Pohorske bajke.pdf

Jože Tomažič

POHORSKE BAJKE

m «»sa C ELJE 1990

l

o

g

O Č E T U

a IN

r

j

e

M A T E R I

v ZA

G A J I Z L A T O

C

P O R O K O

Na falski planini Kumno je nekoč živel logar. Med frato in starim hojevim gozdom je bila nova gozdna poseka in na tej požganici si je graščin­ ski logar zasadil nekoč svoj vrtec, smrekov ga­ j i č . . . Ko se je oženil, je zasadil dva mlada hojeva koška, jelko in jelič, ju z gozdnimi cvetovi spletel v zeleno kito, zemljo pod njima pa je pokril s planinskimi rožami. Ob rojstvu prvega otročička je graščinski logar šel v svoj gajič. Silno se je razveselil svojih dveh koškov, kajti jelič in jelka sta se še vedno objemala ter si svoja vršička sama spletala dalje. K njima je zasadil enoleten jelič. »Za mojega logarčka!« Čez dve leti je k jeliču vsadil še prvo jelko: »Za mojo prvo hčerkico, logarčico!« K njej je nato vsadil še smrečico: »Za m ojo drugo hčerkico!« Ko pa se jima je rodila tretja hčerkica, so prišle v logarsko kočo planinske vile, obstopile mater in novorojenko ter prerokovale njeno usodo. »Po teh planinah bo prepevala pastirička in pasla logarjevo živad!« je rekla prva sojenica. »In bo srečna!« »Ne bo pasla in ne bo srečna!« je prerokovala druga sojenica, »ker šla bo služit v falski grad, kjer bo delala in trpela, grajska dekla!« »Ne bo grajska dekla, ker bo ponjo prišel gospod in jo vzel za ženko; postala bo gospa!« je dejala tretja sojenica.

5

»Ne bo gospa, le skrbna, srečna mati bo! Imela bo deset otrok, da bo hiša zanje premajhna!« je. dodala če­ trta sojenica. »Ne bo srečna mati, ker vseh deset otrok bo šlo z doma v svet iskat si dela, kruha in zaslužka; dom pa bo prazen. Ob njem bosta stala oče in mati ter čakala, da se vrnejo vsi njuni otroci, deseti bratje in desetnice. Na glavi staršev bosta padla dva srebrna venca iz jesenskega cvetja — otrok pa še ne bo. Ko bosta njuni glavi kot zimska cvetova posuta s srebrnim ivjem in bi si lahko spletla zlat venec, se bodo deseti bratje in desetnice vrnili. Toda ne v s i. ..« je končala zadnja vila. In planinske vile so nato zapustile logarjevino. Logar je zamišlje­ no stopal proti svoje­ mu planinskemu gajiČu in vsadil tretjo smrečko: »Za mojo tretjo hčerkico, za mojo Nančko!« K prvim štirim jelkinim koškom je v letih zasadil še petero smrečic . . . In v logarjevem gajiču so se jelke in jeliči poganjali pod modro nebo, na logarjevini pa so rasli zdravi logarčki in logarčice, planinski pastirčki in pastiričke. Pasli so in prepevali od same sreče, dokler niso začeli odhajati z logarjevine učit se in služit. Tedaj se je vilinsko prerokovanje spolnilo: sreče na zelenih planinah je bilo konec, zakaj tretja hčerka je šla v falski grad služit.

6

Pod trikraljevskim Pohorjem pa je ob potoku Čadramščici stal mlin in v njem je živel čadramski mlinar s svojo ženko. Nekoč so k njemu prišle planinske vile iz skalnatih Jeruzal pod Svetimi Tremi kralji. Ko so dobile belčke pšenične moke in kruha, so obstopile otroško postelj in mlinarico ter novorojenčku Ivančku prerokovale usodo: »Ko bo shodil, bo pastirček!« je rekla prva vila so­ jenica. »Ne bo pastir­ ček, temveč mlinarček!« je dodala druga. »Ne bo mlinarček, postal bo go­ spod! Ko bo hodil po zelenem Pohor­ ju, bo prišel nekoč v falski grad in tam bo videl graj­ sko deklo, ki mu bo tako všeč, da jo bo vzel za ženo!« je rekla tretja. »Pa ne bosta gospod in gospa! Ona bo kmetovala, on pa vrtnaril. Imela bosta deset otrok in bosta srečna brez lastne hiše!« »Imela bosta deset otrok in ne bosta srečna, ker ta­ krat, ko si bosta zanje sezidala tako zaželeni dom, bodo vsi otroci šli po svetu . . . « je končala zadnja. Zahvalile so se za moko in za kruh in odšle na trikraljevsko planino. Mlinarjevi otroci pa so zrasli v čadramske pastirčke; najstarejši sin je ostal na očetovi domačiji za mlinarčka, drugi pa so šli v svet, si dela, kruha in službe iskat. In mlinarček IvanČek je šel z doma v šole učit se, da postane nekoč gospod . . . #

7

Leta so minevala, življenje pa se je spreminjalo; sojeniške prerokbe planinskih vil rojenic in sojenic so se za­ čele spolnjevati. Logarjeva hčerka NanČka je bila grajska dekla. Mlinarjev sin Ivan pa je postal gospod htinjski učitelj. Ko sta se na logarjevini spoznala, je bila nova srčna vez spletena; v pohorski cerkvi svetega Petra in Pavla ju je poročil htinjski župnik. Na pohorski planini pa je graščinski logar izkopal hojev jelič ter ga posadil k Nančkini smreki; njuna vrhova je spletel ter ju povezal s cvetočimi kitami, na zemljo pod njune veje pa je nasul planinskih rož. »Da bi Nančka z Ivanom bila srečna!« je zaželel gra­ ščinski logar in molil, da bi se izpolnilo. staro gozdarsko izročilo: če se s cvetom spletena vršiča spleteta lepo sama dalje, bo sreča . . . In bila je sreča na lepem Htinju; leta so tekla in mi­ nevala, pomlad in poletje, jesen in zima pa so jima pri­ nesli božjih darov. Graščinski logar pa je v svojem gajiču vsadil v teku let deset hojkinih koškov in vsakega krstil s planinskim cvetjem ter mu dal ime: »Tale jelič je Janezov, ta smrečka je Marijina; njpn bratec je Božidarjev jelič. Tule rastejo: Ancina hojka, Maksova, Jožetova in Stanekova smrečka. Zadnja tri dre­ vesca pa so lastnina Elice, Draga in Agice! Deset Ančkinih otrok, deset mojih jelk in jeličev. Da bi le vsi lepo rasli!« Hodil je od drevesca do drevesca in od prvega rodu do drugega; vsakega je objel in pobožal ter zmolil proš­ njo, da bi dobri Bog poslal srečo njegovemu rodu, prvemu in drugemu. Ko pa bi bil moral zasaditi tretji mlaj, za tretji svoj rod, od same žalosti ni več zmogel te pomladanske sa­ ditve; nočni vihar se je bil zagnal v njegov gajič in zlomil smreko njegove najmlajše hčerke, ki je kmalu nato umrla. Njegova ženka je zbolela, ker je njeno materinsko srce preveč žalovalo za svojim najmlajšim otrokom, in ko je logar znova obiskal svoj gajič, se mu je srce bolno stis­ nilo, ker je videl, da se vrh njenega drevesa suši.

8

»Kmalu se bo popolnoma posušil in smreka bo umrla. Temu spletenemu jeliču bo odmrla družica, smreka bo postala sušica in brez nje bo začel hirati ves moj vrt!« je logar žaloval za njima. »Mlaj zraste in dozori v les; tega podere sekira ali pa v starosti nočni vihar!« In res; logarica je odšla za svojo hčerko. K njima je odpotoval nato še logar sam. V logarjevem gajiču so umrle tri smreke: stari dve spleteni in ena iz prve saditve. Ko so jih nočni viharji zrušili, je ves logarjev gajič prestrašeno vztrepetal in nato vso noč šepetal in mrmral žalostinke. * Logarjev gajič je odslej obiskovala njegova hčerka Nančka ter hodila sadit tretji gozdni mlaj: »Za najine vnuke in vnukinje!« In z leti je iz logarjevega gajica zrasel dedcev gaj, saj so v njem rasli trije rodovi, trije nasadi: star gozd, dozorejavoč mlaj in mladi koški jelk in jeličev. Med njimi se sprehajajo sorodne duše logarjevih, deda in babice z otroci, ter zdaj pa zdaj zaznamujejo katero drevo, mlaj, drevesce. . . Neko noč se je porušilo drevesce vnukinje Majdiče, ki jo je nato Bog poklical k sebi za angelčka. Ko je po strahotnem viharju, ki je divjal čez ta svet, prišla Nančka zopet v očetov gaj, je zaječala ob raztr­ ganem deblu otrokovega drevesa, ki ga je ubila strela. »Maksovo je!« je boleče spoznala mati Nančka in za­ piskala ob svojem mrtvem sinu. Prerokbe vil sojenic so se strahotno spolnjevale. Na stara leta sta ostala sama v svojem domeku pod zelenim Pohorjem z najmlajšo hčerko Agico. Mati stoji ob oknu ter zre v daljavo, ker njeno srce tedaj obiskuje svoje otroke, raztepene po tem božjem svetu; oče pa jo tolaži, z njo pa tolaži tudi sebe: »Ne žaluj za njimi! Vrnili se bodo!« »A ne vsi!« ji vztrepetajo ustnice v materinski bolečini. »Res, vsi ne!« ji žalostno pritrdi oče. In tedaj jo nežno prime za roko in jo popelje na prag svetega domeka, da bosta prej učakala svoje otroke. . .

9

Stojita kot kipa na domačem pragu in čakata. . . Na njuni srebrnosivi glavi pa meče jesensko sonce zlate lističe in vetrič iz daljave jih spleta v venca za njuno zlato poroko. »Ženka, koliko let boš imela k letu?« jo nežno vpraša. »Kaj vprašuješ! Saj veš! Jaz osem­ deset, ti pa še štiri več! O, le nič mi ne taji!« »Bova pričaka­ la svoje otroke?« je zaskrbelo očeta. »Morava! Mora­ va jih! Bo že ljubi Bog tako ukrenil!« »Veš — najini drevesi sta že zelo stari! Če bi prišel planinski vihar...« Tedaj se zagle­ data v svoje od sta­ rosti motne oči in si v njih razbereta veliko skrb, skrb matere in očeta, če ne bi mogla doča­ kati vrnitve svojih otrok. Nehote si roka poišče roko: »Morava jih po­ čakati na pragu!« In tako pričakujeta vse dni, od zore do mraka. Ko sta se v večernem mraku žalostna vrnila v svojo ljubljeno hišo, je mati poiskala očetova očala in pisemski papir ter sedla za mizo. S tresočo roko je napisala dra­ gim otrokom pismo, prvo pismo v svojem življenju: »Najprej se vam iskreno zahvalim za preljube mi slike, ki sem jih s tolikim veseljem sprejela; ko sem vas zagle­ dala, so se mi potočile solze po obrazu. Te vaše slike so

10

zame pravo srčno zdravilo! Kadar se mi je za vami stožilo, sem prebirala vaša pisma, da sem se malo potolažila; zdaj pa, kadar mi bo pri srcu hudo, bom gledala moje ljube in drage otroke . . . Moje zdravje se precej zboljšuje in upam, da bo do zime že vse dobro, saj nismo zaman pohorske korenine . . . V našem vrtu cvetejo rože in upam, da bodo dočakale zime, če jih prej ne pomori jesenska slana. Moje misli so vedno pri vas. Zato vas v duhu objemam in poljubljam. Vaša ljubeča mati.« Iz bližnje dalje pa v duhu pobožno romajo na sveti domači prag duše njunih otrok ter sipajo nanj s solzami orošene rože, rože očetu in materi za zlato poroko. . .

11

Rojenice prerokujejo usodo Vilin klobčič Vile svetujejo zimsko setev Vile in kmetove krave Vodovnik ugrabi pastiričko Jezerski zmaj Dravski vodovnik Gorski zmaj Jezernik seli črno jezero Velikan Volvel Skopuh sezida kapelico Zlodej sezida cerkev Marijin zaklad Poštelski zaklad Turški zid

ROJENICE S

P

L

O

V

E

N

J

PREROKUJEJO E

B

I

S

T

R

I

Š

K

A

USODO B A J K A

Nekoč je na slovenjebistriškem Pohorju živel ve­ lik skopuh. Na svoji zemlji je kmetoval in de­ lal kot črna živina od zore do mraka, s pridelki pohor­ skih polj in brežnih njiv pa skopa­ ril in stiskal kot suha južina v svoji pajčevini. Vse se ga je izogibalo, Še celo berači so šli daleč mimo njego­ ve koče, da se ne bi zaman jezili na trdega skopuha. Pa pridejo neko hudo zimo vile na obrežne njive klicat: Kmet, čas je, da seješ bob!« Skopuh pa se je močno razjezil nad planinskimi vilami, ker je le predobro poznal svoje strme njive v bregu, po­ krite s snegom in ledeno skorjo. Vedel je, da bi se ves nasejan bob skotalil po breznih strminah in snežnih gla­ dinah navzdol v klanec nad cesto. »Ne bo nič, ne z zimsko setvijo ne z bobom!« se je drl nad njimi. »Imam ga premalo, da bi ga v taki zimi naseval in ga prav po norosti zgubil! O, saj predobro vem, zakaj mi nasvetujete to zimsko setev. Pobrale bi ga rade in ga potem pojedle! Mi sami stradamo. Boba nam

15

že zmanjkuje, saj ga otepamo z zeljem od nedelje do nedelje. Če bi zdaj odvrgel še ta semenski bob, bi tjale k letu res stradal!« Planinske vile so bile na moč užaljene, rekle pa niso nič drugega kakor: »Da bi tako bilo tudi res!« In so odšle v svoje vilinsko gradišče, skrito med ska­ lami in pečinami, skopi kmetič pa v svojo črnkasto kočo. Kot se je bil skopuh zlagal in kakor so mu vile na njegovo laž zaželele in odgovorile, tako se je k letu v res­ nici zgodilo. Na njegovih bobiščih je izcimilo tako malo bobovke, da je stala le tu in tam katera na samem; a kaj bi z njo, ko je pa še ta bila brez stročja. Trava je cvetela, a cvetje se ni zavezalo in je ostalo brez plodov. . Skopuhovi otroci bi bili stradali in od gladu pomrli, če bi jim ne bili dobri sosedi pomagali z žitom, bobom in zeljem, da so imeli kaj jesti. Ko pa je skopuhova žena rodila sinčka, so prišle od svojega gradišča tri bele žene, vile rojenice in sojenice, stopile v skopuhovo kočo in kar same od sebe sedle za mizo v bogčevem kotu. Spogledale so se in začele skopuha opravljati. Prva vila rojenica pravi: »Hiša ni pometena! Same smeti in gnusoba nas je pričakala!« »Na mizi ni niti prazne buče, kaj šele vina!« pravi druga vila rojenica. »Tudi beli kruh nas ni Čakal!« je rekla tretja vila rojenica, »kajti gospodar te hiše je trd skopuh!« Vse tri rojenice so si prikimale in začele znova; tokrat so kot vile sojenice prerokovale skopuhovemu rojenčku žalostno usodo. »Vse življenje bo hodil, kakor bi sejal bob!« je dejala prva rojenica. »Ne bo hodil, kot bi sejal bob, ker ga bodo volkovi na paši raztrgali z njegovimi ovcami vred!« je sodila druga vila sojenica. »Ne bodo ga raztrgali volkovi na paši, ker se bo kot pastir sam obesil, ko bo stopil v enajsto leto!« je končala tretja vila.

16

Tam v revni postelji je na slami ležala skopuhova žena, stiskala svoje dete na prsi in prosila: »Nikar ne kaznujte nedolžnega otroka zaradi očetove skoposti! Saj ste se zdaj same prepričale, kako skopari; še meni ni privoščil buče starine in hleba belega kruha! — Zato ne bodite užaljene in ne jezite se nad menoj, siroto in nad mojim otrokom! — Rešite ga!«

Vile rojenice in sojenice so se spogledale in rekle vse tri hkrati: »Končale smo! — Otrok se bo lahko rešil le v božjem imenu!« Skopuhova žena pa ni slišala teh besedi. In odšle so iz hiše čez dvorišče mimo listnjaka, kjer je oče skopuhove žene sekal smrekove veje za steljo in kurivo; za visokim kupom še neokleščenih vej so se usta­ vile in dejale: »Ko bi le skopuhova žena vedela, da lahko reši svo­ jega sinčka v božjem imenu!« Prisluhnile so vse tri vile sojenice, ko niso več čule peti sekire iz listnjaka, so se zadovoljno nasmehnile in odšle po njivskih ozarah domov. 2

Pohorske bajke

17

Stari dedec je vrgel okleščke tja na kup, široko sekalo za steljo pa je zasadil v mehak čok in ročno stopil v kočo pravit otročnici, kaj so se bile vile menile za listnjakom. Mlada otroČnica se je hudo jokala, a oče, že star mo­ žak, jo je tolažil: »Nič ne joči, saj sem dobro čul besede belih vil sojenic, da otroka lahko rešimo v božjem imenu!« Šele zdaj se je uboga skopuhova žena pomirila. In res: kakor so bile rojenice prerokovale in sojenice urekle, tako se je bilo tudi zgodilo. Ko je skopuhov sinko shodil, se je tako čudno prestopal z noge na nogo in pri tem zamahoval z rokama, kot bi z desnico zajemal zrnje iz sevnika ter poseval semenski bob. Mati pa ga je učila pred vsako hojo narediti z nogo pred seboj križ in reči: »V božjem imenu!« Dečko pa je stopal čedalje lepše in pravilneje. Ko je že toliko odrasel, da je lahko nosil cokle, so ga podali z domačimi ovcami na pašo. Stari dedec mu je iz ovčnjaka spustil čredo na dvo­ riščno gorico, odprl leso v plotu, v roko pa mu je dal smolinjev bičevnik in z njim zarisal v pot znamenje križa. »V božjem imenu!« Mladi pastirček je odgnal svoje ovce na pašo, zvečer pa, ko je sonce zašlo v božje gnade, jih je prignal domov. Tako je gonil dan za dnem, teden za tednom; minilo je prvo leto njegovega pastirčevanja, minilo je tudi drugo, ter še nekaj let, pa se mu ni še ničesar zgodilo. Vsi do­ mači so že mislili, da se usodne prerokbe vil sojenic ne bodo uresničile. Ko je bilo pastirčku skoraj že deset let, žene nekega dne zopet kot po navadi ovčji trop v goščo na pašo. Prav tisti dan pa je dopolnil deset let in začelo se je enajsto leto. Tedaj se pripode skozi goščavo gladovni volkovi, na­ padejo njegov ovčji trop, ga razženejo in raztrgajo vse do zadnje ovce. Pastir je še ob pravem času splezal na drevo ter tako ušel krvoločnim volkovom. Ko pa je z drevesa videl, da so vse domače ovce raz­ trgali volkovi, ga je prevzela taka žalost, da je z vej in

18

debla potegnil zeleno srobotinasto vrv, jo zadrgnil v zanko in dejal: »Zdaj se bom pa v božjem imenu — obesil!« In res; obesil se je, a srobotinasta vrv se je utrgala in pastirček je padel na tla. Tedaj si je naredil novo vrv in na njej zadrgnil zanko ter se v drugič obesil — v bož­ jem imenu. Toda tudi drugič se mu je vrv utrgala in padel je zdrav na zemljo. Zdaj še v tretjič zavozlja vrv in zanko in se še tretjič obesi, tudi tokrat v božjem imenu. Taka smrt pa mu neki ni bila namenjena in zelena vrv se je še tretjič utrgala in obešeni je ostal živ in zdrav, ker v tem ga je prerokovana usoda vil sojenic že zapustila. Odslej je pastir živel zdrav in srečen — v božjem imenu; vedno pa se je skrbno izogibal, da se ne bi belim vilam s čim zameril. Kadar koli pa je začenjal kakšno novo delo, vsakikrat je v zraku ali na zemlji naredil križ in dejal: »Pa naj bo v božjem imenu!«

2*

19

V

I

L

I

N

K

L O B

S L O V E N J E B I S T R I Š K A

C

I

C

B A J K A

V tistih starih in dobrih časih, ko so se po pohorskih zavetjih med skalami in pečinami sredi temnih lesov še skrivale pohorske vile, je pri nekem planinskem kmetu služil pastir. Brž ko je skopnel s pobočij sneg, je že jel goniti krave na pašo. K njemu pa so prišle vsako jutro bele vile s srebrno golido za mleko. S seboj so prinesle takih trav in zelišč, da so se krave zanje kar bodle med seboj, ko so jih raztrošene po travniku iskale. Krave so se vilam rade po­ mirile in privimljale obilo mleka. V srebrni golidi so vile prinesle nabrano jutranjo roso in z njo umile polna vimena ter jih nato ročno pomolzle. Tako so prihajale že vso pomlad. Nekega poletnega jutra pa jih pastir ustavi: »Doma me gospodarica vedno krega, kako slabo neki da pasem, ker krave nimajo skoraj nikoli nič mleka!« Bele vile pa ga v velikih skrbeh vprašajo: »Ali si gospodarici povedal, da me molzemo na paši njene krave?« »Tega ji prav za prav nisem povedal, tako nor ven­ darle še nisem! Krega me pa prav vsak dan, debela kravarica pa me večkrat še nabunka po hrbtu; seveda, če ji prej ne uidem!« »Tudi danes bomo pomolzle krave, ti pa gospodarici opoldne povej, zakaj nimajo toliko mleka! — Jutri zjutraj pridemo zopet in tedaj nam boš moral povedati vse, kar je ona rekla!« V resnici so vile namolzle polno srebrno golido mleka, in zadovoljne odšle proti svojemu skritemu zavetju med skalami in pečinami nad bistrim potokom. »Mleko ji moramo plačati z darilom!« so se vile do­ menile med seboj.

20

In res; ponoči so izbrale nekaj črnih smrek za svoje čudežne kolovrate; na njih so osnule iz modre mesečine spredene nitke in jih ovile z belo prejo, potegnjeno in spredeno iz nočne megle, ki jo je bilo megleno jezerje nad slovenjebistriško kotlino med Pohorjem, Bočem in Konji­ ško goro po gorskih potokih potisnilo v črne planine. Vso noč so bele vilinske predice predle Irmine žarke z megleno

■/M'*

volno na svojih velikih črnih kolovratih. Spredeno nit so dvojno zasukale in jo zvile v prelepo se bleščeč klobčič. Drugo jutro so zopet vzele srebrno golido za mleko ter ponesle s seboj novi klobčič. Krave so se že pasle na pašniku, pastir pa je, na štoru stoječ, pokal z bičem ter vriskal. Tedaj so pristopile bele vile in ga vprašale: »Ah si povedal svoji gospodarici?« »Sem!« se kratko odreže pastir. »In kaj je rekla? Je bila huda?« »Zakaj bi neki bila huda! Rekla je, da si le namolzite

21

mleka, kolikor ga potrebujete, ona da bo že nekako pre­ bila brez njega « Pastir si je potegnil klobuk na čelo, zavriskal ter počil z bičem. Vile pa so se zadovoljno oddahnile. »Če je res tako, potem bodo odslej krave imele še več mleka. Za mleko pa, ki smo ga doslej jemale kar same na paši, ji daj tale klobčič, ki smo ga ponoči spredle in zvile! Povej ji tole: ko bo klobčič odmotavala in nitko zvi­ jala v predena, ne sme nikdar želeti in reči: Da bi že bil skoraj konec! Če poreče tako, bo klobčiča in nitke ročno konec!« In vile so dale pastirju ta čudoviti klobčič preje, ki so jo ponoči same spredle iz modre mesečine in nočne megle; zopet so pomolzle krave in odšle s polnimi golidami mleka. Pastir pa je skrbno nosil na rokah ta bleščeče beli klobčič, ki so mu ga dale vile za gospodarico kot plačilo za mleko. Doma ga je veselo izročil svoji gospodinji: »Bele vile so ti za mleko poslale tale klobčič preje. Naročile so mi še, da nihče ne sme želeti in reči, kadar bo klobčič odvijal: Da bi bil že skoraj konec! Drugače bo preje ročno konec!« Gospodarica je prevesela vzela vilin klobčič ter ga v roki potežkala; bil je tako lahek kot pest kurjega puha. Ko je nitko odvila in jo pogledala, je videla, da je tanka kot njen las in svetlikajoča se kot sneg v planinskem soncu. Odslej so po večerih odvijali in odmotavali vilin klob­ čič ter svileno prejo navijali na vreteno za predena in te zopet v nove klobčiče. Imeli so jih že polne kašte. Domači pohorski tkalci so iz klobčičev stkali tako tanko in tako silno belo platno, da je bilo kot meglena koprena, močno pa neki tako kot nobeno domače hodno platno. Iz tega platna so nosili narejene bele srajce moški kot ženske, seveda le za nedelje in praznike. Vilin klobčič so odvijali in odmotavali, a konca ni bilo nikjer; klobčič pa je ostal vedno enako velik in debel. Pa pride k njim neki lenuh služit za pastirja. Po ve­ čerji je moral tudi on odvijati vilin klobčič, čeprav se mu je tako hudo zehalo in dremalo. Nekega večera pa reče jezno:

22

»To je pa vendarle čudno, da tega klobčiča ni nikdar konec! Odvijam in odvijam, da sem navil že nič ne vem koliko novih klobčičev, pa še vedno ni nitke konec! Da bi bil vendarle že kdaj konec!« Kako se je pa čez nekaj časa začudil, ko je vilin klob­ čič bil čedalje drobnejši in je nenadoma zmanjkalo še tanke nitke. Gospodarica je lenuha nabunkala, a kaj, ko pa ni nič več pomagalo. Vilinjega klobčiča in njegove nitke je bilo zdaj v res­ nici konec.

23

VILE s

l

o

SVETUJEJO v

e

n

j

e

b

i

s

t

ZIMSKO r

i

š k a

SETEV b a j k a

Pod sončnim pobočjem trikraljevskega Velike­ ga vrha leži sredi Bistriške ravnine prelepo mesto s tremi cerkvami in novim gradom, Slovenska Bistri­ ca. Slovenjebistri­ ški grad, obdan z dvema visokima obzidjema ter s širokim jarkom med njima, stoji tu šele nekaj sto­ letij, zakaj stari prvotni bistriški grad je stal na strmem pobočju Htinjskega Pohorja nad Bistriškim potokom in je zdaj že popolnoma razrušen. Pod tem nekdanjim bistriškim gradom so v starih časih živele bele žene. Vile so gostoljubnim in dobrosrč­ nim pohorskim kmetom svetovale pravi čas setve, vrsto semenskega žita in na kateri njivi naj sejejo. Za svoje dobrohotne nasvete pa so dobivale razna darila; posebno pozimi, kadar jim je pod gradiščem v pohorskem mrazu že huda predla, so bile kmečkih darov silno vesele. Bilo je v zgodnji pomladi; visoko Pohorje je bilo še vse pod debelo snežno odejo; bleščalo se je, kot bi bilo vse pogorje posuto z belimi biseri. Takrat se je pohor-

24

\

skemu kmetiču približala gradiška vila in zaklicala na ves glas: »Kmet, sej bob! Sej bob!« Vilinemu nasvetu se je kmetič nemalo začudil: »Kdo je pa že kdaj videl koga sejati bob po snežnoledeni skorji?« Ko sta se pa z ženo o tem menila, sta sklenila posejati bob, kakor je bila svetovala vila: »Vilam se nihče ne sme zameriti!« »Vsak je srečen, če jo le vidi; kaj šele, če jo sreča in če z njo govori!« »Najsrečnejši pa je tisti kmet, ki mu sama vila svetuje čas in kraj setve,« je končala kmetica. Kmetič vzame tedaj poln sevnik semenskega stročnatega boba in gre sejat na tisto njivo, po kateri je bela gradiška vila bila prej hodila in mu zaklicala, naj seje bob. Kmet naseva in naseva; je pa silno slabe volje, ker se mu ves bob z okroglih ogonov kotali po zmrznjenem snegu v ledene razgone, kjer ga je bilo že skoraj vse črno. Na razorih bele njive je stala gradiška vila in zado­ voljno opazovala kmetiča, njegovo zimsko setev ter kako se je stročnati bob lepo nabiral v razgonih. Ko kmet priseje do razorov, ji nejevoljno pravi: »Sejal sem ga, žeti mi ga pa ne bo treba!« Vila pa mu odvrne: »Kjer si ga sejal, tam ga bos tudi žel!« Kmet je nekaj zagodrnjal, češ da je že prav in da bo že videl; nato je z bele njive odšel s praznim Sevnikom (»roti svojemu domu. Na dvoriščni gorici se je ozrl in videl vilo, ki je šla na njivo in z razgonov pobrala ves nasajeni stročnat bob ter ga odnesla v strme skale pod bistriškim gradiščem nad mrzlo Bistrico. Doma so vile stročnat bob željno pojedle, le nekaj malega so ga pri­ hranile za seme. Zmladleta je mlado leto z zelenjem in cvetjem počasi prišlo iz vedno tople Bistriške doline tudi na pohorske obronke in pobočja; v bistriških in htinjskogorskih vino­ gradih so že kopači prepevali ob prvi kopi. Takrat je kmet nameraval preorati tisto njivo, po kateri je bil po-

25

zimi nasejal str.očnat bob, ker je nameraval na njej vsejati jaro žito. Tedaj pa se je silno začudil in se razveselil svoje zim­ ske setve, saj je videl, da že po vsej njivi poganja iz trde zemlje zeleni bob. Ves radosten in srečen je stekel domov pravit svoji ženkici veselo novico. Ob nedeljskih večerkah, ob teh svetih popoldnevih, sta pohorski kmet in kmetica hodila na njivo gledat, kako kaj bob raste. »Iti ga bo treba plet! Saj trava in plevel tako bohotno rasteta, da bi bob še zadušila!« je nekoč spoznala kmetica. »Dobodi si plevic!« je velel kmet. In res; kmetica jih je naprosila. Ko pa so plevice prišle na ozare bobove njive ter ho­ tele lepo poklekniti in počeniti, da bi začele plet, so našle ves bob že oplet, plevel pa v kupih zmetan sredi razgonov. »Ta bob bo pač dobro obrodil, ker oplele. so ga same vile!« so zatrjevale plevice srečni kmetici in odšle vsaka na svoj dom po bistriških gorcah in vinogradih. In res, zeleni bob je lepo rasel; rasel je vedno više, da je bobovina bila že visoka kot desetletni smrekov mlaj, in bi se v njej skril celo odrasel Človek. »Bobovina je res čudovito zrasla, a kaj, ko pa nima prav nobenega stroka!« se je potožila kmetica. »Na, zdaj pa imamo dobro bobovo letino!« se huduje kmet. »Samo bobovino, kot mlad gozd visoko! — Kar pokosil jo bom!« Že je bil s koso na ozarah, da bi bil začel bobovko kositi, ko mu gradiška vila z ozar zakliče: »Ne kosi je, kmet, ampak popiplji jo, kadar bo zrela!« In bela vila se je vrnila v pečine pod bistriškim gra­ diščem. Kmet se je hudoval ter se jezil nad belo vilo, ki da se je z njim tako grdo pošalila in ponorčevala. »Vilin nasvet je treba spoštovati in njen nauk ubo­ gati!« si je dopovedal kmet in zato je košnjo bobovke odložil. Na jesen pa je tudi bobovina bila že zrela; šli so tedaj kmetovi nadnjo in jo popipali ter jo izruli iz rodovitne zemlje. Zdaj šele so bili vsi začudeni, kajti stebla so bila

/

26

polna črnega stročja, v njem pa je bilo nabito zdravega zrnja stročnatega boba. Ko so bobovo stročje odtrgali in ga zluščili, so nalušeili boba stokrat več, kot pa ga je bil kmet pozimi po­ sejal na zasneženo njivo. »Zimska setev, ki so mi jo bile nasvetovale naše gradiŠke vile, je obrodila kot še nikoli!« se je hvalil pohorski kmetič ter sklenil, da bo vedno spolnil koristne nasvete gradiških vil.

27

IN

V I L E S

E

N

T

L

O

K M E T O V E V

R

E

N

Š

K

A

K It A V E B

A

J

K

A

V davnih časih so se po severnih pobočjih Pohorja še razprostirali sami pragozdovi. Redko naseljeni pohorski kmetje so bivali le ob vznožjih tega pogorja; po temnih in tihih gozdovih ter v nedostopnih pečinah pa so živele še žalik-žene, bele vile. Nekaj časa so pohorske vile bivale tudi v divjih pečinah, ki so se dvigale nagrmadene iznad smrekovja in hojevja v Tavžičevem lesu v Lehnu. S kmetom Tavžičem so te planinske vile kot sosede bile zelo prijazne in dobre, saj je bil kmet Tavžič tudi zanje človek dobrega srca in rado­ darnih rok. Pomladi, poleti in jeseni so kmetove krave vsak opol­ dan izginile iz hleva, da nihče nikoli ni prav vedel kam. Le toliko so si mislili, da jih pokličejo k sebi lehenjske vile; tem pa se ni dobro zameriti, zato tudi nihče ni po­ skušal izvedeti kaj več, kam ravno opoldan izginejo kme­ tove krave. Ko so se pa zopet same vrnile, so imele vimena kar nabrekla od samega mleka. Kravarica in dekla mle­ karica sta namolzli vedno toliko mleka, da so bile polne vse vedrice in golide. Zato kmetici Tavžičevki ni nikoli manjkalo ne sladkega, ne kislega mleka v latvicah, ne smetane in ne sira, ne masla za zabelo za postne dni, ko se niti z žlico ni smela dotakniti svinjske masti. Kravarice so se sicer menjavale, a krave so še vedno vse opoldneve neznanokam izginjale ter vedno imele dosti mleka. Nekoč pa vzamejo za pastirja hudo radovednega fanta, ki se je vtaknil v vsako reč, kamor bi se mu ne bi bilo prav nič treba. Ko je neko opoldne ostal sam v hlevu, so krave zopet nenadoma zginile; čez nekaj časa pa so se zopet prikazale vsaka na svojem prostoru.

28

»Kam neki zginjajo?« ga je skrbelo, ko je nekaj opoldnevov zapored isto opazil. »Zvedeti moram, drugače ne bom zdrav!« In odločil se je o tem povprašati kravarico. »Ali ti veš, da naše krave vsako opoldne nekam zgi­ nejo?« jo je prebrisano skušal pastir. »Seveda vem. Kaj ne bi vedela!« »Nu, pa kam, misliš, da gredo?«

»Ti si mi pravi norček! Kako naj bi pa jaz vedela, saj nisem krava!« se mu je smejala in molzla kmetove krave, ki so ji rade privimljale obilo mleka. »Da si le kravarica, to vem tudi sam! — A kam pa misliš, da gredo?« »Natanko tega ne vem, a mislim, da gredo k vilam v naš le s . . .« se je izgovarjala debela kravarica. »Toda to naj te nič ne skrbi in ne briga, drugače bo kravam mleko usahnilo!« ga je svarila. »Ce je tako, veš, da ne bom nič več radoveden!« se ‘ zlaže pastir, ki je po tihem že sklenil prav nasprotno: Zvedeti moram, pa naj se zgodi, kar koli hoče!«

29

In res, drugega dne opoldan se obesi kravi za rep; ko odidejo iz hleva, ga krava vleče s seboj. Pastir se je trdno drži za rep in nič ne pomaga kravi njeno brcanje in bezganje; radovedni pastir je vendarle obvisel. Tedaj je videl, da so kmetove krave krenile naravnost k pečinam sredi gošče v Tavžičev les, kjer so prebivale bele planinske vile. Pri pečinah so šle kar same od sebe k prelepim jaslim, ki so bile iz samega zlata; v jaslih pa je bila zanje pri­ pravljena sama bela pšeničica. Krave so se lepo vstopile k jaslim in začele žreti. Tedaj so prišle prelepe zlatolaske, bele vile s srebrnimi golidami v rokah, ter pričele molsti. Ko pa je prišla vila tudi do tiste krave, ki se ji je bil radovedni pastir obesil za rep, je užaljena jezno zaklicala: »Tale pastir se nam je prikradel v naš skriti hlev! Treba bo hlev prestaviti drugam in poiskati drugih krav!« Pri priči so vse odšle v pečine, krave pa naravnost domov, za njimi pa radovedni pastir. Ko je prišla debela kravarica molzt krave, je prvič, odkar je služila pri Tavžieevih, namolzla več kot polovico manj mleka kot druge krati. Temu se je silno začudila: »Kaj neki se je danes našim kravam pripetilo, da ni­ majo skoraj nič več mleka?« »Kaj neki?! — Naše vile v pečinah so jih že pomolzle, zato ni mleka!« si je mislil prebrisani pastir in to tudi nepremišljeno, samo da bi se postavil, povedal kravarici. »Kako pa ti to veš?« ga povpraša dekla. »Saj sem sam videl, k o .. .« šele zdaj se je mimogrede zalotil, a bilo je že prepozno. Kravarica ga je že pretepla, med pretepanjem pa je razlila še ono betvo mleka, kar ga je pri tej molži na­ molzla. »Ali ti nisem rekla, da nikar ne stikaj za tem? Kaj? No, ti seme radovedno!« Dekla ga je nabunkala, kmetica Tavžička pa ga je pri priči spodila iz službe. Toda vse to ni nič vee pomagalo, zakaj krave so odslej ostajale vse opoldneve lepo doma v hlevu in imele zelo malo mleka, kakor ga imajo še dan­ danes malo vse pohorske krave. Planinske vile pa so užaljene zginile.

30

VODOVNIK S

M

A

R

T

UGRABI I

N

S

K

pASTIRlCKO B

A

J

K ■ A

V starih časih je živel pod po­ horskim slapom povodni mož . .. Na južni stra­ ni Pohorja se vle­ četa proti Sloven­ ski Bistrici dve pobočji: prvo pa­ da od Velikega vrha na Pod vrh, drugo pa od Sve­ tega Areha proti vzhodu v Šmartinski vrh, pod.katerim leži na ved­ no močno vetrov­ nem planjastem rebru prelepa vas Šmartno. Med te­ ma pohorskima pobočjima hiti po globoko zarezani strugi gorska Bistrica, skače čez črne pečine in se poganja ter strmoglavlja v petero potočnih slapov, v petero pohor­ skih šumov. Največji izmed teh peterih slapov je Bistriški Šum, Iti grmi prek črnega skalnatega hrbta v globok tolmun in ]K>d njim v veliko dežo, od padajoče vode izdolbeno jamo, v kateri je nekoč bival povodni mož, pohorski vodovnik. Le redkokdaj je iz svojega steklenega gradu iz dna tolmunske deže priplaval na vrh vode, prav pod padajoči šum, sedel nato na mokro skalo ter se grel na soncu kot martinček.

31

Vedno je sameval in žalostno premišljeval svoje pod­ vodno samsko življenje. Cesto si je zaželel za svojo pod­ vodno družico ženo iz človeškega rodu, obenem pa se je tega bal, kajti staro izročilo trdi, da zveza med ljudmi in Vodovniki ni bila še nikdar srečna . .. Nekoč pa je že od daleč zagledal mlado in lepo pohor­ sko pastiričko, kako skače in pleza po strmem bregu na­ vzdol proti Bistriškemu Šumu. Brž se je pognal z vlažne skale v globoko dežo ter prežeče čakal nanjo. Mlada pastirička pa je bosonoga skakala s skale na skalo, s pečine na pečino in dospela prav do Šumovega tolmuna. Zazrla se je na belo peneči se slap, ki je truščal prek črnega skalnatega hrbta v zeleni tolmun pod njim, da se je v visokem kolobarju dvigala voda, kot bi vrela v veli­ kanskem podzemeljskem kotlu . . . Bistre kapljice šume­ čega slapa so se drobile v hlapeče meglice, ki so se vse rosne dvigale iz vrelega tolmuna ter s svojim dihom po­ zibavale viseče leskove veje nad njim. Kljub velikanskemu trušču in Šumu pohorskih voda je vladal tod Čudovit mir in svečana tišina. Skozi dihajoče veje so se raztrosili sončni zlati, se skotalili z vej na listje, se od tam razleteli v zlat prah in rosne tenčice so tedaj v njem zagorele v mavričnem loku. Šmartinska pastirička je stala na skali, odvezala ruto, razpletla svoji črni kiti ter prepustila svoje lase slapovim rosnim meglicam in Šumovemu vetriču, ki je prihajal iz padajočih planinskih voda. Iz dna tolmunske deže se je tedaj vanjo zagledal vodovnik in ostrmel, kajti pastirička se mu je zdela kot vodna vila, tako je bila lepa in mlada. Njegovo srce se je ob njej ogrelo in zopet zahrepenelo po družici, pa čeprav bi bila iz nesrečnega človeškega rodu. Hotel bi biti z njo vsaj nekaj časa srečen, čeprav bi ga morda pozneje nesreča tem huje zadela . . . Slapove meglice so ji z rosnim vetričem razpletale kite in lase, da so se zvijale in valovile po njenem vratu kot črna volna. V lička so priklicale nežno rdečo roso, ustnice so rdele kot fratne maline in drhtele pred nečim nezna­ nim. Sklonila se je nad zeleno vodo in se samovšečno ogledovala v vodi. Z roko je odnesla z rdečih ustnic rahel

32

poljub ter ga položila na njih odsev v vodnem zrcalu kot sestrica svoji sestrici. V tem trenutku pa se vodovnik ni mogel več pre­ magovati; pozabil je na staro vero in izročilo. »Ta pohorska vila mora biti moja žena!« si je dejal, se takoj pognal na vrh vodne gladine ter zgrabil pre­ strašeno pastiričko. »Nič se me ne boj, ljuba vila! Ničesar žalega ti ne storim, le s seboj te odpeljem v stekleni grad tolmunske jame, da mi postaneš življenjska družica, ženkica, čeprav sem povodni mož! Le nič se me ne boj!« »Spusti me, spusti!« je prosila. »Oča, mati, na po­ m oč!« je klicala, a zaman. Padajoči slap je zadušil njen krik. Nikogar ni bilo nikjer v bližini in vodovnik jo je potegnil pod vodo ter jo odpeljal v steklene dvorane svo­ jega gradu. »Tukaj boš odslej živela, ljuba moja pohorska vila, kot moja draga ženkica! Če mi boš zvesto služila ter mi boš iz srca vdana, boš Čez leta lahko šla zopet na zemljo obiskat svoje ljube starše. .. Gorje ti pa, Če bi mi hotela zbežati od tod!« ji je vodovnik razložil. Odslej je z njo kot mož tako lepo ravnal, da si ne bi mogla želeti boljšega moža, in vdala se je v svojo usodo. Pospravljala je steklene dvorane Vodovnikovega gradu, pometala smeti od praga proč v sobane, kjer so se smeti spreminjale v suho zlato, saj je nasmetena tla škropila s svojimi solzami. Tožilo se ji je po domu in svobodi, po ljubi materi in dragem očetu, po bratih in sestrah, ki gotovo ne vedo, kako je njej v mladem srcu, v boleči duši, ki od samega hrepenenja gineva. Solze so ji kar same tekle z lic in padale po tleh. Vodovnik pa jo je tolažil in spraševal: »Čemu j očes in se toliko žalostiš?« »Saj veš, po svobodi, domu in domačih hrepenim, dokler se mi trepetajoče srce ne umiri v materinem objemu!« »Ne bodi huda name, a glej in razumi me! Tako rad te imam, da bi umrl, če bi te več ne imel; zato te na zemljo ne morem več izpustiti. Tukaj ostani. Moja žena si!« 3 Pohorske bajke

33

In tako je tudi ostalo. Prvo leto je minilo in rodil se jima je sinček. Vodovnik je bil matere in sinčka tako vesel, da bi ju bil v svojih divjih objemih skoraj oba zadušil. Od veselja je plesal in norel po steklenih sobanah svojega gradu ter prepeval: »Vodovnik ljubi ženko svojo, ker rodila mu je sinčka, mladega Vodovnika!« Pastirica, vodovnica, pa je še kar •naprej jokala za svojim svobodnim domom ter hrepeneče želela vsaj še enkrat objeti starše, ljube brate in drage sestre. Znova ga je začela tiho prositi: »Le za en sam kratek dan mi dovoli, da pogledam k domačim na dom!« »Ne morem, ker te imam tako rad! Kaj bi brez tebe najin sinek?« ga je zaskrbelo. »Prav zaradi sinka bi tako rada šla, da bi ga po­ kapala materi, očetu!« »Ne, ne, potem te ne bi nikoli več videl, ne tebe ne svojega sinka!« je slutil. Preteklo je drugo leto in rodil se jima je drugi sinček. Vodovnik ga je bil prav tako vesel, vodovnica pa je še vedno žalovala, jokala in hrepenela ter ga prosila, da jo spusti domov vsaj za en sam dan. Povodni mož pa se je bal, da se ne bi več vrnila k njemu; zato jo je tolažil, ji odsvetoval obisk ter jo stalno stražil, da bi mu ne mogla pobegniti. Lovil je pisane planinske postrvi in potočne rake ter jih prinašal svoji ljubljeni ženkici. Vodovnica je kuhala, pometala dvorane, postiljala ter pospravljala. Svoja otroka je imela rada, a še vedno je žalovala in jokala, ker svojega dragega doma na zelenem Pohorju ni mogla in tudi ni hotela iztrgati iz svojega srca. »Še vedno jočeš? Še nisi pozabila?« jo je sočutno spra­ ševal povodni mož. »Nikoli ga ne bom pozabila in nikdar ne bom nehala za njim žalovati!« mu je trdo priznala. Vodovniku se je trgalo srce; kako lahko bi bil srečen, ko bi bila srečna in zadovoljna tudi ljubljena ženkica. Preteklo je tretje leto in rodil se jima je tretji sinček.

34

Oba sta ga bila silno vesela in bila bi srečna, če bi mati njegovih otrok lahko pozabila na svet, na mater, dom in zlato svobodo. Tako pa je ljubila svoje tri sinčke, stiskala jih k prsim ter jim pravila o babici in dedeku, ki bi jih že tako rada videla, objela in poljubila. Vodovnika pa je srce čedalje huje bolelo, ko je dan in noč gledal in čutil ženino boleče domotožje. Njeni ža­ losti sta brezmejno hrepenenje in ljubezen do dragega doma in ljubih domačih nadelovali stezo, da ji ni bilo videti ne konca ne kraja. Nekega jutra pa ji pravi: »Dobro, pa pojdi svoje obiskat! S seboj ponesi svojega najmlajšega sinčka, starejša dva pa ostaneta pri meni!« Žena mu kar ni mogla verjeti: »Ali je res? Pustil da me boš na moj dom?« ga je spraševala. »Kaj ti naj prej še napravim?« »Pometi in pospravi vse po steklenem gradu, morda zadnjic. . . Smeti pa poberi in vrzi v svoj predpasnik ter jih nesi materi in očetu v dar; to bodi darilo Vodovnika, tvojega moža!« »Kako si dober, ljubi vodovnik!« Objela ga je, nato pa ročno postorila vse, kakor ji je rekel in je bilo treba, že je imela poln predpasnik smeti in najmlajšega sinčka v naročju. S poljubom se je poslovila od starejših dveh in hotela oditi. Tedaj pa je vodovnik privlekel dolgo, oj predolgo vrv, jo z njo prepasal in jo nanjo privezal. »Tako, zdaj pa pojdi! — A pomni dobro: ko potegnem [>rvič za vrv, moraš doma jemati slovo; ko potegnem dru­ gič, moraš že od doma iti, k tretjemu pa že tukaj biti. Očeta in mater pa lepo pozdravi!« Vodovnica je voljno potrpela tudi to moževo nezaupa­ nje, saj se ji bo v tem trenutku spolnilo njeno triletno hrepenenje; zapustila bo za kratek dan ta stekleni pod­ vodni grad in zopet stopila na suho zemljo, na zeleno tratico pod modro nebo in zlato sonce. Vodovnik jo je objel in poljubil ter ji z roko zapretil: »Gorje ti pa, če bi se ne hotela vrniti!« Ona pa tega že ni več dobro slišala, kajti njena duša je bila že pri slapovem tolmunu. -Srečno, moj povodni mož!« mu je dejala in odšla.

35

Do zelenega tolmuna jo je spremil, sedel nato na vlažno, z mahom pokrito skalo ter žalostno zrl za mlado ženkico, tembolj žalosten, ker ji je v lepih očeh bral velikansko radost in veselje. »Ljudi ima rajši kot mene in svoje otroke!« je spo­ znal in gledal, kako se pastirička vedno bolj oddaljuje; za njo pa se je vlekla dolga vrv. »Saj mi ne moreš uiti; ta vrv te privleče k meni na­ zaj!« se je vidno potolažil. Pastirica pa ni čutila težke vrvi za seboj, zdelo se ji je, kakor da se je spremenila v ptičko, tako lahka je bila. Iz globoke in ozko zarezane doline je bobnel potočni šum ter ji pel. Njegovo pesem je cula in le predobro umela, saj je bilo v njej vse, kar je še lepega na tem svetu; večno šumenje zelenih planin, smrečic in smrekovcev, jelk in jeličev, žuborenje vodic in potočkov, ki so se sklicevali z obeh bregov in se zlili v nov, večji potok. Ta je izpil vso biserno roso s planinskih cvetov in trav, se opijanil z dišavami smole in medene mane, da ni mogel nikoli več pozabiti čiste zelene barve in jo je pomešal vase. V žubo­ renje in klepetanje vseh teh potočkov je zaječala smreka na žagi in spustila v vodo belo žagovino kot svoje smrtne solze, ki so plavale in se vrtele okrog skal. Zaklopotal je mlin ob potoku, po katerem so plovači plavili bukova polena, smrekove in hojeve plohe, ki so se z vrhovi zale­ tavali v ritne ter potrkovali med seboj . . . Ta ubrana pesem pohorskega potoka jo je ganila do solz, ko so jo noge nosile po strmem travniku navzgor proti rojstni vasi, dragemu gmartnu. Že je zagledala svojo rojstno hišo; prav taka je še, kot je bila, le v njenem domotožju je bila še vse lepša; stene belosrebrne, slam­ nata streha vsa sončno zlata. . . Izza temnih oblakov se je vsul šop žarkov, ki so se kot angelske strune napeli in oprijeli drage zemlje in prostega neba. V to veliko harfo je butnil še veter, da je vsaka struna pela svoj napev o lepoti žitnih polj, senenih plastov, večno pojočih goščav, padajočih slapov šumov in črnih jezerc. »Te nebeške lepote ne more nihče občutiti, če je mla­ dost ni pila na pastirskih poljanah; zato povodni mož ne bo nikoli občutil, da je moje srce tukaj doma in da moja

36

duša tod vasuje m se vedno eešče vrača na očetov dom!« je bridko spoznala. Tedaj pa je prišla do velikega hrasta; sedla je pod njegovo senco, da se odpočije. S pogledi je poljubljala Šmartno; visoko na pohorskem obzorju prav med nebom in zemljo je carjeval Sveti Areh, pod Velikim vrhom so kraljevali Sveti Trije kralji; niže od teh velikanov sta se gledala Sveta Urša in Sveti Urh. Med temi planinskimi cerkvami pa se je razprostiralo po božji roki vsajeno

črno jelovje, zeleno smrekovje, vse ogromno, globoko in lomno, kot so temna pohorska okenca — črna jezer ca tam za kopami, prek katerih vabijo in klenkajo zvonovi. Prav zdajle so cerkovniki zvonili in so zvonarji vlekli za vrvi. Zdaj se je spomnila še Vodovnikove vrvi, ki jo bo potegnila nazaj v tolmun. »Ne, ne bo me! Ne sme me več potegniti nazaj v steklem grad!« ji je šinilo v glavo. Odvozljala je zadrgo, ki jo je spentljal njen mož, odmotala vrv s sebe in jo brž ovila okrog hrastovega debla ter jo zopet zadrgnila. »Tako, zdaj pa le vleci in potegni trikrat ali pa tisoč-

37

k r a t !« j e d e ja la v e sela , p o b ra la sin č k a in v s a la h k a o d šla p r o ti d o m u , s a j je d o lg a V od o v n ik o va v r v s svojo te ž o ni v e č zadrževala.

»Pa sem se vendarle znebila te preklete vrvi in se rešila življenja s povodnim možem!« je dejala veselo, kot bi se ji zvalil kamen s srca. Že je pri očetovi hiši, že je prestopila rodni prag. V Črni dimnici pod nizkim stropom je bilo polno dima, zato jih ni takoj našla. »Dober dan! Kje pa ste? Ali me še kaj poznate?« je v eni sapi pozdravila. Tedaj so se domači zmezili tam s klopi ob peči in, ko so jo zagledali, so skočili k njej in jo prijemali ter spra­ ševali: »Ali si res ti? Si živa, ali si duh?« »Živa sem in domača hči, prava vaša hči in sestra!« Solze so jo davile. »Kje pa si bila ta tri leta, da ni bilo po tebi ne duha ne sluha?« so hoteli vedeti vsi hkrati. Ona pa je sedla k oknu na klop ter pogledovala na hrast, če se morda že ne m a je. . . in začela je praviti svojo zgodbo: »Pred tremi leti sem gnala živad na pašo dol k bistri­ škemu potoku. Živad se je tako lepo mirno pasla, pa sem šla tja k Šumu in tolmunu pod njim. Poslušala sem, kako je potok v slapu pel svojo prelepo pesem in se zanorila s poslušanjem slapovega petja in truščanja, da nisem niti opazila povodnega moža, ko je priplaval na vrh vode. Zgrabil me je; klicala sem vas na pomoč, a nihče se od nikoder ni oglasil, ne prišel. Vodovnik pa me je zavlekel v svoj stekleni grad na dnu globoke deže pod šumom!« Domači so onemeli, le mati jo je karala: »Ali ti nisem vedno pravila, da nikar ne hodi tja k Šumu, ker te lahko ugrabi vodovnik? — Pa me nisi ubogala!« »Res je, mati!« je trpko priznala hčerka in pogledala skozi okno. Strepetala je, kajti hrast se je tresel, povodni mož je bil prvič potegnil za vrv in zdaj bi morala že jemati slovo. Zgubila je vso srčnost, ki jo je imela, ko je bila odvezala vrv ter jo otvezla krog hrasta.

38

»Iti moram!« je zajecljala. »Ostani še, saj nam nisi še nič povedala, kako je bilo potem!« so vsi silili vanjo in ona je znova sedla na klop ob oknu. »P o v o d n i m o ž se je v a m e z a lju b il in m e v ze l z a ženo. V od o v n ik o va že n a sem; r o d ila s e m m u tri sin čke, n a j­ m la jš e g a im a m tu p ri s e b i!«

Da,

Mati je zdaj nevoljno zagodrnjala, drugi so molčali; ona pa je strmela tja v hrast, ki se je že drugič silno zamajal: zdaj bi morala že it i. . . »Moj mož ima otroke in mene tako rad, da bi brez nas ne mogel več živeti! Pa je tudi drugače tako zelo dober z menoj, kakor ne bi bil nobeden drug, pravi mož. Tam pospravljam, postiljam, pometam sm eti. . . Ah, sko­ raj bi bila nanje pozabila. Te vam moj mož pošilja v dar!« Vstala je, razvezala predpasnik in vsula smeti na tla; tedaj pa so se po tleh zakotalili sami zlatniki, da je vse ostrmelo. »To so pa zlati, te tvoje smeti!« je vzkliknil oče ve­ selo, ko jih je že nekaj pobral in po zvenku spoznal, da so pravi. »Zdaj pa moram iti, drugače se zgodi še kakšna ne­ sreča! Že tako sem se predolgo zamotila. Moj mož je do­ brega srca, le tako strašno nagle jeze je, da Bog prenesi!« »Bo že še malo potrpel tvoj kosmati mož! Saj si šele komaj prišla in nič še nisi zvedela, kako smo mi ta čas živeli!« ji je prigovarjala mati. »Ne govorite tako o povodnem možu, mati! Drugače pride še sem!« se je hčerka zbala materinih hudih besed. V strahu se je takoj ozrla skozi okno na hrast in tedaj je od groze zakričala; hrast se je tretjič silno zam ajal. .. »Če ti je tako žal po njegovem domu in po tistem kosmatem psu, čemu pa si sploh prišla?« je planila na­ njo mati. »Ne govorite tako grdo o njem, mati! On je moj mož in oče mojih otrok!« je prosila hči. »Takih otrok, ki so prav tako kosmati, kot je on sam, tvoj povodni ded!« V tem trenutku je zunaj strašno zahreščalo in zabob­ nelo in hrast je padel, da se je zemlja stresla. Hčerka je

39

strepetala kot šiba na vodi, ker se je bala materine kletve in moževega maščevanja. Zdajci se odtrgajo vrata s pod­ bojev in v hišo prigrmi sam vodovnik, ves moker in kos­ mat kot zelena žaba. Iz njegovih ribjih oči švigajo strele zdaj sem zdaj tja po sobi: »Dober dan, kmet in oče moje žene! Kot vidim, je še tu, namesto da bi bila že doma!« je votlo odmevalo v njegovih prsih, kot bi grmel grom v daljavi, preden na­ stopi nevihta tudi tod. »Bog daj, povodni mož! Prav praviš, da je še tu! Doma je!« mu odzdravi šmartinski kmet. »Tu je bila, zdaj je doma tam dol pod šumom!« »Jaz za to nič ne vem in do zdaj nisem vedel!« »Pa zdaj veš, da je moja žena in kje je odslej njen drugi dom!« »Kdaj pa sta šla v cerkev k poroki? Ha?« se je stru­ peno vtaknila vmes še kmetica. »Da mora prav naša hiša doživeti tako sramoto!« »Ne bom se zdaj še prerekal!« je odsekal vodovnik, se obrnil k svoji ženi in trdo zahteval: »Tri leta sva skupaj živela; jaz sem bil srečen, ti si ob moji sreči in svoji nesreči jokala in žalovala za domom, starši, brati in sestrami. Pustil sem te na obisk k domačim, ko si obljubila, da se vrneš, kadar trikrat potegnem za vrv . . . Ti pa si me grdo prevarila, strašno ogoljufala!« »Ti pa si njo ogoljufal za srečno mladost, za krščanski zakon, ukradel njej in naši hiši čast!« je zbadala kmetica. »Mati, nikar ga ne dražite še bolj, saj že dovolj divja v njem,« je tiho zaprosila hčerka. »Le poteguj se zanj, t i . . . , ki nisi nič boljša od njega, ti, ki si prav taka, kot je on!« Tedaj pristopi povodni mož k hčerki, svoji ženi, jo nežno prime za roko in jo poprosi: »Žena, pojdi z menoj!« Ona pa je molčala in stiskala svojega najmlajšega otročička k sebi. Toliko je hrepenela po domu in domačih, zdaj pa, ko je doma, ji je še huje. Da bi se pa vrnila zopet v ono podvodno ječo, kjer ne vidiš belih oblakov pod sinjim nebom, ne sonca nad zelenimi planinami, ne čuješ prijetnega vetra iz domače vasi, ne žive duše! Vidiš

40

le pikčaste postrvi, potočne rake in kdaj pa kdaj kakega črva, mušico, kobilico! Za temi hlastnejo ribe, za ribami seže Vodovnikova roka. In tako je zopet vse tako strašno pusto v Vodovnikovem steklenem gradu. Res, zlata je v njem, kolikor si ga poželi srce; a kaj, ko ga ne more potrošiti na suhi zemlji, v domači vasi! »Ne morem, ne morem!« je zajecljala. »Pojdi z menoj, ti pravim! Gorje ti, če me ne ubogaš! Boš videla, da se bo zgodilo nekaj strašnega!« jo je prosil in ji grozil obenem. Ona pa je jokala in odkimavala. Tedaj pa plane vodovnik skozi vrata in prek dvorišča in gorice, preskoči iz smrekovih krajnikov zvezan plot in se požene po travnikih, njivah in skozi goščo naravnost proti Šumu in v dežo. Tam zgrabi najstarejšega sinčka, ki je bil tri leta star, in ga nabode na kol. Ubogi sinček grozno zavpije in zastoka ter v strašnih mukah umre. Povodni mož, njegov oče, pa zgrabi kol z nataknjenim dečkom in zdirja iz steklenega gradu, od tam pa h kmetu. Za njim je drl tak vihar, da se je drevje do tal pripo­ gibalo, grmovje, žito in trave pa so polegle, kot bi jih bila v zemljo zabila toča. Divjal je kot gorski hudournik, kot planinska nevihta in že je bil zopet v kmetovi hiši. Ustavi se pred svojo ženo in ji vrže na kol nabode­ nega sinčka pred noge. »Tu imaš svojega najstarejšega otroka! Gorje ti, če še sedaj ne pojdeš z menoj!« Ona pa je od groze in bolečine odrevenela, ko je za­ gledala, kaj je napravila Vodovnikova nagla jeza in ma­ ščevalnost. Stala je kot drevo, ki se v nevihti ziblje sem in tja, preden ga zruši vihar. Zopet je vskočila kmetica: »Ce bi bil tvoj otrok postal prav tak pes, kot si ti, tedaj ga ni škoda!« »Mati, moj sin je bil!« je zaječala hči. »In vi ste mu bili babica!« In znova so se zablisnile ribje oči povodnega moža in iz njih je švignila strela na omahujočo ženo. »Če ne greš z menoj, ti nabodem in prinesem še dru­ gega otroka!«

41

Zdaj je bilo za njo groze in groženj preveč, padla je nezavestna na tla, roki sta se ji razklenili in iz njih se je zvalila drobna štručka, njen najmlajši in najljubšd sinček. »Tudi tega lahko nabodeš, če je tak kosmat pes, kot si ti!« je bila kmetica neizprosna. Tedaj je zgrabil vodovnik povitega otročička, planil k vratom, na pragu pa je postal in zasikal kletev: »Prekleta bodi ta hiša! — Ti, žena, pa boš že še sama prišla za menoj!« Zatresknil je vrata, da se je vsa hiša stresla in so zvezane stene zaškripale, ter izginil. Za njim je divjala taka nevihta, da so strele česale drevesa, kot bi drvar ce­ pal pokonci postavljena bukova polena v drva in treščice. Groza je prevzela vse domače. Kmet je vzel tedaj bla­ goslovljeno vodo in z njo vse domače prekrižal, hišo pa poškropil. Nato so vsi pokleknili pred božjo martro v kotu med smrekovimi vejicami in molili. »Obvaruj nas v s e g a h u d eg a , o d o b r o tljiv i Bog! In ne d a j, d a se spoln i n ad n a š o h išo V od o v n ik o vo p r e k le t s t v o !« N ih č e n i opazil, d a se je h č e r k a , V o d o v n ik o v a žen a, o sv e stila , p o k lek n ila in p o b ra la m r t v e g a sin č k a v n a r o č je : n a to p a tih o o d šla iz h iše. K a k o r m e se čn ic a je s to p a la v ed n o h itr e je p r o ti Š u m o v e m u to lm u n u , k je r je p o h o r sk i sla p d iv je roh n el in p e l m r tv a š k o p e se m V o d o v n ik o vi ženi.

42

J A

E R

Z

E E

R S

S K

K A

I

M B

j

A K

J A

V starih časih je imel skoraj vsak pohorski vrh svoje gorsko okence — črno jezerce; tam, kjer dandanes med planinskimi kočami in temnimi smrekami stoji Sveti Areh, je nekoč gledalo zeleno Pohorje s temnim očesom bele oblačke in migljanje srebrnih zvezd, zlato sonce in modro mesečino nad seboj. Orni smrekov in hojev les je skrival to pohorsko okence, da ga ni videl nihče, razen čistega neba nad njim ; okrog in okrog je bila živa meja. Iz mehkih, močvirnih tal je zraslo planinsko borovje in, kolikor ga je zraslo od pomladi do jeseni, ga je poleti podrl divji vetrovnik, po­ zimi pa ga je potlačila snežna plast, višja od visokega moža. Tako je bilo to temno jezerce obrobljeno samo s pritlikavim borovjem kot črno oko s trepalnicami. Ležalo je tako lepo v miru, brez Vodovnika jezerihka, brez pisanopikčastih postrvi; le divji vetrovnik se je vča­ sih zagnal vanj, da bi se v temnih jezerskih vodah sko­ pal in umil. Nekoč pa se je v bližnjem pohorskem pra­ gozdu zgodilo nekaj nenavadnega: divji petelin je do­ rasel in preživel že sedmo pomlad . .. Ko je bil divji petelin star sedem let, je znesel v svo­ jem življenju prvo in zadnje svoje jajce, ki pa je bilo tako trdo in težko, da se je takoj pogreznilo v mehko zemljo Črnico ter še globlje v sivobeli zrnati kamen. V pohorskem granitu je petelinje jajce ležalo kot v gnezdu; zemlja in kamen sta iz njega izvalila zm aja. . . Mladi zmaj je začel kljuvati jajčno lupino in jo prekljuval; grizel in pregrizel je trdo kamenje nad seboj, se preril skozi gozdno zemljo in odpadlo iglic je ter prilezel na svetlo. Mladi zmaj je prišel na površino zemlje, ki je takoj začutila, da bo ta plazeča se žival povzročila še obilo nesreč in groze.

43

Zato sta se zemlja in kamen zganila, da bi ga znova podsula; stare hoje in debele smreke so se podirale Čezenj, a zmaj je tekel živ in cel proti temnemu jezeru, ker tam bi mu ne mogel škodovati niti planinski viharnik — macesen s tremi vrhovi. V temnem jezercu pa je na moč naglo zrasel in, ko mu je bilo v njem za njegovo neznansko telo preveč vode, je nekajkrat strašno udaril s svojim dolgim repom, da je jezero zašumelo in vzkipelo čez rob; velikanski hudo­ urnik je drl s pohorske kope po pobočju navzdol, podrl gredoč pastirske bajte in kmečke hiše, odnesel z visečih njiv rodovitno zemljo ter zasul planinske travnike z blatom, peskom in zemljo. Ko je zmaj znova zrasel, je pognal še več jezerske vode čez rob plainjaste kope, da je hudournik prinesel v dolino kar za cel gozd dreves in da je v dolini nastala pravcata povodenj. Pred njegovo divjostjo ni bil več varen ne planinski gozd ne pohorska zemlja ne pastirji z živadjo na pašnikih ne čokati Pohorci v lesenih bajtah in kočah. »Kakšna zver se je neki naselila na jezerski kopi, da tako zdeluje!« so se jeli spraševati nekateri. »Treba bo pogledati; morda je sam zlodej planino zasedel pa se pretepa z vetrovnikom, hostnikom, jezernikom. Kdo ve?« so doumeli drugi. In. res so se odpravili na visoko planino, gor k jezer­ ski kopi na pohorskem hrbtu. Pot je bila huda, morali so preskakovati z ležečega borovja na sosednjega. Pritlikavo drevje se je pod njimi vdiralo, da jim je moČvimica brizgala izpod stopinj. Stoječ na borovih vršičkih in plazečih ter dvigajočih se debelcih, so zagledali ob jezerski obali velikanskega kuščarja, zelenega zmaja. »To bo tista zverina, ki nam pošilja hudournike!« »Le od kod se je neki vzel ta strašni kuščar!« »Kdo bi to vedel? Tu je, pa je!« V tem trenutku je jezerski zmaj dvignil svojo kačjo glavo, odprl gobec, poln strašnih zob, in zarjul: »Lačen sem, lačen, požreti hočem kravo, vsak me­ sec eno! Ce ne, vam uničim vse vaše goščave in mlade

44

frate, njive in travnike, koče in hleve z ljudmi in ži­ vad jo vred!« Ljudje, stoječi in zibajoči se na pritlikavem borovju, so se spogledali in kar nato obljubili: »Priženemo ti jo, le miruj v jezercu!« Držali so besedo in jezerski zmaj je dobival vsak me­ sec po eno kravo. Krav pa je jelo primanjkovati, zato so se zbali: »Kaj pa mu bomo potem dali, ha?«

»Zahteval bo pitane vole, boste videli!« »To moramo nekako predrugačiti, drugače nam zmaj čez nekaj let požre vse krave, vole, junčke in telice!« »Znebiti se moramo zmaja, drugače se bomo znebili vse goveje živine!« »Lahko je reči, znebiti se ga! A kako?« Tedaj zavriska eden izmed njih: »Jo že imam! — Kravo oderemo na meh, kožo na­ polnimo z živim neugašenim apnom. Če jo zmaj požre, ga bo mučila žeja in se bo napil vode jezernice, da si jo ugasi. Seveda, namesto žeje si bo ugasil živo apno v tre­ buhu in tedaj ga mora raznesti, pa če bi bil sam hudič!« »To je vse lepo in prav! Pa če bo kravo, se reče, apno zavohal in je ne bo hotel požreti!« je podvomil drugi.

45

»Kaj boš strašil in cincal; poskusiti je treba! Bomo videli, če jo bo požrl ali ne!« Tako so tudi storili. Pod jezersko kopo je v zemlji obilo belega kamna apnenca. Izkopali so ga, postavili apnenico in v njej žgali beli kamen v živo apno. V kravjo kožo, na meh odrto, so natlačili neugašenega apna ter meh zašili, šiv pa namazali s krvjo. Tako natlačeno in zašito kravo so zavlekli k je­ zeru in jo vrgli v vodo. Gladovni in požrešni jezerski zmaj se je pognal za mrtvo kravo in jo pri priči požrl. Ko so ljudje videli, kako je potegnil vase vodo jezernico, so brž poskakali z borovja in jo ubrali od jezera proč. »Gorje, če ga prehitro razžene, potem bo za nas hudo, da Bog prenesi!« K sreči so le odnesli pete še o pravem času, zakaj čez kakšno uro ah kaj je na jezerski kopi grozno počilo in tedaj so se vsi planinčani oddahnili, zakaj vedeli so, da je njihova krava raznesla jezerskega zmaja. Ko pa je pritekla po strmem pobočju še krvava jezernica, so za­ vriskali od silnega veselja ter zaplesali in se napili močnega bikastega vina iz svojih vinogradov, ki so se sončili na vznožnih pobočjih pohorskih vinskih goric. Imeli so vina in vino je imelo nje; pogumno so se napotili v pohorske klance, v katere je treba samo na pravem kraju vstopiti in se krepko poganjati po strmini prek kamnov in ko­ renin. Hodili so po koritastem klancu tako lepo brez­ skrbno. saj se jim ni bilo treba nič bati, da bi kateri kam padel, čeprav so bili tudi okrogli, ne samo korajžni. Ko so se primajali prek plašečih se borov, so za­ vriskali še močneje, zakaj tam ni bilo več niti zmaja niti jezera. Na jezerskem robu se je namreč raztrgalo obrežje ter so jezerske vode z vso silo pritisnile v razpoko. Zmajevo jezero je odteklo. Ostalo pa je tam še mnogo mnogo let velikansko jezer­ sko močvirje, ki so ga prerasli jezerski mah, močvirna trava in ločje; iznad njih pa se je vedno bolj dvigalo pritlikavo borovje. Nekoč pa so v njegovi bližini pohorski vozniki vlačili

46

na podelih smrekove in hojeve plohe na vozno pot, da jih bodo drugi dan lahko več naložili in odvlekli po globokih klancih in pohorskih kolnikih na dom in od tam z vo­ zovi v daljne doline. — Medtem sta se dva vprežna vola pasla in se pripasla proti jezerskemu močvirju. Ko so vozniki imeli že na vseh podelih plohe naložene ter so jih z verigami tesno porajkljali in povezali, ni bilo nikjer enega para volov. Vozniki so vola iskali in iskali, a ves trud je bil zaman! »Ko bi še živel zmaj, bi rekel, da ju je on požrl!« je dejal neki hlapec. Šli so za njuno sledjo in prišli do pra­ vega močvirja; tam so z grozo videli mahovnato površino raztrgano in tedaj so vedeli, da je vola požrlo močvirje. »Zmaj se je maščeval za apneno kravo!« so dejali in žalostni odvlekli prednje podele, polne plohov. Čez nekaj mesecev pa. so vode v Studencih pri Ma­ riboru prinesle na dan telege ter jih odplavile v Dravo. Da bi se živini in ljudem ne pripetilo še več sličnih nesreč, so na spodnjem robu močvirja nekdanjega pla­ ninskega jezerca postavili zidano kapelico, današnji Gor­ nji križ imenovano, izpod katerega še dandanes izvira ledeno mrzel studenec. Od tedaj ni bilo tam nobene ne­ sreče več. Na močvirnem jezerišču, kjer je nekoč valovilo zma­ jevo jezerce, pa še vedno slezijo na dan studenčne vode močvimice.

47

V O D O V N I K

D R A V S K I 8

M

O

L

N

I

S

K

A

B

A

J

K

A

V starih časih je živel v divjih vrtincih srebrne Drave povodni mož, dravski vodovnik. Prebival je s tremi hčer­ kami, povodnimi deklicami, v steklenem gradu na dnu dravskega vrtinca. Te dravske vodovnice so živele v gradu brezskrbno življenje; kadar pa jim je bilo dolgčas, so se spustile v vrtinec, ki se je vrtel nad Vodovnikovim gradom in tako vezal dravsko dno z rečno gladino in z vlažnim zrakom, napojenim z vonjem pohorskih gozdov in smol­ natega lesa ter z zlatim soncem. Ta rečni vrtinec je vo­ dovnice zavrtel in prisukal na površje srebrne Drave. Tedaj so se igrale z dravskimi valčki, lovile gozdni vonj in zlato sonce. Nekoč pa so se, utrujene od dolgega plavanja in iger, splazile na granitno pečino, ki je molela iz reke, sedle nanjo ter se predale toplemu soncu, dvigajočemu se izza zelenega Pohorja. Kar so se silno prestrašile; po brzi Dravi navzdol je nesel rečni tok plitko ali šajko, tovorno ladjico z leseno streho, zloženo iz rumenobelih smrekovih desk. Plitka je bila za tri navadne plohe dolga, široka pa malo Čez enega; na sprednjem in zadnjem koncu so bila tri dolga vesla, s katerimi so veslali dravski splavarji ter plitko vodili tako spretno, da so se izognili granitnim pečinam in pre­ žečim čerem, ki so molele iz deroče reke; tudi dravske vrtince so srečno obšli. Prav mimo njihove pečine je srebrna Drava divje drla v velikem ovinku po okljuki in zato so splavarski veslači morali velika vesla trdo poprijeti in silno potegniti; dolgi drogovi vesel so se tako usločili, da je bilo videti, kakor da se bodo zdaj zdaj v silnem poku prelomili. Tudi trde roke dravskih veslačev so se spremenile v železen prijem, da so obdržali velika vesla v pravem toku; kadar so se

48

pognali naprej in potegnili ročaje vesel nazaj, jim je vse telo zapelo kot napeta struna. Ob prednjih veslih so tedaj dravske vodovnice zagle­ dale tri mlade splavarje in, ko so se ti z veslom nagnili vznak, so spoznale, da so ti dečki lepi, prelepi. Za trenu­ tek so jim pogledale v svetle oči in ujele njih blesk, ki jim je razgrel hladna srca. Toda vitka ladjica je že zdrsnila po rečni gladini mimo pečine in rečni tok jo je uravnal: na zadnjem koncu šajke pa so prav tako krmarili trije veslači, toda ti so bili že starejši možaki, z dolgimi, gostimi bradami in rusastimi brki pod nosom. P o v o d n e d ek lice, h čerk e d r a v s k e g a V od o v n ik a , so h r e ­ pen eče z rle z a h itr o p lu jo č o la d jic o in, k o jim je z a n o v im o v in k o m izg in ila , s o jim ž a lo stn e o či p a d le n a s p o d n ji del s v o jih te le s. P rv ič v n jih o v e m ž iv lje n ju jim j e b ilo h u d o, d a n im a jo n o g p r a v k a k o r t i d r a v s k i v e sla č i in s p la v a r ji, te m v e č le d o lg o re p n o p la v u t.

Pognale so se molče v dravske vode in kot tri velike postrvi švigale zdaj sem zdaj tja skozi deroče valove, dokler ni na rečni gladini zacmrkal velik vrtinec; spustile so se vanj in se mu brez volje prepustile, da jih je vrtel po mili volji, požiral vedno globlje, dokler se niso znašle pred steklenim gradom svojega očeta, povodnega moža. Srebrna reka Drava pa je z neusmiljeno naglico drla dalje med dvema visokima gorskima zidovoma, zelenim Pohorjem na desni in gozdnatim Kozjakom na levi obali. Žalostne vodovnice so drezale v podvodnem steklenem gradu; srce jim je hrepenelo za tremi mladimi splavarji, ki jih sedaj srebrna Drava nosi proti vzhodu vedno dalje stran od njih. »Ali jih bomo še kdaj videle?« so si molče brale v modrih očeh. Objele so se, ker v njihovo življenje je prišla doslej neznana bridkost, sladko hrepenenje, mladost in prva ljubezen. Tako jih je prevzelo, da so jokale. Tesno objete jih je našel njih oče, dravski vodovnik; prinesel jim je zopet zlatih prstanov, srebrnih uhanov in prelepih brušenih kupic iz pohorskega stekla. »Drage hčerke moje! Nate okrasja!« jim je ponudil vse, kar so danes dravski splavarji in veslači nametali 4

Pohorske bajke

49

v njegov vrtinec kot odkupnino, da jih je pustil lepo varno pluti skozi svoje dravsko kraljestvo. Hudo pa se je za­ čudil, ker se danes nobena hčerka ni niti ganila; sedele so trdno objete, z rokami na srcih, njih modre oči pa so sanjavo zrle v daljavo in točile dekliške solze. »Ali ste bolne? Ali se vam je kaj zgodilo?« se je pre­ strašil oče, dravski vodovnik. »Ali vam je kdo prizadejal kaj hudega?« »Nihče nas ni s hudim prizadel! — Videle pa smo tri dravske splavarje, tako mlado in lepe, da nam srca hre­ penijo za njimi, oči pa jočejo, kot še niso nikoli, odkar nam je umrla naša ljuba mati!« so se mu potožile. »Poznam jih dobro! So pridni sinovi starega drvarja iz pohorskega Smolnika! Oče drvari in lesuje, včasih vodi kot kormanoš kakšen splav ali pa tudi plitko po naši Dravi; vselej mi vrže v vrtinec kakšno zlatnino: prstan, uhan, verižico. Sinovi pa sp najboljši dravski splavarji vse Dravske doline; tudi oni se drže lepih starih navad!« je pojasnjeval njih oče, vodovnik. »Saj pravimo, da nas niso žalili, niti se iz nas norče­ vali. Samo me smo jih videle in že . . .« »Ne smele bi jih videti! Imele bi svoj srčni mir, tako pa zdaj jočete in trpite!« Vodovniku je bilo težko, tako težko pri srcu, tem bolj, ker jim ni mogel pomagati, če­ prav Jih je imel nad vse rad; dal bi za njih srečo tudi stekleni grad na dnu srebrne Drave. Tedaj pa mu je v glavo šinila srečna misel in precej jo je na glas razodel svojim hčerkam: »Njih oče, stari smolniški drvar na visoki Hlebovini, zdaj na dravskem produ veže novo ladjico, dravsko plitko. K njemu splavam in pomenila se bova o tem. Bom pozvedel in videl, kako in kaj!« In res, tako je tudi ročno storil. Iz steklenega gradu se je vrgel v dravski vrtinec, ki ga je takoj dvignil iz svojih vrtinčastih valov. Ozrl se je navzgor po deroči Dravi; nobenega splava, nobene šajke ni bilo videti, le Drava je penila svoje valove in na njih vršičkih so tu in tam za hip zacveteli kupi belih pen ter prav tako hitro zginili, kakor so zrasli. Ob teh obrežjih so vonjali po smrekovi mani in smoli kobanski in pohorski gozdovi ter

50

z vejami mahali penečim se dravskim valovom v pozdrav in slovo. Dravski vodovnik se je naužil rečne srebrnine, nebesne modrine, zlatega sonca in temnega zelenja črnih goščav; po Dravi navzdol pa je s koroških gora z valovi vred plul hladen zrak, se zadeval ob rečne vrbe, topole in tre­ petlike ter se gnal naprej po globoki in ozki Dravski do­ lini proti sončnim, vinskim Slovenskim goricam. Nato se je vodovnik vrgel deročim valovom naproti in plaval na­ vzgor proti rečnemu toku.

Na ovinku je Drava nasula kar cel jezik obrušenega in zglajenega proda, ki ga je kotala in metala po svoji strugi sem in tja že s koroških gora. Na tem sivobelem prodišču je sonce belilo rumene smolne deske, olupljene plohe in tesane trame, ki jih je stari smolniški drvar vezal v dno in stene novega splava. Tja se je pognal dravski vodovnik, se potegnil z ro­ kami na prodišče in sedel na splavovo dno. Stari smolniški drvar ga je dobro poznal, saj ga je neštetokrat videl v največjem dravskem vrtincu, kjer mu je vsakikrat vrgel po stari splavarski šegi kak dar iz zlata, srebra ali iz pohorskega stekla; prav zato se ga ni nič prestrašil. Pokimala sta si kot dobra znanca in drvar mu je dal prvo besedo: 4*

51

»Le oddahni se in potegni vase malo našega zraka, dišečega po zelenih gozdovih in po smolnatih solzah!« »Saj, saj; Drava tako dere, da me vedno utrudi!« je začel vodovnik. »Delaš nov splav, kali?« »Nov splav! S smolniških planin smo zvozili kupe lesa, desk, plohov in brun, da jih popeljemo po naši Dravi v slavonske ravnine, kjer ni zelenih gozdov; le zlata pšenica valovi tam in rumena koruza!« »Saj, treba je les splaviti! Boš sam splav krmaril? Ali ti bo za kormanoša kdo drugi?« je pozvedoval vodovnik. »Jaz sem že prestar za to! Le splave vežem in les vo­ zim s pohorskih planin na rečno prodišče. — Peljali pa ga bodo moji sinovi!« je dejal ponosno. »Saj, saj! Jih poznam tvoje sinove. Najboljši splavarji, krmarji in veslači so, kar jih je v Dravski dolini. Močni so, kot bi imeli v rokah žrdi senenih voz, tako ravnajo vesla in krmarijo. Poleg tega so zdravi kot ribe v Dravi in lepi, da jih je veselje pogledati!« Staremu drvarju je vsa Vodovnikova hvala bila sum­ ljiva, zato je rajši kar molčal in le zdaj pa zdaj na zgo­ vornega Vodovnika malo po strani pogledal izpod smol­ natega klobuka. Ta pa je začel kar naravnost: »Tri hčerke imam!« »Jaz tri sinove! Pa? Kaj potem?« »Kaj potem? Tega še ne vem! Vem le to, da so moje hčerke danes videle tvoje sinove in odsihmal so žalostne. Samo jočejo!« »Ti presneti pjebi, taki! So mi pa že zopet kakšno zagodli na Dravi!« se je hudoval stari drvar. »O, ne! Nič takega ni bilo!« »Čemu pa potem tvoje hčerke jočejo?« »Ja, to je težko reči. Ti si oče treh sinov, jaz pa oče treh hčera in razumel boš, kako je to, če se mladi zagledajo drug v drugega in se potem ne morejo pozabiti!« »Že, že! Solze so ženska reč, za nas drvarje in spla­ varje pa so hrabro srce in trde roke. — Pameten možak si, zato boš tudi lahko razumel, da splavar ni za podvodno življenje, hčerke povodnega moža pa ne za suho zemljo: splavar bi bil v reki nesrečen, srečen je le na njej; vo­

52

dovnik pa je srečen v vodi, nesrečen pa na suhi zemlji. Ta dva sta tako kot sta si zemlja in voda: drug drugemu nagajata ter se trgata in uničujeta, kjer se le moreta. — Tako jaz mislim o tem — o svojih sinovih in o tvojih hčerkah!« »Saj, saj! Imaš prav; ljudje in Vodovniki nismo za skupno življenje, ker bi bilo takšno življenje le nesreča za prvega ali za drugega!« Pri teh besedah so mu ribje oči jezno zagorele in brez pozdrava se je pognal s splava v deroče valove, v katerih je pri priči zginil. Starega drvarja, dravskega splavarja pa je hudo za­ skrbelo; saj je dravski vodovnik brez slovesa jezen od­ plaval. Če bi mu odslej nagajal pri plovljenju splavov in plitk na deroči Dravi? Da bi mu pred njim nenadoma od­ piral nove in velike vrtince, katerim se ne bi mogli izog­ niti, niti jih prepluti? Da bi mu ti dravski vrtinci požrli plitke in splave ter z njimi vred pogoltnili še njegovo naj­ dražje na tem svetu: njegove sinove? Mrzel, skoraj leden pot ga je oblil pri teh težkih in skrbi polnih mislih, ki so ga jele mučiti in mu odslej niso hotele več iz glave. »Pa saj ima tudi on otroke; bo vendar vedel, kako bi mi bilo, če bi se ponesrečili! Joj, joj, strašno je to: nje­ gove hčerke so že nesrečne. Da bi se le moji trije sinovi ne ponesrečili! Dobri Bog, daj, da se jim kaj hudega ne zgodi!« je vzdihoval in prosil v tej splavarski molitvi. Ko so se mu vsi trije sinovi, mladi dravski splavarji, srečno vrnili po suhem domov, jim je brž povedal o Vo­ dovnikovem obisku, o željah glede njegovih treh hčerk in kaj mu je odgovoril. Z njegovim odgovorom so bili vsi trije zadovoljni, toda neznana skrb jim je stisnila srca: »Kaj bo?« Ko je bil čez nekaj dni novi splav zgrajen, povezan, naložen v sredini z deskami, iz katerih so si zložili spla­ varsko utico, — v njej bodo na dolgi vožnji po široki Dravi ležali in spali, kurili in kuhali, — so sneli iz zank še splavarska vesla ter jih potopili v deročo reko. In zopet so bili pri sprednjih veslih trije dravski splavarji, sinovi starega smolniškega drvarja, pri zadnjih veslih pa še trije drugi veslači.

53

»Srečno vo­ zite!« Tako je želel oče sino­ vom na pot ter odvezal splav; voda se je ob splavu zapenila, potopljena vesla so se na­ pela in splav se je odbil od bre­ ga ter zaplul v sredino rečne­ ga toka. Stari drvar je stal na prodišču in zrl za njimi, dokler je še vi­ del črne spla­ varje nasvetlorumenem spla­ vu. Sinove in splav je nosila srebrna gladi­ na deroče Dra­ ve, ki je dobra, a je lahko tudi zahrbtna. Prav pred ovinkom so se sinovi še ozrli, s prosto roko zavihteli klobuke v zrak in iz vsega grla zavriskali oče­ tu in domu v slovo, da se je njih vrisk po­ gnal v pohor­ sko smrekovje,

54

nato preskočil Dravo in odmeval po strmem Kozjaku. Dravski tok pa je nosil splav silno hitro. Splavarji so veslali in krmarili ter prenekaterikrat tako potegnili, da jim je vse telo zapelo, v lok napeto veslo pa se je spro­ žilo nazaj, da bi jih bilo od ročajev skoraj pometalo v vodo. Že so se srečno izognili ostrih skal, pečin in čeri, ki so molele iz reke, in se malo oddahnili. Drava je tod manj deroča, brez ovinkov ter podvodnih skal in čeri. »Malo se spočijem, preden pridemo do vrtincev!« je dejal najstarejši sin, kormanoš. »Voda nosi splav tako lepo po sredini struge, da ni treba drugega kot veslo lepo naravnano držati!« je menil drugi brat. »Mene pa le skrbi, kako bomo prevozili dravske vrtince, zdaj ko se na nas jezi povodni mož!« je dejal najmlajši brat. »Ah, kaj! Bo že kako, 'tako kot je vedno bilo! Vsak pri svojem veslu in krmilu, vsak bo potegnil za dva, tri splavarje; pogumnim pomaga tudi voda sama in splav se bo sam lepo ravnal. V vrtinec pa vržemo po naši stari splavarski navadi prstan ali pa zlatnik in dravski V o d o v ­ nik bo zadovoljen!« je brezskrbno menil najstarejši brat. »Le mesni verjemite, da se bo povodni mož hotel ma­ ščevati nad nami!« »Saj'm i trije vendar nismo nič zakrivili! Prav tako ni kriv naš oče, če so se te presnete vodovnice zagledale v nas. To je pa vendar popolnoma jasno, da, kar živi v vodi in pod njo, ni za nas in za ta svet!« V tem hipu pa so se iz reke pognale tri dravske vo­ dovnice, tri velike ribe, se oprijele sprednjih vesel in že sedele na prednjem delu splava, vsaka pri nogah svojega splavarja. S svojimi ribjimi očmi so se zazrle v mlade tri brate, se naslonile na svoje roke, da so jim mokri zlati lasje padali z glave kot sončni slap. Bratom je postalo kar nerodno, tem bolj, ker se do­ slej ni še nikoli dogodilo, da bi bile Vodovnikove hčerke prišle na kak splav. Ko so se spomnili še Vodovnikove snubitve, jim je postalo pri srcu silno tesno. »Naš oče, dravski Vodovnik, nam je vse povedal!« je začela prva Vodovnikova hčerka.

55

»Zdaj vemo, da ima vsaik izmed vas že svojo nevesto!« je dodala druga sestra vodovnica. »A kljub temu vas imamo rade in vas hočemo rešiti!« je zatrjevala najmlajša. »Naš oče nam je sicer prepovedal priplavati na površje, a nismo več mogle vzdržati doli v našem steklenem gradu; on vas hoče za žalitev kaznovati s smrtjo. Zato vam je nastavil nove čeri in nove vrtince ob n jih . . . Me pa vas imamo rade, tako hudo rade, da vas hočemo rešiti. Veslali boste, kakor vam bomo me tri velele; najstarejša pa bo vodila s kormanošem prvo veslo!« Splavarji so jim voljno prikimali. In tako so veslali in krmarili, kakor so svetovale in poveljevale tri Vodov­ nikove hčerke, dravske vile. Srečno so se izoginili vsem novim, nastavljenim čerem in pečinam, a v nove vrtince so metali namesto zlatnine, srebrnine in pohorskega bru­ šenega stekla — droben prod, zavit v koščke hodnega platna in robcev, da s tem prevarijo povodnega moža. Tako so jim nasvetovale Vodovnikove hčerke! Splav je zaplul v mirnejši tok in tedaj so vse tri hčerke vodovnice skočile v vodo, plavale nekaj časa ob splavu, se splavarjem ljubeznivo nasmehovalc in, ko so se jim splavarji z vriskom zahvalili za njih dragoceno pomoč, so se v vodi obrnile in odplavale po Dravi navzgor do vodovniškega vrtinca. Nekaj časa so se brezbrižno prepuščale vrtečim se valovom, da so jih nosili naokrog; njih dolgi, zlati lasje so se razsuli po površju, tako da je imel vrtinec zlat venec na zunanjem obodu; nato pa so se vanj pognale z glavo navzdol in vedno ožji vrtinec jih je vrgel pred ste­ kleni grad na dnu srebrne Drave. Tam pa jih je že strahovito jezen čakal oče, dravski vodovnik; iz njegovih ribjih oči so kar švigali zeleni bli­ ski, kajti v rokah je držal nekaj prodnatih kamenčkov, zavitih v kosce hodnega platna. »Kje ste se potepale?« je rjul nad njimi. »Malo smo se sončile na skalnatih čereh!« so se vse tri zlagale. »Ali vam nisem prepovedal splavati na vrh rečne gla­ dine?« Zaman je čakal na njih odgovor, zato je kar na-

56

daljeval svojo misel. »Oe pa ste že bile na rečnih skalah, ste morale videti splavarje, ki so s splavi pluli danes mimo našega vrtinca!« »Videle sm o sp la v in s p la v a r je !« so z a je c lja le vse tr i V od ovn ik ove h čerke v siln em strahu. »Čigav splav je bil?« je vrtal vodovnik. »Splav starega smolniškega drvarja!« »In splavarji na njem?« Zdaj pa se hčerke niso mogle več vzdržati; padle so pred njim na kolena ter bridko zajokale; s solzami so ga še vedno ganile in preprosile. Toda tokrat je ostal neiz­ prosen, trd. »Kateri splavarji so bili?« se je zadrl znova. »Saj veš!« so izjecljale v silnem joku. »Tako torej! Oni trije drvarjevi mladiči, ki imajo že vsak svojo nevesto izbrano? — No prav! — Jim že po­ kažem, kaj se pravi norčevati se z menoj, dravskim Vo­ dovnikom! Razen tega so danes celo goljufali; namesto prstana, uhana ah steklene kupice so metali v vrtince kamenčke z dravskega produ!« »Me smo krive! Nad nami se maščuj, ne nad njimi; tako mladi in lepi splavarji so!« so ga prosile. »Torej ste še vedno bolne? Hrepenite za njimi kljub temu, da vas ne marajo in čeprav imajo že izbrane ne­ veste tam nekje na zelenem Pohorju? — Še vedno jih imate rade?« »Še vedno . . . in jih bomo tudi vedno rade imele. Po­ magaj nam, če nam moreš! Njim pa ne prizadeni ničesar hudega! Oče, bodi dober z nami in z njimi! To te prosijo tvoje nesrečne hčerke!« Še vedno so klečale pred njim, vse v solzah. On pa je nekaj trenutkov premišljeval, kaj naj stori, da jih pomiri in prežene iz njihovih src to strašno hrepenenje, ta ogenj, ki žge v prsih; da bi jih ozdravil te bolesti, ki jim preti, da si v njej izjočejo svoje modre oči. Ko jih je tako ogledoval, se mu je srce zganilo, nekaj mehkega in toplega je začutil zanje v svojih prsih in tedaj je sklenil: svoje hčerke mora rešiti pred to ljubezensko moro, za vsako ceno! In pred tem sklepom se mora umakniti vse, prav vse! Tudi mladi splavarji, ki so krivci!

5T

Sklonil se je k hčerkam, jih dvignil in nežno objel, nato pa jih je odvedel v stekleno dvorano, prelivajočo se v krasnih mavričnih barvah. Sredi te prelepe dvorane je bil okrogel ribnik in v njem so cvetele vodne rože, ki so se svetile kot samo živo srebro. »Odslej boste čuvale naše srebrne vodne rože! V vrti­ nec in na vodno gladino pa pojdem odslej edinole jaz!« je trdo odločil oče. In tako je tudi bilo. Dravski vodovnik se je prepustil vrtincu, da ga je vrgel na površje reke, kjer je lahko opazoval vse mimo plujoče splave in splavarje. Spodaj v stekleni dvorani pa so bile zaprte njegove tri hrepeneče hčerke, vodne deklice z ranjenimi srci. Bale so se za mlade splavarje, ker jim oče glede njih ni hotel ničesar obljubiti. Na strmi pečini pa je prežal dravski vodovnik. Za vse drugo je bil slep, celo pohlep po zlatih in bisernih darovih ga je skoraj minil, nestrpno je čakal samo na splav sta­ rega smolniškega drvarja in na njegove tri sinove, drav­ ske splavarje. Mesec dni je že preteklo, odkar je zaman prežal nanje. Toliko rumenih splavov, toliko tovornih ladjic — plitk s strehami — in pod njimi deske, rezan les, pohorsko steklo in kamen, koroška jabolka — je plulo mimo njega in izginjalo po Dravi navzdol za ovin­ kom, le pravih ni bilo! Nekega jutra pa so mu zažarele ribje oči, zakaj po dravski gladini je drsel nov splav s splavarji, ki jih je že ves mesec zaman in tako težko pričakoval. Ročno se je pognal v dravske valove, ki so ga nesli do skalnih čeri in strmih pečin ter do velikega požirajočega vrtinca. V njem je prežal in prežal, dokler niso v bližini začela udar­ jati prednja vesla. Tedaj pa se je pognal kot strelovita riba pod vesla in zgrabil z vso močjo za vodilno veslo, ki ga je poganjal najstarejši sin, kormanoš, ter ga odlomil; nato je odlomil še drugo veslo in za njim še tretjega. Potem se je tako grozotno zakrohotal, da so splavarji od groze kar odre­ veneli. Videli so, da jih je splavarska sreča zapustila in da se je dravski vodovnik maščeval nad njimi prav na kraju,

58

ki je splavom in šajkam bil najnevarnejši. Deroči tok divje reke je zdaj pograbil njihov splav, ga zavrtel in nato z vso silo treščil ob čeri, da je strašno počilo in zahreščalo. Splavarje je v trenutku silen udarec vrgel v valove, splav pa so skale razklale in pretrgale vezi, da so se povezani tramovi in deske zopet razvezali in, kolikor jih ni bilo zdrobljenih in zataknjenih med čermi, — zopet zaplavali. . . Splava in splavarjev starega smolniškega drvarja ni bilo več; splav je bil razbit, splavarji pa so se potapljali; zdaj pa zdaj se je za hip prikazala iz valov boreča se roka ali noga, včasih pa kuštrava glava, ki v smrtnem strahu lovi zrak, da bi si podaljšala za nekaj hipov življenje. »Sveti Miklavž, naš patron, ti nam pomagaj!« je še utegnil zavpiti najmlajši splavar, potem pa je tudi njega zgrabil vrtinec, ga zavrtel kot nalovljene veje in drug lesen drobiž, nato pa je v vrtincu zlovestno zaklokotalo, zaemrkalo in ga požrlo. Vedno temneje, vedno globlje ga je vrtel vrtinec kot velikanski vodni sveder, ki je navrtal rov prav do dna struge. Voda mu je zalila usta, nos. Dušil se je; v ušesih mu je čedalje bolj pošumevalo, v sencih je razbijala kri in — tedaj je zgubil zavest. Čez hip se mu je zavest toliko razjasnila, da je imel nedoločen občutek. Je še živ, ali je že mrtev? Saj mu je telo brez teže in brez lastne volje, kot bi mu bila ostala le lahka duša. Okrog njega se je jelo vedno močneje svet­ likati, bližal se je dnu, na katerem je bilo posuto polno vodnih biserov, svetlih in bleščečih kot živo srebro. V ve­ liko začudenje je nenadoma opazil, da se tudi njegovo telo svetlika, kakor bi bilo polno poletnih kresnic. Kar nato pa se je pred njegovimi očmi dvignil prelep stekleni grad dravskega Vodovnika in v srebrni dvorani je zagle­ dal tri deklice vodovnice, Vodovnikove hčerke. Brž ko je skozi steklene stene padla njegova senca v dvorano, so se ozrle in že so pritekle k njemu, ga pri­ jele in popeljale k majhnemu ribniku; tam so ga posadile na bisera sedež. Splavarju se je zdelo, da se mu vedno bolj in bolj vrača zavest.

59

Okrog njega so pokleknile tri vodovnice in ga neuča­ kano spraševale: »Povej, se vam je zgodila nesreča?« »Kako ste se ponesrečili?« »Kako si prišel semkaj? Kje so drugi splavarji, kje tvoja brata?« In vse jim je lepo povedal, kako se je nesreča zgodila; o bratih pa ni nič vedel, niti o zadnjih treh splavarjih; gotovo so vsi utonili, kakor je utonil tudi on. »Saj ti nisi utonil, le naš vrtinec te je požrl! K sreči smo me doma, v steklenem gradu, da te bomo še lahko rešile!« so ga vse tri razburjeno tolažile. Najmlajša pa je skušala njegovo srce: »Ali imaš res Pohorko za nevesto?« »Res, imam jo!« »In jo imaš hudo rad?« »Zelo rad!« »Nas nimaš nič rad? Ali zame res ni več prostora v tvojem srcu?« »Hvaležni smo vam bili vsi splavarji, ko ste rešile nas in naš splav, zelo hvaležni, rekel bi lahko, da smo vas imeli celo nekoliko radi, toda popolnoma drugače kot pa naše neveste. Rad te imam kot sestro, v mojem srcu pa je le ena, nevesta moja. Njeno je moje srce!« se je iskreno razkril najmlajši splavar. »Srcu ne moreš velevati, to vemo prav dobro me tri, najbolje pa naš oče vodovnik. Če je tako, pa kar ostani zvest svoji nevesti; tudi v našem imenu jo prav lepo po­ zdravi!« Najmlajša se je sklonila k ribniku, medtem ko je iz­ brala najlepšo vodno rožo, bleščečo se, kot bi bila iz me­ sečine stkana, vstala, mu jo dala ter z jasnim licem rekla: »To najlepšo vodno rožo ponesi svoji nevesti v spomin; prinesla ji bo srečo na tem in na onem svetu. K poroki grede naj si jo zatakne za pas. Če pa bi želela in hotela imeti poročni venec iz samih takih rož, naj si pride sama ponje; dobila jih bo dovolj.« Splavar je kar žarel od sreče in strmel v srebrno vodno rožo; tako prevzet ni mogel videti njenega hlad­ nega obraza in njenih ledenih ribjih oči, ki so grozile z

60

maščevanjem. Držal je podarjeno vodno rožo na srcu in se najmlajši vodovnici zahvaljeval. »Zdaj pa moraš od tod, da ostaneš živ!« so mu dejale. Peljale so ga ven iz steklenega gradu, ga vse tri objele in poljubile. Nato se mu je zopet zazdelo, da se mu je zavrtelo v glavi, stemnilo pred očmi in da ga je zopet zgrabil dravski vrtinec . . . In vrtinec ga je sukal in vrtel ter ga dvigal prav tako, kakor dviga splavarski sveder iz zvrtane luknje žagovino in zvrtinčene izrezke na površje desak in tesanih brun; naposled ga je vrtinec vrgel na beli dan. Vrtinčev kolobar ga je še nekajkrat zavrtel in ga vsakokrat malo od sebe odbil, dokler ga ni zagrabil vodni tok ter ga nesel kot okrogel ploh, ki se je skotalil splavarjem izpod rok ter jim prehitro ušel v vodo. Reka ga je vrgla na ovinku na prodišče in tam je ležal, dolgo ležal. Šele polagoma se mu je vračala zavest in v njej je priplavala na površje spla­ varska nesreča. V sencih mu je kljuvalo in razbijalo, da ni mogel prav doumeti nesreče, ne verjeti v strahotno resnico; želel si je zares, da bi bila le mučen sen. Ozrl se je
61

Zvedel bi kaj o svojih. A prav kot nalašč ni bilo nobenega na spregled. Stisnil je podarjeno vodno rožo na srce in jel stopati ob rečni strugi navzgor, da bi prišel do njihovega pro­ dišča, do doma in ljudi. Morda pa sta brata že doma, pri očetu, ki strt od skrbi za njim stoji ob deroči Dravi in ga čaka, željno čaka in hrepeni, da se mu še najmlajši sin vrne. Ko je prišel na splavarsko prodišče, ni bilo tam žive duše. Ko je pa prišel domov, v drvarsko uto, je njegov oče od začudenja kar zazijal. »Kaj si to ti, moj najmlajši sin?« je izdavil iz sebe. Sin je v trenutku videl vso strašno nesrečo, ki jih je zadela; bral je to grozo v starih, motnih očetovih očeh. »Ni še nobenega domov?« Nič odgovora. Videl pa je očeta, kako je lezel vase kot izpraznjen meh in se sesedel na klop ob steni ter buljil vanj. Cez čas pa ga je jel izpraševati z rokami in s kret­ njami — strašna slutnja mu je vzela glas — , da naj go­ vori in pove. In najmlajši splavar je ječal in se trgal: »Tako lepo in srečno smo se vozili po Dravi, dokler se nam niso približale Vodovnikove pečine s požirajočimi vrtinci, ki so kar klokotali in votlo peli. Že smo mislili, da smo se jim srečno izognili, ko plane iz vode dravski vodovnik ter nam, da bi naštel komaj do deset, polomi vsa prednja vesla. .. Tok je pograbil splav, ga zasukal ter ga treščil ob čeri in skale. V hipu smo bili vsi v vod i. . . Potem ne vem več, kako in kaj se je z njimi zgo­ dilo . . . Šele čez dolgo časa sem se na obrežju zbudil iz nezavesti. O splavu in splavarjih pa ni bilo nikjer ne duha ne sluha. . . Mislil sem, da sta že d om a. . . « Tu se je tudi njemu strl glas. »Nikogar še ni in ga tudi ne bo, tako slutim. Ti si prišel prvi in — zadnji! Moj Bog, da si mi na stara leta poslal tako nesrečo. . . « Staremu drvarju so se motne oči kar pordečile od solz za sinoma in za splavarji ter za splavom, vsem njegovim premoženjem in zaslužkom za stara leta.

62

»To je maščevanje dravskega Vodovnika, ker mu ni­ sem obljubil vas, treh sinov, za može trem hčerkam, vod­ nim deklicam! O, ko bi bil to slutil. . . « si je stari drvar očital in delal težko vest. Že mu je najmlajši mislil razodeti, da so njega prav lepe in mlade vodovnice rešile, da ni utonil, pa je zamol­ čal, ker sam ni bil prepričan, ali je to resnica ali le sanj­ ska blodnja. Čakala sta žalostna dan za dnem, teden za tednom. Vrnili so se že vsi drugi dravski in koroški splavarji, le njegovih ni bilo od nikoder več. Vrtinci so jih pogoltnili in na njihovem dnu so našli svoj hladni, vodni g r o b . .. Prek njih valovi deroča srebrna Drava, po njej še pla­ vajo in se zibljejo rumeni splavi dalje proti vzhodu. V vrtince pa mečejo od takrat dravski splavarji dvoje: prstan za dravskega Vodovnika in smrekov križec na vodni grob dravskim in pohorskim splavarjem. Drava, čas in življenje pa so tekli dalje. . . Starega drvarja je splavarska nesreča strla; bolehal je in bolehal, a kijub temu hodil še vedno na splavarsko prodišče čakat. . . Zaman vse hrepenenje, želje in pri­ čakovanje, saj je minilo že leto dni od tedaj. Tako sama sta bila povsod, tako prazna je bila drvarska uta. »Pa se oženi, saj te nevesta še čaka in te ima rada. Le boji se zate, da te ne bi vzela Drava!« pravi oče neko jutro svojemu najmlajšemu, zdaj edinemu sinu. »Če je vam tako prav, pa se bom! Poročil pa se bom pri našem splavarskem patronu, pri svetem Miklavžu in s splavom se popeljem v cerkev!« mu odgovori sin. »Če boš nevesto še lahko spravil na splav; splava in reke se od zadnje nesreče tako boji kot hudič križa! Kako bi se tudi ne bala!« Najmlajši splavar pa se je spomnil vodne deklice in njene srebrne rože, ki mu jo je podarila za njegovo ne­ vesto, češ da jima bo prinesla srečo; če pa bi nevesta hotela še poročni venec iz samih takih vodnih rož, naj si pride sama ponje. . . Še zdaj mu zvene njene besede v ušesih, mu pošepetavajo srečo in mu prigovarjajo; zato sklene popeljati se k poroki s splavom in gredoč poprositi najmlajšo Vodovnikovo hčer za vodne rože. . .

63

In res, tako je tudi bilo; vsi svatje s starešinama in svatice z vodiljama vred ter z glasnimi godci, prav vsi so že bili na novem splavu, le nevesta je trepetala in se bala stopiti na zibajoča se splavova tla. Tedaj ji ženin vtakne za pas vodovničino rožo in jo potegne na splav. Glasni godci so zaigrali polko, ki je poskočila s splava prek dravskih valov, obletela vse temno pobočje sever­ nega Pohorja in preskočila še na zeleni Kozjak. Stari smolniški drvar je tedaj odvezal splav, v katerega se je zagnala Drava, ga zasukala v svoj tok sredi struge, vesla in krmila so zapela svojo splavarsko pesem, splavarji pa staro svatovsko: » V z e m i d ek le p r s ta n z r o k e . . . in p o slo v i s e !« N e v e s t a j e jo k a la , ženin pa j o je h ra b ril in to la žil te r im el v r o k i p r ip r a v lje n z la t p r s ta n z a p o v o d n e g a m o ž a , k a te r e m u g a b o v r g e l sred i v rtin c a . P ri V od o v n ik o vih p ečin ah s o jih p rič a k o v a le p la v a jo č e V od o v n ik o v e h č e r k e ; pred n jim i je sreb rn v a l nosil p relep poročn i ven ec, sple­ ten iz sa m ih v o d n ih ro ž . Ženin, m la d i sp la v a r , jim je v p o ­ z d ra v z a v r isk a l, n e v e sto p a je o b je l in j i d e ja l:

»Ne boj se jih! Vidiš, da držijo dano besedo; na Dravi te čaka poročni venec, spleten iz samih vodnih r o ž . . . Živela bova srečno, kakor so mi takrat prerokovale te vodne vile v svojem steklenem gradu. Veš, jaz sem že bil na obisku pri njih na dom u. . . « Umolknil je, ker je v njenih očeh bral grozo in strah pred smrtjo. Ozrl se je in šele tedaj opazil, da pluje sva­ tovski splav prav tam, kjer je plul njihov zadnji splav pred letom dni. . . Zmrazilo ga je, kajti zagledal je zopet oni splav z bra­ toma in drugimi veslači in krmarji, le njega ni bilo med njimi. Mrtvi splav pa je s strahotno naglico zlovestno plul po deroči Dravi za njimi.. . »V miru počivajte, moji bratje splavarji!« je pobožno zamrmral kot molitev ter vrgel pet smrekovih križcev, vejnatih vršičkov, v vodo vsem petim na grob. V največji vrtinec pa je vrgel zlati prstan, dar povodnemu možu. P relepe V o d o v n ik o ve h čere s o p rip la v a le k s v a t o v ­ sk e m u sp la v u in t r i r o k e so d v ig n ile k n e v e sti po ročn i v en ec t e r j o v a b ile :

64

»Nevesta, vzemi ta srebrni poročni venec!« Nevesta se je, bleda v obraz in tresoča se kot slamica na vodi, sklonila za ponuje­ nim ji poročnim vencem. Tedaj pa jo je najmlajša Vodov­ nikova hčer zgra­ bila za stegnjeno roko in jo poteg­ nila s splava. Svat­ je so od groze za­ kričali, ženin pa se je pogumno pognal za njo v deročo re­ ko. Že jo je ulovil, jo objel okrog pa­ su in plaval proti splavu, ko zagleda mrtvaški splav z obema bratoma na krmilu. Splav je dr­ vel kar naravnost proti njima in bo šel prav čez njuni glavi. Zato se mu je hotel izogniti s tem, da za trenu­ tek potopita svoji glavi pod vodo . . . Mrtvi splav pa je zdrsnil prek njiju in ju neusmiljeno za vedno pokopal pod s e b o j. . . Splavarjevo nevesto in njenega ženina so zgrabili Vo­ dovnikovi vrtinci ter z njima zaplesali namesto svatovske polke — mrtvaški ples. Dravski vodovnik se je maščeval in splaval v svoj stekleni grad na dnu srebrne Drave. Od takrat ga nihče ni več videl, niti njegovih treh hčerk. 5 Pohorske bajke

65

G

O

S L O

R V

E

N

S

K

J E

K O

I N

Z J I Š K A

M

A

J

B A J K A

Še dandanes pra­ vijo Pohorci in Dra­ vinjci, da je Konjiška gora znotraj votla in da so jo zato v staro­ davnih časih imeli z velikanskimi železnimi verigami porajkljano, da se ni raz­ počila ali pa sesula. V tej votlini Konjiške gore je nekdaj valovilo gorsko jezero. Šumelo in udarjalo je ob strme stene votle gore, da so iz razpok med skalami pritekali mrzli studenci; ko pa se je jezero umirilo, so takoj presahnili. Gorsko jezero je vpijalo vase deževje z gorskih strmin, tako da po vsej gori ni bilo niti enega studenca. Zato se ni na njej naselil niti en kmet. Samo borno gozdovje se je sililo na obeh strmih pobočjih s svojo rastjo na kamnitih tleh in med pečinami. . . Razen dežja pa je to gorsko jezero vleklo bistro vo­ dovje tudi iz reke Dravinje, ki priteka z južnega Pohorja: tam pod Rogljo se pohorski kamen na dveh straneh solzi in dva planinska izvira se zlivata ter skačeta čez črne pečine in temno skalovje, da čimprej dospeta v Zreče in dalje, dalje v vedno večjem potoku. In tako je to skrito jezero sredi gorske votline polno pohorskega vodovja. Zgodilo se je v starodavnih časih, da se je nenadoma v tem gorskem jezeru prikazal jezerski zmaj, in nihče ni vedel, kdaj in od kod se je privlekel. »Morda ga je v jezero prinesla pohorska Dravinja, ko je bil komaj tako velik kot navaden rak?« so se spraše­ vali prestrašeni Dravinjci. »Od kod neki naj bi ga bile dravinjske vode pobrale, saj ni bilo po vsem Pohorju, od Velikega vrha pa do Rog­

66

lje in Vitanjskih planin čuti o kakem gorskem zmaju!« so trdili Pohorci. »Morda pa je tisti v Vitanjskem jezeru imel mlade?« je skrbelo Zrečane, ki so bili Vitanju najbližji. VitanjČani pa so vedeb povedati: »Tudi v hudi luknji zdeluje taka vražja zalega!« Najsi bo že kakor koli, nihče ni vedel nič pravega; da pa je prišel v to gorsko jezero zmaj, to je bila zdaj, žal, resnica, ki so jo dobri Dravinjci občutili na svoji koži. Jezerski zmaj v svoji votb gori namreč ni miroval. Tako silovito je plaval in se poganjal po jezeru sem in tja, da je jezersko vodovje pljuskalo prav do vrba znotraj votle gore, od koder je zopet pljuskalo v številnih truščečih slapovih na jezersko gladino in na zmaja; skozi raz­ poke pa je pridrla voda tudi na svetlo. Takrat so po severnem in južnem pobočju Konjiške gore drh hudour­ niki ter zarezali v gorski' strmini tiste žlebiče in struge, po katerih še dandanes bobni kamenje in drčijo po ze­ meljski drči plohi in drva iz konjiškogorskih goščav, kajiti za vozne poti in gorske kolnike je gora prestrma. Kadar je jezerskogorski zmaj divjal in udelaval v svoji votlini, se je vsa gora tresla in po njej je strašno bobnelo in tulilo; niti ob najhujših nevihtah, ki so prišle s Konji­ škega Pohorja ah pa sem iz Vitanjskega kotla, ni tako grozno grmelo. »Saj bo goro podrl!« so se bali tržani. »Gorje nam tedaj, če se gora razleti po našem trgu!« »In če se gorsko jezero razlije, potem bo poplavljen ne samo naš trg, temveč bo vsa Dravinjska dolina od Zreč pa do Makol pod vodo!« »Gorje nam!« so vpih prestrašeni. »Treba bo povprašati našega gospoda, če bi morda on vedel za kakšno stredstvo, ki bi nam odpomoglo!« »Tako je! K našemu župniku pojdimo!« so sklenili tržani in takoj odšli v župnišče, ki čepi nad konjiškim trgom kakor kak obrambni grad za debelimi in visokimi zidovi. Gospodu so vse lepo razložili, zakaj in čemu so prišli k njemu. Konjiški župnik je malo premislil in jim odgovoril: »Res je, preti nam strašna nesreča; silna voda nas 5'

67

lahko zalije in še gora nas lahko podsuje, če bi jo jezer­ ski zmaj podrl. Tudi sam sem že premišljeval o tem, kako bi se te zmajske pošasti znebili ali pa jo vsaj potolažili!« »In kaj ste si namislili?« so bili tržani radovedni. »Treba se bo z zmajem pogoditi, dokler ne najdemo ne­ koga, ki bi ga s svojo močjo pregnal ali pa celo ubil!« je dejal konjiški župnik svojim prestrašenim župljanom. »Res, to bi bilo najboljše; toda kdo naj gre k zmaju?« Trški župnik je bil že sam pri sebi sklenil oditi tja gor nad trg, kjer skozi skalnato razpoko priteka iz gore jezer­ sko vodovje in se steka v Dravinjo. Toda, da bi šel sam, bi bilo nekoliko nerodno. Premišljal je, kako bi pripravil tržane, da bi šli skupaj tja ter zastran pošasti nekaj ukrenili. No, zdaj so se mu pa sami tako rekoč ponudili. Že čez nekaj dni je vodil veliko procesijo iz trške cerkve svetega Jurija na pobočje h gorskemu izviru. Tam je poškropil z blagoslovljeno vodo v obliki križa, pomolil in nato zaklical: »Zmaj, pridi k izviru!« Hip nato se je bistra voda hudo zapenila in vse po­ škropila, po votli gori pa je silno zabobnelo in jezerski zmaj je zatulil: »Sem že pri izviru! Kaj hočeš od mene?« »Prosimo te, bodi v svojem jezeru v tej gori pri miru, sicer se gora še podre na nas in jezero bi poplavilo vso prelepo Dravinjsko dolino in vse rodovitne njive, pa tudi naši dobri travniki bi bili pod vodo!« je na vse grlo klical trški duhovni gospod. »Dobro, miroval bom, če mi vsako leto na Jurjevo pri­ peljete prav k tejle odprtini šest nedolžnih deklet, belo oblečenih in opletenih devic v dar!« je grozno odmeval zmajev odgovor. Ta strašna zmajeva zahteva je premrazila vse tržane z župnikom vred, da so se lahko le s pogledi sporazume­ vali. Take žrtve ne morejo dati, pa še vsako leto! »In če ti jih ne žrtvujemo?« ga vpraša trški župnik. »Tedaj bo trg porušen in vsa dolina poplavljena!« Vse tržane je spreletel leden strah. Nemi so se spo­ gledovali ter si v očeh brali grozo pred koncem, če bi zdaj zmaju ne obljubili zahtevanih šest devic.

68

»Kaj naj mu odgovorim?« jih je povpraševal župnik. »Vi ste očetje, vi bi morali žrtvovati svoje hčere!« »Če mu odbijemo, bo nas vseh konec; če pa mu oblju­ bimo, da mu bomo dali vsako leto šest naših deklet, nas ostane še vendarle nekaj živih!« so modrovali, a prav odločiti se le niso mogli. Toda zmaj je terjal odgovor. »Torej, kaj naj mu rečem?« jih je znova vprašal župnik. »Nič ne pomaga, dati mu jih bomo morali, da rešimo trg in vso dolino!« so žalostno izjavljali težko preskušeni tržani. Tedaj se je župnik znova oglasil: »Zmaj naše gore, kličem te! — Takole smo sklenili, da ti bomo s težkim in žalostnim srcem žrtvovali šest devic, kakor si jih od nas zahteval, samo da boš res dal mir! — Je tako prav?« . Skozi gorski izvir je zagrmelo: »Prav bo tako! — Toda gorje vam, če bi me skušali prevariti ah pa če bi na dar pozabili! Potem se bo zgo­ dilo . . . že sami veste k a j!« Zdaj se je čudna procesija vila nazaj proti trgu. Tržani niso vedeli, ah so storili prav ah ne. Bili so veseh, da so rešili sebe in trg z Dravinjsko dolino vred, žalostni pa zaradi šestih hčera, ki jih bodo morali vsako leto na Jur­ jevo žrtvovati tej zmajski pošasti. Zmaj je odslej miroval v svojem jezeru, ki je še kar naprej srkalo deževje s trške gore ter pilo bistro vodovje iz pohorske Dravinje; tudi gora sama se ni tresla v votlem grmenju in bučanju, saj so tržani svojemu zmaju redno vsako leto pripeljah šest nedolžnih deklinic pred skalno odprtino ob izviru. Zmaj jih je s svojo sapo potegnil v goro ter jih požrl. In tako so tržani s solznimi očmi in krvavečimi srci leto za letom žrtvovali svoje hčere, da so uživali preljubi mir, da so si ohranili svoje življenje in svoj ljubljeni trg pred porušitvijo in povodnijo. Jezerski zmaj pa je požiral svoje žrtve, jih vsako leto prebavljal ter plaval po svo­ jem gorskem jezeru. Nad tem dravinjskim trgom pa je v svojem gradu živel bogat graščak. Ravnodušno je vsa ta leta opazoval

69

tržane pod svojim visokim gradom in bil za njih bolečine in skrbi popolnoma neobčutljiv vse dotlej, dokler ni prišla vrsta tudi na njegovo hčerko edinko, ki bo na Jurjevo mo­ rala biti žrtvovana s peterimi tržankami strašnemu gor­ skemu zmaju. Šele zdaj se mu je sicer neobčutno srce nenadoma očetovsko razmehčalo nad vsemi dosedanjimi žrtvami. Premišljal je, kako bi hčerko rešil in pozvedoval ter povpraševal vse ljudi daleč naokrog, če bi mu kdo vedel svetovati. Tedaj pa mu nasvetuje star pohorski drvar, da bi naj naprosil velikana hostnika, ki živi v pohorskih gozdovih in hostah; ta bi mu mogel in hotel pomagati. »Jaz mislim, da bi on že lahko pomagal, saj je tako močan, da kar z eno samo roko izpiplje bukev, hrast ali katero si že bodi drevo. Tudi skale in pečine lomi kakor mi kruh; morda bi pa zmaja lahko celo ubil in bi se ga tako znebili enkrat za vselej!« Trški graščak se je tega sveta tako razveselil, da je pohorskega drvarja objel: »Vidiš, ti si mi prava duša pohorska. Kar s teboj poj­ dem v pohorske goščave, da najdeva velikana hostnika!« In res, brž se napotita z brežnega trškega gradu prek plodne Dravinjske doline proti Čadramlju pod gozdnatim Pohorjem ter stopata ob divji rečici Oplotnici vedno glob­ lje v planinsko tesen in vedno više v pohorsko planino med Velikim vrhom in Rogijo. Ko tako hodita pol dneva, zagledata že od daleč, kako se v planini podirajo bukve druga za drugo. »Tam podira hostnik!« iztegne stari drvar svojo des­ nico proti onemu bukovju. »Le ročno k njemu!« sili graščak. Šla sta kar počez skozi planinsko goščavo in hosto, samo da sta prej prišla do pohorskega velikana hostnika. Hostnik je bil čokat in plečat možak; nogi sta mu stali kot ravni debli dveh mladih bukev, velikanski roki pa kot dve stari veji, ki rasteta iz debelne razsohe. Nje­ gova glava pa ni bila nič kaj lepa, saj je bila vsa rusasta, obraz pa bradat, kakor bi s stare'hojke visel od vrha do tal bradati lišaj. Ko sta trški graščak in pohorski drvar ponižno stala

70

pred hostnikom, ju je nezaupno, skoraj grdo ogledoval, zakaj vse, kar pride iz doline sem gor na njegove pla­ nine, ni kaj prida. »Kaj me motita pri podiranju!« je zabučalo nad nju­ nima glavama kot vihar, ki se igra in pošumeva z vrhovi smrek, hojk in bukev. Zdaj je trški graščak proseče pogledal starega drvarja, češ da naj on prvi spregovori. »Tale je dravinjski graščak, jaz pa sem njegov drvar!« je boječe spregovoril. »Graščak ali drvar, to je zame popolnoma vseeno; oba sta ista človeška golazen, ki mi dela nemir v mojih hostah, graščak s puško, drvar s sekiro! Kaj bi rada?« se je nad njima zadrl velikan hostnik. Zdaj se je trški graščak vendarle toliko opogumil, da je lahko hostniku vse lepo počasi razložil, kako in kaj je z zmajem v gori nad njegovim gradom, ter mu potožil svojo bolečino glede hčerke edinke. Slednjič ga je kleče zaprosil: »Reši mi edinko, saj ti lahko ubiješ tega strašnega zmaja, ki nam grozi uničiti ves naš trg in poplaviti vso Dravinjsko dolino, da bi utonili vsi, ljudje in živina.« Velikan hostnik je bil na zunaj surov in grčast, pa je imel vendarle mehko, dobro srce . .. Nedolžne žrtve so se mu zasmilile. »Koj pojdimo, vidva mi bosta kazala pot, da ne zgre­ šim! V dolini in na ravnini sem kar preneroden, tu po gorah in planinah pa sem doma in trdno hodim!« Vsi trije so odšli z visoke planine: graščak in drvar vesela in presrečna, hostnik pa jezen in namrgoden, kot bi bil zajtrkoval kislo repo. Bilo je ravno na Jurjevo, ko bi morali dravinjski tržani zopet zmaju pripeljati šest nedolžnih deklet, med katerimi bi morala biti tudi graščakova edinka. Zopet se je iz trga vila dolga procesija po pobočju navzgor k iz­ viru, toda tokrat brez šesterih nedolžnih žrtev; namesto njih pa je stopal pohorski velikan hostnik in za njim ne­ pregledna množica tržanov in Dravinjcev. Pred odprtino ob izviru se hostnik ustavi, malo pre­ gleda pečine in drevje, ki je raslo tam naokrog, nato pa

71

se zadovoljno nasmehne. Trški župnik pristopi in poškropi izvir z blagoslovljeno vodo ter naredi čezenj znamenje križa, nato pa zakliče: »Zmaj, pridi k izviru!« V votli dravinjski gori je zabučalo jezersko vodovje in zapljuskalo po njenih obrežjih in stenah, da se je stresla gora in vsa trška procesija; izvir se je belo zapenil in zmaj je priplaval k odprtini. »Sem že pri izviru! Kje je šest devic?« je zarjul, da je po votli gori odmevajoče zagrmelo. »Pridi bliže, da se malo pomenimo!« ga je povabil* trški župnik, naredil prostora velikemu hostniku in mu tiho zaželel, naj vse lepo naredi v božjem imenu, tako da jih reši groznega zmaja. Skozi izliv je zdajci pomolil zmaj svojo kačjo glavo, grozno zavil oči na vse strani in iskal svoje mlade žrtve. »Nič se ne bomo menili! Kje so device; nikjer jih ne vidim!« je rjul. »Kaj boš le, siroče ubogo, tako udelovalo! Deklet si že požrl, kolikor si jih, več jih ne boš! Zdaj se bova mi­ dva malo pomenila!« se razkorači pred njim pohorski velikan hostnik. Gorski zmaj pa se je grozno ujezil nad predrznim hostnikom: »Kaj hočeš ti, kruljavo in grčasto človeče?« Pihnil je vanj tako strašno, da je velikan pri priči padel po zemlji kot posekano drevo, da se je zemlja naokrog njega ugrez­ nila. Toda velikan hostnik se ni dal kar tako ugnati. Dotik z zemljo mu je dal novih moči, po vseh štirih se je splazil v bližino izvira in zrasel tam kot dvodelno drevo. Zmaj je znova zaprhal vanj, a hostnik se je malo zamajal, kot se maje smrekov vrh v zimskih vetrovih; vedno znova in znova je zdaj zmaj pihal, a vedno z istim uspehom: nič! Ko se je hostnik zopet zamajal z gornjim delom svo­ jega telesa, je stegnil svoji močni roki, se oprijel z njima bližnjega drevesa ter ga pri priči izrul, kot bi plevica na njivi potegnila plevel iz lanu. Za prvim je izpipal še drugo drevo, nato še nekaj, tako da je bila odprtina pri izviru lepo vsega drevja očiščena. Prav tako naglo je hostnik osmukal eno drevo vseh vej in že je debelsko ritno padlo 72

po zmajevi glavi ter padalo tako urno in krepko, da je bil zmaj že po prvih udarcih ves zmeden in omotičen. Hostnik pa je udrihal, da je bila zmajeva glava že vsa ploščnata. Ko se je hostniku deblo razpeliščilo in je ravno osmukaval drugo drevo ter si ga pripravljal za orjaški kij, se je zmaj malo za­ vedel in stegnil svoj dolgi vrat proti host­ niku. Tržani, župnik in graščak so od groze zakričali in v strahu odreveneli, kajti zmaj se je na­ gnil nad hostnika. Ta pa je bil že pri­ pravil nov kij in z njim udaril zmaja kar od spodaj na­ vzgor, da je spodnja čeljust kar tresknila ob zgornjo in še so padali strahotni, ne­ usmiljeni udarci. »Tako, da, z obeh strani ti bom glavo zravnal!« se je nor­ čeval hostnik. Že je zmaj krva­ vel, zato se je jel plaziti ritensko skozi odprtino v goro. Gledalci so znova zakričali: »Ušel ti bo v goro!« Hostnik pa jih je mimogrede pomilovalno ošvrknil, nato odtrgal velikansko pečino ter jo treščil prav na zma­ jev vrat, ki je ležal v tem hipu ravno na skali. In že je odletela zmajeva glava, iz vratu pa se je ulil kar cel potok krvi. Zmaj je bil u b it. . . Toda zdaj je pretila nova nevarnost; hostnik je bil namreč odtrgal ob izviru ogromno skalo in s tem povečal

73

v strmini luknjo, skozi katero je zdaj drlo jezersko vo­ dovje in jo še samo sproti povečavalo. Zmajevo truplo je zdrknilo nazaj v votlino in še hudo udelovalo; gora se je kar stresala pod njegovimi udarci, ko se je stegovalo v poslednjih krčih, čeprav je bilo že brez glave. V tem se je luknja ob izviru še poglobila, kot bi se bilo pobočje razklalo, in votla gora je bruhala ne­ izmerne potoke in reke krvavih jezerskih voda iz svoje notranjosti. Vodovje je lomilo drevje, drlo nad trgom in po njem navzdol proti reki Dravinji, ki je kar vidno na­ raščala in naraščala. Tržani so z grozo strmeli v to peklensko povodenj, ki jo je povzročil mrtvi zmaj; v srcih pa so bili srečni, ker so bili vsi na pobočju nad trgom, kamor ne sega in ne bo segla narasla voda. Jezersko vodovje pa je vedno bolj drlo iz votle gore v Dravinjsko dolino in jo že zalilo. Rdeča vodna gladina se je dvigala vedno više in više, tudi po trgu samem je drla kar prava krvava reka. »Zmaj je sicer ubit, toda našega trga tudi ne bo več, če povodnji ne bo konec,« so glasno tarnali tržani. Hostnik se je v zadregi nerodno smejal, kajti proti takemu vodovju je bil tudi on brez moči; gozd že podre, lahko lomi kamenje, toda z vodovjem si ne ve kaj početi. Zdaj se spomni trški župnik svetega Jurija, cerkve­ nega patrona svoje trške župnije: »Danes še nisem maše­ val, zato bo ta povodenj!« In trški župnik si kar ni mogel odpustiti takega greha in take pozabljivosti! Treba bo takoj iti v cerkev maševat! In že se je pognal v vodovje, pa mu je pri priči noge lepo spodneslo in ga zaneslo do nekega hleva. Tam se je trški župnik nehote ustavil in, ko je zagledal belega konja, je kar zavriskal. Pognal se je nanj in z veliko težavo sta bolj priplavala kot prišla do trške cerkve. Cerkvena vrata pa so bila odprta in zato je voda nemoteno drla tudi v cerkev. Stala je že tako visoko, da je župnik moral kar na konju prijahati vanjo. Tudi sveto mašo je moral brati kar na konju. To se je zgodilo na Jurjevo, ko je sicer trško žegnanje; tokrat pa je bil pred glavnim oltarjem župnik sam na belem

74

konju, tržani pa so v grozi in strahu medleli in trepetali na pobočju dravinjske gore nad svojim zalitim trgom. Ko je župnik prebral sveto mašo, je vodovje začelo naglo upadati, kajti gorsko jezero se je že izteklo v na­ raslo Dravinjo, ki je gnala krvavo vodovje proti Boču in dalje po spodnji Dravinjski dolini. Vodovje je upadalo in odtekalo. Trg je bil rešen strahotnih voda. Tržani pa so bili rešeni tudi strašnega zmaja, ki ga je ubil pohorski veli­ kan hostnik. Hostnika so vsi tržani z župnikom in graščakom vred spremili do skrite Oplotnice, kjer so se lepo poslovili in odšli: hostnik na zeleno Pohorje, tržani pa so v dobri uri bili že lepo doma, zadovoljni in srečni, ker so se za vedno znebili požrešnega gorskojezerskega zmaja. Pred vhod k jezerskemu izviru so zvalili dve velikan­ ski skali, ju zvezali z dvema železnima sponama ter tako za vedno zaprli dostop v notranjost gore. Ti dve skali sta še dandanes iz trga dobro vidni. Srečni vaščani so v večni spomin na te burne dogodke izbrali svoj trški grb: na zelenem polju je bel žrebec v spomin na onega, ki je ponesel trškega župnika skozi vode v njihovo cerkev. Trg so krstili za Konjice, gori pa so od takrat pravili Konjiška gora. Še dandanes ni tam no­ benega studenca, ker se vse vode odtekajo v votlo Konjiško goro, le gorskega zmaja ni več v njej, saj ga je pohorski velikan hostnik ubil enkrat za vselej.

75

JEZERNIK

SELI

r

S

i

b

n

i

K

CR N O J E Z E R O a

b

a

j

k

a

Na Kozjaku pri Marenbergu je pred davnimi stoletji ži­ vel v blatnem jeze­ ru povodni mož — jezernik. Na dnu te veli­ kanske mlakuže je imel jezernik svoj podvodni grad, kjer je vse dni in noči samotaril. Le ka­ dar se je šel sončit na okroglo mahovnato blazino, je priplaval na jezer­ sko površino; ta­ krat je vedno odpasal svoj čudoviti pas, ki mu je dajal njegovo velikan­ sko moč. O Jezernikovem pasu so si ljudje pripovedovali, da bi tisti, ki bi mu ga mogel na skrivaj izmakniti, postal najmočnejši človek na tem delu sveta; bil bi tedaj močan kot jezernik, ki tako vzburi svoje jezero, da vzkipi, in tedaj nastane grozanska nevihta s strelo in točo, s ploho in povod nijo. Nekoč se je marenberški jezernik zopet pognal na vodno gladino, se povzpel na majhen otoček, ves obrasel z zelenjem in močvirskimi travami, sedel nanj in ga pričel veslati po jezeru. Na njem se je pripeljal do obrežja, prav takrat, ko so na jezerski pašnik prignali pastirji svoje črede na pašo. Nad tihim jezerom so zacingljali pastirski zvonci, ka­

76

terih pa povodni mož ni mogel poslušati. Brž je obrnil svoje jezersko plovilo od suhe zemlje in pričel urno ve­ slati, da bi se še ob pravem času umaknil radovednim očem. Toda bilo je že prepozno, zakaj pastirji so ga že za­ gledali in ga z velikim vriščem pozdravili. »Oho, poglejte, saj to je pa naš jezernik!« »Jaz sem, jaz!« se jim takoj oglasi jezernik. »Priveslaj malo k nam!« »Čemu?« »Najprej pridi k nam, pa zveš!« »Če zataknete kravje in ovčje zvonce s travo!« Pastirji so se spogledali in se molče sporazumeli; utr­ gali so nekaj šopov trave in z njimi zatlačili pastirske zvonce, nato pa stekli k črnemu jezeru. »Jezernik, zdaj jih menda nič več ne čuješ!« »Zdaj res ni več čuti zvončkljanja!« »Zato pa priveslaj s svojim otočkom semkaj!« Pastirji in pastiričke so ga tako dolgo prosili, da se je jezernik končno res dal pregovoriti. Pazljivo si je za­ tegnil svoj čudoviti pas ter pognal otoček k nizkemu obrežju, kjer so ga že pričakovali pastirji. V jezerskem ločju je svoje plovilo kar z roko zaustavil ter se s svojimi ribjimi očmi zagledal v pastirje. »Nu, kaj bi radi?« »Marsikaj bi radi zvedeli od tebe!« »Torej na dan z besedo!« »Tebi je lahko reči, nam pa je težko začeti!« so men­ cali sem in tja ter se boječe obotavljali vprašati ga na­ ravnost. Ko pa so opazili, da jezernik postaja že skoraj nevoljen in siten, se je najstarejši pastirček vendarle opogumil: »Pravijo, da je tvoj pas tako Čudovit! Ali je res?« »Menda bo že res, če tako pravijo!« »Da postaneš šele takrat tako močan, da narediš ne­ vihto in burjo, grom in strelo, deževje in povodenj, kadar si ga opašeš?« so ga skušali. »Potem bi zdaj moralo že treskati in liti!« se je jezer­ nik izognil pravemu odgovoru. »Pravijo, da si močan za devet volov in še bolj.«

77

Jezernik je molčal ter jih ostro opazoval. »Čemu bi to radi vedeli?« Zdaj so pa pastirčki molčali, gledali v tla in iz gole zadrege s petami vrtali v zemljo. Končno se eden ojunači: »Takole smo se menili: koliko bi hotel za svoj drago­ ceni pas?« »Nič, ker ga ne dam!« odseče jezernik. »Pa če ti nekaj novega povemo, česar ti prav gotovo še ne veš? Ha, kaj pa potem?« »Nič, kaj pa potem?« de on zamišljeno. »O, pa še mnogo. — Cerkev svetega Janeza zidajo pri nas v vasi na hribu in več stotov težke zvonove so naro­ čili, da se bo njih zvonjenje čulo čez hrib in plan, čez bregove in doline . . . « »Novo cerkev da zidajo? In zvonove da pripeljejo?« Ta novica je jezernika tako potrla, kot bi strela udarila v samotno drevo na bregu. Že zdaj ni imel ljubega miru v tem jezeru; prenekateri mu je zalučal čez vodno gladino plošonat kamen, drugi ga je zagnal celo v jezerske glo­ bočine, da bi ga razjezil. Poleg teh prekletih kamnov pa še ti nesrečni pastirski zvonci! No, zdaj pa se naj tem pridružijo še težki cerkveni zvonovi, ki bodo tulili in bolili nad krajem in jezeriščem, da ne bo pred njimi ljubega miru niti na jezerskem dnu! Ta človeški rod je res stra­ šen, saj mu nič hudega noče, pa ga vendar ne pusti pri miru. Ta nepričakovana novica ga je tako ujezila, da je brez besede odbil svoj travnati otočič od brega in jadrno odveslal iz jezerskega ločja ob obrežju, kjer so pastirčki stali nemi in začudeni, saj pač niso mogli slutiti, da ga bo njihova vest tako potrla. Jezernik pa je sredi jezera legel vznak v mehko mahovje, ločje in bičje ter se zazrl v zlato sonce, ki se je počasi vozilo čez velikanski gorski zid — Pohorje, pokrit s ornimi goščami in lesovi. Njegove oči so se zastrmele skozi megleno daljavo na gozdnato Pohorje, na njegove široke vrhove, skoraj ravne kope in močvirnato planjo. Nenadoma mu je zažarelo ribje oko; v glavo mu je šinila drzna misel: treba se bo preseliti. .. Da, preseliti v tak kraj, kjer bo nemoteno sam gospodaril, kjer bo večni mir,

78

ki ga ne bodo motili pastirji s svojimi čredami, zvonci in kamenjem, kamor ne bi segli več niti cerkveni zvonovi. . . »Na vrh Pohorja, tja preselim svoje jezero! Da, taiko storim! Prej pa si grem še ogledat pohorske poti, da bom jezero laže selil!« je sklenil in od veselja štrbunknil kar na glavo v jezerske globine. Tam je čakal večernega somraka; šele tedaj se je po­ gnal zopet na vodno površje, sedel na obrasli otočič ter se na njem odpeljal do jezerskih trav in močvirnatega ločja

ob obrežju. Skrbno se je ozrl na vse strani in, ko se je prepričal, da ni nikjer žive duše, se je dvignil iz jezerskih trav, sam ves zelen, ter se napotil mimo Marenberga pod strmo skalo, prek ravnega, prodnatega polja proti šumeči Dravi. Nad marenberško polje je že legla hladna noč, saj so po deroči Dravi priplavale z visokih koroških gora mrzle nočne sape, na nočnem nebu pa so se v trepetanju zasejale nemirne zvezde. Jezernik je neopaženo dospel do premikajočega se sre­ brnega traku, ki je tekel po dravski strugi skozi ozko Dravsko dolino in njene tesni. Z brega je odtrgal zeleno važo, travnato rušo, jo potisnil v reko, skočil nanjo in na njej preplaval divjo Dravo prav ob Vuhredu pod črnim Pohorjem. Poiskal je pohorski potok Vuhredščico, gorski hudo-

79

urnik iz Hudega kota med Malo in Veliko kopo ter Črnim vrhom; držal se je tega vuhredskega hudournika in stopal ob njem v mlečni mesečini pod črnimi smrekami in ho­ jami ter zelenimi bukvami strmo navzgor po severnem pobočju Pohorja. Hudournik je bil vedno bolj divji v svoji raztrgani strugi; velikanske pečine so ležale nagrmadene druga na drugi, čez planinsko vodo so ležala polžka debla dreves, ki so se od starosti sama zrušila, ali pa jih je podrla kamena strela v divjih nevihtah. Hoja po raztr­ gani strugi je bila čedalje težavnejša. Zato jo je jezernik zapustil in skočil v pohorski klanec, ki se zajeda globoko v gorsko pobočje, čigar zemljasto dno plužijo plazeči se plohi z voznih podelov. Pozimi grme po ledenem dnu široke drvarske sani z grmado bukovih drv, ob poletnih nevihtah pa dere po njem nekaj ur gorski potok in poglablja to pohorsko vozno globačo. Stopal je po dnu tega klanca, da je kar grmelo in bobnelo v obe smeri, navzdol in navzgor. Na ovinku je prišlo klančevo dno na vrh planinskega pašnika in tedaj je zagledal črnomodro goro Svetega Antona z romarsko cerkvijo; v cerkvenem stolpu je slutil zvonove, zato je hitel z ovinka zopet v gozdni klanec in se uločil po poti navzgor, vedno više. Na majhnem sedlu se je prikazala cerkvica Svetega Bolfenka z velikansko lipo. Na lipine korenine je jezernik sedel, da se malo oddahne in spočije. Šele sedaj je spo­ znal, kako visoko se je že povzpel po severnem pobočju Pohorja; grebel je z očmi po dolinski megli, iščoč lego marenberškega polja; zdaj ga že ima kot na dlani, saj se je meglena reka tam razlila v veliko stransko jezero in tam zadaj nekje samevajo nocoj njegove mlake. . . Bliž­ nja gora, na kateri kraljuje sveti Anton, mu leži prav pod nogami in štrli iz megle kot samostojno zrasla, lo­ čena od dveh strani. Tedaj so v svetoantonškem stolpu odbile polnočne ure; jezernik jih je štel; dvanajstkrat je oddaljeno odme­ valo skozi mesečno pohorsko noč. Nato so iz črne gošče ostro priskakljale srne s srnjakom, ki jih je peljal v naj­ višje deteljišče na polnočno pašo. Jezernik je te lepe in plahe Živah opazoval s takim veseljem, da bi jim postal

80

najrajši pastir. Ko pa je stopil za njimi, so mu pokazale vsaka svojo belo liso in zbežale. Obrnil se je zopet proti samotni Bolfenkovi cerkvici, šel mimo nje v črni les, vedno više in više. Stare hoje so bile vedno nižje, pri štoru sicer debele, proti vrhu pa čudno tanke in polne bledikastega lišaja, ki se je, viseč na kratkih in krmežljavih vejah, svetil v mlečni mesečini kot brade starih mož. Nizko hojevje se je redčilo; po visoki in mehki travi v rosi je le tu in tam še stala kot človek velika, krmežljava hoja; ker se je drevje razred­ čilo, je proti vrhu postalo vse bolj mesečno, svetlo, zračno in hladno. Že je stal na Veliki Kopi, tako obširni in klobučasti, da ni vedel za pravi vrh. »Tako lepo je tukaj! Noč in tako svet mir!« je dejal ves raznežen. »Nebo je tako blizu!« V tem trenutku pa je v Bolfenkovi cerkvi zazvenel zvon, kot bi počil; morda je bil le spomin divjega lovca ali je pa vanj nalašč butnil bojni prebivalec, vetrovnik. »Škoda za ta prelepi vrh, a še tu ne bi imel miru pred zvonovi; Bolfenkovi in Antonovi so še preblizu. Veter bi mi prinesel njih glas sem gor na Veliko Kopo!« Ogledoval si je vrhove na večerno stran; vsi so bili nižji, zaradi tega bližji kakšni skriti gozdni cerkvici in njenim zvonovom. Obrnil se je na nasprotno, jutranjo stran; tam je zagledal prav tako široko kopo z veliko planjavo na vrhu. Bil je to Črni vrh, najvišji pohorski vrh. »Še tega si ogledam!« se odloči jezernik in stopa po širokem pohorskem grebenu; to pogorje se mu je zdaj zdelo kot hrbet velikanskega plazilca, ki leži stegnjen od jutranje do večerne strani. Mesec mu je padal že naravnost v hrbet, ko je stopil na Orni vrh. Pod njim ni videti kake blede cerkvice sredi gozdne črnine. Ko pa se je dodobra ozrl, je zapazil v svoje veliko začudenje na Jezerskem sedlu pravo pohorsko okence, Ribniško jezero. Bilo je tako čudovito lepo in tuko skrivnostno čarobno, saj je na črni vodi trepetalo lunino srebro, kot bi ga ribniški jezernik umival; tedaj pa je potegnil bojevit vetrovnik čez gladino, ki se je stemnila, kot bi z ribjo mrežo pobral vse lunine srebr­ nike. Iz plazečega se borovja so se vsipali novi, sprva H 1'ohornkp bajke

81

umazani srebrni kolobarčki in krogi, se zjasnili in zbi­ strili in zopet jih je vetrovnik potegnil z jezerske gladine na drugo stran . . . »Škoda, da je tukaj že jezerce!« In šel je mimo njega, ne da bi se pozdravil z bratom iz jezernikovega rodu. Pritlikavi borovci so se polegli na vse strani okrog njega in zaspali kot utrujeni stražniki. Ko je jezernik tako hodil po vrhu nočnega Pohorja, je šele spoznal, kako prostrano, velikansko gorstvo je; saj mu ni videti ne konca ne kraja. Za prvim vrhom se prikaže drugi, med njima dolg, planjast greben, pa zopet kot zvon okrogla kopa. Tam na vzhodu so zažareli prvi oblački v nebeškem ognju; zdaj šele je videl, da leži pred njim počez temna zareza, globača Šiklarica. Stekel je po bregu navzdol in po drugi strani zopet navzgor, toda tam je tako lepo položno, kot bi si bil sam ljubi Bog napravil to gorsko pot za nebeški sprehod v zgodnjih jutrih in poznih večerih. Z visokih trav se je razlivala nočna rosa; Jezernik je bil že ves moker, kot bi se bil pri svojem bratu, ribni­ škem jezerniku okopal. Čez medleče zvezde se je potegnil jutranji ogenj; po­ prej Črni lesovi so postali temnomodri, le njih vršiči so rdeče zažareli, kot bi se bili v nebeškem jutranjem ognju prižgali. V jutranji zarji se je rodilo krvavordeče sonce. Stari borovci in hoje so že bedeli, le njih zaspano krmež­ ljavi mlaj je še dremal v sladkem jutranjem spanju. Pred jezernikom se je razprostirala velikanska visoka planota in skozi planinsko jutro je šel proti soncu čez Planinko. Ta prostrana planota mu je bila zopet silno všeč, če­ prav Planinka ni pravi vrh, ampak planjasta kopa, kakor večina pohorskih vrhov. Skoraj nobenemu ni mogel reči, da je širok in položen. Nad njim je bilo že toplo jutro. Jezernik pa še vedno hodi in išče, ko pred poldnem ne­ nadoma zagleda v nizki kotanji prelep planinski gradič. Zaustavi se, kot bi ga po glavi oplazila veja, ter si z roko zasloni oči; da, lesen gradič je; pred njim grajska lipa, okrog njega pa planinske njive in travniki z vrtičem. »Jaz pa res nimam sreče! Kjer je lepo, povsod je že

82

nekdo, zvon ali jezero, ki me prežene!« se je žalostil in hudoval ter nato sedel pred nizko, staro lišajasto hojo. Izpred nje je zrl tja h gradiču na Planinki, ko priteče iz njega na gorico mlad dečko ter jame klicati vrabce in lastavice. V ročici drži kos belega kruha, ki jim ga drobi. Zdaj se jezernik ni mogel več zadržati, tak glad je začutil, ko je zagledal kruh in bele drobtinice med zeleno travo; vstal je in stopil proti gradiču in dečku. »Kaj iščeš tukaj in mi plašiš ptiče!« je zakričal graj­ ski deček nadenj ter prenehal drobiti kruh. »Tvojih ptičev ne plašim, le za nekaj kruha te prav lepo prosim!« pravi jezernik. »Ne dam ti ga!« osorno odbije dečko. »Pa mi pusti pobrati vsaj nekaj teh belih drobtin! 2e od snoči sem na poti in danes še nisem nič jedel, niti ene same drobtine! Tako strašno sem lačen!« ga iskreno poprosi jezernik. Mladi dečko pa plane s palico nadenj ter ga hoče tepsti. »Molči, stari lažnivec! Zdaj bo že poldan, pa da bi od snoči ne bil še nič jedel! Lažeš!« Zdaj se jame jezernik mlademu ošabnežu umikati proti mlaki sredi gorice, grajski dečko pa za njim, žugajoč in preteč mu s palico. »Jaz ti že pokažem, ti stari potepuh!« kriči nad njim in ga nekajkrat udari. Tedaj pa se deček spotakne in pade v mlako, kakor je dolg in širok. Jezernik ga dvigne iz blatne mlake in, ko dečko zagleda svojo obleko vso zamazano in blatno, začne kričati na vse grlo proti gradu: »Mati, mati! Nekakšen starec me tepe in v mlako me je vrgel! Mati!« Njegova mati je pogledala skozi okno in poklicala svo­ jega otroka k sebi. Razvajeni sinko ji vse potoži, seveda se ji je zlagal — ter preklinja starega berača, potepuha čudnega, ki ga še nihče nikdar tod ni bil videl. Grašča­ kinja popelje svojega sinka k bogato obloženi mizi, vzame z nje hleb belega kruha, ga prelomi in zdrobi ter mu za­ čne z njim snažiti umazano obleko. »Le nič ne joči, sinko moj, ti srček moj zlati! Obleko ti že osnažim in operem, samo da mi oni berač potepinski brez kazni ne uide!« ga tolaži.

83

Neznani starec — jezernik pa je že stal pod oknom in prosil: »Sinoči nisem večerjal, danes pa še ničesar zaužil; če­ prav bo že poldne, sem še tešč. Zato prav lepo prosim za kos kruha, da si z njim potolažim svoj glad! Dobra žena, daj mi jesti!« »Kaj, ti boš meni prigovarjal, bodi dobra! Kaj! Ti potepuh leni, berač stari in gladovni? Kaj morda misliš, da kruh in denar kradeva, da bi ga kar takole vsakemu, ki bi se prikradel tod mimo, metala?« se je drla nad jezernikom, ki je še vedno potrpežljivo čakal in prosil pod oknom. Ko pa je skopa graščakinja uvidela, da se sumljivi berač le nikamor ne gane, je pograbila kruh, s katerim je čistila umazano dečkovo obleko, ter mu ga vrgla v obraz: »Na, žri in požri, ti črni maček! In pri priči se mi poberi spred mojega gradu ter s Planinke sploh! Če se ne zgubiš od tod, bom poščula pse nate!« Zasramovani jezernik pa je mirno pobral onesnaženi in blatni kruh, ga pobožno poljubil in se zanj iskreno zahvalil ljubemu Bogu na modrem nebu. »Dobri Bog, bodi zahvaljen za ta kruh!« je rekel na glas, se obrnil in odšel čez gorico k studencu, ki je žubo­ rel po lesenem žlebu in se iz njega zgubljal med zeleno tra vo. . . Jezernik se je sklonil k žlebu, da bi z dlanjo pil mrzlo studenčnico ter si z njo ugasil žejo, a že je pritekel deček in kričal nad njim, da mu ne pusti tukaj p iti. .. Pobral je nekaj kamnov ter mu jih vrgel v hrbet, v glavo in na žleb, da se je studenčnica skalila. »Če sem jaz pil mlakužo, pa jo še ti pij!« je kričal. Skopa in zlobna graščakinja pa je slonela na oknu in ščuvala svojega sinka: »Tako je prav, ljubi sinko moj, tako!« Zdaj priskoči sinko ter beraču pljune v obraz. »Na, Žabar, pl junec v obraz!« To pa je jezernika tako strašno ujezilo, da je pri priči sklenil kaznovati oba za njuno hudobijo in skopost. Obrnil se je proti njima ter ju z dvignjeno pestjo preklel: »Preklet bodi ta grad in vidva z njim!«

84

V prvem trenutku je graščakinja odrevenela, šele čez nekaj trenutkov je skočila ter spustila svoje pse za čudnim beračem in vsiljivcem. Oba, skopulja in njen sin, sta šču­ vala pse, da so stekli čez gorico, a zaman; jezernik je že brez sledu zginil za prvimi smrekami, prav tako, kot bi se pri priči spremenil v hojko, starikavo smreko ali viharnik. V resnici pa se je jezernik skril v votlo deblo in, ko sta se grajska skopulja in njen sinček godrnjaje vrnila

v svoj gradič na Planinki, je stopil h gozdnemu izvirku, sedel k njemu v travo ter božji kruhek umil, nato ga pa slastno pojedel. Napil se je še planinske studenčnice ter se dobremu Bogu prisrčno zahvalil za skromni poldnič, za kruh in vodo. Po soncu nad jelkinimi vršički je sklepal, da je že večerka. Vračal se je po istih pohorskih potih in višavskih stezah kot davi čez najvišje zapadne pohorske kope in vrhove. Nad njimi je bilo sončno zlato, ki so ga vpijale do pijane omamljenosti srednjegorske rože pohorskih pla­ nin; ob potih so goreli opečnatordeči ogenjčki kot šopek majhnih, zahajajočih sonc. Grebeni, sedla, planje, kope in vrhovi so goli, brez krmežljavih in pritlikavih hojk in

85

smrek, le visoka trava se bohoti, da je stopinja v njej tiha kot na debelem mahu. Jezernik je stopal proti soncu na zapadno stran Po­ horja in, ko je globoko doli zagledal na severnem obronku prelepo Ribnico, jo je mahnil kar počez skozi temno goščo, naravnost proti tej planinski vasi. Tik nad Ribnico pa se je vasi izognil v gozd ob njej, se obrnil na levo stran in jo kot kakšen hostnik rezal proti Vuhredu, ki čepi prav tam, kjer si Pohorje namaka svoje vznožje v mrzli Dravi. Legel je v grmovje na obrežju ter čakal sončnega zahoda; šele v večernem somraku je na odtrganem travnatem plazu preplaval deročo reko. Le malo se mu je bilo treba povzpeti in že je pred njim ležalo Marenberško polje, majhno, a tem dražje in ljubše. Tam pod skalnatimi stenami je v varstvu svojega gradu ležal doli ob cesti marenberški trg, nad njim pa so na strmem Kozjaku samevale njegove črne mlake. V trdi temi je bil zopet doma. Vrnivši se s svojega pohorskega romanja in iskanja, je bil tako utrujen od dolge poti, da je kar padel v črno jezero in v svojem povodnem gradiču zaspal kot ubit in prespal vso noč in še dan. Sele drugega dne pod večer se je jezernik prebudil in se brž pognal na jezersko površino; sedel je na svoj ze­ leni otoček in se vozil sem in tja po jezerski gladini, nje­ gov pogled pa je visel na velikanski temnomodri gmoti severnega Pohorja in njegove misli so se sprehajale* med najvišjimi vrhovi in planjavami med Veliko Kopo, Črnim vrhom in Planinko. Da, Planinko! Že misel sama ga je stresla, kadar se je spomnil grajske skopulje in njenega zlobnega sina, ki mu je celo v obraz pljunil. Nobeno živo bitje ga še nikdar ni tako ponižalo in razžalilo. »Vama že pokažem črnega mačka in tvoj pljunec v obraz!« jima je s pestjo zagrozil v daljavo. Ko se je že dodobra znočilo, je stopil k bližnjemu kozjaškemu kmetu, potrkal na okence ter zaklical: »Hej, hoj! Kmet, saj še menda ne spiš!« »Ne še! Kdo pa kliče in kaj bi rad?« se je oglasil kozjaški kmet pri odprtem okencu. Zunaj je tedaj bila že trda tema, zato ni mogel videti jezerniku v obraz in ga ni spoznal.

86

»Voznik sem, noč me je zalotila tam v klancu, pa ne morem izpeljati svojega voza, ker sta moja voleka pre­ slaba; zato te lepo prosim za priprego; posodi mi svoja črna voliča!« »Izpeljati ne moreš? To je pa res hudo! — Nu, vola ti že posodim, le hlapca ti ne morem dati, ker ga nimam!« se je izgovoril kmet. »Nič zato, brez volarja mi je še ljubše. Kar sam ju odženem in, ko bom vožnjo končal, te bogato poplačam!« »2e prav, že!« Kmet je šel kar v temi v svoj hlev in zaprege! par črnih volov ter ju dal nočnemu vozniku za priprego. »Ko ju postaviš nazaj v hlev k jaslim, ju pa priveži!« »Bom, bom!« je bil jezernik volov vesel in ju odgnal naravnost k črnim mlakam. Opasal si je tedaj svoj ču­ dodelni pas in že je stal pred njim močan voz z velikansko kadjo. Nato je svoj dragoceni pas namočil v jezero in ga ožel v kad na vozu. Jezero je pri priči zginilo, kad pa je bila polna jezerskega vodovja. Pobožal je še črna voleka in pognal proti šumeči Dravi in črnemu Pohorju. Težak voz je škripal in cvilil po nočnih klancih in glo­ bačah. Prek kadinega roba je pljuskalo jezersko vodovje. Vola sta se ob strežnih dragah kar sama ustavljala in se oddihovala. Nočni voznik ju je zopet pognal in še sam pritisnil voz od zadaj, da sta vlekla kar precej laže, vedno više in više proti golim vrhovom in pohorskim kopam. Po grebenu in po planjah vrh Pohorja pa je šlo kar samo od sebe. Od Velike Kope sem so jih spremljali črni oblaki; veter jih je gnal po nebu za njimi, se jim upiral v hrbte, v voz s kadjo, da je šlo kot namazano. Zrak pa je že dišal po nevihti. Proti jutru so že prevozili po­ prečno globačo Šiklarico in zdaj se zopet vzpenjajo na­ vzgor proti svojemu cilju, proti širokemu vrhu, Planinki. Ko je jezernik zmagoslavno ustavil na vrhu Planinke Črna vola, vprežena v svoj voz, se je jutranje nebo zapelo s črnimi oblaki; zabliskalo se je in strašno treščilo v skopuljin gradič v kotanji pod vrhom. Tedaj so se raztrgali vsi oblaki in ulilo se je kot iz vedrice; zdaj se zaleti še jezernik od strani v kad in izlije jezersko vodovje, ki je drlo z vrha v kotanjo. Vode so naraščale, studenčki so se

87

razlili v uničujoče reke in med grmenjem in bliskanjem je nastalo na Planinki novo jezero prav tam, kjer je bila prej zemlja z gradom zlobne skopulje. »Tu imata zdaj svoj pljunec in svojega črnega mačka vrnjena!« je grmel jezernik z vrha. »Sam Bog me je iz­ bral za svojega maščevalca!« Ko se je nad potopljenim gradom s skopuljo in njenim zlobnim sinom vred novo jezero umirilo, je jezernik izpre­ gel voliča, pustil voz in kad ležati kar tam ter gnal voliča s Planinke nazaj v lepo frato. Tam sta se voliča napasla, pri studencu se lepo napila in vsi trije so legli v senco ter zaspali; prespali so ves dan. Šele proti večeru so se vzdig­ nili in se napotili proti domu onkraj Drave. Bila je še noč, ko ju je jezernik spravil v kmetov hlev, jima snel telege in ju privezal z verigami k jaslim. Vsa­ kemu voliču je obesil na roge dve vrečici suhih zlatnikov, po eno na vsak rog. Telege je obesil na zid pri hlevskih vratih ter odšel trkat na kmetovo okence: »Hej, hoj!« Kmet se mu je takoj oglasil in vprašal, kdo da je. »Jaz sem, jezernik! Vola sem ti postavil v hlev, plačilo ti visi na njunih rogovih, za uslugo pa hvala lepa! In ne zameri mi, da sem ju potreboval kar dve noči in en dan. Vožnja na vrh Pohorja in nazaj je pač dolga!« »Kaj si pa vozil?« »Jezerske vode in svoj podvodni grad sem preselil gor v pohorske planine, kjer je tako lep božji mir! Tam ni ne pastirskega zvončkljanja, ne cerkvenih zvonov. Še en­ krat, hvala ti lepa za vole in zbogom!« In jezernik je zginil. Od takrat ga nihče več ni videl nad Marenbergom, kjer so svetemu Janezu sezidali novo cerkev in obesili velike zvonove v zvonik. Izginile so čez noč tudi črne mlake jezernikove. Ko je drugo jutro kozjaški kmet zarana vstal in šel v hlev, je našel oba vola na tleh — mrtva. Jezernikova vožnja je bila vendarle zanju prehuda! Kmet si je svojo jezo ohladil in svojo žalost potolažil z jezernikovim pla­ čilom, saj je na vsakem volovskem rogu visela vrečica samih zlatnikov! Za to novico so vaščani pri Svetem Janezu nad Ma­ renbergom brž izvedeli. Stekli so k črnim jezerom, pa jih

88

ni bilo nikjer več, le mokrotno jezerišče je stalo še tam. Kozjaškim pastirjem je bilo silno žal za jezernikovim pa­ som, ki da jim ga je jezernik obljubil, pa ne dal. Zmenili so se, da ga pojdejo na vrh Pohorja iskat; in res, šli so in, ko so jim Pohorci povedali, da je novo jezero na Planinki naraslo šele v zadnji nevihti, so bili prepri­ čani, da je njihov jezernik tja preselil svoje črno jezero.

Našli so novo pohorsko jezero, na katerem se je povodni mož sončil. »Oho, saj to je pa naš jezernik!« so zakričali. »Seveda sem! — Ali ne bom imel niti tu miru pred vami?« se je razjezil nad njimi. »Svoj dragoceni pas nam daj!« »Figo, če hočete!« in je štrbunknil v vodo. Kozjaški pastirji in pastiričke so ga klicah, zmerjali in vabili, da se naj vendar zopet prikaže, a vse njih vzkli­ kanje je bilo zaman. Jezernik ni več priplaval nad vodo. Kamenja tam okrog ni bilo pri roki, da bi ga bili metali v amo jezero. Nalomili so borovih vejic ter jih vrgli na jezersko gladino. Tedaj pa so jezernikove roke pobrale te

89

borove vršičke in jih zataknile ob robu jezera in brž je zraslo pritlikavo jezersko borovje kot živa zelena meja okrog črnega jezera. »Jezernik si dela živ plot okrog svojega jezera!« so kričali pastirji. Tedaj pa je neki pastir zajel v dlan jezerske vode in jo hotel popiti; bila pa je grenka, čmkasta in smrdela je po gnilobi močvirskih trav, da je vodo takoj izpljunil nazaj v jezero. O, da bi tega ne bil storil, zakaj jezerska gla­ dina se je pri priči vzmehurila, kot bi jezero na svojem dnu že vrelo. »Bežimo, bežimo, jezero bo vzkipelo!« so se drle in vreščale pastiričke. »Ne bi bil smel pljuniti v jezero; zdaj pa si jezernika razdražil!« so ga karali pastirji in vsi zbežali od novega pohorskega jezera proč, kolikor so jim dale noge. Nad pohorskimi vrhovi pa so se iz jezerskih okenc dvignile bele meglice in črni oblaki; začelo se je bliskati in grmeti, da je bilo groza. Pohorski jezerniki so pripra­ vili planinsko nevihto, da sam Bog prenesi. Lilo je iz oblakov kot iz vedric, studenci so narasli, kot bi iz vsa­ kega pohorskega okenea odtekalo jezersko vodovje, hudo­ urniki so drli po globokih klancih, ki so bili skoraj do roba polni blatnega vodovja. Kozjaški pastirji in pastiričke so prišli domov, pre­ močeni do kože, a vsi zadovoljni, da so razdraženemu jezerniku ušli živi in zdravi. . . Nobenemu pa nikdar več ni prišlo na misel, da bi še pljunil v njegovo jezero! Ko je nekoč pohorska zemlja v suši kar pokala, se je neki pastir odločil pozvati jezernika, da bi poslal žejni zemlji, rastju in bilju blagodejnega dežja. S seboj je prinesel hleb belega kruha in ga vrgel v vodo; na je­ zerski gladini je plaval kot velik cvet belega lokvanja. Zopet je jezero skrivnostno šumelo, jezerniki so odprli svoja številna jezerska okenca po vsem Pohorju, iz njih so se dvignile bele megle, se zavile okrog pohorskih kop in vrhov, da so vsi dobili na svoje glave deževne kape. Narahlo je pričelo rositi in je rosilo nekaj dni, dokler se suha zemlja ni napila blagega dežja in se odžejala. *

90

V črnem jezeru še dandanes biva jezernik in pošilja vsemu Pohorju, Dravski dolini in sosednemu Kozjaku deževje. Zelo rad in hvaležno prejema bel kruh; strašno pa se razjezi, če mu kak zlobnež pljune v jezero ali pa vrže vanj črnega mačka, zakaj še vedno ni pozabil skopuljinih zalivk: »Zgubi se, črni maček!« ter pljunka, ki mu ga je vrgel njen zlobni sin v obraz. Nad vsakim takim predrznežem se maščuje, kot se je strašno maščeval nad skopuljo in sinčkom, čigar gradič leži na dnu Črnega je­ zera, njuni duši pa v somračnih večerih zeleno gorita kot dva prekleta močvirna plamenčka.

V s

E l

°

L v

I e

K n

j

A o

V

N r

a

g

O K

A

L B

V A

E J

K

L A

V brezdanji vot­ lini med pečinami šentiljskega Turja­ ka, tam na južnem vznožju mislinjske­ ga Pohorja je v starodavnih časih živel pohorski ve­ likan Volvel. Velikan Volvel je bil oženjen z be­ lo ženo Grakinjo, ki mu je hodila na najvišji vrh gozd­ natega Pohorja na­ birat polnočno volvelico ter mu iz nje kuhala napoj, ki mu je dajal tisto neznano moč, da se je lahko iz pečinskega brezna vozil na črnem oblaku naokrog. Bil je Volvel baje tak velikan, da je za zajtrk pojedel kar celega junca, ki mu ga je njegova žena Grakinja sku­ hala. Seveda ga je po použitem mesu hudo žejalo, zato se je le nekajkrat prestopil in že je bil ob reki Mislinji; kadar je ob njenem izviru pil, je reka prenehala teči. - Tako gladoven in žejen je baje bil ta pohorski velikan Volvel. Zaradi tega je hodil na samotne planinske kme­ tije ter v mislinjske vasi krast kmetom govedo iz hleva, pastirjem pa je kar s paše ukradel rogato živino in jo potem odgnal proti svojemu kamnitemu breznu, kjer jo je skril v votlino, zaprto z velikanskimi železnimi vrati.

92

Tako se je sproti oskrboval s kravami in voli, junci in telicami ter telički. On je živino kradel, žena mu jo je pa kuhala in tako sta pohorska velikana lepo in varno živela skrita v svoji votlini, globoko v gori pod visokim Turjakom. V Šentilju pod Turjakom pa je živel tiste dni pogumen kovač, ki se ni bal ne zmaja ne zlodeja in ne pohorskega velikana Volvela. Ko mu je edina krava nenadoma neznanokam izginila, je kovač ročno osumil velikana v tur­ jaški gori, da mu jo je on ukradel za zajtrk. Brž pograbi težko kovaško kladivo in se napoti proti gori Turjaku. Hodi in hodi, ko zagleda stopinje ene same krave, ki je šla proti globoki votlini, skriti v gozdnatem Turjaku. Zdaj je bil tem bolj prepričan, da je na pravi sledi. In res, že je na dnu brezna, ko ne more več naprej; zakaj pred njim so zapirala vhod težka železna vrata. Po­ gumno udari s težkim kladivom po njih in prisluhne, če bo kaj odgovora. Udari še vdrugič in vtretjič z vso močjo. Tedaj pa se oglasi od znotraj ženski glas: »Kdo si, ki mi ne daš miru?« »Kovač šentiljski sem!« ji odgovori pogumno. »Če iščeš mojega moža Volvela, vedi, da ga ni doma, ker se je na črnem oblaku odpeljal krave iskat in lovit!« »Nu, potem sem pa kar prav prišel! Tvojega deda ne iščem, pač pa svojo kravo, ki mi je zginila! Zato mi ročno odpri!« Volvelova žena Grakinja tedaj malo premišljuje, nato pa mu svetuje: »Bodi, kdor si že, jaz ti ne odprem!« »Bom pa vrata razbil!« ji zagrozi kovač. »Odpreti ne boš mogel, samo če najdeš travo volvelico in rečeš: ,Hajd, krava, nazaj h Krsniku, zemlji je treba dežja!*; tedaj se bodo vrata hitro odprla!« »In kje raste ta presneta trava?« »Na najvišjem vrhu Pohorja. Natrgati pa jo moraš na Janževo, kadar gorijo šentjanževski kresovi; izbrati pa moraš le tisto travo volvelico, ki zraste in cvete od pol­ noči do ene!« se mu zasmeji velikanova žena.

93

Kovač pa, ne bodi len, brž gre iskat na najvišji pohor­ ski vrh travo volvelico. Išče jo in išče, toda zaman. Napoti se proti Turjaku, a zdajci zagleda črno meglo in v njej velikana Volvela, ki na črnem oblaku jaha proti votlini. Kovač ga že namerava povprašati za svojo zgub­ ljeno kravo, prav za prav ukradeno, a se ga tako ustraši, da zbeži, kolikor so mu noge dale. Kmalu nato je neki šentiljski pastir pasel krave. Živina se je tako lepo mimo pasla, da je pastir v senci debele bukve brezskrbno zaspal. Kako pa se je prestrašil, ko se je prebudil, zakaj pogrešil je vseh devet krav! Ročno jih jame iskati. Ko najde kravje stopinje, jih sledi tja proti Turjaku, kjer je bila globoko v gori skrita votlina. Brez krav ne sme domov, zato pogumno stopi med orjaške pečine. Kar mu noga obstane in ves odreveni, zakaj pred njim je ležal velikan Volvel kot podrt hrast. Spal je trdno; prsi so se mu dvigale, kot bi rasel in padal kak hribček; iz velikih nosnic pa se mu je pri vsakem izdihu pokadila sapa kot dim iz kovačnice in vsakokrat je zapiskal, kot bi volar trobil na pomladansko jelševo trobilo. Po obrazu so mu sedali obadi in sitne muhe, ki jih pa velikan ni čutil, saj je ob njem sedela njegova žena Grakinja ter mu jih z mlado bukvijo odganjala. Pastir se je obeh silno prestrašil in zazdelo se mu je, da ima velikan Volvel namesto orjaških nog velikanski zmajski rep. Ko se je strahu in groze toliko otresel, da se je lahko obrnil, jo je na vso moč ubral iz velikanove votline. V Šentilju pa gre naravnost h gospodu župniku ter mu z grozo pove, da pohorski velikan Volvel spi v globoki votlini pod Turjakom, da mu bela žena z mlado bukvijo odganja muhe in da ima namesto človeških nog zmajski r e p . . . Krave pa da ima prav gotovo zaprte v svoji vot­ lini, ker je zasledil njihove stopinje prav do nje. Gospod župnik vzame žegnano vodo in s pastirjem roč­ no odideta nad divjega moža, velikana Volvela, ki je še vedno trobil v spanju in puhal skozi nosnici dva stebra belega dima. Gospod ga brž poškropijo z blagoslovljeno vodo:

94

»Če si človek, ostani človek! Če si pa zmaj pozo j, bodi zmaj pozoj! Izgini pa tja, kjer raste tvoja trava volvelica, ti in tvoja žena Grakinja!« In res: v tem hipu se velikan prebudi, iz votline se pri­ kradejo črne megle in velikan pograbi svojo belo ženo ter švigne na svojem črnem oblaku iz turjaške votline. Zunaj se je črni oblak gnal navzgor nad pohorskimi pla­

ninami in koder je jahal velikan Volvel svoj oblak, so se podirala in lomila .najstarejša in celo najdebelejša drevesa. Velikan Volvel je s svojo ženo odplaval na najvišji pohorski vrh. Tam še dandanes raste njegova trava volvelica, kadar gore po nočnem Pohorju šentjanževski kresovi. Marsika­ teri pastir, kmet in drvar jo je že šel iskat, a tiste prave, ki bi bila zrasla od polnoči do ene, še nihče ni našel. Tudi velikana samega od takrat nihče več ni videl, ne na zeleni šentiljski gori ne na Turjaku ne v prelepi Mi­ slinjski dolini pod vznožjem gozdnatega Pohorja, le otroke strašijo z njim še dandanes:

95

»Ne hodite zdoma, dokler bomo na planini podirali ali pa po planinskih travnikih kosih, ker drugače bo prišel po vas divji mož, pohorski velikan Volvel ter vas zavlekel v svojo votlino pod Turjakom!« Pastirji pa od takrat pohorskim kmetom brezskrbno pasejo krave, juncke in telice po poljanah, pašnikih in fratah ter si pripovedujejo šentiljsko bajko o pohorskem velikanu Volvelu, o njegovi ženi Grakinji ter o čudoviti in skrivnostni travi volvelici, ki menda raste na najvišjem pohorskem vrhu . . .

96

S K O P U H

S E Z I D A

a

k

r

e

š

a

K A P E L I C O b

a

j

k

a

Pred več stoletji je prišel z vzhodne strani na zeleno Po­ horje puščavnik Lov­ renc. Takrat so to srednjevisoko pogor­ je pokrivali še pravi pragozdovi; v njih so gospodarile tolpe vol­ kov in lisic ter rjavih medvedov. V skritih gozdnih krajih in skalnatih votlinah so prebivale pohorske vile, ki so le v največjih sti­ skah hodile na kmetske domove: pozimi prosit za jedila, spomladi nasvetovat čas in kraj setve, poleti so prišle pred nevihtami pomagat žet zrelo žito, na paše so hodile s srebrnimi golidami molst krave, ki so jim zato prinašale izbranih planinskih trav, da so bolj vimljale in imele vedno z zdravim mlekom nalita vimena. V planinskih jezerih na kopah in vrhovih je vodnaril jezernik — pohorski povodni mož, ki je hrepenel po jezer­ ski ženici iz človeškega rodu; kadar pa so ga ljudje z lučanjem kamenja v jezerca razjezili, je jezero vzkipelo in nastala je ploha ali nevihta s strelo in točo. V potočnih dežah in globokih tolmunih pod slapovi je prežal na mlade pastirčke in predrzne pastirje vodovnik, potočni povodni mož. Nad temnimi, neprehodnimi gozdovi, nad volčjimi tolpami in medvedi ter nad vso divjadjo pa sta se venomer pretepala orjaški gozdni mož hostnik ter 7 Pohorske bajke

97

vetrovnik, gospodar pohorskih vetrov in planinskih neviht. Divji lov je gnal nevidni divji lovec, kaznovana duša lovca, ki je nekoč ustrelil v božjo martro. Pohorce pa so zapeljevali zlodeji zelenci, da bi jim za suho zlato in bo­ gastvo prodali duše . , . Med te bajne prebivalce in zverjad pohorskih pra­ gozdov in goščav je torej pred davnimi časi zašel puščavnik Lovrenc; volčje tolpe so ga preganjale, z drevesnih razsoh so nanj prežale divje mačke, mu grozili kosmati medvedi, tako da je bil prestrašen do smrti. Le čudežno je med temi nevarnostmi ostal še živ, zakaj tako je hotel njegov krstni varuh, sam sveti Lovrenc, ki se mu je v sanjah prikazal in mu pokazal to gozdnato pogorje z željo, da mu postavi kapelico. V sanjskem prividu mu je svetnik pokazal tudi že za kapelico izbran prostor prav na vrhu gorskega grebena, od koder se je videlo na vse štiri strani te prelepe zemlje. Puščavnik Lovrenc se je ročno napotil v pohorske pra­ gozdove iskat kraj, kjer bi naj postavil novo kapelico; hodil je kar po pohorskem hrbtu, iskal in blodil, a vse zaman. Nikjer ni videl takega kraja, travnate planje, ki bi bila njegovi sanjski podobi vsaj podobna, Če že ne enaka. Zablodil je, da ni vedel več ne kod ne kam, kar pa ni bilo nič čudnega, saj ga je na skrivaj zapeljeval na napačne poti in steze divji hostnik; zeleni zlodej pa je prežal na njegovo dušo . . . Blodeče tavanje skozi pragozd med robidnimi ostro­ gami in mehkejšim malinjem ga je tako hudo utrudilo, da se je ves zdelan in zmučen sesedel na prhlo deblo dre­ vesa, ki ga je nekoč v zimskih vetrovih podrl divji lovec s svojo nevidno sekiro. Hudo ga je mučil glad, še huje pa strašna žeja. Na pohorskih pobočjih je polno ledeno mrzlih studencev in pronicajočih močilnikov ter jezerišč z mnogimi črnimi jezerci, razen na samem gorskem gre­ benu in v vzhodnih predelih. Puščavnika je žeja strašno mučila, da že ni mogel ni­ kamor več. Sklenil je počakati nočne rose ter si z njo vsaj za silo pogasiti žejo, dokler ne najde studenčka, ne pride do jezerca, ali pa da pade dež. »Kaj pa, če ne najdem ničesar?« ga je premrazilo.

98

»Ljubi moj patron! Ne dopusti, da na tem Pohorju od žeje umrem, saj ti potem ne bom mogel postaviti nove kapelice!« je kleče prosil puščavnik. Komaj je vroče in iskreno odmolil, glej, že je izpod korenin stoletne jelke primočila studenčnica in vlažno za­ dišala; izgrebel je v zemljo jamico, kjer se je nabirala ledena studenčnica. Pokleknil je pred novim izvirkom, se sklonil nadenj in se odžejal. »Zahvaljen bodi zato, sveti Lovrenc!« Nekaj časa je sedel pri novem izvirku, ki je izdolbeno jamico že napolnil z mrzlo vodo, da se je slezila čez rob, močila zemljo in v njej izginjala, dokler se je tudi gozdna zemlja črnica ni napila. Izvirek je bil vedno močnejši in že je čez zamočeno drago zažuborel bister studenček; nje­ gova pesmica se je ujela s pošumevanjem smrekovih vršičkov v prelep gozdni spev zelenih planin. Na večerni strani so se pohorske kope in planinski vrhovi že kopali v večerni zarji; videti je bilo, kakor da so od njihovih večernih ognjev švignili rdeči prameni ter se obesili ob srebrne loke nad Pohorjem plavajočih obla­ kov. Iz pragozdov pa je legel modrikast somrak, ki se je čez dan skrival pod gostimi smrekami in koševjem. Vedno bolj se je večerilo in nastajala je noč. Puščavniku je večerna zarja kazala pot od novega stu­ denčka malo navkreber. Ko je dospel do majhne, s ornim pečevjem obdane in s planinsko trato pokrite ploščadi, je zadovoljen obstal na teh pečinah ter se oziral na svet pod seboj, nad katerim je večerni somrak že razprostrl nočne tenčdee. Tam za pragozdnim robom je zapazil planinsko kočo. Bila je lesena, modrosiva, skozi majčkena okenca, skozi vetmik in svisli pa se je na obeh straneh strehe vlekel dim, zakaj koča ni imela ne zaprtega ognjišča ne dimnika; v notranjosti je bila kuhinja in hiša obenem: dimnica. »Tu pa prebiva človek; kdor si bodi, k njemu pojdem ter ga poprosim za prenočišče in malo večerje!« se je brž odločil in stopil urno proti koči. Vrata so bila zapahnjena, zato je lepo potrkal in za­ klical: »Odprite, ljudje božji, odprite!« 7*

99

Čez čas se je znotraj oglasil osoren moški glas: »Kdo si ti, ki praviš: ljudje božji?« »Ubog popotnik sem!« »Potepuh, reci rajši!« »Ne potepuh, puščavnik!« »Kaj bi pa rad zdaj na noč?« je vztrepetal glas. »Prav lepo prosim, če me vzamete čez noč pod streho, saj sem z malim zadovoljen; se bom že stisnil v kak kot, samo da bom na suhem in na gorkem; noč bo zunaj pod nebom hladna, gozd in trate se bodo orosile, da se bo z njih povsod ulivala nočna voda in mi močila haljo!« je prosil puščavnik. Tedaj je zapah zaropotal, vrata so se odprla in na prag je stopil star možak, ves vase stisnjen. S pogledom je ošinil tujca od nog do glave. Puščavnik je že namera­ val vstopiti, ko ga kočar surovo porine nazaj čez prag: »Le nazaj, v moji koči ni prostora za tuje ljudi. Če si puščavnik, pojdi v gozdno puščavo ter me ne nadleguj s prošnjami za prenočišče!« »Na prostem se bojim volkov in medvedov.« »Prava reč, če te prav raztrgajo in požro!« je zamah­ nil kočar z roko, se obrnil, stopil v kočo, ročno zaloputnil vrata za seboj ter jih zopet zapahnil. Precej nato je po­ molil svojo glavo skozi okence ter se zadrl nadenj: »Zgubi se mi spred oči! — Kaj pa še Čakaš?« »Če mi že ne daš prenočišča, pa mi podari vsaj košček črnega kruha za večerjo! Tako sem lačen, da se mi že megli in temni pred očmi!« ga je znova lepo zaprosil po­ nižni puščavnik. »Ti si mi res zrel popotnik! — Najprej bi se rad lepo prikradel v mojo bajtico — saj sam vidiš, da ni koča! — da bi me okradel. O, pa me ne boš, ne! Ono betvico zlat­ nikov imam dobro shranjeno! — Zdaj me terjaš še za večerjo? Za kruh? Kako naj ti ga pa dam, ko ga imam le še kos, pa še ta je tako trd kakor kamen!« se je iz­ govarjal skopi možak. »Čeprav je suh kruh, ga že razmočim v rosi ali pa v studenčnici!« je ugovarjal puščavnik. »Nič ti ne dam, da veš! Vse življenje garam ter štedim, še sam si ne privoščim, samo da bom imel za stara

100

leta, zdaj bd ti naj pa kar vse razdal: kočo in kruh! — Kaj pa sploh iščeš tod po visokem Pohorju?« »Iščem kraj, kjer bom postavil kapelico svetemu Lov­ rencu, kakor mi je bil v sanjah naročil!« In puščavnik je sklenil roke in povzdignil oči proti nebu, pričakujoč od tam pomoči. Nato pa je počasi spregovoril: »Pa bodi tako, kakor si prej dejal! — Skopuha bo že pravični Bog nagradil po njegovih zasluženjih!« »Zdaj me boš pa še preklinjal! Pri priči se mi zgubi spred oči!« se je znova zadrl nadenj skopuh ter z desko na smuk zapahnil še okence. Stopil je proti mizi, kjer je ležal kos črnega kruha in segel po njem, da bi si ga od­ rezal. Toda groza! Kruh je postal črn kamen! »Kruh — kamen? Tak to mi je napravil ta puščav­ nik?« Tekal je po koči kot norec sem in tja; tedaj pa so se začele stene počasi premikati in koča je postajala vedno manjša in manjša, dokler ni bila res prava utica. Tedaj je skopi starec pobral kruh-kamen in zdirjal iz koče-utice, da bi našel puščavnika ter se nad njim maščeval za to hudičevo delo. Stekel je po mali planji naokrog ter ga iskal. Naposled ga je našel, stoječega na skalnatih pečinah. »A, tu si ti, zlodej, ki si mi kruh spremenil v kamen, kočo pa v utico!« je rjul skopuh. »Ne jaz, temveč pravični Bog te je kaznoval po tvojih dveh lažeh, da sta laži zdaj postali resnica. Zdaj vidiš, kako strogo Bog kaznuje skopuhe!« Zdaj je starega skopuha prevzela groza. »Če tako hudo kaznuje, kakšno kazen je potem izbral za mojo zakrknjeno dušo? Če veš, povej; svetuj mi, kaj naj storim, da mi bo Bog odpustil?« Pri teh besedah je padel pred njim na kolena in se milo razjokal kot otrok. Puščavnik pa je dvignil roke proti nebu: »Ne vem, kakšna usoda te čaka, toda z dobrimi deli si jo lahko omiliš. Zdaj pojdi v svojo utico in premišljuj, kaj ti je storiti! Jaz ostanem nocoj na teh pečinah in bom molil; prosil bom svetega Lovrenca za pomoč, da ti pra­ vični in dobri Bog odpusti tvoj veliki greh — skopuštvo!« Stari skopuh se je potuljeno splazil v uto, puščavnik Lovrenc pa je legel po skalnati ploščadi; bilo je trdo, sila trdo ležišče, le pod glavo mu je bila vlažna mahov-

101

W j ^ ! C A JOS/PA VO-h:

nata blazinica za vzglavje. Zrl je v migljanje zvezd na jasnem nebu; iskal je med njimi skupino šestih zvezd, Marijin križec. Ko ga je našel, se je pokrižal in se za­ hvalil: »Na nočnem nebu gori Marijin križec iz samih zvezd, videl sem ga in pod njim bom varno zaspal tudi med zvermi iz pohorskega pragozda! Amen!« Utrujen je kmalu zatisnil oči in zaspal. V sanjah pa se mu prikaže sveti Lovrenc in mu za­ ukaže, naj prav ob teh skalah postavi novo kapelico. Ko se je zdanilo, se je puščavnik zbudil ter se ozrl. Kako je bil vesel, ko je spoznal ta kraj, ki je bil onemu prostoru iz sanj docela enak. Tedaj je prišel iz utice spo­ korjeni skopuh ter ga prosil, če mu lahko s čim pomaga in postreže. Puščavnik pa mu je z veseljem odvrnil: »Našel sem prostor za novo kapelico; prav nocoj pa se mi je v sanjah spet prikazal sveti Lovrenc in mi velel, naj jo prav tukajle postavim. Če hočeš, mi pri zidanju pomagaj!« Seveda je skopuh to rad storil in kmalu sta s puščavnikom sezidala svetemu Lovrencu novo kapelico. In skopuhu je bilo s tem odpuščeno. # šentlovrenška kapelica pa stoji Še dandanes ter se drži južne stene Arehove cerkve na vrhu zelenega Pohorja, ob njej pa ležijo puščavnikove pečine.

102

Z L O D E J

S E Z I D A

C E R K E V B

A

J

K

A

V naše kraje ob deroči Dravi je prišel pred mnogimi sto­ letji pobožen mož po imenu Bolfenk ter se le malo časa zadržal v prijazno lepem Ma­ riboru, zakaj tam na večerni strani mu je pogled obvisel na temnem pogorju, ki se je dvigalo nad Dravsko dolino kakor črnozelen zid. To temno in skrivnostno pogorje se je pre­ cej naglo dvigalo; proti srebrni Dravi so njegova strma pobočja kar prepadala, medtem ko so vzhodni gorski iz­ rastki zginjali lepo polagoma v ravno polje. Vse pogorje je bilo na gosto pogozdeno s črnim lesom, le tu in tam je bil pod vrhom še svetlejši pas bukovja. Med gozdnim drevjem je visel pod vejami še moder mrak ter v komaj vidnih tenčicah izpuhteval med iglicami in listjem. Puščavnik Bolfenk že dolgo ni videl tako lepega po­ gorja s tako globokimi gozdovi, v katerih se je pomešalo zeleno smrekovje s črnim hojevjem ter rumenkastim bu­ kovjem. Zato je želel izvedeti ime tega pogorja. »Zeleno Pohorje je to, naše drago Pohorje!« mu je odgovoril star možak, ki ga je bil srečal. »Ali ni nič ljudi tam gori, ker ni videti nobene njive, travnika, hiše, ne cerkve?« se je čudil. »So, so, na drugi, sončni strani! Tam ležijo na planjastih pobočjih prelepe pohorske vasice, vse hiše so lesene in slamnate strehe imajo, le bele cerkvice so zidane in

103

krite z lomljenim skrilavcem. Na tej sončni strani Po­ horja pa je še pravi pragozd, nedotaknjen od ljudi, nji­ hovih sekir in žag:; medvedi in volkovi so pravi gospo­ darji nad divjadjo. Tako je naše Pohorje!« je končal mo­ žak in nadaljeval svojo pot prek ravnega polja. Puščavnika pa je vleklo srce na zeleno Pohorje, v nje­ gove divje pragozde, na njegovo severno stran . . . »Tja pod najvišji vrh pojdem, da najdem blaženi mir, ljubo mi samoto in gozdno tišino; tam gori bom poiskal prostor, kjer bom zgradil cerkvico svetemu Bolfenku, za­ ščitniku in varuhu svojemu!« Zvezal je sekiro in žago ter si ju vrgel na hrbet, v desnici pa je stiskal popotno palico, pokleknil na prod­ nata tla sredi polja in molil: »Daj mi, ljubi in dobri Bog, zdravja in moči, da pri­ dem srečno tja gor pod zeleni vrh! Nakloni mi tako dolgo življenje, da ne bom omagal, dokler ne sezidam cerkvice svetemu Bolfenku! Ko bom svoje življenjsko delo končal, pa rad zatisnem trudne oči, da bom pokopan sredi nove pohorske cerkvice!« Ko je odmolil, je brž vstal in počasi stopal proti pohor­ skemu vznožju ter kmalu zginil v temnem gozdu. SprVa je naletel še na slabo shojeno stezo, ki so jo napravili morda lovci, morda drvarji, pastirji ali pa divjad, toda čim više se je vzpenjal, tem manj je je bilo. Že je prišel do tako gostega smrekovega mlaja, da ne bi mogla skozi niti gibčna lisica, ne volk. Zato je potegnil s hrbta sekiro desnico ter z njo obsekoval veje; včasih pa je moral po­ sekati cel grm, ki mu je zapiral stopinjo. Ko si je tako krčil novo gozdno stezo, pride do mrz­ lega studenčka; utrujen sede k izviru ter se napije hladne studenčnice in se nazoblje zrelih borovnic, ki jih je bilo vse črno. »Dobrotljivi Bog bodi zahvaljen za jed in vodo! Poto­ lažil sem si glad in pogasil žejo, zdaj pa bom lahko pro­ diral v pohorski pragozd!« In res, s sekiro v eni roki, z leskovo palico v drugi, se je plazil počasi vedno globlje in vedno više. Med smrekovje in jelovje so se jele mešati orjaške bukve, vedno več jih je raslo tam in tako na gosto, da

104

so pod seboj zadušile skoraj ves smrekov in bojev mlaj. Tudi svetleje je bilo pod to orjaško bukovo streho, ki so jo tako visoko držala modrosiva debla kot debeli, gladki in okrogli stebri. Skozi to bukovje mu je bila hoja precej lažja kot pa v nižjem gozdnem pasu med samimi smre­ kami, bori in hojami. Proti večeru, ko se je pod drevesnimi krošnjami že zgostil modrikast somrak, je dospel puščavnik na skoraj docela golo planjo sredi pragozda, od koder se mu je po celodnevni utrudljivi hoji odprl zopet svet pod večerno nebo, ki je gorelo z zahajajočim soncem vred v nebeškem ognju. Zdelo se mu je, kot bi vse bukovje nevidno gorelo v bajnem večernem ognju. Tedaj se je ozrl še globoko dol v dolino; po njej je tekla deroča Drava kot srebrna preproga, po kateri je lila večerna zarja proti vzhodu in se odbijala na odseka­ nem Meljskem hribu, da' je pod njim zagorelo še mesto Maribor. »Tu pozidam božji hram, svetniku cerkvico, sebi pa grob!« se je odločil puščavnik. Ko se je še malo ogledoval po izbrani planji, je zapazil ob gozdnem robu veliko lesniko, polno drobnih, še ne­ zrelih sadov. Za njo pa je vrel na dan tako ledenomrzel studenček, da ga je vsega streslo, ko je izpil nekaj požirkov, Nato je legel na hrbet v mehko travo, zrl v večerno nebo, ki se je iz žarnordečega spreminjalo v temnomodro. Gez čas je legla božja tišina planinske noči čez črnomodro Pohorje; nad njim se je srebril zvezdnat obok. Puščavniku so se oči kar same zaprle; utrujen od dolge hoje, je trdno zaspal in prespal vso noč. Šele nočna rosa in jutranji hlad sta ga prebudila. Na jutranji strani se je rodil nov dan. Sklenil je kar precej začeti z zidanjem Bolfenkove cerkvice. Za zajtrk se je napil čiste studenčnice, nato pa vzel žago in sekiro ter šel v pragozd, kjer si je s smrekovega debla olupil rjavo skorjo in si iz nje naredil škorjasto utico, kakršne si po­ stavljajo naši drvarji sredi dela v gozdovih. V bližini je skozi visok mah štrlelo mnogo sivih kam­ nov, črnih pečin in skal, prav tako kot bi bile tam zrasle

105

ali pa kot bi jih bil kak voznik izgubil s svojega voza. Puščavnik se je tega kamenja silno razveselil; izkopal ga je ter skotalil na kup sredi planje. Z ušesom svoje sekire ga je obdeloval, odbijal in prisekaval za zidake in že pod večer prvega dne je obdelano kamenje zložil v temeljni zid. Spet se je napil mrzle stu­ denčnice, na meji svetlega bukovja se je nazobal še slad­ kih in mehkih malin ter, zadovoljen z delom prvega dne, utrujen zaspal v utici iz smrekove skorje. Med trdni spa­ nec pa so se prikradle mučne sanje . . . Iz črnega pra­ gozda se je privlekel zelenec, prečuden lovec; krenil je naravnost k njemu, puščavniku, ki je tako lepo zidal. »Dober dan, puščavnik, kaj pa zidaš?« ga je nagovoril zeleni lovec. »Svetemu Bolfenku cerkev, sebi pa grob. Kajti cerkvico bom zidal vse svoje življenje!« se mu zaupa puščavnik. »Cerkev in grob, praviš? Pa kar sam si se lotil tega zidanja?« »Da; za pokoro, da si z delom zaslužim sveta nebesa!« »Tako, tako; kaj pa svet, na katerem zidaš, je tvoj?« »Ni še moj, a bo svetnikov, ko bo že stala cerkvica, in moj, ko bom ležal v grobu!« »Ne bo ne svetnikov ne tvoj, ker ta zemlja je m oja!« se je tedaj začel razburjati zelenec. »Moja bo in svetnikova!« je zatrjeval puščavnik. »Bova šele videla, kdo bo močnejši in kateri izmed naju bo zmagal! Kar poskusiva se!« ga je izzival. Puščavnik pa se je boja branil in branil, a zelenec ga prime čez roke in ga kar v prvem hipu vrže podse; po­ klekne mu na prsi, z rokami pa mu stisne vrat, da ga je čimdalje huje dušilo. »Zdaj mi pa še reci, da bo svet tu okrog tvoj!« je izzival zelenec in ga še silneje dušil. »Zlodejev je ta svet in njegov tudi bo, kakor bo hudičeva tudi tvoja duša. . . Tokrat bom na lahek način dobil eno dušo. Ali čuješ, puščavnik, tvojo dušo!« Stisnil mu je vrat še huje in puščavnik je tedaj v mi­ slih poklical Boga v pomoč, da mu reši dušo . .. Zbudil se je iz strašnih sanj; bilo mu je, kakor bi se otresel grozne more.

106

Svitalo se je že, zato je takoj vstal in zmolil svojo jutranjo molitev, da si z njo popolnoma prežene moreče sanje o svoji borbi z zlodejem, o borbi za svojo dušo in to drago zemljo, na kateri se je zaobljubil postaviti cer­ kvico svojemu patronu, svetemu Bolfenku. Ko pa je stopil v rosno jutro sredi planinskih gozdov, je z veliko žalostjo opazil, da je njegovo včerajšnje zida­ nje ogelnega zidu razrušeno. Ponoči je nekdo razdrl zid ter razmetal vse kamnite zidake po planji, največje skale in pečine pa so zginile; udrta sled je kazala, da so jih njemu neznane moči skotalile po strmem severnem po­ bočju v Dravsko dolino, ki leži vsa v jutranji megli. V tem trenutku je znova živo občutil svojo borbo z zlodejem v sanjah; zdaj je bil prepričan o tem, da^mu ni nihče drugi kot sam zlodej nagajal in ponoči porušil, kar je on prejšnji dan sezidal. »Kar dajva se! Bom videl, kateri izmed naju bo moč­ nejši!« je puščavnik stisnil pest ter se ročno podal na svoje delo. Znašal in valil je zidno kamenje nazaj na kup, da ga bo imel za zidanje lepo pri roki. Iz jutranjega svita se je rodilo prelepo planinsko jutro in močna nočna rosa se je kar zlivala z visokih trav in mahu na njegovo puščavniško haljo, ki se je zmočila še čez kolena. Tedaj si je z rokami nabral čiste rose, si v njej orosil izmučeni obraz ter se je napil z dlani. V tem trenutku pa prikoraka iz mračnega gozda nek lovec v zeleni obleki; na glavi mu čepi zelen lovski klobuk, prek ramena pa mu visi puška. Ko ga puščavnik zagleda, se pri priči spomni zlodejevega obraza iz svojih morečih sanj in takoj ve, da je zeleni lovec sam zlodej. »Dobro jutro, puščavnik!« ga pozdravi zeleni lovec. »Bog daj, zlodej!« mu odzdravi trdo. »Od kod me pa poznaš?« se čudi zelenec. »Iz nočnih sanj, ko si me dušil!« »To se ti je le sanjalo! Čemu neki naj bi te pa jaz dušil?« se zlodej dela neumnega. »Ti že sam najbolje veš! Toda moje duše ne dobiš ni­ koli! Nikdar!« »Si zidaš bajto?« je zlodej preskočil pogovor. »Utico že imam; tu bo stala cerkev.«

107

»Čemu cerkev sredi tega pragozda? Ali jih že ni dovolj po vseh kopah, vrhovih in pobočjih? Saj se ne bo upal sem noben romar, je preveč volkov in medvedov tod naokoli!« »Jaz nisem dozdaj še nobenega videl! — Sicer pa, čemu to prazno govoričenje! Cerkev bom sezidal, kakor sem se bil ljubemu Bogu zaobljubil, pa če je tebi prav ali ne!« »Če jo boš tako počasi zidal,« se je krohotal zlodej in z roko pokazal na razmetano kamenje, »je vse svoje živ­ ljenje ne boš sezidal!« »Seveda, če mi boš ti vse sproti ponoči razrušil, kar bom jaz podnevi naredil!« Puščavnik se odpravi spet na delo, zlodej pa, posmehujoč se mu, odide v goščavo. Ves ljubi dan je puščavnik kopal skale, s sekiro lomil in jih drobil ter obdeloval za nove zidake, ki jih je kar sproti zlagal v nov temeljni zid. Šele v trdi temi je z zidanjem nehal, utrujen odšel v svojo utico in zaspal brez sanj, zato je ob zori vstal ter spočit in dobre volje odšel takoj na delo. Njegovo včerajšnje zidanje pa je bilo zopet porušeno prav tako kot delo prvega dne. Pograbila ga je sveta jeza, ko je zagledal zelenega zlodeja. »Poberi se od tod, hudič!« »Ali si kaj jezen, puščavnik?« ga podraži oni. Puščavnik pa se brž pomiri in mu odvrne: »Če je taka božja volja, da me dobri Bog skuša v moji potrpežljivosti, čemu bi se jezil? Česar ni, to še bo!« »Tudi jaz prav tako mislim; česar še ni, to še prav gotovo bo! Napraviva pogodbo; jaz ti Čez noč sezidam cerkev, ti pa mi prepustiš prvega romarja, ki pride vanjo!« »Ne, nikoli!« odločno odbije puščavnik zlodejev pred­ log. »Kar ni moje, tega ti ne morem dati za plačilo, ro­ marjeva duša je božja, ne moja, da bi zanjo lahko s teboj barantal! — Poberi se od tod, hudič, ti pravim!« »Pojdem, a še pridem!« se zlodej zlobno zakrohota. Puščavnik se zopet odpravi na delo kakor prejšnja dva dneva. Zdaj ga je začelo močno skrbeti; saj ne bo mogel izpolniti svoje zaobljube, če mu bo hudobec sproti vsako noč porušil, kar bo on s trudom čez dan sezidal. V večerni zarji je prenehal z zidanjem, pokleknil ob njem in molil:

108

»Ljubi Bog, daj mi zdravja in moči, da izpolnim dano zaobljubo, če ti je prav, da na tem izbranem prostoru sezidam cerkev. Ne daj pa, da bi zlodejevi skušnjavi podlegel! Kaj naj storim? Svetuj mi, veliki Svetovalec!« V tem hipu se mu je v srcu oglasil božji glas: »Napravi, kakor veš in znaš; toda vedi, prvi romar ne bo imel duše!« Potolažen je puščavnik legel na svoje trdo ležišče in zaspal. V sanjah se je znova boril z zelenim zlodejem za zidavo zaobljubljene Bolfehkove cerkvice, za katero je skušnjavec zahteval prvega romarja . . . Ves utrujen je zarana spet vstal, se z jutranjo roso umil ter se je napil, da je bil ves čist kot njegova duša. Ko pa je videl svoje včerajšnje zidanje znova porušeno in zidno kamenje razmetano, ga je zgrabila sveta jeza, da je zakričal v goščavo; »Zdaj mi je pa že dovolj, hudič!« Zlodej se takoj prikaže; smejoč se mu, ga skuša: »Ali si kaj jezen, puščavnik?« »Kako ne bi bil jezen, če je pa božja volja, da tukaj pozidam cerkvico, ti mi pa vse sproti porušiš!« »Če je taka božja volja, napraviva pogodbo: jaz tebi cerkev, ti meni romarja! — Če tega ne maraš, boš že videl, kateri izmed naju je močnejši!« Zdaj se je puščavnik spomnil božjega glasu, ki se mu je sinoči oglasil v srcu in mu dejal, da prvi romar ne bo imel duše. »Potem je taka božja volja, da sprejmem zlodejevo ponudbo!« premišljuje puščavnik ter se brž odloči. »Dobro, sprejmem tvojo ponudbo: ti meni cerkev, jaz tebi prvega romarja!« »Velja! A pomni, jaz se bom najine pogodbe natančno držal!« je zapretil zlodej. »Jaz tudi!« je odvrnil puščavnik, odšel v svojo utico in molil ves dan, vso dolgo noč, da prvi romar v resnici ne bi imel duše . . . Vražji stavbenik pa je zažvižgal in pri tej priči se je iz gozda vsulo toliko zelencev, zlodejev, da jih je bilo na cerkvenem stavbišču kot listja in trave. Zlodej pa jim veli, zakaj bil je njih poveljnik:. 109

»Na delo, peklenski zidarji! Še to noč mora stati na tem kraju cerkev! Za plačilo pa vam dam prvega romarja, ki stopi v novo romarsko cerkvico. Na delo torej!« Zdaj so se množice zelenih hudobcev razdelile v manjše skupine ter ročno odšle na delo. Prvi oddelek je v klancu lomil kamenje, obdeloval pečine ter obsekaval zidake in jih nosil na kup na stavbišče. Druga vražja skupina je drobila odkrušeno kamenje in grušč v pesek, ga presevala na železnih sitih in ga vozila na lesenih vozičkih na stavbišče. Tretja množica je v kam­ nolomu lomila beli apnenec, zidala apnenico in v njej žgala apno. Še vsega vročega so odnašali dol k studencu in ga v globoki jami gasili. Četrta skupina je podirala smreke in macesne, klestila veje in sekala vrhove; s sekirami tesačami jih je tesala v brune za strešno ogrodje in stolpni stol, ter žagala plohe v deske za cerkvena tla, klopi, okna in vrata. Manjše število kamnolomcev je lomilo pohorslti skrilavec in ga cepilo v strešnike. Tam na stavbišču pa je velika skupina peklenskih zidarjev mešala pesek in apno v malto, jo podajala zidarjem, ki so zidali in bokali strop ter gradili širok in težak zvonik. Delo je šlo spod rok, da je bilo veselje. Zlodej pa jih je še vedno priganjal k delu, ker se je bal, da cerkev ne bi bila čez noč postavljena. Puščavnik pa je vso noč prebedel v samotarski utici in prisluškoval udarcem vražjih zidarjev in mizarjev ter krovcev. Ko je prvi jutranji svit skočil na temnomodro Pohorje, je tam pod Reškim vrhom našel novo planinsko cerkvico, ki so jo čez noč sezidali peklenščki. Na tej senčni strani strmega Pohorja je bila sredi globokih črnih pragozdov edina. Zlodej je takoj stopil pred puščavnikovo utico in ga poklical: »Dobro jutro, puščavnik! Cerkvica je sezidana!« Puščavnik se je prikazal iz svoje utice in oba sta šla proti novi cerkvici, ki se je v jutranji zori bleščala med temnomodrim mrakom, umikajočim se vedno globlje pod zelene veje. »Jaz sem držal dano besedo!« se je pobahal zlodej.

110

»Jaz jo pa še bom!« se je odrezal puščavnik. Oba stopita tedaj v novo cerkvico in se skrijeta v temen kot, da bosta nemoteno lahko opazovala in videla prvega romarja, ki bo prestopil cerkveni prag novega božjega hrama. Nestrpno čakata in čakata. Dolgo ni bilo nič, naposled pa se na pragu cer­ kve prikaže - volk z ugrabljenim jagnjičem prek hrb­ ta. Volk se zavleče v temen kot in vr­ že jagnjiča predse na cerkvena tla. Tedaj pa stopi predenj puščavnik ter mu vzame jag­ njiča, zlodeju pa veli: »Dar je moj, romar pa tv oj! . . . Vzemiva si vsak svoje, vse po po­ godbi!« In puščav­ nik stisne mrtvega jagnjiča na svoje prsi ter stopa po­ časi proti vratom. Zlodej pa se je močno razjezil, ker je bil tako strašno ogoljufan za dušo prvega romarja; zažvižgal je na prste in že se je vsulo v cerkvico toliko zelenih' peklenščkov, da je bila cerkev na mah polna. »Tu imate svoje plačilo — volka!« jim veli. Peklenska drhal se je ročno vrgla na prestrašenega volka ter ga pri priči raztrgala na tako drobne koščke, da je vsak zelenec dobil komaj eno samo dlako. Za njihovega poveljnika pa še dlake ni ostalo, zato se je nad vsem tako ujezil, da je planil kar skozi zid, in tedaj je nastala velikanska luknja, ki je ostala še stoletja. . .

111

Pred cerkvijo ga je puščavnik počakal in mu skromno dejal: »Zdaj sva šele videla, kateri izmed naju je bil ne močnejši, temveč pametnejši!« Zlodej je od jeze in sramu samo zatulil ter pri priči zginil: na Pohorju ni hotel sezidati nobene cerkvice več. Puščavnik pa se je dobremu Bogu zahvalil za njegovo pomoč in nasvet; hodil je vsako jutro in vsak večer molit v novo cerkvico, ki jo je posvetil svojemu varuhu, svetemu Bolfenku, ter živel samotno življenje pohorskega puščavnika do svoje smrti. * Od takrat so pretekla že stoletja; sto in sto planinskih neviht je divjalo čez Bolfenkovo cerkev na severnem Po­ horju, ki se je v mladem letu že sto in stokrat obleklo v zeleno obleko. V jeseni je tam okrog gorelo bukovje kot nebo v večerni zarji, pozimi pa se je obleklo v debel zimski kožuh, ki se je v planinskem soncu blesketal kot z biseri in dragulji posut, da je ljudem jemalo vid. Dandanes pa je cerkvica že skoraj vsa porušena, kajti zlodej jo hodi ponoči rušit; vsako noč odkruši kak kamen iz cerkvenega zidu. Le kapelica, kjer je nekoč bil glavni oltar, in debeli, široki zvonik še stojita; med njima pa se zlodejeva luknja sredi zidu vedno bolj veča. Bolfenkova cerkvica sameva ter se podira tam na severnem pobočju gozdnatega Pohorja, ker vrag jemlje to, kar je zlodej postavil.

112

A

K B

A

L J

A K

D A

V južno pobočje pohorskega Velikega vrha so se v teku sto in stoletij zajedli gor­ ski potoki, ki so v pla­ ninskih neurjih kot hudourniki poglablja­ li svojo strugo vedno bolj v samo granitno osrčje zelenega Po­ horja. Cim večji so . bili in čim niže so te­ kli, tem globlje so bile njih grapaste struge. Med njimi pa so nastajali padajoči grapasti hrbti s širo­ kimi pobočji ter s kopastimi planjami in planicami. Te gorske struge s svojimi hudourniki so žive meje med po­ horskimi vasicami, ki čepijo v planinskem soncu, v zim­ skih vetrovih, v dišečem pošumevanju globokih, črnih smrekovih in hojevih gozdov. Med gorskima potokoma Oplotnico in Cadramščico se dviga strmo padajoči pohorski izrastek VeUkega vrha; na njegovem razglednem slemenu čepi vasica Kebelj z dvema gradovoma; zgornji grad se dviga na vrhu nad vasjo, spodnji grad pa leži sredi strmega pobočja pod vasico. Tik nad Kebeljskim potokom se je v vijugah vzpe­ njala stara cesta dravinjskih romarjev k Svetim Trem kraljem, v Ruše, Puščavo in k Sv. Arehu. Po tej stari cesti so pred mnogimi stoletji pojoč ro­ mali pohorski in dravinjski božjepotniki, noseč s seboj na tisoče in tisoče svojih križev in težav, želja in prošnja — srebra in zlata za cerkveni zaklad Pohorske Marije. 8 Pohorske bajke

113

V obeh kebeljskih gradovih pa sta tiste dni prebivala kebeljska graščaka, brata. Kot roparska viteza sta s pla­ čanimi hlapci prežala na romarje ter jim s silo in zvijačo odvzemala srebro in zlato, namenjeno zakladu Pohorske Kraljice v Puščavi onstran glavnega gorskega hrbta. Roparski plen sta si razbojniška viteza lepo bratovsko delila, zajete bogatejše romarje pa odganjala v spodnji grad, od tam pa po strmem podzemeljskem hodniku v zgornji grad, ki je čepel kot velikanski okrogel stolp prav na kopi Kebeljskega vrha. Tam sta jih vrgla v globoko klet, grajsko ječo, iz katere ni bilo več izhoda pod zlato sonce. Razbojniški hlapci obeh roparskih vitezov pa so na stari poti prežali na romarje; preoblečeni so bili v de­ lavce in drvarje, ki so popravljali in nadelovali cesto v klancu in se zapletli z vsakomer v pogovor. Pri komer so zaslutili denar, so ga lepo povabili medse . . . Posebno tri­ krat na leto je bila cesta v klancu pod spodnjim gradom • polna; to so bili romarski dnevi pfed velikimi cerkvenimi shodi pri Treh kraljih, pri ruški Mariji in pri Svetem Arehu; trije tedni pred temi prazniki: — trikraljevsko, ruško in areško nedeljo. Nekoč pa prijaha po romarski cesti mlado dekle. Gra­ ščinski hlapci, plačani napadalci kebeljskih roparskih vi­ tezov, jo ročno ustavijo; dva sta zgrabila konja za uzdo, drugi pa so lepo romarko potegnili iz sedla na tla. »Pustite me, pustite me!« je kričalo dekle. Grajski hlapci pa so se ji krohotali: »Ostani, lepa romarka, malo med nami!« »Pustite me, da nadaljujem svojo pot!« jih je prosila mlada j ahalka. »Kaj si gluha, da nisi čula? Ostaneš pri nas!« so se surovo drli nad njo. »Kam pa hočeš, in še sama?« »Na romanje k ruški Mariji! — Pustite me! — Kaj hočete od mene?« »Denar in tebe, lepo romarko!« »Denarja nimam! Pustite me, na pomoč, ljudje božji!« je zavpila na vse grlo ter se jim zaman skušala iztrgati iz razbojniških pesti. Vtem pa že zasliši peketanje; od spodnjega gradu pri-

114

dirjata dva konjenika. Hrupno in sunkovito zaustavita svoja konja, potegneta iz nožnic svetli sablji ter navalita na napadalce . . . »Komur je življenje ljubo in drago!« je vpil prvi in mahal nad hlapci, toda udarca ni zadal niti enemu. »Stran roke od tega dekleta, kdor hoče še nositi glavo na vratu.« Tudi ta ni, za čudo, zadel. Napadalci so mlado romarko pri priči izpustih ter se počasi poskrili za smrekovim koševjem in jelševim grmov­ jem; roparska viteza pa sta zdajci skočila s konj na tla in planila k mladi romarki: »Ne bojte se naju! Viteza sva! . . . « »Pojdite z nama v najin grad nad cesto, da se malo oddahnete in otresete strahu!« Popeljala sta jo k njenemu konju ter jo dvignila in posadila v sedlo, nato pa še sama urno zajahala; vsi trije so nato odjahali po klancu' nad strmim travnikom proti spodnjemu gradu. Tam sta ji znova pomagala iz sedla, privezala vse tri konje k lesenemu drogu, nato pa jo po­ peljala prav h gradu. Šele zdaj je mlado dekle zapazilo, da v grajski steni ni vrat; v pritličju ni niti oken, le v prvem nadstropju s o . . . Srce se ji je strašno stisnilo, da je znova od strahu zaječala. Eden vitezov je potegnil za skriven ročaj v zidu in v gradu je skrivnostno zazvonilo; drugi vitez pa jo je tolažil: »Nič se ne bojte! — Kakor ste sami pravkar videli, je tod polno razbojnikov in tolovajev, zato najin grad nima pri tleh nobenih vrat ne oken, da sva pred ropar­ skimi napadalci popolnoma varna!« Zdajci pa zaškriplje nad njim majhen, lesen pod in se ustavi pri zemlji. Viteza potisneta plašno dekle pred seboj na lesena tla, viseča na debelih vrveh, in, ko sta še sama stopila k njej, se je preprosto dvigalo škripajoče dvignilo in se ustavilo pred vrati v prvem nadstropju. Tedaj so vsi trije stopili v lepo grajsko sobano, polno bogastva in razkošja. Mlada romarka se je vsemu silno začudila: »Toliko lepot in dragocenosti v tem divjem kraju, kjer cestni roparji napadajo mirnega romarja? Vidva pa kar sama s tem bogastvom?« 8*

115

Roparska viteza sta se spogledala in že je prvi od­ vrnil: »Prav zaradi teh številnih romarjev živiva v tej gor­ ski divjini, da jim pritečeva na pom oč. . . Da pa se raz­ bojnikov, tolovajev in roparjev ubraniva, živiva v gradu brez glavnih grajskih vrat in prizemskih oken, kakor ste že sami bili pravkar opazili!« »Tako je, prav tako!« mu je pritrdil brat. Ponudila sta ji mehak sedež ob oknu. Utrujena je sedla in pogledala skozi; na nasprotnem bregu se je razprostiral za sončnozelenim pašnikom črn les; vedno više se je vlekel navzgor po strmem pobočju, pod sam Veliki vrh, pod katerim je iznad jelovih vršičkov molel stolp trikraljevske cerkve. Na drugi strani pa je ta divji, čudovito lepi gorski svet strmo padal nekam v gozdne globine kraj gorskega potoka. Zdajci pa se lepa romarka zdrzne; pogled ji je padel na tisto mesto, kjer so jo bili še pred kratkim napadli cestni rop arji. . . Prestrašena od strašne groze ni mogla verjeti svojim očem; videla je, kako se ponavlja strašni prizor, iz kakršnega se je ona pred dobro uro rešila. . . Napadeni romarji kriče, prosijo in kličejo na pomoč, a zaman. . . Vzdrami se kot iz strašnih sanj ter zakliče vitezoma: »Cestni roparji so pravkar znova napadli romarje! Ali jih ne gresta branit?« Viteza sta se namrdnila in skomizgnila z rameni: »Vsakemu pa res ne moreva priteči na pomoč! Se jih bodo že kako rešili, sicer pa je bolje, da greste od okna proč; napad vas preveč razburja!« In potegnila sta jo skoraj s silo stran. Vtem pa se bliža gradu hrup in trušč in že pozvoni skrivnostni zvonec. »Vdrli bodo!« je v strahu zakričalo dekle. »Nikar se ne bojte! Ne bodo ne!« . . . jo tolaži prvi vitez in skrivaj pomežikne svojemu bratu, kot bi spra­ ševal, kaj in kako bi zdaj. Zvonec znova zazvoni, krik je že pod gradom. »Torej so romarji pribežali semkaj iskat zavetja in pomoči pred razbojniki!« premišljuje lepa romarka. 116

Vik in klici na pomoč so vedno glasnejši in že se pred vrati prikažejo divje glave, nato prsi, noge. . . in že so vstopili razbojniki ter pred viteza sunili dva romarja. »Tule ju imate! Menda sta hudo bogata! Dober plen bo danes!« Na vitezov migljaj so se njegovi hlapci takoj umaknili na dvigalo in so se spet pogreznili ob grajski steni. Tudi eden obeh bratov-vitezov je šel z njimi. »Usmiljenje, usmiljenje!« sta prosila romarja na ko­ lenih pred vitezom. On pa je grozeče zakričal: »Denar sem ali pa sta ob življenje!« Lepi romarki se je stemnilo pred očmi in, ko se ji je znova zjasnil pogled, je videla, kako vitez jemlje romar­ jema denar, pobira verižice, trga uhane in prstane; vse samo čisto zlato in srebro. In še ju pretepa, še išče in kriči nad njima: »Več nimata, ha? Sta skrila? — Nu le počakajta! Ob denar sta že, ob življenje pa še bosta, če mi takoj ne povesta, kje imata še ostalo!« »Ničesar več nimava. Vse zlato in srebro, ves Marijin zaklad je že v vaših rokah!« sta mu jecajoč zagotavljala. »Ves Marijin zaklad? Ha-ha-ha!« V tem trenutku je mlada romarka klecnila, se onesve­ stila in padla po tleh kot slabo prislonjena žrd. Vitez se je vprašujoče ozrl, ko pa je videl ležati na tleh nezavestno dekle, je planil k njej, pokleknil in začel z ropanjem; z vratu ji je utrgal verižico, pobral ji je uhane, prstan in za­ pestnico, nato pa segel Še v nedrje ter potegnil izza njega kar celo vrečico . . . Surovi prijemi njegovih grabežljivih rok so onesveščeno romarko vzdramili. »Pusti mi to! To je namenjeno Mariji, za zdravje mo­ jega očeta . . . ! « je obupno zakričala. »Marija ne potrebuje zlatih verižic!« ji je zabrusil prvi vitez v prestrašeni obraz. »To zlato in srebro potrebujeva midva! Ha-ha-ha! Za najin Marijin zaklad!« se je norčeval. »Ne norčujte se, ne ropajte teh stvari, ki so bile na­ menjene Mariji! Vam bodo prinesle le nesrečo!« mu je zagrozila romarka.

117

»Marijin zaklad pa nesrečo? Meni in nama? Vama pač in tebi tudi!« je grozil prvi vitez vsem trem. Lepa romarka se je zgrozila ob misli, kako je bila na­ padena, kako sta jo ta dva viteza le navidezno rešila iz rok tolovajev, ki pa so le njuni hlapci, plačanci. »To je le navaden ropar, ne vitez! Marija, pomagaj mi! Maščuj me!« je ihtela romarka na tleh. Roparski vitez pa se ji je le posmehljivo namrdnil, udaril trikrat s peto ob tla in že so se prikazale skozi odprtino tal v temnem kotu divje glave njegovih hlap­ cev. Namignil jim je in že so razumeli gospodarjevo kret­ njo : planili so nad oropance, jih zgrabili in odvedli s seboj skozi odprtino po stopnicah navzdol v temno prižemije roparskega gradu. Oropani jetniki sprva niso mogli zaradi popolne teme ničesar videti; šele tedaj, ko so si roparski hlapci prižgali smolnice, suhe treske in treščice, so zagledali pred seboj zidan vhod v podzemeljski hodnik. Hlapec plameničar je stopal prvi ter svetil vsem ostalim za seboj. Sele sedaj so zapazili, da ne hodijo po podzemeljskem hodniku, temveč le skozi poševen rov navzgor po strmem stopnišču, vsekanem kar v zemljo. Vlažen, plesniv zrak, smrdeč po trohnobi, po neprezračeni zemlji jih je dušil, da so vedno bolj kašljali. »Le kašljajte! Dokler boste kašljali, boste še pri živ­ ljenju; ko pa ne boste več kašljali, vas ne bo več med živimi!« jih je tolažil prvi hlapec, plameničar. Hlapci pa so jih na pol vlekli, na pol suvali in potiskali pred seboj, vedno strmo navzgor po vlažni zemlji skozi zatohli rov. Prve smolnice in treske so dogorevale in plameničarjevo utrinjanje ni nič več zaleglo. »Prekleto, zdaj bomo še v temi!« so preklinjali raz­ bojniki in še bolj surovo ravnali z ujetniki. Spotaknil se je zdaj eden zdaj drugi, zdaj tu hlapec zdaj tam jetnik. V temi in pod zemljo so si bili podobni, čeprav neenaki: prvi jetniki, drugi jetničarji; prvi so natihoma prosili Marijo za pomoč, drugi pa so preklinjali in klicali samega peklenščka. Zdaj so hlapci jeli preklinjati še plameničarja, ker je vzel s seboj premalo suhih smolnatih tresk, oni pa jih je

118

prav tako klel in jih rotil, da morajo vsak čas priti v gornji grad. In res, že se je čistil zrak, da so laže zadihala tesna pljuča, že se je trda tema razredčila v somrak; ko so zadnjič zavili na desno, so že vsi mežikali, ker so jih oči, nevajene svetlobe, ščemele. Srca jetnikov pa so silneje razbijala. Vsi trije so trepetali pred neznano usodo, ki jih čaka . . . »Kam nas vlečete?« »V gornji grad! Kam drugam si pa mislila?« se je obregnil jetničar. »Kaj bo tam z nami?« sta komaj izdavila romarja. »Nič ne bodita preradovedna! Vse zvesta ob svojem času, ko boste čepeli v ječi tega mučen iškega stolpa. Haha-ha!« jih je zasmehijivo tolažil zadnji hlapec in jih jel znova suvati. Medtem so dospeli v grajske ječe gornjega kebeljskega gradu; to je bil le velikanski okrogel stolp s sila de­ belim zidovjem. Ko so se odprla težka železna vrata, je bušknil proti njim strahoten zrak, mrliški smrad. Jetničarji so jih krohotaje se sunili v smrdečo temo. »Le naprej, vi živi mrliči in vi mrtvi ljudje!« Zatresknili so vrata za njimi; smrad in — nekaj živih mrtvecev. Le-ti so se zgrozili nad novimi prišleci, ki so zdaj še zdravi in polni življenja, a ki bodo prav kmalu le še živo­ tarili kot mrtvaki, željni belega dne, polni groze in strahu pred počasnim umiranjem, pred strašno smrtjo od gladu in gnilobe. Tako so izginjali dravinjski romarji, namenjeni čez pragozdno Pohorje v Puščavo, v Ruše ali pa le k Arehu in k Trem kraljem. Sprva so ljudje mislili, da so v pohorskih goščavah zablodili — brez hrane umrli od gladu, ali pa so jih na­ padli rjavi medvedje, volčja krdela. Sčasoma pa so jele krožiti čudne govorice o kebeljskih grajskih lastnikih, tem bolj, ker so nekateri pastirji, lovci in drvarji često slišali iz gradu prestrašene klice na pomoč, tako strašne in obupne klice, da so rezali do samih kosti. In govorice so naraščale ter se širile: kebeljski gospodje niso vitezi, tem­ več gozdni in pocestni roparji, ki napadajo verne romarje

119

1

na božji poti, jim odvzemajo srebro in zlato in dragoce­ nosti, namenjene Mariji v dar. Razburjenje se je širilo, naraščala je sveta jeza med poštenimi Pohorci in Dravinjci. Naposled so se zbrali, oboroženi s kosami, motikami, sekirami, krampi in cepini, ter se po mačje splazili ob obeh straneh Kebeljskega potoka in stare ceste ob gorski strugi. Poskrili so se v gozdovju; po cesti so poslali dva romarja, sami pa prežali v zasedi. Romarja počasi stopata po poti, pojoč Marijino pesem, ki se trga v smrekovju in lovi po črnem skalovju in se zgublja v skrivnostnem šumenju gorskega potoka. Nenadoma romarska pesem potihne, kot bi se pretr­ gala, skozi vonjajoči gozd pa se utrga strašen klic na pomoč, klic poln groze. Oboroženi Pohorci in Dravinjci planejo iz skritih zased na grajske hlapce. Borba je bila kratka: romarja osvobojena, plačani na­ padalci pa zvezani na tleh, preklinjajoč viteza in roteč oborožene domačine, da naj jih izpuste; da jim pokažejo skriti ročaj za zvonec za zidno dvigalo, da jim predajo oba roparska viteza, da rešijo ugrabljene romarje iz graj­ skih ječ in mučeniškega stolpa, da jim pokažejo zaklad . . . Pohorci in Dravinjci pa jim niso zaupali, zato so od­ vzeli vezi le enemu samemu grajskemu hlapcu, da jih bo vodil v spodnji grad, kjer živita sama roparska poglavarja. Gnali so ga pred seboj kot svojega vodnika ter tako do­ speli pod grajsko zidovje. Tam je vodnik segel v zid ter izvlekel navaden kamen; za njim se je pokazala zidna odprtina in. v njej ročaj. Potegnil je zanj in znotraj je zazvonil zvonec kot vedno, kadar so se bili vrnili z ro­ parskega napada. V tem trenutku je nad njihovimi glavami zaškripalo zunanje dvigalo, toda se pri priči zopet ustavilo; zvezani hlapec je zagnal svarilen krik in vik: »Ujeli so nas! Rešite naš zaklad!« Skozi okno sta se za hipec pokazali glavi roparskih vitezov ter brž izginili, kajti pod gradom je bila tuja in sovražna množica oborozencev in se je še večala, zakaj zdaj so prišli pod grad že tudi vsi oni, ki so napadli graj­ ske hlapce. Roparji so ležali zvezani na tleh in kričali.

120

Napadalca so poskušali plezati po neometanih zidovih, toda po navpični steni do prvega nadstropja je bilo ven­ darle previsoko in prestrmo. Že so jeli znašati posekana drevesa ter jih prislanjati ob grajski zid; prvi napadalci so že plezali po deblih in vejah, da bi dosegli v nadstropju okna in dvigalo. Tedaj pa se je skozi okna privalil gost dim, za njim pa so švignili ognjeni zublji. »Viteza razbojnika sta grad zažgala!« »In bosta sama v njem zgorela!« Zvezani tolovaji pa so se škodoželjno posmehovali: »Ne bosta g o re la ne! Saj bosta ušla po podzemelj­ skem rovu na gornji grad! Ha-ha!« V četverokotnem gradu se je ogenj širil s silno na­ glico: že je rdeči petelin poskočil na vrh grajske strehe. Kaj čuden je bil pogled na ta goreči grad; bil je podoben orjaškemu dimniku, iz katerega švigajo visoki plameni in nosijo iskre, kot bi se bil v njegovi notranjosti odprl' sam pekel. Spodnji grad je gorel in napadalci so bili brez moči, saj nihče ni mogel vanj vdreti, ker grad v pritličju ni imel ne vrat ne oken, v nadstropno višino pa nihče ni mogel. Čez čas se je zrušila streha, nato je zgrmelo še nadstropje in ostalo je le četverokotno zidovje, iz katerega se je črno kadilo ter vroče žarelo. Domači napadalci so se zdaj podali po zelo strmem bregu proti gornjemu gradu, ki je čepel na kopi Kebelj­ skega vrha, sredi gostega gozda. Ta grajski stolp pa je bil ves okrogel in prav tako pri tleh brez vrat in oken; le visoko pod okroglo streho je bilo nekaj strelnih lin. Tudi do teh ni bilo moči splezati brez visokih lestev; takih pa ubogi kmetje niso premogli. Razkropili so se po graj­ skem gozdu okrog okroglega stolpa ter skrbno pretaknili vsako jamo, vsako ped le malo bobnečih in pojočih tal, da bi morda staknili skriti izhod. Toda vse iskanje in ves njihov trud je bil zaman; nikjer niso našli nobenih vratič. Planili so nad zvezane hlapce, da jim pokažejo skriven vhod v grajski stolp, toda ti so drug za drugim zatrjevah: »To je mučeniški stolp, ki je brez izhoda!« »Izhod mora biti nekje!«

121

»Že, a ta je v spodnjem gradu! — Viteza sta se prav gotovo po podzemskem rovu zatekla sem gor, kjer je nad kletnimi ječami, grobovi živih mrtvecev in mrtvakov, tudi okrogla soba, primerna za zasilno bivanje,« je po­ vedal najzgovornejši grajski hlapec. »Potemtakem nam ne moreta uiti?« »Če sta za seboj zasula vhod podzemeljskega stopni­ šča, potem sta oba ujeta in živa pokopana, kot so bili živi pokopani tudi vsi romarji.« »Treba ju je torej le stražiti!« so sklenili kmetje in se razdelili v dve skupini; ena je obkolila gornji grad, druga pa se je podala k spodnjemu, da zastraži vhod morebitnim beguncem. Daleč naokoli se je kot blisk raznesla vest, da vrli Kebeljčani stražijo v okroglem stolpu svoja graščaka, roparska viteza, katera čaka ista usoda, kakršno sta de­ lila med pobožne in nedolžne pohorske romarje. Stražili so in stražili, saj so često ob strelskih linah opazili kak bled in prestrašen obraz. Neko strašno noč pa, ko se je z vitanjskega kota pripodila planinska nevihta, je treskalo in grmelo, kot bi bil sodni dan; burja je lomila smreke in jelke, strele so razčesavale drevesa od vrha do tal. Opolnoči pa se je raz­ paralo nebo in nebesni plamen je švignil v okroglo streho okroglega stolpa; strela je zažgala mučeniški stolp in nad kebeljska roparska viteza je prišel sodni dan. Ujeta sta živa zgorela nad strašnimi grobnicami graj­ skih ječ, v katerih so v popolni temi od gladu umirali ne­ dolžni romarji. Stražarji so z grozo strmeli v božji ogenj, ki je uničil ta mučeniški stolp, ter šepetali: »Sam Bog ju je kaznoval ter maščeval nedolžne Ma­ rijine romarje!« Gornji grad je gorel vso noč in še ves naslednji dan. Tedaj so domači stražarji rešili jetnike, kolikor je bilo še živih, ter zapustili ta strašni kraj, ujete roparje pa odgnali v grajske ječe oplotniškega gradu. Pohorske romarske poti so bile zopet varne. V gornjem gradu, ki so ga Kebeljčani nazvali Muče-

122

niški stolp, pa so vsako noč goreli gozdni plamenčki, včasih mračno modri, včasih ognjeno rdeči, med njimi pa vselej tudi zlatorumeni! Vsi domačini, prav kot vsi pohor­ ski romarji so vedeli: »Ti gozdni plamenčki so romarske duše!« »Zlatorumeni plamenčki, to so cvetovi Marijinega za­ klada!« »Da, tako bo; zakladi cveto, romarske duše pa plamenčkajo, ker so zgorele v božjem ognju!« Vsi so to vedeli in vendar se teh Marijinih zakladov ni polakomnil nihče, nobeden Pohorec. Bajka o teh za­ kladih pa se je med romarji in božjepotmki širila kot živo ljudsko izročilo, prav kot resnična vest o kebeljskih ro­ parskih vitezih. Nekoč pa je prišel iz Dravinjske doline Kebeljčanom neznan'kmet; vola sta pripeljala prazen voz, kot bi šel z njim v planino po plohe. Ta voznik pa se je namenil na razvalino kebeljskega gornjega gradu; vola je izpregel, da sta se pasla po gradu, voz pa je potegnil samotež v smrekovo koševje, sam pa se podal v razvaljeni Muče­ niški stolp iskat Marijinih zakladov. Kopal je in iskal, toda bilo je vse zaman. Prenočil je kar v gozdu in tedaj je videl goreti in cveteti romarske zaklade; dobro si je zapomnil prostor in ga zaznamoval s smrekovimi vejami. Vso noč je cvetel Marijin zaklad, vso noč so plamenčkale romarske duše. Neznani kopač in iskalec pokopanega zaklada vso noč ni zatisnil očesa. Ko se je zdanilo, je šel z motiko in krampom nad zakopani zaklad. Kopal je in kopal, odmetaval zidno ka­ menje, oglje zgorelih brun, ožgani pesek razpadlega zadnega ometa, ril prav po tistem kraju, kjer je ponoči videl cveteti zaklad in kamor je vrgel smrekove vršičke in križce zelenih hojk. A vse kopanje, ves trud je zaman, zaklada ni in ga ni. Tedaj iskalec zaklada poklekne in moli: »Ljuba Marija, pomagaj mi, da najdem tvoj zaklad, da ga bom lahko izkopal. Polovico si ga obdržim, polovico pa dam tebi, ki ti je bil po romarjih namenjen! To ti obljubljam, le pomagaj mi, da ga najdem!«

123

Napoti se znova na delo; koplje in koplje, odmetava kamenje, pesek in oglje, in r e s . . . Kar zadene kramp ob nekaj trdega, pri tem pa je za­ zvenelo, kakor bi udaril ob železen kotel. »Zaklad sem zadel!« je zakričal od samega veselja in jel z lopato odmetavati, kot bi bil ponorel od same ne­ strpnosti. In znova je kovinsko zazvenelo, to pot še lepše in čisteje kot prvič. »To zveni zlato, Marijin zaklad!« mu je igralo srce. Še nekaj lopat in že se je zableščalo zlato in srebro: zlatniki in srebrniki, prstani in uhani ter verižice, obeski in zapestnice. Te bleščeče dragocenosti so mu jemale vid, kot bi bil pol dneva gledal v samo sonce. Z rokami si je zakril boleče oči, nato jih je le na pol odprl, z roko pa segel v zaklad. »Ah, zaklad, moj zaklad!« Ko se ga je nagledal in nabožal, se je znova lotil dela, kopal je z vso silo in hitel, samo hitel z delom, da bi čimprej odkopal kar celo kad z zakladom, ki sta ga roparska viteza skrila zase . . . Ko je bila kad z zakladom odkopana, je nastala nova zadrega; bila je tako težka, da je ni mogel niti premak­ niti, kaj šele jo spraviti na svoj voz. Toda brž se znajde: treba bo pač zaklad predejati, prazno kad skotati na voz in zaklad znova predevati. »Malo zamudno delo, a zato tem prijetnejše, takole broditi med zlatimi verižicami in v rokah prekladati suho zlato in srebro!« se je tolažil, smehljajoč se zadovoljno. Kad je bila kmalu izpraznjena; naložil jo je na voz ter spet znosil ves zaklad vanjo. Pokril jo je s kostanje­ vim in bukovim listjem, ki ga je pritrdil še s praprotjo in vejicami. »Da ga kdo ne vidi!« ga je hudo skrbelo. Zapregel je vola ter ju z bičem pognal. Vola sta se z nogami uprla v zemljo, napela močna vratova in potegnila; voz s kadjo se je jel premikati. Na mali ravninici je vola ustavil; vozna pot bo odslej počasi padala navzdol po globokem klancu, zato je kad z verigami porajkljal, da mu ne bi silila na prvi podel voza. In zopet je pognal. 124

Vola sta počasi stopala ter vlekla težki voz, težji, kot pa če bi bil poln samih plohov ali rezanega lesa. Kmet je ves čas skrbno stopal ob izkopanem zakladu, držeč se kadi. Zdaj pa zdaj so mu prsti ušli med listjem in vejami v kad in, ko je otipal zlatnino in srebrnino, mu je srce burno zaplesalo in v glavi se mu je od sreče in bogastva kar temnilo, kot bi se mu bledlo. »To bom bogat!« Zdajci pa se je zdrznil ob misli: »Ne bom tako bogat, kot bi lahko bil! Jaz, bedak ne­ umni! — Mariji sem obljubil polovico zaklada!« Cim dalje je stopal ob vozu, tem bolj se je kesal, da je Mariji toliko obljubil, in jel si je prigovarjati: »Ne, ne da ji polovice! — Nekaj moram vendar imeti tudi za svoj trud! — Tretjino ji dam!« — »Ne, četrtina ji bo zadostovala!« mu je zdajci z desne zašepetal nek duh. Zganil se je in prestrašen pogledal na desno, da bi videl, kdo mu je odkril skrivno željo kar na glas; a videl ni nikogar. »Ne daj ji četrtine! — Le nekaj verižic ji daj! Dovolj bo imela!« ga hujska nekdo z leve. Zgrozil se je in se sunkoma obrnil na svojo levico, a tudi tam ni bilo nikogar. Zdaj se je v njem začela borba: »Dam ji! — Ne, ne dam ji!« »Prav imaš! Vse obdrži kar zase!« je slišal z levice. »Bil bi pač nor, če bi ji sploh kaj dal!« ga hujska nekdo z desne strani. Vtem sta vola že stopala s klanca na položno ravnino med samim sivim bukovjem. Nato pa se je vozna pot počez ujedla v hud breg; na eni strani brezni gozd na­ vzgor, na drugi pa huda strmina navzdol. In prav ob tej strani je stopal voznik, ves zatopljen v premišljevanje in oklevanje. »Saj res, nor bi bil, Če bi ji kaj dal od tega zaklada! Saj ona ne potrebuje ničesar! Kupim ji težko svečo, pa bo! In par očenašev bom zmolil! Da, molil bom rajši tem­ bolj!« se je kmet v trenutku za trdno odločil. V tem hipu pa se je zgodilo nekaj strašnega; vola sta stopala preveč ob robu ceste, obe stranski kolesi sta za­ šli čezenj in voz se je nagnil. Verige in porajklji zarož125

ljajo, kmet zakriči nad voloma in podpira težko kad, da se ne b i . . . Toda voz strašno zaškriplje, telege in oje se v hipu zdrobe, tako da sta voliča odletela vsaksebi. Voznik se je bil oprijel priklenjene kadi, voz pa je jel drveti po strmini navzdol, vedno hitreje in huje, da je kar žvižgalo. Kmet je zame­ šal, ker ni bilo več sile, ki bi bila voz lahko še ustavila; on pa je visel ob strani kadi, kot bi ga bile nevidne vražje roke z ve­ rigami priklenile nanje. Ko je za bliskovit hip odprl oči, je videl pred vozom debelo bu­ kev. Ni še utegnil zamešati, ko se je voz zadel ob buko­ vo deblo in se raz­ treščil. -Voznik je obležal ob njem z razbito glavo, kad pa se je kotala na­ vzdol v grabo. Za­ klad se je vsipal iz nje ter pozvanjal mrliču. Ob njem pa sta se krohotala dva zlodeja: »Še tebe naj pobere vrag, če je že naju!« je škodo­ željno zavpil prvi. »Zaradi tega prekletega Marijinega zaklada!« je do­ stavil drugi. Bili sta pogubljeni duši obeh roparskih vitezov. # 126

Čez Kebeljsko Pohorje je šlo že več^stoletij. Nad^prijazno pohorsko vasico in pod njo pa še dandanes strle pod modro nebo razvaline obeh kebeljskih gradov; na Kebeljskem vrhu okrogel, razvaljen mučeniški stolp — Zajčji grad, in sredi brežnega travnika četverooglat Zbegov grad, ki zre s svojimi od ognja očrnelimi praznimi okni tja na sončni Modrič, na visoki planinski Kot pod Velikim vrhom ter na stolp trikraljevske romarske cerkve. Kebeljčani pa še dandanes s ponosom pripovedujejo o svojih davnih prednikih, ki so uničili svoja gospodarja, roparska kebeljska graščaka. Med pohorskimi romarji pa še krožijo pravljice o cvetočem Marijinem zakladu na Zajčjem gradu v kebeljskih strminah in o zasutem pod­ zemskem rovu med obema grajskima razvalinama. Nad staro, zaraslo in opuščeno cesto pa so dravinjski , romarji in pohorski božjepotniki shodili nove romarske poti k Svetim Trem kraljem in mimo njih k Svetemu Arehu, v Ruše in k Devici Mariji v Puščavo, kadar jih povabijo tri nedelje: areška, ruška in trikraljevska.

127

P O g T E L S K I r

a

d

v

a

n

j

s

k

Z A K L A D a

b

a

j

k

a

Pred davnimi leti je v pod pohorski vasi Radvanju ži­ vel ubog drvar, ki je hodil v skriv­ nostni gozd na pravljično gradišče Poštelo drvarit in lesovat. O PoŠtelskem gradišču je slišal že toliko bajk in pravljic o stra­ hovih, zelencu in divjem lovcu, o že­ leznem vitezu, o ča­ rovniški stari babi in o nevidnih psih, da je vsak večer po opravljenem delu sedel na skladov­ nico drv, na ležeč ploh ali pa na nov štor ter zmolil vsakokrat po en rožni venec. »Da bi ne imeli vsi ti poštelski duhovi in vsa ta bajna bitja do mene in nad menoj moči. Oče naš . . .« Tako je začenjal vsak rožni venec. Nekoč pa, na predvečer kresne noči — bilo je v gozdu že precej somračno — ko se je vračal z dela in od večerne molitve sredi poštelskega gozda, se mu pri vratih prav­ ljičnega gradišča nenadoma prikaže bela, bela žena. Po­ božni drvar se je v hipu prekrižal in v roki trdneje stisnil svoj molek; nevede se je ustavil ter odrevenel kot visoko

128

spodžagan štor sredi goščave. Bela žena pa se mu je pri­ bližala ter mu spregovorila: »Veren in pobožen mož si; morda si prav ti oni sreč­ než, ki bo dvignil poštelski zaklad iz pogreznjenih globin ter rešil grešne duše, ki ga kot blodni duhovi čuvajo ter prestrašijo vsakogar, ki bi se drznil približati se zlatemu svetlikanju in zakladnemu cvetenju.« Prestrašeni drvar je dvignil roki v kretnjo, kot bi se branil; tudi povedati je nameraval isto misel, toda ne­ znana groza ga je stisnila za grlo, da ni mogel črhniti niti besedice. Hkrati je tudi bela žena dvignila roki ter mu s kretnjo zabranila govoriti: »Poklican si, da vidiš poštelski zaklad. . . Imaš dovolj čisto dušo, da ga boš lahko izkopal in dvignil. . . Rotim te pa, naj se zgodi kar koli, ne spregovori niti besedice, ker pri priči bi se začarani zaklad znova pogreznil in skril; nihče ne ve za kako dolgo.« Drvar je ves prevzet pritrjevalno pokimal. Bela žena pa se je obrnila in ga s kretnjo povabila, da ji naj po tihem in molče sledi. Pobožni drvar si je čez usta položil kazalec, z desnico v zraku naredil križ in v mislih zašepetal: »Križ božji, pa pojdimo.« Na mah se je razdelila velika črna skala ter se ne­ slišno razmaknila; skozi nastalo odprtino je planil tak svetlobni sij, da je prestrašenemu drvarju za nekaj hipov vzelo vid. Medtem se je odprtina še bolj razmaknila tako v globino kot v širino in iz bleščečih in bajnih globin se je dvignila prelepa gozdna cerkvica. »To je lovska cerkvica, ki se je pogreznila takrat, ko so v njeno cerkveno grobnico položili zlato krsto pogan­ skega kralja Atila. Na kraljevi zlati krsti ležita zlata kra­ ljevska krona in zlata sablja. . . Za kraljevo grobnico pa je kraljeva zakladnica; v njej so tri velike kadi suhega zlata in čistega srebra. — Pojdi z menoj in videl boš kraljevski zaklad. — Znova pa te opozarjam, da ne črhneš niti besedice, drugače se ves poštelski zaklad zopet pogrezne in znova zgine v zemeljskih globinah.« Drvar, ves prevzet od lepote in bleska čarobne cerkvice, je molče prikimal in čez usta držal leseni križec rožnega 9

Pohorske bajke

129

venca. Kot v sanjskih prikaznih je ves omotičen stopal za svojo bajno vodiljo, belo ženo . . . Cerkvena vrata so se sama od sebe neslišno odprla in oba sta prestopila cerkveni prag. Duh po vlažni za­ tohlosti mu je planil v obraz. Cerkvica je bila prazna, nobene žive duše nikjer. Pred glavnim oltarjem je v kamnitih tleh bila bela plošča, ki jo je bela žena z neznatno lahkoto dvignila. Tedaj so se prikazale zidane stopnice, ki so ju vodile v cerkveno pod­ zemlje, v kraljevo grobnico in iz nje v bajno zakladnico. Sla sta mimo zlate kraljeve krste, na kateri se je ve­ lika kača bila zvila čez zlat meč v kraljevi kroni. Drvarja so po hrbtu spreleteli ledeni mravljinci. Toda strah in grozo je v hipu pregnalo njegovo za­ čudenje, zakaj v cerkveni zakladnici so zrasle tri velikan­ ske kadi, iz katerih so pod Črn strop žareli zlati odsviti kot pravljičnobajni stebri, ki nosijo velikanski kamnitni strop. Na vsakem vrhu bajne kadi pa je čepel črn pes kot čuvar tega bajnega zaklada. Bela žena mu namigne in mu dovoli: »Zajemi in nagrabi si srebra in zlata, kolikor te je volja in kolikor ga boš mogel odnesti.« Ubogega drvarja je bajno bogastvo poštelskega za­ klada vsega prevzelo in zmedlo, da se je spozabil in vzkliknil; »Kolik zaklad! Koliko siromašnih drvarjev bi bilo lahko srečnih!« V tem trenutku pa je ves bajni sijaj in pravljični blesk kraljeve zakladnice ugasnil, izginila je bela žena in z njo tudi bajna cerkvica. Drvarju se je zdelo, kot da se vse okrog njega pogreza, njega pa skriv­ nostne vile dvigajo. Od groznega občutka je zaprl oči, kot bi bil slep in gluh za vse dogajanje okrog sebe. Ko se je Čez čas vzdramil iz čutne omotičnosti in ne­ zavestne odrevenelosti, je stal zopet sam sredi nočnega gozda na Poštelskem gradišču; ves bajni poštelski zaklad s pravljično lovsko cerkvico vred se je bil pogreznil; nad njim sta se črni skali zopet združili v nedoločno gmoto kakor poprej. Šele zdaj se je drvar popolnoma zavedel ter se otresel čudnega strahu in groze; usekal jo je kar počez in bežal

130

s Poštelskega gradišča, kolikor so ga samo noge nesle. Ves znojen je pritekel v vasico Radvanjo ter naravnost v vaško gostilno, da si je s požirkom žganja poplaknil iz grla še zadnje ostanke strahu. V obraz pa je bil videti tako prestrašen, da so se vsi pivci s krčmarjem vred kar zazijali vanj. Preplašeni drvar pa je zdaj jel pripovedovati svoj ne­ verjetno čudni doživljaj tam na Poštelskem gradišču. Ko je opisal še bajni zaklad v treh kadeh, so se pivcem za­ svetile oči kot volkovom v nočni temi, kadar se pribli­ žajo ognju. »In praviš, da je res tak zaklad?« je hotel radvanjski župan znova čuti. »Da bi zadostoval za nas vse in še za vse Pohorce ter Poljance?« »Za vse, za vse, in še bi ga ostalo prek zadosti,« je zatrjeval drvar. Radvanjčani so se spogledali zdaj z županom, zdaj s krčmarjem, zdaj z drvarjem; vsi so pri priči bili istih misli. »Poštelski zaklad moramo izkopati in ga dvigniti,« so zaklicali vsi hkrati. Župan pa je odločil in svojim občanom velel: »Nocoj je kresna noč, ko zakladi gorijo in cvetijo. Takoj domov po najtežje vozove in vole! Po močne hlapce! Po motike, lopate in krampe! Najprej bo rabota, potem pa skupno plačilo.« Radvanjčani so se pri priči porazgubili proti svojim domovom. Ni še minilo pol ure, ko so se že zgrinjali z vseh strani ter se vzpenjali na črno Pohorje po vzhodnem obronku, ki se položno dviga z Dravskega polja. Na prvih gričevnatih sedlih je ležala s pravljicami ope­ vana prazgodovinska vas in gradišče Poštela. Nad njo je nočni gozd skrivnostno pošumeval. Po voznih potih so škripali težki vozovi in pred njimi so sopihali vprežni voli; oboje so pustili na robu gradiščnega gozda ter pri njih pustili za čuvaja hlapca. Vsi drugi pa so, obloženi z motikami, krampi in lopa­ tami, krenili za svojim vodnikom, pobožnim drvarjem, ki je edini izmed njih ne samo videl goreti poštelski zaklad, temveč je bil celo v pogreznjeni lovski cerkvici ter v njeni 9’

131

5*

grobnici in zakladnici. Pokazal jim je tisto črno skalo, ki se je hila prej neslišno razmaknila in tedaj so vsi vedeli, kje morajo kopati. Med njimi pa je bil tudi vaški vsevedež Andrejček, ki je znal bajati, rotiti in bojda tudi čarati, zato so ga vsi klicali za čarovnika Andrejčka. No, in čarovnik Andrejček je v leskovju poiskal eno­ letno palico, jo odrezal in z njo očrtal čarovniški krog, ris, ki jih bo čuval peklenskih strahov in zlodejevih skuš­ njav. Vsi iskalci in kopači poštelskega zaklada so zdaj stopili v čarovniški ris, Andrejček pa je iz žepa potegnil črne bukve ter iz njih bral čudne molitvice in rotUne kletvice. Ni še Andrejček končal svojih rotilnic in zaklinjevalnic, ko je skozi črni gozd pridrvel nočen jezdec tako divje, da so izpod konjskih kopit brizgali kar celi snopi utrinkov in isker. V diru jim je zakričal tja v čarobni ris: »Ne smete nič govoriti! Potem bo vse najdeno vaše.« In že je oddirjal. Šele tedaj so odreveneli kopači in iskalci zakladov spoznali, da je nočni jezdec bil železni vitez ter da je jahal konja, ki je imel le tri noge, zakaj izpod nje­ govih kopit so se utrinjali le trije snopi isker kot roji kresnic. Vsi so si položili kazalce čez usta v znamenje, da mo­ rajo odslej molčati kot grob. Stopili so iz risa in začeli kopati. V hipu je mimo njih prijahala kar cela četa nočnih jezdecev ter zdrvela za svojim vodnikom, železnim vite­ zom v črno goščavje. Kar za njimi pa prikrevsa ob grčasti palici stara baba. Pri zakladnikih se ustavi, opre se na svojo grčo ter jih vpraša: »Ste morda videli železnega viteza?« Toda kopači so molčali kot grob, zakaj tako je zahte­ valo ljudsko izročilo, tako jim je bil še pred kratkim naročil sam nočni jezdec, železni vitez. Molčali so in kopali dalje, kot bi stare babe ne bil nihče niti slišal niti videl. Stara baba pa jezno zakriči: »Zdaj bi pa že res hotela vedeti, na katero stran je vitez odjezdil, da ga lahko dohitim.«

132

Kopači so si mislili: prav ti, stara baba, ga boš s pa­ lico dohitela. Da, da, ter so se ji na glas jeli smejati, režati se in krohotati. Toda nihče ni spregovoril nobene besede. To pa je staro babo tako ujezilo, da je planila nadnje ter s svojo grčavo palico začela udrihati po vseh hkrati, da je kar pokalo. Šele zdaj so kopači spoznali, da je stara baba bila prava Čarovnica, zato so v hipu zbežali v ris, ki ga je njihov čarovnik Andrejček bil orisal z enoletno leskovko, preden so začeli iskati in kopati za zakladom. Zdajci je prenehalo padati po njihovih hrbtih in stara čarovniška baba je sedla na svojo grčasto palico ter od­ dirjala še umeje kot prej nočni jezdeci. »Gradiščanski duhovi nas hočejo prestrašiti in pre­ gnati,« so se zakladniki sporazumeli s kretnjami. »A mi , se ne damo,« so se zdaj trkali na svoje junaške prsi, da je v nočni tišini kar čudno odmevalo. Stopili so iz risa ter znova začeli kopati in iskati poštelski zaklad. Molče so kopali ter izkopano zemljo metali na velike kupe in na­ sipe. S krampi so kotali skale, čudno velike, kakršnih bi živ krst drugače ne bil mogel niti premakniti, toda nocoj je kresna n o č . . . in vsaka stvar ima posebno moč. Tedaj je nekaj kopačev zapazilo, da se je skozi zemelj­ ske plasti jel svetlikati poštelski zaklad. Kopači so se zdaj še bolj vrgli na delo. Svetlikanje zaklada in zlato cvetenje je bilo vedno močnejše. Že se je prikazal vrh cerkvičinega stolpa z nasajenim jabolkom in križem. V vseh srcih je že gorela sreča, ker zdaj so res na pravi sledi. In dvignili bodo pogreznjeni poštelski zaklad ter si ga lepo razdelili. In vsi bodo ne­ izmerno bogati, srečni in zadovoljni. Toda še vedno ni bilo konca skušnjav, zakaj prav zdajle se je od nekod privlekel čuden možak, ves zelen, kakor prvo zmladletsko listje. Zelenec se pri njih lepo ustavi ter jim zaželi srečo pri delu. »Bog daj srečo!« Kopači se mu molče zahvalijo in odzdravijo. Hostni zelenec pa nadaljuje svoj začeti pogovor: »Ljudje božji, ste že kaj našli?«

133

Zakladniki skomizgnejo z rameni. Zelenec pa se temu silno začudi: »Kaj? Še vedno niste našli poštelskega zaklada? Saj se že svetlika, saj že cvete. Jaz ga že vidim. Res čudno je, da ga še vi niste ne videli ne našli. — No, pa srečno! Bog vam daj srečo!« Tedaj pa je nekemu jezikavemu kopaču ušlo: »Kaj bi sedaj s srečo, saj se nam zaklad že smehlja. Zaklad je pod nami, videli smo ga že, le izkopali še ne.« Vsi so se zgrozili, tudi jezikavi kopač sam. Toda zdaj je bilo že prekasno. Stolpni vrh z jabolkom in križem se je kar vidno znova pogreznil; zlato iskrenje in kresno cvetenje poštel­ skega zaklada je pri priči ugasnilo. »Ves trud in vse delo je bilo zaman,« so vzdihovali žalostni kopači. Radvanjski župan pa je nad jezikavim kopačem silno vzrojil: »Ali nisi mogel držati jezika za zobmi? Zijalo babje!« Zdaj so planili nanj še drugi kopači, ga pograbili, vrgli v izkopano jamo ter živega zakopali. »Pa še ti čuvaj zaklad in sedi na njem, baba klepetava!« »Ni prav, zdaj nas bo pa še njegova duša strašila, če bomo k letu znova v kresni noči prišli iskat in kopat po­ štelski zaklad,« je župan zmajeval z glavo. »Niste prav storili, ne, niste.« Žalostni, jezni in nejevoljni so pobrali svoje orodje ter ga z velikim truščem in preklinjanjem zmetali na vozove. Ko pa so volarji hoteli vole pognati, se ti niso niti pre­ maknili z mesta, kajti vsak vol je vlekel na svojo stran. »Naš kopač že straši,« so se čuli prvi vzkliki. Volarji in vozniki pa so zdaj bolje pogledali in pregle­ dali, kaj je vzrok, da se vozovi ne premaknejo z mesta. »Seveda, če so pa vsi voli zamenjani,« je opazil prvi volar. »Prvi par volov je zaprežen kot zadnji, zadnji je srednji, srednji pa prvi. To pa še ni vse. Desni voleki so na levici, levi pa na desni strani ojesa.« »Potem seveda ne morejo nikamor. Pa nam še pravite, da straši naš kopač,« je ponosno ugotovil radvanjski župan.

134

Ko so jih domači volarji in vozniki prepregli ter jih z biči pognali, pa je šlo tako hitro kot še nikoli. »Le meni verjemite. Naš kopač že straši. Le poglejte naše vole, kako tečejo kot konji,« je dejal čarovnik An­ drejček ter jo s Poštelskega gradišča ucvrl kar povprek proti Radvanju. Za njim pa so tekli vsi ostali kopači poštelskega za­ klada, le volarji in vozniki so šli ob volih in vozovih. Šele v radvanjski gostilni so si z močnim pohorskim vinom privezali duše. Ko jim je zlati vinček pekrčan in težki framčan zlezel ne samo v noge, temveč tudi v glave, so se jim po mizah vse glave, bikasto težke, povesile, da so zmučeni zadremali in pospali. *

Tekla so leta in z njimi so minevale kresne noči, ko gori in cvete tudi poštelski zaklad ter se s pogreznjeno lovsko cerkvico dvigne na površje. Bližnji Radvanjčani in Razvanjčani so prenekaterikrat skušali najti in izkopati pogreznjeni zaklad — tri kadi zlata in srebra ter zlato krsto z zlato kraljevsko krono in sabljo, toda vsakikrat so jih čudni sprevodi nočnih jez­ decev, zelencev, duhov in bajnih bitij tako prestrašili, da so zbežali. In tako leži še dandanes tam na Poštelskem gradišču neizkopan zlati poštelski zaklad. Nad njim in nad pogreznjeno lovsko cerkvico pa raste in šumi pohorski gozd ter si pripoveduje o starodavnih časih in pravijiči bajke in povesti: baje jih zna že tri sto.

135

T R

U U

R S

Š K

K

I

A

Z b

a

j

I k

D a

Pred petimi, šestimi stoletji so pridrvela turška krdela na ravno Ptujsko polje, na zeleno Pohorje ter mimo Ma­ ribora tudi v prelepo Dravsko dolino; prišla so ropat imetje, požigat vasi in samotne koce, morit nedolžne krist­ jane; premnogokrat so odvedli tudi slovenske otročiče s seboj v turško sužnost. Tedaj so se Rušani dogovorili z Bistričani, Lobničani in Smolničani, da bodo zapadno od Ruš sezidali od vrha strmega Pohorja pa do deroče Drave obrambni zid, za katerim bodo branili vsi ruški Podravci in Pohorci svoje družine, domove in svojo vero. In res, skupno so se lotili težkega dela. Po hudo brezni strmini severnega Pohorja od samega Arlnovega vrha pa do raztrgane struge deroče Drave so nagrmadili kamenja, pečevja in skal v tri sežnje visok in seženj debel zid; v njem so pustili dve vrsti odprtin za strelske line. Pred tem obrambnim zidom so podrli gozd, vrbovje in vejevje zažgali, da bi jim ne delalo napotja, debla pa razžagali v plohe in jih zložili za nalašč v zemljo zabitimi koli, ki jih bodo z vrvmi v primernem trenutku boja izdrli — in naloženi plohi bodo zgrmeli po brežni strmini navzdol proti D ravi. . . Za obrambni zid so znosili vse domače čebelne koše in panje; v pohorskem pragozdu pa so poiskali še številne družine divjih čebel, ki so domovale v votlih drevesnih deblih; taka drevesa so podrli ter iz debla izžagali oni del, kjer so prebivale divje čebele s svojim satovjem, Že pred podiranjem so jim seveda zadelali vhodno odprtino z zračnim pokrovom, da se niso zadušile. In tako so ob svojih slamnatih koših in drevesnih panjih domačih čebelnih družin ter divjih rojev čakali dravski in pohorski čebelarji, žalostno zroč na te naj­ marljivejše muhe, ki se bodo spuščene razdraženo za-

136

kadile nad roparskega sovražnika ter ga s svojimi želi napadale in pikale; tako bo vsaka izmed njih s svojo smrtjo pomagala braniti svoji matici, čebelni kraljici, njihovo domače satovje v slamnatem košu, v lesenem panju, da se obrani njih r o d . . . Na vrhu obrambnega zidu samega pa so čakale grma­ de skal in kamenja ter drevesnih štorov, da jih hrabre roke pohorskih branilcev zvalijo nad rdeča turška pokri­ vala ter na glave pod njimi. Na dobro vidna razgledišča so znosili kar cele grmade vejevja in drugega lesa, ob grmadah pa so noč in dan prežali grmadni stražarji, da jih z ognjem podžgejo ter dajo s tremi zaporednimi streli iz možnarjev nagla zna­ menja: Turek je v deželi! Že so pribežali prvi begunci z Dravskega polja v ob­ dravsko trdnjavo in v mesto Maribor; vse je iskalo var­ nega zavetja za visokimi obrambnimi zidovi taborov ob cerkvah na gričih in hribih, tlačani pa so morali iti branit grad svojega gospoda in tlačitelja. Ko so po razglednih vrhovih zagorele prve stražne

137

grmade ter se vedno bolj množile, kot bi nevidna božja roka zažigala velikonočne kresove pred Gospodovim vsta­ jenjem, so se Bistričani, Rušani, Lobničani in Smolničani jadrno preselili iz svojih dravskih in pohorskih vasic ter samotnih kmetij za svoj orjaški obrambni zid za Rušami; v dobrih dveh urah so bili že vsi za njim lepo na varnem. Na vozovih so rešili svoj živež in drugo imetje, živino so nagnali v pohorske gozdove za zidom, kjer so jo pasti­ ričke z deco pasle in čuvale. Pri Svetem Urbanu in na Ostrem vrhu, na strmem Kozjaku na Slovenski kalvariji sredi Dravske doline in na pohorskem Reškem vrhu nad Svetim Bolfenkom so goreli grmadni kresovi; tam pri Mariboru pa so timski ognji požirali prijazne vasice in skromne domove sredi samotnih polj in gozdov. Čez turški ogenj, čez domače grmadne kresove, skozi divji krik krvoločnih Turkov k Alahu, skozi prestrašene vzdihe in prošnje k edinemu pravemu Bogu — so se trgali streli možnarjev in žalostno klenkali cerkveni zvonovi. Sem od Maribora so se utrgala divja krdela, vsa rdeča in divja, kot bi bili pridivjali iz peklenskega ognja sami peklenščki; za njimi se je pomikal ognjeni zid nad drav­ skimi vasmi in domovi, saj jih je vodil z ognjem in me­ čem sam turški sultan Sulejman. Bilo jih je bojda kot listja in trave. .. In ko so drli skozi izpraznjene Ruše, je sultan Sulej­ man velel ob vaški cesti postaviti tri velikanske kadi in vsak turški vojak je, gredoč mimo njih, moral vreči po en turški denar v znamenje in obljubo, da bo ubil vsaj po enega kristjana. Skozi goreče Ruše jih je šlo kot listja in trave, saj so bile baje vse tri velikanske kadi zvrhano polne samega turškega denarja, ki ga bodo Turki nazaj grede zopet pobrali, vsak vojak enega . . . Komaj dobre pol ure za Rušami pa so naleteli na obrambni zid iz pohorskega granita, za njim pa živi zid pohorskih branileev; pesti so jim bile kot kamen, oči kot smrtni ogenj, v junaških prsih pa so bila trda srca in v njih je gorel sveti plamen za njihov pohorski dom, slo­ venski rod in krščansko vero.

138 i

Cez prepadno strmino je nagrmadeno ležal črn zid, ki je ločil pohorske branilce v sivi raševini od napadajočih Turkov v oblačilih kot kri in ogenj rdečih. Z obrambnega obzidja so ženske roke zvalile prve skale, štore in plohe, skozi strelne line so planili prvi streli, toda pred zidom se je nagnetlo sovražnika, da se je vse kar pordečilo. Napadali so vedno silneje. Že so pohorski čebelarji s težkimi srci odpažili vhode čebelnih košev in panjev in jih zagnali prek zidu; tam so se razjarjene čebele v smrtnih rojih zaletele v sovražne obraze ter zabadale vanje svoja žela in z njimi puščale tudi svoja življenja. Umirale so čebele za svoj čebelji rod, za svojo matico, čebeljo kraljico. Turki so se jih preklinjajoč otepavali: »Te proklete pohorske muhe so pa hude!« Toda Turkov je bilo vedno več, kot listja in trave pomladi. Drvarske in splavarske pesti so zdaj potegnile za srobotne vrvi, ki so izdrle v zemljo zabite kole, in za njimi v skladovnice naloženi plohi so se sprva le rahlo zganili, se obrnili, nato pa z vrha zdrveli pred obrambnim zidom navzdol. Cim dalje so se plohi kotalili, tem bolj divje so se drveč odbijali od zemlje v zrak in zopet težko padali nanjo, da se znova poženejo v zrak nad rdečimi gla­ vami. Plohi so treskali in udarjali drug ob drugega ter pred seboj in pod seboj pomandrali vse živo v pohorsko zemljo, ki je jela željno piti sovražno kri, ter zdrob­ ljena trupla jezno stresati s svojih strmin v reko pod seboj. Vedno novi turški oddelki so prihajali pred obzidje; in vedno novi valovi težkih plohov so se prožili iz priprav­ ljenih skladovnic, se valih in kotalili po strmem pobočju, prinašajoč z vrha pohorske planine smrt turškim napa­ dalcem. Toda bela smrt je posegala s svojo koščeno roko zdaj na to, zdaj na drugo stran črnega zidu; domačinov je bilo vedno manj, medtem ko so nove sovražne turške čete še vedno prihajale, zakaj njih poveljnik, sultan Sulejman, je stal na visoki skali na drugem bregu deroče Drave ter pošiljal vedno nove borce v krvavi boj in v smrt — pod

139

valečimi se plohi in v hladnih valovih jezne reke, ki se je že vsa pordečila s krvjo in oblekami padlih Turkov. Sultan Sulejman stoji na dravski skali, gleda divjanje krvavega boja, kriči nad svojimi poveljniki in preklinja svoje bojevnike, ki še vedno niso mogli preplezati obramb­ nega zidu. »Za Alaha v boj in v smrt!« se je njegovo povelje po­ stoterilo po vsem okrvavljenem po­ bočju. »Za dom, vero in naš rod!« je prigrmel odgovor v odmev z one strani ter bobnel kot gorski grom in se valil od za­ hrbtne reke pa do planinskih kop ze­ lenega Pohorja. »Za dom naš, vero in slovenski rod! Ne boj za v smrt, temveč boj za življenje!« je grmelo in odmevalo iz stoterih grl vsenaokoli. »Pri Alahu in preroku! Naprej v boj, Čeprav v smrt!« je divjal sultan Sulejman in zrl v strašni boj na življenje in smrt med domačini in svojimi. Gleda in opazuje, nadejajoč se, da bo tem prekletim domačinom vendarle jelo primanjkovati borcev in streliva, drvarjev in plohov, kot je tem prekletim čebelarjem že zmanjkalo onih vražjih muh s strupenimi želi. Zdajci pa se zdrzne; z roko si zasenči oči, da laže in bolje zre na pohorsko pobočje, na vrh in sedlo pod njim. Svojim očem ne more verjeti, zato poklice tri poveljnike.

140

»Poglejte tja gor pod vrh! Kaj vidite na onem sedlu?« Poveljniki se zagledajo v pokazano jim smer ter se prestrašeno zganejo: »Pri Alahu in preroku! Ti krščanski psi dobivajo po­ moč! Še ne bomo zmagali!« Zrli so in strmeli, zakaj prek sedla pod vrhom se je vlekla neskončna vrsta moških, žensk in otrok, noseč s seboj kamenje, pečine in valeč pred seboj nove plohe. . . Brž ko je prva skupina zginila za obrambnim zidom, že se je na sedlu prikazala nova, za drugo tretja, četrta. . . »Za tem zidom je teh krščanskih psov zbranih preveč, da bi jih premagali!« je končno uvidel sultan Sulejman in, ko je žalostno zrl na zahrbtno reko, v kateri se je pred skalnatimi čermi zajezil kaj nenavaden jez, jez iz pohor­ skih piohov in krvavih turških trupel, tako da je dravsko vodovje odtekalo okrvavljeno, tedaj je ukazal, da naj brezuspešni napad opuste, napadajoče Čete pa naj se po­ časi umaknejo. Čez prepadno strmino so prigrmeli novi plazovi pohor­ skih plohov, ki so jih naredile trde pesti pohorskih drvar­ jev ter jih sprožile žuljave roke smolniških, lobniških in dravskih splavarjev. Sicer zahrbtna in divja reka pa jim je tokrat dobra zaveznica in zvesta pomočnica, vse spre­ jema v svoje vodovje, plohe in Turke, jih požira v divjih vrtincih in jih pošilja v podvodne grobove na svoje dno. Turške čete so se ob krvavi Dravi počasi umikale proti starodavnim Rušam, kjer so zažgali vse, kar še ni pogorelo ob njihovem prihodu. V naglici so bežeči vojaki pobirali iz treh kadi vsak po en turški denar; tokrat da bodo videli in vedeli, koliko se jih je rešilo in ušlo strašni smrti v hladnih valovih. Bilo jih je baje kot listja in trave, ko so šli prvič mimo; ko pa so se vračali, jih je bilo mnogo, mnogo manj, zakaj pobrali so komaj le zvrha nekaj, ves drugi denar pa je ostal v polnih kadeh. »Čeprav jih je bilo kot listja in trave, pa so se ven­ darle morali umakniti!« so se priduševali Pohorci. »Nekaj pred našo močjo, še več pa pred našo zvijačo!« so dodajali zavedni Rušani in Smolničani, ki so zdaj na široko pripovedovali svojo bojno zvijačo . . .

141

Za obramhnim zidovjem je bela smrt vedno bolj go­ spodarila; vedno manj je bilo pohorskih borcev, sovraž­ nikov pa vedno več, tako je vsaj bilo videti. Tedaj pa veli njih poveljnik poskusiti svojo srečo z bojno zvijačo; čez sedlo pod vrhom so korakali in nosili vedno isti starčki, žene in otroci; brž ko je prva skupina zginila za zidom, se je divje pognala za hribom navzgor k sedlu in znova šla kot druga skupina prek njega. Tako so eni in isti ljudje, bila jih je le peščica, hodili prek sedla . . . »Turški sultan pa je mislil, da nam čez naše Pohorje prihaja številna pomoč prav kot priteka Dravi vedno novo vodovje, brez konca in kraja!« so se hvalili ponosni Po­ horci s svojo zvijačo. »Zdaj pa za njimi!« so klicali nekateri. »Spodimo jih, da jim nikdar več ne pride na misel priti po Dravski dolini nad naše Ruše!« so predlagali drugi. Toda zmagali so pametnejši, kajti za ponoven boj na odprtem, nezavarovanem polju jih je bilo mnogo, mnogo premalo. Kljub temu pa so se zapletli še v zadnje boje, ko so vdrli v pogorele Ruše; le Marijina cerkev se je čudežno belila nad črnim vaškim pogoriščem. Ostala je edina nezažgana ruška hiša, božja hiša ruške Marije, kraljice vernih Pohorcev. Skozi božjo vežo so stopali še okrvavljeni borci ter ubrano zapeli zahvalo svoji Materi za zmago nad brez­ vernimi krvoloki, ona pa jim je obljubila svojo pomoč še za vse prihodnje hude čase, ki bodo prišli nadnje in nad njih potomce. Žuljave roke so se prekrižale in sklenile v zahvalni molitvi za vse rešene in žive ter v globoki žalosti za vse padle tam za ruškim turškim zidom . . . Po molitvi pa so se vse roke razklenile, stisnile sekire in žage, krampe in motike ter se lotile velikega dela: »Na črnih vaških in samotnih kmečkih pogoriščih mo­ rajo zrasti novi, beli domovi za srečnejši pohorski rod, ki prebiva in bo še prebival tod, rod planinskih kmetov in drvarjev ter dravskih splavarjev!« *

142

V staroslavni ruški cerkvi še dandanes molijo in vzdi­ hujejo pohorski rodovi, potomci onih junakov iz Ruš, Smolnika, Lobnice in Bistrice, ki so se borili in umirali za svoj dom, rod in vero tam za turškim zidom ter s ponosom zrejo v svilnato, z zlatom pretkano turško za­ stavo, ki so jo njih junaški predniki ugrabili divjim, roparskim Turkom. Ob Marijinem oltarju še dandanes vise turške verige, ki jih je tja obesil v večni spomin ruški domačin, ki je po sedmih letih zbežal iz turške sužnosti ter se kot turški begunec srečno vrnil v svojo drago ruško vas. In tako so ruški verniki z zaupanjem zrlitudi na to železno zna­ menje turške sužnosti, ki jim je bilo dokaz, da so se nekateri vendarle še vrnili živi in zdravi na svoj ljubi dom. Po prepadni strani pa turški obrambni zid vedno bolj razpada; v nemirnih pohorskih nočeh, kadar na temnem nebu sije polmesec kot spomin turškega bojnega zname­ nja, se z njega kruši kamenje, kot bi ga bile sprožile nevidne roke nemirnih duš teh večnih stražarjev, ki so padli tam za turškim zidom. Sproženo kamenje grmi po brežnem pobočju v deročo Dravo, da na njenem dnu po­ veča kamnato gomilo nad turškimi grobovi.

143

10 Pohorske bajke

Prevzetna drvarka Nora lovca Kurja čarovnica Začarana kača Gospod obišče starčka Nevestica z zvezdo na čelu Oče proda svojega sinčka

P R E V Z E T N A

D R V A R K A V

L

J

I

C

A

Visoko na po­ horski planini za Velikim vrhom je sredi hojevja leža­ lo črno planinsko jezero. Nedaleč od njega pa je na po­ sekani golarni sta­ la drvarska bajta. V njej je nekoč živel reven drvar s svojo ženo. V gra­ ščinski drvariji je imel vedno obilo dela: čez leto je po­ diral zrelo bukovje, ga klestil, razsekoval veje v poklesti, debla pa žagal, kalal in cepil. Narejena drva je zlagal v drvarske skladovnice, da so se čez poletje na soncu in zraku posušila in da jih je logar zmeril. Na velikih drvar­ skih sankah jih je vlačil po ledenih klancih in zasneženih smučinah h gorskemu potoku, da jih je ob spomladan­ skem deževju narasla potočna voda igraje plavila v dolino. Drvarka pa je posekano gozdovje požigala, poseke spreminjala v požganice, novine in frate, nalagala gozdno kamenje na pol zgorele štore, črno gozdno zemljo pa pre­ kopavala v fratno njivo. V spočito zemljo je nato zmladleta vsadila krompirja in zelja, v jeseni pa vsejala v fratno krompirišče soržico, rž in oves. Vsako jesen je nakopala toliko fratnega krompirja ter nasekala toliko zeljnatih glav in vehutja, da je na zimo zredila lepo pita­ nega prašiča; po mladih fratah pa je čez leto lahko pasla svojo kravo. In tako sta delala od zore do mraka kot črna živina; delala za graščakov dobiček in za svoje življenje. Skromno 10“

147

sta živela in od nedelje do nedelje jedla krompir in zelje. Le kdaj pa kdaj sta imela kakšen priboljšek; kos domače vojene, prekajene svinine ali pa nalovljenih postrvi iz pla­ ninskih potokov in tolmunov. »Jutri je nedelja: nalovi v črnem jezeru nekaj rib!« veli nekoč drvarka svojemu možu. Drvar je bil svoji ženi vedno lepo pokoren, kakor se spodobi; ubogal jo je in odšel na obraslo obrežje planin­ skega jezera ribarit. Lovi in ribari, ko ulovi zlato ribico. Zlatila se je kot sonce in bleščala kot čudovita Marijina krona pri Svetih Treh kraljih. Take ribe drvar še svoj živ dan ni niti videl, kaj šele ulovil; le v svojih mladih letih je že slišal stare drvarje pripovedovati, da imajo tudi postrvi svojo kra­ ljico, zlato ribico . . . Ulovljena zlata ribica se mu je skušala med prsti iz­ muzniti, a drvarjeva pest je bila trda kot bukova grča; ni mu mogla več zbežati. Prinesel si jo je prav k obrazu, da so ga zlate luske zaščemele v oči, vajene le hojevega in bukovega zelenja. Ves zaverovan je strmel vanjo. Nenadoma pa ga je zlata ribica z repom klapoušknila po obeh rusastih licih. »Oho, mrcina, taka si?« se je vznevoljil. In že jo je z žuljavo levico trdo stisnil okrog života in vratu, z des­ nico pa odpiral njena usta, da bi ji v grlo potisnil svoj debeli palec ter ji z vzgibom strl njen šivnik, ko sprego­ vori zlata ribica: »Toliko še počakaj, da ti nekaj povem!« Drvar se je začudil, a vendarle malo počakal in ji rekel: »Govori torej!« Zlata ribica se je malo oddahnila, s široko zijajočimi usti vpila planinskega zraka in dejala: »Vsa sem lepa in mlada; moje zlate luskinice se blešče v črnih jezerskih globinah kot tisoč zvezdic na temnem nebu ali kot roj šentjanževih kresnic v nočnem gozdu. Na šotnem dnu črnega jezera je moj podvodni gradič, kjer me vse ribice pričakujejo, da se vrnem z izleta, kajti njih ribja kraljična sem! — Ti pa si me ulovil in mi hočeš streti vrat ter me zadušiti!« Drvar je bil na zunaj trd kot bukova grča, srce pa je

148

imel dobro in mehko kot bukov žir; zlata ribica, ribja kraljična, se mu je v dno njegovega drvarskega srca za­ smilila. »Če je res, da si ribja kraljica, potem plavaj, kamor ti je ljubo in drago. Ne bom ti storil nič žalega!« Tedaj je drvar odprl svojo pest in zlata ribica se je pognala v črno jezero. Preden je odplavala, je še rekla: »Nikoli ti tega ne pozabim! Če boš pa kdaj kaj potre­ boval ali si česa želel, le pridi sem na jezerski breg. Ča­ kala te bom tu, da ti pomorem v vsem, kar bo dobro in kar bo prav!« Znova je zapljuskala jezerska gladina, se vzvalovila v vodnih krogih, ki so se večali in večali, naposled pa so se ob nizkem obrežju razbili v pene in vodo. Jezerska gladina se je zopet umirila in ugladila; črno jezero je znova tiho ležalo sredi visokih starih smrek in hoj ter polegajočega borovja in se bleščalo kot temno gorsko oko. Drvar je še gledal, kako so se ostri vrhovi okolnih smrek in hoj postavili na glavo v jezero, kako so njih mehko senčni odsevi migljali in se prelivali v šotni vodi. kot nad potopljenim pravljičnim svetom, nato pa se je s praznimi rokami vrnil v svojo bajto. Pred drvarskim domom je godrnjala njegova žena ter se jezila nad svinjami, ki so v plotu našle špranjo in se skozi njo splazile v zadelano fratno njivico, kjer je imela drvarka posajen krompir. »Toliko skuhe in pomij sem ob uri dala tem presnetim svinjam! Seveda jim je vsega premalo, ker godljo raz­ mečejo, pitje polijejo, potem pa kar na frato nad moj semenski krompir. Ti bi pa tudi že zdavnaj lahko plot s krajniki popravil in s trtami prepletel, da mi ne bi že prav vsake luknje zvohale!« se je zdaj jezila še nad njim, ko se je že znesla nad plotom. »Povsod vendar ne morem biti; drvariti čez teden, ob nedeljskih jutrih pa ribariti; kdaj pa naj popravim plot?« Vzel ji je iz rok sekiro in se takoj pripravil k delu: z zvitimi smrekovimi trtami je povezal pokončna okle­ ščena kola, med njiju pa poševno naložil krajnike. Tedaj pa se ženska spomni, po kaj ga je bila poslala; hudo ga pogleda in vpraša:

149

»Kje imaš pa ribe, da jih za najin nedeljski opoldnič spečem?« »Nisem imel sreče; nič jih nisem nalovil!« ji odvrne drvar. Resnico je povedal, obenem pa se je tudi zlagal, vse ob eni sapi. »Tako? — Kaj pa si potem tako dolgo delal pri je­ zeru?« se je ona hudovala in namrščila obrvi nad stro­ gimi očmi, ki so se zapičile v njegove kot ostrogin trn v boso nogo. Drvar je bil odkritosrčen in navajen vedno govoriti le čisto resnico, kajti na vsaki najmanjši laži ga je takoj ulovila kakor otroka. Tako ji je tudi zdaj vse lepo povedal, da je ulovil zlato ribico, a jo tudi izpustil, ker ga je bila tako lepo prosila, da se mu je v srce zasmilila. »Takega moža pa še ne! — Domov bi jo bil prinesel živo! Bi nama vsaj kaj pripomogla, ker zlata ribica zmore vse!« se je kregala. Drvar pa se je branil: »Kaj pa sem jaz vedel!« »Vsaj to bi bil lahko vedel! Z dedcem je pač velik križ! — Kar ročno se mi spravi zopet ribarit! In glej, da jo zopet uloviš! Potem zahtevaj, da bova imela v gro-

150

fovskem gozdu velike fratne njive z ržjo in ovsom, ob bistriškem potoku pa svoj mlin!« mu je strogo naročila. Drvar jo je dobro poznal, zato je ročno obrnil svoje noge proti gozdnemu jezerišču. Na jezerskem bregu se je ustavil in gledal v temno vodovje, ki mu je rastlinska šota na dnu jezera dajala temnorjavo barvo. Že je ribja kraljica kot puščica pridrsela k bregu in ga vprašala: »Povej, kaj bi rad! Izpolnim ti vsako željo, če jo bom le zmogla in če bo prav!« Drvarju je bilo rpalce nerodno; rajši bi ji bil kaj pri­ nesel, kot pa jo prosil. Toda njegova žena je huda in zato le izjeclja njeno željo. »Moja žena, saj ne rečem, da bi bila hudobna, le sit­ nari včasih, da bi jo laže nosil, kot pa poslušal — bi rada imela veliko fratno njivo, posejano z ržjo in ovsom, ob potoku pa nov mlin za mletje najinega žita!« Zlata ribica je samo pokimala, z repom udarila na levo in na desno, nato pa kot zlata strela švignila v temne jezerske globine, kjer je njeno bleščeče se luskinasto te­ lesce zginilo. Drvar je pohlevno stopal proti svoji bajti in premiš­ ljeval o ženini zahtevi ter o nemi obljubi zlate ribje kra­ ljice. Radovedno je dvomil in na tihem hudo želel, da bi bilo res. Ko je prišel na gozdno jaso, je radostno zavri­ skal, zakaj njegove, skromnosti navajene oči so zletele na veliko, novo fratno njivo ter božale in poljubljale va­ lujočo rž in nekoliko nižji oves. Okrog nove gozdne njive se je potegnil planinski plot iz trtja in krajnikov. Zadovoljno srce mu je radostno tolklo, da je pospešil svoj korak, tembolj ker mu je ob bistrem potoku klopotal nov mlin. Poln sreče je že od daleč pozdravil svojo ženko: »No, zdaj si menda zadovoljna? Tvoja stara in davna želja je spolnjena. Zdaj imava veliko njivo, da bo dovolj zrna za zmesni kruh, in lasten mlin!« Drvarka, ki je stala na bajtinem pragu, našopirjena kot razdražena koklja, saj je imela hodna krila podpasana, na pasu pa podbočeni roki, se je namdmila in vanj obregnila: »Kaj fratno ržišče, kaj mlin! — Zakaj pa nisi zahte-

151

val še velikega, pravega planinskega gozda z zrelim in lepo ravno stegnjenim lesovjem? — Poleg mlina novo žago, da bi na njej rezal najine plohe?« Drvar se je v zadregi popraskal za ušesi in se izgovoril: »Saj mi nisi tega rekla!« »Rekla! Rekla ti res nisem! Toda to bi si lahko tudi sam mislil! — Kar ročno se mi obrni in pojdi tja k čr­ nemu jezeru ter zlati ribi povej, da hočem imeti še pravi planinski gozd in lastno novo žago ob mlinu, kot ju imajo planinski kmetje!« mu je zadirčno velela. Drvar se je hitro obrnil in odšel proti šotnemu jezerišču, ki je bilo lepo skrito med polegajočimi, pritlikavimi borovci. Ko je prišel na jezerski breg, je že priplavala k njemu zlata ribja kraljica. »Že drugič sem tukaj!« se je opravičeval drvar. »Le povej, kaj želiš!« mu veli ribja kraljica, »Jaz prav za prav nič več ne želim, ker sem že s tem, kar si nama storila, zelo zadovoljen in srečen. — Toda moja ženka, se reče drvarka, babnica, hoče zdaj imeti še pravo planinsko goščo z zrelim, lepo raščenim lesom, dol ob potoku pa poleg mlina še žago! — Ne bodi huda name, saj veš, pri nas babnica nosi hlače!« Zlata ribica se je malo nasmehnila, prikimala, udarila z repom na levo in na desno ter kot zlata strela švignila v svoje podvodno kraljestvo. Drvar jo je mahnil naravnost proti domu. Z razgledne poseke se je zagledal in zastrmel v prelepo smrekovje in hojevje, ki je za fratnim ržiščem stalo ravno kot nove sveče na romarskem oltarju v pohorski cerkvi. Hladen vetrič je pošumeval z vrhovi in vršički, pozibaval vejevje; z drevja je zeleno zibanje spolzelo na rženo njivo in jo vzvalovilo. Čez goščo in čez rženo klasje pa se je spre­ letel rahel piš in spodil po frati kar celo vrsto zelenih valov. Tam doli ob potoku pa je novi mlin dobil sosedo, novo žago. Drvar je tedaj slišal dvoje tako sladkih pesmi: hre­ ščeče vriskanje žage ter bobneče klopotanje mlinskih kam­ nov. Kar nekajkrat je skočil in se pognal čez mlaj in nizke smrekove koške in že je privriskal k svoji bajti. Pred bajtinim pragom pa se je košatila njegova žena:

152

»Kaj le vriskaš, mlinar in žagar!« ga je nahrulila. »Kako ne bi, saj mi srce kar samo vriska od sreče, ko vidim tako lep in še cel gozd, poln ravnih smrek in hoj! Čez žagino kolo pa trušči bistra voda, da žaga kar poje!« »Ti mi tudi prepevaš kot kak pastir na planini! — Kakšen pa si, žagar? Raztrgan in razcapan s starimi co­ klami. Sram te bodi!« ga je ošabno kregala. Drvar se kar ni mogel načuditi njeni oholi bahavosti in jo je karal: »Preveč si bahata in prevzetna!« »Kaj le čvekaš, mlinar in žagar, svoji gospodarici! — Kar brž se mi obrni! Svoji zlati ribici pa povej, da nočem biti več drvarka, ki bi garala vse svoje življenje in delala po drvarijah in fratah kot črna živina. Biti hočem mestna gospa! Te drvarske bajte ne maram več videti! Imeti hočem planinski gradič, od njega gladko cesto dol v Bi­ striško dolino, da se popeljem po svoje goste, po bistriško gospodo!« Njen mož, drvar, je kar zazijal vanjo: »Da tako prevzetuješ? Se ne bojiš božje kazni?« »Molči, hlapec in žagar, ter stori, kar ti veli tvoja go­ spodarica!« mu je trdo ukazala. »Gospa pa že taka!« je zagodrnjal gospodar vase, se obrnil in tretjič odšel k črnemu jezeru. Tam ga je ribja kraljica že pričakovala in vprašala: »Kaj pa zdaj hoče drvarka?« »Ne bodi name huda, da sem znova tukaj! — Toda moja žena noče biti ne drvarka ne kmetjca, temveč mest­ na gospa, ki bo imela lep planinski gradič, pa konje in kočijo, da se bo prav po novi cesti lahko odpeljala po bistriško gospodo. — Ne zameri ne meni ne njej, saj veš, kako je, če se ubogo siroče prevzame!« Ribja kraljica pa se mu nasmehne: »Vem to le predobro, zato je tokrat še ne bom kazno­ vala ! Le lepo mimo pojdi domov, kjer boš našel vse tako, kot je hotela tvoja žena, ne drvarka, ne kmetica, temveč mestna gospa!« Prikimala mu je, udarila z bleščečim repom na levo in na desno ter kot zlata nit prerezala temno jezersko valovje za seboj.

153

Drvar je čimdalje bolj zamišljen in zaskrbljen stopal proti svojemu domu . .. Tam, kjer je prej čepela drvarska koča, se je bahavo dvigal planinski gradič, na beli cesti pred njim sta ne­ mirno stopicala mlada konjička, zaprežena v prelepo ko­

čijo. V kočiji je že sedela gospa, njegova žena in mu mi­ lostno ukazala: »Odpeljem se v Bistriško dolino, v mesto po boljšo družbo, da mi ne bo tu, med temi goščami preveč dolg čas! Z volkovi, medvedi se ne morem zabavati, s teboj, hlapec zabiti, drvarski, pa ne meniti!« Njen mož, drvar, se je kar zavzel in zdrznil nad tako nesramno prevzetnostjo: »Saj se boš prenapihnila od napuha, da boš še počila kot žaba!« »Molči, hlapec! — Pojdi k svoji ubogi ribi in ji povej, da ji ukazujem tole: ko pripeljem povabljeno bistriško

154

gospodo v svoj planinski gradič, hočem imeti polno vedrico jezerskih postrvi, ki mi jih boš nalovil ti! Tudi ribja kra­ ljica mora biti med njimi, zakaj jaz sama jo hočem speči in pojesti s svojimi gosti! Če mi tega ne narediš, se mi nikar več ne prikaži pred oči. Tudi jesti prej ne dobiš! Zdaj pojdi, hlapec!« Spustila je konjema uzdi, ju z bičem podkurila, da sta planila v dir, in kočija je oddrdrala po novi cesti. Drvar je žalostno zri za njo in odkimaval: »Nič dobrega ne more biti iz tega!« Premišljeval in tuhtal je, kaj mu je zdaj storiti, da se ne zameri ne gospe, to se pravi svoji ženi, in ne ribji kraljici. Obotavlja se in premišljuje, končno pa sklene vendarle oditi k zlati ribici, ne zahtevat, temveč tožit svoje gorje. Le nerad se napoti proti črnemu jezeru, ki je mimo ležalo sredi igličastih borovcev kot veliko gor­ sko oko, v katerem je odsevalo potopljeno modro nebo z ovčjimi oblački vred. Čez hip je s šotnega dna priplavalo na jezersko gla­ dino sto in sto pisanih postrvi: na zrcalni vodi so se ustavile, kot bi sedele, le pisani životki so jim na lahno trepetali. Pohorski drvar še svoj živ dan ni videl toliko teh najžlahtnejših rib, niti takrat, ko je bil neki ribji tat jezero spustil, da je skoraj vsa voda odtekla. Zdajci se na zrcalni gladini zasveti majhno sonce; bila je zlata kronica, ki jo je nosila ribja kraljica na svoji glavici. »Kaj hoče še tvoja prevzetna gospa?« ga vpraša. Drvarju se je milo storilo ob misli, kaj vse mu je bila naročila njegova žena, to se pravi gospa. Odkril se je ter v silni zadregi vrtel v rokah svoj luknjičavi klobuk. »Dobra ribica, nikar mi ne zameri, da te zopet nadle­ gujem! — Ti ne veš, kako se je vse spremenilo, odkar si mi uslišala vse tri želje moje žene! Napodila me je nazaj, še jesti mi ni dala, čeprav sem že gladoven kot volk na planini. Pognala me bo, če ji ne nalovim polno vedrico živih postrvi za njene goste, ki jih bo privlekla iz bistri­ škega mesta sem gor na planino!« »Postrvi dobiš polno vedrico, da bo imela za vso po­ vabljeno gospodo dovolj!« je obljubila zlata ribica.

155

»Ljuba kraljica, toda to še ni vse! Ne upam se ti povedati, ker se bojim, da se boš preveč razjezila, kazno­ vala to prevzetnico, z njo vred pa tudi mene!« se je zvijal drvar v zadregi. »Povej! Če bom zmogla in če bo prav, kar hoče tvoja gospa, bom storila! Le govori!« »Ukazala mi je . . . da . . . moram uloviti. . . tudi tebe! Spekla da te bo in z gosti pojedla! Ne zameri mi, tako se pač prevzame le siroče, če nenadoma obogati in dobi oblast v svoje roke!« jo prosi drvar, a zaman. Zlati ribici je bilo te ženske baharije in prevzetnosti že preveč. »Vrni se domov, drvar, in ji reci: nikoli!« Ribjo kraljico je predrzna zahteva hudo užalila in raz­ jezila. Z repom je udarila navzkriž, po dolgem in počez: jezerska gladina se je odprla in ribja kraljica je z vsem svojim dvorom izginila v kraljevskem gradu, ki je bil sezidan iz samih bisernih školjk, Nato se je jezersko vo­ dovje nad vsem razlilo in vse zakrilo. Iz temnih globin so priplavale na zrcalno gladino bele pene, jeza ribje kraljice. Zdaj je prestrašeni in ubogi drvar vedel le predobro, da se bo zgodila strašna nesreča. Zelo zaskrbljen je ste­ kel naravnost domov. Tam je bilo še vse lepo kot je bilo prej: fratno ržišče, za njim globok gozd, pred njim planinski gradič z belo cesto; gor iz grabe je šumel bistriški potok, ki je še vedno truščeč gnal mlinsko kolo in vrtel žagino kolesje. Legel je pod smreko, željno prisluškoval pesmi pla­ ninske žage in malega mlina ob bistriškem potoku. Med njiju pa se je zdajci pomešalo še drdranje nove kočije. Njegova žena, to se pravi gospa, je peljala bistriško gospodo k sebi v gradič na ribjo gostijo, gostijo jezerskih postrvi in njih zlate ribje kraljice. Že je veselo hrumela povabljena družba in stopala iz kočije pred gradičem, ko pokliče gospa drvarja predse: »Nu, hlapec moj, je vse pripravljeno za ribjo gostijo?« Drvar, to se pravi njen mož, ji odkima: »Nič ni pripravljeno; postrvi bi bila ribja kraljica še dala, a sebe — nikoli!« 156

V tem trenutku je zginilo vse: planinski gradič, gozd za njim in fratna njiva, cesta in kočija s konji, mlin in žaga ob potoku. Povabljena gospoda je bila to, kar je bila in je zabrusila svoji gostiteljici v obraz, da je le pre­ vzetna drvarka. In oba, drvar in drvarka, sta bila spet siromašna kot prej. Zlate ribice, ribje kraljice, pa od takrat ni ulovil noben ribič več!

157

N H

O T

R I

N

A J

L S

K

A

O L

V O

C V

S

A K

A

Nekoč sta žive­ la na visoki planini čudna možaka: prvi je bil nor, drugi pa pameten ni bil. In tako sta si pametnjak in norak do­ mišljala, da sta na moč pametna in sil­ no modra. Delo pa je obema smrdelo. Drug drugemu sta pravila in dokazo­ vala, da jima za­ radi dela utrujene roke zatečejo in da imata nato pod paz­ duho nabrekle bule. In tako si nekoč domislita, da bosta odslej živela brez dela, kot živijo ptiči pod nebom, kot živijo v pohorskih goščavah volk in medved, zajec in lisica, srna in jelen in divji petelin s svojo kuro. »Kdo bi vedno delal!« je dejal prvi norak. »Viš, pa res! — Lovila bova divjad in zverjad, pa bova imela vedno dovolj mesa. Zakaj bi samo graščinska gospoda žrla divjačino?« »Tako je! Lov si bova lepo delila!« predlaga prvi. Stisneta si roki v znamenje sporazuma in se pri tej priči podasta z golimi rokami v pohorsko goščo na lov, ker lovila da bosta kar na roko . .. Stopata tako skozi planinsko smrekovje in hojevje ter gledata in prežita: prvi norak na desno, drugi na levo,

158

da bi kaj zagledala in z rokami ulovila. Kar obstojita pod neko smreko kot dva ukopana jelova štora: po deblu je plezala veverica in skakala z veje na vejo, kot bi je bil sam lahek rep; vejevje se je pod njenim skokom komaj vidno vdajalo in počasi zamajalo. Tedaj dregne prvi norak drugega med tretje in če­ trto rebro: »Si čul, pje! — Veverica!« »Vis, pa res, vidim veverico!« ga dregne drugi pametnjak nazaj. »Si čul! Kako drobčkana in majhna je!« »Viš, pa res, midva pa sva tako velika!« »Si čul, kako ta drobna krota skače po vejah!« »Viš, pa res, midva pa le zemljo tlačiva!« »Si čul, in ne pade dol!« »Viš, pa res! Ne pade! — Veš kaj? če tak drobiž tako skače in ne pade na zemljo, pa bi midva ne skočila, ki sva tako neznansko velika v primeri z njo!« »Si čul! Prav imaš in prav praviš. Veš kaj? Splezaj na smreko in skoči za veverico, jaz vaju pa kar tule lepo počakam! Pa da ne pozabiš, kar sva se domenila: vsak polovico!« »Veš da!« mu pritrdi drugi norak in ročno spleza na smreko. Navihana veverica ju je ves čas opazovala in prisluškovala njunemu noremu modrovanju. Hihitala se je zvito sama zase ter skakala kot pero z veje na vejo. Norak se je z vrha prav tako spuščal z veje na vejo ter se vsakikrat le s težavo še ulovil. Zdajci pa se veverica požene s smreke na hojo, on pa za njo! Veverica spleza po hoji navzgor, on pa pade med vejami dol. Padajočemu je neka veja raztrgala še usta, da je priletel ves okrvavljen po obrazu na zemljo. Na tleh pa ga je čakal prvi norak in ga vprašal: »Si čul, kje pa imaš veverico?« »Viš, pa res, nanjo sem pa kar pozabil!« »Si čul! Ne boš me! Gredoč si jo požrl, ti lakota gla­ dovna!« »Veš, da je nisem! Res ne!« »Si čul, ne laži, grdoba lažniva! Če ne, te pretepem kot ušivo babjo jopo!«

159

»Verjemi mi, da ne lažem; nisem je požrl!« »Si čul, nikar se ne izvijaj, lažnivec grdi! Saj si okoli ust še ves krvav, lakota gladovna!« Drugi si seže z roko v boleči obraz in šele tedaj spo­ zna po svoji krvavi dlani, da mu njegov prijatelj govori resnico. Tedaj se v skrbeh popraska za ušesom: »Vidiš, pa sem res krvav! Le kdaj sem jo požrl, da nič ne vem za to?« Prvi pametnjak pa se ni dal s tako lažnivim izgovo­ rom kar tako zlahka odpraviti pa da bi zgubil še polovico lovskega plena, kakor sta se bila dogovorila pred pričet­ kom lova. Vrže se nanj in kar pod isto smreko se stepeta. Premetavata se in kopičkata se tako, da je zdaj prvi zgo­ raj in drugi spodaj, zdaj drugi spodaj in prvi zgoraj. Na veji pa se jima je smejala veverica. Drugega je smeh še bolj podkuril, da je udaril. »Zdaj se mi boš pa še posmehoval?« Prvi je tajil, da se ni smejal in se ni. Še bolj se premetavata in pretepata, vsa divja in raz­ dražena. Nad njima pa se je še vedno glasil veveričin smeh. Zdaj je drugi pametnjak s pestjo pokril prvemu noraku usta: »Zdaj se smej, če se še moreš!« Prvi se je napihoval, izbuljil oči, a glasu ni mogel spraviti iz ust. Drugi norak je zdaj užival zadoščenje, toda le pre­ sneto kratko; nad njim se je nekdo zopet zasmejal. Tedaj spusti noraka pod seboj, plane pokonci, da bi se vrgel nad zasmehovalca. . . Šele zdaj vidi, da ni nikjer nikogar ra­ zen one veverice na veji, ki jo je bil zaman lovil. Prvi norak se ves polomljen pobere s tal: »Si čul, veverica se nama je smejala!« »Viš, pa res! Jaz sem pa bil ves čas prepričan, da si se mi ti fežal!« Podasta si roke in si ju močno stisneta v znamenje sprave in pravega prijateljstva. »Si čul! Ne bodi hud!« poprosi prvi. »Saj veš, da nisem jezen!« odvrne drugi. »A na smreko me ne spraviš več tako po noro! Le po pameti loviva, kar je na zemlji!«

160

Preden sta odšla po goščavi, sta še s pestjo zažugala in zapretila navihani veverici, da se ji bosta že mašče­ vala. Ona pa je posmehljivo zažvižgala, utrgala dva smre­ kova storža ter zagnala vsakemu enega v neumni obraz, nato pa mahoma zginila za smrekovim deblom. »Si čul! Z vevericami že ne bo nič kaj prida!« »Veš, da ne! Bova morala pogledati po kakšni drugi divjadi!« Tako sta noraka sklenila in se lačna podala na lov. Hodita in hodita po smrekovi gošči ter gledata, prvi na levo, drugi na desno, da bi kaj zasledila. Kar drugi norak nenadoma zakriči, kot bi bilo po njem. Ko se je prvi norak ozrl, ga je videl viseti v zraku: z nogama je bingljal, z rokama pa kreljutil kot ujeta vrana in kričal: »Pomagaj mi, prijatelj!« Prvi norak je pristopil ter si vse lepo počasi ogledo­ val; toda nič se ni mogel spoznati, zakaj prijatelj' je visel v zanki, ki jo je bil nastavil kak lovski tat za sme in srnjake. »Si čul! Si že spet v zraku! Pa si bil rekel, da bova lovila po zemlji!« je posmehljivo dejal prvi. »Viš, pa res! Že zopet sem v zraku! Le kako bi zdaj prišel na zemljo? Veš kaj? Poglej malo naokrog, če morda najdeš kak vzvod, zadrgo ali rajkelj!« mu veli drugi no­ rak, ki je kot kako ptičje strašilo plaval sredi goščave, klical in kričal. Prvemu noremu se je že zasmilil, zato prične stikati za zankami, ki so bile nastavljene vsenaokrog. Stika in išče ter tiplje po mahovnatih tleh, sega pod smrekovo koševje, med črno borovničevje, pod zibajočo se praprot, ko strašno zatuli: »Si čul! Sem že našel!« »Veš kaj, prijatelj, kar hitro me reši!« »Kaj si nor? Kako naj te rešim, če pa me nekaj tako strašno drži za desnico.« Divji lovec je tam namreč nastavil tudi lisici, volku, ki bi ročno pritekla, brž ko bi začula meketanje jelenovo ali srnino blejanje. Oba noraka zdaj kričita od hudih bo­ lečin ter kličeta na pomoč. 11

Pohorske bajke

161

»Dobri ljudje, pomagajte nama, rešite naju!« In res! V bližini je prilezel divji lovec iz svojega skri­ tega stojišča ter v svojo veliko jezo zagledal v zanki prvega noraka namesto srnjaka, v lisičji pasti pa dru­ gega pametnjaka namesto lisice ali volka. Skočil je k nji­ ma ter ročno sprožil zankino vzmet, da je nori padel na tla kot vreča oglja z zvrhanega voza, ga s palico pre­ mlatil, nato pa po zadnjici pobožal še drugega, ki je imel desnico v stisnjeni lisičji pasti. Nato je divji lovec raz­ klenil sproženo past, da je nori lahko iz nje potegnil vso okrvavljeno desnico, ter ju nahrulil: »Kaj pa lazita tod in stikata za divjadjo!« »Veš, tako hudo sva lačna kot dva sestradana vol­ kova, pa sva se napotila v goščo, da bi si na roko kaj nalovila!« se je opravičeval drugi nori lovec. Divji lovec pa se je norčeval: »Na roko da bi kaj ulovila? Kaj sta nore gobe žrla? Saj zajci in srne niso postrvi ali pa raki, da bi jih lovila na roko! Ne lazita!« je vzrojil nad njima. Nora lovca pa sta vsa prestrašena zatrjevala: »Dobri človek, verjemi nama, da sva govorila čisto resnico, samo resnico!« Lovski tat ju je neverno ogledoval, saj ni mogel ver­ jeti, da bi mu ta dva gozdna potepuha ne bila lagala. Zato ju je skušal: »Zdaj mi pa še tajita, da ne poznata zanke za divjad in lisičje pasti!« »Si čul! Potem si bil ti divjačina!« se je ponorčeval prvi norec iz drugega. »Viš, pa res, kaj neki si pa ti prijel s svojo roko, ali zajca ali lisico, da ti je še vsa krvava?« je zasmehljivo dejal drugi norak. Že sta se vzrepenčila kot dva divja petelina in bi se bila zopet spoprijela, če ju ne bi bil divji lovec razgnal z debelo, grčavo palico: »Mir! Vidim, da sta res že popolnoma divja in nora!« in bliskovito mu šine v glavo misel, da bi ju najel za svoja nosača, ki bi ju lahko pošiljal po ulovljeno div­ jad; tako bi ta dva namesto njega opravila nevarno opra­ vilo. Če bi ju pa zalotil graščinski logar ali pa lovski

162

paznik: njemu nič mar! — Naj z mirno dušo prime in zapre ta dva ali pa premlati in ju nato spusti. . . Zato jima ponudi službo. * »Vidim, da se ničesar ne bojita, niti seči v nastavljeno lisičjo past niti v še neizproženo zanko za divjad! — Prav taka dva pametna lovska pomagača potrebujem! Pridita k meni v službo!« Oba noraka se vzradoščena spogledata. »Si čul, služila bi kot lovska hlapca!« »Viš, pa res! Potem bi se naučila pravilnega lova!« Divji lovec ju navihano opazuje, ju prevejano nago­ varja in vabi, bahajoč se: »Seveda se bosta naučila pravilnega lova; jaz sem divji lovec, ki strelja in krade iz graščinskega lovišča zajce, srnjake in jelene, srne in košute, divje peteline in kure. Včasih pihnem za zabavo in kislo juho še kakšno veverico!« Ko je drugi norak slišal besedo veverica, je planil k njemu kot ogenj v suho smrekovo sušico in takoj sprejel ponudbo glede službe, zahteval je le še, da ju nauči loviti, slediti divjačino in zverjad, meriti in streljati. »Veš kaj? Potem že pokažem oni veverici!« se je drugi norak vzradostil že ob sladki misli, ko se ji bo lahko ma­ ščeval zaradi one potegavščine, zasmehovanja in smreko­ vega storža. . . »Si čul! Kar pojdiva v službo!« sklene še prvi norak pametno. In res! Divji lovec ju vzame kar hitro s seboj; prej pa je še znova nastavil zanko in lisičjo past. »Pojdimo! Toda skupaj ne moremo hoditi, ker bi pre­ več truščali in bi vse zbežalo pred nami. Jaz bom šel po lovski stezici, vidva pa na vsaki strani po sredi gošče, kot bi iskala gobe ah pa žela praprot!« Noraka sta se zadovoljno nasmehnila drug drugemu: »Kako je prekanjen in zvit kot kozji rog! Od tega pamet­ nega lovca se bova še mnogočesa naučila in to kar lepo gredoč!« Vtem pa je dal divji lovec že prvemu trtnat koš ter mu velel: »Na dno boš metal ustreljeno živad, čeznjo pa zelen n*

163

mah, da jo lepo pokriješ! Če te pa kdo sreča ali vpraša, kaj laziš tod okrog, mn reci, da iščeš in nabiraš gobe!« »Nabiramo gobe! Si čul!« je ponovil prvi. Drugemu noraku pa je vrgel hodno krilo in jopo, pred­ pasnik in naglavno ruto ter mu potisnil v roke še srp, rekoč: »Ročno se preobleci v žanjico! Žel boš praprot in jo metal na kup! — Če pa zagledaš graščinskega logarja ali pa lovskega paznika — saj ju boš takoj spoznal, zeleno obleko imata — pa začni prepevati, da bom jaz vedel pu­ ško skriti. Sta me razumela?« Oba noraka sta urno prikimala ter se pri tej priči spremenila: prvi v nabiralca gob, drugi pa se je pre­ oblekel v žensko, ki je žela zeleno praprot. Divji lovec pa je stopal kar lepo po lovski poti in na vse strani oprezal za divjadjo in zverjadjo. Gleda in opre­ zuje, a tokrat je bilo vse kot zakleto; nikjer ničesar. Stopa čimdalje bolj jezno in nevoljno, ko se mu z neke smreke zasmeje veverica ter mu vrže na pot oglodan smrekov storž. Zdaj lovski tat naglo pomeri in sproži. Veverica pa, namesto da bi utihnila in se lepo padajoč popeljala z veje na vejo in na tla, se je pričela dreti, kot bi jo živo drl na meh; bila je zadeta v hrbet, tako da ni mogla več letati, le na veji je ležala in kričala. To pa je divjega lovca hudo ujezilo, zato še enkrat pomeri nanjo, ko začuje žanjčevo prepevanje. — To je dogovorjeno znamenje. Pri tej priči potisne puško pod hmeljasto plast ob lovski stezici ter žvižgajoč brezbrižno nadaljuje svojo pot skozi planinski gozd. Vtem priteče ves upehan graščinski lovski paznik k prvemu noraku, ki je nabiral gobe; k sreči jih je že imel nekaj v košu. »Kdo je streljal? Si čul?« se je paznik zadrl nanj.. »Čul sem, čul, a vem pa ne, kdo bi to bil. Še najver­ jetneje je bil kak lovec, ki ima puško.« Lovski paznik ga je grdo pogledal, namrščil obrvi in zahrul znova: »Nikar se ne delaj norega!« »Saj se ne, ker sem res nor!« je dejal resno.

164

»Kdo pa ti je dovolil nabirati po graščinskem gozdu gobe?« »Oni lovec tam spredaj, ki je tudi streljal!« se mu odreže norak. Paznika je pograbila zdaj taka jeza, da je pobral de­ belo drgolo ter ga z njo pošteno premlatil, nabrane gobe pa razmetal po gošči in jih pohodil ter poteptal. »Pri priči se mi poberi!« Norah zdaj res ni vedel, pri čem je, kajti tako si te stvari ni predstavljal. Mislil je na svojega tovariša, ki bi ga rad na paznika opozoril, zato se je obotavljal in počasi obiral. »Kaj še čakaš?« se je znova zadrl lovski paznik. »Mojo babo, ki tamle praprot žanje!« se odreže norak. Lovski paznik je zdaj stekel proti žanjici ter se drl tudi nad njo, kdo da ji je dovolil praprot žeti v graščin­ skem gozdu, da se naj pri tej priči zgubi iz gošče, sicer da ji vzame še srp in ji pokaže pot, da ji bodo kikle kar po zraku frfotale za njo. »Onile lovec tam spredaj je bil z menoj mnogo pri­ jaznejši in vljudnejši, kot si pa ti!« Sele zdaj ji je lovski paznik videl v obraz, ki je bil Še ves okrvavljen. Zato jo vpraša: »Od česa si pa tako krvava okoli ust?« »Praprot me je, to se pravi, veja je bila!« »Od kod pa imaš tako nizek glas, babnica?« »ViŠ, pa res! Debel glas, si hotel reči! Kaj ga ne bi imel, če sem pa moški!« Komaj je to spregovoril, že se je ugriznil v ustnico, a bilo je že prepozno, ker lovski paznik se je zapodil vanj in ga vrgel po tleh, da so se pod hodnim krilom pokazale moške hlače. »Tu nekaj ni v redu!« je zakričal paznik ter mu po­ kleknil na prsi in ga stisnil za vrat. »Govori, sicer te zadavim! Kaj delaš tu?« »Saj vidiš, praprot žanjem, kot mi je bil onile lovec ukazal! On pa medtem lovi in strelja!« Lovski paznik ga je pri tej priči spustil, skočil po­ konci kot usločena veja in planil po lovski stezici tja, kamor mu je bil norak z roko naznačil smer odhoda div­ jega lovca.

165

»Si čul! Pridi no sem k meni!« zakliče tedaj prvi no­ rak drugemu. Ta se je podvizal in že je stal, hudo se čudeč, pri njem. »Viš, pa res, da te je parkrat obrnil! — Bi rekel, da se je zopet nekdo ponorčeval z nama. Prvo veverica, potem lovska zanka in lisičja past, zdaj pa še lovski tat!« »Si Čul! Tudi jaz bi dejal, da imaš prav! Nekaj sva se pa le naučila: kako se moraš skrivati, kako najlaže prevariš lovskega paznika. To tudi nekaj velja!« »Viš, pa res! Zdaj poznam že lovske pasti in zanke, lovsko skrivanje in laganje. Potrebno pa je le še nekaj malega in to je glavno: imeti morava puško in, seveda, streljati tudi morava znati.« Med njunim norim modrovanjem in pametnim nore­ njem se je bil prav za njun hrbet priplazil divji lovec ter se jima hudomušno muzal, češ: še enkrat vaju bom spe­ ljal, ker sta le tako presneto zrela in tako pametno nora! Na glas pa jima zakliče: »Sem že tu in vse to, kar sta si želela, vama rade volje pokažem in vaju naučim v zahvalo in plačilo, ker sta me tako lepo rešila. Kaj želita torej zvedeti najprej?« ju vpraša. Noraka sta bila v nemali zadregi; šele čez čas se ze­ dinita v želji in zahtevi, da jima naj pove in razloži tole težavo: »Ker ste že tako dobri z nama, pa nama povejte, kako bova pa vedela, kje je kakšna divjad in zverjad?« Lovski tat jima je zadovoljno pomežiknil: »Nič lažjega in nič težjega kot to! Poznati morata sledi: sledi zajca, lisice, volka, medveda, srne, jelena!« »Aha, to, to! Sledi je treba poznati!« sta zdaj takoj uvidela oba noraka, ki bi rada postala prava lovca. »No, in po sledi je divjad in zverjad treba slediti tako dolgo, dokler je ne uloviš, to se pravi, ustreliš! — To pa ni mogoče pred zimo; šele v snegu so sledi lepo vidne in razločne. Zato se snidemo prav tu, kjer smo zdaj, brž ko zapade prvi sneg!« Noraka sta bila s tem predlogom povsem zadovoljna in sta se vsa srečna poslovila od dobrega in spretnega

166

lovskega tatu. Ta jima je še od daleč zaklical v spomin, naj nikar ne pozabita priti, kadar bo prvi sneg pobelil planinski gozd. In res; brž ko je neke pozne jesenske noči prvi sneg pobelil goščo in frate, gozdne njive in travnike, sta noraka pohitela v graščinski gozd, da ne bi zamudila dogovorje­ nega sestanka z lovskim tatom. Nista še dolgo čakala in se prestopicala z noge na nogo, ko pride z nasprotne strani divji lovec s puško prek rame. »Si čul! Mož beseda je!« je dregnil zdaj prvi norak drugega. Ta se je ozrl ter mu smeh lepo vrnil: »Viš, pa res! Najin lovski učitelj je že tu!« Živahno se pozdravijo, lovski tat pa jima stisne roki, da so jima prstni členki kar zaškripali. Oba noraka sta si pomežiknila, češ zdaj pa bo! Divji lovec se je zado­ voljno namuznil: »Najprej vaju naučim brati sledi!« »To, to!« sta zahrepenela lovska učenca, oba noraka, ter z izbuljenimi očmi požirala vsako lovčevo kretnjo in ponaredila vsako njegovo stopinjo. Divji lovec ju je vodil skozi zasnežen gozd; v pobeljenih tleh so se črnile razne sledi, temnile se stopinje zverjadi, divjadi in gozdnih ptičev. Kar ju ves prestrašen ustavi: »Tu je stopal graščinski logar s svojim lovskim psom!« Njegova lovska učenca sta zazijala vanj: »Po čem pa si to spoznal?« »Prav lahko! — Človeške stopinje so prav na gosto; torej jih je puščal za seboj star človek, ki je truden in le s težavo gazil sneg celec. Pasjo sled pa poznata od prej tudi že vidva sama!« »Viš, pa res! Lovčeve stopinje in pasja sled!« se je začudil drugi norak. »Si čul! Hejhata, kako je lovec na moč učen!« je spoznal prvi. Muhasti divji lovec pa je nadaljeval: »Lovčeve stopinje in pasje sledi že poznata. Zdaj pa vama pokažem še zajčje! Te so pa takele!« In s puški­ nim kopitom je vtisnil v novem snegu Štiri jamice. Da pa

167

si bosta njih pravilno razvrstitev laže zapomnila in si jo za vse žive dni zabila v svojo noro pamet, ju je potisnil v sneg, da sta na vseh štirih drezala na prstih, dokler ju ni že dovolj zazeblo v prste; šele tedaj sta se smela znova prestaviti, to se pravi, naredila sta nov zajčji skok, ka­ kor jima je divji lovec rade volje pojasnil. Čez čas sta imela gole roke in bose noge od mraza že vse rdeče; prsti so jima že otrpnili, le v njih vršičkih je še živo žgalo, ker se jima je pošteno zanohtilo. Divji lovec ju je tedaj zadovoljno pohvalil. »Zajčje sledi zdaj tudi že poznata! — Preden vama razkažem merjenje po mušici na koncu puškine cevi ter samo streljanje, vama pokažem gozdno njivo z deteljiščesm pod snegom, kamor se hodijo zajci tudi sedaj po­ zimi past, kot so se pasli pomladi, poleti in jeseni!« In res; vsi trije gazijo sneg. celec, divji lovec kot prvi, na vsaki strani pa po en norak. Prigazijo tako do bele gozdne njive; za zasneženim grmom se ustavijo, da se tako skrijejo zajčjim očem. Lovski tat, njun učitelj, pa jima razlaga, da naj le lepo pazita nase in na zajce. Niso čakali dolgo, ko so vrli zajci priskakali tja na belo njivo; zajčki so posedli na repke ter pozorno sledili starim zajcem in zajkljam, ki so jim prav po starševsko nazorno kazali, kako je treba urno in spretno razbrskati zapadli sneg, da čimprej in najlaže pridejo do slastne detelje pod zimsko odejo iz debelega snega. Za njimi so se skušali še njih nadebudni mladiči, zajčki. Lovski tat sname puško z ramena. Nato pa jima po­ moli pod nos puškino cev z mušico na koncu, rekoč: »Tole je mušica, tole pa železni zob; čez oboje merim tako, da mušico nataknem na merilni zobček in zdaj po­ gledam prek obeh na zajčji r e p . . . Poknem pa po njem šele takrat, ko se zajec že naje detelje.« »Kako pa veš, kdaj je zajec detelje sit?« se zanimata oba nora lovska učenčka. »Kako ne bi vedel! — Zajec se z deteljo ves napolni in kadar pride detelja že v repek, tedaj se ta postavi lepo trd pokonci kot moj palec! Takole. . . « Zdaj jima da v roke svojo puško, češ zdaj pa le lepo merita. In res! Meri prvi norak in gleda skozi puškino cev:

168

»Si čul! Jaz sem jih že ulovil na mušico!« ter ponosno poda puško drugemu pametnjaku. Ta je pa gledal kar prek cevi: »Jih vidim, viš pa res!« »Meriti zdaj že znata!« ju pohvali muhasti lovski tat, »zdaj vama pokažem še, kako se napolni puška!« »Si čul, to, to!« »Viš, pa res, to, to!« Divji lovec brž vtakne skrivaj naboj v puškino cev, nato pa postavi puško lepo pokonci v sneg, vzame iz no­ tranjega prsnega žepa stekleničko žganja ter ga nalije v cev. »Za strel je žganje najboljše, to zažge, da je veselje. Po njem so vsi zajci kar zmočeni, kot bi bili norega žga­ nja pijani!« »Si čul? Jejhata me!« »Viš, pa res, kaj vse neki veste in znate!« V tem hipu jima prebrisani lovec da z roko znamenje, da naj molčita, ker da hoče zdaj poslušati, kaj se zajci med seboj menijo. Oba noraka si z rokami zvesto začepita usta, da jima prav tedaj, ko bi bil njun molk najpotreb­ nejši in najkoristnejši, ne bi ponevedoma ušli iz njih kakšni začudeni in radostni vzkliki. Muhasti lovec nastavi svoje uho, nato pa jima pošepeta: »Menijo se, da smo trije lovski norci, ker ne zažgemo po njih, ko so že siti kot bobni.« Oba noraka mu spodbudno pomežikneta, češ potem pa le vžgi po njih! In res; lovec pritisne na petelinček in tedaj se razleže skozi belo gozdovje močan strel; tam na deteljišču pa so poskočili zajci in zajklje visoko v zrak. »Zadel sem jih!« de lovec bahavo proti hvaležnima lovskima učencema. »Si čul! Kako pa veš, da si jih zadel?« »Saj sta oba videla na svoje oči, kako visoko so po­ skočili v zrak od samega veselja; zadetek oni pokažejo vedno s skokom v zrak.« »Jejhata me, si čul!« »Cul, čul! Jojmeneca, tak tako je to?« 169

Divji lovec jima je zdaj pomignil, da naj ga sledita. In res; stopala sta vsa razburjena za njim tja na zajčje deteljišče sredi bele gozdne njive. Tam so ležali kar trije ustreljeni zajci, za vsakega eden. Oba noraka pa vesela in presrečna. Lovski zvitež pa jima še zabiči: »Zdaj sta videla vse, kako je treba loviti; zdaj sta pa že kar prava, dobra lovca!« »Si čul!« ponosno dregne prvi drugega. »Čul, čul!« mu odvrne drugi ter zaviha obraz tako ba­ havo, da bi mu sneg lahko padal kar v nos. Kmalu pa se spomni in razburjen vpraša: »Ja, to je vse prav lepo in prav! Kaj pa puška?« »Si čul! Puška, puška!« je zaskrbelo še prvega. »Doma imam še eno, zato vama lahko tole prodam! Za drag denar, seveda!« jima zvito pomežikne, »ker ta puška vedno zadene.« Oba noraka pa vsa presrečna in vesela! Za lovski pouk in odlično puško mu rade volje izročita ves denar, ki sta si ga v več letih s težkim delom zaslužila in prihranila za svoja stara leta in za slabše čase. Saj ga odslej ne bosta nič več potrebovala. In tako dasta noraka lovskemu prebrisancu ves de­ nar, lovec pa njima svojo puško z nekaj naboji. »Zdaj pa sta kar novopečena!« ju pokroviteljsko po­ treplja po ramenih, vrže enega zajca na svoje rame ter jima zaželi obilo sreče na njunih bodočih lovih. »Srečno!« jima še pomaha z gazi. »Si čul, kaj je bil nama rekel, da sva novopečena?« »Čul, čul! Mislil je najina zajca! Zdaj se nama zače­ njajo dobri časi! Nič dela, le lov, lov! Lovila bova, ležala v svoji bajti in jedla divjačino kot volk ali graščak. To bo življenje!« Drug drugemu si zadovoljno pomežikneta ter odideta vsa srečna po gazi domov. Že naslednje jutro oditeta na lov prav na isto lovsko stojišče, kjer so bili včeraj vsi trije. Skrijeta se za belim grmom. Stojita in čakata ter čakata in stojita, da se pridejo zajci na zasneženo deteljišče past. Stojita in čakata, a teh presnetih zajcev ni od niko-

170

der! Oba je že močno zazeblo, v prste pa se jima je hudo zanohtilo. »Si čul! Zajcev menda danes ne bo!« »Viš, pa res, da jih ni!« »Gotovo se grejejo kje pod grmom lepo na toplem!« »Na toplem v svojem ložu pod grmom; naju pa tako strašno zebe!« »Si čul! Popijva žganje, saj zajcev tako ne bo!« »Viš, pa res! Kar dajva ga!« In res, potegnila sta ga vsak nekajkrat in žganja ni bilo več. Tedaj pa priskačejo mladi zajčki iz svojega skritega ležišča pod belim grmom na zasneženo deteljišče; razpo­ sajeno razbrskajo uležani sneg, se napasejo detelje, nato pa predrzno posedejo na svoje zadnjice ter si s tačkami brusijo uhlje in lepo umivajo svoje narezane gobčke. Nora lovca pa vsa iz sebe! Merita nanje in jih pogle­ dujeta skozi puškino cev, ki jo napolnita z nabojem. Merita nanje in čakata, kdaj jima bodo prevzetni zajčki pokazali trde repke, v znak, da so že detelje s iti. . . »Si čul! Saj zajci se menijo, poslušaj!« Drugi nori lovec nastavi zdaj uho in čuje zajčji po­ smehljivi pogovor: »Saj se danes nobeden ni še umil, žganje sta spila in nimata ničesar, da bi v cev nalila; zato nas ne bosta ustrelila!« »Viš, pa res! Iz naju se norčujejo in se nama še po­ smehujejo!« jim s pestjo zažuga drugi norak. Zajci so se še vedno objestno prekopicavali, se iz no­ rih lovcev norčevali, nato so jo pa menili že popihati v svoja topla ležišča, ko nori lovec pomeri mednje, potegne za petelinček in sproži. In res, počilo je po zajcih tako močno, da so poskočili visoko v zrak in norcema pokazali svoje trde repke, po­ smehujoč se: »Pa si rekel, da ne bo ustrelil!« zajavka prvi zajec. »Kdo bi pa bil mogel vedeti, da ima v glavi še malo pameti!« zbode drugi zajec in veselo odskače. Nora lovca, ki sta se ob hudo močnem strelu tako prestrašila, da sta oba padla v sneg na svoji zadnjici, se šele zdaj utegneta pobrati iz belega celca. Zdaj jo urno

171

mahneta na shojeno deteljišče, da bi pobrala ustreljene zajce. Tam pa ni bilo niti enega zajca, le nekaj dlake je ležalo v pogaženem snegu. Debelo se spogledata, potrkata po norih glavah, rekoč: »Si čul! Strel je bil tako močan, da je vse zajce raz­ trgalo!« »Viš, pa res! Raztrgalo jih je; le malo dlake je od njih še ostalo!« Vtem pa je od nekod prigazil graščinski lovski paz­ nik, jima vzel puško, ju premlatil in nato spodil iz pla­ ninskega lovišča. Nora lovca pa sta v svoji bajti jokala za zgubljeno lovsko srečo, ki je nikdar nista imela. Dandanes ni nobenega več, ne norih lovcev, ne njune lovske bajte. Le zlobni jeziki vedo še o njima kaj povedati ter pokazati prostor, kjer je nekoč stala njuna bajta.

k u r j a

Č

a r o v n i c a

G O R N J E B I S T R I S K A

P R A V L J I C A

V prejšnjih časih je za gabrovim gozdičem stala raz­ drta in poveznjena kočica. V njej je živela majhna, stara ženka in skrbela zase in za svojo kurjo družino. Psiček pa je varoval vse troje: leseno kočo, staro ženko in kurjo družino. Vsako jutro se je v lopi, majhni kot kurnik, zasukala ter poklicala svoje kokoši: »Čopka, ti bodi prva, za teboj Sivka, potem Rdečka, pa ti Golovratnica in Rjavka, pa še ti Belka! Za vami pa petelin, psiček in jaz!« Tako se je napotila njena kokošja družina iz lopice po stezi proti zelenemu gabrovcu. Kokoši so s steze škilile na obe strani, kjer je tako lepo rasla živa trava, po ka­ teri pa niso smele niti kljuniti. Travnik med kočico in gabroveem je bil namreč sosedov. Sosed je za vsako kuro vrgel smrekovo poklest, če je le katero zasledil. »Mi greš stran! Saj boš več pohodilo kot požrlo!« je nad njimi kričal in tako jim ni kazalo drugega kot to, da so samo škilile ter lepo hodile po stezi v goščo. Tam pa so se vse razteple, saj jim je kočarka zakli­ cala: »No, kurice moje, zdaj pa le!« Sama pa je sedla ali pa pogledala za gobami. Toda tokrat čez noč ni zrasla nobena, zato se je naslonila na grčast gaber. »Stara sem že, stara!« si je večkrat sama sebi dopovedovala ter gle­ dala na svojo kočico pred gabroveem. Ta je bila od sta­ rosti in od dima že vsa črna; na strehi je bilo še nekaj slame, katero je preraščal svetlozelen mah. Vmes pa so se svetile leskove trte kot gola rebra, ki so klicala po novih otepih skopa. Toda kočarka je vedno dejala: »Zame bo že še držala!« Sicer pa ni na tem božjem svetu imela nikogar razen svojih kur, ki so ji nesle jajca, katera je potem proda­ jala. Psička pa je imela še posebno rada. Cesto ga je

173

vzela v naročje. »Ti ubogi psiček, le počakaj, ti boš dobil grunt! Ti boš dobil vse, kočico z brajdami in vrtek z dre­ nom, in kdor bo tebe vzel za svojega, p a . . .« Prenehala je, ker je k njej prisedla gostilničarkina dekla. »Ravno prav, da sem vas našla,« jo je ogovorila. »Kaj pa je takega?« »Nekaj jajc bi kupila, če jih imate!« »No, nekaj jih že bo, saj so mi jih čez teden nanesle moje kurice!« »Vaše kokoši so pa res pridne! Zadnjič sem odnesla celo košaro jajc, danes imate pa že druge.« »Seveda, tako je. Treba je kuram tudi znati streči. Moraš jih gnati na pašo, da najdejo črvov, trave, peska, no, in jaz jim pa še potem prav na drobno narežem, po­ lijem, pomešam in jim dam. No, včasih so mi znesle celo po dve jajci na dan, zjutraj eno in zvečer eno.« »K aj? Dve v enem dnevu? To pa že ni več po pra­ vem,« je posumila dekla in takoj vprašala: »Ali mi prodaste katero kokoš? Tisto čopko bi rada kupila.« »O, tiste čopke pa že ne prodam! Za nič na svetu ne! Je predobra jajčarica. Poleg tega jo imam pa še posebno rada, ker je zdaj tako pametna. Le enkrat jo je bilo ne­ kaj znorilo, da se je steklovine nazobala.« »Kaj ni poginila?« je dejala dekla. »Seveda bi bila poginila, pa še kar brž, če ne bi bilo mene.« In stara ženka ji je ponosno pokimala. »Kako pa ste jo rešili?« »Tistikrat sem bila stopila malo dol v dolino, v mesto. Ko pridem domov, pa vidim, da mi je nekdo razbil okno. Na tleh pa skoraj nič stekla. Gledam in gledam, pa vidim čopko, kako se valja in vraži vame, kakor bi jo grizlo. Skočim k nji. Mislila sem, da je medtem gotovo malo skočila na sosedov travnik, pa ji je sosed s kako poklestjo zlomil nogo. Pogledam nogi, obe celi. Moja uboga kokodajcka pa je zvijala vrat po hrbtu, velikanski krof pa ji je stopil iz perja in venomer je tožila, da jo boli. »Kaj pa, če bi bila požrla steklovino?« si mislim in jo malo potipam po krofu. »Te tu boli?« jo vprašam. »Tu, tu!« mi je po­ tožila.

174

»To da vam je rekla?« »No, če ti pa rečem, da mi je rekla. — Premišljevala sem, kako bi jo rešila. Seveda bi mi bilo zelo žal zanjo, ker je tako dobra nesnica in je nesla tako debela jajca. Tedaj sem jo za obe nogi privezala k onemule drevesu, ji stisnila glavico med kolena, popipala s krofa perje, no, in nož je zdrknil za kožo. Prerezala sem ji krof, izpraznila

175

vse, kar je sirota nakljuvala in požrla, nato vzela iglo in nit ter ji oboje zopet zašila.« »In ji niste rane nič z mastjo namazali?« »Nič! Spustila sem jo in vidiš jo še sedaj, kako lepo hodi tamle in tako pametno tu in tam kaj kljune. Rada jo gledam, ko tako čedno zavije glavico in te razumno gleda. Tako je pametna, da se lahko kar med seboj pomenive.« To pa je bilo dekli že presumljivo in si je mislila: »Tu gotovo ni vse v redu, vse pošteno in po pravem. Nekaj čarovnije je gotovo vmes!« Na glas pa je rekla: »Pa prodajte petelina!« »O, veš, tudi njega ne prodam. Tako je pameten in ubogljiv, tako lepo skrbi za kure in napravi vse, kar koli mu porečem: še na svoj rep bi sedel, če bi zahtevala.« »Na rep bi sedel? Ni mogoče!« To je pa nori dekli bilo že preveč. Skočila je na pot med gabrovjem in kar brez vsega pridrvela domov. Doma pa jo je krčmarica vpra­ šala: »Si kupila kakšno kuro? Si prinesla kaj jajc?« »Nič nisem kupila in tudi ničesar nisem prinesla. Še hvalo mi boste vedeli, da nisem! Bodite vendar pametni! Od kurje čarovnice naj bi kupovala, da bi skočil iz jajc nazadnje še kakšen hudiček!« je bila vsa preplašena. »Kaj pa vendar blebetaš?« »To, kar mi je Gabrovka sama pravkar pravila in kar sem na tele svoje uhlje čula! S kurami se meni in pri tem jim nekaj nameša, da ji potem kure znesejo po dve jajci na dan! Pa to še nič ni! Petelin meni nič, tebi nič, sede na svoj rep, če mu le reče ta kurja čarovnica. In njena čopka se je nekoč pod njenim oknom same steklovine nažrla. Vsaka poštena kura bi poginila, ta pa ni. Z nožem ji je prerezala krof, vse zmetala iz njega, pritisnila spet glavo na vrat in kura ji miga naprej. Pomislite, še mazala ni nič, niti pokadila s kačjim slačilom! Kurja čarovnica je, in konec besedi!« je zatrjevala. »In še to: s svojim psom se je menila, da bo po njeni smrti grunt dobil.« Vse to je nora dekla lepo razbobnala daleč naokrog in vsakomur zabičevala, da je stara kočarka za gabrovcem kurja čarovnica, da se prav zagotovo pri njej sha­ jajo tudi stare čarovnice, ki se potem posvetujejo, kako

176

bi škodovale ljudem in živadi. Nekateri so se ji smejali, nekateri pa so se jeli starkine kočice in nje same izogibati. V tem gabrovcu, kjer se je drezala starkina kočica, so bojda v starih časih živeli razbojniki in roparji, ki so se čez dan skrivali, ponoči pa hodili na rop in tatvino. Se­ veda jih tiste dni ni bilo nikjer več, zato pa se je nekaj pastirjev domenilo, da se bodo prepričali, koliko je resnice na teh starkinih čarovnijah. Zastrašili jo bodo, potem bodo pa že videli, ali je čarovnica ali ni. In res. Z večernim mrakom je zlezel iz gabrovega gajiča strah in se razširil okrog razdrte kočke in siUl celo vanjo. Stara ženka je vrata trdno zapahnila, nato pa še zavalila tjakaj hrastov čok. Sedaj prav gotovo nihče ne bo mogel vdreti. Edino okence, ki je bilo brez šip, ker jih je nekdo ne­ koč razbil, je zapotegnila z desko na smuk. Luči, majh­ nega kresnička, pa itak ni nikoli zvečer prižgala, da se ne bi skozi kakšno špranjo kaj videlo. Njene kure so se spravile spat vsaka v gnezdo v zemljatem podu ter sedele na njih kot kak hudiček na svoji graščini. Psiček pa je skočil skozi luknjo ven pred kočo ter jo čuval. Seveda je bilo že hudo mračno, ko so iz gabrovega gozdiča prilezli razbojniki. Pes je zalajal. A neki razboj­ nik, to se pravi pastir, ga je z gabrovko oplazil, da je močno zacvilil ter brž smuknil skozi špranjo v kočko. »Kaj pa je, kaj? Te je kdo prestrašil?« Pes pa se je stiskal pod njene noge in potihoma cvilil. Tedaj pa je zaropotalo po dverih in zabobnalo po okenski deski. Na podstrešju se je nekaj zrušilo, da so zaškripale stropne deske in se je iz njih vsul dimast prah in saje. »Ujuj, coprnica, zdaj se pokaži! U juj!« je zatulilo. Kokoši so se zatekle k njenim nogam ter v kot pod klopjo. Ženka je že hotela zaklicati na pomoč: »Ljudje božji, pomagajte in vsi svetniki! — Tatovi, razbojniki!«, a strah se ji je usedel prav v grlo, tako da ni spravila niti glasu iz sebe. Vsa je kar otrpnila. »Čarovnica, no babnica coprniška, boš prifrčala skozi streho ali ne?« so tulili in rjuli razbojniki okrog oglov. Nato je čida, kako ropotajo po vratih, in zaskrbelo jo je: 12

Pohorske bajke

177

»Kaj, če zapah in čok vendarle ne bi vzdržala? Moj Bog! . . . « Tedaj so začivkale kokoši in pes je zatulil od strahu. Zunaj je bilo slišati še nekaj stopinj in pogovar­ janje, nato pa je bilo krog kočice zopet vse mirno in tiho vso dolgo noč. Za gabrom pa so vso noč ležali razbojniki, to se pravi pastirji, ter čakali, kdaj se bodo skozi streho vsule čarov­ nice z vražjimi kurami in psom, ki bruha ogenj . . . Čakali so vso dolgo noč in v prvem svitu so zginili, ne da bi bili kaj videli in doživeli. Skozi špranje se je že svital dan, ko je petelin zapel svojo jutranjo pesem, da so se kokoši predramile in takoj zaskrbljeno vprašale: »Ko, ko, ko kaj?« Šele tedaj se je starka oddahnila, ker je s svitom bila nevarnost že mimo. S sekiro je odbila zapahnjeno desko pri okencu ter po­ kukala ven na izabelino brajdo: nikjer nikogar! Otresla se je nočne more in strahu pred razbojniki. »Pogledati moram okrog kočke, če mi niso kaj ukradli ali pa kaj nastavili.« Hrastov čok, ki ga je bila snoči zavalila, je ležal nepremaknjen. Hotela ga je odmakniti, pa ga ni mogla. Preeuta noč ji je vzela še tiste moči, kar jih je imela. Tudi dveri, ki so sicer vedno malo zijale, so bile sedaj prav trdo stisnjene k podbojem. »Tatinske roke se vam naj posušijo do ramen, razboj­ niki!« Treba bo počakati, da ji kdo odpre od zunaj, ko bo šel mimo. Stala je pri oknu, vpila in čakala, a od ni­ kjer nikogar. Tedaj je poklicala k sebi psička: »Tu sedi in, ko boš videl iti koga mimo, zalajaj!« Psiček je zacvilil in potrpežljivo čakal. Starka je že začutila glad in tudi kokoši so se gnetle za njo ter vrazile: »Ko, ko, kaj, ali bo zajtrka kaj?« »Počakajte no, kuričke moje in ne sitnarite venomer, saj tudi jaz še nisem nič jedla! Malo posta vam ne bo nič škodilo! Tja na gnezda sedite in znesite prej jajca!« In res, vse so odvrazile tja, vsaka na svoje gnezdo. Ko je zalajal pes, je starka planila pokonci, stekla do vrat in bunkala po njih: »Hej, slišite, odprite, in pomagajte!« Toda od zunaj ni bilo nič slišati, le neskončen poldanski mir je bil. Pogledala je skozi okno, nikjer nikogar.

178

»Zakaj si pa lajal?« je vprašala psa. Ta pa je namig­ nil z glavo, češ da je na brajdo sedel vrabec in ga je moral pregnati. Ženici pa je kar naprej krulil želodec. Razbrskala je na kuhinjskem kamenju pepel in žerjavico, jo pokrila s suhljadjo in tako dolgo pihala, da je naredila ogenj, V trinogato ponev je nalila vode ter vsula vanjo sivega krompirčka. Kokoši pa so se po vrsti oglašale: »Kokodajc, jajc, kokodajc, jajc.« Pretegnile so si noge, malo obrale svoje perje ter nato še bolj godrnjale in vrazile. »Znesle smo jajc, lačne pa smo še zdaj. Ko, ko, kaj pa je to?« Čez čas je bil krompir kuhan, odcedila je z njega vodo ter postavila ponev na javorovo mizo. Pes, ki je bil poleg petelina edini moški pri hiši, je imel staro pravico sedeti kjer koli v koči, zato je bil takoj na mizi, kokoši pa po klopi. Največja Čopka pa je že spravila predse krompir­ ček: »Kokodajc, ta je pa moj, ker sem znesla največ de­ belih jajc!« Vse druge pa so se zgražale: »Ko, ko, ko, kaj pa je to?« Stara ženica pa je z lajavim gregcem — noževa klina se mu je premikala naprej in nazaj — olupila krompir v oblicah, olupke pa metala kokošim. »Na, čopka. Še to, da boš nesla debela jajca! — Pa tl, sivka, in ti, rdečka! Boš šla stran, ti belka! — Ti pa le še počakaj, ker neseš najbolj drobička jajca, za tvoja dobim vedno najmanj. Le pet krajcarjev.« Tako jih je krmila s krompirjevimi olupki, s hvalo in kregom. Nazadnje sta dobila še pes in petelin, pa je bil poldnič pri kraju. V košarico je dala jajca ter jih odnesla v kuhinjo. Kokoši pa so tačas obstopile belko: »Si čula, neseš jajca, ki jih proda le po pet krajcar­ jev? Naša so pa po deset!« »Kaj mislite, da sem nora, da bi si za pet krajcarjev pustila kar Čreva raztrgati?« Vse so se tedaj zgražale nad njo, tako malomarnico! Zunaj pa se je sonce že precej nagnilo nad zelenim gabroveem, saj je večerka že skoraj minila in so se iz gajiča že začele spuščati dolge sence. Tedaj pa je psiček tako hudo zalajal, da je ženko kar vrglo k oknu. Kako bi je tudi ne, ko pa je proti kočki šla krčmarjeva dekla 12*

179

z županom, za njim pa cela kopica otrok in radovednih babnic. Urno je ženka bila pri vratih ter po njih bunkala: »Ljudje božji, odprite!« Župan je stopil k vratom, se prekrižal in jih poškropil z žegnano vodo, nato pa je potegnil iz zanke debelo palico, ki je vrata zadrževala, da se niso mogla odpreti. »Le odpri, od zunaj je že odjenjalo!« je župan zavpil. »Kaj od zunaj je bilo tudi še kaj? O ti grdobe hu­ dobne! Župan, če ste tako dobri, potisnite še vrata noter, zakaj jaz tega štora ne morem odvaliti,« je lepo prosila. Župan se je s svojimi širokimi pleči uprl v dveri in kočica je bila odprta. Iz nje pa je vsa srečna stopila stara Gabrovka. Župan pa jo je resno vprašal: »Bable, zdaj pa le lepo povej, če se res s kurami meniš in če znaš res kuram zmešati tako coprniško reč, da ti potem znesejo vsak dan po dve jajci? In tudi to povej po pravici, če tvoj petelin v resnici sede na rep in če bo ta pes resnično dobil po tvoji smrti grunt? Če je vse to res, potem si v resnici kurja čarovnica.« »Seveda se menim s kurami, če se nimam s kom dru­ gim, a si tudi sama odgovarjam. Pes pa ne more dobiti za menoj grunta, ker ga nimam, saj imam le to kočico z brajdo in vrtom. Petelin je res sedel na repu, a na pasjem! Moja čopka pa se je zadnjič nažrla v vinu namočenega kruha ter se napila Še šmarnice, potem pa je bila tako zmedena, da je šla sredi večerke spat; ko pa se je zbudila, je mislila, da je že drugi dan in je ročno spustila še eno jajce. Tedaj je res znesla dve na en dan.« »Si zdaj čula svoje?« se je župan obrnil k nori dekli, kateri se je vse smejalo ter hvalilo kurjo čarovnico.

180

Z R

A A

D

Č V

A A

N

R J

A S

K

N A

A P

K R

A

V

A L

J

Č I

A C

A

Neki radvanj­ ski pastir je nekoč pasel na Habaku­ kovi gorici kmeto­ ve svinje. Čeprav je pastir nanje še tako pazil, mu je ena svinja vendar­ le vedno neznanokam izginila. Če­ prav jo je vztraj­ no iskal, je nikdar ni mogel najti. Čez nekaj časa se je pa zopet prikazala na svinjski gorici. Med vsemi je bila najbolj rejena in najlepše pitana. Pastirju kar ni šlo v glavo, kam svinja vsak dan iz­ gine in od česa je tako lepo rejena. Pa pove vse to svojemu gospodarju. Kmet pa mu veli: »Vzemi hodno vrečico! Napolni jo s prosom ter jo priveži svinji za rep! V dno vrečice pa napravi luknjico, tolikšno, da bo skozi njo lahko padalo proso. — Po pro­ seni sledi jo boš potem že lahko sledil.« In res; svinjski pastir je naredil, kot mu je bil go­ spodar naročil. Svinji je privezal za rep luknjičavo vrečico, polno rumenega prosa. Svinja pa mu je tudi zdaj ušla.

181

Toda po zemlji so tu in tam ležala prosena zrna in po teh je pastir zdaj lahko sledil. Pastir gre in hodi po proseni sledi, pa pride do črnega dvorišča, ki je bilo ograjeno z ene strani s črno kočo, z druge strani pa s prav tako črnim hlevom; po dvoriščnih tleh pa je bila raztresena lepa zrnata koruza. Na tem črnem dvorišču je zagledal svojo svinjo, ki je željno hrustala po tleh razmetano turščico. »Aha, zdaj vem, kam si mi uhajala in od česa si tako debela,« de svinjski pastir najdeni svinji. Svinja je zobala turščico lepo mirno naprej, kot bi ga ne bila čula. V tem pa čuje za seboj nek sikajoč glas in, ko se je ozrl, zagleda za seboj tri črne kače. Silno se jih ustraši, da je od groze kar zazijal. Največja kača pa spregovori: »Nikar se nas ne boj! Ne bomo te pičile, ne! — Smo le tri v kače začarane sestre in, če si voljan, nas jutri lahko rešiš.« Svinjski pastir je strmel v tri kačje zvitke z dvignje­ nimi glavicami v sredini; vse tri so ga mirno, a srepo gle­ dale ter čakale njegovega odgovora. »Pripravljen sem vas rešiti. Kaj naj storim?« je končno izdavil. »Trdno smo bile prepričane, da pride tudi naš rešitelj! — Jutri zjutraj moraš biti še pred sončnim vzhodom na našem dvorišču. Glej, da boš trikrat umit in lepo čist. Obljubiš li?« je sikala največja kača. »Obljubim!« je dejal pastir začudeno. »In kaj še?« »Stori po svoji pameti!« in največja kača se je razvila. Tam, kjer je prej ležala lepo zvita, je bilo prgišče suhih zlatnikov in te mu je dala rekoč: »Vzemi svoje prvo plačilo.« Svinjski pastir, ki je bil od sile ubog, je zlatnike seveda z največjim veseljem pobral ter jih vtaknil v hlačna žepa. »Torej jutri navsezgodaj. — Za zlato pa za zdaj naj­ lepša hvala.« »Ne pozabi! — Trikrat čisto umit. — Tudi pot do sem si dobro zapomni, da je ne zgrešiš!« mu je zabičala kača. Njegova svinja je bila medtem že vso raztreseno tur­ ščico pobrala in je pravkar zapustila črno dvorišče. Pastir

182

pa za njo. Svinja je krenila naravnost na svinjsko gorico pri Habakuku, pastir pa ves čas lepo za njo, kot bi jo gnal na pašo. O vsem tem ni svojemu gospodarju črhnil niti bese­ dice. Svinje je lepo pasel do večera, v mraku pa jih je odgnal v svinjak; zlatnike je skril pod slamnato vzglavje, nato legel ter trdno zaspal. Drugo jutro pa je zaspal, kajti na jutranji strani je že gorelo nebo v jutranji zarji. Ko se je prebudil, plane pokonci in teče, kolikor so ga noge nosile. Teče tako in priteče na ono črno dvorišče. Šele tam se je v strahu spomnil, da se je pozabil tri­ krat umiti, ker se je prekasno vzdramil; po obrazu pa je bil ves rosan, ker so ga bile veje grmičev in dreves oškro­ pile z roso, ko je tekel skozi rosni gozd. Naglo potegne z desnico po obrazu. »Otrok, otrok, zakaj si se zamudil?« je tožila največja kača. Svinjskemu pastirju je bilo hudo: »Gospodarju nisem hotel naročiti, da bi me prej zbudil kot po navadi. — Jaz pa sem, priznam, zaspal, in zamudil pravi čas.« »Sonce je že vzšlo. — Poleg tega se nisi trikrat umil, le z roso si si obraz enkrat orosil,« je očitala kača. Pastir je sklonil glavo in molčal. Kača pa je nadaljevala: »Zdaj je, kar je. — Lahko bi nas bil rešil vse tri. Tako pa si rešil le mene, ker si si le enkrat z roko orosil obraz.« V tem trenutku pa poči največji kači koža in iz kač­ jega slačila se dvigne lepa, prelepa mladenka. Odčarana sestra stopi pred strmečega svinjskega pastirja, ga veselo objame in poljubi rekoč: »Rešena sem in tvoja sem zdaj.« Nato pa se je ozrla na ostali dve manjši kači ter žalostno dejala: »Rešil si le mene samo. Moji sestri pa še čakata svo­ jega rešitelja. Dolgo, zelo dolgo ga bosta morali še čakati, zakaj ni se še izcimilo niti drevo, ki bo dalo les za zibelko, v kateri bodo odzibali novega rešitelja.« »Hudo mi je, zelo hudo,« ji pastir prizna iskreno.

183

Ko sta se ozrla po črnem dvorišču, se je okrog njiju na mah vse spremenilo: črno dvorišče v prijazen kmečki dvor, črna koča v prelepo belo kmečko hišo, za njo pa novi hlevi, polni živine. »Vse to je moje in tvoje,« mu pokaže odčarana mla­ denka. »Je najino in jaz ti postanem mož, ti pa meni ženkica.« In odpeljal jo je v novo kmečko hišo; za njima pa sta lezli dve kači, sestri nove gospodarice, ter se zvili pod hišni prag, da jima bosta prinesli sreče, obilo sreče. Mlada dva sta odslej v resnici živela srečno, presrečno življenje. Pod hišnim pragom pa še čakata v kači začarani sestri, da se rodi tudi njun rešitelj.

184

G O S P O D S

l

i

v

n

O B I Š Č E i

š

k

a

l

S T A R Č K A e

g

e

n

d

a

Ko sta Kristus in sveti Peter še hodila po naši do­ movini, sta prišla nekoč z ravnega Dravskega polja na sončno Pohor­ je nad današnjo Slivnico. Hodila sta že dolgo po pre­ lepem Slivniškem Pohorju ter iskala kočo, kjer bi se vsa trudna in lačna mogla odpočiti in kaj prigrizniti. Pa pri­ deta po strmem hribčku do samotne kočice. »Nikjer ni nikogar,« opazi sveti Peter. Kristus pa mu veh: »Le potrkaj in odprlo se ti bo.« In res, sveti Peter je storil, kakor mu je ukazal njegov Gospod. Zdajci se škripajoč odpro vrata in na pragu se pri­ kaže preplašen starček in ju vpraša: »Kaj pa želita, popotnika?« »Malo prigrizka in malo počitka,« mu odvrne sveti Peter. »Kdo pa sta?« je vprašal starček. Sveti Peter tedaj z roko pokaže na Gospoda in starčku pove, kdo da sta. Starček se ju v božjem strahu zelo razveseli, ju povabi v svojo skromno hiško ter jima ponudi klop ob peči, da si malo odpočijeta. »Sta gotovo trudna in zdelana,« ju nagovori skromni starček, ko je videl, kako težko sta sedla na klop ter prijetno vzdihnila, kot bi jima bilo odleglo. »Trudna in lačna sva, hudo lačna,« mu prizna sveti Peter. »Imaš morda kaj za pod zob in kakšno pijačo?«

185

Starček je bil zdaj silno v zadregi, kako bi božjima romarjema postregel z južino, saj je le predobro vedel, da ni niti koščka kruha pri hiši niti požirka hruševca ali jabolčnika, kaj šele bučka zlate framske starine. »Hudo je pri hiši, če ni kruha. — Z ženko ga imava le za velike praznike. To se pravi, velik praznik je tudi danes, ko sta k nama prišla vidva v vas, toda ničesar nimam pri hiši. Tudi pijače ne, le tako, kot nam jo je ljubi Bog dal: čisto in bistro studenčnico.« Sveti Peter se je sitno in nejevoljno namrdnil, medtem ko je bil Gospod zadovoljen: »Pa prinesi bučo vode.« Starček odkrevsa v zakajeno kuhinjo, kjer je njegova ženka pravkar bila zakurila krušno peč. Tedaj ji starček ves razburjen pove, da sta ju prišla obiskat na svojem potovanju sama božja romarja, Kristus in sveti Peter, ki da sta silno lačna in žejna. »Križ božji,« se je zavzela starka. »Niti skorjice kruha nimava. — Veš kaj? Kuro bom zaklala, čeprav je edina pri hiši, in jima jo vrgla v pisker.« Možek je bil s tem seveda sporazumen in že sta začela loviti staro kokoš, ki je čepela pod pečnim komenom. Toda kokoš se jima je zmuznila iz okornih rok, skočila iz črne kuhinjice v lopo in od tam v hiško ter pribežala naravnost h Gospodovim nogam, kjer se je hotela skriti. »Zaklala jo bom, da vama bom lahko skuhala kaj boljšega za večerjo. Za naju bodo le ajdovi žganci,« je dejala starka v silni zadregi. Gospod pa poboža njuno kokoš, rekoč: »Če pa je tako, naj le ostane živa. — Še mnogo jajc vama bo nanesla. Midva pa bova tudi z ajdovimi žganci prav zadovoljna. K žganku še požirek studenčnice, pa bo.« »Ko bi bilo vsaj kislo mleko s smetano,« je zahrepenel sveti Peter. »Sam ajdov žganek ne gre tako lahko po grlu navzdol, če ni kaj mokrega za njim.« »Saj bo voda,« ga tolaži Kristus. Starka spodi zdaj svojo edino kuro iz hiške ter gre kuhat ajdove žgance, možek pa vzame lončeno bučo ter gre k studencu po vodo. »Tako siromaštvo,« je godrnjal sveti Peter.

186

»A sta zadovoljna in srečna,« ga zavrne Gospod. Molče sta sedela ter prisluškovala ognju, kako je pra­ sketal in plapolal v peči ter kuhal večerjo njima in ubo­ gima starčkoma. Sveti Peter je le stežka pričakal skromno večerjo, ki jo je starka postavila na javorovo mizo v kotu med oken­ cema. Starček pa je pristavil vrč mrzle vode bistrice ter gosta povabil k skromni večerjici. Sedli so okrog mize; Gospod v kotu, sveti Peter pri oknu, nasproti njima pa starčka. Tedaj je možek zaprosil: »Pa molite vi, Gospod.« In Gospod je sklenil svoji roki, ju nato razklenil ter ju blagoslavljaje pridržal nad skledo ajdovih žgancev in vrčem hladne studenčnice, nato pa molil. »Bog vama požegnaj!« sta voščila gostoljubna starčka. »Tudi vama!« se je zahvalil Gospod. In vzeli so lesene žlice ter začeli jesti. V skledi so se ajdovi žganci kar tresli in se svetili od domače zabele, da je po hiški silno prijetno zadišalo. Ko so pobrali že vse zabeljene žganke z rdečimi ocvirki, je domačica segla po bučo in zalila nezabeljene žganke do roba sklede. . . »Mleka nimava, tudi pijače jabolčnice ne!« se je opra­ vičevala. Ko pa je zajela žlico vode studenčnice in jo potegnila vase, je okusila, da nima v ustih vode, temveč dobro, sladko mleko. S hvaležnim pogledom se je Gospodu zahvalila, starček pa je slastno jedel. In večerjali so: ajdove žgance, polite s sladkim mle­ kom. Željno so vsi zajemali, toda v skledi je bilo žgancev vedno enako; prav tako je bilo z mlekom. Navečerjali so se in še je skleda ostala skoraj polna. »To pa shrani! Bosta imela lahko še za nekajkrat za večerjo in poldnič!« veli Gospod gostoljubni s ta rk i... Nato vstane s svojim svetim tovarišem, se poslovi od gostoljubnih starčkov in ju vpraša: »Koliko pa vama dolgujeva za večerjo?« »Kako?« se je začudila starka. »Saj sta bila vendar najina gosta.« »In tako skromno sva vaju pogostila,« je dostavil starček. »Nič, nič.« Gospod pa ju hvaležno pogleda, končno jima ponudi:

187

■

»Pa si zaželita nekaj in jaz vama željo uslišim.« Starčka sta se presenečeno spogledala, nato se prijela za roke kot mlada nevesta in ženin, stopila pred Gospoda in ga prosila: »Če si res smeva nekaj zaželeti, potem te prosiva, da bi umrla oba isto uro in isti dan. Nič drugega si več ne želiva.« Gospod ju je ganjeno potrepljal po ramenu in jima prikimal; ker pa so se mu po licu prisolzile biserne kap­ ljice, jih je ulovil v dlan in oba starčka z hožjimi sol­ zami poškropil: »Bodita blagoslovljena!« In Gospod ter njegov sveti tovariš sta odšla od sa­ motne kocke v črni gozd, kjer sta legla na zelen mah in trdno zaspala. Čez nekaj let se je pri gostoljubnih starčkih oglasila božja poslanka, bela žena s koso in ju vzela. . . Slivničani so ju pokopali v skupen grob; iz njune gomile pa sta pognali dve drevesi, lipa in lipovec, ter se s cvetočimi vejami objemali, kadar je z neba na njiju padalo sončno zlato in zvezdno srebro. Če dandanes ležeš pod ti dve lipi, ti šumeče veje pri­ povedujejo slivniško legendo o Gospodovem obisku pri dveh starčkih . . . Tam pa, kjer je nekoč stala siromašna kočka obeh starčkov, se dandanes beli lepa cerkvica.

188

NEVESTICA

Z ZVEZDO

V E N C E S E L J S K A

NA

ČELU

P R A V L J I C A

Pod gozdnatim Velikim vrhom in pod lepo vinorod­ no Htinjsko goro leži dolinska vas Sv. Venčeselj, mi­ mo nje pa teče po­ časen in moten po­ tok. Iz potoka Lož­ nice se kuhajo lene megle, da pokrije­ jo ložniško dolino tako, da iz megle­ nega jezera moli le okrogel otoček z »vasjo sredi sve­ ta,« z Venčesljem. V tej Ložniški dolini je pred mno­ gimi stoletji živela uboga dninarica, mačeha s še bolj ubogim sinom. Obema je bilo siromaštva že dovolj in preveč. Zato si je uboga mačeha namislila svojega sina bogato oženiti. Pokliče tedaj sina predse in mu veli: »Sin moj, oženil se boš! Glej, da bo nevesta bogata, ker le tedaj bo konec najinega siromaštva, stradanja in dela!« Sin ji je ubogljivo pritrdil: »Oženil se bom. — Če pa bo nevesta tudi še bogata, to bova šele videla.« Na ta odgovor ga je mačeha grdo pogledala in mu trdo pribila:

189

»Mora biti bogata. Uboge neveste ne maram k hiši. Kaj naj neki pomnoži uboštvo? Še večje siromaštvo, stra­ danje in garanje.« Sin ji je molče obljubil, toda srce je bilo drugače. . . Ko je šel prvo nedeljo v venčeseljsko cerkev k maši, se je ozrl po ženski strani ter zagledal lepo in bogato kmečko hčer. Pred cerkvijo jo je počakal in ji z očmi na­ mignil, naj ga za vasico počaka. In res; na mehki stezici sredi žitnih polj sta se pri­ čakala. »Mačeha mi je naročila, naj se bogato oženim. Kaj meniš ti?« jo nagovori. »Če mene vzameš, boš bogat,« mn je namignilo dekle in takoj odhitelo proti svoji kmetiji. Sin je veselo zavriskal, toda srce mu je govorilo, da bogastvo še ni vse na tem božjem svetu, da naj še katero povpraša, preden si izbere zvesto družico, družico za živ­ ljenje do smrti. Drugo nedeljo se zopet ozre po ženski strani in ugleda mlado deklinče, lepo rdeče kot mlado jabolko. Pomežikne ji, da naj ga po maši počaka tam za venčeseljsko vasjo. Tam za vasjo ji razodene mačehino povelje in željo, da se naj bogato oženi. »Kaj k temu porečeš ti?« jo prime za roko. »Bogastvo ni vse, dober glas tudi nekaj zaleže. To se pravi, dober glas in ponos.« »Ponosen biti o pravem času, ne pa bahat. Imaš prav tudi ti,« ji pritrdi in se poslovi, ne da bi se bila do konca dogovorila. Tretjo nedeljo pri večernicah pa zagleda prelepo, a ubogo viničarsko hčerko; tudi tej namigne . . . Tam za venčeseljsko vasjo jo dohiti ter jo ulovi za žuljavo roko: »Počakaj malo! Nekaj bi te rad vprašal.« Ona ga je spodbudno pogledala, rekla pa ni nič. Zato je on vprašal kar naravnost: »Kaj praviš, če bi se midva vzela?« Uboga viničarjeva hčerka mu je sramežljivo priznala: »Meni je divja žena, pohorska vila rojenica preroko­ vala, da bom tistemu, ki me vzame, rodila čudnega otroka,

190

ki bo imel na čelu nebeško znamenje, srce pa plemenito in žlahtno čez vse drugo. O kakšnem bogastvu in slavi pa vila rojenica ni nič govorila. — Tako mi je pravila moja mati.« Sin je razmišljal o vilinem prerokovanju, o čudnem nebeškem znamenju, o plemenitem srcu. Spomnil se je tudi prvih dveh deklet, ki sta mu ponujali bogastvo in slavo .. . Toda v njegovem srcu je zmagala tretja, siro­ mašna viničarjeva hčerka. Prijel jo je za roko in ji dejal: »Ce ti je prav, pa se vzemiva. Sicer sva oba tako siromašna kakor cerkvena miš na veliki petek, toda roke imava zdrave.« »Moja mati pravijo, da smo mi siromaki srečnejši od bogatih kmetov.« »Morda, bova videla.« Travniška stezica se je vijugala ob kolenih lenega potoka Ložnice, ki so ga stražile tihe vrbe. Le v košatih jelšah je skrivnostno pošumeval večerni vetrič, ki se je prizibal izpod zelenih trikraljevskih planin prek htinjskogorskih vinogradov; iz kalne Ložnice pa so se potočne ribe belice poganjale za vodnimi mušicami in kačjimi pastirji. Za modro Brinjevo goro je rdelo večerno nebo, ker sonce je šlo v božje gnade spat, zato pa je prižgalo zvezdo večernico. Mlada dva sta še vedno stopala ob ložniškem potoku, iz katerega so se komaj vidno jele dvigati prosojne ve­ černe tenčice ter se jele plesti med vrbami in jelšami. »Nevestica mojega srca. Glej, potočne vile ti tkejo na potočnih statvah poročno obleko,« ji je tiho pošepetal na uho. »Ko bi le bilo res,« je dahnila v večerni mrak. Gledala sta v mračne tenčice, nato pa se zazrla drug drugemu v oči, v katerih je že umrla večerna zarja. Hipoma pa oba hkrati opazita: »V tvojih očeh se odsvita zvezda večernica.« Njima pogleda sta se dvignila v nočno nebo, kjer jima je gorela zvezda sreče. »Nevestica, glej, to je najina zvezda!«

191

»Pravijo, da ima vsak človek svojo zvezdo,« mu je v odgovor zašepetala ona. »Pravijo že, toda to velja za druge ljudi. — Midva pa imava oba le eno samo zvezdo, zvezdo večernico, ki nama bo kazala pot do sreče.« »Najina srečna zvezda, zvezda večernica,« Krenila sta proti črnemu Pohorju in proti dišečim pohorskim vinogradom, kjer je nad vodno drago čepela zidanica, vinska gorca, njen domek. »Lahko noč, moja nevestica.« »Lahko noč, moj ženin.« »Tretji ponedeljek bova že mož in žena,« ji je za­ šepetal na uho, jo srčno poljubil ter se vriskajoč izgubil med nemirnimi brajdami. Še domov je privriskal, še svojo mačeho je v neizmerni sreči objel in jo zavrtel, kot bi že plesal svatovski ples. »Noriš, ali kaj ti je?« se mu je iztrgala mačeha iz objema. »Norim od sreče. Mati, našel sem pravo nevesto,« je sin ves zažarel. »Katera je?« je mačeha vprašala hladno. »Bogata?« »Bogata in siromašna. Da, siromašna, ker kot vini­ čarjeva hči nič nima, bogata, ker ima tako blago in dobro srce.« »Blago in dobro srce . . . « se je rogala trdo. »Ti nisem zmerom zabijala v glavo, da si poišči bogato nevesto? In da mi je že najinega siromaštva prek zadosti. Zdaj pa se naj vzameta še siromak in siromačica. — Ne, ne, ne bo nič,« je odbila. »Bo, mati, bo. — Potočne vile ji že tkejo belo obleko ter pletejo iz belčkih vodnih rož poročni venček. Da, in zvezdo sva si tudi že izbrala, zvezdo večernico,« je gorelo iz njegovega srca. »Zdaj pa res noriš. Kakšna obleka, kakšen venec, kakšna zvezda?« »Da, srečna zvezda.« »Dva — pa eno zvezdo ? Potem bo nekdo umrl. . . Slišiš, taka je stara vera.« »Babja vera, vražja vera, ne pa vera mojega srca. — Mati, za Brinjevo goro, za to Marijino božjepotno goro,

192

je sonce zašlo, pa je prižgalo zvezdo večernico hkrati na nočnem nebu in v najinih očeh. . . Sama zvezda večer­ nica naju je zvezala.« »Ti in tvoja nevesta z zvezdo,« se mu je mačeha po­ rogala. »Izberi si drugo, bogato.« »Sem si že izbral. In tretji ponedeljek se poročiva, pa če je vam prav ali ne!« je dejal trdo in odšel iz kočke v noč. In tako se je tudi zgodilo: v ponedeljek ju je pred glavnim oltarjem svetega Venčeslava zvezal za vse živ­ ljenje venčeseljski kaplan in sin je pripeljal svojo ženkico, ubogo viničarko, na svoj siromašni domek — proti raačehini volji. Toda mlada dva nista dolgo uživala svoje sreče in mladosti. . . Po visokih gorah in razglednih vrhovih so v Črno noč zagoreli grmadni kresovi; po vseh pohorskih in dolinskih cerkvah so se zamajali zvonovi ter raztrgali nočno tišino. Iz vseh dolinskih in gorskih vasic se je dvigal strašen krik: »Turki, Turki gredo — bežimo!« Mačeha ni hotela bežati nikamor, češ v taki siromašni kočuri tudi Turki nimajo kaj iskati, ne najti, ne vzeti. Sin pa se je za svojo mlado ženkico zbal, zato jo je poslal na njen dom, tja gor med pohorske vinograde. »Najbolj miren bom, če bom vedel, da si doma.« Objel jo je in v slovo poljubil. »Na zvezdo večernico glej!« mu je zaklicala ženkiea. In ločili sta se njuni poti; ona je šla proti Pohorju, on pa v Venčeselj, v cerkveni tabor, branit cerkev in dom, svoje življenje in imetje drugih sovaščanov. Toda kruti Turki so z veliko premočjo obkolili ven­ česeljski cerkveni tabor, ga divje napadali, dokler niso vdrli vanj. Za tabornim obzidjem je bil mesarski boj končan; po cerkvenih grobiščih so ležali ubiti branilci, še žive pa so ujeli in jih uklenili v turške verige ter od­ gnali kot ujetnike s seboj, leseno cerkev pa so zažgali, da je gorela sredi grobov in cerkvenega tabora kot grozeča turška grmada, ubitim borcem pa kot strašno krvava večna luč. 13 Pohorske bajke

193

Ko so jih devali v grobove, mlada ženka ni našla med njimi svojega ljubljenega moža . . . Čeprav je po roparskem napadu divjih Turkov minilo že skoraj leto dni, osamela dninarka še vedno ni imela o svojem mladem možu nobenih vesti. Nemir srca jo je buril, a prav tako jo je tolažila misel, da ni padel na venčeseljskem pokopališču za tabornim obzidjem. Morda pa vendarle še živi, živi kot turški ujetnik. Čim dalje je teklo življenje, odkar je bila sama pri moževi mačehi, tembolj je v daljavo hrepenelo njeno ljubeče srce. Vsak večer je zrla v umirajočo sončno zarjo in se zastrmela v zvezdo večernico, brž ko se je bila prižgala. Njeno srce je bilo v zvestobi, misli in želje so se k zvezdi večernici dvigale v slutnji in nadi, da se pri njej srečajo z mislimi njenega moža, ki morda kot turški suženj ječi kje v daljni Turčiji ter hrepeni po njej . . . »O, zvezda večernica, bila si zvezda najine sreče, zdaj pa strašne nesreče. Če te iz daljave gledajo njegove oči, če k tebi letijo njegove hrepeneče misli in želje, sprejmi jih in mi jih sporoči! — Od mene pa mu pošlji srčne po­ zdrave. Sporoči mu tudi, da me mačeha ne more žive videti, da me sovraži in črti ter že sedaj preklinja najino dete, ki bo prišlo na svet, namesto da bi z veseljem blago­ slavljala njegovo rojstvo. — O, zvezda večernica, daj mi tolažilno znamenje, da moj dragi mož še živi!« Spomnila se je vilinskega prerokovanja pohorske rojenice, da bo njeno dete rojeno s čudnim nebeškim znamenjem. . . In nekega večera je rodila hčerkico. Mačeha ji je bila babica in, ko je ta zagledala na otrokovem čelu prirojeno znamenje — zvezdo, se je zgrozila. »To je vražja čarovnija.« V hipu je sklenila strašen načrt: novorojenko je treba spraviti stran od hiše, da ne bo nesreča še večja. Umoriti se je ni upala, zato je sklenila dete izstaviti, da ga pri­ roda sama uniči. In že ga je odnesla od mlade, nezavestne matere. S podstrešja je pritresla iz slame in trtja spleten sevnik, ga zalila s smolo in voskom, položila vanj v plenice

194

povito dete, ki je nosilo na čelu zvezdo, nebeško zname­ nje. Skrbno se je ozrla, če je nihče ne vidi, in, ko se je prepričala, da ni v njeni bližini žive duše, je skočila z detetom v jerbasu k ložniškemu potoku ter ga predala potočnim vodam. Počasna in kalna Ložnica je zasukala jerbas z iz­ postavljenim otrokom ter ju nosila leno pod visečimi vrbami in tihimi jelšami navzdol proti Venčeslju. Z nekakim olajšanjem in z novo tesnobo v zlobni duši se je mačeha vrnila v koČko, kjer jo je mlada mati komaj slišno klicala k sebi: »Mati, kje ste? Kje je moje dete?« »Jaz sem tu, deteta pa ni tu, saj sploh ni prišlo na svet,« se je zlobnica lagala. »Mati, povejte mi resnico! Hočem zvedeti resnico, pa čeprav bi bila še tako bridka zame, mlado mater otroČnico,« jo je prosila. »Nu, če že hočeš vedeti; rodila si spačka.« Otročnica je bolno zaječala. Zlobna mačeha pa ji je z lažnivimi besedami rezala materinsko srce: »Da, spacka. — Živ krst ne bi mogel spoznati ali ugotoviti, ali ima mačjo glavo, ali pa pasjo. — Da imajo zaznamovani preklano ustnico kot zajci, to sem že čula in videla; takega spačka pa še nisem videla ne slišala zanj.« »To ni res! To je laž, laž!« je zaklicala mlada mati, kolikor je v svoji slabosti mogla. »To ne more biti res. — Moje dete pa spačeno. Vila rojenica mi je prerokovala, da bo imelo nebeško znamenje na sebi.« »Nebeško znamenje, nebeško,« se je rogala. »Ne more biti nebeško, če pa ni niti zemeljskemu podobno, zato je novorojeno spače splavalo po vodi potočnici,« je trdo izjavila zlobna mačeha. »Po vodi?« je zaječala otročnica. »Predali ste otro­ čička vodovju? Gorje vam, detomorilka. Bog in graščak vam bosta sodila.« »Tebi bosta sodila, tebi, čarovnici. Ce bi ne bila, ne bi porodila takega spačka, pol psa, pol mačka.« Grozeče je zaloputnila škripajoča vrata in odšla na­ ravnost na grad Vinarje tožit svojo snaho, ki da je čarov13*

195

niča. Verjeli so njenim lažnivim besedam in vrgli mlado mater v najglobljo graščinsko ječo. »Če bi videli še rojenega spačka, bi jo zažgali na grmadi,« je razsodil vinarski graščak. Zdaj je bilo trdosrčni mačehi že silno žal, da je dete izročila tihi Ložnici; potem bi zlahka dokazala, da je bil novorojenček na čelu zaznamovan s hudičevo zvezdo. . . Tako pa se je morala zadovoljiti, da je snaho spravila v grajsko ječo. Na sončnem nebu pa je zvezda večernica močneje za­ gorela ter poslala močan žarek na izpostavljeno detece z zvezdico na čelu; zvezdnat žarek je zdaj varno vodil slamnati jerbas z otrokom po vodni gladini, kot bi bil plaval začaran čolniček brez vesel in brez veslača. Viseče veje potočnih vrb so se jerbaščku razmikale kot razple­ teni zeleni lasje povodnih vil; tu in tam se je na ovinkih Čolniček zavrtel in znova tiho splaval navzdol. Ob mlinskem jezu je spodnjeložniški mlinar pravkar spuščal jez, da ne bo čez noč v njem preveč vode, ko je začuden obstal in zastrmel v neznano plovilo, ki ga je vodil svetlikajoč žarek z zvezde večernice. Tem bolj se je zavzel, ko je jerbas priplaval k njemu na potočni breg ter je v njem našel speče drobceno dekletce s prirojenim znamenjem na čelu, z zvezdico. »To bo pod srečno zvezdo rojeno dete,« si je dejal ter jerbas z detetom veselo odnesel v svoj mlin ob spodnji Ložnici sredi Bistriške doline. Še bolj se je najdenčka razveselila mlinarica, saj sta živela brez lastnih otrok, ki sta si jih tako srčno želela. Zdaj pa jima je dobri Bog poslal pod srečno zvezdo rojeno dekletce z zvezdico na čelu. Vzela sta ga kot božji dar za svojega in gledala nanj kot na punčico svojih o č i . . . Mimo njune radosti in malih skrbi je tiho in skriv­ nostno pošumevala lena Ložnica, ki je edina vedela za skrivnost izpostavljenega dekletca. Tekle so mimo ložniškega mlina pohorske vode, tekla so leta življenja, dekletce z zvezdico na čelu pa je raslo v veselje in skrb mlinarjevih. Da zakrije radovednim očem prirojeno zna­ menje ter prepreči nepotrebna povpraševanja, je skrbna mlinarica prevezala dekletovo čelo s pisano rutico. 196

Deklinica pa je rasla in se razvijala v prelepo dekle, ki je imelo čudovito plemenito srce. Zato sta se mlinarja začela bati zanj, da ne bi zagorelo v mladi ljubezni za nekom, ki bi je ne bil vreden. Nekoč pa pride k mlinarjevemu jezu iz bližnjih in pre­ lepih Vinarij sam graščak s svojim sinom. — Pod jezom sta lovila ribe belice. Medtem pa je iz mlina stop Jo dekle z rožnim venčkom okrog čela. Ko je graščakov sin za­ gledal dekle, sta se oba zdrznila in se zastrmela drug drugemu v oči, razprostrla svoje roke ter stopala drug proti drugemu. Vodila ju je skrivna moč, prva in lepa, prava in globoka ljubezen. Objela sta se in srčno poljubila. Tedaj pa se je cvetlični venček na njenem čelu pre­ maknil in mladi graščak je zagledal na njem prirojeno znamenje. »Zvezdica!« je od radosti kriknil in poklical svojega očeta. »Oče, glej, moje dekle ima na čelu prirojeno nebe­ ško zvezdico, znamenje iz našega grba. Sam Bog mi jo je izbral za ljubo ženo, za vinarsko graščakinjo.« Stari graščak iz razglednih Vinarij je zdaj pristopil in izbrano nevestico poljubil na čelno zvezdico. Skupno so odšli v mlin, kjer je vinarski graščak za­ čudenima mlinarjema izjavil, da je njuna hči pravkar postala sinova nevestica, saj nosi na čelu prirojeno zna­ menje, vzeto iz rodbinskega grba vinarskih graščakov. Mlinarjeva sta bila tako presenečena, da nista mogla črhniti niti besedice. Ko pa sta videla hčerkine oči, sta molče prikimala, saj je hčerkina radost tudi njuno veselje in njuna sreča. »Nevestica z zvezdo na čelu, ostani zdrava!« sta se od nje poslovila graščaka z Vinarij in odšla. Cez tri tedne pa sta znova prišla z godbo in svati ter popeljala vse tri: stara mlinarjeva in njuno hčerko. Ko so prišli pojoči svatje na okrašeni in cvetoči grad Vinarje, se je nevestica na grajskem dvorišču ustavila in dejala svojemu ženinu: »Želim, moj ženin in bodoči moj ljubljeni gospodar, da odpreš vse grajske ječe. Želim, da na dan najine poroke postanejo prosti in svobodni vsi jetniki grajskih ječ. Naj se z nami vred vesele!«

197

»Nevestica moja, ti imaš plemenito srce!« se je vzradostil ženin. »Nevestica ima plemenito srce,« so vzklikali veseli svatje. Mladi ženin je tedaj velel poklicati grajskega ječarja in mu velel odpreti vse ječe ter jetnike izpustiti, da lahko prisostvujejo njegovi poroki. In odšli so v grajsko kapelo, kjer ju je poročil graj­ ski kaplan. Medtem pa so se pred kapelo zbrali vsi oproščeni jetniki in jetnice ter si z rokami zakrivali svoje obraze, zakaj sončna svetloba jim je slepila oči. Tedaj niso mogli zapaziti, da se je mednje pomešal star popotnik, ves zde­ lan in zmučen od dolgega romanja; tudi on je nemirno čakal na svatovski sprevod. Zabučale so orgle, okrašena vrata so se odprla na stežaj in na božji prag sta stopila mladoporočenca. Vse se je zastrmelo v prelepo nevestico, zakaj nad njenim poročnim venčkom se je bleščala zvezda. V tem hipu pa sta v množici hkrati zakričala dva gla­ sova, ženski in moški: »Zvezda večernica.« Neznani berač je planil k nevestici in srce se mu je kar trgalo, da je padel na kolena: »Prav taka je bila moja ženka, tvoja mati.« Zdajci pa se k njemu prerine sivolasa grajska jetnica; tudi njej se je trgalo srce, zakaj po glasu ga je spoznala: bil je njen mož. Nemo sta se spogledala in v utrujenih očeh brala vse trpljenje in muke, ki sta jih pretrpela od svoje ločitve pred dvajsetimi leti. »Bila sem v grajski ječi vse od takrat, odkar sem rodila. . . Le zvezda večernica me je tolažila. . . « je gi­ njena ječala. »Bil sem turški ujetnik in prav danes sem se vrnil iz črne sužnosti v domače kraje, kjer sem zaman iskal svoj dom in preljube domače.« Nevestico pa je njeno srce vleklo h ganjenima star­ cema; da bi ju potolažila, je pristopila in ju hotela ob­ dariti.

198

Tedaj pa sta sivolasi popotnik in jetnica vzkliknila od sreče: »Nevestica, hčerka. . . Saj si najin otrok, zakaj na čelu ti je prirojeno nebeško znamenje, v prsih pa ti bije plemenito srce. Vse je tako, kot je bila prerokovala po­ horska vila rojenica.« Pristopila sta še oba mlinarjeva in vsem razodela skrivnost iz davnih let, ko je neki večer zvezda večernica pripeljala k njunemu jezu pleten jerbas z zaznamovanim detetom. Turški jetnik in grajska ujetnica sta zdaj vprašala še po zlobni mačehi; zvedela sta, da je neko noč njena koča pogorela in ona v njej. Zadela jo je božja kazen. »Zdaj pa, moji dragi svatje in gostje, na svatovski ples in gostijo!« je zaklical stari graščak ter popeljal dvoje nevestinih staršev: dninarjeva in mlinarjeva. Za njima pa je srečni ženin vodil prelepo nevestico z zvezdo na čelu. Bila je neki takšna svatovska gostija, da je v Bistri­ ški dolini ne pomnijo. Mlinarjeva, rednika dekleta z zvezdo na čelu, sta se brez nje žalostna vrnila domov v spodnjeložniaki mlin, njeni starši pa so srečno preživeli svoja stara leta na Vinarijah ob svoji hčerki in njenem možu.

199

oče H

T

proda I

N

J

S

K

svojega A

P

R

A

V

sinčka L

J

I

C

A

••

Nekoč je na ze­ lenem Pohorju ži­ vel kmet; tako zelo je obubožal, da se je žalosten napotil v svojo razredčeno goščo še po zadnje smreke, ki so mu ostale sredi posek in jas. V silni ža­ losti in veliki skrbi prešteva te podrte smreke, prešteva, pa žalosten spozna bridko in kruto resnico, da je po­ drtega lesa za dolg premalo. »Vse posestvo mi pojde na bo­ ben,« mu je ušlo ob drvenju vetra čez nekdanje goščave. »Še ta dobra zem­ lja bo šla rakom žvižgat,« so mu odmevale njegove sto­ pinje. Ves potrt sede na smrekov štor, si zaskrbljeno zakop­ lje obraz v zdelane dlani ter začne v svoji tesnobi in stiski iskati pomoči, izhoda, ko ga nekdo z roko potrka po ra­ menu. Kmet se počasi zdrami iz svojega premišljevanja ter se ozre. Za njim je stal kaj nenavaden možak, lovec, ves zelen od glave do nog, a drugače je bil videti kaj premožen gospod.

200

»Kaj tako premišljuješ?« ga ogovori zeleni lovec. »Kako ne bi. Podrl sem zadnje smreke; za temi pojde na boben še zemlja sama. Vse gre rakovo pot, vse pojde k vragu,« je jezljivo priznal obubožani kmet. »Če je pa taka, ti jaz lahko pomagam. Seveda, če ho­ češ. Odkupim ti tele zadnje smreke, povrhu pa ti še de­ narja posodim,« je zapeljivo ponujal zeleni lovec. Siromašni kmet ni zdaj prav nič razmišljal, zato se je tako nenadejane pomoči silno razveselil.

»Dobri gospod, ali mi v resnici hočete pomagati v sili? Vaše posojilo mi bo seveda hudo dobrodošlo. — Kaj pa zahtevate za svoje posojilo in za obresti?« »Nekaj mi daš, kar še sam ne veš, da imaš pri hiši. Za vračilo in obresti te pa čez sedem let nekaj povpra­ šam. Si zadovoljen s pogoji? »Izgovorim si le, da tisto, za kar še ne vem, da imam pri hiši, ne sme biti dosti vredno ali kaj prida. Drugače pa sem vašega posojila seveda močno vesel. Kdaj lahko dobim denar?« »Lahko še danes. — Če zapelješ tale smrekov les v dolino k lesnemu trgovcu ter se s praznim vozom vrneš

KNjl7Ni/-'s 201 I

domov na zeleno planino, mislim, da boš denar, moje po­ sojilo, že našel.« »Prav,« in udarila sta si zadovoljno v roke. Zeleni lovec je ponosno odšel prek poseke, obubožani planinski kmet pa je veselo naložil smreke na prednji podel voza, jih z verigo oklenil in z debelo vejo porajklal, vpregel par krav in veselo zapokal z bičem. In tako sta šla vsaksebi: skrivnostni lovec v zeleno goščavo, planinski kmet pa s smrekami na podelu po razjedenih klancih in globačah proti dolini. Smreke je tam prodal ter se v mraku vračal, sedeč na prednjem podelu, proti svojemu domu na visoki planini. Doma pa je bilo vse narobe, zakaj njegovo ženo je sredi večerke prevzela materinska bridkost, da je v po­ polni samoti porodila sinčka . . . Ko je kmet to zvedel, je bil še bolj vesel. Skočil je k mladi materi ter ji od sreče stiskal znojni roki: »Sreča naju čaka. Sinka si rodila, jaz pa sem dobil posojilo v zajem.« »Že prav, samo da bi bilo vse po božji sreči,« je zaše­ petala srečna mati. »Pojdi na podstrešje in prinesi za na­ jinega sinka staro, družinsko zibelko.« Srečni oče je pri priči zdirjal iz hiške v lopo in tam po strmih, lesenih stopnicah na zakajeno podstrešje. V kotu je našel zibelko in jo ročno odnesel. Prepevajoč jo je postavil ob porodničini postelji. Nato je vanjo položil slame, čeznjo pa pernato blazino. Ko je v zibelko položil še svojega otročička, je presrečen sedel in položil svojo nogo na spodnji obod zibelke, da bi prvič zazibal. Toda zibelka je bila tako težka, da se ni zazibala. Kmet je planil pokonci, da bi pregledal morebitno okvaro. Ko pa je pogledal v zibelko, je pod otročičkom namesto slame našel denar. »Denar, sami zlatniki so v zibelki!« je vzkliknil. Za­ čuden je vzel enega v roko ter ga položil v ženino dlan. »Kot ogenj me peče,« je ta zakričala ter ga vrgla po tleh. Zažarel je kot leteč ogenj brez plamena. »Mene pa nič ne peče,« je zastrmel mož. »To ni po božje. To so vražji denarji,« se je zgrozila mlada žena otročnica.

202

Ta mah je kmetu šinilo v glavo: »Vražji denarji«. Spomnil se je onega zelenega gospoda, ki ga je sredi ve­ čerke obiskal tam v gozdu ter mu ponudil svojo pomoč . . . Prestrašen je pogledal svojega sinčka, nato svojo ženo, potem pa le stežka izdavil moreče vprašanje: »Je bil popoldne kdo pri tebi?« Žena ga je prestrašeno pogledala, nato pa počasi in težko pripovedovala: »Sredi večerke je bila taka prava tišina v tej najini hiški. . . Na mah pa začujem v lopi težke moške stopi­ nje; nekdo je stopal po stopnicah in hodil po podstrešju, nato pa zopet odšel, ne da bi ga bila jaz videla. Popadla me je takoj strašna groza, da sem se komaj privlekla do postelje in že je prišlo dete na s v e t. . . Tedaj so se neslišno odprla vrata in vstopile so tri belčke žene, pla­ ninske vile, rojenice. Vzele sp mi dete, ga lepo okopale in povile v platnene plenice, ki so jih bile prinesle s seb oj. . . « »O, srečne vile!« je vzkliknil kmet. »Sreča naju Čaka, naju in najinega otroka.« Otročnica pa je trudno nadaljevala: »Sreča? — Bog ve. — Vile rojenice so nato obstopile mojo posteljo in prerokovale sinčkovo usodo. Prva je rekla: ,Ko bi le sinko vedel, da je na svetu najslajši med — materin nasmeh/ Druga je dodala: ,Ko bi le deček spoznal, da je na tem svetu najmehkejša pernica — ma­ terino naročje/ Tretja pa je grenko sodila: ,Ko bi le sin vedel, da je na tem božjem svetu najtrši kamen — oče­ tovo srce, ki ga je — še nerojenega prodalo/« Ob teh besedah je kmeta oblil leden znoj. V možgane se mu je vrinila strašna misel, ki ga je jela mučiti: »Kaj, če sem res sinka prodal onemu zelencu, ki morda ni bil nihče drug kot sam zlodej?« Skočil je v kot, kjer je med smrekovimi vejicami visel star križ ih poleg njega steklenička blagoslovljene vode. Odlomil je smrekov križec z vejice, ga pomočil v blago­ slovljeno vodo ter z njim prekrižal svoje dete. »Križ božji naj te varuje pred zlodejem.« Z vražjim denarjem je kmet poravnal dolgove in rešil svojo zemljo, da ni prišla na boben.

203

Kmetica je čez teden dni zdrava vstala. Zdravo je bilo tudi njeno dete in, ko je bilo krščeno, se zanj ni več tako silno bala. Sinko je rasel kot mlada smrečica. Bil je zdrav in lep deček, da se je mati vedno s ponosom ozirala nanj. Ka­ dar pa se je spomnila njegovega rojstva, ga je tesnobno objela in posadila v naročje ter mu pripovedovala vilinsko prerokovanje treh planinskih rojenic in sojenic. In dečko je besede belih vil slišal že tolikokrat, da jih je znal na pamet od prve do zadnje besede. In tako so živeli srečno. Toda na dnu njune sreče je še vedno bedel strah, še vedno je tlela skrb, še vedno jima je sanje trapila težka mora. »Kdaj neki pride zlodej po vračilo in obresti?« ju je skrbelo in vrtalo kot večno glodajoč črv. In prišlo je sedmo leto. Ob koncu sedmega leta pa je prišel zeleni zlodej in terjal: »Takrat v gozdu si mi prodal sinka.« »Ni res, le pri hiši nevredno stvar. Sinko pa mi je vse na tem svetu,« je ugovarjal kmet. »Zdaj ni čas, da bi se prepirala o vračilu. Dejal sem ti, da te povprašam nekaj za obresti. Zato mi odgovori na prvo vprašanje: Kaj je slašje kot med?« »Materin nasmeh,« je vpadel sinko tako naglo, da oče ni mogel niti besedice črhniti. »Kaj je mehkejše kot pernica?« je jezno velel zlodej. »Materino naročje,« je znova vpadel sinko. Zlodejeve oči so se jele bliskati, obraz se hudo kremžiti. Končno je siknil nad sinčkom: »Pa še povej, kaj je trše kot kamen?« Sinko se je ozrl zdaj na prestrašenega očeta, zdaj na zgroženo mater, ki mu je prikimala. . . in trdo je odsekal: »Trše kot kamen je očetovo srce, ki me je tebi pro­ dalo.« V tem hipu pa je sinko planil v kot božje martre, zgrabil s prvo roko stari hišni križ, z drugo pa posodico z blagoslovljeno vodo ter pogumno stopil pred razjarje­ nega zlodeja: »Zdaj pa ti meni odgovori. Kakšna je tale vodica?

204

Kaj je tole leseno znamenje? Ju morda že poznaš? Si njuno skrivnostno moč morda že občutil?« je odločno vpraševal in terjal odgovor. Toda zlodej se je zvijal kot deževni črv v sušni zemlji. Tedaj pa se je sinko razjezil in vrgel po njem vso blagoslovljeno vodo, s križem pa križal po zraku sveto znamenje. »To je moje vračilo, to so moje obresti.« In zlodej jo je pri priči odkuril v pohorsko goščo, kjer je znova bridko občutil, da prevara rodi le prevaro. Na zeleni planini pa so srečno živeli kmet in kmetica s svojim bistrim sinčkom.

KNJIŽNICA JOSIPA VPfNJAK. SLOVjENSliA S[S,: r a PIONIRSKI ODOižLhK

JOŽE TOMAŽIČ PISATELJ, GLEDALIŠČNIK IN PROSVETAR

Rodil se je 9. marca 1906 na Tinju na Pohorju in tu tudi preživel svoja mlada leta. Vse svoje življenje je posvetil predvsem mladini. Bil je veseljak, šaljivec. Rad je pel, igral na klavir. Ljubil je naravo, predvsem rože, saj je kot učitelj na Tinju spreme­ nil šolski vrt v cvetličnjak. Tudi gobarstvu se ni odrekel. Slikal in fotografiral razne kraje, posebno z oljnatimi bar­ vami kot npr. Slap Šumnik nad Rušami, rojstno vas Tinje, Križ pri treh kraljih in planinsko kočo, ki pa je bila v času druge svetovne vojne požgana. Bil je vnet planinec. Prav posebno pa so mu bila pri srcu gledališča ter koncerti. Zelo je rad potoval, zanimal se za domovino, posebno za zname­ nitosti, kakor tudi za razne kraje v inozemstvu. Ob neki priliki je dejal: »Pa sem le videl piramide!« Idilično Tinje je s svojo razgibano pokrajino od Visol, Turiške vasi, Urha, Repa, starodavnega Keblja do Modriča in Malega Tinja močno vplivalo na mladega Tomažiča. Tu je živelo vse polno pravljičnih in bajeslovnih zgodb, ki so močno pritegovale mladeniča. Oče Ivan, mlad učitelj na tinjski šoli, je nadarjenega sina poslal na učiteljišče v Maribor. Kot učitelj je najprej službo­ val v Prekmurju in sicer v Kuzdoblanu, Stanjevcih, Domanjševcih in Doljni Lendavi. Nato pa se je Tomažič vrnil spet na Tinje in postal duša,prosvetnega in družbenega življenja. Prirejal je igrice, mladino poučeval o kmetijstvu, ustanovil je tamburaški orkester . . . Starejši ljudje se ga še danes s hvaležnostjo in spoštovanjem spominjajo. V tem času se je začel živo zanimati za ljudsko blago in pisateljevati. V začetku tridesetih let je nadaljeval študij na Visoki pedagoški šoli v Zagrebu, nato pa je kot profesor služboval v Črnomlju, Celju in na Jesenicah. Vojna leta je 206

preživel v Ljubljani in bil le honorarno zaposlen v Dram­ skem gledališču. Dokončal je igralsko akademijo, delal pri Ljudskem gledališču v Celju, največ pa na Jesenicah, kjer ima v kroniki zabeleženih kar 41 režij. V glavnem je pisateljeval v času od leta 1941-1945. Glavnina njegovih del je nastala takrat. Omeniti je treba predvsem Pohorske pravljice (1942) za katere je bil deležen takratne Prešernove literarne nagrade. Pohorske bajke (1943) Dravska roža (1943) Drvarka Marija (1944), Pastirčkova nebesa (1943), Pohorske legende (1944), Oglarjev sin (1944) in Mrtvo srce (1944) . Leta 1951 pa je za oder pripravil ljudsko igro Mlinarjev Janez. Po osvoboditvi je najprej služboval v Celju, nato pa je bil do upokojitve 1970 ravnatelj osemletke Prežihov Voranc na Jesenicah. Tu se je posvetil pedagoške­ mu in prosvetnemu delu. Veliko truda je vložil v amatersko gledališče, v katerem je neumorno delal kot režiser in igralec. Tudi pisal je in pripravljal besedila za gledališča. Dramatiziral je Jurčičevega Desetega brata in Domna. Za oder je napisal ljudski igri Lepa Vida ter pravljični igrici Pohorska bajka in Trije bratje. Prevedel je tudi Hasanaginico, a večina teh del je ostala le v zasnovi in rokopisu neobjavljena. Umri je 6. januarja 1970. Pokopan je v Slovenski Bistrici pod zelenim Pohorjem. Povojna literarna zgodovina doslej Jožetu Tomažiču ni bila naklonjena, saj so njegova dela nastala v času kulturne­ ga molka, zato njegove knjige po vojni tudi niso bile dosegljive. Tomažičeve zgodbe odlikujejo solidna zgradba, razgiban dialog in občuteni lirsko nadahnjeni orisi pohorske pokra­ jine, zlasti gozdov in voda. Njegov ustvarjalni opus, ki je bil nezasluženo potisnjen v pozabo, ga uvršča med vidnejše slovenske pravljičarje. Avtorjevo zadržanje med vojno in narava njegovega literarnega dela sta bila taki, da se je po osvoboditvi mogel vključiti v prosvetno delo in amatersko gledališko dejav­ nost; za oboje je bil odlikovan z redom dela tretje stopnje. Gabrijela Tomažič, pisateljeva sestra 207