St. Ptr in th mythic cration of th world. In Slavic mythology, th oak tr is considrd sacrd and haling, and govrnd by Prun, yt its haling charactristics can also b attributd to th location at th crossroads. 293
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa Symbolic rprsntations of a world mountain, rprsnting th cntr of th univrs or th world axis, hav bn at a micro lvl adoptd by hills calld Mountain (Slov. “Gora”), th charactristic of which ar watr and Christian symbolism. In Rodik, th “lintvrn” (snak-lik dragon) thratns with oods from th insid of on of such hills; his wrath was appasd by rcurrnt procssions. Vrmščica is known for traditions about haling watr, a puddl, th giant srpnt, and th miracl saint, to whom pilgrimags wr mad to ask for rain and halth of th cattl. Two paks, which supposdly mrgd aftr th moon collidd, rsmbl traditional rprsntations about miracl trs with two trtops and th mythic hostil twins in Indo-europan thogonis. At a macro lvl, th mountain Nanos functions as a cosmic mountain, th dwlling of th suprnatural srpnt and th white women who dcid man’s fat. Nanos is said to stand on svn, nin, or thirtn pillars of th world – if ths pillars collapsd, th ntir ara of Karst and Vipava Vally would b oodd with watr from th mountain’s intrior. Bsids th fact that th numbr of pillars is magical, th tradition also bars similaritis to cosmogonic mythical narrativs, according to which th earth stands on pillars or mythic animals, from whr th mchanisms against its collaps mrg. Th tradition, apparing across Karst, about th ood thratning from th intrior of Nanos is rminiscnt of cosmogonic myths about th world ood, which rturn th world into an undiffrntiatd stat of chaos and dcid th fat of th world. Insid of cadastral boundaris, th forst is considrd a liminal spac. As a dangrous and liminal ara, it is on th on hand involvd in narrativs about suprnatural craturs and witchs (Narváz 1991; Mncj 2005) and on th othr in languag tymology. Although th maning of th word “limit, boundary” (Slov. “mja”) is rathr vagu and changabl in th Karst dialct, it was apparntly usd to dsignat th woods, mor prcisly th dciduous forst, aras of oak trs. Th word for forst had a similar maning in Sanskrit txts, dsignating that “othr” compard to th villag, mptinss, a spac in-btwn opposd to th villag, which prsntd th bordr to th othr world (Dragan 1999). Th signicanc of an oak tr as a boundary markr and mdiator btwn th worlds is rctd in th majority of Karst traditions about contacts with th suprnatural, as thy tak plac prcisly through th oak tr. Such a “boundary” prsumably functiond as an opning for th apparanc of th giant (Štanjl). Furthr, babis, prsumably coming from th othr world or vn from th world of th dad according to traditional rprsntations (Pliskovica), mrgd from an oak tr or from thr oak trs. Mothr of God was sn in th oak tr (Pliskovica), thus th pilgrims had a habit of gathring small pics of oak wood. An oak tr situatd at th crossing was considrd to hav haling ffcts (Gropada). In Karst, th majority of traditions about suprnatural craturs ar connctd to trs, spcially to oak trs; th sam is tru also for th widr ara, for xampl for Bulgaria, whr oak trs supposdly protctd community bordrs against thundrstorms and othr calamitis. In gnral, oak trs wr considrd sacrd trs in both Slavic as wll as Indo-europan traditions (Dragan 1999; Šmitk 2004; Ristski 2005; Katičić 2008). Th analysis of locations in Rodik, whr contacts with th suprnatural tak plac, clarly shows that thy ar situatd ithr on community bordrs closst to th villag, which ar also forstd, or ar scattrd across th ntir uncultivatd land on th othr sid 294
Abstract (cavs, watr, ruins) with a highr concntration along th main roads, which ar popld also in th night, during th dangrous priod of th day. Among th thousands of cavs in th Karst ara only a fw wr considrd liminal, namly in th Rodik ara. Thos most prominnt ar traditionally connctd with th divin, sinc thy wr prsumably cratd by St. Ptr and Jsus. It is also said that a boy rturnd aftr cnturis from on of such cavs and that th “rst” lim tr originatd from thr. Anothr tradition has it that th dragon, or th dwarf, livs in th cav and that it is connctd with suicids of local womn. Thos who cam in contact with th suprnatural in th cavs nvr truly rcovrd from th xprinc, which is a common motif of contacts with th suprnatural (Mncj 2009). Considring th positioning of annual procssions as wll as widr europan comparisons, it sms that procssions functiond as a ritual strngthning and rnwal of limits around th cultivatd land. This obsrvation is also conrmd by a wid rang of folklor traditions about th suprnatural, which ar not found in aras insid of th two circls of procssions. Th phnomnon of dlimitation is rctd also within Karst villags. Rsarch has shown that th villags ar intrnally fragmntd, vn though thy appar to an outsid obsrvr as unid communitis. Traditions and toponyms suggst two mods of villag division, namly according to linag units and according to spatial position. Howvr, with rgard to europan comparisons, th binary division abov / blow, somtims with th cntr, is most common. Lighting bonrs on St. John’s Day is on of th customs in which diffrnt group idntications of parts of villags by spatial units is most visibl. In Rodik, th dualist division of th villag, sparatd by th stram, is rctd through th tradition about two primary villags, with on considrd oldr and inhabitd by th mythisisd “ajdi” from th archaological sit abov th villag. Th basic dualistic division prsnts th grounds for a mor complx v-partit division of th villag. Binary division of villagrs is rctd also in Carnival customs, in th way villagrs ar positiond at mass in church, in division of common work, and in th position of gravs at th cmtry. Comparisons with Macdonia indicat that th structuration of th villag and th cmtry spac could b accountd for by th principl of linag units. Kropa, for xampl, is known by its dualistic division according to th villag crk and by a thr-partit on according to abov / blow, with th lattr also dividd according to social hirarchy. Th rivalry btwn childrn from th two sids of th crk was most pronouncd onc pr yar, whn thy guardd th bridgs with clubs and nttl to prvnt th childrn from th opposit bank to cross th watr (Šmitk 1973). Carnival customs can also lad us to conclud that dualistically organisd sttlmnts xistd also lswhr in Slovnia. Th rol of villag division in Karst is adoptd also by watr, crks or roads, somtims vn by folklor about th suprnatural. europan comparisons suggst a similar division, rctd in popl’s position in th church, which dos not aris from social hirarchy but from th fact that a villag was dividd into two parts. Romanian writtn sourcs about donations of halvs of villags as wll as othr europan customs also point to th xistnc of binary sttlmnt structurs. Sparation of villags into two antagonistic halvs is manifstd in spcic ritual momnts, such as at Christmas, on Nw Yar’s, on St John’s Day (“šntjanžvo”), whil on othr ritual occasions th villag is unitd into an intgratd ritual community (Dragan 1999). Claud Lévi-Strauss (1989, 295
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa 2004b) has similarly dmonstratd th xistnc of diamtric sttlmnt structurs and social systms throughout th world. On of th hypothss xplaining th mrgnc of diffrnt parts of a villag, rctd in diffrnt social statuss of inhabitants, can surly b th stratication procss of rural population or diffrnt linag colonisations. On th othr hand, such a hypothsis is still not wid nough to account for such a vast rang of sttlmnt structuration, as social hirarchy can b only on of th many aspcts of th rction of antagonisms. With rgard to numrous comparisons from europ and th world, it sms that th xtnsivnss of dualistic structurs could b accountd for with a gnral structuring logic of thought. Hr, th structuralist thory on binary logic systms by Claud Lévi-Strauss provd to b most xplanatory, spcially bcaus it punctuats in thir background far mor complx systms and asymmtris. It is prcisly this asymmtry that allows for th functioning of th systm (Dragan 1999). In traditional thought, concption of spac is govrnd by a binary logic of th systm, with which th world is kpt in constant balanc. Howvr, this logic is not rigid; th world is not strictly sparatd to “ours” and “thirs”. Boundaris btwn th worlds mrg in numrous placs in th landscap, but always in an ongoing dpndnc on tmporal catgoris (liminal), whil man aims to coordinat thm with rituals. This sam logic of th binary systm also translats to vryday organisation structurs, to sttlmnts; howvr, this dualism is mainly activatd only at crtain priods, in ritual tims, othrwis rmaining inactiv. Man had to rst sparat th world around him, in ordr to organis and undrstand it, only thn could h kp it in balanc by maintaining th two lvls. Howvr, it sms that, in addition to symmtry, th asymmtrical stat also plays an important rol, as alrady obsrvd in villag structur, causing and stimulating th movmnt of a living systm. From th point of th mthodology of th work, spac as an analytical catgory opns up nw dimnsions for rsarch, in rlation to which th traditional subjct mattr of thnological rsarch can b rvald in an ntirly nw light, prhaps vn in an altogthr diffrnt concptual systm.
“BABA” AS AN ELEMENT OF MYTHICAL LANDSCAPE AND TRADITIONAL BELIEFS Th concluding part of th rsarch draws on an lmnt of th mythic landscap in Karst, th monolith “Baba”. Th titl of th book, whn “Baba lifts hr skirt”, ariss from th Rodik tradition which has it that th wathr clars whn “baba” lifts hr skirt (similarly in Vipava rgion). “Baba” appars to b an omniprsnt, yt fragmntarily prsrvd phnomnon in traditions of all Slavic popls all th way to Russia. It ncompasss diffrnt phnomna: from a fmal dmon to brad, th last shaf of grain, th grain spirit, to lmnts of folk tools and architctur, hills, diffrnt prcipitations, th cold, th moon, star constllations, th rainbow, days, months, and sasons, tc. Furthr, th ston monoliths calld “Baba” ar linkd to a wid rang of traditions, from instilling far of kissing th rpulsiv gur to offrings and diffrnt rituals. In Karst and in Čičarija, “baba” dsignats th 296
Abstract nishing ston in a lim-kiln, th iron holdr for sharpning th scyth, a block of ic as th groundwork in an ic hous, a part of th portal, and th ston in a childrn’s gam. Gnrally, “baba” dnots that which is a foundation, somthing that carris. Thr ar two known monolith “Babas” in Karst: on in Rodik and on in Opicin abov Trist, particularly th lattr bing linkd to a numbr of traditions from across th Karst ara. Popl of Karst rcognisd “Baba from Trist” in diffrnt ways: from a fountain to a “plac by th sacrd rock” (“Škala šanta”) and in ston monoliths, which is its primary form. Parnts from Karst to Vipava Vally and Croatian Istria wr instilling a crtain far of “baba” in thir childrn: namly, that thy will hav to kiss or puff up th buttocks of th ugly “old baba” or swallow hr snivl on thir rst visit to a nighbouring town (for xampl, Trist, Grobnik). As statd in on of Rodik narrativs, th novic “has to fondl and smooch hr snotty fac /…/ has to puff up baba’s buttocks” (Pršolja 2000, 27). Throughout th ara, ston “Babas” wr rprsntd as prsonications of a woman, a rpulsiv old woman. In Sžana and vrywhr whr childrn fard “baba” from a narby town, thy imagind “baba” as “an ugly and snotty woman with large warts, her nose dripping snot, and she is ugly, ugly as hell ”. Childrn saw in th ston monolith in Rodik “a shape of buttocks, woman’s, and breasts”. “Baba” with a larg had and pronouncd hips and brasts, carvd in rock at th ntranc to th old town of Grobnik in Croatian Istria, can stand as a proof that th ston monoliths rprsntd th prsonication of a woman (Vinc-Pallua 1995/96). In som parts, offrings of crops wr mad to th imaginary “baba” (Vlika Planina) and th ston “Babas” (Vlbit, Soča Rivr ara) to rqust or to thank, futur was also prdictd according to thm, whil on St. Gorg’s Day popl dancd, playd music, and at at th rock Stara baba (Old Baba) abov Ajdovščina. Rituals prformd in immdiat vicinity of “Babas” ar rcordd also in Macdonia, as wll as in Franc by th mgaliths. In Golc in Čičarija, a thr-day offring ritual to “Baba”, calld “tridan” (thr day), was prformd on th Midsummr Day: rst watr was offrd, thn ashs and charcoal, and lastly soil from back hom. each of ths lmnts was also brought to th top of a hill, whil a bonr was lit nxt to “Baba”. This thr-partit structur is rminiscnt of a tradition about th spatial concpt of “tročan” from Wstrn parts of Slovnia, a rction of old blifs in th thr primary forcs of natur, which includs also “babas” / “Štribabas” (Pltrski 2006). In rlation to archaology, it can b discrnd that “Babas” as ston monoliths or mountain nams commonly appar in vicinity of archaological sits or in aras whr archaological structurs ar concntratd. For xampl, th monumntal “Baba” abov Prilp in Macdonia stands on th dg of an altitud acropolis from th Hllnist, lat Roman and Slavic-Byzantin priod. In traditions throughout th Slavic world, “baba” is closly connctd with watr or quatd with prcipitation phnomna (rain, hail, snowaks, rain clouds, placs whr storms brak, tc.). Furthr, “baba” is linkd with humidity also through som adjctivs (snotty, muddy) or through locations of ston monoliths by th watr. According to Rodik 297
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa tradition, “baba’s” urin turns to rain, indicating a rlation btwn micro and macrocosmos, which is prsnt in Indo-europan mythical traditions (Lincoln 1986). Th gur of “baba” is connctd also to rlasing of bodily winds. “Baba” of Rodik can thus produc wind, whil in Macdonian traditions “baba Marta”, as a prsonication of th month of March, turns an old woman to ston bcaus hr farting insultd hr. Th analogy btwn rlasing bodily winds and th wind can b found also in Scandinavian folklor. Slavic and Indo-europan folklor matrial points to a clos connction btwn bodily winds and concption, birth, and nw souls (Mncj 2008c). According to th Rodik tradition, “baba” (in Vipava Vally calld “ Furlanka”) brings clar wathr by lifting hr skirt, which is rminiscnt of an obscn lifting of a skirt by th old woman Baubó from Grk mythology, who brings th goddss Dmtr back to lif. In diffrnt rituals of th Balkans, popl crawld undr th skirt of “baba” or svral “babas” (maning also th oldst womn in th villag), which allgdly brought good halth. Comparisons with this ritual can b found also in Scandinavia. In songs, th lifting of a skirt is closly connctd with bating somon’s buttocks with a stick (also bating a rock “Baba”, sitting on th rock Baba’s buttocks), and to thundr clapping, which is a fundamntal trait of th Slavic god Prun (Blaj 1998; Katičić 2008). In toponyms from Slovnia, Croatia, and Macdonia, a pattrn connctd with “Baba” and manifsting two opposing mythic charactrs is rpatd in th landscap, namly, th clstial mal dity (for xampl Prun) opposd to th chthonic vil fmal aspct, oftn in a tripartit structur, surroundd by othr mythic toponyms (Pltrski 1996; Šmitk 2004; Blaj 2006; Katičić 2008; Čausidis 2008). Throughout th Slavic world, “baba” is most commonly linkd to mountain, which could indicat widr eurasian rprsntations of mountain as th arth and woman/mothr. Among othr, toponyms quat parts of “Baba’s” or grandmothr’s body with mountain’s lmnts (Baba’s hip, kn, had, tooth, nos, blly, and Baba’s cav) (Čausidis 2008). Shaps of mountains with clft paks or th position of monoliths in th landscap as wll as traditions about mucosity and urination could also indicat that “Baba” is sn as th vulva of th world (Pltrski 2009). In addition, th Karst tradition which has it that a prson who fll to th ground kissd “th snotty baba” could also lad us to conclud that th “snotty baba” can b nothing but th arth itslf. Lasciviousnss of traditions about “baba” can b compard to th gur of th only fmal dity from th panthon of th Russian princ Vladimir (yar 980), Mokosh. etymologically, th word rfrs to “mucous, wt”, an adjctiv that is most frquntly usd in rfrnc to “baba”. Mokosh was prdominantly linkd to dbauchry, hr imag displaying pronouncd sxual traits (big brasts and long, loos hair, tc.) (Toporov 2002). Similar charactristics can b discrnd also in rprsntations of ston “Babas”. Russian rprsntations of Mokosh as a big-hadd woman, who spnds th night spinning, can b compard with th carvd “Baba” of Grobnik, who also appars with a big had and xaggratd brasts. Lasciviousnss and dbauchry lurk also from traditions about kissing th “snotty baba” or th buttocks of “th old baba from Trist”. In Karst, “Baba” was linkd with prostituts. Connctions with Mokosh ar implid also in th toponomastics: 298
Abstract bating th “old baba”, traditions about a runaway “dva” or about old womn turnd to ston by divin lightning (Prun). Intrprtations of Mokosh as th prsonication of Mothr earth (Rybakov 1994) – whil Russian tradition nams th arth “Mothr mucous arth” (Johns 1998) – ar also rminiscnt of rprsntations about th wt, mucous, snotty “baba” as th prsonication of arth. On th othr hand, rprsntations of “baba” can also rval mor archaic aspcts, which ar prhaps vn mor widly sprad. This is suggstd by “baba’s” connction with arth, its parts, and mountains, which is charactristic of numrous eurasian rprsntations of fmal ditis. Analogis with Grk and othr traditions hav also bn dmonstratd. “Babas” ar includd in th ritual of snak hads in Wstrn Slovnia, which is prsntly considrd oldr than Slavic rprsntations. Thy ar oftn situatd in immdiat vicinity of archaological sits oldr than Slavic. “Baba” prsnts th ritual cntr of th thr basic lmnts, forcs of natur, which rsmbls th archaic and still undatd concpt of “tročan”. Dspit rsrvations toward archtypal thoris, comparisons with dpictions of fmal Nolithic gurins and cramic fmal and womb-shapd objcts should nvrthlss b mntiond (Čausidis 1994; Naumov 2006). At th sam tim, w cannot ignor crtain similaritis with th widr contxt of fmal ambivalnt ditis and fmal gurs from folklor, who function simultanously as givrs of lif nrgy and dstroyrs of lif and ar markd by th duality of lif and dath, youth and old ag (Lück 2005; Gimbutas 1989). In Slavic folklor, this ambivalnc can b discrnd in th young and innocnt Mary, who transforms into th gloomy and crul Morana/Dath by th nd of th yarly cycl (Blaj 1998; Marjanić 2003). Ambivalnc is rctd in all traditions about “baba”. “Baba’s” aspcts of th dgradd principl can b sn in horrifying rprsntations, intimidations with rpulsiv, muddy, and snotty “old womn” on ntring a town. Whil som of my intrviws found this tradition funny, othrs still flt rathr ashamd to spak of such a lascivious tradition. equating “baba” with a rottn nut and playing th gam th “rottn gg” in Stara Baba (Old Baba) abov Ajdovščina also blong to this contxt. “Baba’s” obscur aspct is shown in hr connction with suddn cold, wintr, with th crul “baba Marta”, who turns old womn to ston, with “th old snotty baba” from th Cavs of Škocjan, who gts hold of dad childrn, whil th “killing” or burning of last shavs, calld “babas”, at thrshing is rminiscnt of hr dath principl, tc. Anothr aspct of “baba” can b sn in hr vital, gnrativ principl. This can b discrnd in rprsntations of “baba” that symbolis frtility: xaggratd fmal attributs, connctions with watr, prsonication of (humid) arth. By having powr ovr rain, winds, sunny wathr, tc., which prsnts th lif-giving principl in traditional blifs, by conncting hr to atmosphric lmnts as wll as to tim priods, “baba” is not idntid only with th arth itslf but also with th clstial sphr and thus th widr macrocosmos. At th micro lvl of a villag community, “Baba” functions as a monolith in connction to th thr basic lmnts, forcs of natur – r, arth, and watr. In folk architctur, “baba” similarly appars as th basis, a structur-baring lmnt. By naming crtain parts of structurs aftr “baba”, as wll as natural lmnts and forcs rlatd to hr, popl r-cratd th cosmic structur of th world and maintaind it with rituals 299
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa (offrings) at th micro lvl of a villag community, or vn at th lvl of smallr units, such as, for xampl, a hous or a lim furnac. With th Karst tradition of burning th last shaf of grain, calld “baba”, popl askd for th sam (i.. a rich harvst) to com in th following yar. It sms that “baba” concluds th yarly cycl, a rich harvst, which has to nish with “dath” so as to b rnwd in th following yar (“baba” also rounds up othr yarly chors). It is dath that brings th rnwal of lif. That which prsnts th basis of th ntir macro cosmos, th grounds for construction and lif, is also its nd – all bgins and concluds with “baba”. “Baba” thus appars to b a univrsal phnomnon, govrning – compard to othr forcs – th cyclical rgnration of natur and maintaining th cosmic balanc of th world.
300
Indeks
INDEKS A ajdi, vlikani časovna katgorija v mitologiji, v povdkah prdniki staroslci axis mundi, glj srdišč svta arhološko najdišč, pomn Atila
B baba arheologija bajno bitje bavba
jasno vrm, dvig krila ljudska arhitktura, šg, navad kult kačjih glav Mokoš, monolit
čudžno
D deseti brat
divji mož drevo
križn drv svtovno, srdišč svta magično, zdravilno duša dualizm antagonizm asimtrija simbolizm prostorski spodaj/zgoraj šg in navad (pustovanj, stražnj mostov, pri bogoslužju) dvorišč
E
obredi
padavin, mokrota, sluzavost, urin prsonifikacija zmlj, gor poljubiti, pihati, pljuniti slovanska mitična krajina žnski dmon toponim trskati, kazn
etiologija
veter
gomil gora, hrib svtovna, srdišč svta
blagoslov, žgnanj bog
C crkv prostorsko svto srdišč začtk »našga« časa
č čarovnica, čarovništvo čas nadnaravn potk kot odraz krajin kaotični liminalni
F Francozi, Napolon
G
baba
romarska votla, polna vod v slovanski mitologiji gozd hrastov
mja, praznina
H hiša hlev
hudič
301
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
I izguba poti, blodnj
krožnj krvavo stegno
L
J
liminalnost
jama jurjvo
M K
kača duša umrlih kača, hišna, kačon, lintvrn, ropotača, zmaj itd. in žnska, sv. Marija otrok, duhovin na mjah, varuh posrdnik md svtovi šivanje v krošnji dreves
v notranjosti gora, na gori v obredih
varuh zakladov Vls kamn, odtis konj, kobila žrtvovanj mitični pomn apotropjsko srdstvo kontinuitta topografska tradicij, vrovanj, longue durée kovač krajina arheologija
folkloristika/tnologija glj spomin Kristus križišč čarovnic blagoslov
krožra, krožnj duš glj ognj, ivanjski magija prhod v onstranstvo prikazni, bajna bitja krščanstvo spomin, kolktivni časovna, idntittna katgorija
302
magija mja, tritorialna mjnik obrdi, obhodi označvanj pokop, žrtvovanj posrdnik z onstranstvom postavljanj, razmjitv prisvajanj, prmikanj strašljiva, nvarna sredi vasi
svta, msto božanstv zakopavanj prdmtov mja, koncptualna mirila mitologija staroslovanska
grško-rimska grmanska mlko in kača matrino mlin mrakova stopinja mrtva počivala
N Nanos nevihta njive
O obredi – šege obredni obhodi
obrdi prhoda ob smrti obrambno djanj, apotropjsko ogenj ivanjski
Marija ognjnica
Indeks
nasprotj vod Prun ognjišč kot posrdnik z onstranstvom ograda
kraj spomina, lieu de mémoire in zgodovina srdišč svta glj gora, drvo, crkv
onstranstvo, svt mrtvih
hiše
opasilo, opasati
P pkl Prun, Gromovnik pil prag prdniki glej ajdi
plmniti pastirji, ovčarji Prlovc prtklost, prcpcija pokopališč liminalno rodovna, prostorska struktura pot pogrbna pomn procsij na goro obnavaljanje varnega
prostor, glj tudi krajina in čas nskončn odraz skupnosti razdljn na nasprotja vrzli v onstranstvo posvčn zaznavanj
vasi steber sveta
struktura vasi družbno razslojvanj glj dualizm in ognj, ivanjski rodovna sv. Peter sveto
svtlobni pojavi, lučk, ognj
Š šmbilja škrati
T tantava
tmpljarji tradicija v odnosu do sdanjosti trojnost
simbolizm voda, ognj, zmlja v obrdih v krajini
tujci Turki
U urok ustanovitv vasi
R rojstvo
romarska pot rušnj, zidanj
S smrkavost smrt nčista glj obrdi, šg spomin, kolktivni in prostor, krajina
V vdamc vdžvanj Vls veter verjetje vile voda vogal vrata
Vrmščica
303
Katja Hrobat: Ko Baba dvign krilo. Prostor in čas v folklori Krasa
Z zaklad zdravj
ž žnska posrdnik z onstranstvom, glj kača vzidana žrtvovanj glj mja obnova kozmosa
žrtv, treba
304
